★★★★★★
★★★★★★
o
o
IVA
števika 9 letnik XII
maribor, 8. 4. 1972
4
&
°г*ш
Iv) ?n
Dva dohodka sta nas privedla do tega, da posežemo v mednarodno dogajanje. Obletnica pokola v Song Myju in ustanovitev ameriškega oporišča Pireju.
Po v bodočnost usmerjenem obisku predsednika Nixona na Kitajskem, po hitrem umikanju ameriške armade iz Južnega Vietnama smo se ob tem zbudili iz zasanjenosti in se ozrli na ta „realen svet“. Navzlic tako imenovani mirovni ofenzivi ameriške vlade sc nadaljuje zločinsko bombardiranje • Severnega Vietnama, nadaljuje s prestrižnim meljenjem sil v največjem „evropskem jezeru": ki je doseglo dramatičen vrh s postavitvijo oporišča v Grčiji. Nasmeh predsednika Nixona in njegova galantna pozornost na Kitajskem je zbledela. V naši zavesti je ostal spomin na vnovični primer ciničnega sprenevedanja.
Ne verjamemo v možnost zgrešenih ocen zgodovinskega trenutka, ki bi se lahko spremenile z enim obiskom, večja verjetnost je, daje novo samo spoznanje, da poslej sveta ni mogoče krojiti po bipolarnem modelu (ZDA, ZSSR), pač pa je prerastel v tripolarni sistem (ZDA, ZSSR, Kitajska) in po tem modelu ga bo v bodoče potrebno uravnavati. Če to kateremu od ostalih centrov moči ni všeč, in za Evropo ter Japonsko to zagotovo velja, jih je potrebno „prijateljsko prepričati" tudi s svojstvom novih oporišč.
Nhjsi gre ob tem za zelo grob pritisk na Evropo in Japonsko je glavna nevarnost tega novega sistema, tako kot vedno doslej, usmerjena drugam. V nevarnosti so se zopet znašle dežele v razvoju, neuvrščene ali nevtralne države.
Sistem tako imenovane „realne politike", pod krinko katere je mogoče ubijati, zasužnjevati narode, teptati tenreljne človekove pravice, nam zastira pogled v prihodnost in zasenčuje vse takšne in podobne spektakularne poteze. Kdo je dal ZDA pravico, da igrajo vlogo svetovnega
žandatja, mar doktrina ohranjanja „svobodnega sveta", mar ekonomska superiornost ali zgodovinsko poslanstvo? Kdo daje pravico ZSSR, da klasificira socialistične ureditve? Kdo daje Kitajski pravico, da odprtih rok sprejema največje agresorje? Zapletena vprašanja, odgovor pa je vendar lahak. Dogovarjanje teh velikih in spoštoyanje na račun ostalih.
Ob zločinskih dejanjih v Vietnamu, enakim onim, ki jih je počel nemški super človek v II. svetovni vojni, nas spomin zanese v jesen leta 1945 ko je na temelju totalnega razdejanja zrasla nova ureditev sveta. Marje prišel čas, da se zaradi spremenjenega ravnotežja v korist osvoboditve narodov in človeka svet deli drugič ali ne vemo katerikrat že? Če je temu tako, potem taka srečanja odločno odklanjamo in z vso odgovornostjo zahtevamo odstranitev najnovejših oporišč v Grčiji in kjerkoli po svetu ter razpustitev tistih, ki so že dalj časa vzpostavljena. Ne moremo dovoliti, da se vir napetosti in konfliktov iz osrčja evropske celine in Daljnega vzhoda prenaša na jug Evrope.
Upravičeno se bojimo, da nekateri računajo, da bomo jugoslovanski narodi plačali ceno za najnovejše merjenje sil v Sredozemskem prostoru. Takšna pričakovanja, pa naj je njih izvor v Moskvi, Washingtonu, v Pekingu ali Rimu, so jalova. ČLOVEK na Balkanu je ceno svobode že zdavnaj poravnal. Niti pedi zemlje, na kateri bi stal samo en tuj vojak, nismo pripravljeni odstopiti. Naredili ne bomo niti koraka od začrtane politične usmeritve. Preprosto zato, ker ne želimo „Song Myjev.“, „Ulstrov", „Ussurijev", „Fel-trinelliev" in tisočev podobnih krajev \ zločina. Zato, ker ljubimo svobodo in ne želimo takšnih prizorov ...
Slavko GERIČ
Шшој У^ШО/М/ф Mkiaap/ mdmknr
Telesna vzgoja, rekreacija in nega so ene izmed glavnih pogojev za vsestranski razvoj človeka, njegovih duševnih in fizičnih sposobnosti, za zdravje, družbeno zavest in kulturo. Dokazi za takšne trditve so zapisani v človeški zgodovini in sedanjosti. Poglejmo primere nekaterih velikih narodov, ki z nezmanjšano silo gojijo športno tradicijo že mnoga stoletja in katerih državljani dosegajo na mnogih področjih družbenega življenja - od športa do znanosti, velike uspehe. Odstotek aktivnih in rekreacijskih športnikov je po statističnih podatkih z ozirom na število prebivalstva največji v ZDA, SZ, NDR, ZRN, Japonski in ostalih razvitih državah, Jugoslavija pa je nekje pri koncu razpredelnice. Tej presenetljivi ugotovitvi se niti ni potrebno čuditi, če se le spomnimo, kolikšne pozornosti je deležna telesna kultura v Jugoslaviji, pa naj imamo v mislih predšolske otroke, učence, dijake, študente ali pa zaposlene ljudi. Kot povsod se tudi tu razvoj začenja pri začetku, pri najmlajših. V osnovnih in srednjih šolah imajo učenci in dijaki po dve uri telesne vzgoje, ki se je skoraj vsi veselijo, pa ne toliko, da bi se telesno vzgajali, kot iz čisto praktičnih in špekulantskih razlogov. Že tu prihajajo do izraza vsi problemi, s katerimi se srečujejo telesnovzgojni delavci od pomanjkanja časa, učiteljev, prostora in denarja, do razumevanja - mnogih staršev za otrokovo telesno vzgojo, ker jih tradicija in lastna neaktivnost v to podzavestno prisiljuje.
Ko pride dijak v višje šole, se z obvezno telesno vzgojo sreča le še v drugem ali prvem letniku, kasneje pa je prepuščen lastnim interesom ali pa slučajem. Redki so tisti, ki se vpišejo v kakšno telovadno društvo, kjer se lahko vsaj enkrat na teden malo rezgibajo. Tako marsikdo stopi med odrasle, ne da bi bil o telesni vzgoji primerno poučen, z neprimernim življenjem (cigareti, alkohol) pa si vedno bolj kvari zdravje in te svoje navade kasneje prenaša na novi rod. Smo v začaranem krogu, kjer bomo le s težavo našli pravilno pot.
Nova akcija slovenskih aktivnih in rekreacijskih športnikov pod nazivom TRIM je ena tistih, ki je izredno koristna, prepotrebna in ki je spravila iz dolgoletnega mrtvila precejšen del delovnih ljudi. Tako je tudi prav. Začeti je treba pri starejših in jih navdušiti za telesno vzgojo, tako da bodo prenašali svoje navade na mlajše. Vendar s tem rešitve še nismo našli. Vsi, ki se še učijo, učenci, dijaki in študenti, so še vedno na istem: zadovoljiti se morajo z nekaj obveznimi urami v majhnih prostorih s pičlim izborom športnega orodja.
Ameriške univerze so skoraj že zasičene s športnimi objekti, telesna vzgoja je za ameriškega študenta ena najvažnejših nalog in pogojev poleg rednega študija. Ni študenta, ki se ne bi ukvarjal s kakšno športno panogo.
