POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI 19371938 2 Izhaja v lolskih mesecih in stane s knjigami Mladinske matice mesečno 2*50 din CICIBANČKOVA UGANKA in? <3r ,S? »•4. v)Tv Vtv» / vv or fl' l i a«? ?»A I. m &■ A ... & l Vstavi besede namesto slik. Začetne Srke teh besed ti povedo, kaj bo letošnji Miklavi prinesel Cicibančkom. Za tri reiilce nagrada/ 1 UMRL JE, A ŠE ŽIV/ . . . nuSa RA PETO VA (9. oktober.) Sejal je živo seme Iz groba teme kliče med brazde naših tal, v te težke, žive dni: zato ostal še živ je, »Iz brazd vam posejanih ko nam je v smrt zaspal. edinstvo naj vzbrsti!« Da, kralj! Plameni sveti se v nas prižigajo v spominu nate srca k edinstvu dvigajo. LJUBEZEN DO LJUDSTVA Prava ljubezen do ljudstva je nekaj zelo lepega. Dostojen in pošten človek ne govori mnogo o njej. Podobna je ljubezni do družine in otrok, ki se dostojen in pošten človek z njo ne baha. Prava ljubezen nas varuje, a se zna tudi žrtvovati. Predvsem pa dela, neumorno dela! Ne izgublja nepotrebnih besed, temveč se posveča resničnemu delu. Delu za blagor ljudstva, naroda, države in človeštva! Med ljubeznijo do ljudstva in narod ter med ljubeznijo do človeštva ni razlike. Kdor ljubi človeštvo sploh, mora ljubiti tudi svoj narod. Ko ljubim svoj narod, mi ni treba sovražiti tujih. Prave ljubezni ne kažemo s sovraštvom, temveč le z ljubeznijo. Človeštvo je družba narodov, ni nekaj nad narodi. Kako naj si predstavljamo človečanstvo? Ako vidim ubogega otroka, ki je pomoči potreben, mu pomagam, ne da bi vprašal, čigav je. Ta otrok je meni človečanstvo. Družina, sorodniki, občina, moje ljudstvo, na katerega me veže jezik — vse to je človečanstvo. Zanje moram delati z dejanji, ne z besedami! človečanstvo je to, ako vedno in povsod delamo človeško. Pravično in človeka dostojno! Ne kot posamezniki, ne kot narod ne smemo biti sebični. Ljudstvo, ki živi samo sebi, je tako malo vredno ko človek, ki misli le nase. Tudi ni mnogo vreden narod, ki živi le od spominov na slavno preteklost. Trudi se, da bo slavna sedanjost tvojega naroda. Ne sili v oblake, temveč stoj trdno na zemlji! Na zemlji stojiš varno in trdno! Zemlja je resničnost! Ali resničnost je tudi duša, ljubezen, red, Bog in večnost. Sele z njimi živimo polno in resnično življenje. Šele tako življenje je vredno človeka, šele tako življenje nam da notranji mir in srečno bodočnost. Iz knjige: »Masarijk pripoveduje svoje življenje.« ARNO/T ADAMIČ Velika tekma ILUSTRIRAL-' N.PIRNAT VAŽEN POGOVOR Lavo je klečal na stolčku. Na okno naslonjen je z živim zanimanjem čital iz starega časopisa poročilo o neki nogometni tekmi. Tu je stalo celo natiskano prav isto, kar je bil on včeraj še dolgo časa razmišljal: ... igralci brez vaje, brez vsake skupne igre in volje. Vsak dela na svojo pest za svojo lastno slavo, sleherni misli, da je on vse in drugi nič. Nič čudnega, da ne dosežemo nobenih uspehov. Ob takem športu nam bodo zrasli samo suroveži in domišljavci. Šport, oni pravi šport, ki nam bi vzgojil krepke, požrtvovalne in nesebične, viteške igralce, ki bi bili tudi v življenju vsak na svojem mestu, klavrno propada. Kar smo videli, ni bilo nič, saj igrači ne razpolagajo niti z najpotrebnejšim znanjem . . . Lavo je prečita! in prikimal. Torej je tudi pri drugih večjih klubih tako? ... To bom pod nos pomolil onim na seji, je sklenil in spravil zganjeni časopis v omaro pod košek za šivanje. Pogledal je na uro. Matere še ni, pa bo že kmalu sedem. Od petih do sedmih ali osmih hodi streč strankam v hiši, potem pa prispe prav upehana domov in začne prati — mestna perica je. Tu živita brez očeta, ki ga ni nikoli poznal, v kuhinji, kjer diši po slabem pralnem milu; v vlagi, ki je pozimi prav nadležna. Spat pa hodita v malo sobico za slepo steno. Trd jima je vsakdanji kruh. Proti navadi je bil danes ostal doma, čeprav je zunaj že od zgodnjih ur vrvelo najživahnejše življenje. Materi je medtem že znesel skupaj drva, vodo, in prinesel mleko iz mlekarne. Zdaj ga je spet vleklo na dvorišče Radoveden je bil, kaj bodo tovariši rekli k včerajšnjemu dogodku. Ta čas pa je gospod Srakar že zavil na spodnje stopnišče in stopical nizdol. Lavo je poznal to trdo hojo in se razveselil, ker sta si bila dobra znanca. Večkrat sta se razgovarjala kakor dva velika o vsem mogočem, tudi o športu za katerega je bil Srakar vedno vnet. No, danes bi se lahko res marsikaj'pogovorila. Odprl je vrata in glasno pozdravil: »Dobro jutro želim, gospod Srakar!