Kranjske vesti, —r— »Zlati •Sasi" se rradajo. Zadnjo nedeljo je posetila večja družba prijazno Šnaartno pri Litiji. Vas ima res velikansko cerkev, razkošen farovž ia sedaj se pa še zida popolno novo nčukališče11, ali kakor pravijo ljudje: nfabrika za čukalado". Proti tem poslopjem je šolsko poslopje kot raala bajtica, katero je dvakrat premajhno za tako množino šoloobiskujočih otrok. (Pravzaprav bi je še treba ne bilo, kakor prarijo nekateri tamošnji klerikalci.) Pa še neko posebnost so videli veseli izletniki. Po poti naenkrat pridrri elegantna kočija, v kateri je sedel nek črnuh, spredaj pa dva elegautaa kočijaža s panama slamniki. Eden izletnikov se kar začudi inzakliče: rSaprlot, v šraarskem farovžu se pa postavijo, takih kočijažev se pa še na Duna.ju ne vidi I" Mimo prišedša ženica pa to sliši, se ustavi in pravi: ,,Gospod, vi ste se zmotili, ta dva nista farovška akučarja", ampak sta učitelja Da šmarski šoli!" Vsi so se čudili in v duhu videli zlate čase, ki se nam zopet bližajo, ko bodo nekateri učitelji zopet mežnarili in ministrirali! Oba najnovejša farovška kuearja v Šmartnem pa nista porabna sarao za kofcijaženje, ampak sta, kakor govorijo ljudje, jako dobra nanštrajharja". Sedaj, ko sovpočitnice, sta se vdinjala tudi pri zgradbi BČukališča in pleskata eobe, vrata itd. Kam jadramo ? ?