Zdaj pa vzemimo, ne zgolj iz čiste primerjave, pač pa tudi iz potrebe po razgalitvi problema, primer mariborskih študentov. Kako bi lahko označili možnosti športnega in rekreacijskega udejstvovanja? Z eno besedo: obvezna telesna vzgoja v prvem ali drugem letniku in nič več. Telovadba, za katero ne veš, ali je skupinsko prerivanje po majhnih in starih telovadnicah ali pa samo manifestacija dobre volje in skrb za frekvenco v indeksu.
Vse telovadnice, ki so v Mariboru, so po ves dan zasedene z obvezno telesno vadbo srednjih in višjih šol; nikjer ni nobenega rekreacijskega centra, kakega bazena ali prostega igrišča.
Čeprav je v načrtu izgradnje univerzitetnega središča v Mariboru - tudi izgradnja ozkega kompleksa športnih objektov pri pedagoški akademiji, nas to dejstvo nikakor ne pomirja, pač pa, samo postavlja nova vprašanja. Ali ne bo ta edini športni kompleks v letu 1977, ko bo (če bo) zgrajen, že spet samo ozko grlo, ko pa bo takrat število študentov naraslo od današnjih dva tisoč na pet ali pa še več tisoč? Verjetno bodo edini izhodi -tako kot danes - bližnji travniki in nekaj asfalta v parku, kjer fantje ob lepem vremenu igramo nogomet.
Toda - študentje, neodgovorni bi bili do nas samih, do našega naroda, če bi ob željah vedno in samo jokavo ugotavljali. Morda bo zavest odgovornih kdaj dosegla tudi takšno višino, da bodo o teh problemih govorili odkrito in z veliko mero tenkočutnosti.
MILAN LAMPE
druga
Študentje na pedagoški akademiji smo statutarni komisiji prosvetnokulturnega zbora skupščine SRS poslali predlog (zahtevo) za podaljšanje sedanjega šestmesečnega absolventskega staža na dvanajst mesecev. Pridružili smo se zahtevi pedagoške akademije v Ljubljani, kjer so nastopili enaki problemi.
Nismo se spuščali v podrobno analizo študija na PA, ampak smo le navedli nekaj najbolj perečih problemov in podali važnejše statistične podatke, ki pričajo, daje naša zahteva po daljšem absolventskem stažu upravičena.
I. ČAS ŠTUDIJA OD VPISA DO DIPLOME: Iz zbornika PA povezmam preglednico, ki kaže čase študija diplomantov, ki so diplomirali v zadnjih letih.
Leto
Poprečna doba študija v letih in mesecih
Zakaj se študij iz leta v leto podaljšuje? Temu ni kriva nezmožnost študentov, ampak prevelika obremenjenost. Po četrtem semestru ostane študentu poprečno 13 izpitov, ki bi jih moral opraviti, preden se prijavi k diplomi. Kako naj študent v kratkem šestmesečnem stažu opravi te izpite in se obenem pripravi na diplomo? !
II. PREKOMERNA OBREMENJENOST ŠTUDENTOV:
Število tedenskih ur na vseh študijskih skupinah presega določenih 30 ur.
Podajam preglednico ur po oddelkih iz predmetnika PA za vse semestre.
1965	1966	1967	1968	1969	1970
1. m. 1. m. 1. m. 1. m. 1. m. 1. m. redni 2725313	2.	4244
izred. 333743524551
Oddelek	I.	sem.
1. slovenščina-angleščina	32
2. slovenščina-ruščina	32
3. slovenščina-nemščina	33
4. slovenščina-srbohrvaščina	31
5. angleščina-ruščina	31
6. angleščina-nemščina	32
7. ruščina-nemščina	32
8. zemljepis-zgodovina	34
9. biologija-kemija	34
10. matematika-fizika	32
11. tehnika-fizika	35
12. likovni pouk	32
13. glasbeni pouk	33
14. razredni pouk	26
15. telesna vzgoja-biologija	34
16. telesna vzgoja-zemljepis	32
17! telesna vzgoja-ruščina	32
18. telesna vzgoja-angleščina	32
19. telesna vzgoja-nemščina	33
20. kovinarski pouk s tehnolog.	33
II.
sem.
34
34 33 33 33 32 32 30
32
33
35
33
34 28
35 32
36 36 35 27
III. sem. 31 31
31 30 30 30-30
29 28
27
32
30
28
31
31
33 ■ 33 33
32 26
IV. sem. 27 27 27 27 27 27 27
27 32 24 30
28 30 24 34 30 29 29
29
30
Dejanska obremenitev pa ni razvidna iz predmetnika, ker v tem niso vštete ure obvezne telesne vzgoje (2 uri tedensko) in ure obveznih hospitacij in nastopov. Ure obvezne telesne vzgoje bi morale biti vštete v I. in II. semester, ure obveznih nastopov in hospitacij pa v III. in IV. semester.
V času med 3. in 4. semestrom mora študent PA opraviti obvezno pedagoško prakso, ki traja v poprečju tri tedne. V tem času mora. prav tako opraviti vse dolžnosti, ki se kažejo v pripravah seminarskih nalog in referatov za 4. semester. Dejstvo je, da dobi študent teme za seminarske naloge in referate že v 3. semestru in jih mora oddati ali opraviti takoj na začetku 4. semestra. V 3. semestru je nemogoče opraviti te obveznosti, ker
КШШ
IMuMuliO-
IZDAJA STALNA SKUPŠČINA ŠTUDENTSKE SKUPNOSTI VZM Katedro ureja uredniški odbor:
GLAVNI UREDNIK: DAVORIN KRAČUN ODGOVORNI UREDNIK: JOŽE ZAGOŽEN Sekretarka uredništva: Nevenka Vetrih Študentska rubrika:
Milan Lampe urednik, Jure Mikuž, Marijan Vraničar, Janko Vitežnik Notranja rubrika: Mirč Pestiček — urednik,
Slavko Gerič
Kulturna rubrika: Vladimir Gajšek - urednik, Edi Pukšič,
Leopold Petrovič — kulturna publicistika
Literarna priloga Obrazi: Leon Senger — urednik
Lektorica: Sonja Rajzer
Likovni urednik: Mišo Hochstetter
Tehnični urednik: Marjan Žmavc
Uredništvo in upravaj Ob parku 7, telefon 22-04, tekoči račun 618—67—584. Nenaročenih .slik in rokopisov ne vračamo. Cena izvoda je t dinar (letna naročnina je IS dinarjev, za ustanove in podjetja 20 dinarjev).
Tisk ČP Mariborski tisk.
se je treba udeleževati obveznih hospitacij, opravljati nastope, pripravljati referate za seminarje in poleg tega hoditi na predavanja in vaje, ki so obvezne. Ure nastopov in hospitacij ter čas priprav za nastope ni vračunan v število tedenskih ur.
V 3. in 4. semestru ter v času med njima študent ne more študirati, to se pravi opravljati izpitov. Poprečno število 13 izpitov tako ostane za obdobje po absolutoriju.
III. POSLEDICE PREKRATKEGA ABSOLVENTSKEGA STAŽA:
1. Izredno malo študentov diplomantov.
Iz zbornika PA povzemam, da je .do 1. julija 1970 diplomiral le 701 študent ali 15,2 % od vseh vpisanih.
Ob daljšem absolventskem stažu bi se število diplomantov PA povečalo, ker bi bile odpravljene številne težave, v katere sedaj absolventi redno zahajajo.
2. Študent po končanem absolventskem stažu izgubi pravico do zdravstvenega zavarovanja. Brez zdravstvenega varstva ne more ostati, zato se po sili razmer zaposli, kar pa je splošna družbena škoda. Med opravljanjem službene dolžnosti mora sam študirati. Pri tem trpijo otroci, zniža se učni uspeh; trpi šola, predvsem pa učitelj sam. Takšen učitelj je še začetnik. Pri svojem delu potrebuje pomoč in več časa za priprave na pouk.
