Leto XXV.
Poštnina plačana v gotovini.
Lendava, 26. junija 1938.
Vredništvo v Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina.
Letna naročnina v državi 30 Din., mesečno 2·50 Din., v inozemstvi 72 Din., mesečno 6 Din. z M. Listom letno 100 Din. Na sküpni naslov pri širitelaj v državi je letna naročnina 24 Din., mesečna 2 Din. — Plačati se mora naprej. Štev. položnice 11806. Rokopisi se ne vračajo. — Cena oglasov : Cela stran 800 Din., pol stran 400 Din. i tak niže Poslano i med tekstom vsaka reč 2 D., mali oglasi do 10 reči 5 Din., viševsaka reč 1·50 Din.
Sinovom i hčeram Slov. krajine ! Razgled po katoličanskom sveti.
Prvi, v domačoj reči pisan i s krščanskim dühom napunjen list Slovenske krajine, Novine, obhaja letos svojo 25 letnico.
Proti jeseni izide jubilejna številka na 16 strani z vnogimi slikami iz naše krajine. To številko bi radi poslali v vsako hišo Slovenske krajine. Ki so naročniki Novin, jo dobijo itak brezplačno, ki pa neso na Novine naročeni, naj bi to številko küpili. Cena številke bo samo 2 dinara. Prosimo vas Sinovje i hčeri Slovenske krajine, naročite si to jubilejno številko za spomin. Na polo, štero vam prinesejo naši širitelje, zapišite gor svoj točen naslov i plačajte tistomi, ki vam jo prinese, 2 din.
Novine so tolažile naše može i dečke na bojiščaj, so je zgrablene iskale, so je ranjene podpirale, so je v bolnicaj obiskavale ! Zato se pri 25 letnici bo slüžila sv. meša v zahvalo, ka ste srečno prišli domo z bojne, vojaki, i za pokojne vojake Slov. krajine.
Novine so zagovarjale domače naših vojakov, se skrbele za dovice i dečico, da dobijo redno svojo pomoč od države!
Novine so zagovarjale pravice invalidov i neštetokrat dale pojasnila za rešitev njihovih zadev ! — Novine so vodile krepko i najvekšo borbo za naše narodne pravice, za našo narodno državo i pravice slovenskoga naroda v njej. V Jugoslavijo so Novine pripelale narod, drügoga slovenskoga lista te v Slov. krajini ne bilo, gda se je šlo za samoodločitev narodov. I Novine so se odločile za Jugoslavijo, zato je stao njihov zdajšnji urednik pred vojaškim prekim sodom. Zato bomo s 25 letnicov Novin obhajali 20 letnico oslobodjenja, i to v Črensovcih, ar je gibanje za osloboditev šlo, se je vodilo i prišlo do zmage iz Črensovec.
Novine so se borile nevstrašeno za naše agrarne interesente i gda so spravile s svojov borbov jezerim naših siromakov krüh, so tomi siromaškomi narodi z izvojüvanov znižanov cenov agrarne zemle prihranile najmenje stomiljon dinarov v žepi i občuvale so njegov siromaških dom v njegovih rokaj. Zato se bo vršila zahvalna boža slüžba pri 25 letnici Novin, ka je naš, siromaški narod prišo do krüha.
Novine so podpirale vsaici dober namen, vsako krščansko gibanje, prosvetno i versko ! Zato so je madjarski boljševiki zatrli, a one so je preživele, ar je Kristušov navuk nepremagliv.
Novine so s smilenim srcom pomagale ponesrečenim i siromakom, naj je prišla na nje toča, najpovoden, naj ogenj, i naj so i bili ovak brez krüha i brez strehe i obleke ali trpeli kakšo krivico. Vsikdar so vsakoga siromaka potrebe i pravice proti vsakomi nasilji zagovarjale.
Novine so odgajale našo mladino v pravom krščanskom dühi i njej kazale pot, ki vodi k zemelskoj i večnoj sreči.
Novine so z materinskov lübeznostjov obinole vse naše izseljence, raztepene po celom sveti i je tolažile v bridkoj tüjini, je proti krivicam branile i na domači kraj i rod vezale !
Novine so bile vsem vse v Slovenskoj krajini i bile so to ne za plačo, nego iz gole lübezni, ar se je delalo brezplačno 25 let pri njih.
Zato vas prosi uredništvo, Sinovje i hčeri Slovenske krajine, doma i v tüjini, Pripravlajte se na to slavnost. Molite v te namen, da jo Bog sebi v čast, našemi lüdstvi pa na hasek blagoslovi. Držite sestanke gasilci, prosvetna i drüga drüštva, organizirajte narod, da se te proslave vdeleži v velikom števili. Potem prosimo nenaročnike Novin: küpite si slavnostno številko Novin, ki bo obsegala 16 strani. Cena v državi 2 dinara.
Ki pa žele, naj to slavnostno številko pošlemo njegovim prek mej države, naj za poštnino i zavijanje doda ešče 2 Din., to je sküpno 4 dinare. Tüdi naravnost se lehko naroči ta številka za 4 Din. iz inozemstva : Canade, S. Amerike, Jüžne Amerike, Nemčije, Francije, i. t. d. od naših izseljencov, pri uredništvi v Črensovcih. Izseljenci sküpno lejko pošlejo to malenkost ali jo po svojih domačih povrnejo. Organizirajte se.
Lepo vas prosi za naročitev i se na njej že naprej toplo zahvalüje, 
Črensovci, 1938. jun. 24., na god Srca Jezušovoga.
Uredništvo Novin.
Glas sv. Oče proti bombarderanji odprtih mest na Španjolskom. List Sv. Oče „L’ Osservatore Romano“  objavla članek, v šterom podava mišlenje sv. Oče od bombardiranja odprtih mest v Španjolskoj. Sv. Oča ostro obsodijo to bombardiranje i prosijo generala Franca, naj se ta ne mečejo bombe, kde nega v bližini vojske i vojaških priprav.
Dr. Tóth Tihamer škof. Na Petrovo bo posvečen v Vespremi za püšpeka svetoznani pisateo za mladino, profesor budapeštinskoga vsevučilišča dr. Tóth Tihamer.
Urednik „L’Osservatore Romano“ od Čehoslovaške. Po budapeštinskom kongresi je grof Della Torre, glavni urednik lista „L’Osservatore Romano“ obiskao Prago i po tom obiski dao Čehom sledečo izjavo : „Dobili ste novoga prijatela i zato mislim, da nesam zadnjikrat v Pragi. V Čehoslovačkoj sam spoznao zemlo mira i delavnosti, štera ma svoj poseben krščanski izraz. Od toga, da je vaša država bolševizirana, nesam nikaj opazo. Nasprotno sam vido nekaj, ka nesam opazo v niednoj državi sveta. Vido sam socijalne demokrate, ki so v rdečij robačaj šli v cerkev, kda so slavili 60 letnico stranke. A proti meni kak zastopniki sv. Oče, so bili socijalni demokrati posebno prijazni. Preskrbeli so mi vstopnic v „Narodnom divadli“, kda je bilo že vso gledališče razodane za vprizoritev „Prodane neveste“. Osvedočeni sam, da vrejüvanje narodnostnoga pitanja ide k svojemi konci. S posebnov prijaznostjov sam gledao, kak je sv. Oča v toj zemli prilübleni“.
Nemška Avstrija. Zapüščene dijaške katoličanske organizacije. Vsi bečki listi objavlajo 10. junija slüžbano naredbo dr-
žavnoga komisara za Avstrijo, da so razpüščene vse katoličanske dijaške i akademske organizacije i njihova starešinstva, vsega vküp 20 organizacij. Vsako posküšanje nadalnoga delüvanja teh drüštev bo policijsko preganjano.
Sodelüvanje nemške vojske pri telovskoj procesiji v Nemčiji. Dozdaj so katoličanski vojaki v sklenjenij vrstaj sodelüvalo pri telovskoj procesiji. Od zdaj naprej smejo vojaki navzoči biti pri procesiji samo posamezno, ne v celoj sküpini i šteri to sam šče.
Konfisciranje samostanskoga premoženja v Nemčiji. „Bečke Novine“ javlajo 24. maja, da je država zasvojila vse premoženje opatije sv. Lambrechta, štero obsega 9.000 hektarov šum. Na tom zemlišči se nahaja slavno romarsko Marijino svetišče. Maria-Zell. Ta imanja so meli Benediktinci, stari zaslüžen red.
Litva. Svečano obslüžavanje 550 letnice katoličanstva v Litvi. 29. maja so Litvanci slovesno obslüžavali 550 letnico, kak je litvanski narod sprijao katoličansko vero, štera je, kak se je izrazo sam predsednik republike, „občuvala litavski narod. Ona ga je rešila od rusificiranja.“ Tak je katoličanska vera vseedno „nacionalna".
Sovjetska Rusija. Nove pravde. Na konci toga meseca pride vrsta na diplomate. Med drügimi se bo vršila razprava proti Jurjenjevi, ki je bio lansko leto poslanik v Berlini, zatem proti Jakuboriči, bivšemi poslaniki v Tokiji. Za njimi pa se bo vršila pravda proti vojakom. Na toj listi so bivši vojni ataše v Parizi polkovnik Smirnov i drügi. — Te dni so varšavski dnevniki dobili iz Moskve vest, da je bilo eden den v Kijevi streljenih 217 uradnikov, šteri so bili obtoženi, da so delali škodo državi. Takše stvari se dogajajo po celoj Rusiji.
