Nočni psalm.
Z^vezde hite črez visoko polnoč tihe, zlate; škoda zate, duh; kam blodiš obupujoč?
Ptič prešumel je plaho gaj
do družice;
tam cvetlice —
vonj in šepet je obkrožil ves kraj.
Pošlji še enkrat k zvezdam oko:
svetla cesta
v daljna mesta,
duš tam hrepenenja pojo.
Slušaj navzdol: rodovi dreves,
od obzorja
daljna morja
zlagajo himno nižin do nebes.
Kakor iz školjke motnjava glasov,
dih skrivnosti:
ni radosti,
ni bolečine, a polno je snov.
Sredi vsega razprostri peroti
kot dve zarji
in v viharji
harpa boš, ki jo prebira Gospod.
Oton Zupančič.
Ljubljanski Zvon" 9. XXVI. 1906.                                                                                      33