3. Študent, ki ne diplomira v stažu, mora štipenditoiju vrniti celotno študentsko posojilo. To je eden najbolj perečih problemov, ker večina študentov dobiva štipendije ali posojila. Mnogo je študentov, ki z lepimi uspehi opravljajo izpite in tudi diplomirajo, pa morajo kljub temu vrniti celotno posojilo. To gotovo ni pozitivna motivacija za študij. Če bi bil absolventski staž daljši, bi bil ta problem odpravljen, ker ni v interesu teh študentov, da bi se zaposlili pred opravljeno diplomo.
4. Absolvent, ki izgubi status študenta, mora opraviti tudi svoje vojaške obveznosti, preden diplomira.
Tričlanska komisija, pomagala sta mi študenta Mirko Kustec in Gorazd Šošter, ki je podatke zbrala in uredila, je v soglasju z IO SŠ PA svoj predlog statutarni komisiji sklenila takole: „Zaradi specifičnih razmer na šoli in zaradi objektivnih težav, ki ovirajo absolventu pot do diplome, izvršni odbor Skupnosti študentov pedagoške akademije predlaga ob soglasni podpori vseh študentov in vodstva šole statutarni komisiji, da sprejme sklep o podaljšanju absolventskega staža na 12 mcsgccv oziroma do 30. septembra. Predlog za podaljšanje absolventskega staža nam narekuje prenatrpani učni načrt PA, ki pa sc ne da reducirati. Zaradi kratkega časovnega obdobja ob množici snovi, ki jo moramo študentje obdelati, je sedanji absolventski staž absolutno prekratek."
EDVARD PUKŠIČ
Ljubljana,10/Ј-Х972
skupSCina SOCIALISTIČNE REPUBLIKE SLOVENIJE
IZVRŠNI SVET
SKUPNOST ŠTUDENTOV VISOKOŠOLSKIH ZAVODOV MARIBOR
predsednik 10 tov.Emilijan Kožar
Predsednik IS Stane Kavčič je prejel vaš dopis o zadevi investicijskega programa za izgradnjo študentskega naselja v Mariboru. Sporočam vam, da bo o tem razpravljal Izvršni svet in da vas bomo pravočasno obvestili sklepu.
S tovariškim pozdravom
Ljuban Jakše
svetovalec
j!	>-
IDEJR
Najbrž bi bilo prenagljeno ocenjevati oddajo Študij in glasba, če bi z njo šele pričeli. Dejstvo pa je, da se ž idejo oziroma organizacijo oddaje študentje ukvarjamo že nekaj mesecev. V začetku (leto dni bo tega) je bila ideja, želja. Sodelavci lanskih oddaj Študij in glasba se neradi spominjamo skromnih začetkov, saj smo bili brez izkušenj, in če ne bi bilo volje, bi omagali na začetku.
Tistemu, ki pozna naše delo od lanskega marca do zadnje oddaje Študij in glasba bo jasen napredek. Tistemu, ki je sodeloval z nami od vsega začetka, bo jasno, da nismo delali zaman. Najbrž ste poslušali našo oddajo na valovni dolžini radia Maribor in vam je torej znano, za katero oddajo gre. Verjetno pa se ne spomnite več vsi, da je podobna oddaja bila na sporedu že lani - marca - in tako ne morete primerjati lanskega in letošnjega dela. Preostane nam, da izpeljemo to primerjavo na podlagi nekaterih podatkov. Pričeli smo delati s šestimi sodelavci - danes je v uredniškem odboru 26 tovarišev in tovarišic. Včasih je pripravljala vezni tekst, glasbo in zbirala gradivo ista oseba - danes opravlja to delo 10-članski uredniški odbor. Ne bi rad več našteval podatkov - menim, da razumete razvoj neke abstraktne ideje v dobro organizirano delo.
Važno je ugotoviti, kje smo sedaj in kaj hočemo. Predvsem se zavedamo, da imamo premalo osmerjenega časa, da bi lahko zadostili potrebam. Tehnično ni mogoče vključiti v oddajo 20 minut teksta, če moramo predvajati med teksti glasbo zato, da postane oddaja privlačnejša, zaradi ustaljenega načina radijskega dela in ne nazadnje zato, ker si študentje glasbo žele. Radio Maribor nam pomaga v toliko, da daje naše aktualne novice v eter v okviru svojih rednih oddaj. Vendar so potrebe in želje večje. Kmalu bomo naše sodelavce organizirali v učinkovito obveščevalno telo in materiala bo gotovo veliko. Mogoče lahko že kar v okviru tega pisanja naslovimo našo prošnjo radiu Maribor, da kljub omejenemu času najde za nas nekaj prostora.
Želimo, da bi se oglasili vsaj s polurno oddajo vsak teden. Tako bomo lažje ustvarili kontakt s poslušalci (tako s kolegi študenti kot s profesorji in ostalimi poslušalci) in naše delo bo dosti učinkovitejše. Pri prošnji, naslovljeni na radijsko hišo imamo, razen argumenta, ki se mu pravi potreba po oddajah in kvalitetah materiala, še argument skromnosti. Glede na zahteve, ki jih imajo ljubljanski kolegi. Poznamo delo Radia Študent v Ljubljani in vemo, kakšne pogoje dela imajo. Nismo jim nevoščljivi - obratno. Privoščimo jim. Gre samo za to, da ne bi napak razumeli naših zahtev. Med tem, ko imajo, npr., v Ljubljani pravcati studio s prostori za snemanje, sestanke in drugo delo, pri nas iščemo eno samo sobico itd.
Menim, da se bomo z radiom Maribor še naprej dobro razumeli in se lahko sporazumeli tudi glede pogostnosti oddaj. Dobro pa se razumemo tudi s kolegi iz Ljubljane. Prišlo med nami je (skoraj prepričan sem) do pristnih stikov in nisem občutil večvrednostnega kompleksa Ljubljane. Domenili smo sc celo, kot ste opazili v prvi oddaji, za sodelovanje. ŠIGLA (študij in glasba) pošilja v Ljubljano novice pod naslovom: Maribor sporoča Ljubljani. Kolegi iz radia Študent - konkretno urednik Boris Muževič pa so se obvezali, da bodo sporočali preko naše oddaje novice Mariboru pod naslovom: Ljubljana sporoča Mariboru. Menim, da je to dobra ideja, saj gre za krepitev moči slovenske študentske skupnosti, kar je gotovo velikega pomena za vso družbo. Toliko do novega leta. Potem imamo v načrtu nov sestanek, da bi naše sodelovanje razširili. Seveda ne bomo tudi sedaj samo čakali na novice iz Ljubljane. Verjetno obstaja ‘obojestranska želja po izmenjavi mnenj, po osebnih stikih - skratka takem ali drugačnem sodelovanju.
Ideja pa postane močna šele takrat, ko jo prevzamejo množice. Najbrž nam ne bo težko pripravljati toliko pestrih oddaj, da bodo zanimive za širši krog študentov, če nam boste pomagali. Pomagajte nam! To zmorete kljub študijskim obveznostim. Prosimo, da nam pišete. Nič ne skrbite za stil pisanja. Naštejte v pismih problematiko, ki vas zanima, vas tare, vam je blizu, jo želite reševati. . . Naj vam dam nekaj sugesti? Mogoče nas skupno zanimajo izpitni rokj, šport, glasba, študentska kultura, Katedra, zabavno življenje študentov v Mariboru, Servis študentov, počitniško delo in še in še. Skratka, pišite nam na naslov radia Maribor in ne pozabite pripisati naslov skladbe, ki so vam všeč. Saj razumete, da vsem ne bomo mogli ustreči zaradi pomanjkanja prostora oziroma časa in zaradi pomanjkanja najmodernejših skladb. Tudi mi hočemo biti vsaj povprečni študentje - razumete? No, upam, da sem približno pojasnil naše želje in da se bo lahko pokazal vaš interes za realizacijo idej. Oddaja Študij in glasba naj bo sredstvo povezovanja. S tega stališča gledano nam bo vsako vaše pismo dobrodošlo - zakaj če bo vsebinsko dobro, ga lahko odstopimo tudi Katedri, ki ima več prostora kot mi. Hočemo pač razgibati ta ljubi Maribor in želimo našemu narodu dosti zdravja. Zdravo pa je, da sp gibljemo tako ali drugače - vendar samo študij, ozki študij družbeno najbrž ni zdrav. Učiti se moramo stvari organizirati in voditi. Pri tem lahko imamo pred očmi stari dobri rek: Zdrav duh v zdravem telesu.
