Prejeli smo
Roman Globokar, Anton Česen (ured.) Šola kot prostor dialoga med vero, znanostjo in umetnostjo
Zbornik mednarodnega simpozija ob dvajsetletnici ponovnega delovanja Škofijske klasične gimnazije v Zavodu sv. Stanislava, 9.-12. maj 2013 Ljubljana: Zavod sv. Stanislava, 2013 356 strani
Nada Mulej Rdeča nit
Sam svoj coach v času sprememb
Ljubljana: Sledi, 2012
138 strani, cena: 19,49 EUR
Nataša Bucik, Gregor Bucik, Valentin Bucik Misleca
Miselne naloge za mlade bistroume Ljubljana: Mladinska knjiga, 2013 136 strani, cena: 19,95 EUR
Veronika Rot Gabrovec (ured.) Tudi mi beremo
Različni bralci z različnimi potrebami
Zbornik Bralnega društva Slovenije ob 10. strokovnem posvetovanju v Ljubljani Ljubljana: Zavod RS za šolstvo, 2013 122 strani, cena: 16,50 EUR
Neli Kodrič Filipic Solze so za luzerje
Zgodba o tem, kako se postaviti zase Ljubljana: Mladinska knjiga, 2013 314 strani, cena: 24,94 EUR
Anselm Grün
Mala knjiga o pravi ljubezni
Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2013 160 strani, cena: 14,90 EUR
Milica Šturm Uganke
Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2013 32 strani, cena: 5,00 EUR
Meta Zagorc idr. Ples v vrtcu
Priročnik za privzgojo ljubezni do plesa Ljubljana: Zavod RS za šolstvo, 2013 112 strani, cena: 19,80 EUR
Anja Štefan Gugalnica za vse
Pravljice in pesmice za otroke Ljubljana: Mladinska knjiga, 2013 72 strani, cena: 22,95 EUR
Charles H. Elliot, Laura L. Smith Mejna osebnostna motnja
(zbirka Za telebane)
Ljubljana: Pasadena, Društvo za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami, Inštitut Karakter, 2013 366 strani, cena: 24,95 EUR
Andrej Perko Pijan od življenja
Premagati alkohol in spet zaživeti Ljubljana: Mladinska knjiga, 2013 168 strani, cena: 19,95 EUR
Misli ob prejemu Slomškovih priznanj in naziva častni član DKPS Ponikva, 28. 9. 2013 Dva pedagoga in njun vzgojni trinom
Kaj imata skupnega dva samorastni-ška pedagoga 19. stoletja, Anton Martin Slomšek in Janez Bosko - čeprav sta si tako daleč, kot sta tedanja Štajerska in Piemont, njuni deželi? Avstro-Ogrska in Italija sta bili v njunem času večkrat celo v vojni.
Oba sta odraščala kot siroti; Anton od šestnajstega leta brez matere in Janez od tretjega leta brez očeta. "Kmet boš tukaj in delal boš; le mestni gospodje bukve s seboj nosijo; nikdar več mi nimaš tedaj bukev na delo vzeti," pravi oče Tončeju. Brat Anton pa pravi Janezu: "Narediti hočem
jima je postalo duhovništvo, vnema za oznanjevanje, pa tudi nadarjenost za pisanje priročnikov in spodbudnih knjig. Leta 1848 izide Marxov Komunistični manifest, ki družbeno dno kliče k uporu. Istega leta pa v Ljubljani izide (že druga Slomškova izdaja!) Blaže in Nežica v nedeljske] šoli in v Torinu don Boskov Preskrbljeni mladenič; slednja nudita mladim pogoje za izobraževanje in vzgojo ter tako za dvig kakovosti (mladega) življenja v osebnem dostojanstvu in drugih človekovih pravicah. Skupna jima je vzgoja mladega človeka v veselju in poštenosti. Pri Slomšku sta stalnici njegovih pesmi, pridig in vzgojnih črtic; pri don Bosku pa je najbolj splošen vzgojni cilj, da bi bili mladi veseli ter da bi postali pošteni državljani in dobri kristjani.
