KATOLJSK CERKVEN LJST,
^Danica" izhaja vsak petek na celi poli, in velja po pošti za eelo leto 4 gl HO kr.. za pol leta 2 gl. 40 kr., za eetert leta 1 gl 30 kr V tiskarnici sprejemana za eelo 4 gl., za pol leta 2 gl., za četert leta 1 »1., ako zadene na ta dan praznik, izide .,l»anieat4 dan poprej
Tečaj XXXIX.
V Ljubljani, 24. kimovca 1886.
List 39.
Nekaj dima.
1 Dalje.)
HI.
„0n pa jim reče: Jaz senj, ne bojte se!" (Jan. ti, 20.)
Ko je Peter spoznal Kristusa, rekoč: „Ti si Kristus, sin živega Boga"! mu odgovori Jezus! „Blagor tebi, Simon. Jonov sin! ker meso in kri nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih. In jaz ti rečem: ti si Peter (skala), in na to skalo bom zidal svojo cerkev, in vrata peklenska je ne bodo zmagala." (Mat. 16,16—18.)
Po mislih in nazorih poganov, in. priprostega ljudstva tudi dandanašnjega, so globoke jame in brezna, posebno žrela ali žekna ogujemetnih hribov, vrata in odduški pekla. Delfiški tempelj staropoganskih Gerkov je bil zidan nad tako jamo. iz ktere so prihajali udušljivi plinovi. Za altarjem v poganskem templju v Ektatani, pravili so, da je za časa rimskega vojvoda Pompeja prišla kuga iz ondašnje lame, in se je po vsem svetu razširila. V poganskem Rimu je bilo v sredi mesta brezno (mundus). o kterem so marnjali. da so ondi vrata pekjenska. Ondi je bil pokopan Romul, pervi kralj rimski. Žrelo tistega brezna je bilo zaperto s čer no skalo: lapis manalis. Kamniti levje stražil poleg brezna. Tako so mislili tudi judje. da na skali Morija, na dnu jeruzalemskega templja, velikega brezna, kamor so ob času vesoljnega potopa vode se pozgubljale. je bil nad ustjem sveti kamen: „ebeu šatja.u Na tem kamnu je bilo začerkano najsvetejše in neizrekljivo ime Božje. Po nauku judovskih rabinov je še dandanes tisti kamen nad breznom, ali nad vrati peklenskimi. *) Ako hočejo podzemeljske vode vskipeti, pa ugledajo presveto ime na onem kamnu, se hitro nazaj umaknejo v globočino. Ako ljudje po pravici in resnici prisegajo, se dvigne sveti kamen in sprejme prisego, in se zniža ter zamaši ono brezno, da se svet ne zruši. Ako pa kdo krivo prisega. se ne zniža. temuč vode iz brezna pri-hrume čezenj in ga poplave in čerke svetega imena se potope v breznu. Vode rastejD in hočejo potopiti ves
*) Skala, na kteri je imel Izak darovan biti. je res še dandanes v Omarjevi mošeji, nekdanjem tempeljuu, in ima vflik pomen, ako se obrača na daritev sv. maše, in v tem pomenu se morajo tolmačiti rabinski temni pritikljeji. Vr.
s' et. pa Bt>« neskončno usmiljeni pošlje angelja iz uebes s TOterimi ključi, da zapiše zopet sv. ime in kamen vterdivši zapre žrelo tistega brezna, da svet dalje obstoji." (Sepp. Leten Jesu. V. str. 103.) — Kakor niso potresi razdejali skale tempeljnove, tako vsi potresi novih krivih ver nič ne opravijo zoper skalo, ktero je Kristus postavil podlago svoji cerkvi Sredi valov poganskih narodov v starem veku se je ohranil tempelj in kamen: eben šatja — sveta skala - , ko pa ie izvoljeno ljudstvo nehvaležno zaverglo Kristusa, pravi temeljni in vogelni kamen sveta, ki je obljubil, da v treh dneh bo sozidal živi tempelj svoiega telesa in svojih udov vernikov. — se je zgrudil tisti sveti kamea, pregrinjalo v templju se je stergalo od verha do tal. Kmalu so jele dvigati se iz brezna peklenskega vse strahote nad izvoljeno sedaj zaverženo ljudstvo, in čez mesto in tempelj je prišlo razdjanje in gnjusoba, da kamen na kamnu ni ostal. Ko so za časa cesarja Julijina, odpadnika, zopet hoteli tempelj zidati, da bi Kristusovo prerokovanje na laž postavili, se je brezuo res odperlo iu šviguili so žvepljeni zublji (plameni) iz globočine ter so nekaj delavcev pogoltnili, druge razperšili, da niso nikoli več se prederznili dela ponavljati.
Kamen posvečeni na naših altarjib. kjer se vsaki dan Najvišemu daruje najsvetejši dar: Siu Božii pod podobami kruha in vina, je tudi zapornica terdna in močna, da se kužni dim iz peklenskega brezna pulitečih bogoklerij, prekliujevanj, vsakoverstuih hudobij iu pregreh ne more tako pogubonosno razširjati po svetu. Neki učenjaki terde, da je dandanes veliko več neviht, viharjev, toče treska in hudega vremena zarad tega. ker je veliko več dima po zraku, kot ga je bilo nekdaj. Koliko fabrik je po svetu, koliko železniških hlaponov, koliko parobrodov itd., kjer silno veliko premoga po-žgejo, in se brazštevilni dimnati drobci noč iu dan v zrak vale. Vlani se je v naši Cislitaniji 1275 milijonov smodek (cigar) pokadilo.
Nu, se ve. da vsled vsega dima iz raznih tvornic, železnic, parobrodov iu mili ionov smodk, ki se popušijo dan za dnem, leto za letom, se vzduh jako neznatno predrugači. Vendar pravijo, da se električni tok z derfjrc« njenjem dimnih drobcev pomnožuje. Saj pri ognjoraetr>fh hribovih opazujejo, da kadar bruhajo iz sebe' ogenj, pepel, lavo in sopar z raznimi plinovi, je to bljuvadie večinoma združeno s potresom, z bliskanjem, gromoV'
io treskom. Eden najnovejših pisateljev terdi celo, da elektrika provzročuje Koleru in kužne bolezni.
Gerška basen o najvišem njihovem božanstvu Zevsu pripoveduje, da je ta bog premagal z bliskom gerdo pošast, zmaja Tifona (Typhon), ter celi otok Trinakrijo (Sicilijo) nanj zavalil. Pod tolikošno težo menda stoče Tifon, in ko se kolilKat gane. nastane potres in zmaj bljuje ogenj iz gore Etne. Eoini naš Bog in Zveličar Kristus je res premagal peklenskega zmaja ter založil ga s silno terdno skalo svoje svete Cerkve. Pod to hkalo viioč se hudoba provzročuje duševne potrese na svetu, ter skoz usta svojih priveržencev bruha strupeni ogenj in dim krivih naukov; a premagati je ue more in je ne bode mogla nikoli. Pred cerkvijo sv. Petra v Rimu je na sredi velikega terga postavljen obelisk (velikansk šil a s t kamen) s pomenljivim napisom: rCbristus vincu, Christus reguat . Christus imperat!" {Kristus zmaga, Kristus vlada, Kristus zapoveduje!) Altarni kamen, na kterem se ponavlja neprenehoma najsvetejša daritev novega zakona, pomenja tudi skalo — Kristusa. Že Izaija prerok pravi: »Poslušajte me vsi, ki hrepenite po tem. kar je pravičnega, in iščete Gospoda: glejte na skalo, iz ktere ste izsekani... Dvignite oči svoje k nebu in ozrite se doli oh zemljo, ker nebo se bo stopilo ko dim, iu zemlja bo shudeia ko oblek, iu stanovniki na nji bodo zginili kakor ona: moje zveličanje pa ostaue vekomaj, in pravica moja ne bode se zmanjšala." (Izai. 51, 1. 0.) U slovesnem posvečevanii Cerkve se veliko kadila zažiga, posebno ko se altarni k.imen posvečuje. Ko škof blagoslovi kadilo, reče: „Go*pi;d Bog vsemogočni. Kteremu streže truma angeijev » trepetanjem, kterih služba je duhovna in ognjeua: poglej miiostivo, blagoslovi in posveti to stvar kaiiila, da vse slabosti in \>e bolezni iu vsa zalezovanja nasprotnikova, čuteča njeiiov duh, zbeže ter se ločijo od tvoje stvari, ktero si s predrago kervijo svojega Sina rešil; da je nikoli ue oziedi pik hudobne kače. Po Kristusu Gospodu našem. Amen."