Upam, da mi kdo ne bo očital, da razpihujem pomen oddaj Študij in glasba. Vabim ga na osebni razgovor in mu širše (pomanjkanje prostora v Katedri) razložim ideje. Prepričan sem, da se bova sporazumela.
IGOR PLOHL
tretja
EKSPANZIJA
Govoriti o sovjetskem visokem šolstvu se pravi razpravljati o izraziti ekspanziji. Najbolje, da spregovorijo
številke, ki označujejo maso študentov:
1914/15
1927/28
1930/31
1940/41
1945/46
1948/49
1954/55
1956/57
1962/63
1966/67
130.
170.
290
800
730.
1,032.
1,700.
2,000
3.000
4.000
000 študentov 000 študentov 000 študentov .000 študentov 000 študentov 000 študentov 000 študentov .000 študentov 000 študentov 000 študentov
Z ekspanzijo se pravzaprav hvalijo številne dežele (tudi mi), toda Sovjeti se lahko izkažejo še z nečim, silno pomembnim. V prikazanem obdobju so kar za 400 krat povečali sredstva za izobraževanje. Ta podatek je še zgovornejši, če vemo, da se nanaša dejansko na 1,600.000 rednih študentov, ker preostalih 2,500.000 študentov študira po izrednem režimu (od tega 1,7 milijona preko dopisnega izobraževanja).
Velikokrat omenjamo SZ kot primer smotrnega poklicnega usmerjanja, bolj poredkoma pa si konkretno predstavljamo, kakšna struktura vpisa naj bi temu odgovarjala. Poglejmo si zato, kako so bili leta 1966 razporejeni sovjetski študentje po področjih študija:
tehnika kmetijstvo ekonomija in pravo zdravstvo in fizk. specialnosti na univerzi pedagoške šole umetniške šole
1,580.000 študentov
330.000 študentov
440.000 študentov
240.000 študentov
280.000 študentov
800.000 študentov 30.000 študentov
pedagoški instituti inženirski instituti kmetijski instituti medicinski instituti umetniške šole pravno ekonomski instituti (številke veljajo za leto 1960).
206 po številu 176 107 95 47 25
Tudi instituti so (za naše megalomanske predstave) „majhne" šole, saj vpisujejo poprečno 3 — 5 tisoč študentov in le izjemoma tudi do 10 tisoč študentov.
Več kot polovica vseh študentov študira po režimu izrednega oz. dopisnega študija.
ŠTUDIJSKI REŽIM
V sovjetskem visokem šolstvu je najbolj dosledno izpeljan sistem selekcije. Vsaka šola ima s planom točno določeno število prostih mest, do katerih si kandidat pridobi pravico na osnovi diplome srednje šole ter zelo obsežnega in zahtevnega sprejemnega izpita. Za študij na tehniških institutih se zahteva še dvoletna predhodna praksa. Tudi pri vpisu na ostale šole imajo kandidati s prakso prednost.
Visoko šolstvo je organizirano v dveh nivojih. Prvi traja 5 ali 5,5 let in se zaključuje z univerzitetno oz. institutsko diplomo. Prva tri leta so posvečena občim predmetom, medtem ko sta naslednji dve oz. dve leti in pol zamišljeni kot specializacija. Za izredne študente se študij podaljša za približno dve leti, pri čemer so izredni študenti deležni (zopet za naše pojme) izjemne pozornosti; vsako leto jim pripada 30 — 40 dni plačanega izrednega dopusta za opravljanje izpitov, za diplomo pa se jim dodeli 4-mesečna štipendija.
Drugi nivo so podiplomski študiji ali „aspirantura", ki traja tri leta in se konča z obrambo teze ter s pridobitvijo naziva ,.kandidat nauk". Nadaljnja 4 leta so potrebna za pridobitev doktorata znanosti, ki je v Sovjetski zvezi zelo težko dosegljiv in ima zato izredno visoko ceno.
Zanimiva je struktura študentov aspirantov po znanstvenih področjih:
humanistične vede naravoslovne vede tehniške vede kmetijstvo in veterina medicina umetnost
20.5 % 25,6%
37.6 % 8,1 % 6,5% 1,7%
Zelo zanimivo bi bilo vedeti, kakšna je ta struktura danes, ko so pred nekaj leti zelo glasno napovedali usmeritev na področja nuklearne fizike, proučevanja vesolja, kibernetike in biologije. (Zanimivo je pač, da se sociologija ne pojavlja niti med novimi usmeritvami, čeprav že stara struktura kaže takšne značilnosti, da odsotnost sociologije pomeni očitno anomalijo).
NAZAJ K ZAČETKOM
Carska akademija znanosti je od 1747. leta tudi prva ruska visoka šola. Toda tudi na pravo univerzo je bilo treba počakati samo nekaj let — 1755. leta je Mihail Vasiljevič Lomonosov ustanovil moskovsko univerzo. Njej je 1810. leta sledil „Institut korpusa inženerov", iz katerega se je 1819. leta razvila petrograjska univerza. Do leta 1900 so bile ustanovljene še kazanska, harkovska, kijevska, novorosijska, jurjevska, tomska in varšavska univerza. Vse univerze so bile izrazito aristokratske tako po socialni sestavi študirajočih kot po idejnih nazorih. Nič presenetljivo ni, da se je zato univerzitetni korpus ob oktobrski revoluciji razbil. En del je emigriral(od tega so jugoslovanske univerze in še posebej ljubljanska imele precejšnje koristi, saj so uspele pridobiti nekaj prominentnih ruskih profesorjev), drugi del se je postavil v sovražno pozicijo do nove oblasti, tretji del pa je sprejel revolucijo kot svojo.
Konkretne razmere na področju visokega šolstva so bile 1918. leta takšne, da se zdi zelo utemeljena Leninova parola - ustvariti svojo inteligenco. Številke iz uvoda kažejo, da so se Sovjeti zelo smelo lotili tega opravila.
VISOKOŠOLSKE USTANOVE
Visokošolske ustanove se v SZ delijo na dve veliki kategoriji:
— na univerze in
— na institute.
Vseh visokošolskih ustanov je bilo leta 1965 okoli 800. Od tega števila je bilo 40 univerz. Univerza ima praviloma 5 — 8 fakultet, le moskovska univerza jih ima 12. Na univerzo sodijo naslednji študiji: matematika, fizika, kemija, biologija, geodezija, geologija, filozofija, filologija, zgodovina, ekonomija, pravo in še nekaj manjših področij. Le nekaj univerz ima še medicinsko ali tehnično fakulteto.
Zanimiv je obseg univerz. Vse so praviloma „majhne" in vpisujejo od 5 — 10.000 študentov.
