NAPIS NAD ČLANKOM GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2018 | 21 IZVLEČEK Sistemi za oskrbo s pitno vodo so v veliki meri vplivali na razvoj kultur. Nekateri vodnjaki so se ohranili skozi dolga stoletja in nam danes pomagajo razumeti, kako so se razvijali koncepti vodnega vira in vodnega prava. Lep primer starejših vodnjakov leži na območju Velikega Ostrosa, na jugovzhodni črnogorski obali Skadarskega jezera. To so Vladimirjev vodnjak iz 11. stoletja in skupina 12 vodnjakov Boljevića, ki pričajo o nenavadnem običajnem vodnem pravu povezanem s preteklo organizacijo družbe v obliki bratstva. Ključne besede: vodnjak, vodni vir, javno dobro, običajno pravo, Skadarsko jezero, Črna gora. ABSTRACT Drinking water supply systems have largely influenced the development of various cultures. Some wells have been preserved for centuries and help us today to understand how the concepts of water resource and water law have been developed. A nice example of older wells is located in the area of Veliki Ostros on the south-eastern Montenegro coast of Skadar Lake. These are Vladimir well from the 11 th century and a group of 12 Boljević wells that testify to unusual customary water law related to the clan structure of the society in the past. Key words: well, water resource, commons, customary law, Skadar lake, Montenegro. Hidrogeološka dediščina ob Skadarskem jezeru 22 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2018 HIDROGEOLOŠKA DEDIŠČINA SKADARSKEGA JEZERA HIDROGEOLOŠKA DEDIŠČINA SKADARSKEGA JEZERA Avtor besedila in fotografij: MIHAEL BRENČIČ, dr. geologije Oddelek za geologijo, Naravoslovnotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani, Aškerčeva cesta 12, Ljubljana E-pošta: mihael.brencic@ntf.uni-lj.si COBISS 1.04 strokovni članek O skrba s pitno vodo je bila vedno velik izziv za človeka. Že zelo zgodaj je vodo za pitje zajemal s primitivnimi zajetji, iz katerih so nato nastali vodnjaki in raznovrstni sistemi za zajem. Sprva so bile te naprave ome- jene le na manjše skupnosti, z rastjo prebivalstva v naseljih pa so se povečevale zahteve po vedno večjih in učinkovitejših zajemih. Vzporedno s tem so se raz- vijali tudi običaji ravnanja z vodo. Ker je zdrava in čista pitna voda bistvenega pomena za preživetje posameznika in skupnosti, so ta pravila zelo natančna. V večini kultur je dostop do pitne vode vezan na koncept naravnega javnega do- bra, ki ga ne sme nihče omejevati. Zaradi tega so v naseljih praviloma zgradili le posamezna zajetja, ki jih je uporabljala celotna skupnost. Zajetja pitne vode so se ohranjala skozi stoletja, območja, ki so bila bogata s pitno vodo, so bila znana daleč naokoli. To je veljalo zlasti tam, kjer je bila pitna voda redka dobrina. Na takšnih mestih se je naprava za zajem vode s časom sicer tehnološko spreminjala in razvijala, vse dotlej dokler ni dosegla optimalne oblike, najprimernejše za zajem vode. Ta oblika se je nato ohranjala z bolj ali manj intenzivnimi vzdrže- valnimi deli. Mesta na katerih so ljudje skozi stoletja prihajali po pitno vodo, predstavljajo posebna območja, ki so pogosto povezana z verovanji in starodavnimi mitolo- gijami. Danes predstavljajo pomembno kulturno in naravno dediščino, ki priča tako o običajih povezanimi z rabo vode, kot o tem, kako so prednamci razumeli pojavljanje vode v naravi. Čeprav je potreba po vodi univerzalna, so prisotne v rabi in dostopu do vode med kulturami razlike. Razumevanje običajev drugih kultur in tradicij nam pomaga razumeti razvoj oskrbe s pitno vodo lokalno in v globalnem merilu. Slika 1: Zemljevid obravnavanega območja (kartografija: Ines Vidmar). GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2018 | 23 HIDROGEOLOŠKA DEDIŠČINA SKADARSKEGA JEZERA Ko se na koncu naselja proti prelazu Štegvaš že pričnemo vzpenjati proti državni meji z Albanijo, nas nenado- ma presenetita dva smerokaza. Prvi, usmerjen proti severu, nas vodi do vodnjaka iz XI. stoletja, drugi proti jugu, pa nas vodi proti vodnjakom Boljevića. Dovolj, da se radovedni popotnik ustavi in prepriča o tem, zakaj so na celotni poti, dolgi 35 km od Virpazarja označeni prav ti vod- njaki. Druge znamenitosti na tem območju, ki je polno zgodovine in naravnih lepot, pa so videti, kot da ne bi obstajale. Obe lokaciji sta vredni postanka in ogleda. Izjemna in zanimiva je njuna lega, popotnik ima občutek, kot da bi tam vladala posebna energija. Hkrati