Potem se zažgejo peteri, iz kadila in voska narejeni križki nad altarnim kamnom, ki gore kakor peteri kresovi, iu imajo globoki pomen peterih ran Kristusovih. Med tem pa škof iu službujoči duhovniki pred altarjem kleče pojejo: rAleluja! Pridi sveti Duh, serca svojih vernih uapolnuj in ogenj svoje ljubezui v njih vžgi!" Pri slovesuih mašah se večkrat kadi z dišečim kadilom, v znamenje, da v hiši Božji pridemo kakor v nekak drugi, vzvišeni, nadzemeljski posvečeni zrak, kjer so navzoče trume angeljev nebeških. „Naj se dviguje, o Gospod, molitev moja, kakor kadilo pred Tvojim obličjem." (Ps. 140, 2.) Kadilo torej pomenja serčno molitev, pa tudi častenje, hvalo, darovanje in popolno vzdauje v voljo Božjo. Pri darovauju kruha in vina. ko mašuik poklada ua žerjavico kadilo, ga blagoslovi, rekoč: .Po priprošnji sv. Mihaela arhaugelja, stoječega na desnici kadilnega altarja, in vseh svojih izvoljenih, uaj blagovoli Gospod blagosloviti to kadilo, ter ga v prijetno dišavo sprejeti." To se naslanja na besede skriv. razodenja: „In drugi angelj je prišel in stopil pred altar, deržeč zlato kadilnico, in mu je dano bilo veliko kadila, da bi položil od molitve vseh svetnikov na zlati altar, kateri je pred sedežem Božjim. In dim kadila se je kviško valil z molitvami svetnikov iz roke angeljev pred Boga." (Razod. 8, 3—4.) Sv. Mihael je posebni zaštitnik sv. Cerkve in zlasti najsvetejšega zakramenta. Dve sveči, ki navadno gorite na altarju pri vsaki tihi maši, ste po nauku nekih pisateljev dva verhangeljs, Mihael in Gabrijel, kakor častna stražnika največje svetosti. Lepo poje sv. Cerkev o sv. Mihelu: »Ostudno glavo zmajevo Prot vodniku ošabnosti, V globoko verže dno pekla; Z glavarjem tem se združimo,
Vodnika in upornike	La nam s prestola Jagnjeta
Zažene z dvora rajskega. Doide večne slave ven e.
Glej, da se zoper sedmo zapoved Božjo ne
pregrešiš.
(Otrokom in mladini, tudi odraščenim.)
Neki duhoven pripovedoval je, da je bil svoj dan poklican k umirajočemu bolniku, ki je bil zelo nepokojiu. In kaj ga je vznemirjalo? Rekel je duhovnu, da je nekdaj ko deček bil ukradel nekje žemljo za en krajcar, in zdaj se mu zdi, da tega še ni poravnal; prosil je torej gosp. duhovna, naj on to stori, kar mu je duhoven tudi rad obljub>l.
Glej, ljubi otrok, tako misli umirajoč človek o sedmi zapovedi Božji. Je-li pa res imel povod zaradi tega mlaueniškega greha v skerbi biti? Se ve. kdor Ukrade 1 kr., ali reč, ki ima 1 kr. vrednosti, še ne stori smertnega greha, toda vsekako stori odpustljiv greh, iu ko bi v življenju nepravičnega blaga ne povernil ali narejene škode ne popravil, četudi bi mu bilo to mogoče, bo vse eno, če bi drugače tudi nič na vest* ne imel. se moral v vicah bridko za ta greh pokoriti, <er božji Sodnik nam je naravnost rekel: da se ue pride prej iz kraja kazni, dokler ni zadnji viuar povernjen. Tako tedaj je s to stvarjo, tako uči sv. vera, in po tem samem bomo enkrat sojeni.
Ti tedaj že vidiš, dragi otrok, da imaš v resnici vzrok, tudi to, kar ljuoi Bog v sedmi zapovedi zahteva, prav natanko ceniti. In dobro je, če večkrat ua to misliš, da se hudemu nagnjenju ne udaš, ki te včasih moti, iu da se ue daš zapeljati drugim k tatvini itd. Posebno jeseni se otroci ueredkokrat zoper to zapoved pregreše, ker sauje in druge sadeže kradejo, na polju, v gozdu iu drugod škodo delajo.
Naj ti k vestnemu spolnovanju te zapovedi pomagam ter stavim vprašanje: I. Kaj nam ljubi Bog v sedmi zapovedi prepoveduje? in II. kaj nam v ti zapovedi zapoveduje?
I. Kaj nam ljubi Bog v sedmi zapovedi prepoveduje?
Katekizem odgovarja:
V	sedmi zapovedi je prepovedano: Krasti, goljufati pri meri in vagi, priderževati ptuje blago ali zasluženo plačilo, bližnjega za denar ali blago odirati, ali kakor si bodi poškodovati ga na njegovem premoženju in njegovih pravicah.
V	pojasnilo tega je vedeti: Z ropom in tatvino se ne pregreše le pravi roparji in tatje, temveč vsi, ki njim k temu svetujejo ali pomagajo; ki ukradeno blago kupujejo, najdenega nazaj ne dajo. svojih dolgov ne piačajo.
Dalje se pregrešiš zoper sedmo zapoved, če ptuje travnike ali drevesa poškoduješ, ptujo živino oškoduješ ali pobijaš, dolžno delo zanemariš, ali kako drugo kri-vičuo škodo narediš.
Zapomni si tudi dobro besede: Kdor krade, je tat; kdor ukradeno skriva, je njegov brat! Kdor tatvino ali jednake krivice skriva, zamolčuje, taji; taki je tako hudoben kakor sam tat. Zato pravi dalje nek drug , pregovor: Ko bi ne bilo skrivavca, bi ne bilo tatu.
Da pa bodeš prav zvest in pošten, zapomni si še sledeče pregovore:
Z majhnim se pričenja, z velikim se odienja.
Krivično blago — uiina teka. Skerbno se moraš varovati, da se ne boš z goljufivim govorjenjem dal zapeljati, da bi mislil: sej to je mala reč, to ni nič. Veš, da človek ni več pošten, če tudi le male krivice dela.
Semtertje morebiti slišiš, da ljudje tako-le govore:
»V malih rečeh ni treba tega tako natanko ceniti." — „Bogatinu se nič ne pozna." — »Saj drugi tudi tako delajo." — rSej ne bo nobeden vedil."
To je tatinska modrost! Kdor se po tem ravna, sam sebe goljufa; kajti Bos sodi le po svoiih sv. zapovedih. in ne po tem, kar ljudje govore. Toraj ne daj se premotiti! Derži se veliko več resnice: Vsak pošteno naj živi: To — le to najdalj terpf!
II. Kaj nam ljubi Bog v sedmi zapovedi zapoveduje?
On nam zapoveduje:
Vsakemu svoje pustiti, dati in storiti, ptuje blago poverniti in storjeno škodo popraviti.
Če tedaj imamo v lasti kaj ptujega blaga, denarja, ali če smo bližnjega poškodovali; smo dolžni, ptuje blago poverniti in škodo po moči popraviti; drugač ni odpuščenja pri Bogu.