Nasploh je na univerzah le kakšnih 15 % študentov. Vsi drugi študirajo na institutih, ki jih je bilo leta 1965 preko 750. Institute lahko razdelimo na 6 velikih področij, in sicer:
Zopet preseneča šibka zasedba humanističnega področja, saj je v ZDA in Zahodni Evropi na teh študijih vsaj dvakrat več študentov. Če bi hoteli delati iz tega kakršne sklepe, bi bili le-ti zagotovo politične narave. Toda takih sklepov pri nobeni državi nismo delali in jih tudi v tem primeru ne bomo. Povejmo raje, da je delež nacionalnega dohodka, ki ga namenja Sovjetska zveza za šolstvo, med najvišjimi na svetu (6,6 %). Povejmo še, da so sovjetski visokošolski učitelji bolj obremenjeni od naših (16,3 študenta na enega učitelja). In na koncu bomo še pokazali, kje je SZ na lestvici „učinkovitosti" visokega šolstva — misli se na odstotek vpisanih, ki normalno z uspehom zaključijo študij:
Velika Britanija
Sovjetska zveza
ZDA
Italija
Belgija
ZRN
Nizozemska
Francija
Slovenija
81 % 70% 65% 63% 60% 60% 58% 57% 37%
O sovjetskem visokem šolstvu imamo lahko takšno ali drugačno mnenje, eno pa je gotovo — Sovjeti so ga znali prilagoditi svojim dolgoročnim ciljem in v tej smeri jim služi z izredno učinkovitostjo. Lahko bi rekli, da so se Sovjeti prav z visokim šolstvom popeljali v vesolje. Pogled iz vesolja pa je, kot kaže, razkril marsikaj takšnega, kar je treba v ruskem visokošolskem sistemu spremeniti' Premiki po tej poti pričajo, da bo delo težavno, saj je povezano s kritiko dolgoročnih ciljev, ki jih zasleduje celotna sovjetska družba.
Franci
PIVEC J
še de čas
FReeboH!/ -/OtT fMoTHEO. wofc£) РОЦ
VOTHIV6 LeFT TO	!
Pred leti nas je kot nenaden sunek vetra predramila in vznemirila nenavadna revolucija, seksualna revolucija. Začela se je in prišla od tam, kjer je življenjski nivo dosegel takšno razvojno stopnjo, ki ne vključuje več eksistenčnega boja in graditve sistema, pač pa celo daje možnost in pogoje za deformacije na vseh ravneh družbenega življenja.
Zaradi takšnega stanja so se ljudje v teh deželah posvetili samemu sebi, svojemu izpolnjevanju, zabavi in uživanju. Iz zabave so začeli eksperimentirati z nemočnim rumenim in črnim človekom, delati nemogoče genetične poskuse (pod pritiskom razvoja znanosti), se začeli iz zabave in želje po novih situacijah tudi ljubiti, zganjati orgije in rušiti moralne okvire, ki jih je postavil zahodni civilizirani svet v sedanjem času. Sedanjem pravim zato, ker je moralnost kot vsaka druga resnica relativen pojem, ne pa nekaj absolutnega, ker je možno in zelo verjetno, da to, kar je bilo pred sto leti moralno, sprejemljivo, danes ni več, kar je danes, pa jutri ne bo več. In če okoliščine normalnega razvoja pripeljejo množico ljudi do novih spoznanj in moralnih načel, ki so v tedanjem trenutku v nasprotju z obstoječimi, jih bodo kot neodvisna in samoodločujoča množica sprejeli za nove, edino veljavne in vseobče. Vprašanje, ki se pri tem pojavlja, pa je, ali bodo te nove norme v skladu z dialektiko življenja, ali bodo predstavljale resničen napredek Človeštva ali pa bodo le stopnja niže, približevanje lastnemu izvoru in negaciji samega sebe.
V ČEM SE KAŽEJO TI VPLIVI?
Čeprav je tu bistven poudarek na seksualni revoluciji, bi bilo zmotno misliti, da je z njenim prihodom prišla k nam samo revolucija seksa. Še zdaleč ne.
Ta pojav, ki si ga pri nas vedno po svoje tolmačimo, je spremljalo na svoji poti nešteto drugih pojavov, še bolj pogubnih in še bolj šokantnih. Nasilje, ubijanja, mamila, deformacija osnovne družbene celice-družine in še vsa tista negativna dejstva, ki zaradi interesantnosti vzbujajo v množici radovednost, rle da bi preveč iskali dokazov za takšne trditve, pojdimo samo v naše zloglasne kinematografe. Od matineje do poznih večernih ur, dan za dnevom, leto za letom povsod le filmi komercializiranega zahodnega, predvsem ameriškega sveta. Filmi, ki omamljajo podpoprečen okus marsikaterega državljana, filmi, ki nosijo denar kinematografskim podjetjem in peščici veleumov in ki obenem podzavestno učijo naše ljudi „kulturnega in moralnega obnašanja", ki jih iz dneva v dan vzgajajo v „socialističnem, poštenem duhu" in ki sploh ne „zastrupljajo" mladega, nebogljenega rodu. Tako je torej eno največjih komunikacijskih sredstev izkoriščeno zgolj za ozki krog interesov, vzgoja naroda in njegove zavesti pa prepuščena njim samim. Ste morda že kdaj videli v naših kinematografih filme, ki bi permanentno predstavljali vzhodne narode Ruse, Čehe, Madžare, in ostale, razen nekaj primerkov seveda, vsi pa vemo, kaj se je zgodilo na Divjem Zahodu z Buffalo Billom, v New Yorku z velikim Caponejem, na Mississipyju z Davidom Crocetom in drugimi „pomembnimi" osebnostmi. Odvratnost, ki je prisotna v marsikaterem gledalcu, in se nanaša na vzhodni svet, ter povzroča prazne kinematografske blagajne, ni slučajna in presenetljiva. Kajti malokdo vzame v roko dobro „vzhodno" knjigo in iz nje spoznava značaj narodov; skoraj vsi se zadovoljimo s prepričanjem, daje Brežnjev Rusija, Ulbricht Vzhodna Nemčija, Gierek Poljska .. .
KAJ PA ZDAJ?
Vrnimo sc k zahodnim vplivom. Našo družbo oz. mlado generacijo je zajela zahodna manija, tako dajo je zbegala, zasadila rakasto celico, ki jo bo težko ozdraviti. Modernemu človeku ni več cilj iskati najboljšega življenjskega druga, pač pa izkoristiti to tako, kot veli nagon, narekujejo situacije in priložnosti. Saj ne bo odveč pogledati statistične podatke in jih primerjati med seboj. Pri nas ti podatki kažejo, da je število razvez mladih zakonov v zadnjih nekaj letih zelo naraslo, povečalo se je število umorov, samomorov, roparskih in drugih dejanj, kar nas kot narod postavlja nekje na vrh svetovne lestvice.
Ali ni v naši družbi nekaj gnilega?
Ali ni eden od vzrokov, ki takšno stanje razširjajo, tudi družina?
In kaj lahko pričakujemo v prihodnosti? Dobre državljane neke socialistične in kulturno razvite dežele ali takšen svet, kot zdaj vlada na Zahodu, ki je za nekaj leti pred nami? Kajti razočaranje, ki te doleti ob srečanju z njim, te navda s črnimi slutnjami.
Primer nemškega mesta Hamburg, kjer sem preživel lanske počitnice, vsaj upam, ni reprezentančen. Čeprav skoraj vsakdo pozna to mesto kot staronemško, mesto, znano tudi po prvih nastopih Beatlov in po množici javnih hiš, ker je to pristanišče, pa verjetno malokdo ve, daje skoraj cela mestna četrt preurejena v anatomsko zgradbo človeka.
Ulice z izložbami, v katerih so postavljene ženske, ki se ponujajo za nekaj mark, klubi lezbijk in homoseksualcev, trgovine z raznoterim pornografskim materialom.
Ali lahko takšni medčloveški odnosi brez prave človeške topline vodijo k sreči ali pa pustijo človeka notranje praznega in nezadoščenega? Tisti na Zahodu to sami najbolje vedo. Mi pa moramo nove rodove vzgajati tako, kot določajo moralne, etične in druge norme, ki smo jih sami določili, ter se z vso silo upreti vsem negativnim tujim vplivom. Še je čas, da rešimo tisto, kar se rešiti da.
