Prejšnji predsednik slovenske vlade Lojze Peterle je na svojem obisku med Slovenci v Argentini obiskal skoraj vsa središča, prosvetne domove, organizacije in ustanove slovenskih naseljencev. Povsod so ga sprejeli v velikem številu, in so dobili priliko, da so ga osebno pozdravili.
Lojze Peterle in dr. Andrej Capuder, pa
Predsednik Argentine, dr. Carlos Menem in Lojze Peterle
tudi drugi gostje kulturniške delegacije iz Slovenije so bili ganjeni na sprejemu osnovnošolske mladine, tretjega rodu, ki gladko govori slovensko, kakor tudi na obisku srednješolskega tečaja. Peterle se je sestal tudi s člani SKD v Argentini, Medorga-nizacijskim svetom itd., obiskal pa je tudi 1500 km. oddaljeni središči Bariloče in Mendozo, kjer je bil navdušeno sprejet.
Nekaj časa pa je posvetil tudi pridobivanju poznanstva med argentinskimi oblastmi. Obiskal je parlament, kjer ga je sprejel tajnik dr. Alonso. Tam se je zanimal predvsem za poslovnik in način delovanja,
kar bi morda prav prišlo tudi v Sloveniji. Obiskal je Sanmartinski inštitut, kjer so sklenili, da se tudi v Sloveniji ustanovi bratsko društvo, ki naj povezuje obe državi.
Obiskal je tudi bivšega predsednika države dr. Artura Frondizija, ki uživa velik ugled med tukajšnjimi politiki (ta je bil prisoten tudi na Dnevih slovenske kulture), obiskal zunanje ministrstvo, kjer ga je sprejel direktor za Srednjo Evropo dr. Espeche Gii.
Posebno pozornost je posvetil medijem, kjer je dal obširne intervjuje velikim in upoštevanim dnevnikom kot La Prensa (intervju s Peterletom in dr. Capudrom in njuno veliko sliko je izšel že 16. julija), La Nación in Pagina 12.
Peterleta je skupaj s predsednikom Zedinjene Slovenije prof. Tinetom Vivodom sprejel župan velike občine San Isidro dr. Melchor Posse, ki se poteguje za predsedniško kandidaturo pri radikalni stranki. Oba sta vzpostavila prisrčne stike in izrazila voljo po tesnejšem sodelovanju.
Posebno pozornost pa je prof. Lojze Peterle doživel na sprejemu pri predsedniku Argentine dr. Carlosu Menemu, ki ga je obiskal skupaj s prof. Vivodom, podpredsednikomn ZS inž. Jernejem Dobovškom in industrijalcem Hermanom Zupanom ml. Razgovor je trajal nad pol ure, kjer se je Peterle zahvalil Argentini za hitro priznanje Slovenije, za prijazen sprejem in dobrohotnost do slovenskih izseljencev ter zaželel Menemu tudi veliko uspeha pri sedaj potekajočih privatizacijah in pri transformaciji Argentine. Predsednik Menem pa je v svojem pogovoru pokazal dobro poznanje slovenske situacije in slovenske emigracije v Argentini, katero zelo ceni zaradi njenega dela in kulturnosti, izrazil upanje, da bo lahko obiskal Slovenijo, ki se nahaja v podobnih spremembah kot Argentina. Po prijaznem in prisrčnem pogovoru je bila potrjena prijateljska vez med Argentino in Slovenijo.
Fink, Lojze Peterle in Tine Vivod polagajo venec pred spomenik San Martina.
Mladi iz Argentine na obisku v Sloveniji
Včeraj ob 13. uri so v Ljubljano prišli slovenski maturanti iz Argentine. To je skupina sedemnajstletnikov, ki so pet let — poleg obveznosti argentinske šole — obiskovali sobotni „Slovenski srednješolski tečaj ravnatelja MarkaBajuka" v Buenos Airesu. Tam so se izpopolnjevali v znanju slovenščine, slovenske zgodovine, literature in kulture. Sedaj bodo prvič doživeli stik z lepotami naše slovenske zemlje, njenih ljudi in njeno kulturo. Ta skupina 24 mladih (10 fantov in 14 deklet) so otroci oziroma vnuki političnih emigrantov, ki so morali po drugi svetovni vojni po krivici zapustiti svoj dom in so v tujini skozi desetletja ohranili slovenstvo. Dokaz tega je ta druga oziroma tretja generacija Slovencev iz Argentine, ki je prišla na obisk v svojo daljno — za večino — nepoznano domovino.
Želimo jim, da bi se lepo imeli v tej, tudi njihovi, domovini.. Dobrodošli v Sloveniji!
B. K.
Slovenec, 21. julija 1992
(Objavljeno s sliko RAST XXI skupaj s predsednikom SKD Lojzetom Peterletom)
Ljubljana, 21. 7.1992 ob 6. zjutraj Pozdravljeni!
Včeraj v ponedeljek, 20. julija smo srečni točno po voznem redu na tržaškem letališču sprejeli skupino RAST XXI.
Po poldrugourni vožnji nas je na Kongresnem trgu v Ljubljani dočakala skupina sorodnikov in znancev. Med njimi tudi Lojze Peterle, dr. Andrej Capuder, dr. Alojzij Starc, Ivan Bizjak, Angelca Klanšek itd.
Danes dopoldne vso skupino sprejmeta nadškof in župan Strgar, popoldne pa gremo k Mariji na Šmarno goro.
Pozdrav vsem!
Janez Rihar
SUkovno prilogo Dni slovenske kulture glej na strani 5 in 6.
V prejšnjih številkah našega lista smo poročali o začetku in prvih večerih kulturnih dni v Centro gen. San Martin. Danes bomo poročali o likovnem večeru v ponedeljek, 6. julija. Večer sta pripravili sestri Dolinar, povezovali pa sta dogajanje An-drejka Vombergar in Marijan Loboda ml.
Glavna teža dobro obiskanega večera je slonela na predavanju univ. prof. dr. Darka Šušteršiča, ki je v svojem obsežnem pregledu slovenske likovne kulture v Argentini predstavil vrsto naših umetnikov. Svoje razlage je spremljal z predvajanjem diapozitivov raznih umetniških del, ki so pritegnili poslušalce oziroma gledalce. V vstopni avli pred dvorano pa so bile razstavljena dela slikarjev Ivana Bukovca, An-drejke Hrovat in Marjete Dolinar, Toneta Kržišnika, Bare Remec, Milana Volovska ter kiparjev Ivana Ahčina in Marjana Gruma. Prisotni obiskovalci so si v odmoru lahko ogledali te slike in kipe, ki so sicer bili razstavljeni vse večere
Zatem je flavtist Klemen Ramovš predvajal baročno glasbo na kljunasto flavto, kar je tudi vzbudilo veliko zanimanja in umetniškega užitka.
Zaradi pozne ure sta odpadli dve predavanji, in sicer dr. Irene Mislej o arh. Plečniku in njegovi šoli, ter arh. Marjana Eiletza o slovenski arhitekturi.. Dr. Mislej je nekaj dni prej to svoje predavanje prikazala v Društvu argentinskih arhitektov. Upamo, da bosta oba prikaza kje objavljena.
Naslednji dan je bil posvečen slovenski folklori in zaključku teh dobro uspelih večerov. Ta večer je bila dvorana skrajno napolnjena, po cenitvah je bilo navzočih 1500 ljudi, nekaj stotin pa se je moralo vrniti domov, ker niso dobili prostora v dvorani. Pripravil je večer Lojze Rezelj, ki je tudi vodil celotno prireditev.
Večer je pričel mladinski pevski zbor Našega Doma iz San Justa, ki je pod vodstvom Andreja Selana zapel vrsto slovenskih narodnih pesmi.. Zbor je odlično predstavil svoje izvajanje.
Sledili so slovenski narodni plesi, ki jih je predstavila folklorna skupina Pristave iz Castelarja pod vodstvom g. Hectorja Ari-coja, Slovenski inštrumnentalni ansamber iz Buenos Airesa pa je prikazal izbrano slovensko glasbo.
Godci Trinajsto prase iz Ljubljane so predstavili svoje zanimivo godbo, ki je posneta po izvirnih in starih slovenskih motivih, po katerih so plesali v raznih okrajih Slovenije.
Za končno točko tega večera pa so plesalci iz Našega Doma iz San Justa zaplesali pol folklorni pol baletni prikaz Štirje letni časi v Sloveniji,v izdelavi ge. Lole Beck,v veličastrnem in obširnem plesnem prizoru, ki je vse občinstvo navdušil in pritegnil.
Za zaključek teh dni pa se je nato predsednik Zedinjene Slovenije prof. Tine Vivod še enkrat zahvalil vsem nastopajočim ter vsem, ki so s svojim nesebičnim delom in trudom propomogli, da so ti večeri tako uspeli. Posebej se je zahvalil delegaciji iz Slovenije, kakor tudi raznim osebnostim, kot npr. Lojzetu Peterletu, bivšemu predsedniku Argentine dr. Arturu Frondiziju, Lojzetu Rezlju, ki je imel na skrbi izvedbo vseh teh dni, ter Tonetu Oblaku za mogočno scenografijo, Alejandru Szpaku za sodelovanje pri povezavi, in drugim.
Ti večeri so se končali v splošnem zadovoljstvu: v plesno kolo pred odrom so se vključili tudi nekateri gostje, Peterle itd.Veseli smo bili povezave starih in novih naseljencev, Slovencev tu in onstran Atlantika in republik Slovenije in Argentine.
SVOBODNA SLOVENIJA
LETO (ANO) LI (45) Štev. (N°) 28
ESLOVENIA LIBRE
BUENOSAIRES 23 de julio - 23. julija 1992
Spominske besede prof. Anke Smole na domobranski proslavi v Slomškovem domu
Ne pozabite nas nikdar! Tako nam kličejo iz onstranstva tisoči in tisoči junakov, ki so darovali svoja življenja v boju proti brezbožnemu komunizmu. Mi jim izkazujemo spoštovanje in zahvalo s tem, da se jih vsako leto spominjamo.
