Rado Riha RADIKALNA DEMOKRACIJA IN NOVA DRUŽBENA GIBANJA Ernesto Laclau in Chantal Mouffe postavljata v uvodu k delu Hegemonija in socialistična strategija (HISS) svoj lastni diskurz »na sredino dvosmernega gibanja med teoretičnim in političnim« (L/M 1985, 8).1 Kako na j to »sredinskost« teoretskega diskurza razumemo? Natančneje, kako na j jo razumemo zunaj tradicionalnega marksističnega dojetja, za katerega ima teorija vselej že neko praktično-politično vlogo, gre le za to, da se te svoje praktičnosti tudi ove? »Sredinskost« bi v tem okviru po- menila približno tole: na niz družbenih sprememb, ki so po 2. svetovni vojni zamajale klasični diskurz levice, odgovarja HISS tako, da novost teh družbenih sprememb teoretizira. A ko Laclau in Mouffe (L/M) v pojavni mnogoterosti družbenih bojev odkrivata njihovo strukturno zakonitost, hkrati tudi že zarisu- jeta novo strategijo političnega delovanja. V njunem projektu za novo politiko levice — projektu radikalne demokracije — teoretska analiza dejansko reflek- tira svoje lastno mesto v analizirani družbeni praksi. Družbena praksa pa ga mora še verificirati in ga v zadnji instanci tudi bo verificirala. Izhajajmo iz »osrednje vloge« (93), ki jo pripisuje HISS kategoriji diskurza in njenim implikacijam, nepertinentnosti ločevanja diskurzivnih in nediskurziv- nih praks, diskurzivni konstituiranosti slehernega objekta in materialnosti vsake diskurzivne strukture. Na tej podlagi lahko predmet HISS, konstrukcijo nove logike družbenega, opredelimo na formalni ravni takole: novost te logike je v prizadevanju, na j t i odgovor na vprašanje, kako je mogoče logično strukturo artikulirati na to, kar ji je heterogeno.2 Takšna opredelitev implicira tudi spe- cifično razumevanje »sredinske funkcije« teoretskega diskurza. »Sredinskost« pomeni zdaj, da teoretski diskurz ravno takrat, ko se proizvaja v svoji avtonom- ni teoretski razsežnosti — kot prostor »čiste teorije« brez praktično-politične posredovanosti — hkrat i in nujno artikulira tudi politično kot moment, ki po- navzoča tisto, kar mu je heterogeno. Drugače rečeno: HISS razdeluje novo logiko družbenega, ki temelji, kot je znano, na postavkah o negativnosti in kon- tingentnosti družbene biti, o njenem konstitutivnem manku-biti;3 politično pa je tisti moment, ki uteleša negativnost in kontingentnost, konstitutivni za 1 V nadal jn jem navajamo pri cit iranju HISS samo arabsko številko v oklepaju. * Gre za formulacijo, s katero je J . A. Miller v seminarju »Extimitš« opredelil jedro Lacanovega nauka . ' Cf. k temu tudi Laclau 1987 in Laclau 1987 a. Rado Riha: Radikalna demokracija in nova družbena gibanja 37 sam diskurz HISS. Politično stoji v diskurzu HISS na mestu ireduktibilne zu- nanjosti, ki je nujna, da se teoretski diskurz vzpostavi v svoji samostojnosti, je znamenje heterogenega, ki vznikne takrat, ko se teorija vzpostavi kot avto- nomna, kot »zgolj teorija«. »Nova logika družbenega« ne utemeljuje kot uspešna teoretska rekonstruk- cija poznokapitalistične hegemonistične formacije tudi že tirnice novega poli- tičnega delovanja, ne napotuje ven iz lastnega teoretskega prostora v zunanji, politični prostor na »projekt radikalne demokracije« kot nekakšno vérité à faire. Politično ni praktično-kritična razsežnost teoretskega diskurza, ampak je vse prej znotraj teoretski, nepraktični moment temeljne teoretske zastavitve HISS. Vse je strukturirano, ni pa vse tudi označevalno,4 bi bila nemara še na j - ustreznejša opredelitev te zastavitve: Družbeno je sicer prostor egalitarno- ekvivalentske logike, ki v zadnji instanci razprši sleherno substancialnost, sle- herno diferencialno pozitivnost družbenega, vendar pa deluje nujni sistem di- ferencialnih pozicij le na podlagi nekega momenta, ki nan j ni zvedljiv, ki je glede nanj radikalno kontingenten. Skratka, umestitev teoretskega diskurza »na sredino dvosmernega gibanja med teoretskim in političnim« se lahko po našem mnenju izogne tradicionalnemu marksističnemu imaginarnemu le, če razume to »sredinskost« kot zahtevo, da simbolna logika družbenega artikulira tudi moment nesimbolizabilnega realnega v sebi — realno razumemo tu v ti- stem pomenu, ki mu ga daje Lacanova teorija: kot neki materialen, kontingen- ten moment, ki pozitivira, utelesi praznino, okoli katere se strukturira simbolna struktura. V nadaljevanju nas bo zanimalo, kako bi bilo treba zastaviti