Prispevek k akclii za izboljianje naSega materialnega položaja »Za srečo večkrat človek se poganja; trpi in vleče, trudi se in muči, prečuje marsiktero noč brez spanja; nazadnje se pokaže v jasni luči, da revež trudi se zastonj in klanja — ne dajo se vkovati sreče ključi.« F. S. Finžgar. Morda zadenejo tudi katerega izmed nas te besede. Naš klic »o polnoči«, je morda letos že zakasnjen! V oktobru lanskega leta so se vsaj deloma vrnile draginske doklade v s e m, razen poročenim ženam, v državni službi. Ravno me poročene žene slišimo večkrat očitek: »Saj si sama kriva!« Toda prizadeti so najbolj mladi pari, poročeni 10, 6, 4 leta. Takrat se nobenemu izmed njih še sanjalo ni, kako se bo v kratkem skupna blagajna skrčila. Pri naju: on je uradnik v IX. pol. sk., jaz učiteljica pripravničarka, se je plača od leta 1933. za nad 1000 din mesečno skrčila. Pomislite, kaj bi lahko s tem denarjem, na katerega sva tudi ob ustanovitvi skupnega gospodinjstva računala. Posebno naglašam r a z 1 i k o med najnižjimi in najvišjimi skupinami odvzetih doklad. 1. Za življenjske potrebščine naše petčlanske družine moram računati mesečno najmanj 600 din, čeravno znaša moja plača 643.02 din. 2. Stanovanje, kurivo in razsvetljava 450 din, če računamo klaftro drv danes 150 do 200 din. 3. Stroški za obutev in obleko za nas vse ne smejo presegati 300 din. 4. V mesto potujemo lahko le enkrat na leto. Stroški z vožnjo za dva 240 din, je mesečno 20 din. 5. Zdravnik in zdravila nanesejo pri nas letno 500 do 600 din, kar znaša mesečno 50 din. 6. Najpotrebnejši listi in revije mesečno 100 din. 7. Članarina pri najinih društvih 50 din. 8. Šolanje otrok: Ta točka za enkrat še odpade, ker so moji otroci še majhni in z njimi majhna skrb. Ce seštejem te številke, dobim 1570 din. Na i z r e d n e izdatke, smrt, bolezen, prirastek v družini, družinske praznike tu nisem mislila in tudi ne smem misliti. Zase skrbeti je še lahko, a skrbeti za druge je sicer sladka, a včasih zelo težka skrb. Te gole mrtve številke naj vam povedo, kar sama ne morem povedati. Tako učiteljica priprav. poročena z neučiteljem, ki ji ne pripada ne stanarina, ne kurivo. Učitelj pripravnik samec: Moj mesečni zasložek znaša 915 din. Stanarina 150 din. Izdatki so razvidni iz sledeče podrobne razpredelnice: 1. Hrana 400 din. 2. Stanovanje, kurivo in razsvetljava 190 dinarjev. 3. Stroški za obleko in obutev 250 din. 4. Stroški za pot v večji center 80 din. 5. Stroški za zdravnika 100 din. 6. Stroški za liste in revije 100 din. 7. članarina 40 din. Za najnujnejše potrebe porabim mesečno 980 din. Tudi za radio aparat, ki ni nikak luksus, temveč kulturna potreba, porabim mesečno 60 din. Skupaj torej 1040 din. Iz tega pregleda je razvidno, da ne morem imeti pri roki denarja za slučaj bolezni in nakup kake večje stvari v mestu. Postati moram odvisen od domačih dobaviteljev, ki se uipravičeno izgovarjajo pri dvigu cen na oddaljenost naših krajev in težavni transport. Kot samec komaj vzdržujem sebe in bi povišanje plače nudilo izboljšanje, ker bi lahko šel o počitnicah na ekskurzije in pedagoške tečaje. Ne preostaja mi drugega, kot da ostanem popolnoma odrezan od pedagoških virov, in obstoja nevarnost, da okosteni iz- obrazba ravno zaradi premajhne plače in pomanjkanja denarja za samoizobrazbo. Še par besed o gmotnem položaju učiteljskih parov. Tudi tu prevladuje v nepoučeni javnosti napačno mnenje. Mnenje, da imata dasti, saj oba služita, je popolnoma napačno, in bo vsak, ki živi v istem paložaju, to gotovo rad priznal. Res zadostuje za dva, ampak sčasoma se družina pomnoži na pet in še več. Če sta oba v službi, morata imeti do'bro in skrbno služkinjo, ki jo je za 150 din mesečno prav težko