Danes smo tukaj zbrani vsi: vi, ki ste zavestno, vendar z globoko žalostjo v srcu zapustili domovino, in tudi mi, ki smo se rodili v tujini, pa lahko vseeno pričamo o tem krutem dogodku slovenske zgodovine, ker smo skozi več ali manj let poslušali žive spomine vseh, ki so to tragedijo doživeli.
Jaz sem že v otroških letih spoznala to strašno resnico, ker mi je ata, kot bivši domobranec, neštetokrat pripovedoval, kako so se bojevali, kje so se skrivali, kolikokrat trpeli lakoto, kako so jih mučili in končno, kako se mu je posrečilo, da si je rešil življenje. Tisti zadnji del sem hotela vedno znova slišati, morda zato, ker sem kot otrok mislila, da bi drugače ne imela očeta.
Takrat še nisem mogla vsega razumeti, a čutila sem, da se je bilo zgodilo nekaj strašnega. Iz prvih šolskih let se najbolj spominjam, kako smo vsi otroci Slomškove šole na spominski dan nesli prižgane svečke in jih položili na griček okrog križa v spomin padlim domobrancem. V temni noči je žareči obroč spremljal molitev ter ganljivo pesem, in je šibko razsvetljeval solze, ki jih starejši niso mogli zadržati.
Počasi sem doraščala in obenem globlje spoznala slovensko zgodovino. Že v zadnjih letih osnovne šole sem kar dobro vedela, kdo so bili komunisti, zakaj so mladi slovenski fantje postali vaški stražarji in nato domobranci, zakaj so se borili, kako so bili vrnjeni, mučeni in pobiti. In tako je prišla srednješolska doba, ki je v meni dokončno ukoreninila odpor proti komunizmu. K temu so pripomogli profesorji, ki so nam pripovedovali lastne izkušnje in nam celo s slikami potrdili to neusmiljeno morijo. Jasno so nam razložili zmote komunizma: materializem, nepoznanje človeka, njegovega dostojanstva in njegovih pravic. Spoznala sem tudi, da v komunizmu ni prostora za Boga, ne za versko življenje, in da se je tako hitro širil le s pretvezo, da hoče pravično razdelitev dobrin in brezrazredno družbo, ki pa sta končno peljali v diktaturo.
Ko je šolska doba minila, sem jasno vedela, kaj je slovenski narod prestal in zakaj smo tako daleč od matične domovine. Kmalu zatem se mi je uresničila dolgoletna želja: spoznala sem prelepo Slovenijo. Kar ne morem popisati, kaj sem čutila v trenutku, ko je vlak prešel čez avstrijsko mejo in sem se zavedla, da sem v domovini svojih staršev. Prekrasne in nepozabne dni sem preživela in lahko sem potrdila: lepa si, zemlja slovenska!
A takrat je bilo še mnogo nedostopnih krajev, ki so mi obujali kruto preteklost. Spominjam se, kako sem se sprehajala po zelenih travnikih, posejanih z dišečim cvetjem. Tiho šumenje in prijeten vonj sta me vabila v temne gozdove. Košato drevje je komaj dopuščalo, da so sončni žarki ogrevali žametna tal. Vsa lepota je počivala v mogočni tišini. Bilo je meseca junija, tako kot danes. V mojem srcu so se prebujale žalostne a resnične zgodbe, katerih nobena lepota ni mogla prekriti. Čeprav je čas izbrisal najbolj očitne sledove, sem si vseeno lahko predstavljala, kaj se je nekoč dogaja-
lo... Zrak je bil okužen z grozo in prevaro. Namesto čistega potočka je tekla skozi gozd
krvava reka. Strašne jame so postale skupen grob za tisoče in tisoče nedolžnih žrtev. In prav tam, morda čisto blizu, so počivali naši junaki. Vendar ni bilo ne križev, ne spomenikov, samo prelepo cvetje je krasilo njih grobove. Odšli so, da bi se rešili rdečega jarma, nekateri v večnost, drugi pa preko oceana v neznano deželo, deželo, ki je sprejela vse, ki so iskali pot v svobodo.
Taki so bili moji občutki, ko sem se sprehajala po slovenski zemlji. Ko sem se vrnila, sem se večkrat spraševala, če bo krivica kdaj priznana. Takrat nisem mislila, da se bo položaj kaj kmalu spremenil... Ko je bil mesec junij zopet pred menoj, sem se tako-le spominjala preteklega leta v Sloveniji:
Pomlad je, narava se prebuja, v gozdu žubori, na veji ptiček žvrgoli, medtem ko drevje zeleni.
Naflepši letni čas prikriva strašno to usodo, usodo tisočev junakov: bili so vrnjeni, strašno mučeni, krivično umorjeni.
Le kje ste zdaj, junaki!
Tam ste,
kjer rodna zemlja vas pokriva, tam mladi rod počiva.
Prišel bo čas, priznana bo krivica in na svobodnih tleh bo zmagala resnica.
In res je prišel čas. Kakšno veselje je zavladalo med nami, ko je neomadeževana slovenska zastava za vihrala na svobodnih slovenskih tleh, a kmalu smo tudi spoznali, da je še mnogo reči, ki se bodo morale spremeniti. Mene sta dva dogodka še posebno razočarala. Toliko se je govorilo o spravi, vendar na ljubljanskih Žalah ni smela pognati niti majhna lipa, ki je vendar slovenski simbol. Tudi tega nisem mogla razumeti, kako to, da so na prvih svobodnih volitvah preimenovani komunisti dobili toliko glasov. Ko sem premišljevala, kateri naj bi bili vzroki, sem spoznavala, da se je dolgotrajno vsiljevanje komunističnega mišljenja globoko ukoreninilo v posameznike in še posebno v mladino, ki je skozi vsa leta živela pod njihovim vplivom. Oni niso imeli istih možnosti kot mi, ki smo bili čisto drugače vzgojeni.
Zato se moramo vprašati ali se ne tiče vse to tudi nas, rojenih v Argentini in katero je naše poslanstvo. Mi mladi se moramo zavedati, da nismo slučajno rojeni izven Slovenije. Naši očetje in dedi so se borili proti komunizmu in so morali zapustiti svoje domove ter ustvarili družine po svetu. Zavedati se moramo tudi, da dediščina, ki nam jo zapuščajo niso le materialne dobrine, niti ne le jezik in narodni običaji. Njihova dediščina so tudi vrednote, za katere so se oni borili. Te vrednote moramo ceniti, po njih živeti in jih posredovati drugim. Tako bomo obogatili tudi kulturo dežele, v katero smo zasidrali košček Slovenije.
Slava vam, mladi slovenski junaki!
Vi ste s svojo smrtjo nas odrešili, mi vas ne bomo pozabili!
Tone Mizerit
IZ ŽIVLJENJA V ARGENTINI
Vladi je uspelo ponovno preprečiti nevarne nevihte, ki so se pojavile na obzorju političnega življenja. Ko je bilo dejansko že skoraj vse izgubljeno in je Glavna delavska konfederacija iskala samo še primeren datum za svojo prvo splošno stavko proti Menemovi vladi, je predsednik nekoliko popustil in dosegel ne zmago, marveč neke vrste remi.
ZA KAJ GRE
Večkrat smo že omenili, kako zanimiva je ta zgodba razmerja med sindikalizmom, ki je v Argentini še vedno večinsko v pe-ronističnih rokah, in vlado, ki ideološko s starim peronizmom nima ničesar več opraviti. Po povratku demokratičnega življenja v državo v letu 1983, se je figura sindikalizma pokazala kot orjak, ki pa nenehno izgublja svojo moč. Izgubljala jo je znotraj peronistične stranke, zlasti po porazu na volitvah, kjer je bil izvoljen predsednik Alfonsfn; izgubljala pa jo je tudi v svojem prestižu v družbi, ki je pričela nekoliko bolj zrelo gledati na gremializem in zahtevala od njega, da se prilagodi časom in položajem v novi družbi.
Radikalizem je tudi skušal spremeniti obraz sindikatov. A zakon, ki naj bi zaključil dobo nadvlade peronizma v sindikatih, je doživel brodolom v senatu in od tedaj dejansko vlada ni mogla več stopiti na prste sindikatom. Ubaldini je, z blagoslovom s tar,ega kovinskega vodje Lorenza Miguela, uprizoril trinajst splošnih stavk proti predsedniku Alfonsinu. Učinkovito pa je tudi posegel v volilno kampanjo, kjer je bil leta 1989 izvoljen za predsednika Carlos Saul Menem.
Hvaležnost očividno ni lastnost sedanjega predsednika. Takoj po volitvah se je proti Ubaldiniju pričela ofenziva, ki ga je končno potisnila v kot. Ko je potem propadel še na volitvah za guvernerstvo province Buenos Aires, se je moral dejansko umakniti iz javnega življenja. A sindikalizem je korakal svojo pot. In ko je Menem smatral, da je že dovolj oslabljen, da bi lahko proti sindikalnim vodjem izvedel ofenzivo, je izdal dekret, po katerem je vlada prevzela kontrolo nad fondi socialnih organizacij. Ti fondi, ki jih je vedno upravljal sindikalizem, pa so edini bunker, ki še straži staro moč sindikatov. Razprti veljaki argentinskega gremializma so tedaj pozabili na stare razlike, na preteklo pretepanje in solidarno stopili v eno vrsto v obrambo teh privilegijev — zraka, brez katerega bi sindikalizem ne mogel obstati.
KDO JE POPUSTIL?
Ko so pred tedni sindikalisti napovedali prvo splošno stavko pod Menemom, se v vladi niso preveč zavzeli. A sčasoma je nekaj podatkov pričelo beliti vladne glave. Prvič so z raznimi anketami ugotovili, da so do stavke pozitivno razpoloženi ne le delavci, marveč tudi široke skupine, kar še ostane od argentinskega srednjega sloja. Drugič, je bilo isto dognano ob priliki takoimenovanih šolskih manifestacij, ko je ljudski nastop prekosil celo sindikalne organizacije. Ni da bi se izpostavljali kaki splošni vstaji, ki bi škodila tako vladnemu ugledu, kot vladni moči.
Ukaz je bil torej, naj se na vsak način prepreči stavka. Seveda, treba bi bilo vsaj nekoliko popustiti. Kaj so zahtevali sin-
dikalisti? Povišico plač, ki naj temeljijo na povečani proizvodnji, nadzorstvo socialnega skrbstva, spremembe v zakonu o pokojninah in tudi o delovanju paritetnih komisij.