Ptuje blago mora se lastniku ali njegovim dedičem poverniti; če pa to ni mogoče, mora se to ubogim dati ali v pobožne namene oberniti. Sicer pa se v tacih rečeh posvetovaj s spovednikom, posebno ko bi bil kako škodo storil v tovaršiji z drugimi, ali če nimaš s čim poverniti.
Sedma zapoved tudi zapoveduje: Vsakemu dati, kar je njegovega, in dobrotno se proti bližnjemu obnašati.
Semtertje boš slišal, da kdo poreče: jest sem pošten
človek, — nisem nikomur nič ukradel..... Naj si je,
da pri ljudčh veljaš za »pravičnega človeka".... je pa li ljubi Bog s tem že zadovoljen? Nikakor ne. Ce kdo ni tat ali ropar, spolnuje s tem še le en del sedme zapovedi, namreč oni del, ki se glasi: r Vari se hudega." Toda k popolnemu spolnjevanju zapovedi gre še drugi del: »Delaj dobro." Ko bi kak kristjan ne hotel od tega nič vedeti, ko bi dela usmiljenosti opustil, če tudi bi mu bilo to mogoče, takemu bi se pri sodbi Božji ne godilo dobro, kakor nas Bog Odrešenik učf, ki bo sodnji dan onim, ki bodo stali na njegovi levici, rekel: Poberite
se spred mene..... Bil sem lačen, pa mi niste dali
jesti itd."
Izgledi iz življenja sv. Benedikta Labre.
Benedikt Labre je bival v hiši svojega strica, šel je pa neki dan na vert, da naj po zadobljenem ukazu nabere rudečih jagod za na mizo. Majhna hišna deklica, ki je slučajno prišla tudi na vert, hotela jih je pokusiti in je prosila nabirajočega Labreta, naj jih njej da en par. Benedikt je naravnost odgovoril, da ji ne sme nobene dati. da bi jih pa rad, ako gre strica za dovoljenje prosit. Deklica prišla je kmalu nazaj ter rekla: »Dovoljenja nisem dobila; pa le daj mi jih par, je pristavila. sej stric ne bodo zvedeli." Ce tudi stric ne zvedo." odgovoril je Benedikt. »Bog bo videl." „E kaj!" reče sladkosnedni otrok, »sej jih ne zahtevam veliko, le dvč: to je malenkost, to že smeš storiti." — „Malen-kost! Kaj praviš ti?" nadaljeval je Benedikt, .kar Boga žali, to ne more biti nikakoršna malenkost. Verh tega pričenja se z malimi rečmi in pride se počasi do večjih. Danes je le par rudečih jagod; le prekmalo izueverila bi reči večje vrednosti. Ti sama bi danes ukradla par šivank. drugokrat male škarjice, in potem, ne da bi dolgo pomišljevala, še kaj dragocenejega. Obžaluj to misel in spovej se je, prej ko mogoče." — In pred čimur je bogaboječi Benedikt nepremišljeno deklico tako resno svaril, tega varoval se je sam najskerbneje. Nekega dne pripetilo se je, da je bil z nekterimi otroci svoje starosti na deželi, in ti so pri sosednjem kmetu jabelka kradli. Mislili so Benediktu postreči s tem, da so mu jih en par ponudili. On pa se za vse človeške ozire ni zmenil, branil se je tudi le eno samo jabelko
sprejeti in rekel je neprestrašeno: »Ta jabelka so ukradena, ni dovoljeno jih jesti, in jaz nočem nobenega." (Prim. »Kinderfrd." IX.)
Spomin
na zlato mašo v Smartinem pod Šmarno goro.
8. avgusta 1886.
(Dalje.)
Došle so še druge čestitke in druga pisma preča-stitemu župniku in zlatomašniku, kakor, pismo prečast. gospoda, župnika v Št. Rupertu in sošolca zlatomaš-nikovega. kteri čestita svojemu staremu prijatelju in sošolcu tako-le:*)
Predragi moj Anton preserčni brat v Kristusu!
S kakim občutkom sem čital o Tvoji zlati sv. maši? S čisto drugačnim, kakor o vsaki drugi, ker tu velja zlato sv. mašo prebljubljenega sošolca. Dvojuo veselje bi bilo moji duši, ako bi bilo od Boga tudi ljublj. gosp. proštu Zupanu dano, 8 Taboj vred svojo petdesetletnico obhajaM. ker bil je v mojem teku odločivni prijatelj! Zdaj pa bratovske molitve od svojih znancev prosi ležeč na smertni postelji. »Investigabiles viae ejus!"* — Srečo Ti tedaj vošim k tej redki svečanosti, ter se bodem, ako Bog da, tudi pri sv. maši v nedeljo še priserčniši s Taboj in s Tvojo preginjeno zahvalo sklenil, ker.Ti si edini izmed nas doživel jubelarja! Tudi jest se bližam in tečem, pa Bogu je znano, ali dosežem? Morda se vresniči; »Deus infirma elegit."
Toplo se Ti priporočujem v Tvoj blagi spomin ter Te zagotavljam, da Te v sercu zvestem nosim, dasiravno Ti leta in leta minejo brez kake moje verstice. Dobro veš, da vsikdar sem Te priserčno ljubil, začenši odaar sva se spoznala, in zlasti se mi je Tvoje serce priljubilo, odkar si bil zložil žalostinko po ranjci sestri Elizabeti in mi v tolažbo poslal. In osculo Domini. Tukaj se ne bova več vidila, Ti ne prideš do mene, jest pa do tebe ne morem, imam nadložne noge; — še ljubega Škrabeca več ne obiščem v Rudolfovem. Pozdravljam vso v. č. duhovščino, praeprimis P. T. gospoda kanonika, kateri bodo Tvojo petdesetletnico slavili.
Ves	Tvoj 8enex
Alojzij.
Dalje pismo in čestitka prečast. gospoda Baltazarja Bartola:
Prečastiti gospod župoik! Ljubeznjivi g. zlatomašnik!
Od kar Vas, Prečastiti gospod, poznam, poznam Vas pa od 1. 1846, tedaj skoz celih 40 Ičt svojega maš-ništva, Vas visoko čislam in spoštujem kot izverstnega, vedno vsevnetega duhovnega pastirja. Ravno danes pa stopite v tolikanj redko versto mnogozaslužnih zlatc-mašnikov; toraj prosim, sprejmite te kratke verstice kot borno častitko k prestavnemu zlatomašništvu od moje malenkosti.
O kako veselo boste zapeli »Te Deum laudamus" glede tolike milosti Božje; ako nazaj pogledamo in se poprašamo, kje so tisti mil. škofje, tisti preč. dekani in župniki, ktere smo poznali in njim podložni bili? O ni jih več med živimi! Šli so pred nami — v neskončno večnost! In Vi, preča8titi in preblagi gosp. zlatomašnik i
*) Ker so take prilike le bolj redke, naj ie podamo ne-ktere pisma, da svet vidi, kako se izlijajo serca prijateljev starih med seboj. Vr.
-o razveseljujete dobrote tegi življenja in z gorko vuemo delate v Gospodovem vinogradu v povišanje Božje časti iu v blagor svoje iu drugih duš zveličanje; o to je posebna milost Božja! Dobrotljivi Bog Vam daj še — še kake leta v prevzvišeni namen preživeti in poslednjič pa po tolikem prestanem trudu in terpljenju in mnogih zaslugah presvitli venec nebeški! — Quod exaudiat beuigue Deus!
Z vsem spoštovanjem, priserčnim pozdra^ljenjem in ponižnim priporočenjem v pobožni „inemeuto,"
Vaš
ponižni in hvaležni sluga Baltazar Bartol.