se nam ob obisku postavijo številna vprašanja, na katera seveda ne more- mo podati dokončnih odgovorov, ker bi bile potrebne podrobnejše raziska- ve in analize. Kljub temu pa nekatere med njimi lahko vsaj nakažemo. Obe lokaciji vodnjakov nam odkrivata pe- grebene hribovite Albanije. V zadnji tretjini naše poti nas cesta pripelje do največjega kraja v Krajini, to je do Velikega Ostrosa ali Ostrosi i Madh, kakršno je albansko ime kraja, saj v njem živijo le Albanci. Kraj sestavlja- jo številni manjši zaselki raztreseni po ravnini in okoliških gričih, za katere danes na topografskih kartah uporabljajo enotno ime. T o je predel, ki je Črni gori pripadel po Berlin- skem kongresu leta 1878. Če smo se pred tem vozili po golem krasu, deluje okolica tega kraja kot zelena oaza. Presenetijo nas kostanje- vi gaji (Castanea sativa) z mogočnimi drevesi, ki dajejo gosto senco. Debla dreves so razbrazdana in zvita, kar priča o njihovi visoki starosti. Med kostanji se tu in tam znajdejo tudi drevesa panonskega hrasta (Quercus frainetto), ki še dodatno okrepijo ob- čutek gostih zelenih gajev. Nabiranje plodov kostanja je nekoč za te kraje predstavljalo pomembno ekonomsko dejavnost. Ob južni obali Skadarskega jezera Skadarsko jezero je največje naravno jezero na Balkanu. Med seboj si ga delita Črna gora in Albanija. Poleg velike vodne površine je jezero po- membno tudi zaradi velike biotske ra- znovrstnosti, zato je območje v obeh državah razglašeno za naravni park in vpisano na listo pomembnih mokrišč Ramsarske konvencije. Poleg narav- nih znamenitosti najdemo v okolici jezera številne kulturno zgodovinske spomenike in kraje s katerimi so po- vezane različne zgodbe o pomembnih zgodovinskih dogodkih. Če se iz Virpazarja, ki je turistični center črnogorske obale jezera, na- potimo po panoramski cesti v smeri proti jugovzhodu, proti državni meji z Albanijo, potujemo po severnih obronkih planine Rumija (slika 2, 6). V osrednjem in zahodnem delu te poti se to območje v črnogorskem jeziku imenuje Skadarska Krajina ali krajše Krajina ter albansko Kraja. Sprva je asfaltirana cesta, ki teče po strmih pobočjih zelo ozka, nasproti vozeči vozili se lahko srečata le na ne- katerih mestih. Pod nami se odpirajo čudoviti razgledi na jezero, njegove obale in priobalne otočke. Na po- bočjih pod cesto opazujemo manjše vasi, nekatere so v celoti opuščene, druge še vedno žive, z obnovljeni- mi hišami. Bolje je poseljeno zlasti jugovzhodno območje Skadarskega jezera, kjer so v večini Albanci. Ob sončnem vremenu nas oko ponese tudi na severno obalo, kjer sledimo številnim naseljem na albanski strani jezera. V daljavi vidimo pogorje Pro- kletij in proti vzhodu ostale gorske Slika 2: Pogled na zakraselo območje med grebenom Rumije in Skadrskim jezerom (foto: Mihael Brenčič). 24 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2018 HIDROGEOLOŠKA DEDIŠČINA SKADARSKEGA JEZERA HIDROGEOLOŠKA DEDIŠČINA SKADARSKEGA JEZERA V povezavi s samostanom in njego- vim vodnjakom je ohranjenih nekaj legend. Makedonski kralj Samuel (958-1014), je kmalu po tem, ko je Jovan Vladimir za svojim očetom pre- vzel oblast v Duklji, tega premagal in podjarmil. Ujel ga je in v Prespi zaprl v ječo (Medmrežje 2, 2017). Kot znak dobrote in krščanskega usmiljenja je Samuelova hči Teodora Kosora v ječi obiskovala ujetnike, med katerimi je bil tudi Jovan Vladimir. Par se je med obiski zaljubil in Kosora je očeta prepričala, da je kneza izpustil ter do- volil poroko. A zakonska sreča je bila kratka. Po Samuelovi smrti je njegov naslednik Jovana Vladimirja zvabil v Prespo, kjer so ga leta 1016 pred eno od tamkajšnjih cerkva obglavili. Ko- sora je moževe posmrtne ostanke pre- nesla v samostan Prečastite Krajinske in se vanj zaprla. Jovan Vladimir je postal prvi srbski mučenec in svetnik. Njegove relikvije so kasneje iz samo- stana prenesli v Elbasan, od tam pa v Tirano, kjer so v pravoslavni cerkvi še danes. (Medmrežje 1, 2017; Med- mrežje 2, 2017; Medmrežje 4, 2017) Po legendi je knez Jovan Vladimir dal leta 1001 izkopati vodnjak. Izkopali so ga na mestu, kjer je knezov konj s kopitom zagrebel v tla (Medmrežje 1, 2017). Da je izkop vodnjaka naročil Jovan Vladimir verjetno drži, letnica izgradnje vodnjaka pa je rezultat izo- blikovanega mita, saj je številka veza- na na simetrijo števk. V virih, ki so na voljo, ima vodnjak različna imena. Po nekaterih naved- bah gre za Stari vodnjak v