« »Kakšno dobro jutro, kakšno dobro jutro?!« je zarentačil Srakar, izgle-dalo je, da bo udaril z obema rokama hkratu, od gnjeva se mu je spačil obraz. Lavo je osupnil in se prestrašen umaknil k vratom. Nehote je dvignil roke in čakal, kdaj bo padlo po njem. »Takooo? Dobro jutro«, je nadaljeval Srakar, ko je prišel k sapi. »Z žogo nabijati v zid, da ne morem spati. To imam za dobroto, falot...« »Saj jaz nisem nič nabijal!« »Seveda nisi, tako bi se vsak rad izmazal. Nisi vreden, da te še kdaj pogledam. Moji kostanji in jabolka so pa bila dobra, kadar sem ti jih prinesel, kaj? Si bom že zapomnil. Z današnjim dnem je konec vašega nabijanja, ra-zu-meš? Kje je mati? Aha —« je kar vrelo iz njega, »dobre mamice Potokarjeve ni doma! Reva trpi in se muči za falota, ki ni vreden... ki ni vreden«, je ponavljal Srakar in iskal krepke primere. Ker pa te ni našel, je posegel v Lavove kuštre in jih krepko stresel. »Prisegam, prisegam, da nisem brcal«, je ta stokal od bolečin in lezel na kolena, da bi ušel trdemu prijemu. Še to! Prisega! Srakar se je živo zavedel, kaj je kriva prisega, saj je bil vendar petnajst let sodni sluga in je poznal te reči. Kaj pa on, Lavo, ve o prisegi, in je še bolj stresel fanta za kuštre. Na hišnih vratih se je začela že zbirati dečad z dvorišča. Zmerom več je bilo radovednih glav, ki so s pridržanim dihom na iztegnjenih vratovih spremljale koncert v hiši. »Saj ni Lavo brcal!« se je opogumil strojarjev Pepko in bil pripravljen, da pobegne, čim bi postalo nevarno. »Kaj?!« je zavpil Skrakar mednje, da so kar pomežiknili in se stresli. »Lavo ni kriv! Lavo je nedolžen! Longa je brcal!« Vsi vprek so se ognjevito zavzeli za Lava. Trušč je še naraščal, kajti ni kazalo zamuditi ugodne prilike, ko se smeš dreti. Srakar je od gnjeva kar onemel. Mnogoglavi nasprotnikov veži se je vedno bolj večal. S ceste so se med otroke rinili že nekateri meščani, ki jih je ustavil nenavadni hrup. Ta hip je Srakar pogreznil suho brado v preširok in previsok trd ovratnik iz prejšnjega stoletja, naglo odprl vrata Lavovega stanovanja in potegnil fanta za seboj. Lop! — so se zaprla vrata s treskom in konec je bilo predstave. Otroci so zagnali zmagoslaven krik, veža se je pa zdaj kmalu izpraznila. Dogodek je ob novih igrah utonil v pozabo ... Srakar se je upehan sesedel na stol in si razrah ljal ovratnik, ker ga je kar dušilo od razburjenja Globoko je vzdihnil in bolščal v Lava, ki je zastal pri mizi ob štedilniku. Če sem mu storil krivico, je preudaril Srakar, no, nič hudega. Važno je to, da ni bil zraven. »Torej, Lavo, ne boj se in pošteno odgovori. V oči mi poglej«, je rekel iskreno in ga potegnil k sebi. Deček ga je očitajoče pogledal v oči. »No, no,« ga je trepljal po rami, »če nisi več jezen, potem mi pa moško kar — odpusti«, je dejal in si v zadregi potegnil s hrbtom roke čez potno čelo. Odgovora pa ni počakal, saj je vendar vedel, da je Lavo zlat dečko, ki ima rad kostanj in jabolka in njega, Srakarja, zato ker mu jih včasi da. »Glej,« je torej nadaljeval, »če bi bil jaz za vsako krivico jezen — prestal sem jih pa že nič koliko — bi bil moral že davno zginiti s sveta. Ti še ne veš ne, kaj so na primer uničeni živci, nespečnost, po cele noči kašelj in tisoč skrbi in brig za vsakdanji kruhek. Tega ti niti pravil ne bom, saj boš že še sam okusil, četudi ti ne privoščim.