NAD  BREZDNOM     Povest, - Spisal Jos. Vandot.
9                                           4.
jTnja se je bil privadil popolnoma dfvarskemu delu. Ugajalo LL mu je življenje v temnem gozdu pod belimi snežniki. Dr-varji so ga radi imeli, ker je bil vesele in zadovoljne na-rave. Svoje delo je opravljal z lahkoto in je bil priročen i/ in gibčen. Stari Matija ga je opazoval večkrat; namuznil [ se je tupatam in je pokimal z glavo. Le včasih se mu je [( zmračilo čelo; samo takrat, ko je videl Injo, da se pogo-j* varja s Hkavčevim Lojzem. Jezno je udaril ob taki priliki i s sekiro po deblu in je zagodrnjal nekaj nerazumljivih f   besedi.
'           Lojz je  podiral  smreko  nedaleč  od  mesta,  kjer  je
vlačil Inja suhljad na velik kup. Ko se je Lojz utrudil, je počival nekaj trenutkov. Stopil je bliže k Inji, pa mu je govoril: »Ali slišiš, Inja ? V nedeljo greva gor na P&lice. Pokažem ti najlepše divje koze. Ujameva gotOvo katero. Podarim ti jo, da si prislužiš, kakor bi trenil, deset svetlih kronic«
Inja je prenehal z delom. Začuden je pogledal Lojza, ki se mu je prijazno smehljal. Zdelo se mu je, da se drvar norčuje z njim. »Kaj praviš, Lojz?« jc vprašal in ga gledal še bolj dcbclo. »Nikari ne misli, da sem tako lahkoveren kakor Brglezev Jurček.«
A Lojz je pokimal z glavo. »Resnico ti govorim,« je dejal, in obraz mu je bil rcsen. »V nedeljo zjutraj pojdcš z mano. Boš videl, da ti ne bo žal. Kakor bi trenil, boš imel deset kronic v žepu. Boš videl, da bo tako, ako greš z mano v nedeljo gor na Police.«?
Inja je bil poslej trdno prepričan, da govori Lojz resnico. Povesil je glavo, pa se zamislil za trenutek. »A v nedeljo pojdem domov — k maši moram,« je rekel potem. »Zato pa ne morem s tabo na Policc« Lojz je zamahnil z roko, pa se je zasmejal. »Glej ga no! Nc bodi neumen, Inja,« mu je rekel, da bi ga premotil. »Domov greš lahko drugo nedeljo. Mašo pa lahko za enkrat opustiš. Greš pa prihodnjo nedeljo k dvema mašama. Kaj se boš onegavil! Z mano pojdi, in ne bode ti žal.« Inja se je zamislil. Prijctno so se mu svetilc pred očmi kronice, ki bi jih zaslužil na tako lahek način. A zdrznil se je že pri sami misli, da je greh, ako ne gre k maši, ko mu je vendar dana tako lepa pri-ložnost. Vsi drvarji gredo v nedeljo zarano v dolino, da se udeleže v farni cerkvi svcte maše. Še zadnjo nedeljo je bil šel z njimi. To so se veselili bratci in sestrice, ko so ga zagledali! Kar skakali so okrog njega in vriskali. Gledali so dvajsetico in desetico, ki ju je izročil matcri, rekoč, naj kupi kaj za nje. Vesel dan je bil takrat, da še ne kmalu tako. Ko je odhajal in so ga spet spremljali bratci in scstricc, mu je bilo skoro
bridko pri srcu. A potolažil se je z mislijo, da pride kmalu spet nedelja, in tcdaj pride spet nazaj domov.
A zdaj pride Lojz, pa ga prične vabiti na Police. Hej, lepo bi bilo, ako bi si mogel prislužiti lepe kronice! Domov bi jih ponesel in bi jih dal materi in rekel, naj kupi mali Mimici lepo krilce in še lepšo jopico. To bi bila vesela mala sirotica! Kar plesala bi okrog njega in bi jokala samega srčnega veselja . . . Lepo bi bilo, ako bi se zgodilo tako in bi šel z Lojzem na Police. A sveto daritev bi zamudil in bi storil s tem velik smrtni grch. Oj, da je tako, oj, da je tako!