Prelepo je pismo tudi prečast. gospoda in prošta Antona Jarca, ki povdarja. kako je Gospod zlatomašnika celo polovico stoletja viduo ohranil v svoji milosti in v svojem varstvu ter vodil njegovo neutrudljivo duhovsko delo s svojim blagoslovom v Božjo čast in v zveličanje neštevilnih duš. ter mu voši še lepo število let. ako je njegova sv. volja, in potem svitlo krono itd.
Gospod duhovni pomočnik Anton Kukelj, iz Vodic, prav lepo čestita tako-le:
Prečastiti gospod fajinošter. obč espošto va ni gospod z 1 a t o in a š n i k !
Blagovolite sprejeti moja najboljša in odkritoserčna voščila k tako veselemu iu presrečnemu dnevu prihodnje nedelje, ko boflete. najberže edini izmed v*eh novopo-svečencev od 3 avg. 1830 — ker gospod Brus je pre-tečeno nedeljo nevarno zbolel — obhajali svojo zlato sv mašo, obdaui od svojih prijateljev in ljubečih ovčic, blagrovani oii vseh znancev in oenavzočih prijateljev. Žare*, obljuba četerte zapoveai božje se vidoma spoluuje nad Vami. ker ste vedno svoje stariše ljubili z iskrenim 8ercem; Gospod noče poplačati pa tudi zvestega svojega delavca v svojem vinogradu, On hoče, drugim v spod-bujo, počastiti že na zemlji gorečnost Vašo za lepoto Njegove hiše. Vašo očetovsko skerb za zveličanje Vam izročene čede. Vaše izgledno, kerščansko, zares duhovsko življenje. „Tako se časti, kogar hoče Kralj (nebeški) počastiti !* (Ester. G. 9.) Želim iz serca. da bi Vam ljubi Bog. Gospod življenja in smerti, dal učakati še velikokrat, krepkemu na duhu in saj pri tej telesni .moči, obletnico Vaše zlate maše in da bi zlata sv. maša bila vam zastava večnega življenja!
Priporočevaje se Vam v „memento" pri sv. maši, zlasti v nedeljo, sem
z vsem spoštovanjem
Vam hvaležno vdani Ant. Kukelj.
(Dalje nasl.)
Vesela zahvala blagega vradnika.
btirnajstega novembra 1SS5 zbolel sem nauagloma tako nevarno na pljučih in možganih, da je bila v nekoliko dneh vsaka človeška pripomoč zdravnikov čisto brezvspešna. — Velik strah, ki ga je imela moja družina (žena in 4 mali otroci iu 1 vnukiuja), je nepopisljiv, kajti bila bi po moji smerti prišla v največo revščino.
Dasiravno mi velike nevarnosti, v kateri sem bil, niso naravnost povedali, vendar sem jo videl. Vsled tega imel sem veliko zaupanje na božjo vsegamogočnost in usmiljenje, med tem ko sem v mislih primeroma takole molil: „Moj Bog, če tudi je vsaka človeška pomoč pri meni brezvspešna in ce vsa zdravniška veda nič ne more pomagati, ako Ti hočeš, zamorem vendar zopet ozdraveli, ker pri Tebi je vse mogoče, kakor si Ti tudi
neskončno usmiljen iu veš, da bi bilo za in<>jo revno ženo iu moje čvetere male otroke jako žalostno, če že sedaj 8 smertjo zgube svojega reduika in gojitelja; — vendar, Tvoja sv. volja naj se zgodi!4
Tudi svojih dobrih starih starišev, ki bi tudi veliko podporo z menoj zgubili, sem se spominjal v tej molitvi.
S ss. zakramenti prevideu, bil sem čisto umirjen in moje upanje bilo je vedno močneje, da mi bo ljubi Bog pomagal iu sedaj še ne umerjem.
Moja ljuba žena molila je jako veliko in serčno za me, darovala je tudi sv. obhajilo za me (ravno v praznik Marijinega varstva) in opravljala je pogosto v svojem velikem strahu kratke zdihljeje: „Božje Serce Jezusovo, usmili se nas!" „Neomadežano Selce Marijino, prosi za nas!" „Dobri sv. Jožef, prosi za nas!"
Zaupala je terdno v pomoč Božjo in je bila v tem prav posebno poterjeua od svojega v. č. spovednika, Kakor tudi od neke znane poštene gospe.
Dala je moja žena opraviti eno sv. mašo in še 2 je obljubila, in darovala tudi je 1 svečo na čast Materi Božji. — Ravno tako je moj v. č. spovednik za me molil in več še duhovnov, in drugih znancev veliko.
Osmi dan potem, ko sem bil zbolel, nastopila je že razločivua doba (kriza), med katero je zdravnik, ki je imel pri meni opraviti, mislil, da bo vsak čas nastopila smert. Ko je pa prihodnje jutro prišel in našel pri meni nepričakovano iu čudno naglo zboljšanje, je komaj svojim očem verjel iu je sam poterdil: „Bog je mene osramotil." Pozneje rekel je tudi moji ženi, da povsod smejo reči, tu se je zgodil čudež.
Moje zdravje je napredvalo sedaj brez oviranja in in morem reči, da sem se danes, vkljub merzlemu letnemu času. že skoro popolnoma zboljšal, in upam, da bom kmalo že zopet popolno zdrav.
Jaz, moja ljuba žena iu družina pravimo toraj: tisoč- iu tisočkrat hvala bodi Bogu iu posebno čast in hvala bodi ijubeznjivemu božjemu Sercu Jezusovemu, neomadežanemu sercu Marijinemu in dobremu svetemu Jožefu, za to nam podarjeno, oziroma sprošeno veliko milost, da me je moja ljuba družina zopet nazaj dobila.
Ker je moja žena storila obljubo, da če moje ozdravljenje, oziroma uslišanje njenih molitev, razglasiti, torej spoluim s tem to obljubo, iu vljudno prosim, da bi to izvanreduo skazano milost, o kateri sem v svojem notranjem prepričau. v večjo čast in slavo Božjo v listu „Send0ote des gottlichen Herzens Jesu" hoteli razglasiti.
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Iz Ljubljane. (Zidanje stoljnice sv. Nikolaja.) (Dalje.) Pozneje je povzel misel za zidauje stoljnice Janez Anton Dolničar (Thaluitscher) pl. Thalberg, stoljui dekan in generalvikar. Zbrali so se 2. grudna 1(399 v hiši stoljnega prošta Jan. Prešerna k prijaznemu pogovoru. Bili so pričujoči tudi: kanonika Jan. Piči in Frančišk Bogomir baron Polhograški, in Maksim. Leop. Rasp, župnik v Kamniku. Dolničar je o tej zadevi poročal z vso gorečnostjo, in vsak pričujočih je obljubil ne le denarne pomoči, temuč da bode tudi sploh to reč na vso moč pospeševal. I a sslep je bil naznanjen vsemu kapiteljnu in tudi s pohvalo sprejet; potem se je izročila obravnava knezu škofu grofu Žigu Herbersteinu, kteri je v to privolil in dal besedo, da bode reč po svoji moči podpiral.
Čis za to početje sicer ni bil vgoden, ker ob tistem času so oo. jezuiti imeli v delu povzdigo svoje cerkve; razširjali so grad pod Turuom; oo. frančiškani so imeli opraviti z zidavo mostovžev; redovnice klarisarice so
»u\iie kapelo Jezusovemu presv. Seit»i, a»guštinci ;>a delali vertoo obzidje.
Pri tem Delničar ni omagal v svoji gorečnosti; posvetoval se je z domačimi iu tujimi mojstri, celo iz Milana je bil poklican slavni stavbar kapucinski Brat Floreucijan. ki je naredil načert za stoljnico, potem je potoval v Varaždin zidat samostan, kjer pa je kmalo potem v 70. letu svojega življenja umeri. Po več posvetovanjih in poskušnjah je Benečan iu ljubljanski meščan Fr. Bombazi, s pripomočjo Petra Janni-a, prevzel delo, ki ga je zveršil s pomočjo mojstra Pavla Jugovic-a, in po tega smerti z njegovim naslednikom Gregorijem Maček-om, doveršil po načertu Andreja de Puteis, iz Jezusove družbe.