Domala skupni jima je vzgojni trinom, ki se pri škofu Slomšku glasi:
konec s to slovnico. Postal sem velik in močan, pa nisem nikoli videl teh knjig." Skupno jima je tudi to, da sta si vsakdanji kruh služila kot pastirčka in že tedaj zbirala svoje tovariše k poučevanju in razvedrilu. Skupno
"Prava vera bodi vam luč, materni jezik bodi vam ključ do zveličavne narodne omike" (vera, jezik, kultura). Don Bosko pa svoj preventivni vzgojni sistem postavi na temelj "vere, razuma in ljubeznivosti". Niso to smerodavne
koordinate za sodobno vzgojo in izobraževanje?
Ni skupna tudi njuna slava sve-tništva? Zato smo blaženega Antona Martina Slomška postavili za zavetnika učiteljev, vzgojiteljev in katehe-tov (2004), sveti Janez Bosko pa je bil razglašen za očeta in učitelja mladine (1988). ■
Alojzij Slavko Snoj SDB Zahvaljujte se Gospodu!
To je klic, namenjen vsakemu izmed nas. Opogumlja nas, da nismo sami. Z nami je On, ki nas je vzljubil in nam pokazal pot, ki vodi v boljše čase. Teh pa ni brez življenja z Njim.
"Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota" (Ps 117,1). To se trudim jemati resno. Za vse gre zahvala Bogu, ki me je pred skoraj dvajsetimi leti poklical v službo, v kateri delam z otroki s posebnimi potrebami in njihovimi družinami. Vse to doživljam kot dar in tega se resnično veselim.
Najpomembneje je, da otroci razumejo, da Bog je, in ga sprejmejo v svoje življenje kot prijatelja, ki jih ima rad in ostaja vedno z njimi. V spontani molitvi dobim odmev, da je res tako. Tudi nasmeh njihovih obrazov izžareva to resnico. Tukaj si upam uporabiti misel iz Malega princa: "Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno." To še močneje doživim v pripravi na prejem zakramentov: sv. spovedi, sv. obhajila in sv. birme. Takrat je Bog res na delu, sebe doživljam le kot orodje. Ob pripravi na prejem zakramentov družin ne puščam ob strani. Toplo jih povabim k sodelovanju in doživim lep odziv ter
pripravljenost za skupno delo. Za vsako slovesnost prvega sv. obhajila in sv. birme imamo duhovno obnovo s celo družino v kakem domu duhovnosti. Mnogi otroci bi zaradi gibalne ovi-ranosti težko prišli do zakramentov. Z mnogimi delam individualno. Za vsakega imam lastno metodo - metodo ljubezni.
Veliko bogastvo in blagoslov so ani-matorke, s katerimi pripravimo program za otroke, sv. mašo na začetku ve-roučnega leta, ogled jaslic ter romanja v razna Marijina svetišča. Cilj tega je tudi druženje družin, da se začutijo med seboj, si podelijo veselje in bolečino ter najdejo novo moč za vsakdanje življenje. K vsakemu otroku, vsaki družini poskušam pristopiti z razumevanjem ter nositi z njimi veselje in težo dneva. Zavedam se, da rast daje Gospod, zato vse spremljam z molitvijo.
Posebej cenim, da je moja navzočnost v zavodu CIRIUS v Kamniku odobrena s strani Ministrstva za šolstvo. V zavod prihajam kot domov in sem tega resnično vesela. Srečanja z osebjem, učitelji in vzgojitelji so obojestranska obogatitev - lepa, topla, domača.
V dvajsetih letih sem srečala mnogo otrok, tudi teh, ki ne prihajajo k verouku, in vem, da vsakemu največ pomeni osebni odnos. Zavedam se svoje krhkosti, vendar se veselim Božjih darov in luči, ki mi jo daje v tako obilni meri. Verujem v Božjo pomoč, se zanjo zahvaljujem in grem vedno znova z veseljem dalje. ■
s. Magdalena Cimerlajt, uršulinka
Misli ob podelitvi Slomškovega priznanja
velikim veseljem in hvaležnostjo .y gledam v leto 2003, ko smo se z navdušenjem začeli pripravljati na razglasitev blaženega A. M. Slomška za zavetnika slovenskih učiteljev, vzgojiteljev in katehetov.
Prvič sem se srečal s Slomškom kot otrok v domači družini, ko sem na knjižni polici večkrat prelistaval drobno knjižico o Slomškovem življenju in opazoval njegovo sliko v značilni škofovski drži. V šoli se ne spomnim, da bi kaj več izvedel o njem, morda
Z
nekaj v gimnaziji pri slovenščini, ko smo brali znani Prešernov epigram o Slomšku in izvedeli, da sta bila sošolca in prijatelja.
