D. D Otrok in smrt -/Vekoč bi bila inorala odnesti smrt nekega otroka v večnost. Otrok se je igral na travniku s svojo ovčico in je bil prav vesel. Tedaj je položil angel roko otroku na glavo in je rekel: »Poglej me, jaz sem iz nebes!« »Teci in se sama igraj, ljuba ovčica,« je rekel otrok, »jaz se usedem k angelu in ga vprašam, ali je v nebesih lepo.« In angel, ki je imel odnesti otroka v večnost, je jel pripovedovati. Otrok je tiho poslušal. Patem je vprašal: »Pa jaz sem bil velikokrat hudoben, sem timasto vpil in bil sladkosneden, sem se izgovarjal in neumno prepiral, zato ne morem s teboj v nebesa.« »Ali ti je bilo pa potein žal in si vse materi povedal in skušal popraviti?« »Pač,« odgovori otrok, »popravil sem že, toda ljubi Bog ne bo tako kmalu pozabil. Ti iinaš ta'ko čudovito lepo obleko, ljubi angel; ko bi imel jaz tako lepo belo obleko, bi šel takoj s teboj v nebesa.« »Tako obleko brž lahko dobiš, smem ti jo takoj prinesti,« pravi angel, »toda pod pogojem, da mi na tri vprašanja odgovoriš ,v božjem imeuu"«. »Dobro, sem zadovoljen, le vprašaj, ljubi angel.« »Otrok lnoj, vse lnoraš popustiti iu takoj iti z menoj.< »V božjem imenu!« odgovori otrok. — »Toda iti bova morala po poti, polni groze in bolečin, a jaz bom pri tebi.« »V božjem imenu!« reče otrok. »A temno bo tudi na tvoji poti, nikogar ne boš več videl, ne očeta ne matere, loda jaz te bom peljal in bom zmcraj pri tebi.< »V božjem imenu!« reče otrok. Tedaj ni angel vprašal več in otrok je odšel ab njegovi strani domov. Obolel je in je veliko trpel, ležal je na svoji posteljici kakor na trdem križu. Oče in mati sta stala v veliki bolesti pri njern in molila za pomoč, otrok je pa le vzdihal: »V božjem imenu!« In kadar je tako vzdihnil, ga je pobožal angel po očeh in je otrok že videl nekoliko nebeško luč. To mu je tako dobro delo, da je silno zahrepenel po nebesih in se vesel poslovil od zemlje. Ko mu je bila zadnja urica, je prišla smrt. Hotela je v sobo, a ni mogla noter. Ni še čakala minuto, pa je prišel angel z otrokom. Otrok je imel prelepo nebeško obleko, čez in čez posuto z biseri. Toliko je bilo biserov na nji, kolikorkrat je otrok vzdihnil: »V božjem imenu!« »Kam pa vidva,« je vprašala smrt. »V nebesa,« sta odgovorila. Smrt je ostnnela, ker je seveda tudi prišla po otroka. Toda angel ji je rekel: »Le idi, Ijuba smrt, midva pot že saina najdeva. Dobre otroke odnese angel varuh v večno življenje, tebe bi .jih bilo preveč groza.« _ (Schutzengel.)