Pomoč sv. Andreja Bobole polskoj državi v boji z bolševiki.
Leta 1920. je milijonska vojska boljševikov štela vdariti prek Polske v Srednjo Evropo. 28. julija so se v Čenstohovom zbrali vsi škofje Polske i prosili sv. Očo Benedikta XV., naj prište bl. Andreja Bobolo med svetnike. Varšavski nuncij Ahil Ratti, zdašnji papa Pij XI., je pozvao lüstvo, naj prosi pomoči Andreja Bobole i Marije Čenstohovske.
Zadnji den devetdnevnice, štero so opravlali, so dobili Polaki prvo zmago: 50.000 Rusov je obležalo mrtvih, 107.000 pa so jih zgrabili Polaki. Malo za tem so je popolnoma premagali i Evropa je bila rešena. Andrej Bobola pa je postao pravi zaščitnik Polske, ki je 14 let staro mladino navdüšo, da je zgrabila za orožje proti brezverskim bolševikom.
Kralevska pot sv. Bobola Andraša v domovino.
Iz Ljubljane so se nesprhnjeni mrtvi ostanki mučenika sv. Bobola Andraša pripelali skoz Slovenske zemle na Vogrsko, kde so je v Budapešti jako slovesno sprejeli. Še slovesnejše so pa svetnikovo telo sprejeli češki katoličanci, ka so polski sprevodniki svetnika javno i zahvalno povdarjali med potjov. Čeravno je bila trda noč, vendar je dober češki narod goreče pričaküvao svetnikovo telo i proso njegove
pomoči po celoj poti. Kak so pa Polaki sprejeli svojega rojaka svetniško telo, se pa niti neda popisati. Po celoj poti nešteti jezeri naroda pozdravlajo mantrnika, v Krakovi se ga zbere 50 jezero i samo v ednoj cerkvi se ga prečisti 10 jezero. Slavna je bila pot mučenikova v Poznanj i Varšavo. Slavna, ar je svetnik z svojim živlenjom pokazao, ka vse mine na sveti, jakost sama nikdar.
Konferenca mednarodne protikomunistične zveze.
V Brüssli se je 23. i 24. maja vršila konferenca mednarodne protikomunistične zveze, na šteroj so bile zastopane sledeče države: Belgija, Francija, Anglija, Holandija, Danska i Čehoslovaška, to so države, v šterij komunistična stranka ešče ne zabranjena. Na toj konferenci so ednodüšno izrazili želo. da poja-
čijo borbo v tom cili, da zabranijo komunistične stranke, štere so v bistvi samo agencije Kominterne i štere predstavlajo najvekšo nevarnost za notrašnji i mednarodni mir. Delavske vnožine morajo bole spoznati žalostno stanje ruskih delavcov, šterim se slabo godi pod komunističnim režimom.
Edenisti krűh za vse.
V Italiji je prepovedan popolnoma pšeničen krüh. Med Pšenično melo se meša 20% ali kukorične, ali pa riževe mele i
takši krüh je za vse zapovedani. Je pametna odredba, izvzeti pa morajo biti betežniki. S tem se cena pšenice zniža.
Odklenkalo za verske šole v bivšoj Avstriji.
V Nemčiji sčasoma zginejo vse verske šole, ka prej „starišje tak glasajo“, i samo tam de se včio krščanski navuk v šolaj, kde starišje zahtevajo i tü tüdi
samo v dühi narodnoga socializma. Voditeo stranke v Beči je na javnom zborüvanji povedao : „Za verske šole nega več prostora.“
Češka se je začela pogajati z svojimi narodnostmi.
Dr. Hodža, ministerski predsednik, se je začeo pogajati z narodnostmi Češke, predvsem z Rusini iz Podkarpatske Rusije, Nemci iz Sudetskih pokrajin i tüdi s Polaki i Madjari se bo
pogajao. Angleži so Čehom dali tanač, da svojo državo tak vredijo, kak je vrejena Švica, pa bo mir v njej. Zakonski predlog od pravic manjšin, je že izdelani i pride 1. augusta pred parlament.
Nasipe Žute reke presekali Kitajci.
Naj Kitajci stavijo naprejidenje japonske vojske, so presekali nasipe Žute vode, štera je naglo narasla i potopila na jezere japonskih vojakov, še več
pa Samih Kitajcov. Ar strašno dežüje ešče poleg toga, je nevarnost za milijone lüdi, skrajno velika. Že sto let ne bila takša povoden na Kitajskom.
Nova zveza proti ruskim komunistom.
Zvünešnji minister Polske, Beck, je obiskao Estonijo. Namen potüvanja je, da se sklene eden veliki tabor zavezniških držav
od Finske prek Estonije i Polske do Romunije, z šterov smo mi itak že zvezani, proti komunističnoj Sovjetskoj Uniji v Rusiji.
2
N O V I N E
26. junija 1938.
Nedela
po risalaj tretja.
Evangelij (Lukač 15.) Tisti čas približavali so se k Jezuši publikanuške i grejšnicke, da bi ga poslüšali. I mermrali so farizeuške i pisačke govoreči, ka ete grejšnike k sebi jemle i jej ž njimi. I veli njim priliko eto, govoreči : Što je z vas človik, ki ma sto ovc i či zgübi edno ž njih, jeli ne ostavi devetdeset i devet vu püstini i ide k tistoj, štera je zgüblena, dokeč jo ne najde. I gda jo najde, gori jo dene na pleča svoja radüvajoči se i domo pridoči, vküp zazove prijatele i soside govoreči njim: Veselte se zmenov, ar sam najšao ovco mojo, štera je zgüblena. Velim vam, ka tak radost bode v nebi nad ednim grešnikom pokoro činečim bole, liki nad devetdeset i devetimi pravičnimi, šteri ne potrebüjejo pokore. Ali štera žena imajoča deset grošov, či zgübi eden groš, jeli ne vužge Svečo i pomeče hižo i išče skrblivo, dokeč ga ne najde ? I gda ga najde, vküp zazove prijatelkinje i soside, govoreča: Veselte se zmenom, ar sam najšla groš, šteroga sam zgübila. Tak velim vam, radost bode pred Angelmi Božimi nad enim pokoro činečim grešnikom.
*

Svetek Srca Jezušovoga je svetek tistih, ki Jezuša lübijo. On je Bog i človek. Kakti človek, ma čüteče srce. Najpletnenitejši občütek je lübezen. Srce Jezušovo je puno toga občütka. Če sv. Ivan pravi : „Bog je lübezen,“ smemo tüdi praviti: Srce Jezušovo je lübezen — sama lübezen. Lübezen je gonilna moč njegovoga Srca, vsega njegovoga živlenja na sveti. Od te lübezni nam govori denešnji evangelij. Če boži pastir zapüsti 99 ovc pa ide za ednov zgüblenov i ne mirüje, dokeč je ne najde, je s tem dosta jasno povedano, kak veliko lübezen ma do zgüblene ovce.
Lübezen ga je prignala z nebes na zemlo, z zemle na križ, od tam pa v tabernakel. Ta lübezen je vpodoblena na sükali Srca Jezušovoga kak plamen, ki šviga iz njega.
Srce Jezušovo pa čüti tüdi, kak vsaki človek, veselje i žalost. Mi večkrat pravimo sami od sebe: V srce me veseli, srce me boli. Isto je v Jezušovom Srci. Če nas majo lüdje radi, nas veseli, če nas sovražijo, nas to žalosti. Ravnotak čüti Srce Jezušovo. Če ga lüdje radi mamo, ga veseli, če se za njega ne brigamo, ga boli.
Boli ga dostakrat, boli ga jako. Poglejte. Lübezen ma to lastnost, da žele tüdi lüblena biti. Što lübi drüge, te žele biti lübleni. Pa če je ne, ga boli. To najbole razmite ví starišje, če mate nepokorno deco. Mati nemre, da ne bi mela deteta rada. Nieden človek drügomi tak dobro ne žele, kak mati deteti. Če njoj pa dete, sin ali hči, vso lübezen, ves trüd vrača z grobjanščinov, kak to mater boli ! — Ešče edno priliko. Dostakrat mladi lüdje pravijo, ka se med sebov lübijo. Če pa dečko ma rad deklo, ona pa ne mara za njega, ali pa tüdi naopak, joj, kak si to žene k srci ! To ga grize i razjeda. Ves je nesrečen. To je razžaljena, to je nelüblena lübezen !
Zdaj razmimo Jezušovo lübezen i njegovo žalost? On nas lübi s takšov močjov, da ga je lübezen gnala na križ, v smrt ; lübezen ga priklepa kak z verigami, ki se zdrobiti ne dajo, na tabernakel. Tü nam govori :„Moje veselje je prebivati s človečimi sinovi.“ Tü nas vabi : „Pridite k meni vsi, ki ste otrüjeni i obteženi, pridite ! Zavolo vas sam tü, samo zavolo vas. Vej jaz ne potrebüjem tabernakla, ne vaše cerkvi, jaz mam drügo palačo pri svojem Oči. A ví me potrebüjete. Smilite se mi, rad bi vam pomogeo, vam težo živlenja polejšao, vas popelao k sebi v dom. Želem samo, da me mate radi, kak mam jaz vas rad. Če pridete radi k meni, me to veseli, če me radi sprejmete v sv. obhajili, to mi napravla najvekše veselje...