Ostrosu (Stari bunar), po drugih za Krajin- ski vodnjak (Krajinski bunar), tretji ga imenujejo Vladimirjev vodnjak tem pa je bila v veliki meri uničena po- membna kulturna dediščina (slika 3). Vodnjak je v bližini ruševin samostana Prečista Krajinska, enega najstarejših srbskih samostanov. Samostan, ki je v pisnih virih prvič omenjen v leto- pisu popa Dukljanina iz druge polo- vice 12. stoletja, sta ustanovila zetski knez Jovan Vladimir (ok. 990-1016) in njegova žena Teodora Kosara. Kdaj natančno je bil samostan zgrajen, ni znano, glede na čas v katerem je ži- vel njegov ustanovitelj pa verjetno po letu 1010. Domnevajo, da je v samo- stanu nastal tudi rokopis Marijinega evangelija, ki je napisan v glagolici starocerkvene slovanščine in vsebuje elemente srbskega jezika. Zato velja za najstarejše ohranjeno srbsko be- sedilo. Danes ga hrani Ruska nacio- nalna knjižnica v Sankt Peterburgu. Do 15. stoletja je bil samostan sedež Zetske metropolije, ruševina pa je že vsaj od 17. stoletja dalje. (Medmrežje 3, 2017) stro zgodovino in zanimivo mitologi- jo. Razlage, do katerih pridemo z ana- lizo sicer zelo raztresenih podatkov, ki jih lahko najdemo le na svetovnem spletu, se izkažejo kot relevantne tudi v širšem pomenu in ne le za razlago krajevnih posebnosti. Več kot očitno je, da so z vodnjaki povezani posebni pravni običaji, ki so v preteklosti ure- jali oskrbo s pitno vodo, analiza vide- nega pa nam omogoča tudi vpogled v to, kako so v času nastanka vodnjakov razumeli pojavljanje podzemne vode. Vladimirov vodnjak Če želimo obiskati severni vodnjak, pustimo avto ob cesti in se po kolo- vozu, ki teče med dvema suhima zi- dovoma, odpravimo proti vodnjaku. T ega po nekaj deset metrih poti kmalu zagledamo pred seboj na travnati rav- nini, prav tako obdani s suhim zidom. Današnja podoba vodnjaka prav nič ne kaže na to, da bi šlo za zelo star objekt. Pred nekaj leti so z betonira- njem vodnjak nestrokovno obnovili, s Slika 3: Vladimirov vodnjak ali Stari vodnjak v bližini samostana Prečastite Krajinske vzhodno od Velikega Ostrosa ob Skadrskem jezeru (foto: Mihael Brenčič). GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2018 | 25 HIDROGEOLOŠKA DEDIŠČINA SKADARSKEGA JEZERA premožnejše bratstvo, je lahko imelo tudi več vodnjakov, nekaj vodnjakov pa naj bi bilo zgrajeno tudi v dobro- delne namene. (Kraja, 2017) Kakšna je današnja funkcija vodnjakov je tež- ko ugotoviti. Eni so očitno opuščeni, medtem ko iz drugih občasno še zaje- majo vodo. Vodnjaki ležijo ob nekdanji karavan- ski poti, ki je vodila z juga prek gre- bena Rumije do Velikega Ostrosa. Ta pot je bila nekoč edina povezava Kra- jine s Črnogorskim primorjem. Da- našnjo asfaltno cesto med Virpazar- jem in Velikim Ostrosom so šele po drugi svetovni vojni zgradile mladin- ske delovne brigade in Jugoslovanska ljudska armada. Tudi vodnjaki Bolje- vića naj bi bili zelo stari, zato jih v ne- katerih zapisih imenujejo tudi antični vodnjaki. Zadnji vodnjak so zgradili leta 1920, pred tem pa so posamezne vo, kjer pred seboj zagledamo skupi- no vodnjakov in večjo vrtačo z vodo v dnu (slika 4). Navzgor se planjava nadaljuje v apnenčev greben, proti jugovzhodu pa je odprta in se proti Rumiji nadaljuje v nasade kostanja ter pašnike. Vodnjaki nosijo skupno ime Vodnja- ki Boljevića (Bunari Boljevića ali po albansko Ublat e Bolajve) po istoi- menskem zaselku Boljevići nad Veli- kim Ostrosom. Ime naj bi dobili po bratstvu Boljevićev, ki živijo v zaselku pod vodnjaki. Do izdelave svojega vodnjaka so imeli pravico tudi drugi zaselki, ki so bili prav tako vezani na posamezna bratstva. Kot lahko skle- pamo, so druga bratstva svoje vodnja- ke zgradila na parcelah, ki so jim jih dodelili Boljeviči. Nekatera od imen bratstev so znana; Čurovići, Berjaše- vići, Tafaj in Čobej. Posamezno, zlasti (Vladimir o v bunar). Njegova globi- na je 12 m (Kraja, 2017; Madžurić, 2017), gladina podzemne vode pa je precej višje od njegovega dna, okoli 6 - 8 m pod površjem. Premer vodnja- ka je 2 m, debelina njegovega venca, ki je na notranji strani ojačan z žele- znim obročem je 0,25 m. Vodnjak je odprt, v njem s površja ni videti no- bene opreme, čeprav naj bi ga še da- nes uporabljali za oskrbo z vodo. Vo- dnjaška ploščad ima v osrednjem delu krožne ploščadi premer 12 m in je z vseh strani obdana z zidci. Južni zidec v obliki dveh velikih stopnic je visok 1,8 m, na drugih straneh krožne plo- ščadi pa so