Knez in škof Herberstein se je škofijstvu odpovedal in se je s svojim spovednikom Andrejem švcigerjem S. J. vred podal v red sv. Filipa Nerija! Naslednik mu je bil Ferdiuand pr. pl. Kuenburg, ki je takrat po opravilih potoval v Rim. Dolničar tedaj se jp ao njega obernil in novi škof je na svoje stroške po omenjenem stavbarji dal narediti načert. po kterem se je stoljnica potem zidala, se ve. razun kuple. ki je bila dostavljena od mojstra Medveda še le pred 50 leti.
Predno so začeli podirati staro cerkev, je Dolničar po Karolu Martinucij u dal zrisati staro cerkev in vse grobne spominke po cerkvi z napisi vred, da se ohraaijo spomini starodavnih mož, ki so imeli v stari cerkvi počivališča, kakor: Turjaški, Ursinovci, Lambergi, Barbovci, Ravbarji, Sebrijahi, Možgoni, Verniki (Berniki) in drugi.
Ravno tako so storili z napisi poprešnjih škofov, kakor Žiga pl. Lamberga. pervega ljubljanskega škofa; — Tomaža Hrena, ki je bil imenovan ljubezen in veselje Kraujskega iu je počival v ravno tistih rakah s svojim naslednikom Rajnoldom Skar!iči-em v kapeli vsih svet nikov; — knezo- škofa gr. pl. Rabatta S. J. in viteza reaa Jeruzalemskega, kakor tudi več proštov, dekanov in kanonikov.
Ob enem je bilo iz knezo-škofijske pisarne dano vabilo do vsih župnikov po škofiji za pomoč k zidanju. Tretjega mal. travna 1701 je Matija Paraaižič S. J. v stari stoljnici imel zadnjo pridigo, v kteri je vse prebivalce vuemal, da naj se diansko vdeležujejo tega tako hvale vrednega dela. Potem je bilo sv. Rešnje Telo s procesijo preneseno \ oratorij ali svetišče, ki je bilo priravnano za začasno obhajanje službe božje.
Osmega mal. travna so pričeli podirati staro cerkev, kar je bilo dokončano 14. vel. travna Med tem ko so ie staro cerkev razdevali. so pričeli že tudi kopati in delati temelj za novo. iu bil je temelj doveršen do 6. rožuika. Glavni zidovi so bili že v letu 1701 toliko izpeljani, da so 28. kimovca mogli že krov postaviti.
Pri zidanji so k pripravi apna rabili veliko vina, da bi bili zidovi bolj terdni iu bi dobili večji terpež. Za obokauja, ki so se pričele 11. svečana 1702, so rabili puhel in lahek kamen, ki so ga bili našli ob znožji ljubljanskega gradu zunaj vrat takratnega frančiškan-• skega samostana in je slavni magistrat dovolil v ta namen ga rabiti.	(Dalje nasl.)
V Travniku, 13. kimovca. Preč. gosp. superijor in gimnazijski \odja P. Aleksander Hofer v Travniku, naš rojak, nam piše o došlih 3 Bošnjacih, ki so prej v Ljubljani študirali in o druzih ondotnih zadevah ter pravi:
Nenadoma došli so mi trije namesto enega dečka (kakor je bilo v začetku vravuano); »uaj bode; poslal Jih Bog," sem si mislil in bil sem jih voljan sprejet. Tvrakovič šel je bil za nekaj dni k svojemu brafu in vernivši se je rekel, da mu je ljubše ostati tukaj kot v Ljubljano se verniti. Kujundžič ostal je precej tukaj.
sc lepo obuaša. iu KaKor jc viditi, In-de dober učeuec. Ivrajnr.vic je šel domu in je zdaj »iraujevaco- v (iu^i gori. kjer imajo pripravnišče, preparandat. khkor ga imenujejo, to je. napravo za dečke, ki se ondi učijo dotlej, da idejo v novicijat.
V našem vstavu je letos peti red gimnazije; veči del učencev je v semenišču (58), a drugi (njih 40) so zunanji, med njimi več razkoluikov in en čifut (jud; po madžarsko »zsido", reci: žido, kar so tudi Jugovci povzeli od Madžarjev ali od drugod, kajti najbolj pripravna je beseda »jud-, latiusko Judaeus, izvirno jutrovsko »jehudi," — sej čerko „j" Lahi io Francozi izrekajo za. „dž- ali za »ž*. nikoli pa ne Slovenci; zato so tudi trezni Krajnci govorili iu pisali „jud" oo dobe slovenske renesanse ali »mešanice": zdaj pa so začeli „žideu uzmati od drugod in jih auektirati. Vr.)
Letos smo zgotovili tudi cerkvico, toda zvouov iu ure še nima; Samasa mi je odpisal, da bi trije mali zvouovi i skup okoli 10 met. c.) stali do 1500 gld., a mi sadaj tega nismo zmožni, treba pervo hišo dozidati. Kranjci zbirajo za cerkev Sarajevsko, in tega ne bojo mogli za nas; kaka familija bi mogla nam zvonove kupiti, in Bog daj, da bi se taka našla!
Kraj naš je posebno zdrav, iu mi živino v miru tudi s Turki. Bog blagoslovi ntše delo; prosim ponižno, priporočajte uas rojakom, naj molijo za našo uapravo.
Odpustite, da sem hervaški pisal; in m je zdaj že polno ložej kakor pa slovenski, besede vedno mešamo s hervaškim. Priporočam se naj gorkejše v molitev; pozdravite prosim, stare prijatelje ...
Iz Lurda. — (Konec.) V nekem tergovinskem mestu južne Francoske zasmehoval je sioveč muogo iskan zdravnik večkrat duplino v Massabielli. Bii je izmed tistih, o katerih govori sv. Pavel, da je trebuh njih bog, in je bil glava vseh razveseljevauj. ki so »e napravljale po mestu. Nekega dne uevaruo zboli jl poskušali so zastouj vse pomočke. Duhoven s Katerim je bil prijatelj, ga je pogosto obisKoval. Nekega dne mu bolnik, katerega so mučile neizrečene bolečine, šaljivo reče: »Nobenega pripomočka mi ni več, slednjič moral bom lurške vode se lotiti." Družina, kateri je bil že več let hišni zdravnik, se je podvizala iu je mu je pripravila. Pervič pil jo je s smehom. Ko je pi olajšauje čutil, vžival je vsak dan z večjo vero. Maio časa nato pelje se pustni torek popoldan isti duhoven, cerkveno oblečen, sredi med oddelki pustnih našemljeucev z Najsvetejšim v rokah k dr. D., kateri je želel obhajan biti v obletnico svojih naj večih traparij*.
Ko mašnik pride, bolnika obdaja veliko število prijateljev. »Ljubi prijatelji," govoril jim je, »zbral sem vas, da bodite priče mojega skesanja iu moje povemitve k sv. veri. Jaz se štejem k onim, ki mislijo, da Bog, kateri je ljudem oblast dal, iz vode sopar delati, iu ga sebi v prid obračati, tudi ti vodi moč podeliti zamore. naše telo in našo dušo ozdraviti. Sicer imam dokaz tega v vodi Massabielske dupline. Ne prašajte me. če verujem v Boga, v Jezusa Kristusa in katoliško Cerkev. Verujem na vse to tako terdno, kakor od zdaj za uaprej verujem v Našo ljubo Gospo Lurško. Hotel sem neoveržljiv spomin na to zapustiti. Bog daj, da vam to podeli moč, slediti mojemu zgledu, katerega sem vam želel dati pri polni zavednosti iu čisto prostovoljno! Tu pred vami bom svoje pervo obhajilo obnovil." Navzoči so goste ^ solze točili iu s svetim pretresenjem prevzeti duhoveu v^ je bil komaj zmožen sv. hostijo deržati.
