visoko, da otroci zlepa niso mogli priti blizu. Samo ob sebi je umevno, da smo otroci ob teh pripravah ime'i največ za- nimanja in veselja. — Tobakarji pa so imeli manjša kresala, včasih tudi vdelane na hrbtu žepnega noža; polep tega so vedno seboj nosili kamen, gobo in pipo. Kadar smo v jeseni kopali krompir, smo hodili tudi otroci pomagat in da smo raje pobirali, so nam obljubili, da ga nam bodo spekli na njivi. Vzeli so seboj kak počen lonec, otroci pa smo pobirali po njivi cvekovje, ki je ležalo še nestroh- njeno po njivi od smerečje stelje, ali če je bilo blizu kako grmovje ali hosta, smo iskali fraščevja in vejevja ter znašali sku- paj. V lonec so nabrali krompirja, lonec poveznili in otroci smo naložili okrog lonca nabrano suhljad. Nato so oče vzeli prgišče suhe trave ali listja, povezali s kako prožno vejico ali trto, vtaknili so v klopčič tlečo gobo in klopčič vihteli tako dolgo v zraku, da se je vnel, gore- čega so vtaknili v suhljad in tako napra- vili ogenj, ob katerem se je spekel krom- pir tako okusno, kakor ga niti ne speče sedaj najmodernejša kuharica. Saj nam je šel bolj v slast, kakor štruklji ob največ- jem prazniku. Enake umetnosti smo de- lali tudi pastirji na paši. S takim trudom smo nekdaj delali ogenj in kurili. Posebne luči in razsvet- ljave nismo imeli in vendar ne vem, ako premišljujem metež življenja nekdaj in sedaj, ali ni sedaj bolj nego nekdaj po- treben klic : Več luči! Zemlja — jed. • • Razno. j L - * ogenj jih ni mogel omajati. Pogumno so odbile silovite napade in zadale sovraž- niku hude izgube; obdržale so vse svoje postojanke. Tudi drugi dan osme soške bitke se je končal z našo zmago. Bitka se je 10. oktobra nadaljevala podnevu in ponoči in se je razširila na prostoru se- verno od reke Vipave do Št. Petra pri Gorici. Na celi bojni črti med tem kra- jem in morjem so Lahi napadli. Sovraž- nik je tuintam udri v naše prve jarke, od Nove vasi je pridobil celo na prostoru proti Jamljam. Naši so sovražnika veči- noma povsod vrgli nazaj. V tej bitki so ujeli naši 1400 Italijanov. — S tem seveda ta bitka ni dokončana. Lah je na tem prostoru nagromadil velike vojne sile in skuša na vsak način predreti. Upajmo, da se našim junaškim četam posreči do- cela osramotiti sovražnikove nakane. Na ruskem bojišču so zadnji čas po- nehali Rusi s splošnimi napadi. Zdi se, da je po večmesečnih orjaških naporih omagala velikanska ruska sila, ki je po- tisnila naše čete iz Bukovine in iz Vzhodne Galicije, vendar se ni posrečil glavni na- men Rusov predreti našo fronto, zavzeti Lvov, udreti čez Karpate in navaliti na Ogrsko. Najbrže da so sedaj Rusi del svojih armad poslali Rumunom na pomoč, pa v Dobrudži so prišli prepozno za prvi Mackensenov sunek in tudi na severu se posebno ne čuti ruska pomoč. tudi v peharih, ki so jih imeli obešene pred seboj na trdnih ramnicah. — Za pred peč — kuhinjo — je bilo veliko kresalo, ki so ga prijeli z levico za kljuko in so z desnico kresali s kamnom iskre, ki so se vžigale in padale na cunder, to je na prtene cunje, ki so jih prej na ku- hinjskih železnih vilicah med ognjem me- tili in preden so preperele, jih položili na gladko deščico ter jih pokrili z dnom kake lončene črepinje. Na iskre, ki so padale na te nažgane cunje, so pritisnili Razrušena ulica