dobiti. Doklada za otroke zadostuje le v prvih mesecih. Tudi glede živil nismo na deželi nič bolje preskrbljeni kot v mestu. Če ni vrta, kar je v več primerih, je glede povrtnine zelo hudo. Če pa mora človek vse potrebščine kupiti, jih mora naravno preplačati. RaVno zato, ker sta uradnika in pač oba služita. Prav pridno mora preračunati vse izdatke, če hoče izhajati. O kakem udobnem življenju pa ni govora. Živila in prehrana ter vsi izdatki v gospodinjstvu znašajo s služkinjo mesečno 1000 din. Kar se tiče stanovainj, je na deželi mnogo težje kot v mestu. Ni nobene izbire stanovanj in učitelj se mora zadovoljiti z onim, ki mu ga odkaže občina. Tudi če je stanovanje vredno kvečjemu 50 din, mora plačati zanj 150 din. Vodovodna pristojbina znaša mesečno 12 din, za razsvetljavo računam 30 din, cena drvam pa je mnogo višja, tako da je treba mesečno za drva pridejati 40 din. Velik del plače zavzema izdatek za obleko in obutev, kajti treba je biti stanu primemo oblečen. Povprečno računam mesečno 400 din. Najbližji trgovski center je odda-» ljen 50 km, vožnja tja in nazaj 120 din. Za zdravljenje, zdravila in event. prevoz v bolnišnico se računa povprečno 110 din. K vsem tem je treba dodati izdatke za časopise in revije, ki so vsakemu učitelju duševna hrana, mesečno 80 din. Članarina pri društvih 40 din. Vedno pa rnorava še računati z nepredvidenimi izdatki. Smrt v sorodstvu, vesel dogodek, godovi, prispevki za razne prireditve in dobrodelne ustanove, kakor Miklavž, božičnice pri raznih društvih, tombole, veselice itd. itd., kar znaša mesečno povprečno 200 din. Pozneje se še pridruži izdatek za študij otrok, šolske knjige itd. Če človek gleda zgolj na te številke ne meneč se za vsa čustva in želje po lepem, brezskrbnem družinskem življenju, mu pride nehote na misel, čemu se ženiti, ko pa je žena učiteljica tako prikrajšana pri plači in stanarini kljub temu, da ima isti študij in iste Naša skrb za obmejno šolstvo Smatramo, da je nujno potrebna ureditev obmejnega šolstva in graditev obmejnih šol, ki naj bodo naš ponos. Iz resolucije 10 učiteljskih dru- štev v Murski Soboti. Obmejno šolstvo je oni pereči problem, ki ga prav slovensko učiteljstvo tako dobro pozna in tudi ob vsaki priliki poudarja in kaže na nujno potrebo njegove rešitve. Toda po dvajsetih letih popolnoma svobodno se razvijajočega sdovenskega šolstva je obmejno šolstvo prav tako nerešeno kot je bilo v pr- vem letu po osvobojenju. Preveč imamo naj- brž problemov in se ne moremo odločiti, ka- teremu dati prednost. Toda s pravim siste- matičnim prizadevanjem in delom merodajnih činiteljev bi se dalo marsikaj popraviti. Prva in najvažnejša dolžnost, ki jo nalaga zahteva po pravilnem reševanju problema obmejfiega šolstva, je pravilnost všolanja šoloobveznih otrok. Striktna določila v tem pogledu morajo biti in tudi ostati brezkompromisna. Narodnost nam je preveč sveta, da bi smeli dopustiti barantanje in kupčevanje z njo po premoči tujega kapitala. Za otroke slovenskih staršev sme in bi morala obstojati samo ena pot — pot v slovensko šolo. Nočemo segati po tujem — kajti vsakemu priznamo svoje, toda tega, kar je naše, bi si ne smeli pustiti vzeti. Na žalost pa se je prav v  tem pogledu mnogo grešilo. Da se je pa lahko grešilo, je skoraj izključno posledica premale naše skrbi za obmejno šolstvo. Ena izmed stal'nih hib so nezasedena učiteljska mesta tudi v najvažnejših obmejnih postojankah. Na posameznih šolah manjka po več učnih moči in se je zgodilo tudi, da so morali obmejno šolo zapreti, ker je na njej nameščeni učitelj zbolel. In prav na takih šolah bi morala biti zasedena vsa učiteljska mesta, in če bi v tem pogledu bilo vse v redu, bi se dvigala zavest prebivalstva in