« Zmerom bolj se je ogreval nad lastno usodo. V dolgem govoru je položil pred zamišljenega dečka vso bol in razočaranja svojega težkega življenja. Ob tem je že popolnoma pozabil, zakaj je bil bežal v kuhinjo. Kdo ne bi poslušal človeka, ki je mnogo skusil! Lavo je poslušal s sočutjem. Pred njim na nizkem stolčku je sedel nesrečen človek, nesrečen in bolan. Suhega in razoranega lica, z vdrtinami, gubami... Nekoliko osamelih sivih las je z vrha temena štrlelo na vse strani. Človek brez noge. Samo ostanek človeka, ki ga nič lepega nikjer več ne čaka. Tesno in hkratu mehko je postalo Lavu. Skoro zoprno. Človek vendar ne sme biti tako mevžast kot tale, saj tudi onadva z mamico trdo živita. Koliko je strank v hiši, ki so revne! Morda res niso tako nesrečne, kaj on ve, posebno dobro se jim pa ne godi. »Saj nisem več hud«, mu je rekel nenadoma. Srakar se je zmedel. Nemara ga je postalo celo sram, ker se je bil nad dečkom spozabil. In zdaj mu odpušča brez očitkov. »Aha!« sc je nekam osramočen nasmehnil, »to je lepo od tebe«, ga je potrepljal. »Tebi in tvojim pa že dovolim, da brcate pod steno — samo ne pred sedmo uro, ko še spim.« Deček je pogledal v tla in brcal košček papirja. »Saj se bo razdrlo«, je rekel in mu opisal nedeljski dogodek. »Na seji pa jim bom vseeno povedal, kar jim gre«, je dejal in gledal skozi okno proti kostanju. Medtem je bil Srakar položil umetno nogo predse na pručico in z zanimanjem poslušal Lava, ki je slonel na omari. »Tako, tako«, jc zmajeval z glavo. »Vidiš, to sem že kar vnaprej vedel. Saj veš, da sem bil za šport od nekdaj navdušen. Toda današnji šport! Ali je to sploh šport? Mislil sem si večkrat, ljubi Bog, če bi mogel postati še enkrat mlad! Mislim, da bi znal spraviti šport na pravi tir, ljubček.« »Ampak, kako lc? Saj tega nihče ne zna in noče!« »Kako? Eh, če bi imel oblast, ali vsaj dvajset zvestih in za šport res navdušenih mladičev. Svet postavim na glavo z njimi, še danes, čeprav sem invalid, da veš. Najprej bi jih naučil pokorščine do samih sebe, z drugo besedo, vsak bi se moral znati premagovati. Da, ljubi moj Lavo, to je disciplina, ne vojaška, ah, kaj še! Tam ubogaš druge, tu pa le sam sebe, ampak samo v tem, kar je dobrega. Brez take discipline ni sploh nobenega napredka, da veš. Na tej njivi pa ti potem kar same zrastejo vse kreposti, ki krasijo celega človeka in celo še športnika. Nikar ne misli, da so to samo moje besede. Čital sem to in pri tem sem spoznal, da mislim sam prav tako.« Vnet in živ je postajal njun pogovor. Srakar je kar cvetel od resničnega navdušenja. Vedno in vedno se je vračal na onih dvajset, ki bi jim smel biti voditelj. »Takile potrebujejo voditelja,« je zaključil svoj obširni govor, »voditelja, ki ve, kaj in kako hoče on, potem pa vsi — morajo!« Za poudarek je spustil lesenko na tla, da je kar zabobnelo. Svetlo je gledal in žarek posebne lepote je olepšal njegovo postarno obličje. Potegnil je Lava prav k sebi in ga plosknil po ramah rekoč: »Ti bi nemara bil pravi voditelj. Mlad si in drugačen od onih«, je namignil z glavo ven na dvorišče. Zdaj sta se oba smehljala, Srakar, ker se je veselil lepih misli, Lavo pa, ker mu je dobrilo zaupanje. Kmalu pa se je pomračil. Počasi je odkimal in del, da bi, že, že, volje mu res ne manjka, a kako naj začne to? Kako?... Znašla sta se v kopi načrtov, katerih sad bomo šele videli. Lavo je kimal, Srakar trepljal in vzpodbujal. »Daj mi še enkrat roko«, je dejal ob slovesu Srakar. »Ne odnehaj in besedo mi drži. Pa če se vse polomi. Kar boš slabih zgubil, ne skrbi, nove in boljše doboš. In boljši je en dober in zanesljiv tovariš, kot sto slabih in hinavskih. Ne glej na število, ampak na vrednost! Kot rečeno — Longa pa odžagamo. Ni zanesljiv.« »Velja! Ampak vi mi boste pomagali, kajne?« ga je pogledal Lavo 7 žarečimi očmi. »Tako je. Popoldne se oglasi pri meni. Napravila si bova natančen načrt. Zdaj pa zdravstvuj, Lavo«, je pomigal Srakar že na vratih in odšel. Po njegovem odhodu se je Lavo globoko zamislil. V duhu je že kar videl, kako SK Solata vstaja k novi moči in slavi... Da pa je laže napraviti sklep, kakor pa izvršiti ga, bo moral Lavo še okusiti. (Se nadaljuje.) JESENSKA ANICA ČERNE J EV A Spet so rumene Mali, najmanjši, loke in trate. naj mlajši med nami Ptice se zbirajo stiskajo se ko ptičice v žalostne jate — k mami. in obletavajo Šola jih kliče. cerkvico v kraju, V srčeca sega kjer so gnezdile strah pred neznanim, v soncu in v maju. jih plaši in bega. Polja so prazna. Mama že krpa. Saj smo pobrali, Vse je pač staro! kar smo s pomladno V mislih računa vero vsej ali. z dinarji, s paro. Listje že pada. »Dosti premalo Tudi drevesa kje bi dobili? čutijo žalostno Kmalu bo zima, težo slovesa. Bog se usmili!