MILAN LAMPE
ШгврмОуе.	$1шк
Od 26. junija 1971 deluje v Mariboru Študentski servis. To je posebna študentska organizacija, katere glavni namen je priskrbeti študentom v prostem času honorarno zaposlitev. Zato se delovni’in marljivi študentje skoraj vsak dan zatekajo v kletne prostore študentskega doma II., kjer posluje servis. Člani servisa lahko dobijo različna dela, ki jih v glavnem naročajo nekatera mariborska podjetja, včasih pa se oglasijo tudi privatniki. Tako enim kot drugim opravljajo študentje, člani servisa, najrazličnejša dela. Tu gre v glavnem za fizično pomoč pri selitvah, nakladanju, razkladanju, čiščenju ipd. na drugi strani pa za razne inštrukcije in pomoč v pisarnah. Tako so lahko člani servisa študentje in študentke, poleg tega pa še vsi srednješolci. Servis s svojimi člani vsestransko pomaga mariborskim podjetjem in privatnikom. Zato lahko naroča dela na servisu vsakdo in študentje bodo ponudbo z veseljem prejeli. Študentje prihajajo v servis z vedno enakimi ali pa vsaj podobnimi vprašanji: „Ali je kako delo? “ ipd. Res je, da lahko servis v veliko primerih zagotovi zaposlitev, zgodi pa se tudi, da se zvrsti cela skupina študentov, ne da bi jim servis lahko izpolnil željo.
Kot povsod pa se tudi tu javljajo nekateri, doslej še nerešeni problemi. Čeprav posluje servis s pozitivnim finančnim rezultatom, še s tem niso zadovoljene vse potrebe in zahteve, predvsem s strani študentov ne. Čeprav izda servis vsak mesec okrog 200 napotnic za delo, je še veliko študentov, za katere zmanjka dela. Torej je zaenkrat glavni problem servisa premalo število naročil. Postavlja se vprašanje, kje je vzrok za to. To vprašanje sem postavil tudi upravniku servisa tov. Francu 2emvi, ki je nanj tako odgovoril: „Res je, da študentje včasih negodujejo, ker ni dela, toda to ni naša krivda. Zadnji čas dajemo vedno več oglasov preko radia in časopisa. Mislim, da bo v bodoče lahko dobil delo vsak, ki bo hotel delati. Konkurenco nam dela precejšnje število nezaposlenih v mariborski občini, kajti ti si iščejo dela tam, kjer bi ga lahko dobil študentski servis. Mislim, da sc bo v poletni sezoni stvar spremenila, tako da bo dela dovolj, če ne še preveč. „Tako je mnenje tov. Žemve, ki me je seznanil tudi z nekaterimi novostmi na servisu, te bodo verjetno marsikoga zanimale.
Servis bo pričel opravljati tudi dela, ki se nanašajo na struženje in lakiranje parkctov, za to sta se že usposobila dva študenta, stroj pa je nabavil servis. Poleg tega je servis naročil nov ciklostilni stroj za razmnoževanje, tako se spet obetajo nove zaposlitve in, seveda, tudi usluge.
Servis organizira tudi avto šolo za študente, ki naj bi začela delovati L IV. 1972. Tako se bo lahko naučil tehnike vožnje in prometnih predpisov marsikateri študent, in sicer po znatno nižji ceni od normalne.
V počitnicah pa bo šla skupina študentov v Muenchen na Olimpijske igre, seveda preko servisa, kjer se jim obeta lep zaslužek. To so nekatere novosti, ki jih uvaja servis, in so vredne pohvale.
Vsekakor se bo v bodoče še marsikaj spremenilo, kar bo koristilo servisu in študentom.
TONE ČEH
četrta
_jwnz
DRAVOGRAD
cer ih
V sedmi številki Katedre sem pod naslovom „Organizacija, ki bi jo v teh trenutkih najbolj potrebovali, je zatajila1* razpravljal o usodi Društva prijateljev zamejskih Slovencev. Ob tej priložnosti sem v stavku „Dobro bi bilo, da bi se kmalu oglasil kdo, ki je za takšen položaj društva odgovoren, in pojasnil vso zadevo** javno pozval odgovorne tovariše, da bi to v resnici storili. Do danes pa se je slišala samo neuradna izjava, očitno slabo informiranega tovariša, da DPZS še obstaja in deluje. Zakaj se niso oglasili tisti, ki so za takšen položaj društva odgovorni in ki bi imeli kaj povedati, ne vem. Mogoče pa je, da ti tovariši študentskega lista Katedre sploh ne berejo več, čeprav so bili še do nedavnega z njo življenjsko povezani.
Moj osnovni namen je uresničiti prizadevanja za ponovno obuditev DPZS. Ker pa društvo ni in ne sme biti sam.o sebi namen, je povsem jasno, da mi gre za višje cilje. Gre torej za pomoč, ki bi jo lahko dajala matična domovina republika Slovenija našemu zamejstvu. DPZS bi naj bila tista organizacija, ki bi potrkala na zavest skomercializiranih Slovencev in jih opomnila, da je „ . . . današnje umiranje Koroške hkrati tudi počasno umiranje slovenskega naroda ... in da bo jutrišnje usihanje obalnega dela tržaškega območja tudi del splošnega slovenskega usihanja...“ (Boris Pahor, Narodna bitnost zamejskih Slovencev, izdal 10 SŠ MVZ, Maribor, 1969.) Odrežani deli našega narodnega telesa se bodo lahko obdržali v zamejstvu le ob popolni moralni, politični in materialni podpori matične domovine. Potrebno pa bo. pohiteti, kajti zgodovina nas uči, da je težko popraviti, kar se enkrat zamudi. V tem smislu bomo prizadeti člani DPZS, teh je prav gotovo toliko, da bi se mogli na zakonit način organizirati samostojno, ob podpori zdrave slovenske javnosti napeli vse svoje sile za ponovno obuditev društva, ki mora postati pomemben dejavnik pri reševanju zamejske problematike.
NA TEM MESTU SE ZAHVALJUJEMO ODBORNIKOM OBČINSKE SKUPŠČINE V MARIBORU ZA
ГODLOČNO IN ISKRENO PODPORO BESEDAM PREDSEDNIKA IZVRŠNEGA ODBORA SKUPNOSTI ŠTUDENTOV EMILIJANA KOŽARJA, KI JIH JE IZREKEL NA SEJI OBČINSKE SKUPŠČINE - POTEM KO SO DELAVCI NIGRADA RAZMESTILI PO MARIBORU SMEROKAZE, KOT TO PRIKAZUJEJO FOTOGRAFIJE. UREDNI§TV0
V ČASU, KO KOROŠKI SLOVENCI BIJEJO NAJOSTREJŠE BOJE ZA DVOJEZIČNE KRAJEVNE NAPISE IN KO PO SKORAJ DVAJSETIH LETIH AVSTRIJSKE OBLASTI ŠE VEDNO GROBO KRŠIJO MEDNARODNE OBVEZNOSTI DO SLOVENSKE MANJŠINE, JE MOGOČE DA V SLOVENSKEM MARIBORU POSTAVLJAJO KAŽIPOTE V NEMŠKEM JEZIKU. KLAGENEURT JE PO SLOVENSKO CELOVEC IN GRAZ JE GRADEC, ČE UPOŠTEVAMO, DA JE NA AVSTRIJSKEM ŠTAJERSKEM NAŠ LJUBI MARIBOR ŠE MNOGOKJE MARBURC,, IN ČE SMO ZVESTI 3. ODSTAVKU 7. ČLENA AVSTRIJSKE DRŽAVNE POGODBE.
NA ZAHTEVO ŠTUDENTOV IN ODBORNIKOV SO NEKATERE NEMŠKE NAPISE ODSTRANILI IN JIH BODQ ZAMENJALI Z DVOJEZIČNIMI POSTAVLJA PASE VPRAŠANJE: ALI IMAMO V SEBI ŠE KAJ SAMOSPOŠTOVANJA IN ČASTI? NAROD, KI NE SPOŠTUJE SAMEGA SEBE, NI VREDEN, DA GA SPOŠTUJEJO DRUGI.
