Pomen učiteljevega delovanja z narodno-gospodarstvenega stališča. (Fr. Gabršek.) Glede narodnega gospodarstva so se novejši narodni ekonomi vsaj v tem zjedinili, da so vsi opravki, kateri v obče koristijo vnanjemu imetku naroda, tudi v narodnogospodarstvenem obziru produktivni. Tem opiavilom se prišteva tudi vrsta osobnih poslov in torej tudi delovanje narodnih učiteljev. Da ima vse tako delovanje produktiven značaj, priznano je dandanes do cela. Vsaj pa temu tudi ne more biti drugače. Vse narodno gospodarstvo ravna se po razboritosti duha; le-ta pa se v prvi vrsti pojavlja v obliki osobnega, torej urastvenega delovanja. Zato ne bi bilo prav, ko bi produktivno imenovali le ono delavnost, katera bi neposrednje vzmnoževala zaloge zlata in srebra. Pa tudi kolikost surovine sarae nam ne more biti merilo produktivnosti kacega dela. Ko bi mislili, da delo plenienitih in izobraženib ljudi kar nič ne proizvaja onega, za kar bi se mogla pozneje omisliti ali kupiti jednaka kolikost blaga, tedaj bi uže v naprej zanikavali produktiven značaj duševnega napora. A zgodovina uči, da čim večja je omika, tem bolj priznava in čisla se delo, t. j. narodno gospodarstvo. S tem dokazana je tudi potreba Ijudske omike sploh, zlasti pa one nižjih stanov. Res, da se ne more in ne sme zdanje stanje narodove omike pripisovati izključno le vplivu učiteljskega delovanja, kajti na pridobitvi te omike delovalo je mnogo činiteljev; a glavni delež pri rešitvi kulturne naloge ima ipak le učiteljstvo in po njem ljudska šola, katera si prizadeva, da se že pridobljena dušna glavnica pornnožuje, obrestinosno nalaga in v razne žile in žilice ljudskega življenja pretaka. Da bodemo ta pomen učiteljskega dela lažje umeli, treba nam pred vsem označiti vpliv ljudske omike, kot sraotra učiteljevega delovanja. Na to omiko se oslanjati veselje do dela in delavna moč. Zgodovina vseh narodov narn priča, da se je delo s prva malo čislalo, in da se prosti možje s prva niso dosta ž njira pečali, kajti smatrali so je kot nečastno; še le pozneje povzdignilo se je ono v potreben pridevek moške dostojnosti. To izpremeno provzročila je večja duševna omika narodov. S to omiko pomnoževalo se je delo ter budilo veselje do njega. Taka cenitev dela izpodbuja nas k večjej vztrajnosti in marljivosti; pridobivanje blaga, namreč delo iu kapital pa rodi ono nezavisnost in samostalnost, ki ste podloga pravi človeški sreči. Zato obsoja že zdravo ljudsko mnenje vsako brezposelno pohajkovanje kot izraz pomanjkanja omike. Da se je veselje do dela splob povekšalo, provzročila je torej večja ljudska omika; ona vtisnila je delu pečat plemenitosti in dostojanstva. Človek, dospevši v dobo, ko se čuti sposobncga za delo, vidi neko spoštovanje do dela, ono pokaže se mu v posebnem svitu, v katerem se leskeče sicer napor in trud, a tudi neko notranje zadovoljstvo nad dovršenim delom, — in prvi korak do dilavnega in umnega človeka je storjen. Sicer raste veselje do dela v tem večji meri, čiin bolj smo prepričani, da nam bode mogoče sad svoje pridnosti varno in brezskrbno uživati. To se da doseči z večjo zakonitostjo, poštenostjo in s čutom za občni blagor. Ravno na te pogoje prave sreče pa vpliva večja ljudska omika v prvi vrsti. Omikani narodi urejajo si pravne, ustavne in državne razmere po merilu svoje omike; celo ustavno življenje ni torej druzega nego plod razboritosti kacega naroda. Kdor se čuti v svojem delovanji popolnem varnega, ta bode v svoji podvzemljivosti šel dalje, nego oni, kateri je navezan v svojem delovanji na otesnjujoče obzire. S tako svobodo delovanja raste torej veselje do dela, razširjuje se podvzemljivost, in kjer je vse to podloga večji blaginji, zato treba to veselje že v nežni inladosti krepko gojiti ia otrokom predočevati delo v vsej blagosti in imenitnosti. Le tedaj bode imelo delo povoljen uspeh, ako se ga lotimo s pravim, nekaljenim veseljem, ako smo že v naprej pripravljeni, vse svoje močf posvetiti izvršitvi započetega podvzetja. Tako oduševljenje izpodbuja nas potem, da pri delu stanovitno vztrajamo, in da nas ne oplaše težkobe, katerib je polno vsako opravilo. Brez vztrajnosti ni nikjer pravega uspeha, niti pri duševnem, še manje pa pri telesnein naporu. Svesti si srečnega izida, bodemo pa tem laglje premagali vse težave, s čim večjira veseljem se bodemo lotili dela. Tako veselje budi pa tudi večjo delavno moč, zavisno od večje omike. To moč deliti nam je v telesno in duševno. Telesne moči si res da ne more človek vselej in povsod v oni meri prisvojiti, da bi mogel že vsled te vsa težka dela opravljati. A taka moč tudi ni vselej izvor večje omike; v tem obziru je priroda često zelo skopa. Vender se ne da tajiti, da bi telovadba ne pospeševala tudi telesne lnoči. Večjega poraena