Nekje je bilo treba popustiti. In pot, ki so jo našli, da so rešili zadevo na tak način, da je volk sit in koza cela, je sijajna radiografija, kakšen je danes socialno-gospodar-ski položaj in kakšne so prioritete tako vlade kot sindikalnih organizacij.
Vlada ni popustila glede povišic. Sedanja politika plač je ena temeljev gospodarskega programa, tako kot si ga zamišlja vlada. In vladi je bistveno, da reši gospodarski program, zagotovi nadaljnjo stabilizacijo in na tej podlagi nadaljuje s svojim političnim prodiranjem v družbi.
Za sindikalizem pa je v prvi vrsti važen njihov lastni obstoj. „Uspeh so dosegli sindikati, ne delavstvo," je bistro izjavil star opazovalec. Dejansko so sindikalisti žrtvovali delavstvo za svoj lasten obstoj. Najbolj zanimivo ob vsem tem je bilo, da je sporazum dosegel gospodarski minister Cavallo, sicer najbolj osovražena figura med sindikalisti. In vendar so ga potem pohvalili, češ, kako je razumeven. Bolj jasno ni mogel nihče pokazati svoje igre. Vsaj vemo, kam pes taco moli.
BREZ CILJA
Ob tem pa se znova poraja vprašanje, če vlada res jasno ve, kaj hoče. Z drugimi besedami, če vlada sploh ima kak program, poleg edinega jasnega cilja, da hoče doseči stabilizacijo in dokončno premagati inflacijo. Kajti stabilizacija sama po sebi ni vrednota, za katero bi bilo vredno žrtvovati vse ostalo. Ni vrednota niti za zunanje upnike, kot je razvidno ta teden, ko je Brazil dosegel svoj vstop v plan Brady kljub temu, da vlada v sosednji državi pravi politični kaos, da domača bilanca še zdaleč ni urejena in da je inflacija zbesnela kot še dolgo ne. In vendar so Mednarodni denarni fond in upniki prijazno pogledali Brazil, kajti ni zanemarjati niti izredne proizvodnje brazilske industrije, niti udarnega izvoza, ki ga je Brazil dosegel na raznih tržiščih sveta.
Kar se politike tiče, vlada tudi nima nikakega pravega programa. Ko je bilo jasno, da je skoraj nemogoča ponovna kandidatura predsednika, je vlada oziroma pe-ronizem ostal brez iniciative. Takoj po volitvah so se liberalci prostovoljno vključili v vlado, kar je škodilo tako liberalcem kot vladi. Menem nima trenutno nobene politične iniciative, razen te, da javno trdi, da bo znova kandidiral na vratih tretjega tisočletja, medtem ko stranka še vedno vztraja pri ustavni reformi in skuša v družbi prodreti s ponovno predsednikovo kandidaturo.
Medtem ko prisostvujemo temu protislovju, je vlada napovedala odpravo številnih železniških prog in minister objavil načrt za odpust 30.000 železniških delavcev. Radikali pa protestirajo pri vladi, ker smatrajo, da je v nevarnosti neodvisnost sodnega sistema. A o tem kaj več prihodnjič.
POIZVEDBA:
Franc Noner, rojen 11. 12. 1907 v Lindeku pri Celju je prišel v Argentino 1948/ 49. Če kdo kaj ve o njem, naj sporoči Karlu Blazinšku v Carapachayu na tel. 763-4383.
VINKO LEVSTIK
0 povojnih pobojih je odločalo vodstvo jugoslovanske armade?
Gospod Mitja Ribičič je končno prišel na dan z besedo. Po tem, ko se je za dalj časa „umaknil", je v zdajšnjem svojem nastopu omenjal celo mene. Moram reči, da se počutim skoraj počaščenega, ko je pred „Polajnarjevo skupščinsko komisijo" navajal tudi moje ime. Vendar moja hvaležnost ne sega tako visoko, da bi mu odgovarjal.
Namenil pa sem se napisati nekaj pojasnil omenjeni „Polajnarjevi komisiji".
1.	Strinjam se z Ribičičem, ko pravi, „da bi o takratnih dogajanjih morali več povedati zgodovinarji in strokovnjaki! Kajti, naša osebna pričevanja so lahko po tridesetih letih napačna in nezanesljiva..." Ta njegova izjava je povsem na mestu, saj je bilo — po pisanju Vinka Vasleta sodeč — njegovo pričevanje pred Skupščinsko komisijo, ena sama laž. Mirno lahko rečemo, da so komunisti z lažjo in zvijačo prišli na oblast in z lažmi nameravajo nadaljevati, vse dotlej dokler jih bodo podpirali njihovi zgodovinarji, ki jih tako niti ne moremo imenovati.
2.	Komunisti, ki jih v časih Kraljevine Jugoslavije ni bilo niti dva odstotka, so najprej sabotirali jugoslovansko vojsko, da jo v boju s Hitlerjem in Mussolinijem čim-prej kapitulirala, tako so lahko potem pri polni zavesti in nadvse resno podprli pakt Molotov-Ribentrop. In vse to v okviru Antiimperialistične fronte. OF je bila pač ustanovljena šele junija 1941, ob spopadu Hitler-Stalin, proti volji večine slovenskega naroda. Torej je jasno, da so bili od vsega začetka nelegitimna oblast. Seveda so se tega tudi sami dobro zavedali, zato so tudi tako brutalno inavgurirali svojo prevlado nad povsem brezpravnim ljudstvom, ki se jim je moralo pokoriti. Umetno so ustvarili, ne le notranjega marveč tudi zunanjega sovražnika. Le tako so lahko opravičili nenehni boj in revolucijo in ščitili svojo nelegitimno vladavino. Istovetili so se z narodom. Oni so se imeli za „narod" in kdor se je boril proti njim, so ga obtožili, da se bori „proti narodu" in da je izdajalec.
3.	Seveda je največja tista Ribičičeva laž, ko tvezi, da za poboje Slovenskega domobranstva, žena in otrok, ki so jih Angleži vrnili iz Vetrinja, ni vedel ne Tito in ne Maček, pač pa je to na lastno pest naredila Jugoslovanska vojska. Saj gospod Ribičič sam dobro ve, kako nevzdržna laž je to. Si mar ni ogledal Robarjevega filma?! Priče tam vse drugače govorijo. Ribičič si danes upa obtoževati vojsko — pred enim letom si tega še ni upal! Je mar armada delala sezname v Slovenj Gradcu, Teharjah, Škofovih zavodih in drugje? Na teh seznamih so bili tisti, ki so jih namenili za poboje, kakor tudi tisti, ki so jim sklenili prizanesti. Je mar Armada čakala mladoletne domobrance, ko so jih spustili s Teharij, ter jih pobila? Nekateri od omenjenih so bili že nekaj dni doma, pa je prišla ponje Ozna in jih likvidirala. Še čudno, da ni Ribičič trdil, da je armada kriva tudi pobojev dvestošti-ridesetih ranjencev, ki so jih iz ljubljanskih bolnišnic odpeljali v Kočevski Rog...
Je mar armada skonstruirala procese kot so: Pred božičem 1945 obsodijo na smrt skupino domobranskih častnikov s polkovnikom Peterlinom na čelu. To je bila znotraj Slovenskega domobranstva ilegalna skupina, ki je imela v programu svoje organizacije udar po nemški vojski in oklic slovenske države ter pomoč Zaveznikom pri njihovem izkrcanju v Istri. Zavezniki so bili takrat že v Italiji. Gestapo je njihovo organizacijo odkril in jih odpeljal v Dachau. Jugoslovanski taboriščni odbor je to skupino ob koncu vojne z zvijačo zvabil v Ljubljano in Ribičičeva Ozna je inscenirala
„proces". Pod oznovskimi streli so takrat padli: polkovnik Ernest Peterlin, major Križ, stotnik Ilovar, poročnik Cene Mehle in drugi. Drugi proces, ki ga je treba omeniti je bil „proces" proti Nagodetovi skupini, potem so bili dahavski procesi, ko so se komunisti pobijali med sabo. Pa grozljivka z Golim otokom... Naj omenim še skupino polkovnika Bitenca, stotnika Boža Berlota, v katero sem spadal tudi sam. Imel sem srečo in se v zadnjem hipu rešil.
4.	Res je, kar trdi Ribičič, da preživeli domobranci leta 1945 nismo priznali poraza, pa čeprav smo doživeli težko travmo, ko smo izvedeli za usodo več kot deset tisoč domobrancev. To naše delovanje pa nikakor ni bil zadosten razlog za tako brutalno ravnanje Ozne leta 1945. Moram pa „Polajnarjevo komisijo" takoj opozoriti, da Ribičič laže tudi, ko pravi, da je bilo naše delovanje vzrok za poboje deset tisoč domobrancev. Preživeli domobranmci smo z našim političnim vodstvom začeli delovati iz tujine šele meseca julija. In še glede konflikta v zvezi s Trstom. Če bi povojna partizanska oblast ne vodila tako prostali-nistične politike, bi Zavezniki vsaj Gorico, po vsej verjetnosti pa tudi Trst, prepustili Jugoslaviji. V zahvalo za tako zvestobo Stalinu pa je Stalin pustil Tita na cedilu in pristal na vrnitev Trsta in Gorice Italiji, saj je bil prepričan, da bo tudi v Italiji zmagal Togliattijev komunizem in v tem primeru bi bilo vseeno čigava sta Gorica in Trst, pomembno je pač, da sta komunistična.
5.	Dejstvo je, da je Maček — slovenski Tito na Titovo povelje vodil likvidacije Slovenskega domobranstva in civilistov vrnjenih iz Vetrinja, čeprav je same poboje neposredno opravljala armada iz južnih delov Jugoslavije. Verjetno so prišli do ugotovitve, da je bolje, če zaradi konspiracije tega dela ne opravijo slovenske partizanske brigade. Maček je šel pri likvidacijah tako daleč, da ga je vlada razrešila s položaja šefa Ozne.