rastel bi ponos, ker bi se vsaj pouk vršil nemoteno in neprekinjeno. Ni pa vseeno katere in kakšne učne moči so zaposlene na tako važnih obmejnih šolah. Ni vseeno ali poučuje tu spreten šolnik, ki se zna vživeti v narodovo dušo, v potrebe in zahteve obmejnega prebivalstva in ga spretno navajati na oni tako zelo potrebni narodni ponos, ali pa da tu deluje začetnik, ki mu priprava in delo v šoli ne dopuščata poglabljanja v resnost obmejnega problema. Na taka mesta spadajo izvežbani Ijudje, ki bodo s svojo osebnostjo, vsestranskim proučevanjem ljudskih potreb usmerjali obmejno prebivalstvo k pravi narodni zavesti in narodnemU ponosu, ki sta mu najbolj potrebna prav zaradi dejstva, ker živi ob meji. Vsiljuje se nam vprašanje, kje dobiti, odnosno bolje rečeno, kako pridobiti take dobre šolnike, spretne narodne in gospodarske delavce, ki bodo znali pravilno oceniti vse socialne potrebe obmejnih krajev? Mnogo jih je med slovenskim učiteljstvom, toda če bi se hotelo doseči pravilnost razvoja v reševanju tega vprašanja, tedaj bi bila prvenstvena potreba ustvariti pogoje za vsestransko zaščito in pa moralno kakor tudi materialno podporo obmejnega učiteljstva. V pogledu tega odprtega vprašanja se je doslej vse premalo, odnosno ni prav nič naredilo. Toda ne samo to, še ugled in avtoriteta, ki si ju je učiteljstvo samo ustvarilo, sta se kratila večkrat na prav nedopusten način. V krajih, kjer je ugled učnega osebja pod stalnim nadzorstvom kritičnih pogledov in prav zaradi tega nujno potreben, bi se moralo ukreniti prav vse, da se doseže popolna in vsestranska zaščita učiteljstva, Dvajsetletna praksa učiteljskih nameščanj in premeščanj po službeni potrebi je naredila iz naših obmejnih krajev nekake kazenske sreze. Učiteljstvo, ki je prihajalo tekom let na ta, za naš narodni obstoj tako važna mesta, se je čutilo zapostavljeno, namesto, da bi prihajalo tja v zavesti, da je odlikovano za svoja prizadevanja, za svoje sposobnosti in delo. Toda ta zavest ni ostala samo pri učiteljstvu, ki je sitremilo le za tem, kako se čimprej rešiti teh krajev, marveč je to ponižanje občutilo tudi obmejno prebivalstvo, ki se je zavedalo, kakšna krivica se mu dela, ker je s tem prišel ves teritorij na glas zapostavljenih krajev. Kdo in kako naj potem v teh krajih, gospodarsko in socialno silno slabih, budi narodno zavest in narodni ponos? Prišli smo v dobo, ki nam odločno narekuje spremeniti dosedanjo prakso, kajti minili so časi, ko so se lahko delali najrazličnejši poizkusi. Ni več časa za odlaganje perečega problema našega obmejnega šolstva. Ceprav pozno, toda začeti je treba z resnim delom. Nujno je potreben poleg notranjega, tudi zunanji preustroj našega obmejnega šolstva. Prenatrpani razredi, nehigienične učilnice po raznih starih, ponekod razpadajočih, drugje ' zasilnih šolskih poslopjih morajo biti zamenjani z novimi. Nove šolske zgradbe s higienično urejenimi učilnicami so nam nujno potrebne prav v onih obmejnih krajih z zelo slabim gospodarskim in socialnim stanjjem prebivalstva. Vsaj v šoli naj občuti otrok udobnost, vsaj tu naj bo preskrblj^en z vsem potrebnim, kajti pomanjkanja trpi dovolj doma. In tudi to moramo upoštevati. Naš narod je res silino majhen in zato naj bo šola tista, ki bo pazila na razvoj vsakega posameznega otroka, da vzgoji iz njega zdravega člana našega naroda. Toda to bo mogoče le v zdravih in z vsemi potrebščinami oskrbljenih šolskih poslopjih, ker le v teh se bo mogel vzgajati zdrav naraščaj. In še nekaj! Naši sosedje sodijo naše šolstvo po šolskih poslopjih naših obmejnih krajev. Ne bilo bi oportuno, da bi se pustilo povsem iz vida te objekte, ki tudi reprezentirajo našo državo. In prav obmejni kraji bi se morali ponašati