za narodno gospodarstvo pa je vsekako ona delavna moč, katera izvira iz sposobnosti do dela sploh; ker pa se ta moč oslanja na veselje do dela, zato je očividno, da hoditi sposobnost do dela in ljudska omika isto pot, in da druga brez druge izbajati ne raore. Tega nas prepriča vsakdanje življenje. Ne glede na večje iznajdbe, poglejmo le navadne reči, katere izdelujejo naše roke, in videli bodemo, da jih umstveno izobražen delavec prej in lažje izgotovi in lažje speča, nego manj izobražen. Na drugi strani pa zopet vidimo, da nam pri uporabi prirodnih sil ljudska omika in ž njo ljudska šola vsaj toliko pripomore, da nam poda poleg potrebnega znanja za poznejše življenje tudi veselje do marljivega, trudapolnega iskanja. In kaj bi bilo s tako važnimi razmotrivanji prosvetlenih duhov, ko bi narod ne bil že toliko razvit, da bi mogel razumno slediti vzletu duha. Zato pa je nanien ljudske šole, da pomaga ljudstvu k tej zrelosti in da gladi pot napredku v vedi in umetnosti, v trgovini in obrtniji. Mnogo je ljudska šola v tej zadevi že storila in jako vesel uspeh more že zabeležiti. Glavno delo pa je še čaka. Podloga njenega delovanja tiči v tem, da napeljuje otroke k redu, previdnosti in k premagovanju samega sebe. In ako ljudska šola v resnici goji in izobražuje ta tri svojstva, tedaj se mora že iz navedenih razlogov tudi učiteljstvu priznavati delovanje v gospodarstvenem smislu. Brez teh svojstev ni moči povzdigniti veselja do dela in pri delu one vrline, katera oinogoči ljudsko blaginjo. Vsaj potrebuje že priprost rokodelec neke rednosti in pravilnosti, če hoče kak povoljen uspeh doseči. Važna je pa tudi ona previdnost, katera osposobi delavca, da hitro pregleda in razsodi vse razmere in vse korake, kateri mu pomagajo runožiti gmotno in duševno glav- nico. In kako naj bi si opomogli posamezniki in narodi brez premagovanja in zatajevanja samega sebe in brez one samodoločbe, katera se pojavlja v uživanji in v lagotnem življenji! Ako pa teži učitelj z vzgojevanjem redovitosti na izboljšanje narodne blaginje, tedaj razumemo pod tein pojmom vse one kreposti, katere zavise od večje ali manjše redovitosti, kot snažnost, točnost, natančnost, pravilnost i. t. d. Vzgoja reda in zatajevanja samega sebe je važen del vzgojnega delovanja učiteljevega. Zanemarjanje le-teh rodi v otroku zanemarjenost v njegovih opravilih, s tem pa oslabIjenje veselja in vzmožnosti do dela. Učitelju se je pri taki vzgoji boriti z nemalimi napakami otrok, katere se le prerade znova povračajo, če prav jih je že večkrat odpiaviti skušal. Kakoršni pa postanejo otroci v šolski dobi, takšni bodo tudi pozneje, kajti slabe navade se kaj nerade popravijo v poznejšem življenji. Iste važnosti kot red, je tudi previdnost, torej sposobnost, da se v vsakem slučaji ob pravem času prava pot izvoli. Res, da se ta lastnost ne more v šoli popolnem priučiti, ker v to je šolska doba prekratka ter ponuja premalo prilik za takovo vzgojevanje. A previdnost zavisf v prvi vrsti od neke duševne jasnosti, katere ne motijo postranske slučajnosti. To duševno samostojnost pa skuša ravno današnja šola doseči, zato ona v veliki meri vpliva na pravo razboritost tudi v gospodarstvenem obziru. Današnja šola meri pred vsem na mišljenje, na samosvoje izvajanje in utrjevaDJe vseh onih pogojev, ki mogo blagostanje vzmnoževati in okrepčevati. Tudi premagovanje samega sebe treba že v otrocih s krepko roko krepiti in voditi, kajti pomanjkanje te kreposti obseza celo vrsto napak, katere, vzrastle, mogo ovirati uspešno napredovanje na gospodarskem polji. Pred vsem nam je tu omeniti čutnega uživanja in lenobe. Koliko truda stane učitelja, predno se mu posreči te napake odpraviti ali vsaj popraviti. Vedno znova se povračajo in skušajo nove korenine pognati. Neprestano se je torej učitelju truditi, da z versko - nravnim oživljanjem pravnega in častnega čuta v otročji duši pridobi zmago resnici in pravici, da je otrok v stanu sam sebe določevati in vzgojevati. Tako delovanje koristi nedvomno občnemu blagostanju ljudstva, in torej je tudi učiteljevo delovanje koristen posel pri izboljševanji ljudskih potreb glede vnanjega bogastva. Takovo delovanje narodne šole bode moralo zavzemati prvo mesto na polji gospodarstvenih in sploh socijalnih reform. Kaj poraaga, zdraviti in celiti vnanje rane bolnemu telesu, ako pa je bolezen ukoreninjena v notranjosti bitja samega. Takovo telo je tudi narod. Notranjost njegova da se le ozdraviti z onimi sredstvi, katera sežejo v bistvo človeškega bitja, v dušo. Ako pa ponuja ljudska šola precej takih sredstev, kakor smo ravno kar slišali, tedaj je dana potreba, današnjo šolo smatrati za reformatorično, učiteljsko delovanje pa za proizvodno tudi z narodno - gospodarstvenega stališča.