Naša dužnost do Srca Jezušovoga je dvojna : Prvič da ga bar s smrtnim grehom ne žalimo, drügič, da ga sküšamo tüdi potolažiti za žalost, štero njemi napravlajo drügi.
Mali obiski.
Odkrito povedano, da toga najprle sploh nesam nameno pisati, nato pa vendarle, s pripombov, da bi takših „malih obiskov“ morao še dosta več opraviti i gučati svojim vernikom „od düše do düše“, a zavolo preobsežne fare mi nej mogoče.
Na risaosko soboto sem se napoto na takši mali obisk v Genneviliers. Vlak, na šteroga sem nakano priti, sem srečno zamüdo, te sem pa čakao samo dve vöri do drügoga i. že popodnevi izstopo na postaji daleč vkrej od mesta samoga. Kak zdaj najdem tisto vulico: pitati de trbelo, samo gde? Med temi mislimi se mi oko naednok stavi na napisi: „cantine jougoslavi“; v istivi je bite jugoslovanska. Najprle so se začüdivali, da sem jih slovenski pozdravo, nato sem tüdi v francoščini morao razložiti, ka bi pravzaprav rad i so mi v francoščini i jugoslovenščini vse lepo raztolmačiti : spio sem eden „apéritif“ (likör, ki naj vzbüja ték), pa so me že nej več vidili. — Po dugom iskanji sem vendar najšao drüžino, ki je samo Civilno zdana, ma že več mesecov staroga „pogana“ (ešče nej krščeno dete !), pa so zdaj pri voli tüdi za cerkveno zdavanje : možinja mati najmre dela pri dobroj francuskoj katoličanskoj drüžini, pri šteroj slüži tüdi sorodnica ednoga francuskoga dühovnika, z šterim mešüjem v istoj cerkvi sv. Ambrozija; i té dühovnik je povedao, da me pozna i tak je „nevesta“ sneha, ki, je doma iz Slavonije, dobite volo, da si pogučimo od cerkvenih obredov. Na prvi pogled se zadeva vidi jako zamotana, če pa dobro premislite, najdete hitro tisto rdečo nit, ki vam vse poenostavi : Lübezen krščanska, ki se v dejanji kaže.
Napisao sem priporočilno pismo za tamošnjega g. plebanoša i tak mislim, da je dete že krščeno, njeva ta pa tüdi v kratkom šte v cerkev k zdavanji. Mož je francuski policaj, pa smo si pri obedi lepo pogučavali, kak velke varnostne odredbe so predpisane za čas obiska angleške kralevske dvojice v Parizi. Nato me je sprevodo celo do autobusa, a nej v policajskoj uniformi, ka ne bi što krivo sodo; ovak pa je tisti zadvečerek itak bio v civili, ka je meo prosto.
Drügi mali obisk je bio ná risaosko kvaterno soboto v Meudon k našim Slovenskim šolskim sestram kak „izredni spovednik“. Sirotišnica sv. Filipa, gde pomagajo pri oskrbi več kak sto šolarov, je postavlena na lepom bregi, zasajenom z izbranim drevjom (šolari se vistini lejko poleg drügoga popunoma izobrazijo tüdi v vrtnarstvi !) i s krasnimi „povrtninami“, če ščete, da se tak zove vse tisto, ka lejko najdete po vrtovi ali po našem v ogračeki. To ino več spodobnih sirotišnic v Parizi je date zozidati žena bogatoga slobodnozidara, ki je nej mogla preboleti, da je njeni mož sodelüvao pri ropi papove cerkvene države i je kak dovica v nadomestilo date graditi te hiže krščanske dobrodelnosti. — Ali vas gvüšno bole zanimajo naše sestre.
Najprle vam moram povedati, da „se mi je oko paslo“ ne samo na bogatom zelenji, nego tüdi na prijetnoj spremembi rdečih črešenj, ki sem jih to sprotoletje tam prvikrat vido.
Po spovedavanji sem zaistino nej znao, kelko je sester, te mi je pa tak prijazna mati prednica povedala, da telko kak prstov na roki : te pa sami pravilno
zračunajte, če nemate „plazeranih“ ali ovači „nenormalnih“ rok.
Fotografirao sem je pri njihovom deli: pri šivalnom stroji, pri delitvi perila, v apoteki (lekarni), v špajzi (shramba jestvin i pitvin), nato pa še vse vküper : pri tom sem stare „laterne“, ki kak zanimivi spomin iz preminočih dni krasijo steno ob vhodi, nikak nej mogao zgrabiti na fotografijo; ovak pa mislim, da se častite sestre zdaj že veselijo lepim slikam, pa venda ne vgonjavlejo, štera je lepša, kak mi je to fotograf raztegao i drügi civilisti, ki sem njim slike pokazao ; večinoma so tüdi opazili posebno milino, ki sija z lic katoličanskih redovnih oseb ...
Le prehitro smo se morali ločiti; pri jüžini mi je častite prednica še date prečteti očinsko pismo misijonara Keréc-a, ki njemi one pomagajo kak največ morejo, kak tűdi pismo njihove sestre misijonarke, ravnotak na Kitajskom. Če dovolite, pa se vam ne vnoža, še par reči od tretjega obiska, vej dobro znate, da v tretje rado ide: na nedelo presvetoga Trojstva sem obiskao brata, ki slüži 40 km vkrej od Pariza. Na vlaki sem bio že malo v strahi, če se nede šteo staviti na tistoj postaji, ka je mimo 6 postaj leto brez prestanka : hvala Bogi, strah je bio brez posledice. Brat me je že čakao na kolodvori, točno frtao leta sva se nej vidila. Vért bi me prej jako rad prišao čakat z motorom, a je nikak nej bio mogoči, ka je bio prezaposleni zavolo fét-a (proščenja) v tistoj vési. Jaz sem pa bio za to zaistino od srca zahvalen, ka sem se lejko pošteno, sprehodo 8 km tá i 8 nazaj po neprašnoj asfaltnoj cesti, med krasnimi žitnimi poli i pašniki ob pihlanji maloga vetriča, med suncom i sencov, gda so oblaki za par hipov zagrnoli sunce...
To si lejko mislite, da sva si mela jako dosta povedati i sva naednok prište do Cila. Obed nam je pripravila edna „Českinja“, te smo pa sezna zmes tüdi „češki muvili“. K fotografiranji so pa prišli še Polaki i Francuzi poleg naših: Bistričance, Nedličanec pa Gumiličanec ; pred starim že erjavim mašinom, ki bi ga rad spravo na sliko, a smo ga ravno točno zakrili ; valek pred njivov sem pa li „zgrabo“, gda sva se z bratom sama fotografirala. — Komaj sva se ogibala vnogim autom na cesti, ki nema posebnoga „pojasa“ za pešce, ki jih navadno nega: potüjejo če ne z autom, te bar z biciklom. Tam, gde „teče vodica skoz mosta zidanoga“, sva pisala v domovino .. . Šče krave, ki so se nej daleč poleg pasle, so naj začudeno gledale, müva sva pa vidila samo domovino i smehlaj, ki nama je pri tom priplavao na lice, je bio mimodrvečim še bole nerazumlivo vam naj nede. — Prosim!	Camplin.
Naši sestanki
v Franciji
26. junij Brulange, (Moselle)
3. julij Evaux les Bains (Creuse)
10. julij Mounes (Aveyron)
17. julij Vaufrey, poleg Besancon (Doubs).
Navodila gledoč na nove sestanke. Pripravleni sem iti vsako nedelo; vsikdar je potrebno, da si najprle pogučite z domačim g. plebanošom, ki morajo prositi dovolenje od püšpeka. Vsikdar je bogše, če se zbiramo v kakšem menšem kraji, ka se bole domače počütimo, kak v varaši; najbogše v cerkvi, gde ovači tisto nedelo ne bi bilo farne meše, gde g. plebanoš majo na skrbi do pet pa ešče več far.
Ki mate naročene Novine, bojte tek dobri, da date kraj i den sestanka naznanje tistim iz-
seljencom v bližini, ki lista nemajo naročenoga.
Pri določanji dneva trbej paziti, či nej tisti čas kakši velki svetek v tistoj fari, ki bi ovirdo naš sestanek (proščenje, veselica ino spodobno).
Zbirali se bomo celo leto zato, ka vas samo v vüzenskom časi nikak nemrem vseh obiskati; vej niti celo leto ne pridete vsi na vrsto, kak bi trbelo. Prednost majo sezna tisti départementi, gde sem še niednok nej bio.
Vsikdar sprejemam tüdi upravičene pritožbe i jih potom
našega izseljenskoga odposlanstva v Parizi rešavlem ; pri tom ne smete pozabiti, ka vnogokrat nejde tak hitro, ka je uradna pot vsikdar jako duga, te pa trbej malo potrplenja. Žalibog moram tüdi opomnoti pred lažlivimi pritožbami, ki naj se več ne bi dogajale. — Prosim, ne pozabite pri mojem naslovi napisati pariškoga „arrondissement-a“ (XI.) i hižne štev. (57.), ovači se lejko zgodi, da se Vaše pismo sploh, zgübi, odnosno bar dugo blodi.