Inja je premišljeval še vedno in gledal v tla. A tedaj je skomizgnil Lojz z rameni, pa je rekel: »Kakor hočeš, Inja. Rekel sem ti, ker te imam rad. Boš videl, da se boš še kesal.« — Tako je rekel Lojz. Obrnil se je; k svoji smreki je šel, pa je pričel sekati, da je kar jekalo.
Inja je bil še vedno ves zbegan. Na prvi strani je vidcl svetle kronice in veliko, srčno radost uboge, male Mimice; na drugi strani pa velik smrtni greh, ki se mu je režal kakor nagnusna krastača. Omahoval je semintja — in vlekla ga je izkušnjava, da je že skoro podlegel. A vendar jo je premagal s hrabrim srcem. Zamahnil je z roko, pa je dejal sam sebi: »Čemu mi je treba z Lojzcm na Police? Saj bo kmalu konec tega meseca. Tedaj pa dobim svojih deset pošteno zasluženih kronic. Za tiste naj bo vescla uboga Mimica, ker so pošteni. A velik je greh, če človek ne gre v nedeljo k sveti maši.
Tako se je izmuzal Inja srečno iz izkušnjavc. Nemirne misli so ga zapustile, in spet je pričel žvižgati in prepevati pri svojem delu. V tem je zavpil ob smreki drvar Lojz: »Hej — ho!« —Držal je za močno vrv, ki je bila privezana ob vejevju, in je vpil nad Injo. Deček je uvidel nevarnost, pa je pobegnil, kjer je stal stari Matija. Lojz je potcgnil za vrv. Zahreščalo je nekaj gori — in visoka smrcka je padla z glasnim prasketom in grmenjem na tla.
»Lepo je šla,« je zamrmral stari Matija. »Zna pa ta Lojz, zna. Vse ti zna, ti rečem, Inja,« je dejal na glas in se je obrnil k dečku. »Škoda, da ne zna samo dobrega, ampak tudi dosti hudega. Svarim te, Inja, ne bodi dosti z njim, utegne ti škodovati. Prijazen je Lojz navidez; a za to prijaznostjo se skriva dosti grdega. Zato ti rečem, ne bodi dosti z njim.«
Stari Matija se je obrnil, pa je odšel k posekani smreki s cepinom v roki. Inja je gledal za njim, pa se ni mogel načuditi njegovim besedam. Skoro ravno tako je govoril o Lojzu planšarjev stric. Čudno, čudno! A Inja še ni zapazil ničesar slabega na Lojzu. Nasprotno — lepo prijazen je bil Lojz z njim in že marsikaj dobrega mu je storil. Zadnjič mu je pripomogel, da si je na lahek način prislužil desetico. Sam pa mu je še celo podaril dvajsetico. Še za nedeljo ga vabi na Police in mu obljubuje deset kronic, ako gre z njim. Šel bi Inja, resnično bi šel, ako bi ne bil smrtni greh, če opusti sveto mašo.
Inja je zmajeval z glavo. Čudno se mu je zdelo, zakaj imajo vsi Lojza za hudobnega.   Saj ga je sama prijaznost in dobrota. Hm, hm . ..
51
Do večera je premišljeval Inja o tem in šc celo na pogradu je mislil o hudobnosti drvarja Lojza. Zaspal je kmalu in se je prebudil šele ob zori. Toda še na potu od koče mu je jel spet prigovarjati Lojz, naj gre z njim na Policc. Govoril mu je sladko in mnogo. in mu je pravil, kako lepo je gori na belih snežnikih. Vseokrog se blesti tam srebrno in zlato, kakor bi bilo vse posejano s srebrniki in cekini. Na skalah pa rastejo bele, vclike planinke. Cele trope divjih koz se pasejo tam gori, da jih človek ujame lahko kar z rokami in jih proda Bovčanom za debele tolarje. »Pojdi z mano, Inja. Ne bo ti žal nikoli. Deset kronic ti ne uidc. Pojdi z mano jutri na Police, ti rečem še enkrat.« — Tako je sklenil drvar Lojz svoje prigovarjanje in je pogledal od strani na Injo, Nasmehnil se je; ko pa je videl, da deček premišljuje, ga je potrepljal po rami. Nato pa je izginil v goščavo.