prisotni nižji zidci. Ti so prav tako oblikovani kot dvojna sto- pnica, njihova višina ne presega 0,4 m in širina ne 1,2 m. Zidci so bili name- njeni odlaganju različnih predmetov in sedenju. Med zidci sta prisotna dva prehoda, ki sta bila nekoč verjetno za- prta z vrati, da živina ni prehajala v notranjost kroga. Originalna zidava iz neoblikovanega kamenja je vidna le še v zidu na južni strani, med tem ko je povsod drugod prvotna konstrukcija vodnjaka prekrita z betonsko oblogo. Vodnjaki Boljevića Ko se od Vladimirovega vodnjaka vr- nemo na glavno cesto, jo prečkamo in se usmerimo proti jugu. Najbolje je, da uporabimo za nadaljevanje poti avtomobil. Po ozki asfaltni cesti se strmo vzpnemo v hrib mimo džami- je in pokopališča, ki ležita na zaho- dni strani. Uberemo pot, ki nas pelje stran od naselja. Asfaltirana pot nas vodi skozi kostanjeve gaje, pri razce- pih potujemo ves čas proti vzhodu. Po 1,6 km vožnje in okoli 150 m vzpona (Popović, 2017) prispemo na uravna- Slika 4: Kostanjev gaj nad vasjo Veliki Ostros z lokvijo in vodnjaki Boljevića v zaledju – pogled proti vzhodu (foto: Mihael Brenčič). 26 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2018 HIDROGEOLOŠKA DEDIŠČINA SKADARSKEGA JEZERA HIDROGEOLOŠKA DEDIŠČINA SKADARSKEGA JEZERA konu se mu je rodilo dvanajst otrok. Ti so ustanovili dvanajst bratstev, ki jim danes pripadajo posamezni vo- dnjaki. Voda iz vodnjakov naj bi bila tudi blagoslovljena. Tistemu, ki jo pije, prinaša srečo in zdravo potom- stvo. V Krajini mladoporočencem ob poroki kot zdravico ponudijo hladno vodo iz teh vodnjakov. (Kraja, 2017; Madžurić, 2017) Pripoved o nastanku vodnjakov je nekoliko prirejena dana- šnjim namenom, saj je malo verjetno, da bi ob njenem nastanku meritvam globin vodnjakov dajali pomen, še manj verjetno pa je, da bi nastala v času uporabe metričnega sistema mer. Na uravnavi je neenakomerno poraz- deljeno dvanajst vodnjakov. Voda v je Vladimirjev v dolini. Ves dan je kopal in na večer prišel do globine desetih metrov. Toda, ko se je nasle- dnji dan vrnil, je bil vodnjak zarušen. Ponovno se je lotil kopanja in vnovič je zvečer prišel le do globine desetih metrov. In tako iz dneva v dan, vo- dnjak je bil vsakokrat, ko se je zjutraj vrnil, zarušen. Vsako noč so mu ga porušile vile, ki so nasprotovale nje- govi možitvi. Tako je spoznal, da ne bo nikoli dosegel enake globine, kot jo ima Vladimirjev vodnjak. Nenado- ma pa ga je prešinila ideja, izkopal bo več plitvih vodnjakov. Izkopal jih bo dvanajst, ker je to globina Vladimir- jevega vodnjaka. Ko je dokončal svoje delo, staršem ni preostalo drugega, kot da so mu dovolili poroko. V za- vodnjake gradili v časovnem razmaku deset ali več let. Najstarejši vodnjaki naj ne bi presegali starosti sto sedem- deset let. (Kraja, 2017) Tudi v povezavi z izgradnjo teh vo- dnjakov so ohranjene posamezne legende in verovanja. Nekoč je mla- denič, ki je popotoval po karavanski poti, pod kostanji nad zaselkom Bo- ljevići uzrl prelepo mladenko, v ka- tero se je v trenutku zaljubil. Starše je zaprosil za njeno roko, a so mu ti prošnjo zavrnili. Po albanskih običa- jih si je moral za ženitev goden mla- denič dekle šele priboriti z junaškim dejanjem ali s posebno spretnostjo. Tako se je mladi snubec odločil, da izkoplje enako globok vodnjak kot Slika 5: Različne oblike Vodnjakov Boljevića (foto: Mihael Brenčič). GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2018 | 27 HIDROGEOLOŠKA DEDIŠČINA SKADARSKEGA JEZERA še nekaj klesanih kamnitih korit, v katera so pretakali vodo iz vodnjakov in večjih ploščatih kamnov, na katerih so ženske tolkle perilo. Ker je vodnja- kov več, so se ob teh opravilih ljudje nedvomno srečevali med seboj, to pa pomeni, da je imelo celotno obmo- čje vodnjakov tudi socialno funkcijo. Med gospodinjskimi opravili so se med seboj srečevale ženske iz različnih bratstev, ob napajanju živine pa tudi otroci in moški. Podobno skupino desetih vodnjakov ima tudi zaselek Livari (Jasna, 2017), ki leži nekoliko zahodneje, in je prav tako na severnih obronkih Rumije. Verjetno bi podobno razdelitev vo- dnjakov opazili še v kakšni drugi vasi na širšem območju v kateri živijo Al- banci. Takšna porazdelitev vodnjakov kaže na svojevrstno razumevanje kon- cepta vodnega vira in pravice dostopa do pitne vode. Nastanek in izgradnja vodnjakov Pri analizi starejših vodnjakov in dru- gih sistemov za oskrbo s pitno vodo se nam vedno