problem kon- stitucije novih političnih subjektov, če je družbeno nekaj necelega in nefiks- nega, izvorno in ireduktibilno dvoumnega ter mnogoterega, pa tudi konflikt- nega. Na kratko, kako bi bilo treba v okviru nove logike družbenega postaviti vprašanje novih družbenih gibanj, kolikor jemljemo ta izraz, ne glede na vso njegovo »neustreznost« (130), kot metaforično zgostitev problemov, ki jih pri- naša nastanek »kolektivnih identitet« na podlagi razpršitve sleherne isto- vetnosti. Odgovor, ki ga na to vprašanje dajeta L/M, je sam na sebi dvoumen. Od- pira tako možnost, da ostanemo znotraj marksističnega imaginarnega in izgu- bimo razsežnost ireduktibilne mnogoterosti družbenega, kakor tudi možnost, da afirmiramo konstitutivno subvertiranost sleherne (družbene) istovetnosti, družbo kot nemožno in destituiramo gospostveno logiko identičnosti klasičnih marksističnih diskurzov. Da bi poudarili to drugo možnost, bomo sami odgo- vorili takole: če sledimo logiki neodpravljive kontingentnosti in radikalne ne- identičnosti družbenega, k jer se sleherna identiteta izoblikuje le kot začasni rezultat naddoločenega sklopa artikulacijskih praks, je treba nova družbena gibanja dojeti kot točko implozije družbenega.5 Implozijo družbenega razumemo tu v nekem prvem približku kot »padec« zunanjega v notranje, vpotegnitev meje družbenega v družbeno samo. S to vpo- tegnitvijo postane meja nekaj konstitutivno nedosegljivega, drugače rečeno, družbeno se organizira okoli neke notranje nemožnosti, neke imanentne bloki- ranosti. L/M predstavljata implozijo družbenega kot nevarnost izgube sleherne skupne referenčne točke, sleherne opore (152). Za nas reprezentira, prav na- 1 Tudi to formulacijo prevzemamo iz seminarja »Extimite«. * Takšno razumevanje »implozije družbenega« je prvi predlagal T. Mastnak v svojem prispevku na kolokviju »Nova družbena gibanja kot politična razsežnost metafore«, cf. Mastnak 1988. 38 Vestnik IMS, 1988/2 sprotno, točko, ko se pokažejo vse razsežnosti tega, da je postala izguba sle- herne opore edina »opora«, da je edina »skupna referenca« družbenih akterjev to, da nimajo ničesar skupnega, da se različni družbeni boji povezujejo med seboj na podlagi tega, da družbeno razmerje ni možno. Implozijo družbenega obravnavamo kot dosledno izpeljavo tega, kar je po našem mnenju najbolj produktivno v teoretski zastavitvi HISS. To pa je po- stavka, da mora biti, če ni možna prešita, v sebi sklenjena družbena totalnost, a se hkrat i družba na podlagi te nemožnosti, notranje negativnosti šele kon- stituira — »družbeno je artikulacija, kolikor je ,družba' nemogoča« (97) — da mora biti torej ta nemožnost, ki prežema sleherno družbo, vselej tudi (na speci- fičen način) ponavzočena. Gre za zahtevo po pozitivaciji konstitutivne nemož- nosti družbene identitete in družbenega razmerja, po pozitivni določitvi neke paradoksne družbene identitete, ki vznikne takrat, ko je razkrojena sleherna substancialnost, pozitivnost družbenega. Poskušajmo zdaj razviti našo predstavo o novih družbenih gibanjih (NDG) kot imploziji družbenega na logično-elementarni ravni diskurza HISS, na ravni logike avtonomije in ekvivalence. L/M opredeljujeta razmerje obeh logik kot medsebojno omejevanje in dopolnjevanje (149, 150). Ponujata torej predstavo o vzajemnem, simetričnem razmerju obeh logik, medtem ko je celotna HISS po našem mnenju praktični dokaz za to, da je n jun teoretski diskurz možen le na podlagi logične in politično-strateške »prednosti hegemonije«. Z logično »prednostjo hegemonije« mislimo tole: na eni strani je hege- monija sicer »mogoča le na področju, na katerem vladajo artikulacijske prakse« (114), je specifična praksa »znotraj občega polja artikulacijskih praks« (115), na drugi pa je prav ona tista praksa, v kateri je simbolna družbena logika artiku- lacijskih praks, če uporabimo heglovsko formulacijo, prignana do svojega poj- ma. Artikulacijska praksa deluje po L/M tako, da spreminja identiteto momen- tov, ki jih povezuje — toda do pravega spreminjanja, do resnične artikulacijske prakse pride, če sledimo logiki HISS, pravzaprav šele s hegemonistično ekvi- valenco, šele z uveriženjem diferencialnih pozicij v sistem ekvivalenc, ki zniči njihovo vsakokratno pozitvnost in jih na novo opredeli prek tega, kar niso, se pravi, s pomočjo konfrontacije z antagonističnimi artikulacijskimi praksami. A ka j je