«. ČE BI SE ODPRLO ANTON INGOLIČ Ilustriral FRANCE MIHELIČ Pozimi in ob deževnih dneh je Tita po ves dan preždela v majhni sobi, kamor se je le redkokdaj prikradel topel sončni žarek. Ure so potekale strašno počasi. Petkrat, šestkrat je spravila spat svojo edino punčko, neštetokrat je pre-čitala svoje tri knjige, preden je nekje daleč zatulilo in je čez dolgo prišla mati. Z njenim prihodom pa se je jel čas nenadoma vrteti s silovito naglico, kajti komaj je mati pripravila skromen obed, že je morala z doma. Nato so se ure spet ustavile in se niso hotele premakniti do večera, ko je spet zatulilo. Komaj je mati prestopila prag, že jo je Tita poprosila: »Mamica, pojdiva v mesto! Tako dolgo se že nisva igrali »če bi se odprlo!«« To je bila Titina najljubša igra. Samo v mislih nanjo je strpela dneve in dneve v majhni sobici, samo zaradi nje se je mogla odreči najčudovitejšim igračam, ki jih je videla pri drugih otrocih, in ni prosila za beli kruh, ko pri hiši še črnega ni bilo. Mati se je tokrat nekaj obotavljala in izgovarjala, končno se je le vdala Odšli sta v mesto, in sicer naravnost v središče, kjer so bile ulice najširše in izložbe najlepše. »Mamica, začniva tu!« je vzkliknila Tita in se ustavila pred izložbo bogatega mesarja, kamor sta ob nedeljah hodili kupovat meso. Iz izložbe se je izzivalno svetila vrsta rjavordečih krač, spodaj so stali veliki krožniki masti, hrenovk in najrazličnejših klobas, iz desnega kota pa se je prekanjeno smejala velika prekajena svinjska glava. »Kaj bi ti vzela, mamica, če bi se odprlo?« Tako je začela Tita vsakokrat svojo igro. Medtem ko je čakala na odgovor, so se njene željne oči ozirale po svinjini in izbirale najlepši kos. Materi, ki je v tovarni komaj toliko zaslužila, da sta se s Tito ob odrekanju vsega dobrega in udobnega preživljali, je bilo kakor vselej ob tem čudnem Titinem igranju tudi zdaj neizrečeno hudo. Toda ali je hotela svojega edinega otroka oropati njene najpriljubljenejše igre? Nekaj časa je molčala, nato pa je pokazala na naj večjo kračo, rekoč: »Tale bi nama prav prišla, v nedeljo bo najin god. Sami si je ne bova mogli kupiti.« »Veš, kaj bi pa jaz vzela?« je gostolela Tita. »Vzela bi onole veliko glavo, če bi jo le mogla odnesti!« »No, potem pa nama ne bi bilo sile«, se je nasmehnila mati in odšla dalje. Hotela je mimo slaščičarne, a že se je Tita ustavila pred izložbenim oknom in vprašala: »Kaj pa bi tu vzela, če bi se odprlo?« »Onile veliki kos čokolade, da bi nama za god spekla dobro potico!« je izpregovorila mati komaj slišno. »Jaz bi pa vzela škatlo z bonboni!« Pred trgovino igračk sta se spet ustavili. »Mamica, jaz bi bila zadovoljna z medvedkom in trobento. No, mogoče bi še vzela žogo. Bi laže čakala nate. Kaj bi pa ti?« »Ljuba Tita, pustiva to igranje! Saj se najine želje ne morejo nikoli uresničiti. Zdaj si že večja, zato ne smeš biti več tako lahkoverna«, je dejala mati, ker ji je bilo hudo, da je Tita že toliko in toliko dni odhajala s takšnim velikim upanjem in še z večjimi željami v mesto in se potem morala razočarana vračati v temo in pomanjkanje. »Kar povej!« je silila Tita. »Mogoče se pa vendar zgodi, zato pa moraš prej vedeti, kaj bi vzela. Saj si že večkrat dejala, da na svetu ni nobena stvar nemogoča! Zato se bo nekoč tudi nama odprlo!« Titino upanje je bilo močno in nezlomljivo. »Vzela bi voziček, da bi ti lahko vozila medvedka in punčko na sprehod!« je končno spregovorila mati. »To bi bilo zelo lepo! Pojdiva dalje! Glej, koliko lepih oblek visi tamle v izložbi na oglu! Pojdiva hitro, da se ne odpre, še preden sva tam!