NIKO BAMBIČ, inženir organizacije dela: »Z opredelitvijo za samoprispevek ne bomo prido-bili le nove objekte, ki jih naša družba še kako potrebuje, ampak bomo s tem dejanjem tudi mnogo prispevali k utrjevanju medsebojnih odnosov, oziroma solidarnosti To dvoje pa je vsekakor tudi sestavni del našega življenja tako dopoldne na delovnem mestu kot popoldne v okolju, kjer živimo Mislim, da bomo tudi tokrat pokazali, da je pot, ki smo si jo začrtali že s prvim samoprispevkom in nadaljevali z drugim, pravilna. •<
IVANKA TRAMPUŠ gospodinja : -Po mo-jem mnenju bi se morali temeljiteje pogovohti. kaj hočemo doseči s tretjim samoprispevkom, preden bi razpisali referendum. Nimam nič proti, nasprotno, glasujem za samoprispevek, vendar moram reči, da mnogi, zlasti upokojen-ci, niso ravno navdušeni zivljenjski standard se je občutno zmanjšal in Ijudje že gledajo na vsak dinar Tudi čas ni najbolj primeren, saj se približuje zima, _ki zahteva globlje seganje v denarnico Zato so Ijudje občutljivejši.«
NEVENKA BIJELIČ, administratorka: -Pod-piram predlog o uvedbi samoprispevka III in bom na referendumu glasovala za! Mislim, da bo s tako zbranim denarjem veliko otrok dobilo prostor vjaslih in vrtcih, obenem pa bodo rnno-ge mamice razbremenjene skrbi: kam z otro-kom? Vesela sem, da je v program uvrščeno tudi lutkovno gledališče, ker menlm, da lahko svet lutk v razvoju otrokove domišljije izredno veliko pomeni»
MARIJA POVRŽAN, zdravnica: »Prav je, da gremo v tretji samoprispevek Prav je tudi, da bomo gradili šole. vrtce. porodnišnice Današ-nji čas namreč zahteva, da vse to imamo. Sajje vendar to osnovno, kar mora vsaka družba imeti Imam dva otroka in kar predstavljajte si. kako zelo sem vesela, da bodo blizu mojega doma gradili šolo. da ju bom lahko peljala v obnovljeno lutkovno gledališče'-
ŠTEFKA DRAŠČEK, delavka: -Nisem proti taki obliki zbiranja denarja. vendar mislim, da bi morali biti mi, starejša generacija, oproščeni plačevanja samophspevka. To breme bi morali nositi mladi. Naša generacija je za delo prijela takoj po končani vojni, nismo mogli študirati. delali smo udarniško vse sobote in nedetje Svojih otrok. ki so zdaj že odrasli in v službah. nisem mogla imeti v vrtcih, ker ni bilo prostora. Zdi pa se mi, da bi bilo prav. če bi samoprispe-vek plačevali tudi tisti, ki že dalj časa živijo v Ljubljani in imajo otroke v šolah in vrtcih. če-prav niso stalno prijavljeni v našem mestu. -
GLASBENA ŠOLA NA VIČU
Instrumenti igrajo sivi hišni gobi
Se bo zaradi hišne gobe stavba nekega dne sesula (in pokopala številne učence in učitelje)?
Glasbena šola Vič-Rudnik domuje v stari družinski hiši na Emonski cesti. Le malokdo verjame, da se tu izobražujejo mladi glasbeniki, polni delov-nega elana in vztrajnosti. V tej stavbi pa si dejansko nabira znanje iz teorije glasbe in igra-nja na najrazličnejše instru-mente 555 učencev. Bežnemu obiskovalcu ne more biti pov-sem jasno, kje pedagogi in učenci črpajo toliko volje, po-guma in vztrajnosti, da vzdrži-jo v takšnih delovnih pogojih.
Učilnice, predvsem dve malo večji (ne moremo reči, da sta veliki), so podprte s trami, s podpornikt, da se ne bi sesule. Violinisti se učijo v bivši kopal-nici, kjer ima, mimogrede po-vedano, svoj delovni prostor tudi računovodkinja, klavirje so prenesli tudi na podstrešje, v bivšo ropotarnico, kjer ni prostora niti še za dva stola, kjer si proti prepihu pomagajo s krpami, kjer ne morejo od-preti oken, da bi se zadušljiv zrak vsaj malo pomešal s sve-žim. Ni učitelja, ki bi imel svojo mizo, svoj prostor za priprave. Skratka, ni prostora, v katerem bi vsaj eden lahko delal v miru.
Pa vseeno delajo in dosega-jo tudi zelo dobre uspehe, če-prav ne morejo več skriti gren-kega razočaranja, da jih nihče ne razume, da delajo za dobro nas vseh, za razvoj naše kul-ture.
Ko se je šola 1972. leta pre-selila v omenjeno stavbo, je bi-lo veselje vseh nepopisno, saj so prvič dobili svoje prostore. Žal pa je temu navdušenju kmalu sledilo grenko razoča-ranje. V stavbi so namreč de-lavci komunalnecja podjetja Vič, ob popravilu podov, posu-
mili na sivo hišno gobo. Ta pa se neverjetno hitro širi na vse lesene dele stavbe, ki začno hitro propadati. Obstoji torej nevarnost, da se šola nenado-ma sesuje in pokopljs pod se-
boj učence in učitelje. Žal pa hišna siva goba ni edini so-vražnik te stavbe. Statiki so na-mreč ugotovili, da je stavbo nevarno uporabljati zaradi sla-be nosilnosti stropnih kon-strukcij. Pa še to - stavba stoji na potresno visoko aktivnem terenu, požarnovarnostna inš-pekcija pa je zahtevala takojš-njo obnovo elektnčne napelja-ve, kajti sicer preti prepoved opravljanja pouka.
»Vse sobe v tej glasbeni šoli so neprestano zasedene. Vsa-ka soba je večnamenska, v vsaki učilnici poučujeta naj-manj po dva pedagoga, veliko je sob, ki služijo tudi shranje-vanju instrumentov, not, tako da je majhen prostor še manj-ši. Zato je potrebna velika strpnost vseh nas, pedagogov in učencev, da o tem, koliko zaradi neprimernih prostorov trpi kvaliteta pouka, sploh ne govorim,« je pripovedoval To-maž Faganel, učenec solo pet-ja na viški glasbeni šoli sicer
pa predavatelj srednje glasbe-ne šole.
Kljub vsem tem številnim, marsikomu nerazumljivim dej-stvom, pa je le nekaj svetlega. Namreč, glasbena šola ima svoje zemljišče (vrt), komunal-no je urejeno, rekli bi lahko, da ima vse pogoje za novograd-njo. Zaradi zmanjšanja stro-škov gradnje bi lahko uporabili projekt zgradbe glasbene šole Trbovlje in ga urbanistično le prilagodili obstoječemu zem-Ijišču in obsegu potrebnih pro-storov.
Več kot trideset let trdega dela na področju glasbene šo-le je rodilo sadove, ki jih ne smemo in ne moremo zanema-riti. Poleg vseh vzgojnih činite-Ijev glasba plemeniti človeka. V glasbenih šolah vzgajamo radijske poslušalce, obiskoval-co koncertov in opernih pred-stav, skratka Ijubitelje glasbe in zrele potrošnike kulturnih dobrin.
NINA LEGAT ČOŽ