2l6
I. N. Resman: Vzdihljaji.
dermannovo »Čast«; povedal bi ji morda, kako je prišel na oder in pa do tolike slave,
Njegov oče je imel nekdaj kovačnico v njih hiši, tam za dvoriščem, a preselil se je bil drugam, ker ni mogel več delati vzpričo starosti. Bog ve, ali je umetnik posetil kraje, kjer je živel do petnajstega leta.  —
Bolj in bolj je ugajal slavni umetnik, vsakikrat je bilo gledališče bolj polno; osobito ženstvo je bilo vse zaljubljeno vanj. Govorilo se je, da je dobil mnogo nežnih   pisem.
Roža ga je nekoč srečala na ulici, ga pogledala, a on se ni ozrl vanjo.
Potekal je obrok njegovih predstav. Ko je prišel neko dopoludne k vajam, mu je dal vratar droben  listič.
»Zopet ena občudovalka!« si je mislil, list pa je bil Rozin in se je glasil:
»Po tolikih letih,   tolikih   doživkih, po tako dolgi   odsotnosti od
domačega  kraja in naposled po tolikih   slavnih   uspehih   težko da se
še spominjate   nekdanje   tovarišice Rože,  ki se je igrala z Vami tam
v ulicah  »Del pane«. Občudovala sem Vas v gledališču   in neizrečeno
rada bi govorila z Vami.  Se-li smem nadejati ?   Ni-li   prevelika   moja
drznost? Stanujemo še vedno — tam.
Vaša nekdanja tovarišica
Roža.«
»Joj, kako dolgo! Zdi se mi, da je to bilo v drugem življenju .. . Stanuje še vedno tam, in vendar ni delavka; po listu vidim, da seje dvignila iz blata, ki je obdajalo njo in mene. Bog ve, kako živil Po-setim jo!«
(Dalje  prihodnjič.)
Vzdihljaji.
a videlo ne bi bilo                            Da bral ne bi  bil iz očes
Nje rajske podobe oko —                Lepote in sreče  nebes —
Pogled je ljubezen mi vnel,              Ne čutil na srcu srca,
Mir srcu je mojemu vzel.                  Ne gledal nje prsi snega.
Da nikdar, oh nikdar ne bil Poljuba z nje ustnic bi pil . . . Trenotek  sladkosti  neba — Zanetil je plamen gorja! —
I. N. Resman.