to, kar hegemonistična artikulacija s tem »učinkom meje« dodaja »eno- stavni« artikulaciji, če ne ravno pripoznanje in eksplikacija momenta negativ- nosti, konstitutivne subvertiranosti sleherne istovetnosti, brez katerega artiku- lacijska praksa sploh ne bi bila možna? Prevlada hegemonistične politike v mo- derni dobi ni le rezultat in izraz njenega historičnega razvoja, v katerem se večata »odprtost in nesuturiranost družbenega« (120), ampak velja tudi nasprot- na logika. Ravno transformacije izraza hegemonija v zgodovini marksizma (od mašila za disfunkcionalnosti v shemi zgodovinske nujnosti do priznanja druž- bene kompleksnosti, v kateri je vsaka enotnost rezultat artikulacijske konstruk- cije iz različnih elementov) pričajo namreč o tem, da šele logika hegemonije uvaja negativnost v družbeno identiteto, da šele z njo mnogoterost in odprtost družbenega sploh diskurzivno eksistirata. Hegemonija je v diskurzu HISS tisto, kar je v artikulacijski praksi več od artikulacijske prakse same, je (artikulacij- ski) moment negativnosti sleherne biti, priveden do svoje eksistence. Praktično-politično »prednost hegemonije« pa vidimo v tem, da je po L/M mogoče doseči resnično avtonomijo posebnih družbenih bojev in sfer — to pa je avtonomija, ki se ne izgublja v partikularizmu in monadološkem izolacionizmu, ampak je »notranji moment širše hegemonistične artikulacije« (119) — edino Rado Riha: Radikalna demokracija in nova družbena gibanja 39 z gledišča hegemonije, tega performativnega pripoznanja »negativnega naboja« sleherne pozitivnosti. Ce je hegemonistična artikulacija tisto, kar je v artikula- cijski praksi več od artikulacijske prakse same, tedaj je hegemonistični pro- jekt radikalne demokracije tisto, kar je v hegemonistični ekvivalenci več od hegemonistične ekvivalence same. Kar dodaja demokratični ekvivalenci nam- reč ni drugega kot pripoznanje in eksplikacija ireduktibilne negativnosti in ra- dikalne kontingentnosti družbenega — to skratka, kar je značilno že za ekvi- valentsko-egalitarno logiko. Toda šele s tem pripoznanjem demokratično egali- tarno šele pride do svoje eksistence, šele zdaj so različni boji proti oblasti lahko, kot pravi HISS, »zares demokratični« (149). Ta logična in politična »prednost hegemonije« pa po našem mnenju v dis- kurzu HISS sama ni več reflektirana, ampak je zgolj praktično prisotna. Eden izmed učinkov tega je, da obravnavata L/M NDG predvsem z vidika njihovega nujnega medsebojnega povezovanja. Vendar pa po našem mnenju problem ni v tem, kako razumeti, da ne more, denimo, » . . . nič bolj utrditi protirasističnega boja kakor prav trdna oblika naddoločenosti, denimo, med protirasizmom, proti- seksizmom in protikapitalizmom« (118/9).6 Problem se začne z vprašanjem, kako se ta »utrditev« pomena lastnega boja zaradi njegovega uveriženja v ve- rigo ekvivalenc z drugimi boji reflektira v tem boju samem. Vzemimo, da vsak od teh bojev ugotovi, da je »v sedanjih družbenih raz- merah« pogoj za njegovo lastno utrditev prav hegemonistična konstrukcija, ki omogoča ekvivalentno artikulacijo med različnimi boji — nekako v smislu iz- jave HISS: »Zato krepitev posebnih demokratičnih bojev zahteva ekspanzijo ekvivalenčnih verig, ki segajo do drugih bojev. Denimo, ekvivalentna art iku- lacija med protirasizmom, protiseksizmom in protikapitalizmom zahteva hege- monistično konstrukcijo, ki lahko v določenih razmerah postane pogoj za utrdi- tev vsakega od teh bojev« (148). V tem trenutku postane seveda sam boj za hegemonistično konstrukcijo in širjenje ekvivalenčnih verig, ki segajo do mnoštva posebnih družbenih bojev, tisti skupni boj, katerega »ekvivalentni simboli« so posebni — protiseksistični, protimilitaristični, mirovniški, ekološki itn. — boji. Ali lahko koncept avtonomnosti in kontingentnosti družbenih bojev res ohranimo tako, da na splošni ravni postavljamo, kot to delata L/M, da vzpostavljeni prostor ekvivalence ni edini, da hegemonistično vozlišče ni tudi že središče, ki si »podredi in organizira druge prostore«, da ni »načelo poeno- tenja, ki druge reducira na svoje notranje diferencialne momente« (151)? In da se nam hkrati na ravni konkrecije »sedanjih razmer« (151) t. j. hegemonistič- nega projekta neokonzervatizma kaže vzpostavljanje enotnega prostora ekvi- valenc kot trenutno edina zgodovinska alternativa? Ali se tako strukturirano priznavanje ireduktibilne mongoterosti političnih prostorov ne ravna po logiki fetišistične utajitve »saj vem, pa venda r . . . « : »saj vem, da obstaja zgolj plu- ralnost in posebnost družbenih bojev in prostorov, vendar pa delujem (zaradi, denimo, neokonzervativistične ofenzive) tako, kot da bi obstajal samo en pro- stor, prostor resnične demokraci je . . .