,,Srce je prazno...44 Ko sem izvedel, da se je naš strah in up izpolnil in da je tabela Vseh tabel, to se pravi edino veljavna tabela prispela, sem hitro zgrabil suknjo in klobuk in zbe* žal na ulico. Doma mi ni bilo obstanka. Kajti kadar izveš novico, te zgrabi ne« premaigljiva želja po človeku, da mu prvi poveš in da Łse Tnu razodeneš. Je že tako s človekom, da ne more ne Jv nesreči ne v sreči biti sam. Je pač idružabno bitje človek, "pravijo prirodoslovci. Tečem tedaj po ulici, da me škrica moje predlanske suknje komaj dohajata. Oziram se na desno in levo, kje bi srečal znanca, ida mu razodenem in ga osrečim. Velik jetriliv tistem/ hipu moj altruizem. Sreča mi je bila mila. Nasproti mi pride prijatelj — uradnik in pesnik v prostih urah. Skočim jk njemu in mu povem: »Prijatelj, golobček! Je že tu, je že tu. Danes ije prišla!« Prijatelj se ustavi in začudeno vpraša: »Kaj je že tu? Kdo je prišel?« »Tabela! Naša tabela! Naš up in na* ša nada!« Ali fei prijatelj zamaši #s prsti ušesa in zaprosi: »Molči, za božjo voljo molči! Ne ma< ram slišati!« Pa tnu v svojem navdušenju potegnem roke z ušes in dem: »Ali je res prišla tabela. To pot niso samo govorice. Le glej!« In mu pokažem črno na belem. Prijatelj prečita tabelo, mi jo žalost* no vrne in zašepeta: »Dopolnjeno je!« Začudim se: »Ali kaj *ti je? Leto dni in še čez smo čakali, se bali, ugibali, ra? čunali ¦— sedaj jmamo tu jasno črno na belem: toliko dodajo tebi, toliko meni, ne preveč sicer, ali vendar! In po pravici povedano: še tega si nisem ,nadejal ob tej splošni krizi! — No ti pa praviš: do= polnjeno je!« »Da, dopolnjeno je!« prikima moj žalostni pesnik prostih ur in po^led se mu zastre. »Dopolnjeno je! Kajti ŁJlej: Res je, upali smo, se bali, pričakovali leto dni in še čez. Ali v tem upanju, v tej bo« jazni je bilo življenje. Naša fantazija je našla hrane. Gledala jo je dan za dnem do vseh potankosti. Sedaj pa je vse do« ločeno. Če česa ne veš, si ne boš več po« magal s fantazijo. V tabelo boš pogledal, pa boš vedel pri čem si. Ne ba več raz« burljivih debat med znanci, ne bo več hrupnega veselja. Poezija je bila, z cnim samim udarcem so jo poslali k vragu. S čim naj se sedaj izabavaan ob tihih veče« rih? Kaj naj razpravljajo zakonci med seboj. S čim naj fant z dekletorn zida ,L'ra* dove v oblake? Le poizkusi: Pomolila W bo pod nos tabelo: »Nak, ne boš me, tu stoji črno na belem »kako in k:aj!« Rcai« nost ni bila nikoli lepa, prijatelj, in tudi sedaj ne bo. Pa naj bo še lako trdno za« sidrana in še tako rožnata. Zato ti pra« vim: dopolnjeno je. Nikoli več se ne vr* nejo časi, ko smo upali in; se bali. Mate* rielno krizo smo |morda ires iprestali, ali zato je prišla nova kriza v naše dašc — dolgčas, dolgčas bo zavladal med nami. Naša fantazija bo utihnila in sredi ^ovo* rice nam bo zmanjkalo besed. Dragi moj: Prešeren ni samo tja v en dan dejal: »Sr* ce je prazno, srečno ni, mazaj si up iti strah želi!« »Ali, duša, golobček! Kaj te je ob* sedlo!« ugovarjam 'jaz. »Nič me ni obsedlo. Le po upu in strahu mi je žal. No, pa zdravstvuj. Bla<= gor tebi, da si dosegel. Zame je tabela vsaj leto dni prezgodaj prišla! Vsaj še leto dni bi rad upal in se bal.« In je prija* telj tpesnik oddrsal svojo pot. Gledalteem za tijim in razodelo se mi je, zakaj so naši pesniki le v stradanju ustvarjali. J. Ribičič.