Zdravnik živel je še več mescev. V zadnjem treuutku se je njegov obraz kar neprevidoma začel žareti. »Ne čutite nobenih bolečin več, gospod doktor", vprašala ga je sestra redovnica, ki mu je tregla. — »Kako naj čutim
bolečine ? odgovoril je. »Vidim Našo ljubo Gospo Lurško vidim — kako je lepa!tt — In smehljaje sfc ločila je od tod.
Sesterska ljubezen.
Zelo poštena gospa prosi: prečastiti! blagovolite naznaniti neko uslišanje molitve k najsv. Sercu Jezusovemu. Tri sestre, pobožne in verne duše. in ob jednem serčne častivke presv. Serca Jezusovega, imele so brata, ki je imel mlin in bil bogat z darovi pozemeljske sreče; toda pri tem je bil vero čisto zgubil. Zbolel je. pa ter ležal dolgo v velikih bolečinah. Vže desetletja bila so pretekla, kar ni bil prejel ss. zakramentov. Noben človek mu ni smel v njegovi bolezni nič reči o prejemanji ss. zakramentov, in verhu tega bila je njegova žena s svojimi otroci vred sama čisto brez vere, in ti so bili naj-zvestejši stražniki, da bi pač nobeden ne opomnil bolnika na spravo z Bogom. Tedaj so sklenile te 3 sestre, da bo vsaka opravljala devetdnevnico k najsv. Sercu Jezusovemu. In glej, mesca sušca 1885 rekel je bolnik eno njegovih sestra poklicati in povedal je z nekim gotovim upanjem, da hoče sprejeti zakramente za umirajoče. Kljubu zoperstavljanja njegove žene in otrok (kakor se za gotovo sliši) ostal je bolnik pri svojem sklepu, in tako bila je po molitvi k najsv. Sercu Jezusovemu ena duša za nebo pridobljena. Sestre pa, prečast. gospod, prijazno prosijo, da bi hoteli to uslišano molitev naznaniti v „Sendbote des hlst. Herzens Jesu."
Stvarnika.
Bog nad nami si kraljuješ, Modro vladaš celi svet. Kar živi. vse preskerbljuješ Toliko že tisoč let; Zemljo lepo prenovljuješ, Solncu si svetlobo dal: Noč po luni razsvetljuješ, Z zvezdami nebo obs'jal.
Bj4 nad nami ki kraljuješ, V bitju nam nerazumljiv, Ti dobrote nam skazuješ, Vsim stvarem si ljubeznjiv? Svoje ljubimo naj brate, Tako hočeš Ti, Gospod; Poterpimo vse naj ?a Te, In Ti služimo povsod!
Bog nad nami ki kraljuješ, Ino var'ješ skerbno nas; Ti nam serca preiskuješ: Sliši naše prošnje glas! Vse nadloge nam odverni, Ki tero sedanji rod; Svoj obraz Ti k nam oberni, O mogočni naš Gospod!
Bog nad nami ki kraljuješ, Ti vesoljstva Gospodar, Zdaj plačuješ. zdaj kaznuješ* Kakor si zasluži stvar; Naše prošnje milo sliši. Reši stiske nas, nadlog; Grehe naše nam izbriši. O dobrotljiv Ti naš Bog!
Bog nad nami ki kraljuješ, Ti dobrote vse izvir, Svoje skerbno ki varuješ; Daj nam svoj nebeški mir! Ti nas vedno varno vodi, Skoz življenja temno pot; O Gospod, Ti z nami bodi, Vse nas vari grešnih zmot!
Bog oad nami ki kraljuješ, Ti Vladar vsih zvezdnih čed, Ki nas z neba ogleduješ; Daj nam to, kar nam je v prid! Duše naše zlega reši. Greha brani nas vsikdar; Pot v nebo nam Ti pospeši, Naš mogočni Gospodar!
Bog nad nami ki kraljuješ, Kdo bo vredno čast Ti dal? Ti visoke ponižuješ. Nizke vzdigneš pa od tal; Ti v soglasje vse si združil, Vse spolnuje Tvoj ukaz; Človek pa bi Ti ne služil, Zlobno serdil Tvoj obraz?
Bog nad nami ki kraljuješ, Vedna naj Ti bode čast! Vsim stvarem zapoveduješ — Večna Tvoja je oblast! V prahu bližamo se Tebi, O vesoljstva Gospodar; Vzemi enkrat Ti nas k sebi, Sprejmi k Sebi svojo stvar! I. Z.
Razgled po svetu. Dani se.*)
(Konec.)
Pa tudi serbska vlada ne derži rok križem pri tem poslu. Serbski naučni minister Kujundžič izrazil se je duhovniku serbske pravoslavne cerkve Jovanu S. Popov i č u na sledeči način: „Za Serbijo ni, da bi na večne čase ostala ruska dekla. Proti zapadu moramo se obračati, ako nečemo, da nas vedno siloviteje od Rusije semkaj zaganjajoče se valovje ne požre! Kaj pa se nam sicer more zgoditi, če pripoznamo svetega očeta za svojega najvišjega vidnega cerkvenega poglavarja? Prav nič drnzega ne, kakor da se bo naš živelj s tem okrepčal, poživil in poveličal, in da se bodo konečno vendar tndi naše politične razmere v p»-avi tir spravile; kajti opirsje se na mogočnega soseda v zatišji, se bomo tudi zdatneje branili proti našemu sovražniku. Po narodih se nam je ravnati, ki so v kulturi že daleč pred nami. Kaj pa sploh čaka nas pritlikavce med naredi, če se nikakor ne moremo do tega prijateljstva odločiti? Iz tega pač zadosti jasno sledi, da ni prav nič bolj naravnega, kakor da mi in oni skupno postopamo v politiki cerkveni in deržavni. Jaz za svojo stran se hočem za to idejo boriti, da, mi vsi se moramo boriti, s teronim prepričanjem, da moramo konečno vendar le slavno zmagati. Plačilo potem nam ne odide!"
*) Kar človek želi, to rad sliši in veijame; zato naj podamo tudi naslednji spis, čeprav imamo malo upanja, da bi se kmalo zgodilo, kar obeta. Bogu je pa vse mogoče. Vr
Pravoslavni duhovnik Jovan S. Popovič, čegar dotika z ministrom Kujundžičem je tukaj naznačena. ima v Serbiji že več časa nalogo pot v Rim gladiti. Belo-grajski konzistorij poslal ga je na župnijo Ostat v v Užičkem okraji ob bosanski meji. Ondi je on po svojih propovedib sporazumljenju pot pripravljal, ob enem pa. kakor ga Serbi dolže, sporočila v Sarajevo o tem pošiljal. Čez neka) časa opustil je svojo župnijo, ter je prišel v Beli gr&d, kjer je pričeto nelo nadaljeval ter večkrat tudi obiskoval avstro-ogerskega poslanca grofa Khevenhiillerja. Ravnokar pa. pravijo, je posredovatelj raznih depeš med Belim gradom. Djakovem in Sarajevem. Za plačilo svojega truda pričakuje ga menda imenovanje za arbimanurita v kakem bosanskem pravoslavnem samostanu ter ga bodo ob enem poklicali v pravoslavni konzistorij v Sarajevem, kjer bode ostal, dokler se ne izprazne kak škifijski sedež. Govori se o Banjaluki. Liberalni listi sicer terdijo. da to vse ni druzega nego gola komedija serbskih radikalcev, r ktero mislijo na-prednjaško stranko pri priprostem narodu ob zaupanje spraviti, češ, glejte jib. ki Vas mislijo Avstriji in Rimu izročiti. Naj že bo temu resnica, kolikor draga, mi in z nami gotovo vsak pošten Slovan iz celega serca želimo: Bog daj, da bi bilo res! Naj bo pri prošnja pervih naših aposteljnov sv. bratov Cirila in Metoda pri ljubem Bogu tolikanj zdatna, da se boaemo po veri ločeni bratje Slovani zopet zediuili v eno čedo Kristusovo. Berž ko se bo to zgodilo, prenehalo bo tudi smertno sovraštvo ined Serbi in Hervati. ktero sedaj poaaDja večinoma iz nesrečnega razkol». Iu če se to z«jodi. no hvala Bogu. zgodilo se bo na priprošoio ss Cirila io Metoda, kterima na čast se prav v ta namen tolikanj ss. maš daruje, molitev in drugih dobrih del stori. Zato pa še enkrat: Bog daj!