« Drugače rečeno, ali se lahko koncept avtonomnih gibanj zadovolji s tem, da jih opredeli kot delne, lebdeče označe- valce, ki se morajo, da bi dosegli svojo vsaj začasno dobesednost premestiti zu- na j sebe, uverižiti z drugimi boji itn.? Gre seveda za popolnoma legitimno gledišče, s katerim se umeščata L/M v okvir tistih teoreti- zacij NDG, ki postavljajo v ospredje predvsem vprašanje ali zahtevo po možnih oziroma nu j - nih povezovanjih NDG v zgodovinski blok, tak ali drugačen projekt itn. (cf. npr. prispevke Branda, Offeja in Raschkeja v zborniku Obnova utopijskih energija). 40 Vestnik IMS, 1988/2 Isti problem lahko opredelimo tudi na ravni hegemonije. Ali se res lahko ustavimo pri — kot izhodišče seveda nesporni — postavki, da ni hegemonistično vozlišče, ki začasno totalizira mnoštvo političnih prostorov in subjektnih pozi- cij, nikoli eno sámo, da obstaja v vsaki družbeni formaciji cela vrsta različnih hegemonističnih vozlišč, ki imajo številne in različne totalizacijske učinke, dalje, da tudi logika hegemonije ni ne edina ne absolutna logika družbenega? Ali ne bi morali tudi tu opredeliti, kako se v vsakokratnem hegemonističnem vozlišču in njegovi totalizacijski naravnanosti kaže njegova zatrjevana nepo- polnost? Ka j je hegemonistično vozlišče po svoji pozitivni biti, kadar kot neki poseben družbeni boj totalizira verigo vseh drugih bojev, kako se v njem samem reflektira njegova začasnost, nestalnost, odprtost? Kako lahko, denimo, projekt radikalne demokracije kot hegemonistično vozlišče za različne demo- kratične boje konsistentno vključi v lasten koncept ne le to, da nikakor ni edino vozlišče bojev proti oblasti, da obstajajo nemara tudi drugačni (demo- kratični) sistemi ekvivalenc, ampak tudi, kar je pomembnejše, da nekateri boji uveriženja v ekvivalence ne jemljejo kot pogoj za svojo »utrditev«, da mnogo- terost zanje ne obstaja ne kot izvorna danost ne kot stanje, ki ga je treba doseči? V HISS nastopa ta problematika v obliki prizadevanja, ki smo ga zgoraj že omenili, da bi se radikalna demokracija vzpostavila kot tisto, kar je v de- mokratični egalitarni ekvivalenci več od demokratične ekvivalence same. Pro- jekt radikalne demokracije je tista »pozitivna organizacija družbenega« (153), ki zagotavlja, da deluje logika ekvivalentskih premestitev v smeri poglabljanja in š ir jenja demokratične revolucije, »resnične demokratizacije« (133), ne pa, denimo, v smeri totalitarizma ali pa neokonzervativne protidemokratične ofen- zive.7 Tisto več v demokratični ekvivalenci pa je pri L/M vsebovano v zahtevi po svobodi, opredeljeni kot priznanje, da imajo tudi (vsi) drugi pravico do ena- kosti in s tem do oblikovanja političnih prostorov, ki ustrezajo njihovim speci- fičnim družbenim razmerjem: »Zato se bomo morali zmeraj spraševati o pra- vicah, ki zadevajo druge subjekte, vpete v ista družbena razmerja, demokra - tične pravice' moramo zato razumeti kot pravice, ki jih je mogoče uresničevati le kolektivno in ki predpostavljajo obstoj enakih pravic za druge.« (150) Svo- boda, katere pogoj je akt vzajemnosti, medsebojno pripoznanje pravice do ena- kosti, pa se iz načela ireduktibilne heterogenosti spremeni v načelo poenotenja. Negativnost, ki subvertirá sleherno družbeno pozitivnost, je »aufgehoben«, od- pravi j ena/po vzdignjena v nekaj, kar deluje kot identifikacijska točka vseh raz- ličnih bojev, kot točka, od koder se t i boji gledajo, da so si lahko všeč v svoji mnogoterosti in avtonomnosti. Ce opredeljujemo avtonomijo posebnih bojev in hegemonistično vozlišče le negativno — kot začasne, negotove, delne itn. fiksacije — in ne razvijemo pozitivne razsežnosti koncepta »relacijske avtonomije« in »hegemonističnega vozlišča«, ostaja gledišče hegemonije mnogoterosti družbenih bojev docela vna- nje. Pri tem ne gre za tisto zunanjost, o kateri govorita L/M kot o nujnem pogoju slehernega artikulacijskega razmerja (120), zunanjost, ki je le drug izraz za nepopolnost vsake družbene entitete, za njeno vselejšnjo naddoloče- nost, potopljenost v intertekstualnost