Inja je bil ves dan zamišljen. Zato mu pa tudi ni šlo delo izpod rok, kakor druge dni. Neprenehoma so mu šumele po ušesih Lojzeve besede: »Pojdi z mano na Police!« — Te besede so pa bile tako vabljive, da so vznemirile popolnoma mladega, neizkušenega drvarčka. Videl je pred sabo svoj borni dom. Pet bratccv in sestric je videl, ki so hodili zakrpani po svetu in niso imeli pražnje obleke, da bi šli dostojno k sveti maši. Malo, ubogo Minico je videl, ki je morala nositi pošito krilce, ki je bilo starejši Nežici že premajhno. Malo ga je pošila mati in ga zožila, pa je bilo dobro za ubogo, malo Minico. A Minici bi tako lepo pristojalo novo krilce in nova jopica! Tako lepo bi se smejala, da bi bila radost po vsi hiši.
»Oj, Inček, ali nisem pi-pi-pi ?« bi govorila mala, sirotna Minica v svoji novi oblekci. »Poglej me, Inček! K sveti maši bom šla in v cerkvi je lepo.«
Pri teh mislih so postale Inji oči rosrie. Tako lahko bi napravil Minici veselje. Samo z Lojzem naj gre jutri na Police, pa napravi Minici to veselje. Lahko si prisluži kakor nihče. A smrtni grch, ki ga stori ? Sveto mašo opusti na sveto nedeljo, in Bog mu bo štel to v veliko zlo. In s tcm prisluži svoji duši pekel in večno pogubljenje . . . Inja se je zdrznil. Ozrl se je okrog sebe plašno, kakor da bi se bal, da nekdo posluša njegove misli. Naglo je pričel udrihati s sekiro po lubju, kot bi hotel pregnati izkušnjavo, ki ga je vedno bolj prevzemala.
Toda zle misli ni mogel pregnati. Sredi dela je prenehal, pa je pogledal gor na strme Police, ki so bile polne snega in so se svetile v solnčnih žarkih. »Kaj, ko bi res šel jutri zLojzem?« je pomislil nanovo. »Saj hočem samo dobro svojim ubogim bratcem in sestricam. Dobri Bogek mi vidi v srce, ki ni hudobno . . . Če jutri zamudim sveto mašo, pojdem zato prvo in drugo nedeljo dvakrat k sveti maši. In dobri Bogek mi odpusti, pa mi tega ne šteje v smrtni greh . . . Kaj, ko bi šel ? Minica bi jokala od samega veselja, ako bi imela novo krilce in novo jopico ...«
In Inji se je spct zbegala duša. Izkušnjava mu je postajala vedno nasilnejša. Skoro se je ni mogel več otresti. A vendar jo je še premagal
52
tisti dan. Močno se ji je postavil v bran. Kar oči je zaprl, pa jih jc zakril z rokami, da bi ne videl več tistih grebenov, ki so ga tako lepo vabi'i v greh. Oj, ne, oj ne — za ves svet ne gre jutri z Lojzcm na Police! Takoj zarano vstane, pa odide z vso naglico v dolino k sveti maši. Samo, da ubeži izkušnjavi, ki mu ne da miru že dva dni.
Deček se je pomiril. Nič več se ni upal ozreti gor na bele snežnike. Tudi Lojza se je izogibal ves dan. Niti cnkrat mu ni pogledal v oči. A ^K Lojz se mu je samo smehljal. Trdno je bil prepričan, da bo podlegel ^H drvarček vabcči izkušnjavi. Zjutraj vstane, pa stopi k njemu. »S tabo ^flgrem, Lojz, na Police, da si prislužim deset kronic« — Tako mu poreče ^Hlnja in pojde za njim, kamor bo hotel.