KRIVCEV PAN.!	/	MIRČ	PESTIČEK
твбши швшишп
Podpisani člani Društva prijateljev zamejskih Slovencev ugotavljamo, da društvo ni izpolnilo temeljne naloge in ciljev, ki smo jih imeli v očeh ob njegovi ustanovitvi. Naše zamejstvo je še vedno v nezavidljivem položaju in potrebno organizirane pomoči iz matične domovine. Zato zahtevamo ponovno obuditev in nadaljevanje redne dejavnosti DPZS: Tovarišem, ki so odgovorni za prenehanje oziroma nedejavnost društva (predsedniku, tajniku itd.) pa predlagamo, da v roku 30 dni po objavi tega poziva predajo vso društveno dokumentacijo, ki jo imajo mogoče še v svojih rokah (vključno statut društva, pečat in poimenski seznam članov), na uredništvo Katedre, Ob parku 7.
Podpisani člani DPZS izjavljamo, da bomo za
Iuresničitev te zahteve zastavili vse svoje sile in ne bomo odnehali prej, dokler ne bo DPZS ponovno zaživelo.
 ------------------------------------------------------------
K7lžiWWV
„Problem kažipotov je v Mariboru že stara stvar, vendar nas je najnovejša postavitev novih kažipotov samo v
nemškem jeziku prisilila, da študenti še enkrat jasno in glasno povemo svoje mnenje. Proti svetlobnim kažipotom v
nemščini smo študentje že protestirali v svojem glasilu Katedra, vendar takšen protest ni naletel na odziv pri mariborski
občinski skupščini. Protest v Katedri ni bil osamljen. 9. decembra je Gorazd Šostcr, predsednik komisije za aktualna
družbenopolitična vprašanja, ponovno zastavil vprašanje o kažipotih v nemškem jeziku, in sicer predsedniku OS Maribor
Mirku Žlendru. Izvršni odbor je 15. decembra prejel Žlendrov odgovor, v katerem je tov. predsednik povedal, daje dal
pismeno naročilo komunalnim službam za nove dvojezične kažipote. Minila sta dobra dva meseca, vendar z obljubo ni
bilo nič. 15. marca smo Mirku Žlendru ponovno zastavili pismeno vprašanje, kako je z realizacijo njegovega naročila. 7Љ
se mi, daje najnovejša postavitev prometnih kažipotov v nemščini višek vsega. Ali je morda to odgovor študentom? Ce
je, smo nanj pripravljeni tudi po svoje odgovoriti."	,	,
lz govora predsednika F.. Kožarja
na seji občinske skupščine.
Ob vsem tem pa se mi kar samo postavlja vprašanje: kako je mogoče da je toliko lepih besed ostalo samo na papirju? Mislim, da je slovensko narodnostno vprašanje in vprašanje narodne bitnosti zamejskih Slovencev preveč občutljivo in preveč ranljivo, da bi smelo biti zgolj stopnička za afirmacijo posameznih pustolovcev.
Koliko pompa smo storili za prazen nič! Voditelji so poželi ovacije navdušene publike, ko pa bi morali zamenjati besede z dejanji in preiti h konkretnim akcijam, tedaj so se potuhnjli za kulise vseh mogočih ovir. Izigrali so zaupanje svojih tovarišev, a kar je najpomembnejše — izigrali so upe zamejskih Slovencev. Cas pa dela neutrudno za raznarodovalno politiko in vsak dan je v zamejstvu težje biti Slovenec.
MIRC PESTlCEK
peta stran
'ICR ~j£R№JRf)u
srnina
■a
ZAPIS O EKSISTENČNIH RAZMERAH ZAMEJCEV
Pred časom je bil v Trstu pokrajinski kongres tržaške federacije KPI, na katerem so poudarili, da obveznosti, ki jih je sprejel predsednik vlade Emilio Colombo, ko se je pogovarjal z delegacijo Slovencev iz tržaške, goriške in videmske pokrajine, ne morejo ugasniti s trenutkom, ko se viada spremeni. Pogoji, v katerih živi slovenska manjšina, zlasti še Slovenci v nadi doli, narekujejo takojšnje ukrepe.
Tajnik te federacije Antonio Cuffara je poudaril, da komunisti ne želijo, da bi bile njihove pobude v prid manjšine ločene od pobud ostalih naprednih sil oziroma zaprte za tiste predloge, ki poskušajo izboljšati osnutke KPI. Nato je izjavil:
„Treba se je zavedati deleža številnih Slovencev k razrednemu boju, ki so ga enačili z bojem za emancipacijo in narodno osvoboditev. „A. Cuffara je povedal, da se KPI zavzema za stališča enotnosti zamejskih Slovencev. Vsi pa vemo, da se naša manjšina bori za uveljavitev materinega jezika, za njegovo uvedbo v državne urade itd. Čeprav dežela Furlanija-Julijska krajina uživa določeno avtonomijo, se naša manjšina čuti močno odrezana od celotne države. Predstavniki KP pa so zatrdili, da se bo njihova organizacija skušala spustiti v boj za celotno enakopravnost zamejskih Slovencev, saj jim ne odrekajo deleža, ki so ga imeli pri zatiranju neofašističnih elementov. Le-ti se Slovanom često „maščujejo" na (največkrat) najnizkotnejši način.
Tako v Italiji. Iz avstrijskega časopisja pa se da sklepati, da bo diplomatska odministracija kljub dobri volji državnikov skušala omejiti dvojezično območje na čimmanjši obseg. Vsekakor bi bilo le v prid prijateljskim odnosom, ko bi bili dvojezični napisi postavljeni povsod na spornem ozemlju (med ljudmi -nem ško-ko roškega in slovensko-koroškcga) mešanega jezikovnega področja.
To, kar lahko zamerimo Avstriji, je (med drugim) dejstvo, da je „izginilo" 4-1.463 Slovencev. Kam?
V začetku tega leta 1972 so na Koroškem našteli 25.000 Slovencev, medtem ko jih je bilo leta 1910 66.463. Razliko so „preuredili" iz slovensko-koroško govorečih v nemško-koroško govoreče državljane. V zmešnjavi, ki je v tem delu sosednje dežele, ni moč ugotoviti realnega stanja.
Se danes se srečujemo z neizpolnjenimi obljubami, ki so jih izrekli člani socialdemokratske stranke (danes socialisti). Omenimo samo primer Sturm, ki jasno kaže, da so zamejski Slovenci prisiljeni reševati problem „na svojo pest", kajti sicer jim (tako vsaj kaže) republika Avstrija svojih obljub ne bo izpolnila.
Upravičeno se lahko vprašujemo, kako morejo vlade dežel, kjer žive slovenske manjšine, ostati tako neprizadete. Prav tukaj se jasno odraža politika države. Vzemimo za primer socialistično Jugoslavijo, ki je menda edina dežela na svetu, kjer se vestno izpolnjujejo vse obveznosti do manjšine.
Za našo deželo so takoj po vojni manjšine tujih dežel predstavljale problem, kajti še za svoje narode nismo mogli tako hitro urediti nekaterih nacionalnih vprašanj. Vendar sc je vlada trudila, da bi vsaj sedaj, po določenem gospodarskem uspehu, uredila tudi to vprašanje. Albanski manjšini na področju Kosova smo omogočili nemoten razvoj (prav tako je z ostalimi manjšinami). To navajam zato, ker je Priština prerasla v center albanske manjšine, kjer študirajo mladi ljudje v materinem jeziku, in sicer celo na višjih šolah.
Velik problem smo imeli s Cigani. Doslej smo jih obravnavali kot nomadsko ljudstvo, brezdelneže itd. Danes se je stvar obrnila. Cigani, sedaj imenovani Romi, sc vključujejo v normalno življenje, morali so se prilagoditi našemu tempu in danes imajo standard, enakovreden vsakemu
poprečnemu Jugoslovanu.