6.	Gospod Ribičič tudi ni prišel blizu resnici, ko govori, da se je v Dolomitih potikalo šeststo Levstikovih domobrancev (v intervjuju za nek drug časopis, je sicer to število močno znižal — očitno je njegov spomin zelo pomanjkljiv). Prav žal mi je, da moram vse Ribičičeve trditve označiti za laži. Človek bi nekdanjemu predsedniku SZDL že privoščil kakšno priznanje. Vendar, žal, Ribičič ves čas laže.
Ko sem bil 29. maja 1945 preko Pliberka vrnjen iz Vetrinja, sem prvič pobegnil v Hudi jami. Po dveh dneh so me ujeli, že sem si moral kopati grob, pa sem tudi iz tega položaja uspel pobegniti le lažje ranjen. V domačem kraju sem našel soborce, ki sploh niso zapustili Slovenije, pa tudi tiste, ki so se rešili iz „transporta smrti". To skupino sem vodil po Suhi krajini, skozi Dobrepolje, Mokerc in Bloke. Večkrat smo bili napadeni, imeli smo tudi ranjenca. Vseeno sem bil navzoč ob progi pri Ortneku, ko so vlaki vozili transporte v smrt. Izdelal sem načrt, da enega od teh vlakov zaustavim, napadem spremstvo in osvobodim domobrance, pa je častnik, ki je bil po činu višji, opustil moj načrt. Poslušal sem streljanje domobrancev in miniranje brezen. V Kočevskem Rogu sem se oborožen približal kraju pomorov in s smreke opazoval. Takrat ni bilo likvidacij, pač pa sem opazil ob breznu smrti dve kopi; na eni so bili čevlji, na drugi uniforme.
19. julija 1945 sem zapustil Mokerc in preko Blok odpotoval z devetimi soborci proti Trstu, kamor sem prispel brez incidentnih dogodkov. Kmalu po prihodu sem v Trstu poročal ameriški informativni službi CIA o grozodejstvih nad domobranci in
civilisti v Sloveniji. V Rimu sem se sestal z nekdanjim ministrom Krekom. Po tem sestanku sem odpotoval v Avstrijo. 12. oktobra 1945 sem se spet vrnil v domovino po drugo skupino in tudi to srečno pripeljal v Italijo. Po svetu še živijo priče iz obeh skupin. V letih 1946 in 1947 sem bil v okviru „gibanja Bitenc" nekajkrat spet za kratek čas v Sloveniji. Na enem teh pohodov sem bil tudi ranjen v ramo. Dr. Egidij Vršaj mi je pozno ponoči v Trstu priskrbel zdravnika, da mi je nudil prvo pomoč.
7.	Najnevarnejši in najtežji trenutki za Jugoslavijo in Slovenijo, ki je spadala v to državo, so bili takrat, ko je Titova Jugoslavija sestrelila dve ameriški letali nad Koprivnikom, ko sta iz Trsta leteli na Dunaj. Takrat so bili Angleži in Američani v Trstu pripravljeni, da uresničijo jaltski sporazum „fifty-fifty". Takrat se je na hitro obrnil Tito na levičarsko usmerjenega ameriškega senatorja slovenskega rodu Johna Blatnika, ki
Pred desetimi dnevi so se pred splitskim pristaniščem pojavile ameriške ladje s helikopterji. Kmalu pa so se umaknile v Jadransko morje. To po odličitvi Francije in Nemčije za organizacijo „Eurocorps", ki bi nastopila v kočljivih evropskih področjih. Zadnje Bakerjeve izjave potrjujejo, da se ZDA ne bodo odpovedale „vodstvu" v Evropi. Bushov obisk na Poljskem in ameriška prisotnost na konferenci v Helsinkih pojasnjujeta severnoameriško stališče k odločitvi vzpostaviti vojaški in letalski „most" med Splitom in Sarajevom kot jamstvo uspešne humanitarne pomoči stradajočemu civilnemu prebivalstvu. Srbiji so poslali ultimat z grožnjo, če ne prenehajo z vojno) morajo predvidevati vojaško intervencijo.
Zgleda, da se glavni protagonisti državljanske vojne v Beogradu že zavedajo, da je po desettisočih mrtvih, ranjenih in stoti-sočih razseljenih beguncev že skrajni čas, da sedejo k skupni mizi in se sporazumejo o bodočnosti Srbije, Bosne in Hercegovine in Kosovega. Danes ne dvomi nihče več, da pobudniki in odgovorni za položaj v Bosni in Hercegovini sedijo v Beogradu.
Vodja srbske opozocije Braškovič želi, da prevzame oblast v Srbiji sin kralja Petra, princ Aleksander. Ta je že dvakrat obiskal Beograd in govoril narodu.
Nov „pojav" v srbski politiki kot predsednik srbske vlade je nastop severnoameriškega državljana, po rodu Srba, Milana Paniča, po lastni izjavi Titovega partizana, lastnika velike severnoameriške farmacijske industrije. Kdo je v ozadju njegovega imenovanja za predsednika srbske vlade, še ni jasno. ZDA, princ Aleksander ali celo Miloševič? Značilno je pismo, ki ga je 7. julija Panič poslal ministrom CSCE, v katerem jih je prosil 100 dni, da bo preprečil nadaljnje bojevanje.
Položaj na Hrvaškem ni rožnat. Velika inflacija. Zvezna vojska je zbombardirala nad 100.000 tisoč poslopij in industrij, minirala obalo, kar je pripomoglo, da Hrvaška letos ni imela turistov. Ti so nekdaj prekašali milijon oseb z velikimi dolarskimi vsotami. Predsednik Tudjman je v zadnjem razgovoru s časnikarji napovedal vojaški nastop v Bosni in Hercegovini, če bo tam živečim Hrvatom pretilo uničenje. Iz Sarajeva in Zagreba prihajajo vsak dan poroči-
je nemudoma priletel v Trst, pomiril vojaške kroge ter se vmil v Ameriko poročat ameriškemu predsedniku. Če bi Blatniku to ne uspelo, so Zavezniki nameravali izvesti načrt, po katerem bi zasedli vso Slovenijo in del Hrvaške z Zagrebom.
Ob koncu želim „Polajnarjevi", tako imenovani „Skupščinski komisiji za raziskavo povojnih zločinov", da bi se čimprej dokopala do resnice. Takrat bo pač ugotovila, da so ljudje, kakršni so Ribičič, Maček, Dolanc, Šentjurčeva, Niko Šilih, da o tistih že pokojnih ne govorim, naredili večjo škodo in povračili več žrtev med slovenskim narodom kot dva okupatorja, nacizem in fašizem skupaj. Kratico NOB bo treba spremeniti v Samouničenje slovenskega naroda.
Gorica, Italija
10.	julija 1992
(objavljeno tudi v pismih bralcev v Delu)
la o hudih spopadih med bosanskimi enotami in srbskimi četniki.
Damoklejev meč se razgrinja nad Balkanom. Politični predstavniki 52. narodov, med njimi Bush, Mitterrand, Kohl in Gonzalez, so se na konferenci končno odločili za učinkovit poseg v Srbiji, Bosni in Hercegovini. Francija bo poslal v Bosno helikopterje in čete in s skupinami mednarodnih čelad ZN zagotovila uspešen dovoz živil in zdravil hudo preizkušenemu prebivalstvu. Vojno ministrstvo ZDA je v petek, 10. julija zapovedalo mornarici, da se vrne na položaje ob dalmatinski obali. (Zadar, Split, Rijeka in Dubrovnik). Zahodna Evropa in Nato sta se odločili za popolno morsko in vojaško blokado. Predsednik G. Bush je na konferenci opozoril prisotne, da naj spoštujejo sankcije ZN in VS proti Srbiji „naj stane ,kar stane".
Beograjskim politikom se nudi le malo časa. Če se bodo streznili, je še možna mirna rešitev. Bog naj jih raszvetli za blagor njihovega naroda in svetovni mir.
AFP je iz Beograda poročala o prvih tajnih razgovorih med srbskimi separatisti in hrvaško vojsko. Po poročilih iz Sarajeva naj bi Karadžič, vodja Srbov v Bosni, pristal na 14-dnevno premirje in na razgovor o ločitvi srbske in bosanske etnične skupine. Meja med njimi naj bi bila Drina.
EFE je 18. julija poročala iz Dunaja o zahtevi vlad Avstrije, Italije, Madžarske, Češke in Slovaške, Poljske, Slovenije in Hrvaške na VS in ZN, da store vse za takojšnji konec bojev v Bosni. Položaj je katastrofalen, saj je po izjavi avstrijskega kanclerja F. Vranitzkyja samo v Avstriji 750.000 beguncev. Angleški zunanji minister D. Hurd je naslovil na Miloševiča oster opomin, da Srbi prenehajo z vojno, ,saj se Srbija nahaja v nevarnem mednarodnem položaju.
Vesti iz Moskve, Pariza in Londona potrjujejo, da je državljanska vojna v bivši Jugoslaviji zajela svetovne dimenzije. Mornariški blokadi ZDA in Francije se je sedaj pridružila tudi nemška mornarica. Radio Moskva je 20. julija poročal o Jeltsi-novi odločitvi o prepovedi kakršnihkoli letalskih zvez z Balkanom in obratno. Po Jeltsinovi odločitvi se bo v bodočih dneh pridružilo ukrajinskim prostovoljcem, ki so že v Bosni, tudi 400 ruskih.
Slavko Skoberne
Bosna in Hercegovina pred mednarodnim vojnim posegom
TONE BRULC
Zbornik o dr. Tinetu Debeljaku
Predstavitev zbornika o dr. Tinetu Debeljaku je padla skoraj na sam začetek nove poslovne dobe Slovenske kulturne akcije. Kar nekam simbolično je bilo prikazovanje delovanja tega stebra našega zdomstva: njegov zbornik je izšel s sodelovanjem treh založb: katoliškega središča za Slovence po svetu, Karantanije in Slovenske kulturne akcije ter predstavlja skoraj vse, kar je poznanega do sedaj o njem, podlaga zborniku pa je bil simpozij o Debeljaku v Škofji Loki, kjer je celo beseda simpozij prišla do svojega izvirnega pomena — banket, gostija, kjer se govori o lepoti, ampak so prišle na dan tudi nekatere nečedne stvari za slovensko kulturo. Ne za kulturo, ampak za tiste, ki so upravljali z njo skoraj petdeset let.