WF         A Inja se   mu  je umikal.   Rdečica  ga  je obšla,   če ga je zagledal !       oddaleč. Naglo je stopil v goščavo, da bi se prikril. A Lojz ga je zaglcdal. Za trenutek je postal,   pa je vprašal dobrohotno:   »Ali greš ?  Ali si se že premislil ?«
»Ne grem, pa ne grem,« je odvrnil Inja odločno. »Greh bi bil, smrtni greh . . . Resnično nc grem . . .«
»Kakor hočeš — silim te ne,« je dejal Lojz in se zasmejal. A vedel
je  dobro,   da  Inja  pojde,  kakor hitro  se zasvita dan.  Inja pa je delal,
delal radi tega, da bi ne mogel več misliti na zapeljive Lojzeve besede.
Izkušnjavo  je   premagal  že dvakrat.  Bog ve,   če jo bo šc sedaj,   ko bi
prišla še tretjič ? Silna bi bila, in nemara bi ji podlegel ? — Zato pa se
^_ je Inja bal in je delal, delal, da mu je kar kapalo z obraza . . .
^M         Večerilo se je polagoma, predčasno. Popoldne so bile prišle kdove
^B odkod  sive megle,  pa so legle na skalnato,   s snegom pokrito gorovje.
^m Mrtvaška tišina je legla na zagorski svet, in nič se ni genilo sredi tišine.
^^ Le   tupatam  se je razlcgnil hripav krik dol s skalovja.  Divji jastreb je
^M plahutal v gosti megli in je iskal svoje gnezdo.
^H         Drvarji  so   bili  odšli   še   pred mrakom v dolino.   Ostala sta samo
^M dva — Lojz in Petcr, ki sta sedela ob ognjišču in sta se pogovarjala. ^P Inja je sedel pred kočo na klopici in je strmel v sivi mrak, ki je legal H vedno težje na prostrani gozd. Inja pa je premišljeval o domu. Glej, H zdajle so povečerjali doma. Zdajle so pokleknili, pa so pričeli moliti H večerno molitev. Za tem se oglasi v zvoniku zvon, zvoneč »ave Marijo«. H — In Inji se je zdelo, da čuje zvonjenje. Glej, tako daleč je že prišlo, H da opomni tudi njega na večerno molitev . . . In Inja se odkrije, pa prične H pobožno moliti.
H         Noč se je delala,   črna noč. Vedno temnejše je postajalo v gozdu,
H da se niso videli več niti vrhovi najbližjih smrek. In Inja je pričel spet H misliti na dom. Že so izmolili v izbi večerno raolitev. Za bratca so zmolili H očenaš in pristavili: »Da bi se zjutraj zdrav vrnil k nam!« H         In tcdaj je dvignila mala, siromašna Minica ročice, pa jc zamolila:
^b »Ljubi Bogek, daj, da se vrne Inček! Novo krilcc in novo jopico naj H mi princse, da bom mogla jutri k sveti maši. Daj, ljubi Bogek! Saj mi H[ je obljubil zadnjo nedeljo , . .«
Inja je vztrepetal po vsem telesu, ko je mislil sam pri sebi o tem. Oči so mu postale rosnc, in v srcu ga je zapeklo nekaj bridkega, da je skočil pokonci. Uboga Minica! Pač se vrne v jutru bratec zdrav in vesel; a lepega krilca in lepe jopice ti ne prinese. Pa boš zajokala, in srce se ti bo kar trgalo velikc žalosti. Oj, da . . . Lahko bi šel jutri z Lojzem na Police, pa bi si prislužil denarja, Drugo nedeljo pa bi se že lahko veselila mala, siromašna Minica.
»Kaj, ko bi res šel ?« je pomislil Inja. In tedaj je vedel, da je prišla trctjič izkušnjava. Ustrašil se je je tako, da se je kar sesedel na klop. Z rokama si je zakril obraz in je zatisnil oči, da bi ne videl ničesar na božjem svetu. Hipoma je stopila iz koče temna postava in je šla mimo njega, ne da bi ga opazila. Inja je dvignil za trenutek glavo, pa je po-gledal. Spoznal je postavo takoj. Bil je Lojz, ki je šel preko trate in je kar naenkrat izginil sredi teme.