itn. Gre vse prej za to, da sámo hege- monistično gledišče izgublja svojo relacijsko istovetnost in se vzpostavlja kot 7 Prvega razumeta L/M kot poskus vzpostaviti poenotujoče središče družbenega, ki naj amor- tizira razkroj sleherne družbene substancialnosti zaradi šir jenja logike ekvivalence, drugo pa kot antagonistično artikulacije med liberalizmom in demokracijo. Rado Riha: Radikalna demokracija in nova družbena gibanja 41 »zaprt prostor razlik«, da se hegemonistična artikulacija mnogoterosti, ki je ni mogoče asimilirati, sprevrača v nenehen napor sklenjenega sistema razlik, da absorbira in domesticira »široko območje plavajočih označevalcev« (115). Boj za artikulacijo »prostih« antagonizmov se iz boja za priznanje konstitutivne mnogoterosti družbenega spreminja v boj za njeno obvladanje. Preobrazbi logike hegemonije v novo logiko dominacije se lahko po našem mnenju izognemo z refleksijo logične in politične »prednosti hegemonije«, na katero se logika hegemonije opira. S poskusom, da bi pojasnili to refleksijo, se hkrati vračamo k začetnemu prizadevanju umestiti »implozijo družbenega« na raven delovanja logike avtonomije in logike ekvivalence. Medsebojno razmerje obeh logik — ni avtonomije brez hegemonije, ni subjektne identitete brez artikulacije na druge subjektne pozicije — bomo po- vzeli s tole elementarno izjavo: »sam nisem nič, povezan sem vse (kar želim biti)«. Refleksija »prednosti hegemonije« pomeni le eksplikacijo te elementarne izjave. Prvi način njenega branja reprezentira po našem mnenju HISS: dejstvo, da se pomen neke družbene identitete vzpostavi šele kot rezultat artikulacijske prakse, v mreži naddoločenih relacij z drugimi družbenimi dejavniki, je reflek- tirano kot radikalna de-substancializacija družbenega, kot vpeljava konstitutiv- nega manka v družbeno bit. Stališče, ki afirmira in zagovarja logiko ekviva- lence kot dominantno logiko produkcije moderne družbe in hegemonistični projekt radikalne demokracije kot politično-praktično realizacijo subverziv- nosti načela demokratične ekvivalence, se lahko zato zadovolji s tem, da po- udari svojo lastno nepopolnost, svojo lastno protislovno določenost s sklopom raznoterih družbenih razmerij, da se torej dojame kot eno izmed radikalno he- terogenih možnosti moderne demokratične revolucije. Drugi način branja vsebuje dva koraka. V prvem je tudi tu dejstvo, da dobijo različni družbeni boji in zahteve svojo istovetnost in svoj specifičen pomen šele skozi uveriženje z drugimi boji in zahtevami, dojeto kot znamenje za to, da noben družbeni moment nima lastne substance, neke vnaprej dane istovetnosti ali trdnega pomena, skratka, kot znamenje za manko-biti družbe- nega. Možnost uveriženja družbenih bojev in gibanj v različne sisteme ekvi- valenc, njihova »utrditev«, osamosvojitev na podlagi tega uveriženja priča o tem, da sami (na sebi) niso nič. Natančneje, priča o tem, da je njihovo lastno mesto prav neki nič, da so, kot bi rekla L/M, prosti, »plavajoči označevalci«. Drugi korak je v tem, da to zmožnost za potencialno neomejeno uveriženje posebnih družbenih bojev v raznotere hegemonistične ekvivalenčne verige ne dojamemo samo s stališča rezultata — da torej ne poudarimo le tega, da je začasna zacelitev slehernega delnega boja v družbenih razmerjih moderne šele rezultat hegemonističnih artikulacij. Reflektirati jo moramo tudi, če lahko tako rečemo, s stališča samega procesa neomejene »povezljivosti«, polivalentnosti vsakega delnega boja. V tem procesu pa se nam družbeni elementi »na sebi« ne kažejo le kot delni, večznačni, kot »plavajoči označevalci«, ampak tudi v neki specifični kompletnosti. Vsaka posebna družbena zahteva ne pomeni sama na sebi nič, je lahko argument za karkoli — torej za vse. Noben delni moment ni sam na sebi ne manj ne več od drugih, vsak se lahko artikulira z vsakim in v vseh možnih kontekstih, v vsakem je že dano Vse. Drugi korak vpelje torej neko kompletnost sleherne delne družbene identitete: vsak partikularni boj je že kot tak vse, je v svoji parcialnosti že popoln. Ce pa je tako, mora tudi že kot plavajoči označevalec nositi na sebi znamenje svoje popolnosti, navzočnost 42 Vestnik IMS, 1988/2 tistega končnega elementa, ki ga prešije in mu omogoča, da je vse, natančneje, da je tako nekaj ireduktibilno partikularnega kakor tudi vse. Kompletnosti, o kateri tu govorimo, seveda ne moremo