Belgija. (Žgatijska kuga.) Zdravnik dr. Lambert v Buillon-u je dal sporočilo, ktero očituo kaže. koliko raz-djanje dela žganje med delavci ondotne okrajiue. Pravi, da glavni vzrok revščine je nezmerno pitie žgauja. Ljudje začno delati, pa tudi žganje piti. Buillon ima 2525 prebivalcev. in za te je 82 kerčem, tedaj že na 32 oseb eoa kerčmai Prodajalci šuopsa se v onem kraju dobro počutijo. Trezen delavec je redka prikazen. Naj veče število prebivalcev je pijancev iz navade, ki so skorej zmiraj terčeni. Ker je pa žganje strup, zato se v onem kra;u veliko ljudi zmeša, obnori. in pri vsih druzih boleznih ima ašnops" svo; velik delež. Prebivalstvo se vedno huje kvari in pači. Otroci v žganjarskih kotih in kočah so pogosto gerdi. pokvesasti. slabotni, poclverženi bolezni in drugim nezgodam. (Opazujte tudi pri uas otroke hudih žganjepivcev, in vioili bodete, če se jim ne pozna očetov greh!) Taki reveži se sami zgodaj uče žganje piti, hodijo po žganja za hišo ali za delavnico, med potjo ga morebiti sami pokušajo in dobivajo ga še požirek od lastni k a za plačilo. Tako, pravi dopisnik, pije otrok, oče, mati. vse pije. Pa je tudi vse nesrečno, celo žene zabredejo v razuzdanost, dekline skoraj vselej... Ves rod tedaj se z nesrečnim žganjem pokvari, spači, okuži, zgubljena ie spodobnost, pokopana čednost, žganje okužuje cele kraje?
Dajte slovo strupenemu in kužnemu žganju!
Rim. Znam nje boljših časov, če tudi niso še blizo, utegne biti to, da vesoljni svet na papeževe besede tako zvesto pazi, kakor n pr. pred kaj časom na Napoleonove. Ogeroko je bilo že silo — silo potrebno nauka sv. Očeta, in dobilo ga je o priliki, ko so na Ogerskem obhajali dvestoletnico, odkar je Buda otresla turški jarem (1686). O tej priliki je Leon XIII prelepo encikliko poslal oger-skim škofom. Le-ta pojasnuje dobrote, ktere je ogerska dežela stotletja prejemala od rimskega Stola. Zraven pa
resno svari pred umomolstvom, rudečkarstvom iu na-ravomol8tvom. Škofe opominja, da naj z vso pastirsko skerbljivostjo čujejo nad svetostjo zakonov, nad verskim podukom mladine, in obsojuje mešane zakone, za kakoršne so se madjarski brezverci nedavno tako brezpametno poganjali. Besede so zopet polne blagra. ker so polne resnice. Ves obseg je poln tehtnosti in moči. To pa tudi svet čuti. Ravno namreč, da je bila znana papeževa beseda do Ogrov, se je že telegraf podvizal v vse dele sveta io razširiti, in ne le katoliški, ampak tudi ne-verski časniki so papežev glas urno nazuanovali svojim čitateljem.
Sv. Oče se res ravnajo po besedah sv. Duha: „lio-nitatem, et disciplinam, et scientiam doce me: Dobroto, red iu vednost me učiJ (Ps. 53.) —
Posebna pečntnica sv. Očeta ie razglašena, vsled ktere je v Indiji vst&novljena katoliška hierarhija, cerkvena vlada. V*i vikarijati se spremene v šnofije in vstauovljenih bo 7 nadškofij.
Mopiucija. Med drugimi je uovi šk« f v. č. Hafner v Moguuciji sprejel tudi 106 g^. učiteljev, ki so mu prišli čestitat 29. avgusta iz cele šk. fiie. G. nadučitelj Keilmanu iz Hechtsheim-a, kot nai starejši v službi, je škofa priljudno nagovoril: da izmed počeščevan? in čestitanj ga posebno vesele učiteljske. Sej učitelji in duhovni so med saboj v prav tesni zvc.i. ker imajo enak poklic. Brez dobrih katoliških učiteljev, je rese! škof, je delo dušnih pastirjev brez sadu.
Cikngo. „M;irk. Kircheublatt" piše o nekem rovarji rSpies*-u. ki je zavolj svojih hudobij k smerti obsojen. Pri svojem zaslišanji je ta hudorielnik z neslišano j»re-derznostjo rekel, da ne veruj« v Boga, torej tudi postavno prisegati ne more! — Prekucuhi vedo. kaj delajo, ko ljudem uajpoprej vero iz serca iztergajo, zakaj kjer ni vere v Boga, tam ni vesti, ni zvestobe, ni nič poštenega, in taki člove i\ ni za nobeno deržav * uobeno človeško družbinstvo. Iz tega je očituo, kako tisti zkerbe za neržavni red, kteri pregreho podpirajo, brezverstvu pravice dajejo, pohujšanju pripravljajo gnjezda in pribežališča.
Hrau>v^ke zadeva. V molitev priporočeni:
Na milostljive priprošnje N. lj. G. presv. Jezusovega Serca, sv. Jožefa, sv. Nikolaja, ss. Hermagora i u Fortuuata. naših angeljev varhov iu vsih naših patrouov Bog dobrotno odverni od naše dežele i»oboje, umore iu samomore, odpad in brezverstvo. prešestvanje iu vse nečistosti, sovraštva, prekliujevauia in vse pošastne pregrehe iu velike nesreče. — Mlad volk. ki je zašel med ovce. da bi kterih oe podavil. velikoveč se sam spremenil v jagnje iu oušel večnemu ognju. — Prošnja do Lurške Marije D., da bi z menim po«?edvanjem na prošnje bratovščine milostljivi Bog sovražnikom terde serca omečil. — Nevesta, da bi v božjem strahu živela v novem stanu io zveličala svoje in sebe. — Velik grešnik za apreoberojecje. — Grozno zgubljen človek za pokoro. — Velik grešnik in revež prav živo priporočen za spreobernjenje. — Neka mati prav priserčno priporoča svojega sina v bratovsko molitev in prosi, da bi udji z njo prosili av. Antona, naj bi se spreobernil in izvolil pravi stan. — Oseba v silnih stiskah za pomoč. — Mati priporoča svojega sina za poboljšanje. — Potepinski pob za poboljšanje. — Hudo bolna žena.
Zahvale.
Dolgo so me oči bolele, zato sem se priporočila Mariji in sv. Jožefu in obljubila, ako ozdravim, da bom
zahvalo očitno do Danici naznanila; resnično sem zdravje zadobila, in to zdaj naznanjam v zahvalo Mariji in sv. j02efu.	Mina Potočnik.
Koledar za prihodnji teden:
27. kimovca. Ss. Kozma iD Damijan. — 28. S. Vencesiav (Vacslav.) — 29. S. Mihael višji angelj. — 30. S. JeroDim. — 1. vinotoka. S. Remigij. — 2. S. Julija n. - 3 Šestnajsta po Binkoštih ali roženkranska nedelja.