z najlepšimi, najmodernejšimi in najbolj higieničnimi šolami. Res je, da predvideva zakon, da morajo za gradnjo šolskih poslopij skibeti občine, ki so v obmejnih srezih preveč ubožne, da bi to zmogle. Toda projblem je tako važea, da bi bila pomoč banovine odnosno države nujno potrebna in tudi zelo umestna. Klic 10 sreskih učiteljskih društev v Mutski Soboti po ureditvi obmejnega šolstva in zgraditvi obmejnih šol, ki naj bodo inaš ponos, naj ne ostane klic umirajočega v puščavi, marveč naji postane mejnik V prestopu v novo, lepšo bodočnost našega obmejnega šolstva. Razpis počitniške koloniie brezposelnih učiteliskih abiturientov Odsek brezposelnih učiteljskih abiturientov pri sekciji JUU za dravsko banovino v Ljubljani in Mariboru, namerava prirediti v smislu dogovorov obeh odsekov v letošnjih velikih počitnicah v mesecu juliju počitniško kolonijo brezposelnih učiteljskih abituricntav in abiturientk, nekje na Dolenjskem. Namen te kolonijc je, omogočiti brezposelnim abiturientom počitniško letovanje in s tem utrditi stike tovarišev in tovarišic iz Ljubljane, Maribora in Zagreba. Kolonije se lahko udeleži vsak član OBUA, ki se prijavi do 1. junija. Vendar pa bi bil odbor, če bi število prijav preseglo materialne možnosti, primoran vršiti med prijavljenci izbiro, in sicer z ozirom na njih socialni položaj, pri prijavljencih iz Ljubljane in Maribora pa še z ozirom na njih zanimanje in sodelovanje pri delu OBUA. Ta izbira pa bi se vršila le v primeru, da bi ne bilo na razpolago dovolj denarnih sredstev za sprejem vseh prijavljencev. Kolonijo pripravlja in organizira Ekskurzijski odbor pri OBUA. Odbor si zamišlja kolonijo nekje na Dolenjskem, v kaki šoli, ki ima na razpolago dovolj primernih potrebnih prostorov in kjer jc v bližini tekoča voda za kopanje, oz. kjer so dani vsi pogoji za prireditev take kolanije. Kuhinjo bi vodila izvežbana učiteljica, pri čemer bi ji pomagale dežurne abiturientke. Preskrbljeno je za vso potrebno kuhinjsko posodo, tako da vsak udcleženec prinese s seboj samo svoj jedilni pribor in k temu potretano posodo. Za spalnici bi bili preurejeni dve šolski sobi in je torej potrebno, da vsak udeleženec prinese s seboj še svoje pasteljno perilo in primerno vrečo za slamnjačo, ki bi jih napravili na licu mesta. Predvidevana je sicer preprosta, vendar izdatna hrana petkrat na dan. Kolonija je zamišljena kot običajna počitniška kolanija, združena 9 kakim plavalnim ali sličnim tečajem. Vendar pa program kolonije prepušča odbor tovairišem in tovarišicam in prosi pravočasnih tozadevnih predlogov. Vožnjo do mesta kolonije si oskrbi vsak sam, k stroškom kolonije pa prispeva 50 din. Za ostanck oz. primanjklja.j srno naprosili sekcijo pomoči. Kolonije se udeleže tudi tovariši in 'tovarišice iz Zagreba, ki bi plačali celbten prispevek v ztnesku 300 din. Za znesek 350 din pa se kolonije udeleže lahko tudi mlajši aktivni učitelji in učiteljice. OBUA bo skušal povabiti na kolonijo tudi dva abiturienta ali dve abiturientki iz Češkoslovaške, da na ta način stopimo v stike še z brezposelnimi tovariši in tovarišicami v naših bratskih državah. Prijave naj ee pošljejo do 1. junija 1938. ali pa na članski scstanek ustno dne 15. junija 1938. Poz^neje došle prijave bi se v primeru velikega števila pTijav ne mogle več upoštevati. OBUA obenem prosi vse imteresente, naj čimprej sporoče svoje eventualne žclje in predloge glede celotne izvedbe te kolonije. Prijave naj se pošiljajo na: OBUA pri sekciji JUU za dravsko banovino. Ljubljana, Frančiškanska ulica 6/1. Pregled prekmurskega šolstva Referat Antauerja J. Evgena, šol. upravitelja na Tišini, predsednika JUU sreskega drustva v Murski Soboti, na skupnem zborovanju desetih