Z osamosvojitvijo Slovenije je v meni raslo zavedanje o tem velikanu duha in srca. V začetku 90. let smo z domačo župnijo prvič poromali na Ponikvo, nato sem tja zahajal večkrat in prebiral o Slomšku. Pomenljiva in nepozabna je bila njegova beatifikacija v Mariboru leta 1999. Srečevanja z bl. Slomškom so postajala pogostejša, ko smo se pred 10 leti v DKPS odločili, da Slomšek postane tudi naš zavetnik. Vesel sem, da je postal naš priprošnjik pri Gospodu. V lepem spominu mi ostaja štiridnevno pešromanje po Slomškovi poti od Bizeljskega do Nove Cerkve, še posebej prenočevanje v njegovi rojstni hiši, kjer sem še najbolj občutil njegovega duha. Septembrska srečanja na Ponikvi so zame posebni, praznični dnevi, podobno kot rojstni dan ali god. Zdi se mi, da sem na Ponikvi ob izviru čiste vode, ki me bo osveževala na dolgi in naporni poti skozi šolsko leto.
Pri bl. Slomšku me posebej nagovarja njegovo zares svetniško življenje. V svojem razvejanem poslanstvu ni spregledal nikogar in ničesar. Bil je tako življenjski, a obenem vseskozi zazrt v nebo. Njegova globoka vera je osvetljevala vse njegovo tuzemsko prizadevanje.
Posebej mi je vzor kot učitelj in vzgojitelj. Visoko je čislal učiteljski stan ter poslanstvu dobrega učitelja in vzgojitelja posvetil veliko svojih moči. Bil je pokončen in premočrten. Občudujem njegov občutek in skrb za slovenski jezik, ko je v praktično povsem nemškem jezikovnem morju gradil trdne otoke slovenščine.
Iskreno si želim, da bi Slomšek kot eden izmed velikih graditeljev slovenskega doma dobil ustrezno mesto tudi v učnih načrtih, v šolskih učbenikih in slovenski pedagogiki nasploh. Tu lahko naredim nekaj kot učitelj med dijaki v šoli, ta dolžnost in obveza pa sta dani vsem ozaveščenim slovenskim učiteljem in vzgojiteljem, ki živimo iz nesmrtne in neizčrpne Slomškove dediščine. ■
Ludvik Mihelič
Ni brezupno
V prvih letih poučevanja si nisem predstavljala, da bo prišel čas, ko se bomo verni učitelji, pedagogi in kateheti lahko združevali. V tistem obdobju smo si enako misleči lahko le v odmaknjenih kotih šolskih stavb voščili blagoslovljen božič ali veselo veliko noč. Vse je bilo videti tako nepremagljivo. Ko je nastalo naše društvo, se mi je zdelo, da se je pred menoj odprla široka in svetla pot, na kateri bom lahko brez strahu dijakom predstavila krščanske vrednote. Realnost seveda ni tako bleščeča, kot so bile moje sanje. Ni pa brezupno! Društvo katoliških pedagogov Slovenije postaja s svojimi člani sogovornik, ki ga sicer še ne upoštevajo, ga pa slišijo vsi, ki določajo šolski prostor in delo z mladino.
Publikacije, seminarji in sporočila, ki nastajajo v društvu, trkajo na srca in vest vseh, ki želijo, da bi bili naši mladi vzgojeni in ustrezno izobraženi. Društvo je spodbuda vsem pedagogom, da kljub vsem težavam z žarom in veseljem učijo ter vzgajajo naše mlade.
Čeprav učitelj v družbi nima veljave, ne pozabimo, da je naš vzornik in pri-prošnjik blaženi A. M. Slomšek stavil na dobre učitelje. ■
Irena Snoj
Dan katoliškega šolstva: Po boljših ljudeh skrbimo za boljše čase
V soboto, 28. 9. 2013, smo se člani DKPS že tradicionalno odpravili na Ponikvo, tokrat na 10. Slomškov dan. Letos so se slovesnosti udeležili tudi strokovni delavci slovenskih katoliških vrtcev, šol in zavodov, kateheti ter člani društva. Skupaj so pripravili odlično in nepozabno slovesnost.