zastavi vprašanje, kakšna so bila izhodišča za izdelavo zajetja na lokaciji na kateri je izvedeno. Prav tako nas zanima, kakšne so naravne danosti, do katerih je pripeljala izved- ba vodnjaka. Če si želimo razjasniti naravne danost za izdelavo vodnjakov na obravnavanem območju, si mora- mo najprej ogledati geološke razmere. Jugovzhodni del Črne gore tvori sis- tem velikih Dinarskih regionalnih narivnih pokrovov, ki se nadaljujejo tako v smeri proti severu na Hrva- ško, kot tudi proti jugu v Albanijo. lili s cementom. Nekaj vodnjakov je dvignjenih, drugi so v ravnini terena. Zlasti vodnjaki, ki so postavljeni v smeri manjše brežine usmerjene pro- ti jugu, imajo postavljen na južni ali jugovzhodni strani manjši zidec, ki je sestavljen iz posameznih blokov ka- menja. Večina vodnjakov ima navpič- ne jaške, ki so enako široki kot ustje vodnjaka. Pri nekaterih vodnjakih se jašek navzdol širi, ali pa jaška skorajda ni in spodnji del deluje kot cisterna. Danes so vodnjaki odprti, le na enem, ki je še v uporabi, je nameščen ploče- vinast pokrov. Razen na slednjem, ki je ograjen tudi z verigo, na drugih vo- dnjakih ni videti nobenega mehaniz- ma, ki bi se uporabljal za dvigovanje veder za zajem vode. Na robu uravnave je tudi elipsasto oblikovana vrtača v dnu katere se za- držuje voda. To vrtačo so uporabljali kot lokev za napajanje živine. Po čr- nogorsko je poimenovana Lokva, po albansko pa Ljera (Kraja, 2017). Dno in pobočja vrtače so močno preobli- kovani. Proti jugu je brežina vrtače podprta z dvema okoli meter visoki- ma suhima zidovoma, v katerih so na- loženi neoblikovani bloki apnenčeve- ga kamenja. Spodnji zid se na robovih polkrožno zaključi, zgornji zid pa je potegnjen v ravni črti in sega vzdolž celotne poglobitve v izravnavi. Oblika te vrtače priča, da so okolico, kjer so postavljeni vodnjaki, umetno izravna- li (slika 7). Območje vodnjakov je imelo v pre- teklosti širšo funkcijo. Poleg zajema vode za pitje so tukaj napajali še ži- vino, ženske iz vasi pa so prihajale sem prati perilo. V okolici je vidnih njih je na globini okoli 2 m, odvisno od lege vodnjaka. Vodnjaki se med seboj razlikujejo tako po obliki vo- dnjaških vencev, kot po vodnjaškem jašku in ureditvi neposredne okolice vodnjakov. Vse to nam dokazuje, da posamezni vodnjaki niso bili zgraje- ni istočasno in da so jih gradili raz- lični ljudje. Prav tako to dokazuje, da v času gradnje ni bila uveljavlje- na enotna oblika vodnjaka. Razdalje med vodnjaki so različne, od nekaj metrov pa do več deset metrov. Pri posameznih vodnjakih imamo najpo- gosteje opraviti z vodnjaškim vencem visokim do 0,8 m in širokim od 0,1 do 0,2 m. Notranji premer oboda vodnjaka je največkrat nekaj več kot meter. Material iz katerega so nareje- ni vodnjaški venci je različen. Pri vo- dnjakih, ki dajejo videz najstarejših, so zidovi vencev zgrajeni iz okoliških blokov apnenca, ki so jih za namene oblikovanja še dodatno razbili. (slika 5) Ponekod je venec vodnjaka v zgor- njem delu nekoliko razširjen. Pri ne- katerih vodnjakih so bloki kamenja iz katerega je sezidan zid venca klesani, najbolj izrazit primer pa je vodnjak, ki je sestavljen iz klesanih polobro- čev, ki so jih nato samo naložili drug nad drugega. Pri enem od vodnjakov imamo opraviti samo s širokim iz- kopom, ki je koncentrično založen s kamenjem. Zidovje vencev mlajših vodnjakov je obdelano s cementom, tako kot v primeru njihove neposre- dne okolice. Okolica večine vodnja- kov je utrjena in nagnjena v smeri od glavne osi vodnjaka. Utrditev okolice je bila prvotno izvedena iz nevezane- ga lomljenega kamenja razvrščenega v koncentričnih krogih, kasneje so to kamenje pri nekaterih vodnjakih za- 28 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2018 HIDROGEOLOŠKA DEDIŠČINA SKADARSKEGA JEZERA HIDROGEOLOŠKA DEDIŠČINA SKADARSKEGA JEZERA geološko karto ali pa bi morali izve- sti podrobno geološko kartiranje. Ker nam ti podatki niso na razpolago, lah- ko lego vodnjakov in hidrogeološke razmere v katerih so zgrajeni interpre- tiramo le na podlagi poznavanja regi- onalnih hidrogeoloških razmer in na podlagi analogije s podobnimi hidro- geološkimi razmerami. Pri interpreta- ciji pojavljanja podzemne vode lahko izhajamo le iz opazovanj lokalne ge- omorfologije. V primeru obeh loka- cij se je potrebno zavedati, da gre za slabo izdatne vodonosne strukture, ki omogočajo le osnovno oskrbo s pitno vodo. Da gre za zelo slabo