vsak Dantejev stih svet; tega stiha pa, kjer Dante očitno pripoznava, da je onkraj Jadranskega morja slovenski, slavski svet, se nočejo spomniti,«
In Ariosto? V IV, spevu svojega Besnega Rolanda (Orlando furioso) potuje junakinja Bradamante po južni Franciji ter pride (kitica 11) na gorovje Pirenejev, odkoder zagleda, proti zapadu idoč, obalo Španije in Francije, prav kakor vidi človek z vrha Apeninov i slavsko   (slovensko) i tirensko morje:
Di monte in monte e d' uno in altro bosco
Giunsero ove V altezza di Pirene
Pud dimostrar (se non e 1' aer fosco)
E Francia e Spagna, e due diverse arene;
Come  Apenin  scopre il mar Schiavo  e il Tosco
Dal giogo onde a  Camaldoli si viene . ,.
Za Ariosta je bilo torej današnje Jadransko morje slovansko, ne pa — italijansko; za »mare latino«, »mare italiano«, »mare nostro« ga je naredil šele največji fra-zer italijanskega slovstva — žid G. d' Annunzio,
Mazzini in slovansko Primorje, Toliko slavljeni italijanski rodoljub Giuseppe Mazzini (1805—1875) pravi v svojem spisu »Doveri deli' uomo« (Dolžnosti človekove) v poglavju: »Dolžnosti do domovine« to-le:
»A voi, uomini nati in Italia, Dio assegnava, quasi prediligendovi, una Patria meglio definita d' Europa, In altre terre segnate con limiti piu incerti o interrotti, possono insorgere questioni che il voto pacifico di tutti sciogliera un giorno, ma che hannoi costato e costeranno forse ancora lagrime e sangue: sulla vostra no. Dio v' ha steso intorno linee di confini sublimi innegabili; da un lato i piu alti monti d' Europa, 1' Alpi; dali' altro il Mare, 1'immenso Mare. Aprite un compasso: collo-cate una punta al Nord deli' Italia, su Parma; appun-tate 1' altra agli sbocchi del Varo e segnate con essa, nella direzione delle Alpi, un semicerchio: quella punta, che andra, compito il semicerchio, a cadere sugli sbocchi delTIson-zo, avra s e g n a t oi la frontiera, che Dio vi dava. Sino a quella frontiera si pada, s' intende la vostra lingua; oltre quella non avete d i r i 11 i.«
T. j, v slovenskem prevodu: »Vam, Italijanom, je odkazal Bog, kakor da vas ljubi bolj od drugih, domovino, ki ima v vsej Evropi najboljše naravne meje, V drugih deželah z manj določnimi ali bolj pretrganimi mejami morejo nastati prepiri, ki jih bo sicer nekoč razrešilo mirovno sodišče vseh, a so doslej stali in bodo še stali krvave solze: zbog vaše zemlje teh prepirov ne bo. Bog je potegnil okoli vaše zemlje mejne črte, vzvišene nad vsak dvom; na eni strani Alpe, najvišje gorovje Evrope; na drugi strani morje, neizmerno morje. Odprite šestilo: zapičite en krak na sever Italije, v Parmo; drugi krak pa v ustje rečice Varo in zaznamujte v smeri proti Alpam polukrog: tista konica, ki bo, do-vršivši polukrog, zadela ob ustje Soče, bo označila mejo, ki vam jo je dal Bog. Do tiste meje se govori in razume vaš jezik;   onkraj   nimate   pravice.«
Današnji Italijani imajo za to svarilo svoijega narodnega apostola   gluha   ušesa.    (Po  »Omladini«.)
Italijanski pesnik G, Giusti (1809—1850) o bratstvu bivše Avstrije. Giusti je bil za Dantejem največji zastopnik  politične  satire  v  italijanskem  slovstvu;   bil
je ljubljenec mladine, V svojih pesmih je zahteval neodvisnost Italije od tujega gospostva, navduševal se je pa tudi za bratstvo vseh narodov sveta. Skoro ob istem času, ko je pri nas Prešeren zapel v svoji Zdravljici (L 1844):
»Žive naj vsi inarodi,
ki hrepene  dočakat'   dan ...«
je Giusti zložil eno svojih najlepših pesmi: Sant' Am-brogio (t, j, V cerkvi sv. Ambroža v Milanu). Bilo je 1. 1846. Pesnik pripoveduje:
(Kitica 3.): Vstopil sem. V cerkvi sem videl vse polno vojakov, tistih vojakov gori od severa, Čehov in Hrvatov (Boemi e Croati), postavljenih v naš vinograd,  opravljat službo kolov: in res so stali kakor koli, kot so navajeni stati pred generali, s svojimi sršečimi brki in strašnimi gobci, stali so pred Bogom ravni ko sveča.
(Kitica 4.): Obstal sem zadaj; zakaj občutil sem, prišedši  iznenada med tisto  ljudstvo, kaj bi tajil! — neki gnus . . . Dušilo me je, smrdelo mi je; lojeve so se mi zdele v tisti lepi hiši Gospodovi celo sveče velikega oltarja.
(Kitica 5.): A tedaj, ko se je svečenik pripravljal, da posveti mistično jed, mi je nenadoma tam od oltarja udaril na uho sladek glas vojaške godbe. Iz vojaških trobent so prihajali glasovi kakor glasovi vzdihujočih v hudi bridkosti, kakor glasovi njih, ki se spominjajo izgubljene sreče,
(Kitica 6.): Bila je neka skladba Verdijeva ...
tista: »O Signor, dal tetto natio« (Gospod, daleč proč od strehe ki je že toliko prsi pretresla in navdušila.                [rodne),
Tedaj  sem začel postajati drug človek: in kakor da so ti tuji možje ljudje iz mojega ljudstva, sem se nehote približal njih četi.
(Kitica 7,): Kdo naj mi zameri? Skladba je lepa, in potem je tudi naša, in igrali so jo, kakor treba; z umetnostjo in z razumom, ki služi umetnosti,  se predsodki izganjajo. Ko pa je godba potihnila,
se mi je polagoma vračala prejšnja odpornost. Kar naenkrat pa je . .. iz tistih surovih ust
(Kitica 8.): priplula skozi sveti zrak na lahnih perotih nemška pesem  (un cantico  tedesco) k  Bogu; bila je molitev, a meni se je zdela kakor izdihovanje, glasovi resni, mili, veličastni,
176