razumeti v smislu klasične strukturalistične postavke o zaprtem sistemu razlik, ki šele omogoča relacijsko, diferencialno pozitivnost členov — čeprav gre za kompletnost, ki je močna zgolj na podlagi diferencialne narave označevalca. J. A. Miller je opo- zoril, da Lacanovega pojmovanja označevalca ne loči od strukturalističnega zanikanje vrednosti sistema, kompletnosti označevalne baterije, ampak vpeljava subjekta, subjekta kot manka, ki se nenehno prelaga v diakritični označevalni verigi. S strukturalističnega gledišča diakritična definicija označevalca, po ka- teri je položaj označevalca vselej odvisen od nekega drugega, S I — S 2, ne uvaja le razsežnosti neskončnega drsenja, S I — S 2 — S 3 . . . , ampak implicira tudi celoto, krožno razmerje med elementi. Med označevalci velja namreč si- metrično, recipročno razmerje, ne nanaša se le S 1 na S 2, ampak tudi S 2 na S 1. V znani Lacanovi definiciji označevalca, po kateri je označevalec to, kar reprezentira subjekt za neki drugi označevalec, pa takšno simetrično razmerje ravno ni možno: če S 1 reprezentira subjekt za S 2, pa ne velja tudi narobe, da S 2 reprezentira subjekt za S 1. Med S I in S 2 za Lacana ni simetričnega, krožnega razmerja, ampak radikalna disimetrija. Ta se kaže v neki, če naj tako rečemo »absolutni prednosti«, ki jo dobi pri Lacanu funkcija S 2, »zadnjega« označevalca: brez njega vsi drugi ne bi reprezentirali subjekta, ne bi bili ozna- čevalci. Označevalci postanejo označevalci šele, ko so totalizirani, šele kot »vsi označevalci«, to pa postanejo lahko le s funkcijo nekega iz označevalne verige izvzetega označevalca S 2, za katerega vsi drugi reprezentirajo subjekt. Ozna- čevalna baterija je lahko le kot kompletna, vsa, njena kompletnost pa zahteva neki paradoksen označevalec, ki verigo totalizira tako, da ji je zunanji — da torej v n je j sami manjka. Ta označevalec je treba torej šteti k »vsem označe- valcem«, hkrat i pa v tem Vse manjka — je označevalec manka označevalca, označevalec, ki dobesedno uteleša konstitutivni manko označevalca in ki ga zato na ravni simbolne logike označevalca ne moremo opredeliti. Je košček realnega, ki se vrača v simbolno prav v trenutku njegove kompletnosti, vse- zaobsegajočnosti — Lacanova teorija je v tem smislu bolj kantovska od Kanta samega: priznava eksistenco »reči na sebi«, toda lacanovsko na-sebi je nekaj, kar je vpeljano s simbolnim, je, kot pravi Lacan v »Radiophonie«, »na-sebi logične konsistence«. Drugi korak v eksplikaciji naše elementarne izjave o razmerju logike avto- nomije in hegemonije je torej, nekoliko poenostavljeno rečeno, v tem, da lo- giko manka-biti in logiko kompletnosti mislimo skupaj v logiki nekonsistentno- sti Vsega. Misliti skupaj nam pomeni tu artikulacijo niča, manka, kot konstitu- tivnega dela sleherne družbene identitete, kot tistega torej, kar ji ravno omo- goča — ne pa preprečuje — da je Vse (da je kompletna ali pa tudi: da se ne- nehno transformira). Izjavo »sam nisem nič, povezan sem vse« bomo torej v tem drugem načinu branja interpretirali takole: z nanosom na nič, na manko kot moje lastno mesto, z refleksijo/integracijo tega manka — s tem, da zu- nanjost sprejmem vase kot tisto najbolj notranje v meni, da postavim manko kot samo mesto moje pozitivnosti — se kreiram kot kompleten, kot Vse, se pravi, (tudi) kot povezan z vsemi drugimi, kot razpoložljiv za uveriženje v kakršnekoli sisteme ekvivalenc. Logika konstitucije družbenega je zares, ka- kor sta to izvrstno pokazala L/M, creatio ex nihilo. Vsak družbeni dejavnik ustvari samega sebe — ne s hegemonistično artikulacijo, uveriženjem v ekvi- Rado Riha: Radikalna demokracija in nova družbena gibanja 43 valenčne verige — ampak iz niča. Družbeni moment se kreira tako, da se na- naša na lastni manko, da ta manko integrira vase kot tisto najbol j lastno svo- jega Dasein. Ključno vprašanje je seveda v tem, kako se je mogoče na manko-lastno mesto nanašati, kako je možno konstitutivni manko integrirati, ne da bi ga s samim tem tudi asimilirali, »domesticirali«? Kako je mogoče artikulirati ele- ment negativnosti in kontingentnosti, element neodpravljive izgube, ne da bi jih spet zvedli na neke vrste identiteto? Odgovorimo najprej per negationem. Mislimo, da se tako rekoč zadnja opora logike identičnosti skriva v formulacijah, ki skušajo ohraniti negativ- nost, manko, zgubo itn. kot take, se pravi kot