na^Sv. Gori. žveplenko, da se je vžgala, in ob njej je zagorela suha trska. Za žveplenke se je raztopilo žveplo v kaki posodi, nato smo vzeli klopčič preje, konec pritisnili s kako rogovilico v raztopljeno žveplo Sin vlekli nit skozi Ruševine cerkve svetogorske. žveplo, dokler ga ni zmanjkalo. Požve- pljeno nit smo nato razstrigli na kratke konce in žveplenice so bile narejene. Kresalo, kamen, kos ožganih cunj in žve- plenic smo najraje spravljali v dno ka- kega ubitega lonca in vse to so starši postavili v hiši na polico nad vratmi tako Stiska je pogosto jako dobra učite- ljica. V stiski človek na vse strani misli in preudarja, kako bi si mogel pomagati, pa najde marsikaj, kar bi mu v dnevih blagostanja ne prišlo na misel. V hudo stisko nas je spravila skrb za vsakdanji kruh. Zato je že ta in oni mislil, če ne bi se dala napraviti kaka nova tvarina, ki bi nam nadomestovala naša navadna živila. Nekateri kraji na svetu imajo posebne vrste zemljo, ki se da uživati. V severni Rusiji sega v Belo in Ledeno morje po- lotok Kola. Tam mešajo zem- ljo med kruh. V Sardiniji je mehka zemlja, ki jo mažejo na kruh kakor pri nas ma- slo. Po drugih krajih uživajo to posebno vrsto zemljo kar samo, brez kruha. Da bi bilo v taki užitni zemlji kaj redilnih snovi, se da težko misliti. Skoro go- tovo želodec neprebavljeno odda naprej. Najbrže ima taka zemlja kak poseben okus, ki je ondotnim ljudem prijeten. Tu in tam morda uživajo zemljo zato, da ne čutijo — lakote. Včasih je vzrok, da jedo zemljo, tudi praznoverje. Da bi nam namesto ze- meljskih pridelkov zemlja sama služila za hrano, s tem se pač ne moremo tolažiti. Vendar se nahajajo v zemlji, vodi in zraku vse tiste sno- vi, ki so človeku potrebne za hrano. Zato pač ni nemogoče, da pride čas, ko bo znal človek te snovi iz zemlje, vode in zraka pridobivati in jih tako sestavljati, da bo imel nadomestilo za to, kar mu daje sedaj živalstvo in rastlinstvo. Zapisal stolni prošt Janez Sajovic. Počasi stopa človek skozi življenje, a če dalje časa živi, veliko prehodi. Ako v poznih svojih letih človek utrujen od poti življenja pogleda v daljavo nazaj, spozna velikanski razloček med nekdaj in sedaj. Ko hodim po ljubljanskih cestab ob večeru in gledam po ulicah električno in plinovo razsvetljavo, čarobne obloč- nice, ako opazujem, kako od mestne hiše ob določeni uri prihite me- stni prižigalci in v četrt ure razsvetle vse mesto, tedaj se mi obnavljajo v duši spo- mini iz davnih dni, kako smo takrat pred blizu osemdeset leti delali ogenj in kurili. Petrolejna jezera so še nepoznana počivala v osrčju zemlje, električna iskra si je ob soparnem vzduhu vžigala le visoko na nebu in gorje nam, ako se je ponižala do nas in nam izvabila rdečega petelina na slamnato streho; stovrstnih sedanjih vžigalic takrat še nismo poznali in zato seveda tudi otroci ta- krat nismo tako pridno po- žigali hiš svojim staršem ka- kor to dandanes dela naša mladina. V naših mladih letih je bilo treba za ogenj kresala, kresalnega kamna, cundra in žveplenice; tobakarji, ki so tedaj, ka- kor so rekli tobak pili, so si pomagali z v pepelu prekuhano, bukovo gobo. — Je- klena kresala so delali kovači, kresilne kamne so prodajali kramarji na semnjih in ob tržnih dnevih, n. pr. v Kranju so jih nosili prodajalci poleg druge drobnine