Posvečen je mesec vinotok (oktober) pobož-nosti sv. rožuega venca. Zarad tolikih milost in odpustkov. ki se dosegajo z molitvijo sv. rožnega venca, je silo dobro to lepo molitev prav pogosto moliti. —
Listek za raznoterosti.
Kolera je v Terstu in po Istri vedno	Terstu
n. pr. jih je od 14. do 15. sept. zbolelo 1(5, umerlo (5. Sicer se prikazuje v Sovinjaku, v Dolini, v Skalnici, v Rupi. v Pulju in drugod. Madjari jo imajo po malem v Budapešti. ^a^i dežela jo ima v Loškem potoku dosti hudo; tftfl&gtfe** je tudi na Verhniki. — V Terstu jih je dozdaj vsih skupaj zbolelo malo čez (500. izmed katerih jih je ozdravelo 1(54. drugi so pomerli. —
Pomoček zoper kolero. Prav goreče opravljati sveto lero. posebi.o s spovedjo in poboljšanjem.
Zlato mašo je v Terstu 14. t. m. obhajal prečast. g. kan. Ivan Dukič.
Najdeni denar. 13. tega mesca je na živinskem sejmu v Ljubljani nekdo najdel precejšno svoto denarja. Kdor ga je zgubil, naj se pismeuo oberne do pred-81 o i n i š t v a kapucinskega samostana v Sv. Križu na Vipavskem ter nuj razloži, koliko je bilo zgubljenega denarja, kakošne sorte, in v kakošnem zavitku je bil?
Čč. trg. duhovui pastirji so naprošeni, to v cerkvi oznaniti.,
V Šmartnem pri Litiji so milgsp. knez in škof dr. Jakob Misija, vernivši se s Štange. kjer so v nedeljo posvetili oltar sv. Antona, v ponedeliek maševali, pridigali in 800 otrokom podelili sv. birmo. Povsod so bili 8prejemani prav slovesuo.
Rim. Velika bratovščiua za uajbolj potrebne duše v v i ca h pod klicem Jezusa. Marije in sv. Jožefa v Rimu bode 30. in 31. grudna 188('> pa 1. pr« s. 1887 z velikimi slovesnostmi obhajala drugo stoletnico odaar je vstanovljena, ;n to v višji čast bratovščine in veči korist ubogih duš v vicah.
Vožnja gorenjske železnice bode od 1. vinotoka (oktobra) malo drugač. U Ljubljane bodo odhajali vlaki: ob (i iu 4i> min. zjutraj, ob 11 iu 40 min. dopoldne, in ob C, in 25 min zvečer. V Ljubljano pa bo prihajal pervi vlak ob 7 in 30 min. zjutraj, drugi ob 5 popoldne, zadnj* ob 9 in 55 min. zvečer
Za podporo iz dijaške kuhinje jih je dozdaj za-zcauiujanih uekacih 110; natanKO prav še ne vemo. Iz naše zgodovine uektera zerncn: Kolikor je dozdaj znano, sta 2 šla v bogoslovje. 4 v samostan, 1 v AlojzijevišČe, nekteri k rokodelstvu itd., 2 sta umerla. 3 Bošnjaki v svojo domovino, to je, 2 v gimnazijo v Travnik k oo. jezuitom. 1 pa k oo. frančiškanom. Upamo, da bodo dobro izhajali, ker so v Lmbljani dobro izdelali. — Naj serčniš.i zahvala vsim preblsgim dobrotnikom za preteklo in priporočilo zopet /.a uastopuih 10 mescev. Minister se zanaša na Božjo previdnost in na prijatelje.
Deržavni zbor zopet prične svoje seje 29 t. m.
-fr Jera Koman iz Dravelj, pri Ljublj., je 21. t. m. po dolgi bolezni, previdena s ss. zakramenti za umirajoče, v Gospodu zaspala v Terstu. in bila pokopana 23. t. m. Domači svojo preljubljeno sestro sorodnikom in prijateljem v bogoljubno molitev priporočujejo. Bog ji daj večni mir.
Modri nauki. Dušno zveličanje kristjanovo je zastavljeno na dobroto in gorečnost mašnikov. Dober mašnik je velik zaklad.
Milost stanovitnosti je naj tehtniši izmed vsih, ona je krona vsih milosti.
V	pregrehah zaterjene duše se dajo pridobiti za Boga le s pohlevnostjo in milovanjem v njihovih nesrečah, in 8 sočutjem, ktero stori, da delimo njih nesrečo.
Vsim vse biti in potruditi se, skloniti se k nagnjenjem vsih, da bi se vesoljni svet pridobil za Jezusa Kristusa.
Angleško. Tistjj^arndl, ki se takojiošteno^ poganja ^Jt|a^n^Jnodii^nej[ixe, je pjoj^t^nt, hoče>j>^J)re^
s čimur, se ve, bode utro&e Irce še bolj pridobil za^Je. Anglež ne more kaj zoper Ruse, dokler doma Irce tare; Rus ne kaj zoper Angleža, dokler doma katoličane tepta in v Sibirijo goni; Francoz ne kaj na Jutrovem in zoper Prusa, dokler doma trinoži katoličane.
Xa Francoskem so se volitve v veliki svet obnesle dosti bolje za konservativce, kot bi bilo prostomišljaški vladi ljubo. Vlada, vradniki, zlasti vojni minister pritiskali so z močjo, toda konservativci se niso dali premotiti, in minister je pri tem zapravil zlo vso veljavo. — Tistemu bivšemu naučnemu ministru Pavlu Bert-u, ki je s svojimi liberalnimi čenčami tako zelo pihal in podkurjal. zdaj kot poglavarju na daljnem Jutru prihaja precej vroče, kakor piše „Missbl.u
Duhovske spremembe.
V	Lavantiiiski škofiji: Č. g. Jož. Flek, župnik v Lembahu, je dobil župuijo Jarenino; čast. g. Ant. Fišer, župnik v Svečini, pa župnijo sv. Jakoba v Slov. goricah.
Dobrotni darovi.
Za študentovsko kuhinjo: Preč. g. kac. Andr. Za-mejic 5 gld. — BI. g. Miroslav Tomec 5 gld. — Po č. g. župn. Fr. Riharju 8 gld. — G. Lovro Ravnik 1 gld. — Pn. g. kan. in prof. M. Let2£L_JJI_gl4- — C. g. duhovni pastir Fr. Boncelj 5 gM/^-Cast. g. župu. Mart. Narobe 10 gld. — Verla družba pri nekem godovanji 13 gld. 70 kr. — č. g. župn. Ant. Žgur 5_gld. - Č. g. Ig. Šalehar župn. 10 gld.
Za sv. Detinstvo: Neimenovane dobrotnice 5 gld. Za cerkev v Berčki v Bosr.i: B. B. 5 gld. — Z Iga č. g. župn. nenaj cerkvene oprave. — Neimenovana 1 gld. Za misijon: (v Aziji ali Afriki) z Verhnike 10 gld. Za kapelo sv. Cirila in Metoda v Ljubljani: Hočevar v Gradcu 5 gld. — Janez Rihar v Logatcu 2 gld. 50 kr.
Za cerkev Jezusov, presv. Serca: Čast. g. A. Zgur 5_gld. — Marija Jenko v Podrečah 5 gld. — Čast. g. Jernej Primožič, kurat tia Vrabčah, 5 gld.
Za razširjanje sv. vere: Čast. g. F. K. 4 gld. Za sv. Očeta: Č g župu. Ant. ČgUJ 5 gld. Za Marijanišče: Č. g. župn. A. Zgui^JLgld Za hišo kat. družbe rokodelskih pomočnikov: Č. g. župn. A Ž£Uj^J>__£ld.
Za afrikanski misijon: Č. g. žup. A. 2gur 5 gljj. Za misijone: Č. g. župu. Mart Narobe 10 gldT
Odgovorni vrednik: Luka Jeran. — Tiskarji in založniki: Jožet Blaznikovi nasledniki v Ljublj&fci