Ob 10.00 je bila sv. maša pod vodstvom g. Ivana Štuheca ob somaševa-nju desetih duhovnikov.
Potem smo se odpravili na OS Blaža Kocena Ponikva, kjer nam je po pozdravu ravnateljice šole znani zdravnik in psihoterapevt dr. Zoran Milivojevic predaval o pasteh in izzivih permisivne vzgoje. Predavatelj nam je predavatelj nazorno predstavil zmote in zablode staršev in vzgojiteljev pri vzgoji ter
nam nakazal pravi in bolj učinkovit vzgojni pristop.
Sledil je kulturni program s podelitvijo Slomškovih priznanj, ki so jih dobili: g. Ludvik Mihelič za velik trud in uspeh pri delu z mladimi, uršulin-ka s. Magdalena Cimerlajt za izredno in predano delo v zavodu za otroke s posebnimi potrebami v Kamniku. in ga. Irena Snoj z izrednim smislom za poučevanje fizike in matematike na Gimnaziji Šentvid. Naziv 'častni član' je prejel dr. Alojzij Slavko Snoj, sale-zijanec, sedaj odgovoren za študente podiplomskega študija v Rimu. Žal je bil odsoten.
Po kosilu smo člani DKPS odšli v Šentjur. V starem delu trškega jedra stoji lično urejena rojstna hiša družine Ipavec z letnico 1760. Ogledali smo si stalno razstavo o njihovem življenju in delu. Danes je tu poročna dvorana, v kleti vinoteka, vrt pa krasita stara lipa in trta modre kavčine, ki je cepič naj-
D
starejše trte v Evropi z mariborskega Lenta. Družina Ipavec je bila znana zdravniška družina, napredna in na-rodnozavedna. Izredno priljubljen je bil zdravnik dr. Franc Ipavec, ki je imel več otrok. Najbolj znana sta bila brata Gustav in Benjamin, oba zdravnika in nadarjena glasbenika. Prvi je avtor narodnih pesmi (Slovenec sem, Domovini, Vse mine Benjamin pa slovi po prvi zgodovinski operi iz l. 1891, posvečeni ženi Ančki z naslovom Teharski plemiči, in odrskem delu Tičnik. Gustavov sin Josip je avtor prvega slovenskega baleta s pantomimo Možiček in operete Princesa Vrtoglavka. Josipov sin Jože je bil slikar. Njegova dela so razstavljena v hiši - muzeju. Po njegovi smrti l. 1998 ni več potomcev.
Slomškov dan smo zaključili polni lepih vtisov. Hvala organizatorjem, še posebej DKPS s predsednico go. Marijo Žabjek, p. Silvu Šinkovcu, nastopajočim in vsem prisotnim. ■
Fani Medved
Jesenski meseci v OS Ljubljana
ogajanje v OS Ljubljana je v jesenskih mesecih obarvano s prireditvami, posvečenimi našemu zavetniku bl. Slomšku. Slomškovega dne na Ponikvi smo se udeležili 28. 9. 2013, dva dni prej pa smo pripravili pogovorni večer v okviru Socialnega tedna: Kaj kot učitelj upam in v kaj zaupam. Izpostavili smo odgovornost do mladih in svoja občutja v preizkušnjah, ki od nas zahtevajo pokončno držo in jasen odnos do krščanskih vrednot.
Oktobrski pogovor s Slomškovimi nagrajenci je bil posebno doživetje, saj nam je odkril temelje njihove duhovnosti, delovanja in poslanstva, kot ga sami doživljajo. V pogovoru je sodeloval tudi dr. Franci Kolenec, letošnji dobitnik republiškega priznanja za življenjsko pedagoško delo z otroki s posebnimi potrebami. Tudi njegov prispevek je med nami zažarel kot lučka na učiteljevi poti - enaka svetloba je žarela iz besed vseh letošnjih nagrajencev.
Na novembrskem Slomškovem večeru, 21. 11. 2013, pa smo prisluhnili zanimivemu in vsebinsko bogatemu predavanju Vida Kregarja o Slomšku in njegovih romanjih. ■
Helena Kregar, predsednica OS Ljubljana
Sprehod po minulih dogodkih
Festival Lupa in Socialni teden
DKPS se je 26. 9. 2013 predstavilo na stojnici v Stritarjevi ulici v Ljubljani na festivalu nevladnih organizacij. Mimoidoči so radi po-