Ivan Camplin, izšel. duh.
Paris XI. Bd. Voltaire 57.
Silosi za naše kmečke pridelke.
Naša vlada je izdala odredbo, po šteroj de država gradila velka skladišča, silose, kama de spravlala pridelke naše
zemle. Vodstvo teh skladišč bo državno i bo skrbelo za ceno kmečkih pridelkov i tüdi za prehrano prebivalstva.
Castellon v Francovij rokaj.
Francove čete so zavzele mesto Castellon, mestni grad i 6 km oddaljeno pristanišče. S Castellonom je v Francovo oblast prište cela pokrajina istoga imena, ki meri 6.600 km2 i ma 350.009 prebivalcov. Kre morja ma Franco zdaj že 123 km v dužini. V pristanišči so Francovi zaplenili več rdečij ladij, štere
so nosite grčke zastave, nešteto strliva, samo štükov 70, i na vnoge jezere rdečij vojakov zgrabili. Mrtvih je 10 jezero rdečih. Franco po toj zmagi poziva rdeče, naj se vdajo, on jim oblübla mir, če se vdajo, ar žele mirno obnovo nove Španije. Francove čete se paščijo zdaj proji Sagunti i Valenciji.
Slovenski krščanski delavec.
Zakon o zaščiti delavcov.
Vsi voditelje delavskoga gibanja po Evropi, pa naj bodo to našega ali ne našega mišlenja, priznavajo, da mamo v Jugoslaviji dobre zakone za korist delavca. Istina je pa tüdi, da se ti zakoni ne poštüjejo tak, kak bi se morali. Krivdo za to nosi tüdi delavstvo, ki se ne potrüdi, da bi spoznalo te zakone in se ž njimi branilo. Če se pa delavec sam ne brani, ga bo podjetnik ešče menje. Podjetnik dobro pozna zakon, ki brani delavca, liki ga ne vrši, zato ar zna, da delavec zakona ne pozna i ga ne toži. Če pa nega tožnika, nega tüdi sodnika i tak ostane delavec dostakrat na krivici, čeprav bi si z lehkotov po obstoječom zakoni lehko pomagao.
V dnešnjoj številki Novin začnemo pisati od zakona o zaščiti delavcov. Naj si ga zlasti delavci dobro prečtejo, da bodo znali, kde majo mogočnost iskati za sebe pravico. Najprle poglednimo določbe zakona, ki pove za koga velajo predpisi toga zakona, šteri delavci so po tom zakoni zaščiteni.
Zakon vala za vsa obrtna, industrijska (fabrička), trgovska, prometna (prevozna), rüdarska i njim spodobna podjetja, v šterih delajo vajenci, pomočniki i drügi delavci i delavke. Podjetja i obrati so pa dvojne vrste. Poznati to ločitev je važno, ar zakon ma nekaj določil, ki valajo za edno vrsto, nekaj določil pa,
ki valajo za drügo vrsto, nekaj določil je pa za vse vednakih. V edno vrsto spadajo industrijska (fabrička), v drügo vrsto pa obrtna podjetja.
Posebno važno je, da poznamo industrijska podjetja. To so takša, ki
1.	zaposlüjejo konči 15 delavcov,
2.	majo posebna obratovališča (stavbe).
3.	majo tehnično razdelitev dete,
4.	delajo na strojni ali motorski pogon
5.	proizvajajo v velkom obsegi,
6.	so protokolirana,
7.	vodijo obrat na trgovski način.
Gori omenjeni zakon vala samo za pomožno osebje. Što se tak prišteva k pomožnomi osebji ? Pomožno osebje so vsi tisti delavci obojega spola, ki delajo stalno ali začasno v podjetjih, kak smo je zgoraj našteli (obrtna, industrijska, trgovska itd.).
Delavci se pogodijo z lastnikom podjetja za delo eli vsaki delavec za sebe eli pa vsi sküpno s takzvano v kolektivnov pogodbov. Niedna teh pogodb pa ne sme biti slabša od toga, kak določa zakon od zaščite delavcov. Vsaka takša pogodba je ničeva. To se pravi, če bi se delavec pogodo za delo pod takšimi pogoji, ki so za njega slabši, kak je dovoli zakon, potem tiste pogodba ne vala i delavec ma pravico tüdi za nazaj sterjati od delodajajca vse, ka je meo premalo (menje kak določa zakon).
DELAVSKE NOVICE.
Minister za socialno politiko dr. Cvetkovič je meo v Ženevi na mednarodnoj konferenci za delo velki govor, v šterom je povdaro, kaj je naša vlada vse včinite za zbolšanje položaja svojih državlanov. Zaposelnost se je zdignola za 20% proti leti 1929. „To, ka se je zadnjivi dve leti včinilo za ureditev i vresničenje delavskih zahtev, je dokaz, da mamo razumevanje i občütje za delavstvo.“
Stavbinski (zidarski) delavci pri zidanji stavbe univerzne knjižnice so meli volitve obratnih zavüpnikov. Vse zavüpnike je dobila Zveza zdrüženih delavcov.
Delavci v kamnolomlh. V Delavskoj zbornici v Ljubljani so se vršila pogajanja 10. junija za zbolšanje plač kamnolomskim
delavcem. Podjetniki so nešternim delavcom priznali za 25 par vekšo plačo na vüro. Delavci bi lehko več dosegnoli, če bi bili organizirani.
V velikoj železarskoj tovarni na Jesenicah, kde je zaposlenih skoro 4000 delavcov, so v zadnjem časi začnoli odpüščati delavce zavolo pomenkanja naročil. Pravijo, da jih bodo odpüstili 700. Zveza zdrüženih delavcov se močno potegüje za svoje člane.
Za naše kmetsko delavstvo se je potegnila Kmetijska zbornica, ki je zborüvala v prvih dnevaj meseca junija. Potrebno je pred vsem zavarüvanje poljedelskih delavcov, slug i viničarov. Takši predlog je bio posteni odgovornomi ministri.
26. junija 1938.
NOVINE
3
Poslano.*
ODGOVOR.
Čital in poslušal sem zadnje dni množico pripovedk o tem, koliko zaslug ima neki gospod, radi ustanovitve okrožnega sodišča v Soboti. Možu, ki odkar mu je bila poverjena skrb za naš okraj, nima besedno skoraj ničesar pokazati, da bi v tem času kaj pridobil za naš kraj in naše ljudstvo, bi pač mi vsi iz srca privoščili nekaj zaslug vsaj pri okrožnem sodišču. Tudi jaz se ne bi oglasil, če ta mož v svoji borbi za zasluge ne bi šel tako daleč, da je začel javno in tajno ob najrazličnejših prilikah namigavati, da mi vsi pravzaprav niti pojma nimamo, kako ogromne so njegove zasluge, če le nekoliko pomislimo, da so bili razen njega skoraj vsi proti temu sodišču in to prav od slovenskih ministrov v vladi pa tja do mene.
Ker sem radi ustanovitve okrožnega sodišča sam osebno in na svoje stroške hodil v Beograd in Ljubljano, zato v tej zadevi sami kratko povem sledeče : Prvi sklep o ustanovitvi okrožnega sodišča v Soboti je bil sprejet v glavnem odboru JRZ v Beogradu jeseni 1936. V tem glavnem odboru sodeluje poleg obeh naših slovenskih ministrov dr. Korošca in dr. Kreka tudi poslanec dr. Klar, ki je pri seji glavnega odbora prinesel naprej Klekl-Jeričev načrt iz 1. 1928 in je bil ta načrt soglasno sprejet. Kmalu nato je na predlog dr. Klara bil načrt sprejet v zakonodajnem odboru, kar je vlada osvojila brez najmanjše debate. Gospod, ki si danes hoče lastiti izključne zasluge za okrožno sodišče, za ti dve odločilni seji gotovo niti ni vedel in najbrž še danes ne ve. Prostori glavnega odbora JRZ in zakonodajnega odbora so namreč popolnoma nekje drugje, ko pa odbor za podeljevanje kontingentov za izvoz živine.
Če se je pa mož pozneje kaj zanimal za okrožno sodišče, zlasti, ko so se za to zanimali in potegovali ljutomeržani, je to bila pač njegova dolžnost. Lepi dohodki iz državne blagajne in vozne olajšave po vsej državi, takim gospodom niso pač samo radi tega odločeni, da morda svoja trgovska podjetja čimbolj razširjajo po državi, temveč, da se vsaj malo
brigajo tudi za krajino in ljudstvo, za katero so dolžni brigati se.
Zato bi pa gospod, ki bi rad imel izključne zasluge za ustanovitev okrožnega sodišča v Soboti, vsekakor moral za to vsaj nekaj več storiti, kakor pa samo namigavati na to, kdo vse je bil proti. Navadna laž je namreč, da bi bil kdo od slovenskih odločujočih mož proti ustanovitvi okrožnega sodišča v Soboti in tudi tisti, ki si je izmislil, da bi jaz nekje glasoval proti temu sodišču, je čisto navaden, pa zelo naiven lažnivec. Sicer pa, kdor je poslušal ob
otvoritvi okrožnega sodišča nekaj, kar naj bi bilo vsebina nekega dr. Stojadinovičevega pisma ali kaj že, ko se je že po slabem jeziku poznalo, da takega pisma nikoli ni pisal kak Srb, lahko sam ve, koliko pozitivnega vsebujejo tudi druge slične dogodivščine. Zato naj gotovi gospodje drugič take in podobne pripovedke pripovedujejo raje tistim svojim pokornim podanikom, ki jih prevažajo v tovornih avtomobilih iz Hrvaškega, ne pa naši pošteni in resnicoljubni slovenski javnosti. Bajlec Franc, advokat, član banskega sveta.