Zbornik je delo dvanjstih ljudi, ki so Debeljaka dobro poznali: sorodniki, prijatelji, sodelavci, znanci, sošolci, do nekdanjih nasprotnikov. Tako je mogel osvetliti skoraj vse dolgoletno in raznoliko delovanje slavljenca, ki ga nismo poznali v zdomstvu, še manj pa v domovini, kljub temu je pa še ostalo dosti neobjasnjenih strani, npr.: prevod Hernandezovega Martina Fierra v slovenščino je bil komaj omenjen, čeprav gre za monumentalno delo in je Debeljak bil podpredsednik združenja prevajalcev Martina Fierra, manjkajo podatki o njegovem delovanju v Nikšiču, stiki s tujimi književniki, predvsem Hrvati, Poljaki, Italijani in Argentinci, saj je bil nekak emigracijski minister za kulturo, ki je posredoval priznanje slovenskih maturitetnih spričeval čez poljski odsek za izobrazbo v Padovi, nič se še ne ve o njegovi korespondenci, itd.
Zanimanje za Debeljaka ni zamrlo vsa leta našega zdomstva, saj je spadal med starejšo slovensko književno generacijo, ki se je začela uveljavljati že takoj po prvi svetovni vojni, med"katero je imel dobre prijatelje. Zanimanje zanj je pobudil v domovini Marko Jensterle, ko je prišel kot dopisnik ljubljanskega Dela v Buenos Aires. O čemer se je doma samo šušljalo, je tukaj našel javno pred seboj: prepovedana in zamolčana literatura zdomstva! Časovno je to sovpadalo prav s sojenjem vojaškega sodišča četverici Slovencev, med katerimi je bil tudi David Tasič, lastnik založbe Karantanija. Po osvoboditvi iz zapora je bila Debeljakova Velika črna maša za pobite Slovence prvi ponatis zdomske književnosti, ki je bil predstavljen tudi na simpoziju v Škofji Loki.
Pri zborniku Domovina in svet je sodelovalo dvanajst priznanih izvedencev, ki so osvetlili Debeljakovo osebnost in delo z vseh vidikov in stališč, kronološko in po književnih zvrsteh, ki se jih je posluževal. Prikazan je bil od začetkov, poskusov pes-nikovanja v dijaških letih, nato že kot vodilni v katoliški reviji Dom in svet, kjer je pomagal preboleti krizo uredništva 1.1930 in še bolj pa 1.1937, ko je izšel v njej članek Premišljevanje o Španiji prof. Edvarda Kocbeka, ki je povzročil razkol v vrstah do-minsvetovcev in rojstvo revije Dejanje.
Tine Debeljak, sin, nam prikaže človeško osebnost očeta, zdomca, ki se vrača v rojstni kraj, Škofjo Loko, katera mu je veliko dolžna, je pa nekaj tega dolga bilo odpisano prav s simpozijem: velikonočni pasijon, škofjeloška pasijonska procesija in škofjeloško Muzejsko društvo. Bil je res v zdomstvu, tam je tudi delal in ustvarjal, toda v duhu je bil vedno v Škofji Loki, v duhu se je tudi vrnil tja.
Kot literarnega zgodovinarja in esejista je Debeljaka obravnala dr. Helga Glušič.
Priznala je, da je prvi v Sloveniji opazil in ovrednotil za nekatere kar bogokletnega Ivana Preglja, nato Karla Mauserja, Franceta Balantiča in še vrsto drugih, ki jim je bil mentor.
Ustanovitelj in nekdanji predsednik SKA Ladislav Lenček je v zgoščenem obrisu podal nastanek in zgodovino zdomske kulturne organizacije, SKA, ki ji je bil Debeljak dolga leta predsednik in urednik njene revije Meddobje, po upokojitvi pa sodeloval pri njej do same smrti. Če kdo, je prav Lenček najbolj poznal stike Debeljaka s predstavniki in književniki drugih narodov in njegovo mentorsko delo.
Kot o prevajalcu Božanske komedije je o njem spregovoril prof. Alojz Rebula, ki si je za diplomsko delo izbral primerjanje prevodov Dantejeve pesnitve. Podrobno je ocenil iz vseh zornih kotov Debeljakov prevod in pokazal na njegove prednosti in napake, ko ga je primerjal z drugimi.
Prof. France Pibernik, ki je že pred leti zapisal o Balantičevem opusu Epigraf na grobu zavrženega pesnika, je za to priložnost izkopal iz Arhiva Slovenije, ki je postal dostopen šele nedavno javnosti — tudi take gospodarje je imela slovenska kultura — zgodnje pesnitve Debeljaka, ki jih je tematsko razdelil v lirske, socialne in religiozne sklope. Ga. Pavči Maček-Eiletzova je recitirala nekaj pesmi z različnimi tendencami, tako da smo v živo občutili pesniško misel Debeljaka. Odkril je tudi, da je Debeljak moral imeti že zbrano pesniško zbirko pred letom 1925, ki pa ni izšla.
O likovni opremi Debeljakovih del Bare Remec je dr. Irene Mislej dokazala (na simpoziju s skioptičnnimi slikami) v zborniku pa s primerki ilustracij Remčeve, da sta tekst in vsebina Debeljakovih del sovpadala z barvami in slikarsko tehniko Bare Remec.
Razprava Marka Jenšterleta, ki je imel največ zaslug za Debeljakov zbornik in simpozij, je bila objavljena že pred dobrim letom v Novi reviji. Primerjava dveh tragičnih osebnosti — Debeljaka in Kocbeka — ki sta bila v mladosti prijatelja in sta se razšla že v zreli dobi, po objavi Premišljevanja o Španiji, ne prepriča. Škoda, da niso Kocbekovi spomini izšli leto, dve preje in najbrž bi bila tudi Jenšterlova razprava drugačna, če bi sploh do nje prišlo. Že v Kocbekovem zborniku so se trudili resno, morebiti za vnuke, ker je njegovo ime med nami še vedno in čedalje bolj na slabem glasu. Tokrat si ga je v svojih sam poslabšal. Danes ga že naši nekdanji nasprotniki dolžijo hujših stvari kot pa emigracija. Če je iskanje resnice in izpovedovanje prva dolžnost intelektualca, potem stoji Kocbek na vrednotni lestvici tako nizko, da ga preprosto ne moremo primerjati Debeljaku. Svoje mesto si je dal sam, sedaj pa potrjujejo tudi „sopotniki", da je bilo res tako.
Poznanje in sodelovanje prof. Vilka Novaka bi ostalo nepoznano, če ne bi o tem spregovoril sam Novak. Gre za prevajalsko sodelovanje pri prevodu Imreja Mädazca Tragedije človeka, ki so jo gospodarji kulture uničili, takoj ko so prišli na oblast, kar pa je bilo tudi povod mnogim nevšečnostim za Novaka, čeprav je bil prevod odličen.
Dr. Stanko Janežič je bil komaj na začetku svojega pesnikovanja, ko je stopil med sodelavce Doma in sveta, zato je opisal svoje spomine na to dobo.
Od triperesne deteljice — T. Debeljaka, Pavleta Blaznika in Franceta Planine — je ostal živ samo prof. France Planina, ki je pisemsko prispeval k simpoziju s spo-
Nad. na 8. str.
Dr. Milan Komar — papežev odlikovanec
Konec julija je iz Rima dospela vest, da je papež Janez Pavel II. podelil univ. prof. dr. Milanu Komarju iz Buenos Airesa viteški red Svetega Gregorja Velikega v stopnji komendatorja. Visoko odlikovanje je naš slavljenec prejel za svoje delovanje kot filozof, pedagog in velik katoliški mislec.
Dne 10. julija je bila v katedrali mesta San Isidro (Buenos Aires) slavnostna maša. Tamkajšnji škof msgr. Jorge Casa-reto je ob tej priliki somaševal z 18 duhovniki, med katerimi so bili tudi naši rojaki msgr. dr. Stanko Gogala, generalni vikar nadškofije San Miguel, msgr. dr.
Jure Rodè, generalni vikar za vzhodne obrede v nadškofiji Buenos Aires ter Tone Rant SDB, ravnatelj salezijanskega zavoda v San Isidro.
Med mašo je škof imel govor o pomenu resnice in o učenju resnice. Prikazal je dolgoletno pot našega misleca in se ustavil predvsem ob njegovem „hrepenenju po zadnji jasnosti", tako tesno povezanem z zvestobo do resnice. „In to resnico — je poudaril govornik — je naš slavljenec skozi štiri desetletja in več učil, pa najsi je bilo prilično in kdaj tudi neprilično." V imenu vseh učencev (tudi škof je dolga leta bil eden izmed njih) je dr. Komarju izročil odlikovanje ter papežev dekret in mu čestital, Bogu pa se je zahvalil za milost, ki so jo preko svojega učitelja mogli sprejemati.
Maša se je zaključila z gregorijanskim petjem, nakar so številni prijatelji — med njimi tudi vrsta dr. Komarjevih učencev iz naše skupnosti — odlikovancu čestitala. Dolgo, več ko polstoletno življenje, posvečeno iskanju resnice ter njenemu širjenju, je upravičeno doživelo svoj slavnostni dan in javno priznanje.
Dr. Milan Komar je kot sin primorskih beguncev po prvi s ve torni vojni bil rojen v Ljubljani 1.1921. Tam je obiskoval srednjo šolo, univerzo pa študiral v Ljubljani ter kasneje v Turinu, kjer je promoviral iz pra vnih ved. A že kmalu ga je zanimanje za filozofijo spra vilo v filozofske vede, ki so ga privlačevale že kot univerzitetnega študenta. Bil je predsednik ljubljanske podzveze KA kot predsednik akademskega društva Pravda.