« Tita si je želela tople obleke, kakršne so nosili mestni otroci, želela si je plašček, ki ga še sploh nikdar ni imela, in belo čepico s čopom. Tudi za mater je bilo mnogokaj. Kar težko se je ločila od kraljestva v izložbi, ki je bilo še čudovitejše od kraljestva iz pravljic. Kako tudi ne? Saj ga je videla tik pred sabo; le vrata se niso odprla, da bi mogla vanj. Nato sta se vračali počasi domov. Tita je vsa razvneta pripovedovala, kako lepo jima bo, ko se bo nekoč odprlo: Imela bo toplo obleko, plašček, svetle čevlje in čepico s čopom, v vozičku bo vozila punčko in medvedka, tudi mamica bo lepše oblečena in nič več ne bo v skrbeh, kaj naj kuha. V kuhinji bo stala vreča moke, velike škatle kave, riža in sladkorja, izpod stropa pa se bodo smejale krače in klobase. Mati ji je sicer pritrjevala, vendar ji je bilo v duši neizrečeno hudo, saj je vedela, da se to nikoli ne bo zgodilo in da je resnica popolnoma drugačna. Obedve sta slabo oblečeni, večerjali bosta mleko in košček kruha, v njuno sobico nikoli ne bo sonca. Navadno je Titino veselje tudi splahnelo, čim sta prišli domov, tokrat pa je še na trdi postelji živela vsa v velikih načrtih in je o njih toliko govorila, da se je še materi zjasnilo lice in je še ona vzkliknila: »Mogoče se bo pa res nekoč odprlo in si bova lahko tudi midve vzeli vsaka svojo srečo in začeli lepše življenje!« Zjutraj pa je mati kakor vedno odšla v tovarno, Tita pa je ves dan čakala večera, ko bosta spet lahko odšli v mesto. V soboto, pa je bilo toliko dela, da mati ni utegnila v mesto. »Pa pojdi sama!« ji je končno dovolila. »A samo do mostu, dalje v mesto ne smeš!« »Nikar se ne boj, mamica! Saj sem že velika, pa znam ubogati!!« je dejala vsa vesela Tita, ki ji je bilo dobrih šest let in je bila komaj tako velika, da je lahko sedela za mizo. Urno se je odpravila na pot. Pri izložbenih oknih manjših predmestnih trgovin se ni niti ustavljala, vedela je, da je tu škoda izgubljati čas. Čeprav bi se odprlo, ne bi zadela Bog ve česa. Sicer ji je bilo tesno pri srcu, saj tako daleč še nikoli ni bila, moči pa ji je dajala silna misel: kaj če se bo prav danes odprlo in bo lahko mamici prinesla kakšno stvar za god. O, kako bi bila presenečena, ko bi ji prinesla kaj! V takšnih mislih je prišla v bližino mostu. Ko je zavila okoli ogla, je nenadoma obstala kot ukopana pred na stežaj odprto izložbo polno klobas in svinjskih krač. Sprva ni ^ ° II ] J mogla verjeti svojim očem. Ko pa je spoznala, n/ t(// da se je res odprlo, pa je nekaj hipov oklevala, ne vedoč, ali naj vzame veliko smehljajočo se svinjsko glavo ali pa kračo, ki si jo mamica že od nekdaj želi. Končno se je odločila, stopila je bliže k oknu in pograbila z zelenjem okrašeno kračo, ki je ležala na najnižji polici, jo potisnila nase in odhitela z njo proti domu. Njeno dobro srce jo je od nenadne sreče kar bolelo. Krača je bila težka, da se je kmalu utrudila, toda misel, kako bo z njo razveselila mater, ji je dajala novih moči. O, zdaj jo bo lahko tudi ona presenetila! O, zdaj bo tudi mamica verjela njeni igri! Domov je prišla vsa zasopla. Komaj toliko moči je še imela, da je položila kračo na mizo in dejala presenečeni materi: »Vidiš mamica, končno se je vendar odprlo!« Mamica se je sesedla na stol. Čez čas pa je potegnila Tito k sebi in zajokala: »Nesrečni otrok moj, kaj si napravil!« Tita pa ni razumela materinega obupa in vedro je odgovorila: »Mamica, čuj vendar! Nalašč zame se je odprlo ... Mati je vsa solzna dolgo stiskala Tito k sebi, končno je izpregovorila: »Tega vendar ne bi bila smela!« »Čemu ne?« se je zavzela Tita. »Že leto dni sva zaman čakali! Če se je zdaj odprlo, pač smem vzeti, kar si že tako dolgo želiš!« »Motiš se, ljuba Tita! Saj sem ti dejala, da je to le igra, ki se ne more nikoli izpolniti. Kračo bova morali vrniti mesarju, saj je njegova. Urejeval je najbrž za jutri izložbo, pa je pustil izložbo za trenutek odprto. Ti si pa mislila, da se je samo odprlo. Zato pojdiva, pa ponesiva jo nazaj, dokler je še čas!« V tem so se zunaj zaslišali trdi koraki. Mati je prebledela v težki slutnji. Trdo je potrkalo na vrata in vstopil je policaj. S temnim pogledom se je ozrl po sobi in rezko vprašal: »Ali se tu skriva tisti tatinski otrok, ki je ukradel gospodu Žilavcu najlepšo kračo?