Stanovitost v veri
§il je poganski kralj. Xenega doe poklife pobožn<yra skoia pred-se in mu zapove. fla naj zafciji svojo vero ter aaj raoJi pogaoskc bopore. s^gsj Skof mn reče: ^Kralj id goepodar moj, tega ne storim nikoli !"* — Na iy'i to se kralj zelo razjezi in v svojej jezi tftko-le grovori: _Ali ue veš. da jp tvoje življenje v mojili rokah? Saino z očrai poruignem in ui te veČ niftd žtvimi 1" — BI)obro vem to." odgovori pubožni škof; rali prosiia te, dopusti nii saiuo jeilno vpnvsanje, prodno urarjpm. "R«m-iitio. da bi jerlon tvojib zvestih slniabnikov pade! t roke tvojih sovražDikuv. Tvoji sovrazniki hi zahtavali od njega, da se ti iznev6ri in postann nezrest tebi. svojemu kraJju in gospodarju. A\\ zvestoba tvojegti služabnika <lo tebe je EPomabijiva in ves trtid tvojih sovražnikov je zamtin. Na to sp tvoji sovražniki i*azjt*ze; pot^gnejo obieko s te-leaa tvojega zvestpga služabnika, posmcLinjejo so mu in fja poženo od sebe. I'ovej mi zdaj. o kralj, kaj bi ti storil g svojim zvestira služabiiikom, kadar bi se zopet k tebi povrnil? Ali bi gn ne ogrnil z najlcpšo oblcko, in fra za jirestano srainoto obilo poplafal s čtistjo iu najboljsimi darovi?" — Na tu rpee kralj: ^To se umejp, da bi ! ali povoj mi, k&\ znači to vpraiianjf1 iu kje se je kaj tai«g& zgodilo?" — Pobnžni Skof mn odgovori: B(itej. kralj m ^ospodar moj! Ti mt lohko vzames življenje, ki ni dnizoga npgo odoja moje nnumrjofie fluše. AH jaz imara Še rfruztiga, gosportarja. katei'i mo bodp oblekol v šp l^p&o obleko. katt^ri? ini ti vzeti ne morež. Mar misli?;. da bodom zariuii nhozega tetasnega življcnjn zatajil vero in zvestobo do svojepa stvarnika in Hoga?   Net tega ue storim nikoli!"
Nato ruirc pojjaiiMkl kralj polin/.ii^nni skolu :   ^IJojdi svojim pnti-in :   jkj-klanjam ti življenje!"