izdatnost, zlasti v primeru vodnjakov Boljeviča, dokazuje to, da so imela posamezna bratstva tudi po dva vodnjaka, iz česar sledi, da posamezen vodnjak ni zago- tavljal dovolj vode. je tudi vzrok zakaj na tem območju opazujemo izrazito kraško pokrajino, razvito na strmem pobočju. Prevladu- jejo predvsem polkrožne vzpetine v obliki humov, vrtače so prisotne, a je njihova pogostost manjša. Prevladujo- ča smer slemenitve karbonatnih plasti je vzporedna narivni ploskvi in s tem grebenu Rumije. Kredne plasti so na širšem območju ohranjene le v posa- meznih krpah. Spodnja kreda je razvi- ta v klastičnem razvoju laporovcev in rožencev (Marović, 2001). Slednji so verjetno vzrok za obsežne kostanjeve gaje v okolici Velikega Ostrosa, ki tvo- rijo pravo oazo sredi kraške pokrajine. Kostanj dobro uspeva predvsem na kislih tleh (slika 8). Za natančnejšo opredelitev lege vo- dnjakov bi potrebovali podrobnejšo Potek grebena pogorja Rumije v dinarski smeri SZ - JV je vezan na obsežen in jasno izražen regionalni nariv severne Dalmatinske cone na južno Budva Cukali cono (Salopek, 1971; Marović, 2001). Slednjo se- stavlja pestra skladovnica kamnin od karbonskih plasti pa vse do krede, v kateri nastopajo tako klastični, kot karbonatni razvoji kamnin. Njihova medsebojna lega je zelo zapletena in rezultat številnih tektonskih faz. Li- tološka zgradba in tektonika severne Dalmatinske cone sta enostavnejši. V njej opazujemo za Dinarsko karbo- natno platformo običajen razvoj. Na severnih pobočjih Rumije in južno od Skadarskega jezera se pojavljajo zgornjetriasni karbonati, ki se navzgor nadaljujejo v celotno sekvenco jur- skih karbonatov (Marović, 2001). To Slika 6: Pogled na Skadrsko jezero in območje Velikega Ostrosa s prelaza Štegvaš (foto: Mihael Brenčič). GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2018 | 29 HIDROGEOLOŠKA DEDIŠČINA SKADARSKEGA JEZERA Obe lokaciji vodnjakov sta na izrav- navi. Neposredno okolico Vladimir- jevega vodnjaka tvorijo travniki, ki so bili nekoč obdelani. Iz neposredne lege vodnjaka ni mogoče ugotovi- ti, kaj so vzroki, da so ga graditelji postavili prav na tem mestu. Nekaj deset metrov stran se pojavljajo iz- danki jurskih karbonatov. Neposre- dno okolico vodnjaka predstavljajo sedimenti. Tla so nekoliko zaglinje- na. Pod tlemi je verjetno prisotno zaporedje različnih drobnozrnatih sedimentov. Pri tem gre predvsem za drobna zrna, ki ne presegajo velikosti peska. Filtrski del vodnjaka je verje- tno izdelan v predelu, kjer po zrnavo- sti prevladujejo peski. Če hidrogeološke razmere na ob- močju Vladimirjevega vodnjaka in- terpretiramo le na podlagi najverje- tnejše analogije, so nam razmere na območju vodnjakov Boljevića razu- mljivejše. V vrtači na robu izravnave imamo opraviti z izdankom podze- mne vode, ki jo glede na relativno visoko lego nad dolino opredelimo kot visečo podzemno vodo. Nepo- sredno zaledje izravnave predsta- vljajo zakraseli jurski apnenci, ki se v smeri proti jugu strmo vzpenjajo proti glavnemu grebenu Rumije. Severneje na zakrasele jurske pla- sti nalegajo klastične kredne plasti. Območje izravnave na kateri ležijo vodnjaki Boljevića predstavlja kon- takt med jurskimi in krednimi plast- mi. Na krednih plasteh se je razvila debela preperina s prevladujočo gli- neno komponento. Tla na preperini predstavljajo hidrogeološko bariero za podzemno vodo, ki doteka z juga, z območja krasa. Podzemna voda izdanja v dnu vrtače. Govorimo lahko tudi o vodokazni vr- tači. Voda na dnu vrtače predstavlja primarni izdanek podzemne vode. Ker so brežine vrtače vidno spreme- njene in utrjene, sklepamo, da so v preteklosti vrtačo nekoliko razširili in poglobili. Na ta način so ustvarili kal. Višina vode ne presega 0,3 m, vodna površina je le nekaj kvadratih metrov. Ta izdanek so prvotno uporabljali tako za napajanje živine, kot za oskr- bo s pitno vodo in z vodo povezana opravila. Glede na velikost izdanka, je bilo te vode za različne rabe premalo, tako raznolika raba pa tudi higiensko ni bila ustrezna, zato je to najverjetne- je spodbudilo k izkopu vodnjakov v zaledju. V navezavi na izkop večjega števila vodnjakov v zaledju vodokazne vrtače se zastavlja tudi alternativna hipoteza o njihovem nastanku. Ker je zgrajeno več vodnjakov, ki pripadajo različnim bratstvom, je možno, da je bila kal v lasti le enega bratstva, ki je dostop do vode preprečeval drugim bratstvom, zato so si ti v zaledju izdelali svoje