« V tem pa jo je že opazil na mizi, naglo je stopil k nji in dejal še s tršim glasom Titi, ki se je vsa v strahu stiskala k materi: »A, ti si jo ukradla? Lepo mater imaš, ki te že tako zgodaj uči krasti!*. Nato je položil svojo ogromno desnico na kračo in jo potegnil k sebi. Tedaj pa je planila Tita predenj in stegnila svoji drobni ročici proti krači: »Motite se! Nisem je ukradla! Odprlo se je, samo se je odprlo, zato je krača naša! Sam ljubi Bog nama jo je poslal! Dajte mi jo nazaj!« »A, tako so te naučili, mala tatica!« je zarohnel policaj. »Ne dotikaj se tuje lastnine, to je božji nauk in tega te naj mati nauči, sicer jo bomo vzeli mi v svojo šolo!« In ker Tita ni hotela odmakniti rok s krače, jo je policaj pahnil od sebe, da se je opotekla po sobi, vtaknil kračo pod pazduho in jo odnesel. Odslej se Tita ni nikoli več igrala »če bi se odprlo«, saj ni bila več otrok. DIHUR Nekoč se je dihur splazil v kovačnico. Prišel je do pile in jo obliznil. Pri tem pa si je ranil jezik in na pili se je pokazala kri. Ves vesel je dihur polizal kri. Mislil je, da prihaja kri iz pile. In je toliko časa lizal, da si je popilil ves jezik. Cicibanov rod O o PESTERNA FRANCE BEVK Ilustriral LJUBO RAVNIKAR 2. Pod Grivarjevo kočo so ležali lazi, ki so se vlekli skoraj do potoka. Bili so last bajtarjev in kmetov. Spomladi so na njih vzgojili zeljnate sadike, v jeseni so bili polni krompirja, korenja in pese. Nežka je redkokdaj videvala vaščane. Največ le takrat, kadar so prihajali v laze. Nikoli ni zamudila prilike, da jih je opazovala. Koliko novih obrazov! Čepela je za plotom in pestovala punčko. jo noč in dan držala v naročju, ne bi se je naveličala. Zaradi nje je morala biti pridna. Kuhala je Pikapolonici, jo ujčkala in ji pela. Le kadar so bili v lazu ljudje, je nekoliko pozabila nanjo. Njene otroške misli so splavale v nasproten breg, kjer je ležala vas. Tam so stale hiše, v katerih prebivajo ljudje, ki prihajajo v grapo. Tedaj se je spomnila, da je njihova koča majhna, da nosi raztrgano krilce, da včasih lačna stika za suhimi drobnicami in skorjicami kruha. Tam, v Robidnici pa stojijo velike hiše, deklice ne letajo tako raztrgane okrog, belega kruha ne vidijo samo o Veliki noči in o Božiču. Vse to je vedela od bratov in sester, ki so služili pri kmetih. Zmeraj so širokoustno pripovedovali, kaj so dobrega jedli. Včasih so prinašali velike kose pogače. Tako je nekega dne čepela v pomladanskem soncu in mižala. Pod vekami ni bila tema, videla je čudovite reči. Domišljala si je, da že nosi obleko, ki si jo je tako želela. Sami pisani trakovi in drobceni, svetli gumbi. Pred njo se je kadil velik kos božične potice. Zopet je odprla oči, ki so jo zaščemele v soncu. Rožičasta oblekca je izginila. Skozi pretrgo v krilcu ji je pogledalo golo koleno... V lazu pod njo je plela široka, rdečelična kmetica. Prestopala se je po črni zemlji, z levico trgala plevel, udarjala z motiko. Priplela je do plota in se je vzravnala. Skozi robido je zagledala Nežko in se ji je nasmehnila: »Čigava si?« »Grivarjeva Nežka.« Nežka je pokazala na kočo za hrbtom, nato se je zagledala v punčko. Ni bila vajena ljudi, sramovala se je. »Kako ti je ime?« Povedala je. »Ali bi jedla kruh?« »Saj ga nimam.« Kmetica se je široko zasmejala. Nato je segla v žep in privlekla iz njega velik kos kruha. Bil je pol iz bele, a pol iz ajdove moke, zvit ko potica. Dala ga ji je skozi plot. Pikapolonica je bila zanjo naj čudovitejša punčka na svetu. Če bi Nežka ga je nesla k ustom, da bi ga ugriznila, a se je premislila. Pobrala se je in tekla domov.. . Mati se je začudila velikemu kosu. »Kdo ti ga je dal?« »Žena«. »Katera žena?« Tega Nežka ni vedela. Mati je stopila na prag in zagledala Mejačevko, ki je prihajala po stezi. Ženski sta se pozdravili in odšli v izbo. Mejačevka je sedla. Pokašljala je, nato je takoj rekla: »Daj mi Nežko, da bo včasih malo povarovala našo Maričko!« »Moj Bog, saj še ni za pesterno«, je Grivarica sklenila roke. »Saj tudi ne bo pestovala. Igrali se bosta skupaj, to bo vse.