nekaj, kar samo ne more biti ne- girano, kar ne more samo umanjkati ali biti zgubljeno, razen če nočemo po- novno vzpostaviti istovetnosti. Rečeno na splošnejši ravni, kot nekaj, kar samo ni dostopno simbolni, označevalni logiki, kolikor je ta v osnovi dialektična, se pravi, zgrajena na negaciji, razliki, m a n k u . . . Naše mnenje pa je, da ostaja ravno v tem stališču element negativnosti in izgube vsaj na obzorju kot nekaj, kar bi bilo nemara le mogoče negirati, zapolniti. Ravno v tako afirmirani ne- gativnosti vselej odzvanja, kot spomin ali daljnja obljuba, moment istovetnosti in polnosti brez izgube. Nekoliko poenostavljeno rečeno: istovetnost in polnost sta navzoči v obliki čiste transcendence negativnega, pred katero odpove moč negacije. Osnovna pomanjkljivost tega pristopa je po našem mnenju v tem, da v njem nedostopnost negativnosti, izgube za simbolno označevalno logiko ni do- jeta kot nujna konsekvenca te logike same. S tem smo že zarisali smer pozitiv- nega odgovora na zgornje vprašanje. Element negativnosti in kontingentnosti, manko lahko ohranimo v njihovi integraciji le tako, da jih podvržemo vnovični negaciji, temeljni operaciji označevalne logike, da jih dojamemo kot produkt simbolnega in da nato ta produkt, to pozitivnost dojamemo kot nekaj, kar ni več dostopno negiranju, kar vztraja v neki inertni pozitiviteti sredi simbolnega. Postopek negacije torej ni vnovična vzpostavitev istovetnosti, ampak je posto- pek pozitivacije negativnosti kot take, utelesitve konstitutivnega manka-biti sleherne družbene eksistence — je vpeljava negativnosti in izgube, ki se ju ne rešimo več: »Ce imamo v takšni,negaciji negacije' opraviti z neko novo pozitiv- nostjo, potem je to pozitivnost same izgube kot take, dejstvo, da je izguba kot taka v sebi pozitivna, ne pa neka nova pozitivna identiteta, ki bi ukinila iz- gubo.« (Žižek 1987, 33.) Pozitivacija notranje nemožnosti sleherne družbene identitete, da bi do- segla svojo polno bit, ni neka neizrekljiva partikularnost, posebnost, ki uha ja slehernemu pojmovnemu dojetju. Prav narobe, navzoča je v nekem univerzal- nem momentu, bolje, v nekem momentu, ki ga je mogoče prenesti vsem. Ne- mara najboljše potrdilo za to so ravno NDG. Za nas so tu pomembna, kot smo dejali, kot paradigmatski primer za konstitucijo kolektivnih identitet oziroma političnih subjektov v trenutku razkroja sleherne družbene substancialnosti. Ker ta »razkroj« konstituira moderno, ker je po svoji pozitivni plati proces na- raščajoče racionalizacije sveta življenja, v katerem se abstraktno-formalne strukture sveta življenja vzpostavljajo kot tisto, kar »drži skupaj«, kot bi dejal Habermas, partikularne življenjske forme, so NDG, nekoliko poenostavljeno rečeno, tista družbena identiteta, ki ustreza »pojmu« moderne. Novost konstitu- cije NDG je po našem mnenju v tem, da so ta gibanja edini legitimni dediči in resnični nadaljevalci projekta moderne, projekta vse bolj zaobsežne racionali- 44 Vestnik IMS, 1988/2 zacije in univerzalizacije »sveta življenja«. Na tak način razumemo tu Offeja, ki dokazuje, da NDG niso marginalne, odtujene in iracionalne skupine tistih, ki so morali plačati ceno ekonomske, kulturne in politične modernizacije, ne da bi bili deležni njenih prednosti. Za NDG je vse prej značilno, da so njihovi pripadniki povečini močno »ukoreninjeni« v obstoječih ekonomskih in političnih institucijah, dalje, da se zavzemajo za specifično moderne vrednote in racio- nalno uvel javl janje modernih ekonomskih, tehničnih in političnih dosežkov, skratka, gre za »,moderno' kritiko modernizacije« (Offe).8 To se kaže tudi v tem, da ohranjajo zahteve NDG, ne glede na vse tisto, kar razlikuje NDG od klasičnih družbenih gibanj in od tradicionalnih političnih subjektov — njihova fragmentarnost, nizka stopnja organiziranosti, usmerjenost na realizacijo enega smotra itn., naše naštevanje je tu seveda nesistematično in nepopolno — neko temeljno potezo moderne. Po svoji intenci so univerzalistične: kot pravi Offe, ekološke, mirovniške itn. zahteve so usmerjene k ciljem, ki bi v trenutku, ko bi se uresničili, zavezovali družbo kot celoto. Univerzalistični značaj NDG, dejstvo, da ne glede na parcialen, fragmenta- ren, odprt modus svojega delovanja vključujejo »vse druge«, da vselej že govo- rijo o (zaključeni) »celoti družbe«, je po našem mnenju ključna sestavina njihove ireduktibilne