društev v Murski Soboti, dne 14. maja 1938. Svoj kratek referat, ki je odmerjen za dvajset pičlih minut, sem razporedil tako, da podam splošno sliko šolstva in vplivnih činiteljev: 1. v dobi pred osvobojenjem, 2. po osvobojenju. Vsi vemo, da je spadalo vse Prekmurje do 12. avgusta 1919. pod Ogrsko. V Prekmurju so bile tedaj razmere povsem drugačne od onih, ki so v njih živeli Slovenci pod Avstrijo. Tu je bila narodna zavest že obsojena v izumiranje, zato tudi ni bilo v tem oziru večjih borb, medtem ko je tam divjal f rdit boj med tlačenimi in tlačilci. Za naše takratne razmere veljajo v polni meri besede pesnika Gregorčiča: »... To pač je siromakov rod! Molče je zunaj stal in mirno čakal, da gosipod prostora bi mu dal...« Kar se je vršilo tam z grobim nasiljem, to so opravljali pri nas z rokavicami. Zato je jasno, da je surovejša akcija Nemcev povzročila tam večji odpor, nego madjarsko kavalirstvo tu. Še nekaj let takšnega finega postopanja, in bi pomenila madžarska dostopnost in finesa za nas prekmuTske Slovence v polni meri: »... Kar zreš jih pred seboj, zapiši med mrliče mi s pepelom tem nocoj!...« Pregled šolstva in njegovih činiteljev bom podal s konkretnimi primeri. Tu in tam bom izpostavil primere v presojo na sebi samem, zakaj stvarno in resnično sliko moreš podati le s primeri in dogodki, ki si jih sam doživljal ali jim sledil; ustna iziročila namreč niso nikoli točna.  Takrat, ko sem dorastel za šolo, so bile pri nas v Soboti tri vrste šol, in to: državna narodna šola, rim.-kat., in evangeličaaska konfesionalna šola. Drugod si našel še občinske in konfesionalne šole drugih veroizpovedi. Učni jezik je bil že povsod ogrski razen verouka. Državne šole je vzdrževala država in jih je otvarjala tam, kjer so to njeni interesi, zlasti nacionalni, najbolj zahtevali. Po zakonu pa je morala država otvoriti šolo v vsakem kraju, kjer je bilo vsaj 30 šoloobveznih otrok. Od tod pri na* toliko niže organiziranih šol in encffazrednic. Verske in občinske šole so vzdrževale konfesije, odnosno občine iz doklad, ki so jih določali »šolski istolci« (današnji kraj. šolski odbori) in jih izterjavali od davkoplačevalcev neposredno. V kolikor ta sredstva niso zadostovala, je priskočila na pomoč država s primerno podporo. Kakor hitro pa je prejela ta ali ona šola državno podporo, je morala izvajati državni učni načrt, zlasti glede učnega jezika; tako se je uvedel polagoma povsod enoten madžarski učni jezik, proti kateremu ni imel nihče ničesar, sa.j smo dobili za svojega »skledo leče« v obliki podpore. Vedeti pa moramo, da ima siromak Prekmurec v borbi za obstoj, za golo življenje — vse naprodaj. Državne narodne šole so bile z učili bolj opremljene, ostale pomanjkljivejše. Tudi učitelji so se razlikovali med sdboj in to le po vrsti šol. Tako so bile tri vrste učiteljskih društev, in to.: društvo državnih, rim.-kat. in evanseličanskih učiteljev. Ta dmštva so zborovala vsako zase in letno dvakrat: v začetku in na koncu šolskega leta. Udeležba je bila obvezna, a »šolski stolec« je moral udeležencu izplačati vselej dnevpico v znesku 5 kron in preskrbeti stanu primerno vozilo, kar si lahko prejel v denarju. Državne učitelje je nameščala država. Ostale pa je volil »šolski stolec«. Vsako izpraznjeno mesto je moralo biti razpisano (to se je tudi zgodilo!) v teku dveh mesecev v stanovskem listu. Služba je bila stalna že od početka in učitelja premestiti ni mogel nihče. Začetna plača je bila leta 1909. 