« Grivarica se ni mogla odločiti. Nežka jo je vedno skrbela, kadar jo je samo puščala doma. Ves dan je mislila le na njo. Bila ji je samo v skrb in napotje. Vendar se ni rada ločila od nje. »Če bomo zadovoljni z njo, ne bo zastonj«, je silila Mejačevka. Grivarica je gledala hčerko, oči so ji na gosto mežikale. »Otrok da bi varoval otroka?« je vzdihnila. »Saj te ne silim«, se je soseda dvignila. »Kakor hočeš... Le mislila sem, da bi bilo dobro zame in zate...« Nežka je medtem molče stala ob peči in odpirala usta. Slutila je, da gre zanjo. Pa je bila tako zmedena, da ni mogla vsega razumeti. Pogledovala je zdaj mater, a zdaj Mejačevko. »Ali pojdeš k Mejaču?« jo je vprašala mati. »Za pesterno boš.« Nežka je od sramovanja spačila usta. Punčko je cukala za krilce. »Ne vem«, je zategnila. »Pri njih ti ne bo manjkalo kruha. In novo oblekco boš dobila.« »Da, da«, je pritrdila Mejačevka. »Res?« je Nežka uprla pogled v kmetico. »Rožičasto?« »Da rožičasto«, se je Mejačevka zasmejala. »Ali prideš?« »Da«, je rekla skoraj tiho in pogledala mater. «In Pikapolonica?« »Kakšna Pikapolonica?« je vprašala Mejačevka. »Punčka.« »Punčke ti nihče ne bo jemal. Tudi Marička jo ima. Skupaj jima bosta kuhali in ju zibali...« Bili so zgovorjeni. Nežka je postala Mejačeva pestema. * * # V nedeljo popoldne jo je mati peljala v prvo službo. Nebo je bilo sivo, žalostno; sonce je le kdaj pa kdaj predrlo oblake... Nežka je nesla Pikapolonico, a mati culo, v kateri je bilo vse njeno imetje. Tega je bilo malo. Obleka, dve srajčici, velika ruta in obnošeni čeveljčki za zimo. Zdaj je bila bosa. Nežko je mučila žalost, ker je morala od doma. Hkratu je bila radovedna, kako bo pri Mejaču. Mati je bila zamišljena. Dolgo nista spregovorili. Dospeli sta na breg, odprl se jima je razgled čez obronke. »Glej, tam je pri Mejaču«, je pokazala mati. Nežka je gledala ... Mejačev dom je stal na koncu vasi. Nizka, široka hiša in velik hlev sta bila potisnjena v breg. Za poslopji je ležala ravnica, na nji je stala lipa in kozolec. Okrog in okrog se je med klanci širil sadovnjak. Pod kozolci se je začenjal gozd. Mejačevka ju je sladko sprejela. »Ali sta prišli?« je rekla. Da, prišli sta. To je dejala mati, Nežka ni mogla govoriti. Stala je poleg matere in se ozirala okrog. Vse ji je bilo tako tuje in novo. In tako zelo veliko. Velika izba, velika okna, velika peč in velika ura — vse veliko. Še podobe na steni so se ji zdele velike, kakor da ne najdejo prostora in lezejo na strop. Mejač je z rokami na hrbtu hodil po izbi. Bil je dolg in je nosil rjave zalisce. Prav zaradi teh, ki so mu štrleli na obe strani, se ga je skoraj bala. Hlapec je bil že na pol starec s sivimi brki; sključen je sedel na klopi in kadil pipo. Marička je sedela na peči. Gledala je po izbi in si vtikala nogo v usta. Mejačevka jima je prinesla kave. Nežka je preplašena gledala velik kos kruha poleg velike skodelice. In Nežka je jedla. Ni ji šlo v tek, a se je silila. Komaj je zadrževala solze, težko je dihala. Čutila je, da jo pogledujejo, a ona ni dvignila oči. »Tožilo se ji bo«, je rekel Mejač. »Se bo že privadila«, je menila gospodinja. »Saj nismo tako daleč. Za kozolec bo stopila, pa bo videla domov.« Slednjič se je mati poslovila: »Pazite nanjo, kakor da je vaša. Ti, Nežka, pa ubogaj!« Nežka je prikimala in spremila mater pred hišo in prav do klanca. Naprej ni smela. Gledala je za materjo, ki je odhajala po gozdu. Na roki ji je bingljala cula, v katero je bila Mejačevka zavezala pol hlebca s prgiščem boba in fižola. Vsa otrpla je tiščala prst v ustih. Zavpila bi bila in stekla za njo. Mati se je ozrla. »Saj te bom obiskala«, ji je zaklicala. »Vsako nedeljo.« Nežka je imela polne prsi joka, polne oči solza, ko se je vrnila k hiši. Pred hlevom je naletela na pastirja, ki je bil pravkar prignal živino domov. Bii je dve leti starejši od nje, močan, z veliko, kuštravo glavo. Tisti, ki je vsako jutro stal na tršu in hoj-kal Petrčku. Tako od blizu ga še ni videla. Od daleč je bil ves drugačen. »Joče«, se je pastir široko zarežal, ko je stopil za njo v izbo. »Tiho!