* Za vsebino pod „poslanim“ nosim izključno odgovornost pisec.
Glasi iz Slovenske krajine.
Na podporo naših listov je poslala Jug Marija, G. Črnci, iz Francije 2 Din. Bog povrni!
Bogojina je prva. Bogojanske fare Širitelje so prvi, ki so se dali fotografirati i nam poslali fotografijo. Fotografirali so se s svojim düšnim pastirom. Lepo prosimo tüdi drüge širitele, naj to včinijo kemprle. Stroške za fotografije naj si odračunajo od naročnine i je plačajo fotografi. Vsaki širiteo si naj obdrži edno fotografijo, edna se pa naj pošle na uredništvo Novin. — Uprava Novin.
Gasilska slavnost na Ivancih i proščenje. Oboje se je vršilo v nedelo junija 19. Zbralo se je vnogo naroda i gasilcov v kroji okoli 300. Zastopana je bila lendavska župa po predsedniki g. Nemethiji i sobočka po g. Kühari. Poleg lendavske i beltinske zastave je plahotala tüdi tešanovska z tešanovskimi i mlajtinskimi gasilci pod njov. Predgao je domačin, ravniteo Martinišča, g. Vogrin o dužnosti žive vere, ki se v djanjih kaže i od žalostnih sadov nevere. Veliko sveto mešo so slüžili domači g. plebanoš Haoko. Oni so tüdi blagoslovili novi, zaistino lepi gasilski dom, šteri nosi na čeli podobo sv. Florijana, ob strani pa lepo pozlačeni veliki križ, ki je jako primerno bio sem postavleni iz prvejšega mesta. Po blagoslovitvi so g. plebanoš gučali od lübezni, z šterov zvršavlejo gasilci svoje dužnosti i z šterov slüžijo tüdi večno plačilo. Za njimi je gučao od gasilske discipline g. Némethy, načelnik lendavske župe. Za njim se je pa načelnik domače čete g. Puhan zahvalo za vso požrtvovalno delo, s šterim so gasilci dom gor po-
stavili i se je Spomno tüdi tistih tovarišov, ki so pri vojakaj ali pa v tüjini. Predsednik občine g. Žižek je nato izreko zahvalni pozdrav. Zahvalili so se gasilci g. domačemi plebanoši i g. predgari za trüd, g. poslanci dr. Klari, banskomi svetniki Kleklni i drügim gostom za obisk. Na zadnje je gučao g. dr. Klar, nar. poslanec od dužnosti gasilcov po rečaj, ki so napisane na dom : „soba za seje i zborovánja“. Gučao je, naj vodi gasilce pri njihovom deli dvoje: Lübezen do krščanske vere, štere se naj trdno držijo i lübezen do Slovenke materne reči, štero naj gojijo, lübijo! Gasilcov načelnik g. Puhan je povabo več gostov k sebi na obed, šterim je Gabor Pavla hiša pravo gostüvanje pripravila. Po obedi je bila tombola. Biciklin, glavni dobitek, je odneso Bogojančar.
Turnišče. Naš bogoslovec č. g. Števanec že od februara naprej leži v Mariborskoj bolnici. Zdaj odide v sanatorij Vurberg, da tam dobi svoje popolno ozdravlenje. Prosimo dobro mater Marijo, naj njemi je sprosi.
Satahovci. Narodni poslanec g. Benko Jožef so obiskali našo ves i dali 800 Din. podpore najsiromaškejšim poplavlencom. Za dar se najlepše zahvalüjemo.
Bliža se 3. julij den tvoje sreče. V Soboti na velkom športnom igrišči bo dne 3. julija 1938. popoldne ob 3 vüri najvekša tombola, kakša šče dozdaj ne bila v Slovenskoj krajini. Popolnoma novi štiri sedežni avtomobil znamke Opel-kadet, ki stane v tovarni v Nemčiji Din. 30.000, kompletna spalnica iz trdoga lesa, ki stane Din. 4.200, 2 krasna bicikla svetovne marke, moške i
ženske obleke, servisi, porcelan, kühinjska posoda, manufakturno blago, špecerija ino dosta drügih lepih i dragocenih dobitkov bo razdeljenih med tiste, ki bodo deležni sreče. Sküpno bo nad 1000 dobitkov v i vrednosti nad Din. 50.000. — Karte za tombolo po 5 Din. se dobijo v vseh trgovinaj v M. Soboti.
Pregledovanje i žigosanje sodov. Na osnovi po Ministrstvu trgovine i industrije odobrenega delovnega programa se bode vršilo pregledovanje i žigosanje sodov pri postaji za kontrolo sodov v M. Soboti dne 8. i 9. julija, 8. i 9. avgusta, 9. i 10. septembra.
Na Prestop v katoličansko vero se je prijavila Peček Ana iz Križovec. Oženila se je z Francuzom g. Dempereom i spoznala je, da je katoličanska vera jedino prava Kristušova vera, zato se je odločila za njo.
Marke (štemplini) od pokrajin Jugoslavije se lejko naročijo v Beogradi. Cenik košta 4 Din., se naroči na naslov : Balkan Stamps Beograd I. Terazije 36, Fah 877.
Premestitev vučitelstva v Slov. krajini : Cimerman Vilma iz Radmožanec v Dugoves, Čurman Viktor iz Sela v Kruplivnik, Domiter Frančiška iz Trdkove v Šülince, Fatur Viljem iz Bodonec v Prevalje, Ferlinc Borislav z Markovec k Sv. Florijani, Ferjan Milan iz Remšnika v Dobrovnik, Jošt Henrik iz Adrijanec v Markovce, Jarec Ernestina iz Srdice na Cankovo, Lipavic Franc iz Sr. Bistrice v Vitanje, Mokorel Viktor z Domanjšovec k Sv. Andraži, Mokorel Marija z Domanjšovec k Sv. Andraži, Novak Tatjana z Martjanec v G. Petrovce, Ouček Franc z Tišine v Bodonce, Palčič Ernest z Bakovec v Tunjice, Palčič Jozefa z Dokležovja v Tunjice, Rous Marjeta od Sv. Martina na Sr. Bistrico, Šuman Iván z Turnišč v Makole, Ukmar Sliva od Lipe v Rovte, Vitez Dora iz Kruplivnika v Sorico.
Rafaelovoj drüžbi za Slov. krajino se je pritožila delavka iz Nemčije, da jo izkorišča jo v slüžbi. Na posredüvanje potom kraljev, banske uprave je drüžba dobila odgovor, da so neistinske pritožbe zavolo slabe hrane. Pač pa je istina, da njoj je delodajalec zadnje tri mesece plačüvao po 3 marke menje, kak je v pogodbi določevo. Te njej je pa morao zdaj doplačati.
Gančani. Srečna je naša ves, zato ka dobi letos novomešnika, srečnejši so pa njegovi stariši, ar njihov sin postane dühovnik. Novomešnik je član Sal. drüžbe č. g. Matko Ivan. — Letos je 30 let, kak je bila zozidana i blagoslovlena naša kapela na čast prsv. Srci Jezušovomi. Prosimo Srce Jezušovo, naj vlada v našli drüžinaj.
Poplavlenci lend. sreza!
Na seji pomožnega odbora od 17. VI. 1938 se je razdelila podpora, štero nam je kralj, banska uprava nakazala. Vsi poškodovanci dobite seme, i to proso, ali ajdino brezplačno. Zapisnik te seje bo objavljen v prihodnjoj številki Novin, vsa potrebna pojasnila pa do tečas dobite na
občinaj.
PRODAJA
F
radi bolezni garnitura HOFFER 800 kugellager z motorjem na drvo 12 HP; ena mlatilnica MARSCHAL 1050 v zelodobrem stanju. — Eden motor GANZ 40 HP sposoben za mlin ali žago, na drvo 4 cilinderski
MTZ ŠTEFAN, D. LENDAVA
ŽITNE ROŽIČKE
ali kak tü zovejo očin, ali stari krüh, kak tüdi od divje kukorice seme küpim po najvišjoj dnevnoj ceni. Mam v zalogi vsikdar sveže olje za izmenjavo i odajo. ALBIN SAGADIN, BELTINCI.
Razpis.
OBČINA LENDAVA, srez lendavski, razpisuje pragmatično mesto občinskega tajnika. Šolska izobrazba: Popolna srednja šola ali tej enaka strokovna šola z zaključnim izpitom in najmanj triletna praksa v upravni službi. — Pravilno kolekovane prošnje, opremljene z listinami po čl. 7. in 8. uredbe o občinskih uslužbencih (Službeni list kraljevske banske uprave dravske banovine z dne 29. julija 1936 št. 477|61) je vložiti v 30 dneh po objavi toga razpisa v „Slüžbenem listu“ pri tej občini.