avtonomnosti in partikularnosti. Istovetnost in avtonomnost NDG se res lahko vzpostavlja, kot nam to prepričljivo dokazuje HISS, le kot rezultat hegemonističnega uveriženja v antagonistične ekvivalenčne verige, k njihovi avtonomni biti zato neodpravljivo sodi razsežnost »plavajočega označevalca«, moment radikalne kontingentnosti. Druga, enako neodpravljiva dimenzija te avtonomne biti pa je, če na j tako rečemo, »univerzalistična poteza« NDG. Vzpo- stavitev NDG v neodpravljivi negativnosti in kontingentnosti njihove družbene eksistence, na kratko, v njihovi ireduktibilni avtonomnosti, se ujema s posta- vitvijo zahtev, ki so — ne glede na to, da merijo na strogo določene, partiku- larne cilje, ne pa na »kritiko vsega obstoječega«, da so »reformistične«, ne pa »revolucionarne« — »univerzalistične« v tem pomenu, da govorijo vsaj v tre- nutku svojega izrekanja za »vse ostale«, da vselej že implicirajo »celoto družbe«. To u jemanje univezalnega in kontingentnega je treba brati po našem mnenju kot pozitivacijo tiste negativnosti, kot ponavzočenje tistega manka, ki opredeljujeta sama NDG. Drugače rečeno, kar je na novih družbenih gibanjih novega, ni opustitev sleherne univerzalne dimenzije, ni njihova partikular- nost, razpršenost kot taka, novo je to, da dobi v njihovem delovanju samo univerzalno značaj tistega najbolj partikularnega. Ce so namreč zahteve in cilji bojev NDG po svoji intenci »univerzalni«, če vključujejo vase »vse druge«, pa zato še zdaleč nimajo vloge identifikacijske točke, konstitutivne za njihovo samorazumevanje in delovanje. So vse prej tisto, kar je zgolj argumentativno postavljeno in kar nima druge utemeljitve razen te argumentativne postavitve same — NDG se s svojimi »univerzalističnimi« zahtevami in cilji ne morejo identificirati, ker do nj ih ne morejo zavzeti tiste distance, ki je potrebna za identifikacijo. V svoji argumentativni postavljenosti, se pravi, ontološki in epi- stemološki brezopornosti, ostajajo zato »univerzalno veljavne« zahteve NDG hkrat i nekaj, kar za nikogar nič ne reprezentira in zgolj togo vztraja, točka »smisla brez pomena«. Morda bi lahko tako razumeli pripombo Feherja in Hellerjeve, da namreč nova družbena gibanja zgolj »igrajo svojo vlogo«.9 Tega »igranje vloge« seveda 8 Cf. prispevek C. Offeja v zborniku Obnova utopijskih energija. ' Cf prispevek F. F e h e r / A . Heller v zborniku Obnova utopijskih energija. Rado Riha: Radikalna demokracija in nova družbena gibanja 45 ne smemo razumeti kot izraza nepristnosti, pr ikr ivanja »resničnih« interesov. »Igranje vloge« je pri NDG vse pre j tisto najbol j zaresno in pristno in pomeni kot tako pristanek na razcepljenost lastne subjektne pozicije, na to, da ne mo- rejo drugače, kot da svoje zahteve jemljejo absolutno resno, da jim daje jo univerzalistični značaj, čeprav hkrati sprejemajo, da lahko da nikomur nič ne pomenijo. Ce za nikogar nič ne pomenijo, pa so tisto, kar preši je samo druž- beno gibanje v njegovi konstitutivni »odprtosti«, necelosti, tisti košček real- nega, ki sploh daje konsistenco njegovi biti, v katerem je ves njegov kontin- gentni Dasein. Konstitucija subjekta, ki jo reprezentirajo NDG, je dejansko destitucija, saj je vsa njegova bit v nekem momentu, ki »nič ne pomeni«, v ne- kem »smislu brez pomena«, ki zgolj inertno vzt ra ja v svoji navzočnosti. NDG reprezentirajo tisti delež biti, ki vznikne, ko družbeno nima druge substance, nima druge biti kot svojo simbolno, označevalno logiko: so točka »implozije družbenega«, manko-biti, ki mu daje njegovo konsistenco neki košček nesimbo- lazibilnega realnega. LITERATURA Ernesto Laclau / Chantal Mouffe, Hegemonija in socialistična strategija, Analecta, Ljubljana 1987. Ernesto Laclau, »Diskurzivne artikulacije in antagonizem«, Vestnik IMS 1—2/1986, Ljubljana 1987 a. Ernesto Laclau, Prispevek na razpravi o knjigi Hegemony and Socialist Strategy, Problemi — Razprave 4—5, Ljubljana 1986. Tomaž Mastnak, »Geht es noch darum, die Gesellschaft zu verändern«, Vestnik IMS 1/1988, Ljubljana 1988. J. A. Miller, Extimite, neobjavljeni seminar iz 1. 1985/86. Claus Offe, »Novi društveni pokreti — izazov granicama institucionalne politike, v: Obnova utopijskih energija, Beograd 1987. Ferenc Feher, Agnes Heller, »Od crvenog do zelenog«, v: Obnova utopijskih energija, Beograd 1987. Slavoj Žižek, Jezik, ideologija, Slovenci, Ljubljana 1987.