Že doma je sodeloval pri raznih publikacijah (bil je urednik glasila Mi mladi borci), kasneje, za časa revolucije, pa bil urednik Goriškega lista. V Turinu je sodeloval pri „Movimento laureati e diplomati cattolici". — V Argentini je sprva pisal v revijo Criterio, zadnja leta pa sodeluje pri novosholastični reviji Sa-pientia, v reviji Universitas, pa v Psychologica, in drugih. Že od prvih let stalno poučuje na Ins ti tu to de Cultura Religiosa Superior, na Instituto Argentino de Cultura Hispänica ter drugih in vse od ustanovitve Argentinske katoliške univerze— pred 34 leti —je njen titulami profesor in sicer za zgodovino modeme filozofije. Nekaj let je bil tudi dekan filozofske fakultete.
Glavno delovanje dr. Komarja je povezano z reperiodizacijo modeme filozofije in s tega področja je pred leti tudi njegov prispevek za svetovni kongres krščanske filozofije. V filozofskem svetuje znan kot globok mislec, izhajajoč iz krščanskega realizma, pa tudi kot izvedenec za Kanta, predvsem pa za Hegla ter tudi kot raziskovalec Wolffovega racionalizma.
Dr. Milan Komar je od vsega začetka sodeloval v naši skupnosti, pisal v naše publikacije (serija uvodnikov v Svobodni Slovenip, eseji v Zbornikih), največ pa za revijo Meddobje. Skozi desetletja je predaval pri Akademskem starešinstvu, prav tako pa tudi naši mladini, in v krajevnem domu v Carapachayu, kjer je kar skozi dvajset let vodil svoj fìlozofski tečaj. Prav letos smo ga mogli dvakrat pozdraviti v svoji sredi: ob razmišljanju ob petdesetletnici smrti dr. Lamberta Ehrlicha, pa na večeru, ko je govoril o „Razpadu in razplodu marksizma".
Ko se je L 1956 v Zborniku Svobodne Slovenije začelo pogla vje „Slovenstvu v čast — narodu v ponos", je kot prva oseba iz slovenske diaspore v svetu bil prikazana prav njegova. Je avtor knjige „Pot iz mrtvila" ter pisec številnih razprav, razmišljanj, člankov tako v španščini kakor v slovenščini. Njegov španski opus bi zbran predstavljal vrsto zajetnih knjig.
V izdajah argentinskega „Who is Who" (Quién es quién), ki objavlja življenjske podatke vidnejših osebnosti z vseh področjih'argentinskega življenja je — kot edinega Slovenca — najti tudi njega.
Dr. Milan Komar je poročen z gospo Majdo roj. Ahačič in živi v mestu Boulogne sur Mer v Provinci Buenos Aires. Je oče šestih otrok.
Po maši je bila v katedrali nasproti ležeči rezidenci družine Anchorena zakuska. „Patio andaluz" palače, zgrajen v španskem kolonialnem slogu, je sprejel slavljenca in njegovo družino ter množico prijateljev. Med njimi so bili številni učenci, pa tudi bivši učenci, danes že znane osebnosti v argentinskem javnem življenju. Seveda tudi kroga slovenskih prijateljev ni manjkalo.
Odlikovancu, našemu sotrudniku ter dolgoletnemu predavatelju v naših organizacijah, tudi Svobodna Slovenija iskreno čestitta, želeč mu še mnogo lepih in rodovitnih let.

mm §t@wgc!]§K@ »»b w /ä@mkd
Likovni večer 6. julija
Fotografije: Marko Vombergar
Univ. prof. dr. Darko Šušteršič.
Dela slovenskih likovnih umetnikov v Argentini

Folklorni večer in zaključek 7. julija
Slovenski instrumentalni ansambel. Mladinski zbor iz San Justa, vodja: Andrej Selan. Folklorna skupina s Pristave. Folfloma skupina Našega doma.
Lojze Peterle in drugi pri plesu na zaključnem večeru.
T. Vivod, L. Peterle in dr. Milan Komar z gospo.
Zgoraj levo: Zahvala vodji delegacije Marku Jenšterlu in gospe. Zgoraj desno: Zahvala Lojzetu Peterletu.
Levo: Zahvala napovedovalcu Alejandru Szpaku. Desna*
Zahvala scenografu Tonetu Oblaku. Spodaj levo: Peterle se zahvaljuje Gallusu.
Spodaj desna Peterle in bivši argentinski predsednik dr. Arturo FrondizL

NOVICE
POSTOJNA — Dunajski dečki so nastopili v veliki dvorani stare jamske restavracije. Na koncertu so prepevali Schubertove, Mozartove, Mendelsohnove in Kropfreiterjeve pesnitve.
LJUBLJANA — Imena kandidatov za slovenske veleposlanike v tujini bodo ostala tajna, dokler tuja vlada ne pošlje uradnega soglasja za njegovo imenovanje. S tem naj bi zaščitili možnega kandidata, če bi tuja vlada ne potrdila njegovega sprejema.
APACE — Gasilsko drušvo v Apačah praznuje letos svojo stodesetletnico. Do sedaj so imeli premalo prostorov, do septembra pa upajo dokončati novo stavbo, ko bodo glavne prireditve. V svojih vrstah sodeluje sto ljudi, ki se tudi udeležuje gasilskih tekmovanj tako v Sloveniji kot v bližnji Avstriji.
RADOVLJICA — Ob 30-letnici pisatelja Franca S. Finžarja so pripravili spominsko proslavo in razstavo. Izdali so tudi katalog za potujočo razstavo panjskih končnic iz Čebelarskega muzeja v Radovljici. Muzej spada po izbiri panjskih končnic in orodja med najbogatejše v Evropi; najstarejša panjska končnica je iz leta 1758 z motivom višarske Marije.
LJUBLJANA — Kitajka Wang Aiping je imela več srečanj po Sloveniji, kjer je zdravila po metodi Qi gong, a so jo oblasti obdolžile mazaštva in ji odvzele potni list, da ni mogla oditi iz države za nekaj dni.
MARIBOR — Visoka kmetijska šola je bila ustanovljena po dvajsetletnem prizadevanju. V njej bodo učni programi usmerjeni potrebam razvoja kmetijstva v prihodnje. Zanimanje za vpis je bilo večje, kot so ga pričakovali.
MARIBOR — Zveza društev inženirjev in tehnikov Maribor je predstavila razstavo Elektrika iz jedrske elektrarne. Z njo so hoteli na poljuden način predstaviti splošne informacije o tej tematiki; izobraževanje je bil najvažnejši vidik, ne propaganda.
ŠEMPETER — Sedemsto kilogramski zvon so obesili v šempetrski cerkvi. Naredil ga je Ferralit iz Žalca, blagoslovil pa mariborski škof dr. Franc Kramberger.
LJUBLJANA — Slovenija je že postala članica ICAO - Mednarodne organizacije civilnega letalstva; kmalu bo tudi članica ECAC - Evropske konference za civilno letalstvo, konec leta pa Eurocontrola, organizacije državnih kontrol letenja. S tem je Slovenija formalno suverena v zračnem prometu in zraku nad svojim ozemljem.
LJUBLJANA — V cerkvi sv. Jakoba je nastopil mešani pevski zbor Te Deum, ki prepeva že pol leta in pod okriljem te cerkve. Na programu je bila noviteta Passacaglia Sama Vremška in Schubertova Maša v G-duru. Pri maši smo med solisti zasledili Mendoščana Marka Bajuka.
LJUBLJANA — Na mednarodnem kongresu lutkarjev se je v Šentjakobskem gledališču predstavil Teatro de la Plaza iz Argentine z Zgodbo s smetišča. Režiral je Carlos Canosa, nastopil pa Héctor Lopez Girando. Za Slovenca je pripravil intervju z obema Pavel Fajdiga.
IZOLA — Ob koncu stečajnega postopka, ki traja že eno leto, je stečajni ekipi uspelo oživiti proizvodnjo in jo preusmeriti s klirinškega na zahodni trg. Poleg dosedanje dejavnosti (remont ladij), se bodo lotili tudi servisiranja jaht, podvodna dela, morska ekološka dela in druge.
MURSKA SOBOTA — Društvo za varstvo okolja Pomurje je pripravilo arheološko in zgodovinsko razstavo z naslovom Sedem tisočletij ob Blatnem jezeru. Razstava zajema obdobje od prazgodovine preko vseh dob do turških vojn v srednjem veku, vse pa ilustrira več kot tri tisoč eksponatov, ki sta jih zbrala soboški Pokra-
IZ SLOVENIJE
jinski muzej in madžarski muzeji iz žalske župnije.
KRANJ — V Prešernovi hiši so odprli razstavo karikatur slovenske karika turistke Aljane Primožič. Pri otvoritvi so sodelovali kustos Gorenjskega muzeja Kranj Damir Globočnik, pesnik in pisatelj Vladimir Gajšek ter Jože Petelin.
LJUBLJANA — Pri Založbi Mladika so predstavili nove knjige. Tri — Korenčkov palček Svetlane Makarovič, Vesela raketa Bojana Piska in V deželi sončnic Marka Jarca — so izškle v zbirki Lišček, četrta, V katerem grmu tiči zajec Jožeta Stabeja, pa v zbirki Trepetilka. Ta zadnja je knjiga kvizov in ugank.
PIRAN — Piranesi nosi naslov nova revija za arhitekturo. V nakladi dva tisoč izvodov naj bi izhajal štirikrat na leto. Glavni urednik je Vojteh Ravnikar, odgovorni Tomaž Brate, estetski oblikovalec pa Ranko Novak.
NOVO MESTO — Že več let zapored gojenci in učenci Srednje kmetijske šole Grm izdajajo svoje glasilo z naslovom Mladi kmetovalec. V letošnjem letu so izdali že letošnjo 11. številko glasila, v katerem objavljajo razne potopise, črtice in koristne nasvete.
LJUBLJANA — Skoraj ne mine mesec, da ne bi bilo dvakrat ali večkrat vlomljeno v cerkev, župnišče, kapelico, grad in ne bi izginil kakšen predmet s kulturno zgodovinsko vrednostjo. Kriminalisti ugotavljajo, da upravljalci teh objektov namalokrat premalo storijo za varnost dragocenih predmetov. Nekaj primerov: iz cerkve sv. Tomaža pri Vojniku so odnesli 14 slik o janzenističnem križevem potu in sliko sv. Družine, vse stare okoli 300 let. Z njimi vred so izginili tudi trije 200 let stari kipci svetnikov in angela. Iz stolpa Mirenskega gradu pri Trebnjem so odpeljali kamnit podstavek vodnjaka iz 18. stoletja, katerega vrednost je ocenjena na okoli milijon tolarjev.