1000 kron, po dveh letih službe 1200 kron, in je napredoval vsakdo, ne glede na oceno, vsako tretje leto avtomatično, brez odtegljajev. Učitelj je dobival tudi stanarino, in to n, pr. v VII. (najnižjem) draginjskem razredu samski 240, oženjen 360 kron letno ter še pol orala vrta ali odkupnino 20 kron na leto. Družinske doklade je prejemal učitelj po članih in letno po 200 kron, a to le za tri člane. Ta znesek je odgovarjal letni oskrbnini otroka v kakem dijaškem zavodu. To je del omenjenih »rokavic«, ki sem jih naštel radi primerjave istodobnih prrejemkov bivših kranjskih učiteljev. Na konfesionalnih šolah je upraviteljeval ex offo predsednik »šolskega stolca«. Učitelji na isti šoli niso bili drug drugemu podrejeni, zaito ni bilo hospitacj, tudi trenja med učiteljstvom ne. Uradni spisi? Tvorila sta jih dva akta: proračun z obračunom in ona, tako zasovražena statistika, tu in tam zaokrožena s »hišnimi številkami«. »Šolski stolec«, najuglednejša instanca v kraju, je sklepal o proračunih in obračunih, potem je določil začetek in konec šolskega leta na šoli, dnevni učni čas, a imel je tudi pravico nadzorovati učitelja v šoli in izven nje, izdajal je tudi opomine in graje učiteljem, kakor si je pač kdo zaslužil, oziroma, kakor je bil priljubljen, odnosno osovražen, kakršne stike je pač imel s člani. Vsak otrrok je moral: v šolo, in to, obiskovati vsak dan od 6. do 12. leta starosti šestrazrcdno osnovno šolo. Potem je prestopil v nedeljsko šolo, ki je trajala tri leta. Slovenska mati me je rodila, niti besede nisem znal madžarski, ko so me vpisali v rim.- kat. šolo. Čitati so nas učili s tako zvano »šibalizalno« metodo. Šiba ni pela le včasih, marveč neprenehoma in res »lepše ko falot«. Po dovršenih šestih razredih sem znal madžarski jezik le za silo, enako tudi moji sovrstniki. Oče me je določil za dbrt, a jaz sem po-begnil v šole. Na učiteljišče so sprejemali takrat s štirimi razredi meščanske šole ali s štirimi razredi gimnazije. To je bilo leta 1905. Učiteljišča so bila povsod z internati. V Čakovcu so me spirejeli, 3 krone sem plačal mesečno za vso oskrbo, ki je bila res — odlična. To učiteljiščc je bilo krasno opremljerto, še danes bela vrana, saj je služilo madžarskim tendencam. Tu so nas zaposlili od 6. zjutraj do 9. zvečer, to se pravi: dnevno 7 ur si bil v šoli, ostalih 8 ur pa si bil stalno zaposlen z muzikalijami, roonim delom (mizarstvom, mehaničarstvom, gnetenjem, pletenjem itd.) in z gospodairstvom. Delo pa ti je nalagal še »izobraževalni krožek«. Imeli smo tudi tako zvane »vzgojitelje«. To so bili brezposelni gimnazijski profesorji različnih strok, ki so nam dajali nauke v obnašanju ter nam bili vedno na razpolago kot instruktorji. Maturiral sem 18^ let star, a o svoji narodnosti nisem razmišljal, na to me tudi nihče ni opozarjal. Ker smo se učili v Čakovcu tudi hrvaščine, je kazalo, da me usoda zanese na Hrvatsko, kjer fcom širil madžarščino na kaki »Julianski šoli«. (Ala — Siidmark.) Zgodilo se je drugače. Na konfesionalnih šolah je duhovščina še skribela, da slovenski jezik ne pride popolnoma v pozabo. Dr. Ivanozcy, častni kanonik, narodni buditelj — čast in slava njegovemu dehi — je poželel slovenskega fanta za svojo, takrat v trirazrednico razširjeno šolo na Tišini. Zvedel je zame, izvolili so me soglasno v počitnicah leta 1909. in tako sem prišel na Tišino. Tu šele sem zvedel, da sem »vogrski« Slovenec. Pri Ivanozcyju sem se seznanil s prvimi slovenskimi knjigami, publikacijami Mohorjeve dioižbe. ko sem jih pomagal sortirati po naročnikih. (Se nadaljuje.) Dolžnost nas vseh in naše organizacije uoiznost. roKiic zene 111 inaierinsivo zanieva l/lmziiosi nas vsen ln nase orgamzacije od učiteljice - matere velike žrtve. Kako jeje, da se stalno prizadeva izboljšati gmotni neki pri duši učiteljici - materi sedaj mesecapoložaj učiteljev, posebno pa učiteljic, žen in maja, ko se proslavlja po vseh šolah in vsehmater. državah materinski dan? A. Š., Kozje