Občina, Lendava, dne 21, VI. 1938.
Štev.: 1259/38.
Izjava.
Podpisani izjavlam, da me je povrgla žena Kovač rojena Čotán Gizela, zato sam pa več ne plačnik za nikše njene duge.
Motvarjevci, 16. junija, 1938. mož KOVAČ EVGEN Motvarjevci 79.
2.500 din potrebujete, da zaslužite 1000 din mesečno doma. — „Anos“ Maribor, Orožnova 6. Postranski zaslužek ! 731.
Doma.
Čisto nepričaküvano. Lepoga dneva sem se domo postavo. Okoli se je že gučalo : Vili pride. A kda i kak, to pa nišče ne znao.
V Vidoncih je bio pokop. Po končanom pokopi je gospod kaplan srečao mojo mamico i včasi pitao: i „Kaj, ali je Vili že prišeo ?“ „Ne je ešče, ne, znajo. Vsakšo vöro ga čakamo, pa ga ešče dönok nega.“ „Škoda“, je odvrno gospod kaplan, „v pondelek bi v Kuzmi meo govor na mesto mene.“ Tüdi drügi so se že interesirali, če je Vili že doma i moško vgonjavali, kda bi mogeo priti.
Jaz sem pa v istini že bio na poti. Po več vürnoj teškoj vožnji sem le stopo na slovenska tla. V srci mi je taki postalo nekam ležej i veselo. To je tisti skrivnostni občütek, šteri se porodi v srci vsakšoga vernoga sina i hčere, gda po dukšom časi stopi palik na lepo i milo slovensko rodno grüdo. Znao sem, da me tü z lübeznijov pričaküjejo topla i iskrena srca, prijazni domači breščeki, dolinice, zeleni lesi i žuboreči potočki. Te sem občüto da, Sonce naše bolj blišči In hrib naš lepše zeleni... Vleklo me je ta,
Kjer sem ležal v zibelki, Mili mamici v oko gledal, Kjer sem prve pesmi speval, Kjer sem živel zlate dni.
Med potjov sem se zastavo v M. i obiskao svojega najbolšega prijatela — Tončka. Bio je v slüžbi. Počakao sem ga i ga preseneto. Iz očij njemi je zasijala radost, da me je zagledno, toplo mi stisno roko i me iskreno, toplo pozdravo: „Bog živi, Vili.“ Pozdravlen moj Tonč, kak je s Tebov ?“ V prisrčnom prijetnom razgovori sva šla proti njegovomi stanovanji i se pogovarjala od rečij, štere so obema ležale na srci. Spoznao sem, da mi je ostao veren, iskren prijateo i da na njegovo vernost lejko računam do groba. Kak prehitro je potekao čas, določen za obisk pri prijateli. V njegovoj prijetnoj i gostolübnoj bližini, kak tüdi vseh njegovih domačih, mi je postalo lepo i toplo. Toda čas je hiteo, vlak je čakao na odhod proti domi i jaz sem se morao posloviti. Ešče eden Pozdrav, mahanje v slovo i vlak je zavio okoli breščeka.
Stisno sem se v kot küpeja, naslono glavo na okno, gledao mimobežeče pole i poslüšao vednakomerno pesem sopihajoče lokomotive :
Šče naprej, šče naprej, šče naprej ...
Pomali se je vlekeo „goričanec“ iz sobočke ravnice na goričke brege, kak da bi se bojao, da ne bi prebüdo i vznemiro senjajoče potnike, ki jih
varno vozo pod svojov strehov. Pogloblen v sladke misli na dom, drage domače, prijatele i znance, skoro nesem opazo, da se je vlak stavo na domačoj postaji. Ka, ali je že konec mojih sladkih senj ? Da, izstopiti. Na postaji me nišče ni čakao. Ve ne vejo, da pridem. Je prav tak! Je bom konči iznenado . . .
Na poti od postaje do doma pa so se že zdigavali klobüki v pozdrav i radostni obrazi srečajočih so kazali, da so veseli mojega prihoda. Na cesti sta se srečale dve sosedi, sklonili glave edna k drügoj i spitavale : „Ali si vidla, Marica, Fickinoga, domo je prišeo. Jaz sem ga srečala ná poti s postaje. Dobro vö vidi, boukše kak lani.“ I novica je šla naprej, ve je pregovor, da, če za edno stvar znata dve ženski, jo hitro zve celi svet. Deca so skoro plašno kukala izza domačih voglov, od daleč poštüvano pozdravlala z „Hvaljen Jezus.“ Neprestano sem morao prejemati za kranščak i odzdravlati.
Naskori se je iznad zelenoga i cvetočoga drevja prikazao sajasti dimnik domače hiše. Te mi je privreo iz dna düše tihi pozdrav :
Oj, hišica očetova, Bog živi te !
Tiha, mala, s slamov pokrita si. Kak ponizna Zaročnica
ležiš tü na obronki, vsa obdana od zelenja, drevja i skrivnostnih lesov. Mirno šteš vüre, dneve i leta, ki v kmečkom živlenji tečejo prek tvojih dil i je skrbno spravlaš v zakladnico večnosti. Kak da poslüšküješ, gda se Tvoj verni sin, po dugom časi palik vrača v Tvoje naroče, si se odela v toti siromaško, a vendar svečano cvetočo obleko, da lübko sprejmeš utrüjeno dete...
Stao sem pred vrati domače hiže- Okoli i okoli vse tiho i mirno. Najbrž, da domačih sploj ne doma. Potrkao sem na vrata, a iz notra mi je odgovoro moški glas: „Naprej !“ Odprem, vstopim, a pred menov se je postavo v „pozor“ brat i me je vojaško pozdravo: „Pozdravlen Vili — poročnik !“ Iznenaden od strumnoga pozdrava bratovega, sem se nehoteč tüdi jaz postavo v »pozor* i odzdravo, toti ne tak strumno, vendar ešče preci vojaško : „Bog živi, Geza — kaplar.“ Kda je bio slüžbeni „raport“ opravlen pa je prišeo bratski Pozdrav, topeo, prisrčen. Kak pa tüdi ne bi! Dva brata, sinoya te goričke skromne hiže, raztepena i oddaljena že dugo časa po sveti, sta se zdaj nenadoma srečala i našla v varnom naroči domače hiše. Dugo sva se na to pogovarjala, jaz od svojih študij i doživlajajov, on od svojega vojaškoga živlenja v Valjevi, od svoje
zadnje nesreče, operacije, štera ga je spravila v bolnico i končno tüdi domo na „bolovanje.“
Kda sva si tak zamenjala svoje prve občütke, sva se oba Zednim spomnila, da sem jaz potnik lačen i žeden. Mamice ne bilo doma, ka je popodnevi odišla k Gradi. Zato je brat hitro skočo po Balažino strmo i hitro se je iz dimnika pokazao dim. Na sto je priromao krüh, stara šunka, nato čaj, šnops, vino, vse, ka so meli pri roki. Za Vilija mora biti!
Medtem so prišli v sobo oča, šteri so do zdaj bili vöni na poli pri gospodarstvi. Sivi vlasje i pripognjena pleča so svedočili, da so križi, štere nosijo na svojih ramaj, že težki. Jesen živlenja dozoreva. Bili so radostni i srečni pri vrnitvi svojih sinov i to njihovo radost sem občüto, gda sem stisno njihovo žilavo roko. „No, ali si srečno prišeo“, je bilo njihovo pitanje. I potem smo si pogovarjali od vsega mogočega: vremena, pola, živine, drevja, sezonskih delavcov i. t. d. Oča so pri vsakom važnejšem pitanji povedali svojo „modro“ i jaz sem prikimao, kajti oni že bole vejo za takše stvari kak pa jaz.
Mala Micika, bratova hčerka, štera je te den bila pri nas, je plašlivo pribežala v hišo, me
4
N O V I N E
26. junija 1938.
en čas napeto gledala, potem pa s strahom izgovorila reč „Tic !!“ Gda se je prepričala, da sem pravi njeni „tic“, je palik naglo izginila iz sobe, letala od soseda do soseda, postavila se na prag hiše i kričala veselo: „Tic je má, tic je má!“ Gda je opravila svoj poseo, se je vrnila i začnola veselo čeblati s svojim „ticom.“
Proti večeri sem se napoto prek proti Gradi. Na poti sem srečavao domače veščare, s vsakšim sem mogo malo pogučati, malo pohecati i odgovarjati na najrazličnejša pitanja. Tam nindri niže Bagaričov sem srečao mamico, gda se je vračala od Grada. V prvom trenutki je bila malo v zadregi od nepričaküvanoga znajdenja. Včasi so njej pritekli po lici dve skuzi radosnici. Potem pa so tüdi prišle reči i na cesti se je razvio dvogovor med materjov i sinom, šteriva sta si mela vnogo, vnogo povedati...
Ar me je pot vodila ravno mimo, sem se oglaso malo pri Špilakovih, gde sem najšeo brata Jožeka pri kupici vina, nato pri svaki Kmeti i pri Gumilarovom botri. Povsod sem se morao pokazati, stisniti roko, povedati to i ono. Povsod so prestirali sto, nosili na na njega bože dobrote
i me zlevali z lübeznijov i prisrčnostjov. Jaz pa sezna nesem mogeo vse zadovoliti, ne sem mogeo povsod pospraviti „pod streho“ ponüjenih dobrot, kajti moj želodec je ograničen. Tü i tam je bilo v prvom hipi malo zamere, prej „gospod je pa zdaj gizdavi i nešče vzeti od nas siromakov“. . . A pomali sem je prepričao od svoje dobre vole i je pomiro . . .