« je Mejač ostro premeril pastirja. »Ali si nastlal živini?« Tinče se je pomuznil iz izbe. »Pridi na peč«, je rekla Mejačevka' sladko. »K Marički. Le dobro se oglejta! Zdaj si bosta morali postati prijateljici.« Pestema se je potegnila na peč. Deklici sta se gledali kot mladi mačici. Marička se je Nežke dotaknila z mokrim prstom in se je zasmejala. Pri večerji se je morala dvigniti, kadar je zajela, da je dosegla veliko skledo sredi mize... Poleg pastirja je sedel Filip, edini sin. Bil je leto starejši od pastirja, debelih lic in svetlih las. Opazoval jo je izpod čela. Tinče pa ji je migal s »kapo«, velikim grmom las, da se mu je pomikal zdaj naprej, zdaj nazaj. Hotel jo je pripraviti do smeha. Toda njen smeh ni mogel na dan. Po molitvi je zadremala. »Pelji so spat!« je rekel Mejač ženi. Ta je vzela svetilko in jo je vodila v vežo, nato po lestvi nekam na vrh. Ves večer je Nežko skrbelo, kje bo spala. Doma je spala z materjo. Kadar koli jo je bilo strah, se je privila k nji... Ko jo je gospodinja pripeljala v podstrešje, kjer je stala postelja, so ji noge klecnile v kolenih. Tu bo spala? Med tramovi in koši? Ne, ne, ne! Proseče je pogledala Mejačevko. »Tu boš spala. Naučiti se boš morala, da boš našla v temi. Vsak večer ti ne bomo svetili.« Hotela je prositi, naj je ne puščajo same, a se je zbala. Slekla se je, zlezla pod odejo in se zagrnila čez glavo. Privijala je k sebi Pikapolonico, kakor da pri nji išče pomoči. Iz oči so ji privrele solze. V tihem joku je zaspala. (Se nadaljuje.) OBIDE TE SKUŠNJAVA — JOJ, KAJ SE TEDAJ ZGODI? VŽIGALICA V ROKAH SVETLO KOT ZVEZDA ZAGORI, POTEM GROZEČE ŠVIGNE Z NJE NA LES BESNEČI PLAMEN — IN HIŠA POGORI DO TAL, OSTANE SAMO KAMEN. LASTOVKE »Očka, kaj Žurgolijo, očka, kam pa letijo ptičke, procesije črne? Očka, ali se vrne mamica z lastovko malo? Prazno je gnezdo ostalo . . .« ANICA ČERNEJEVA »»Sinek, v slovo žvrgolijo, . sinek, k jugu letijo. V trume, tesno so se zbrale, ptičke, popotnice male. Sestric, lastovk je truma dala še tvoji poguma. K jugu, k soncu jo vabi. Gnezdeca pa ne pozabi.«« VŽIGALICE ZAPELJIVKE - “ GLEJ, TAMKAJ SO VŽIGALICE, KAJNE, A TI SI TU; MOLČIJO IN NE REČEJO, NE »BEV«, NE »MEV«, NE »MU«. IN VENDAR ŠEPETAJO TI SKRIVNOSTNO NA UHO IN K SEBI GORKO VABIJO Z NEVIDNO TE ROKO: »HEJ, ČE SI SAM, KAR PRIDI K NAM IN VZEMI NAS ZA KRATEK ČAS!« POLŽEK IN MIŠKA MARUNKA BIDOVC-PETANČIČEVA ILUSTRIRAL A. ČERNIGOJ SREČA MIŠKA POLŽKA NA CESTI IN GA POBARA: »EJ, STRIČEK, KAM? KAJ DA HIŠICO TEŽKO NOSIŠ, SAJ BI HITREJE HODIL SAM. MENE POGLEJ, KAKO SEM OKRETNA, TI PA NERODNEŽ — POČASNEž TAK! — GLEJ, ZA TEBOJ VSA SLINASTA CESTA VLEČE ZA TABO SE KAKOR VLAK.« »RAJŠI PA ŽE TO HIŠICO NOSIM, KO DA BI V LUKNJAH DOMOVAL; VARNO POČASI SVOJO POT HODIM, V PASTI JAZ NIKDAR NE BOM VZDIHOVAL. »STRIČEK, SAJ NISEM TAKA NERODA, JAZ SEM PREPAMETNA MIŠKA, DA BI ME MOGLA UJETI PAST! MENE NOBENA NE UJAME POŠAST.« TAM IZZA PLOTA PA MAČKA POKUKA, MLASKNE Z JEZIČKOM IN SKOČI: HOP! MIŠKA ZAJOČE, MAČKA SE SMEJE: »ZDAJ SEM TE UJELA, ZAMAN JE TVOJ JOK!« POLŽEK PA HITRO V HIŠICO SMUKNE, SAM PRI SEBI POLSLIŠNO MRMRA: »O, ŠE BOM S SEBOJ TO HIŠICO NOSIL, KODER GREM, KAMOR GREM, SEM DOMA.« rriTATT-l TAT 7 ITT* T T JOSIP RIBIČIČ TINE IN ŽIVALI Ilustriral OTON GASPARI ŠKORCI, LASTOVKE IN VRABCI JE ODŠEL IZ ia PRED Tam so mm SE POGOVARJALI. N A 'T SO VPILI , NA rr SO ČIVKALE NA SO SE KREGALI Vse je K! razumel, kar so govorili. SO ZAČIVKALE: „JuTRI DALEČ PROČ ČEZ IN^2* IN ČEZ ŠIROKO SREDI SE USTAVIMO NA ifk VELIKIH PoTEM ^ NAPREJ DO . Tam sije 0% prav toplo. “ SE SMEJEJO NA : „TaM VAS BODO ^!“ .Ne BODO NAS NE!“ ODGOVORE„Vsi IMAJO RADI, ČRNI ^, BELI 5^3 IN RUMENI ŠE TISTI KI RAD PO PLEZA IN ZA s> STIKA, ŠE TISTI NAS IMA RAD. NaŠIH NE RAZDIRA, ZA NE MEČE A NAŠE MLADE ||i SE NAM SMILIJO! JE ŠIROKO, <^C SO VISOKI! IN^^NAŠA, KDO JIH BO ČEZ^1*11 ČUVAL?“ „Ml, HOHO!“ ODGOVORE. SE ZDAJ OGLASIJO Z „Ne BODO ČUVALI VAŠIH ^tw, NE! RAZBOJNIKI SO ^ Raztrgali bodo U Ir in jih pometali izpod ' Tatovi so^^i Ko zapade IH, kradejo V in ^ IN HRANO, JIH S NAPADAJO."