Iščemo karantenske in druge gozdu nevarne organizme Lističasta vznožna trohnoba iglavcev (Coniferiporia weirii in Coniferiporia sulphurascens) ISSN 2536-264X GozdVestn 78 (2020) 01 1 3 2 4 Peter Smolnikar, dr. Barbara Piškur, Oddelek za varstvo gozdov, Gozdarski inštitut Slovenije (peter.smolnikar@gozdis.si) LATINSKO IME Coniferiporia weirii (Murrill) L. W. Zhou & Y. C. Dai in Coniferiporia sulphurascens (Pilát) L. W. Zhou & Y. C. Dai Sinonimi: Fomitiporia weirii Murrill, Fuscoporia weirii (Murrill) Aoshima, Inonotus weirii (Murrill) Kotl. & Pouzar, Phellinidium weirii (Murrill) Y. C. Dai, Phellinus weirii (Murrill) Gilb., Poria weirii (Murrill) Murrill. RAZŠIRJENOST Lističasta vznožna trohnoba iglavcev se pojavlja v Severni Ameriki (ZDA in Kanada) in Aziji (Kitajska in Japonska). V Evropi še ni poročil o njeni prisotnosti. GOSTITELJI Glavni znani gostitelji glive C. sulphurascens so Pseudotsuga menziesii, Tsuga mertensiana, Abies grandis, A. concolor. Glavni znani gostitelji glive C. weirii pa so vrste iz rodov Thuja, Cupressus in Juniperus. Glede na domneve, bi bili glivi lahko patogeni tudi za nekatere druge iglavce. OPIS Lističasto vznožno trohnobo iglavcev povzročata dve vrsti gliv, ki so ju do leta 2016 obravnavali kot eno vrsto. Glivi imata različen nabor gostiteljev, povzročata pa podobno bolezen. O biologiji in patogenosti glive C. sulphurascens je precej več znanega. Micelij glive C. sulphurascens se razrašča na površini skorje korenin (slika 1), kjer skozi poškodovano ali zdravo skorjo vstopa v notranjost korenin in povzroča trohnobo. Na kratke razdalje (med drevesi) se glivi širita preko koreninskih stikov, hitrost širjenja okužbe je 20–40 cm/leto. Na daljše razdalje se razširjata predvsem s transportom okuženega lesa ali skorje okuženih iglavcev. Za glivo C. sulphurascens je znano, da lahko 50 let in več preživi v okuženih štorih in koreninah. ZNAČILNA ZNAMENJA (SIMPTOMI) Nadzemni simptomi se pokažejo šele 5–15 let po začetni okužbi, ko je koreninski sistem zaradi delovanja gliv že oslabljen. Okužena drevesa slabše priraščajo, imajo pre- svetljeno krošnjo, pogosti so tudi stresni obrodi storžev, ki so po velikosti manjši. Glavne korenine so razkrojene in lomljive, kar zmanjšuje mehansko stabilnost dreves. Zato okužena drevesa največkrat padejo še pred vidnimi simptomi v krošnji (slika 2). Obe glivi razgrajujeta celulozo in lignin. V končnih fazah razkroja les razpade v rumeno-rjave kose v obliki lističev (slika 3). Ob odstranitvi humusne plasti v predelu koreninskega vratu je pri C. sulphurascens mogoče opaziti razrast rumeno-rjavega skorjastega micelija (slika 1). Na spodnji strani padlih propadajočih debel in korenin se občasno tvorijo rjavi, skorjasti trosnjaki z belim sterilnim robom, ki v jeseni proizvajajo bazidiospore. Gliva C. weirii tvori trosnjake le na drevesni vrsti Thuja plicata; pojavijo se že na stoječih drevesih, največkrat pri dnišču korenovca, občasno tudi višje (do višine 1,8 m). Bazidiospore nastajajo spomladi in poleti. Znak napredovane okužbe iz korenin v deblo je rdečkastorjavo obarvanje zunanjega dela jedrovine (slika 4). V živih drevesih se po navadi okužba ne razširi več kot 2–4 m navzgor po deblu. VPLIV Glivi povzročata resno bolezen, ki prizadene gostiteljska drevesa od 6. leta starosti naprej, čeprav lahko povzročita propad že 1- do 2-letnih sadik, vendar to težko zaznamo. Glivi povzročita propad korenin, kar privede do neposrednega odmrtja drevesa, posredno sta zmanjšana tudi prirastek lesa in kakovost prvega sortimenta (slika 4). Oslabljena drevesa so dovzetnejša za napad sekundarnih škodljivcev. Zaradi propada korenin je prizadeta sama stojnost okuženih dreves, na urbanih površinah je lahko ogrožena tudi infrastruktura in varnost ljudi. Lokalno je širjenje bolezni mogoče omejiti z izkopom panjev in korenin ter njihovim uničenjem. Preventivni ukrep je premena z odpornejšimi vrstami iglavcev, še posebno na območjih, kjer je bolezen prisotna. Ponekod uporabljajo antagonistično glivo Trichoderma spp. kot biotično sredstvo za zatiranje bolezni. V Evropi bi pojav gliv lahko povzročil znatno gospodarsko škodo. MOŽNE ZAMENJAVE Zunanji simptomi (presvetljena krošnja, slabše priraščanje, stresni obrodi) so podobni drugim boleznim koreninskega sistema, ki jih povzročajo glive, npr. Armillaria spp., Hete- robasidion spp. Na podlagi zunanjih simptomov zanesljiva določitev ni mogoča. DODATNE INFORMACIJE • Portal o varstvu gozdov (www.zdravgozd.si) • Portal Invazivke (www.invazivke.si) • Gozdarski inštitut Slovenije (www.gozdis.si) Slika 1: Rumen micelij se razrašča na skorji korenine, ki je okužena z lističasto vznožno trohnobo iglavcev (foto: Cathy Stewart, USDA Forest Service, Bugwood.org). Slika 2: Drevesa okužena z glivama C. weirii ali C. sulphurascens, so manj stabilna (foto: Robert L. James, USDA Forest Service, Bugwood.org). Slika 3: Razkrojen les razpade v lističe (foto: Cathy Stewart, USDA Forest Service, Bugwood.org). Slika 4: Značilno rdečkastorjavo obarvanje zunanjega dela jedrovine je tudi razlog za razvrednotenje prvega sortimenta (foto: Steve Wilent, Society of American Foresters, Bugwood.org). GozdVestn 78 (2020) 01 ČE OPAZITE OPISANE SIMPTOME ALI NAJDETE ŠKODLJIVCA, obvestite Gozdarski inštitut Slovenije (Oddelek za varstvo gozdov) ali o najdbi poročajte v spletnem portalu Invazivke oziroma z mobilno aplikacijo Invazivke. Tisk in oblikovanje publikacije je izvedeno v okviru projekta LIFE ARTE- MIS (LIFE15 GIE/SI/000770), ki ga sofinancirajo Evropska komisija v okviru finančnega mehanizma LIFE, Ministrstvo za okolje in prostor, Mestna občina Ljubljana in Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Priprava prispevka je bila izvedena v okviru projekta CRP Uporabnost ameriške duglazije in drugih tujerodnih drevesnih vrst pri obnovi gozdov s saditvijo in setvijo v Sloveniji (V4-1818). Lističasta vznožna trohnoba iglavcev