Globoki večerni mrak je že zajeo ves, gda sem se odtrgao od prijaznih lüdi. Kranščak sem pritežo na glavo, zapro plašč i sem se s hitrimi koraki zagnao naprej vö po Žuskašovom bregi, nato pa se pomali spüsto doli po kamlaj proti farofi. Farovski „Trefi“ me je že oddaleč zavohao, zagnao proti meni velki alarm, ali se je hitro pomiro, gda je spoznao svojega staroga znanca i prijatela. Postano je prijazen z menov i, da popravi Prejšnji nageo izpad, se je parkrat opravo po meni i s prednjimi jacami i jezikom proso oproščenja . . .
Narahlo sem potrkao na farofska vrata. Prišla mi je odpret farovska Mica. „Jej, gospod Vili je prišeo“ i je že letela v kühinjo, da drügim sporoči poznoga obiskovalca. Po že staroj
navadi sem stopo najprle v kühinjo i pozdravo gospodično Anico i Marico i drüge farovske lüdi, šteri so me vsi sprejeli z radostnim pozdravom. Po kratkom razgovori so me odpelali v sobo g. kaplana, gde me je sprejela vekša drüžba. Bila sta tü g. g. provizor i kaplan i nekaj poštüvanoga vučitelstva, štero je prišlo, da se pred odhodom na počitnice poslovi od dühovnih gospodov. Ta povezanost med vučitelstvom i dühovništvom me je razveselila, ar je znak novoga düha i novih bolših časov v zgodovini našega izobraženstva.
Dugo v noč sem ostao v drüžbi i v razgovori s g. provizorom i g, kaplanom. Pa tüdi smo meli kaj porazgovarat se. Potem je g. kaplan odpro novi radio i poslüšali smo veselo muziko tam od nekod iz Budimpešte. Tüdi Ljubljana se je lepo čüla. Okoli 11 vüre sem se šteo odpraviti domo. A g. provizor me ne šteo püstiti nikam, i mi je ponüdo na razpolago sobo za goste. Sprejeo sem i se hitro odpravo spat, kajti v čontaj se je že sprehajala popotna otrüjenost, na oči pa je silo sen.
Prle pa kak sem legeo, sem napravo kratek načrt za drügi den. Predvsem se bom mogo
pošteno naspati, nato opraviti svojo jütrašnjo pobožnost. Po poznom zajütrki bom stopo najprle na občino k prijateli župani Ferenci, da „revidiram“ malo njegovo županovanje, nato bom skočo gor k svojemi žilavomi Gabrovi rodi, da vidim, kaj dela Kaf i drügi moji dragi. Vrno se bom prek po bregi, se spüsto v Bežanovo grabo, da se tüdi tam malo skregam i pohecam. Po tem pa, kam Bog da ...
Vöra je kazala že pri dvanajst. Poklekno sem pri postelci, preporočio se v varstvo svojemi angeli čuvari, potem pa se zvalo v mehko postelico, da si odpočijem trüdne kosti. Nesem meo časa dugo premišlavati, kajti hitre me je obino trdi sen, ma zazibao v zlate višave i noso po kralestvi srečnih düš. Gda sem drügo jütro odpro svoje oči, me je prijazno pozdravo sveži beli den domačih bregov i logov...
Grački Vili.
Naglejüvač istine pa laži.
Edna Nemica je küpüvala na senji mláde krave s teoci pa dobro plačüvala. Mašetar je möu
kravo na senji. Izvrstno živinče; ženska se stávila pri kravi, pa se starate, zakaj nega teleta : „Niks kalb, malo? Wo ist málo, tisto Kalb?“ Sta si gučala nekaj z ričjov, nekaj pa z rokámi. Te mešetar nekaj maloga znao nemški, pa pravo ka Kalb domá, ka šče samo v šestom tjedni, pa tak mali nemre s kravov na senje. Te pa Nemica kravo küpila, za tele sta se pa na vago pogodite. Mašetar leto domo, küpo od svojega brata tele pa pripelo Nemici. Vse v rédi bilou, samo šče ženska kravi roglé gledala, kelko obročov majo. Mašetar pa pravo: „Naj gospá ne gledajo roglov, vej tou drügo tele.“
Cela komedija tüj prište pred fiškališa, pa mešetar ostao pri tom, ka je drügo tele odao. Advokat pa nikak nej mogeo ženski razložiti, kakše zanke so tü, zato ka se „drügo“ zove po nemškom zweite, pa tüdi „andere“. S celoga dete je samo telko razmite, ka so jo nábrali, pa ká si najitrej pomagáti nede mogla. Baba je bogata bite, trgovka, pa gvüšno že tüj večkrat koga znorite.
Malo je čemerna bite, malo se pa smijala, fčesnola pedeset dinarko pred fiškališa, pa djala „tajfel holen, grüs Gott“ pa odišla.
„HIZICKI DOMAČOJ“
Pisma naših z tüjine
Šumak Jožef i tovariši, Gut Berkentin : Prečastiti g. urednik ! V imeni Presv. Srca Jezušovoga Vas pozdravlamo i se vam iz srca zahvalimo na rednom pošilanji vaših listov, ki so nam na velko veselje i tolažbo. Ka so Novine i Marijin list za nas izseljence, se ne more popisati. Dragi g. urednik, Želemo vam vsi, da bi nas šče dugo mogli z Vašimi navuki po našij listaj hraniti i tak obdržati na poti poštenosti z lübezni do Boga i lübe nam domačije. Kajti vsaki izseljenec, ki rad šte Novine i Mar. list, ne more zabloditi s prave poti, ne more postati takši, kak ne bi bio več sin i hči Slovenske krajine. — Mi se ponašamo med drügimi narodi z našim mernim i nej grešnim obnašanjom. Boli nas pa, kda čüjemo i štemo po časopisaj, kak daleč so ništerni naši izseljenci zablodili i nas je sram. Prosimo vas vse, primite za Novine i Mar. list i se po navukaj, štere v njih najdete, ravnajte, ne delajte nam sramote, da ne zgübimo vsi vküp poštenja pred našimi gospodari i drügimi narodi. Pozdravlamo vse lübe domače, starše, brate, sestre, znance, gg. plivanoše bogojanskoga i martjanskoga, Prosvetno drüštvo, fantovski odsek, dekliški krožek, vse kat. drüštva Slov. krajine i gospode na borzi dela. Vse vas pozdravlamo i zazavamo : ne bojte se, pridemo z znakom poštenosti i nedužnosti domo. Bog vas vse živi !
Krampač Katarina, iz Trnja, Château de Mauteervier : Ave Marija ! Prečastiti g. urednik! Skoro sam si pokoro zaslüžite, da se vam letos komaj obprvim oglasim z mojega drügoga mesta.
Godi se mi prav dobro na tom drügom mesti. Tüdi na prvom je ne bilo preslabo. Bite je poštena, krščanska drüžina. Menite sam si, da se približam svojim bratom i sestram, da si večkrat lehko ž njimi veselo zaspevlen naše Slovenske pesmi. Pozabila pa nesem na vas, čiravno sam tak dugo se ne oglasila pri vas. Spominajoč se vas v molitvi pri vsakdanešnjoj daritvi sv. Meše, moje molitve i moj düh so vsikdar zdrüženi z vami i vsemi dragimi v domovini. Prijete sem zaprošeno molitvico po g. Camplini, ka mi jo ví pošilate, prisrčni Bog plati vam č. g. urednik i tüdi g. Camplini na tak hitrašnje uslišanje. Bog plačaj ! Naročnino sam plačala pri našem izseljenskom dühovniki g. Camplini, 50 fr., ostalo poravnam v kratkom ; mam tüdi zaostano. Lepo bi vas prosite, či bi mogli pošilati na drügi naslov. Idemo na počitnice k gospodovim starišom 4. junija i ostanemo tam poldrügi mesec. V Jezuši i Mariji pozdravlam, vas g. urednik i vse sotrüdnike naših listov, vso dühovčino Slov. krajine, svoje stariše, brate, sestre i vse prijatelice i znance, vse naše izseljence pozdravlam. Vam hvaležna, v vaše molitvi se Priporočam i tüdi svojo sestro.
Pozdrav pošilajo: Gerenčer Martin in žena Bara, Pont á Bucy i Zelenko Terezija, Ainne par Ham g. uredniki Novin i njim želejo, da bi ešče duga leta mogli vrejüvati naše krščanske liste i tak skrbeti za naše izseljence. Lackovič Jožef i žena z malim Francekom se lepo zahvalüje na rednom pošilanji naših listov. Pošila pozdrave gg. dühovnikom črensovske fare, hotiškomi g. kaplani Berdeni, staršam, sestri, bratom i celoj Slov. krajini.
Nekaj številk.