LJUBLJANA — Mohorjeva založba iz Celovca je predstavila v Ljubljani ob svoji 140-letnici delovanja v zbirki Podobe časa zbornik „norčavih zgodb" osmih slovenskih avtorjev Tistega lepega dne. Gre za izbor iz okoli sto slovenskih besedil, ki so bila 1989. leta poslana na natečaj Wilhelma Rudniggerja in ki so ga skupaj razpisali celovški radio ORF ter koroške založbe, med njimi tudi Mohorjeva. Avtorji so: Milan Apih, Ivan Rapoc, Majda Starman, Pavel Lužan, Desk Muck, Iztok Geister, Feri Lainšček in Dark Valentin.
LJUBLJANA — Slovenski dirigent Uroš Lajovic je odpotoval na koncertno turnejo na Tajvan, nadaljeval pa jo bo s tremi koncerti v okviru svetovne razstave v Sevilli.
LJUBLJANA — Cankarjeva založba je predstavila pet knjig slovenskih avtorjev. Izšli so Dnevniški zapisi Jožeta Udoviča, Marka Kerševana Vstop v krščanstvo -drugače, pesmi Nevina Birsa, Andreja Moroviča Potapljači in Emila Filipčiča Orangutan.
LJUBLJANA — Prodaja na sejmih rabljenih avtomobilov je zadnje čase precej slabša, kot so je bili vajeni. Vse kaže, da je največ obiskovalcev na sejmu pri Dolgem mestu ob primerjavi cen in kakovosti avtomobilov minilo veselje, ali pa pridejo na sejmišče zgolj iz radovednosti. Približno prodajo na nedeljo okoli 500 avtomobilov, kar je le tretjina nekdanje prodaje.
LJUBLJANA — Slovenska RTR je imenovala delovno skupino za projekt „Slovenija na satelitu". S tem bi se vključila v svetovno televizijsko mrežo, kar je bilo nujno po osamosvojitvi in vojaški agresiji. Vodja je Boris Bergant.
S SLOVENCI
Osebne novice
Krsta: V slovenski cerkvi Marije Pomagaj je bila krščena 12. julija Mikaela Kristina Mehle, prvorojenka Andreja in Kristine roj. Pérez. Botra sta bila Mirjam Mehle in Jure Miklič. Krstil je dr. Jure Rode.
V soboto, 18. t. m., je bil krščen Luka Peršuh, sin Andreja in Irene roj. Rezelj, botra sta bila Rezi Rovan por. Rezelj in Marijan Žerovnik. Krstitelj je bil dr. Jure Rode.
Srečnim družinam iskreno čestitamo!
Umrla sta: Herman Medved (64) v Rio Gallegos; Franc Močilnikar (70) v Olivosu. Domačim in prizadetim iskreno sožalje!
Nov diplomant: Na pravni fakulteti univerze San Salvador je diplomiral Diego Gremes-Batin postal odvetnik.
Čestitamo!
Viktor Jenko - umrl
Zopet je smrt posegla v naše vrste. Dne 4. julija je na svojem domu v Floridi umrl v 79. letu Viktor Jenko. Pokojni je bil rojen v Mariboru, nadaljnjo mladost je preživel na Laškem pri Celju. Med vojno se je pridružil domobranskim vrstam in je bil najprej na Primorskem, nato pa je bil na poveljstvu v Novem mestu.
Ob koncu vojne se je s svojo posadko umaknil na Koroško in od tam v Italijo, odkoder je emigrimi v Argentino. Tukaj je bil dolgo let zaposlen v tovarni Ford kot izvedenec na proračunskem oddelku.
Prosti čas je prebil za glasbo, pribljub-ljena mu je bila klavirska harmonika. Uglasbil je več slovenskih napevov v argentinski tango. Izvežbal je večjo število mladih iz naše skupnosti v klavirski harmoniki, ki so mu za to lahko iz srca hvaležni. Bil je član in dolgoletni odbornik našega Doma. Zaradi mirnega značaja, je bil med rojaki zelo priljubljen. V dolgi bolezni mu je bilo v tolažbo, da je kot borec in idealist le doživel slovensko samostojnost.
Pokopan je na pokopališču Olivos. Pogrebne obrede je opravil dr. Jure Rode ob večjem številu rojakov in prijateljev.
Zapušča ženo Božo in hčerko Sonjo ter sina Marjana z družinama, katerim izrekamo globoko sožalje. Sožalje pa izreka tudi Svobodna Slovenija, katere naročnik je bil pokojni že od vsega začetka.
2.
Spominska proslava
V teh dneh, ko se v Sloveniji pripravljajo na romanje, na obisk grobov mučencev v Kočevskem Rogu in premnogih drugih krajih domovine — se jim v duhu pridružujemo tudi mi — Slovenci po svetu. Naša srenja se je na zadnjo junijsko nedeljo s sveto mašo in proslavo spomnila vseh žrtev vojne in revolucije v Sloveniji, vseh hčera in sinov, ki jih je mati izgubila. Pri maši, ki jo je daroval župnik Jože Škerbec je pel moški zbor pod vodstvom Gabrijela Čamernika, kar je dalo bogoslužju še poseben poudarek. Zbor je nato sodeloval tudi pri proslavi.
Naš spomin in poklonitev pa je še po-
V ARGENTINI
sebej veljal slovenskim vojakom in mučencem domobrancem, katerih neznani grobovi so raztreseni po vsej slovenski zemlji. Nekateri izmed teh maloštevilnih domobrancev, ki jim je božja previdnost ohranila življenje so sodelovali pri letošnji počastitvi: Stane Škerlj in France Pergar pri branju mašnih beril, Tone Kastelic, Avgust Jeločnik in Slavko Smole pri mašnih darilih, Gabrijel Čamernik pri vodstvu petja in Janez Makovec pri proslavi. Preživelim soborcem padlih junakov je ostala dolžnost pričevanja in predaja tega pričevanja mlajšim rodovom — in prav to je izzvenelo na letošnji spominski proslavi.
Proslavo je uvedla domobranska pesem Legionarji, zapela jo je vsa dvorana, ki predstavlja tega slovenskega vojaka, njegove ljubezni, upe in tudi prošnje: Srca mrtva govorijo, ne pozabite nas nikdar! Janez Makovec je nato podal Karla Mau-serja pričevanje Mrtvi bataljoni, zares doživet zapis zadnjega dejanja domobranske tragedije. Pesem moškega zbora Gozdič je že zelen je še poudarila to vzdušje. Drugi del proslave so oblikovali naši mladi. An-drejka Vombergar je verno podala pesem Ivana Hribovška Prebujam se, Lojze Mavrič pa je doživeto izvajal pesem Franceta Balantiča To jutro. Spominske misli v imenu mladega rodu je nato podala prof. Anka Smole. Pomembne misli objavljamo na drugem mestu našega lista. Pesmi moškega zbora Kje je moj mili dom in Oj Doberdob sta zaključili proslavo v dvorani in uvedli sprevod k spominskemu križu na vrtu Doma, kamor so se uvrstili za otroci s prižganimi svečkami vsi številni navzoči. Simboličen obisk grobov naših dragih junakov je zaključila molitev za pokojne in vzklik domovinske ljubezni, kakor lahko imenujemo pesem naših domobrancev, Oče, mati, bratje in sestre...
BÄRILOGHE
Občni zbor SPD
Dne 20. junija zvečer je opravilo Slovensko planinsko društvo v Bariločah svoj
38.	občni zbor. Sodelovalo je precejšnje število članstva, kar je bilo prav spodbudno, saj je bilo vreme dokaj slabo, sneg je zametel ceste in tako npr. odborniki iz Ville Catedral niso mogli priti na sestanek.
Ob odsotnosti predsednika je prebral njegovo letno poročilo Matjaž Jerman. Društvo se je dokaj gibalo in v pretklem letu so se v Sloveniji zgodili zgodovinski dogodki, ki so odmevali tudi v bariloški slovenski skupnosti, katero društvo zastopa. Ob proglasitvi samostojne države in ob priznanju argentinske republike so se tukajšnji Slovenci zbrali v velikem številu na Trgu narodnostnih skupin in proslavili te pomembne datume. Tudi v kulturnem in športnem pogledu je društvo delovalo in večino teh dogodkov smo svoj čas objavili v „Svobodni Sloveniji". Finančno poročilo je prebral blagajnik Marjan Grohar. Iz bilance je razvidno, da stoji društvo jako solidno in da je zdravo upravljano. Ob volitvah smo morali izbrati sedem novih odbornikov v zameno tistih, ki so zaključili poslovno dobo in na prvi seji se je potem sestavil novi odbor: predsednik Dinko Bertoncelj, podpredsedik Boris Kambič, tajnica Milena Razinger, namestnik Milan Magister, blagajnik Marjan Grohar, namestnik Matjaž Jerman, odborniki: Ciril Markež, Tone Bergant, Blaž Razinger ml., Marjan Mavrič, namestnici: Monika Kambič in Marjana Reven.
MALI OGLASI
Splošna pomoč in nasveti o industrijski higieni in varnosti; Tel: 659-3574; Viktor Fekonja PSIHOANALIZA
Psihoanalitični konzultorij; lic. psih. Marko Mustar; Santa Fé 3228,3° „M"— Capital —Tel: 83-7347 in 71-3546.
ELEKTRONIKA
Električni material za industrijo in dom. Elektro Ader
-	Franci Jarc. Av. Ader 3295 - Munro; Tel.: 766-8947 / 762-1947
Varnostni elektronski sistemi (alarmas) za hiSe -tovarne - avtomobile. Inž. Janez M. Petkovšek, Amianot 9969 - Tel.: 769-1791 - Loma Hermosa Kadar se o računalnikih (kompjuterjih) govori, inž. Janez Kocmur vam poskrbi. Tel.: 651-7459 - Brandsen 2167- San Justo.
ZOBOZDRAVNIKI
Viktor Léber- sploSna odontologia, implantes óseo-integrados; sreda in petek, od 14 do 18; Belgrano 3826
-	7. nadstr. „B" - San Martin - Tel.: 755-1353.