vodnjake. Takšna razlaga in nesporno dejstvo, da imamo na relativno ozkem območju opraviti z več vodnjaki, ki so last različnih pravnih subjektov, nas napeljuje na to, da je tak način oskr- be s pitno vodo vezan na zelo posebne običaje in pravila. Ta kažejo svojevr- stno razumevanje pojavljanja vode v prostoru in razumevanje vodnega vira. Običajno vodno pravo Način izvedbe vodnjakov in njihova lega nakazujeta, da so tako izdelani predvsem zaradi specifičnih pravnih pravil ali običajev, ki urejajo dostop do pitne vode in vode za drugo rabo. Postavimo lahko hipotezo, da je dva- najst raznolikih vodnjakov Boljevića izdelanih zaradi narave običajnega vo- dnega prava, ki je veljalo na tem ob- močju. V povezavi s to hipotezo lahko primerjamo med seboj tudi način iz- delave Vladimirjevega vodnjaka in vo- dnjakov Boljevića. Tudi ta primerjava kaže različno običajno pravno prakso. Slika 7: Južna skupina Vodnjakov Boljevića s kostanjevim gajem v ozadju (foto: Mihael Brenčič). 30 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2018 HIDROGEOLOŠKA DEDIŠČINA SKADARSKEGA JEZERA HIDROGEOLOŠKA DEDIŠČINA SKADARSKEGA JEZERA Oglejmo si še primerjavo med Vla- dimirjevim vodnjakom in vodnjaki Boljevića. Konstrukcija Vladimirje- vega vodnjaka je relatvno velika in omogoča uporabo vode večjemu šte- vilu ljudi. Prav tako so do njega spe- ljali široko kolovozno pot, ki je bila namenjena udobnemu transportu. Primarno je bil vodnjak izdelan za na- mene samostana Prečastita Krajinska, vendar njegova oblika in lega pričata, da je bil najmenjen tudi širši popula- ciji in ne le zasebni rabi. To pomeni, da je v tem primeru voda in oskrba z njo razumljena kot javno dobro z ne- omejenim dostopom. Če sprejmemo razlage, da je dal vodnjak postaviti in izkopati knez Jovan Vladimir, je in- vesticijo izgradnje vodnjaka prevzel vladar kot nosilec oblasti in s tem tudi zagovornik javnih interesov. Zato je bil izdelan vodnjak, ki je glede na svo- jo funkcionalno naravo dostopen širši skupnosti in ne le posameznikom. V kolikor zasnova vodnjaka izvira iz XI. stoletja, nam to kaže tudi drugačno običajno vodno pravo kot v primeru Podrobnejša analiza vzrokov za takšno razdelitev vodnega vira in izvedbo večjega števila vodnjakov na obmo- čju Boljevićev presega namen član- ka. Domnevamo lahko, da se takšna raba vode navezuje na običajno pra- vo družbe, ki temelji na organizaciji v obliki bratstva, to je tam, kjer so bratstva samostojni subjekti družbe, ki hkrati ščitijo in podrejajo posame- znega člana tega bratstva. Širše obmo- čje severne Albanije in Črne gore, na katerem so vodnjaki Boljevića, je bilo v preteklost podvrženo običajnemu pravu plemenskih skupnosti. Najbolj znan primer tega prava je Kanuni i Lekë Dukagjinit zbirka pravnih pred- pisov (Medmrežje 6, 2017), ki jih je v 15. stoletju zbral in dopolnil albanski plemič Lekë Dukagjini (Medmrežje 5, 2017). V okviru te zbirke je v po- glavju o domu, živni in lastnini obrav- navana tudi pitna voda. Podrobnejša analiza teh predpisov bi nam verjetno odkrila globlje vzroke za naravo za- jema vodnih virov, s katero imamo opraviti na severnem obrobju Rumije. Dvanajst vodnjakov Boljevića, ki so v lasti različnih bratstev in so graje- ni na različne načine dokazuje, da v tem primeru dostop do pitne vode in raba vode za druge namene nista jav- no dobro. V tem primeru pitna voda ni dostopna vsakomur in je ne sme uporabljati za svoje potrebe. Voda iz posameznega vodnjaka ali iz skupi- ne vodnjakov je dostopna le članom bratstva, drugim pa le v toliko, če mu dostop do vode dovolijo člani tega bratstva. Voda je tako skupno dobro posameznega bratstva, ne pa tudi jav- no dobro kot univerzalna pravica, ki zagotavlja, da je voda dostopna vsa- komur za lastno rabo in pod neome- jenimi pogoji. Vodnjaki Boljevića so postavljeni na relativno omejenem ob- močju, ki ga s hidrogeološkega vidika opredelimo kot enotno območje enega vodnega vira ali ene vodonosne struk- ture, ki napaja kal. Zaradi tega zajema- nje vode iz enega vodnjaka glede na re- lativno veliko bližino med njimi vpliva na zajemanje vode iz drugega vodnja- ka, pretirana raba iz enega vodnjaka, vpliva tudi na sosednje vodnjake. T ako bi narava vodnega vira, ki ga zajemajo vodnjaki Boljevića, narekovala izdela- vo enega skupnega kakovostno izdela- nega vodnjaka, čemur pa ni tako. To kaže, da vodni vir ni obravnavan kot enoten, temveč kot več virov, na vsa- kem