„Opšta državna Statistika v Beogradu“ je nedavno izdala končne rezultate ljudskega štetja dne 31. marca 1931. leta. Iz te statistike podajamo nekaj zanimivih števil za Slov. krajino. —
V Slov. krajini je število
1. 1921 1.1931
1. hiš	16.627 17.453 + 826
2.	družin 18.388	18.749	+ 361
3.	prebivalcev 91.288 90.717 + 571
4.	moških 44.219	43.660	— 559
5.	žensk 47.069 47.047 	22
6.	katoličanov 65.991	67.114	+ 1123
7.	ev. i kalv. 24,603	22.927	-- 1676
8. židov	642	476 — 166
9. drugovercev 52	213 + 161
Iz štatistike lahko razberemo, da je bilo l. 1921. brez svoje hiše 1761 družin, l. 1931. pa 1296, da pa je bilo zgrajenih v tek 10. letih 826 hiš. Te hiše so prinesli naši Ijude s sezonskega dete ali pa jih je date agrarna reforma. Vendar vidimo, da še veliko družin nima svoje lastne strehe.
Čudno se zdi, da je število prebivalcev padlo. Saj je znano, da je v Slovenski krajini po veliki večini vasi več rojstev kot smrti. Upoštevati pač moramo, da je bilo ljudsko štetje spomladi, ko so mnogi delavci že odšli na delo, poleg tega pa še to, da leto za letom ostane v tujini več kot 1000 naših ljudi. Da smemo tako sklepati, izhaja že iz tega, da je padec pri moških večji, ker moški več hodijo na delo kot ženske.
Število katoličanov je naraslo v soboškem okraju za 583, v lendavskem pa za 540, skupaj za 1123.
Število evangeličanov in kalvincov, ki jih štatistika žal ne šteje posebej, je padlo v soboškem okraju za 1705, dočim je v lendavskem okraju njih število naraslo za 29. Te številke kažejo, da evangeličani in kalvinciv rojstvih nazadujejo. Ne moremo namreč misliti, da bi se njih več izselilo, ker je znáno, da so povečini gospodarsko trdnejši kot katoličani.
Število židov je nazadovalo v soboškem okraju za 51, v lendavskem za 115. Vzrok bo morda bolj odseljevanje kot padec rojstev. Slovenska krajina je postala tako siromašna, da ne nudi dovolj dobička za vse trgovce, zato se selijo v druge kraje.
Število drugovercev (pravoslavnih in mohamedancev), ki jim pripadajo predvsem grani-
čari in nekaj orožnikov, je zraslo v soboškem okraju, kjer je meja neprimerno daljša, za 104 in v lendavskem za 57.
Štatistika o narodnostnih in jezikovnih prilikah še ni izšla, zato je ne moremo podati.
Zdravstvo.
Automobili i komarje.
Za časa vašega odmora, kda se vozite na sprehode v automobili i prevozite dnevno par sto kilometrov i vaš motor požre vnogo litrov benzina, posvetite brez dvoma vso pažnjo prirodnim lepotam, da nam vobče ne preostane čas za premišlavanje. A oni, ki zavolo svoje dužnosti vsaki den ponovno prevozijo velike daljave, ali po razvóženij cestaj ali po gladkom cementi, pa neso v razpoloženji, da bi premišlavali.
Zavolo toga je jako Verjetno, da neste nikdar prišli na miseo, da bi vam komarje mogli naednok onemogočiti vožnjo z autom ; ne zato, ka bi vas morebiti napadnoli v velkij vnožinaj, nego zato, ar bi bili mogoči ceno gumija pritirati do takše višine, da si ga navaden zemlan ne bi mogeo küpiti. Kak je to mogoče? Plantaže gumija ležijo izklüčno v vlažnij i toplij krajaj, to je ravno tam, kde se komarje najležej razvijajo. Edna od najbole razširjenij vrst so tak zvani anofeles komarje, ki povzročajo malarijo. Posledica toga je, da se ravnatelje gumijovij plantaž morajo neprestano baviti z zatiranjom malanje, ar bi inači vse njihovo delo na plantažaj moralo za kratek čas prehenjati. Veliki fabrikanti automobilov so se probali izognoti vsakomi riziki na te način, da so osnovali sami svoje plantaže, da bi mogli kliti svoje potrebe gumija iz lastnih sredstev.
Ford na priliko ma plantaže v Braziliji, medtem ka veliko podjetje Fajerston ma plantaže v zapadnoj Afriki (Liberija)
Ta podjetja jako dobro sprevidijo hasek v pobijanji malanje i smatrajo, da se njim penez, šteroga nücajo za küpüvanje kinina, dobro obrestüje. Odbor Drüštva narodov priporača za pobijanje materije vzeti dnevno 4,0 gramov kinina. Stroški zdrüženi s tov količinov, so tak malenkostni, da bi vsaka plantaža v vročij krajaj največ sama sebi škodila, če ne bi davala svojemi osebji te male količine kinina.
Same ugodnosti.
Kdor pozna ustroj in delo zavarovanja „Karitas“, mora priznati, da nudi „Karitas“ svojim zavarovancem same ugodnosti, izmed katerih so nekatere take, da jih pri drugih zavarovanjih zastonj iščemo. Ogledajmo si nekatere !
1. Mesečno premijo si lahko vsak sam določi. Vsakdo se lahko zavarajo že za 5 dinarski mesečni znesek. To je malenkost, ki jo tudi revež zmore.
2. Če sta po ceniku CT. zavarovana mož in žena, ali vdovec, vdova in en otrok, so brezplačno zavarovani tudi ostali otroci v starosti od 2. do 16. leta. Če se tak otrok ponesreči, izplača Karitas dvojno vsoto.
3. Če se zavarovana oseba smrtno ponesreči, izplača Karitas takoj dvojno zavarovalno vsoto.
4. Po preteku treh let se zavarovanje lahko odkupi, ali spremeni v plačevanja prosto zavarovanje.
Pogoji zavarovanja so zelo lahki ; a) ob pristopu se plača 10 Din; b) oseba, ki se zavaruje, mora biti zdrava.
Pri zavarovanju Karitas ni nobenega rizika, ker za vsa plačila jamči Vzajemna zavarovalnica v Ljubljani s sredstvi v višini 97 milijon 250 tisoč Din.
Karitas ima skoraj v vsaki župniji svojega zastopnika. Za Slovensko krajino pa je glavna zastopnica ga. Jožica Skalar v Murski Soboti. Kdor hoče imeti kaka pojasnila, ali se hoče zavarovati, se naj obrne na zastopnike ali pa na vodstvo Karitas v Mariboru (Orožnova u. 8).
Zavarovanje pri Karitas je važno zlasti za one, ki so zaposljeni v tujini (sezonski delavci iz Slov. krajine in drugi) ter so često izpostavljeni smrtni nevarnosti. Vsi ti bi na vsak način morali biti zavarovani.
Pošta.
Horvat Franc, Bogojina. Šömen Štefani spisali za letos od deleža 40 din, ostane njemi naprej 69 din. Nemec Štefani spisali na leto 1936 din. 16, na letos njemi je ostalo 3 din. — Grah Cecilija á Villmur. Na letos ne smo ešče dobili naročnine, zdaj jo Čakamo. Lani si mela Novine od 1. julija, Mar. list s Kalendarom celo leto, plačala si 78·75 din, na letos ti ostalo tak samo 2·75 din, ovo je ešče vse dug. — Ratnik Leopold, Belov. Od 1. maja v Vančaves več ne pošilamo Novin, nego samo tebi v Nemčijo. — Kramar Katarina, Arimbouts Cappel. Hvala za podobico. Prosimo, opomni svoje domače, naj plačajo naročnino. Za lansko leto je duga ešče 30 din, za letos 100 din. — Škaper Franc, Matjašovci 21. Prosimo vas, odgovorite nam, dali ste dobili od kralevske banske uprave, Socialni oddelek, kakši odgovor zavolo vaše invalidnine. — Mujdrca Terezija á Brageac. Sprejeli 61·20 din. — Sakovič Ivan, Zenkovci 86. Sprejeli 5 din. in spisali za letošnjo naročnino. Staroga duga ne bilo, si ga že pred tem poravnao, samo ček je bio stari. Mi Mar. liste redno pošilamo i či šteri mesec šteroga ne dobiš, se včasi javi, ne ka se zdaj oglašaš, ka si lansko leto oktobra ne ga dobo. Na pošti naznani nered. — Edšidt Štefan, Gederovci. Jugi v Nemčijo posteli knigo „Nemščina brez učitelja". Cena 20 din 50 par. Prosimo to po čeki. — Sračnjek Viktorija, Sv. Jurij. Novine Šinko Antona so prišle iz Francije nazaj. Javite nam njegov novi naslov. Tüdi njegova naročnina ne ešče plačana. Za lansko leto je duga 50 din, letošnje tüdi ne plačano. — Fujs Jožef, Ižakovci 10. Sprejeli 37·50 din za Cimerman Marijo v Čakovci. Lani je mela samo Mar. list, duga je bilo 20·50 din, to brisali, višek 17·50 spisali na letošnjo naročnino. Tisti ček, ki si ga prle dobo, se glaso za dug M. lista. —
Arondirano
posestvo
lepo urejeno 30 oralov pri Jeruzalemu prodam. - Poslopja skoraj nova. -Anton Makovec, Grlava posta Križevci.
Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskarno Balkánji Ernest, Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik : Klekl Jožef, župnik v pok.