TURIZEM
Alas TourVam nudi po ugodnih cenah potovanja po Argentini, svetu in v domovino, tudi skupinska. Na uslugo Vam je Juan Kočar. Rivadavia 5283 - Loc 34
-	Tel.: 903-4006.
Potovanja, skupinske ekskurzije, letalske in pomorske vožnje poskrbi po ugodni ceni Marjeta Senk -Tel.: 762-2840.
Turizem Bled — Najugodnejše cene za polet z avionom in turizem po svetu - Tel. 628-9504
revozi,
rigoyen
LEGAJO N2 3545-82 Počitnice, izleti in potovanja v domovino informacije, hotelske namestitve, avtobusni prt posredovanje vizumov in menjalnica. H. Vri 2742 - San Justo - Tel.: 441-1264/1265 ARHITEKTI
Arh. Aleksander Jure Mihelič - Načrti in vodstvo novih zidanj in prenovitve v Buenos Airesu, Miramaru in okolici. Tel: 631-9600 in 0291-22977. ADVOKATI
dr. Vital Ašič— odvetnik - ponedeljek, sreda, petek od 17 do 19 - Don Bosco 168 - San Isidro - Tel.: 743-5985.
dr. Franc Knavs — odvetnik - ponedeljek, torek, petek od 16 do 20 - Tucuman 1455 - 9. nadstr. „E" -Capital - Tel.: 45-0320 in 46-7991 dr. Mariano Radonič, odvetnik, od ponedeljka do petka od 17 do 20 ure, Mar del Plata in okolica. Olavarria 2555, Mar del Plata (7600) Tel.: (023) 51-0180/0177
SANITARNE NAPRA VE Sanitarne in.plinske naprave— privatne - trgovske - industrijske - odobritev načrtov — Andrej Marolt -Avellaneda 216 - San Miguel - Tel.: 664-1656.
ZA DOM
REDECORA - Celotna oprema stanovanj: blago za naslanjače, odeje, zavese, tapete, preproge - Bolivar 224 - Ramos Mejia - Tel.: 654-0352.
Matija Debevec - soboslikar. Barvam stanovanja, pohištvo. Péguy 1035 - (1708) Morón.
Alpe Hogar — Stane Mehle - vse za vaS dom - L. Vemet 4225 - (1826) Rem. de Escalada - Tel.: 248-4021.
Garden Pools — konstrukcije bazenov - filtri -avtomatično zalivanje - Andrej Marolt - Pte. lllia (Ruta 8) N° 3113 - (1663) San Miguel - Tel.: 664-1656. GOSPODARSTVO
Zavarovanja M. in H. Loboda — Sarmiento 385 -1. nadstr., pis. 10 - Buenos Aires - od 11 do 18.30 - Tel.: 325-2127.
Kreditna Zadruga SLOGA — Bmé. Mitre 97 - (1704) Ramos Meiia - Tel.: 658-6574/654-6438. Od ponedeljka do petka od 10. do 19. ure.
Mutual SLOGA — Bmé. Mitre 97 - (1704) Ramos Meiia - Tel.: 658-6574/6: petka od 10. do 19. ure.
SLOGA — PODRUŽNICA SLOVENSKA VAS -Hladnikov dom - Msgr. J. Hladnik in Hemandarias -Uraduje ob sredah od 19. do 21. ure in ob nedeljah od 10.30 do 12.30 ure (ga. Marija GorSe).
SLOGA — PODRUŽNICA CASTELAR Slovenska Pristava - Repüblica de Eslovenia 1851 - Uraduje od sredah od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 10.30 do 12.30 (g. Nande ČcSarek).
SLOGA — PODRUŽNICA SAN JUSTO Naš dom (pisarna) - H. Yrigoyen 2756 - Tel.: 651-1760. Uraduje
SDO
SFZ
1. AVGUSTA 1992 OB 2130 URI
(A;	a)
MAX
ROCK & POLKA MILAN MAGISTER
NAŠDOM H. YRIGOYEN 2756
©siacDÄsi Bm
Nad. s 4. str.
minskim zapisom Debeljaka iz tretje gimnazije. Njegove so tudi besede; Moralna dolžnost slovenske javnosti je sedaj, da se primerno oddolži za desetletja pisateljevega trpljenja in ponižanja. Simpozij je bil tokrat 5e privatnega značaja...
Skoraj polovica zbornika pripada peresu dr. Tarasa Kermaunerja o Debeljakovi Čmi maši. Tudi njega je pritegnila ta epska pesnitev o polpretekli zgodovini Slovencev in napisal je svoja dognanja s primerjavami sodobnih in že umrlih slovenskih pisateljev in pesnikov ter njihovimi idejami v preteklosti: bili smo poraženi, vendar smo zmagali, pravilen pa ni bil, ali ni bil v skladu s krščansko moralo naš katoliški triumfalizem, vojaškost, naša borbenost se ni skladala z evangeljskim navodilom in zapovedjo: Če te kdo udari na... Seveda, če bi se je držali v tistih časih dobesedno, tudi Črne maše ne bi bilo, ker bi njen avtor izginil prej v prepadih, kakor so tisoči. Držali smo se je najbrž še predolgo, ko je bilo pobitih in mučenih po p. Francu Cerarju
ob torkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 9.30 do 11.30 ure (gdč. Julka Moder).
SLOGA —PODRUŽNICA SAN MARTIN Slovenski dom - Cordoba 129 - Tel.: 755-1266 - Uraduje ob četrtkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 10. do 11. ure (g. Stanko Oberžan).
Cena največ štirih vrstic $3-za enkratno obja vo, za vsak mesec —4 številke— $9,-
OBVESTILA
NEDELJA, 26. julija:
Obletnica Hladnikovega doma. SREDA, 5. avgusta:
Redni sestanek ZSMŽ ob 17. v Slovenski hiši. Marjana Pipp Černičeva: Orhideje na našem vrtu SOBOTA, 8. avgusta:
Redni pouk slovenskega Srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri NEDELJA, 16. avgusta:
Romanje v Lourdes ob 15.30
fr
Vi
storitve

Predstavnik Republike Slovenije sporoča, da bo sprejemal rojake vsak ponedeljek in vsako sredo od 10.30 do 12. ure v Slovenski hiši, Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires.
V teh uradnih urah bo overjal podpise na vlogah in pooblastilih za objastva v Sloveniji. Za vsako overjenje podpisa je treba predložiti kakršno koli uradno osebno izkaznico in navesti poklic in prebivališče podpisnika.
Predstavnik bo overjal tudi fotokopije listin, izkazanih po neslovenskih matičnih uradih. Slovenska oblastva zdaj sprejemajo namesto izvirnih listin tudi overjene fotokopije, če so listine prej legalizirane z mednarodnim žigom „Apostille" in prevedene. Uradni prevod se lahko oskrbi tudi v Sloveniji, kar prihaja v poštev zlasti za listine, ki niso v španskem jeziku.
Overitev po predstavniku v Argentini se lahko legalizirajo še na konzularnem oddelku Ministrstva za zunanje zadeve, Gregorčičeva 25, Ljubljana, vendar slovenska oblastva tega skoraj v nobenem primeru ne zahtevajo.
1050, po drugih virih pa nad 1500 ljudi. Šele potem so se začele ustanavljati Vaške straže. Straže! Ne napadalci, potem pa slovenski domobranci in ne slovenski napadalci! O kolaboraciji je samo vprašanje, kdo je bil večji kolaboracionist, s kom je kola-boriral, kdo je napravil več škode.
Škoda, da v zborniki mrgoli napak; bralcu je težko razbrati, kdo je bil Uščeniš-nik, Učeničnik ali Ušeničnik; Ehrlih ali Ehrlich, Martič ali Mirtič, da ostanemo samo pri priimkih.
Zbornik Domovina in svet se še lahko dobi v Dušnopastirski pisarni v Slovenski hiši, če pohitite (10 pesov). Ilustracija na naslovni strani je iz Velike črne maše za pobite Slovence Bare Remec, prav tako je več variant in motivov iste slikarice v eseju dr. Mislejeve.
Fundador: MILOŠ STARE Director: Valentin B. Debeljak Propietario: Eslovenia Unida Redacción y Administration: RAMON L. FALCON 4158 (1407) BUENOS AIRES ARGENTINA
Telèfono y Telefax: (54-1) 643-0241
Glavni urednik:
Tine Debeljak ml. Uredniški odbor:
Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
Correo Argentino Stic. 7	FRANQUEO PAGADO Concesión NH 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión Ne 3824
Registro Nac. de la Propiedad Intelcctual N9 85.462	
Naročnina Svobodne Slovenije: za Argentino $ 50; pri pošiljanju po pošti pa S 55; ZDA in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 100 USA dol.; obmejne države Argentine 90 USA dol.; Evropa 110 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 120 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 75 USA dol.
C
Čeke na ime „ESLOVENIA LIBRE
D
Stavljenje in oblikovanje: MAHVILKO - Telefax: (54-1) 362-7215
Talleres Gräficos "VILKO" S.R.L., Estados Unidos 425- Tel./Fax.: 362-7215 (1101) Buenos Aires
Odšel je h Gospodu 17. julija 1992 gospod
Avguštin Clemente
Spominjajmo se ga v molitvi.
Ivanka roj. Rupar, žena Nada in Marinka, hčerki in sorodstvo.
17. julija je v 71. letu umrl naš mož, oče, brat in prijatelj, gospod
Franc Močilnikar
mizar
Žalno mašo in pogrebne molitve na pokopališču Olivos je opravil mons. dr. Jure Rode. Njemu in vsem obiskovalcem prisrčna hvala.
Žalujoči: žena Marija roj. Anzeljc
brat Tone v Sloveniji
sinovi Aleksander, Jože in France.
Buenos Aires, Sneberje (Slovenija)
J
\
Martin in Vera Globočnik sporočata znancem in prijateljem, da je v 85. letu starosti v Denverju, Colorado, ZDA, umrl gospod
Rajmund Gruntar
Pod zavezniško vojaško upravo je bil župan v Breginju na Kobariškem. Ohranili ga bomo v lepem spominu in molili za pokoj njegove duše. V njegov spomin darujeva vašemu listu $ 10.00.