od teh je soudeleženo vsako od bratstev. Pitna voda je skupno dobro in ne javno dobro, ne pripada komor- koli, ampak le članom skupnosti. Lju- dje, ki niso člani te skupnosti nimajo a priornega dostopa do te vode. Pri tem pa se je potrebno zavedati, da je takšna razdelitev vodnjakov s katero imamo opraviti v Boljevićih možna le v poseb- nih hidrogeoloških razmerah. Slika 8: Pogled na Vodnjake Boljevića iz kostanjevega gaja (foto: Mihael Brenčič). GEOGRAFSKI OBZORNIK • 2/2018 | 31 HIDROGEOLOŠKA DEDIŠČINA SKADARSKEGA JEZERA rabe pitne vode odvisno od lastništva vode in glede na odnos med vodo kot javnim in skupnim dobrim. Naša in- terpretacija nakazuje, da te značilnosti izhajajo iz običajnega prava poveza- nega s plemensko organiziranostjo družbe. V bodoče nam lahko analiza takšnih primerov pomaga izostriti ra- zumevanje pojmov javnega dobrega, skupnega dobrega in zasebne lastnine na področju vodnih virov. Nenazadnje so vprašanja dostopa do pitne vode in vodnih virov kot javnega dobra še ve- dno zelo aktualna, tudi v Sloveniji. Hidrogeološka in kulturna dediščina na območju južne obale Skadarskega jezera si zasluži večjo pozornost, tako s splošnega izobraževalnega vidika, kot tudi s stališča znanstvene analize in interpretacije. Vodnjaki Boljevića in Vladimirov vodnjak so tudi turistična zanimivost, ki omogoča različne inter- pretacije in zato si del obal Skadarskega jezera si zagotovo zasluži obisk. pojave, kot za kulturno zgodovinske značilnosti tega območja. Med zani- mivosti jugovzhodne obale Skadar- skega jezera, v katerih sta združena tako naravovarstveni vidik kot tudi kulturnozgodovinski pomen, sodijo tudi vodnjaki Boljevića in Vladimirjev vodnjak v Velikem Ostrosu. Čeprav se zdi, da je dostop do pitne vode uni- verzalna in neodtuljiva pravica iz ge- ometrije in prostorske lege vodnjakov Boljevića izhaja, da temu na južnem območju Skadarskega jezera ni bilo vedno tako. Vodnjaki predstavljajo način izkoriščanja vodnega vira, ki je za območje Osrednje Evrope in večje- ga dela zahodnega Balkana neznan, v literaturi ne zasledimo ustreznih ob- jav, ki bi obravnavale takšne primere. Z informacijami o objektih v Velikem Ostrosu si lahko pomagamo le s sko- pimi objavami na svetovnem spletu. Vodnjaki na območju Velikega Ostro- sa nam nudijo širši vpogled v načine vodnjakov Boljevića. V primeru Vla- dimirovega vodnjaka imamo opraviti z vodo in vodnim virom, ki sta razu- mljena kot javno dobro. Relativna bližina vodnjakov Boljevića in Vladimirjevega vodnjaka nam kaže- jo, da so na tem območju v preteklosti obstajali različni koncepti običajnega vodnega prava. Vladimirjev vodnjak je vezan na drugačno običajno pra- vo kot vodnjaki Boljevića. V prvem primeru je pitna voda javno dobro, v drugem primeru je pitna voda le sku- pno dobro. Če med seboj primerjamo čas nastanka obeh sistemov za oskrbo s pitno vodo lahko sklepamo, da se je koncept skupnega dobra vzpostavil šele kasneje. Sklep Širše območje Skadarskega jezera še vedno skriva številne zanimivosti, ki so širši, tudi znanstveni javnosti, zelo slabo znane. To velja tako za naravne Viri in literatura 1. Jasna, 2017: Kroz Šestane i Krajinu do Valdanosa. Medmrežje: http://jasninaputovanja.me/2017/06/25/kroz-sestane-i-krajinu-do-valdanosa (24.12.2017) 2. Kraja, N., 2017: Ledeni bunari Ostrosa: Stvarnost, legenda i istorija. Medmrežje: https://jedro.me/obale/1040-ledeni-bunari-ostrosa-stvarnost-legenda-i-istorija (24.12.2017) 3. Madžurić, Z., 2017: Bunari Boljevića. Medmrežje: https://jedro.me/obale/1308-foto-bunari-boljevica (24.12.2017) 4. Marović, M., 2001: Geologija Jugoslavije. Univerzitet u Beogradu, Rudarsko geološki fakultet, Beograd, 214 str. 5. Popović, P ., 2017: Ostros - Antički bunari, pješačka staza. Medmrežje: https://medium.com/vrhovi-crne-gore/ostros-antički-bunari-pješačka-staza-74a384d9a4cf (24.12.2017) 6. Sikošek, B., 1971: Tolmač geološke karte SFR Jugoslavije 1:500.000. Zvezni geološki zavod, Beograd, 56 str. 7. Medmrežje 1: http://www.studio-md2.com/magazin/?p=38014 (24.12.2017) 8. Medmrežje 2: https://sr.wikipedia.org/sr-el/Јован_Владимир (24.12.2017) 9. Medmrežje 3: https://sr.wikipedia.org/sr-el/Манастир_Острос (24.12.2017) 10. Medmrežje 4: https://sr.wikipedia.org/sr-el/Теодора_Косара (24.12.2017) 11. Medmrežje 5: https://en.wikipedia.org/wiki/Lekë_Dukagjini (24.12.2017) 12. Medmrežje 6: https://en.wikipedia.org/wiki/Kanun_(Albania) (24.12.2017)