Inja je sedel že dolgo na klopi. Kljubtemu, da je zatiskal oči in ušesa, so mu vendar vstajale pred očmi lepe podobe in so mu govorile sladke besede. Bila je tretja izkušnjava, ki je prišla k njemu, in ta izkušnjava je bila tako močna, da ji je podlegel drvarček. In sedaj mu je bilo jasno, da pojdc jutri zjutraj z Lojzem na Police, Vedel je, da vstane takoj, ko ga pokliče Lojz in mu poreče: »Vstani, Inja! čas je, da greva na Police . . .«
Deček je onemogel pred silo zadnje izkušnjave. Popolnoma se je zbegal. Sam ni vedel, da je sklepal roke in molil: »Ljubi Bog, odpusti mi smrtni grch! Tri nedelje zaporedoma pojdem k dvema svetima mašama, če jo zamudim jutri . . . Ljubi Bog, ne morem drugače! Hudo mi je, če se zmislim na malo, sirotno Minico . . . Odpusti mi, ljubi Bog, in ne štcj mi prestopka v zlo . - .«
Tako je premagala izkušnjava Košutnikovega Inja. Sam si ni bil v svesti koraka, ki ga je nameraval storiti. Samo malo sestrico Minico je videl pred sabo. Smejal se ji je obrazek v veliki sreči. Drobne, modre j oči pa so ga gledale tako veselo, da je postalo Inji mehko okrog srca. »Sirotica uboga! Počakaj še malo, pa boš vesela,« je izdihnil skoro na glas in je strmel predse v temo, odkoder se mu je prikazoval sestrin obrazek.
Hipoma pa jc dvignil glavo in jc poslušal pozorno. Zdelo se mu je, da čuje neke čudnc glasove, ki prihajajo iz črnc goščave. Podobni so bili ti glasovi mrmranju človeka, ki sedi v samoti in govori sam s sabo. Inja je poslušal; toda razločiti ni mogel ničesar. Naenkrat pa mu je vstala v glavi misel in spomnil se je starega Slivarjevega Blaža — tistega, ki nabira po gozdovih gobe. Njegovih besed se je domislil in domislil se je tudi bratcev-škratcev.
»Ha, nemara je govoril resnico Slivarjev Blaž ?« je pomislil. »Glej nemara zdaj sade škratci-bratci gobe tod po Kotu? Za dobre dobre, za hudobne strupene . . .  Nemara bo pa res,  da so prišli bratci-škratci
54
v gozd ?  Pa pride jutri sem Slivarjev Blaž, pa bo nabral polno košaro gob. Prijatelj je Blaž bratcem-škratcem, ker je dober človek . . .«
Tisto mrmranje pa je utihnilo kar naenkrat.   Tačas pa sta stopila iz goščave drvar Lojz in pastir Klemuc, ki  sta se  pogovarjala  gori v' gozdu.   Šla sta naravnost v kočo,  kjcr je žc spal edini drvar,   ki šc ni šel v dolino. Za njima se je zmuznil tudi Inja.
Zagledal ga je pastir Klemuc, pa se je namuznil. Potrepljal ga je po rami. »Ti si fant, ti, Inja,« mu je rekel prijazno. »Povedal mi je Lojz, da greš z njim na Police. Prav, prav — tudi jaz pojdem. Grcmo vsi trije,«
»Pa rcs pojdeš ?« ga je podražil Lojz s svojim navadnim smehom. »Hej, Inja, še enkrat te vprašam: pa res pojdeš ?«
Inja je povesil glavo. Zadnjikrat mu je ostal v srcu glas, ki ga je zaprosil: »Ne hodi, Inja!« — A glas je hipoma zamrl. Pred dečkovimi očmi sc je prikazal spet rodni dom. Zaglcdal je pet bratcev in sestric v zakrpanih oblekah. Dvigali so proseče roke in so ga gledali. A najbolj spredaj je stala mala, rcvna Minica. Stala jc oblečena v ponošcno, pošito krilce. Njena modra očesca so bila polna solz in žalostna, tako žalostna . . .
Inja se je zgenil. Dvignil je glavo, pa je pogledal Lojza in Klemuca. Potem je pa rekel odločno: »Pa pojdcm . . .«