Čemu sem navedel Jugoslavijo kot primer? Ni poredko, da tudi tuje države vzamejo za vzor našo deželo, ki je znala urediti pereča vprašanja manjšin z veliko mero razumevanja. In zakaj tega ne storijo še Italija in Avstrija? Vse sc da urediti, če sc med vlado in manjšino najde skupen jezik. Ta se rojeva v Italiji, v Avstriji pa je neofašizem še premočno zakoreninjen, da bi bilo skupen jezik mogoče uporabiti. Morda bo vlada prisiljena rešiti tudi to stvar, saj dejanja, ki se zadnji čas dogajajo na Koroškem, presegajo vse meje prijateljske koeksistence.
M. VRANIČAR
„Kaj blebečeš'puhla učenost? . .. Štirideset let je delal Jernej, štirideset let je Jernej zidal, bog je blagoslovil Jernejevo delo, daje obrodilo obilen sad: stoteren in tisočerem Čigavo je delo, čigav je sad? . . . Učenjak, to mi zdaj povej!"
CANKAR HLAPEC JERNEJ IN NJEGOVA PRAVICA
Enostavne besede, izrečene v „slovenskem komunističnem manifestu", nas več kot petindvajset let po začetku socialistične revolucije v Jugoslaviji Še vedno z vseobsežno širino opozarjajo, da se pri nas pojavljajo „učenjaki", ki „branijo pravico mladega Sitarja" (E. Kardelj IIL.konfer. ZKS). Ni pomembno, ali se sklicujejo na Karla Магха ali zasledujejo lastne koristi, ki jih uživajo zaradi vpliva tržnih nihanj in monopolov, konjunkturnih dejavnosti in poslov, ugodnega položaja dejavnosti ali delvnih organizacij, v katere je bilo vloženo ogromno državnega kapitala, prekomernega odtujevanja akumulacije iz panog ali regij . . . Pomembno je, da se nahajajo na okopih, ki branijo, da bi delavci in kmetje delili in uživali ves sad svojega dela.
Toda glejte, ti okopi se podirajo, kot da bi bili iz papirja, v zameno pa nezadržno prodira v našo misel poziv hlapca Jerneja in tisoče drugih Jernejev, ki so gradili in zgradili temelje naši opustošenj domovini, tistih, „na katerih ramenih" smo gradili industrijo, gospodarske centre in kulturna ter politična središča. Mar je še kdo kje, ki misli, da delavci in kmetje v tistem času niso z zanosom prijeli za krampe in lopate, mar je še kdo, ki trdi, da ni njihovo presežno delo pognalo.jugoslovanskega razvoja? !
Odraz tega spreminjanja misli, poglabljanja revolucije je hotenje naših progresivnih sil, zlasti ZKJ. da se prizna „kategorija minulega dela" in uveljavi ustavno načelo,
- da vsakemu delavcu pripada osebni dohodek glede na njegovo vloženo živo in minulo delo,
- da naj z minulim delonf v obliki dohodka ali akumulacije razpolaga tista organizacija združenega dela, ki ga ustvarja.
Te spremembe „bi naj omogočile naši družbi, da bi postopoma obvladala odtujevanje minulega dela od delavca, ki se odraža zlasti v tem, da se največji del družbene akumulacije oziroma nakopičenega presežnega dela v sferi razširjene reprodukcije izmika neposredni kontroli in upravljanju s strani delovnih ljudi. Ta družbeni kapital se koncentrira v bankah, integracijskih sistemih, zunanji in notranji trgovini, v zavarovalnicah, raznih družbenih skladih, v občini, republiki, federaciji itd. Na teh ravneh pa se upravljanje z družbenim kapitalom zelo pogosto ali pa celo v večini primerov izvaja na način, ki onemogoča celo enostavno demokratično kontrolo nad razpolaganjem s temi sredstvi, kaj šele, da bi bila uporaba teh sredstev dosledno podrejena ekonomskim interesom delovnega človeka, ne pa tako imenovanim višjim ciljem," (E. Kardelj, 111. konfer. ZKS)
Ne verjamem, da bo naša družba kljub spoznanju, da bi tako moralo biti, ekonomsko sposobna „poravnati račune za 22 let nazaj"; mislim, da to tudi ni potrebno, zakaj spremenjen smisel razmerja delavca do minulega dela ni v kratkoročnem niti ne v prehodnem, pač pa v dolgoročnem vplivu na razvoj družbeno-ekonomskih odnosov.
Mar naj to pomeni, da razen v okviru delovnih kolektivov pri osebnih dohodkih in akoinulaciji za nazaj ne bomo priznali nobene pravice do minulega dela? Takšno mišljenje bi bilo zmotno in celo usodno. Nemudoma se bomo morali vsaj na štirih področjih lotiti primernega prerazporejanja na osnovi pravice do minulega dela.
a) Nesporno je, da so stara industrijska središča, agrarna severovzhodna Slovenija in nekatere posamezne panoge odvajale dobršen del akumulacije za izgradnjo gospodarskega potenciala v celotni Sloveniji. Daleč od tega sem, da bi to ocenjeval kot izkoriščanje; nasprotno, to je bila nujnost in prepričan sem, tudi zavestna odločitev vseh dejavnikov, da prispevajo k skupni rasti. Res pa je tudi, da je tako odtekal denar za modernizacijo, prestrukturiranje, za obnovo. Izčrpljujoče odtekanje je osiromašilo ekonomsko sposobnost. Princip „znajdi se sam", ki je bil uveden z reformo, je povzročil, da se je vreča zavezala, in v njej je ostalo bore malo. Ekonomska nujnost - skupaj z zavestno odločitvijo progresivnih sil je, seveda, v zadnjem času prisilila Slovenijo, da je o tem vprašanju začela glasno razmišljati in rezultat tega 'so bili ukrepi za nadaljnji gospodarski razvoj manj razvitih območij.
Priznanje minulega dela mora bistveno stopnjevati ta prizadevanja.
b) Zlasti do 1956. leta je bila stopnja odlivanja sredstev za industrijsko izgradnjo iz kmetijstva izredno velika. Odtujevanje je včasih preseglo vsake normalne okvire in celo večkrat resno ogrozilo normalno gospodarsko in življenjsko obnovo kmečkega življa. K težkemu položaju je prispeval tudi odnos do kmeta kot „sumljivega družbenega sloja". Vse to je trajalo relativno malo časa, vendar je pustilo težko izbrisan pečat na našem podeželju. S spremenjeno politiko po letu 1956 pa sc kljub načelnim opredelitvam situacija ni dosti spremenila. Slovenska družba je bila namreč ekonomsko nesposobna, da bi učinkoviteje ukrepala. Če to ni bilo možno takrat, je uresničljivo danes, ko narodni dohodek krepko sega nad 1000 dolarjev. To je ekonomska nujnost, ki pa jo krepko podčrtuje tudi moralna obveza, izhajajoča iz temeljnih idealov našega razvoja. Storjeni so bili prvi koraki (možnost kreditiranja, večja aktivnost pospeševalnih služb, delno socialno zavarovanje) v okviru /ravice do minulega dela pa moramo priznati socialne podpore za ostarele kmete in ustrezno „enakopravno" socialno zavarovanje.
c) Nepravičen razkorak med „starimi" in „mladimi" upokojenci, ki , je nastal zaradi naglega naraščanja osebnih dohodkov, cen in spremenjenih osnov, je potrebno odpraviti. Vpliv eksternih in slučajnostnih faktorjev v nobenem primeru ne more biti bistven, kaj šele odločilen.
d) Nesprejemljivo je obračunavanje pokojninske osnove po sedanjem sistemu za težke fizične delavce. Stopnja produktivnosti tekočega dela je namreč zadnja leta pred odhodom v pokoj najnižja. Upoštevanje minulega dela je tako nujno, v kolikor hočemo uresničiti načelo, da je višina pokojnine odraz celotnega delovnega-prispevka. ,
SLAVKO GERlC
VREP/S /2- » /P-lBUAJČ *	'
Študentske in profesorske kritike ter raziskave študijskih in izpitnih režimov na univerzah so v zadnjih letih pokazale na slabosti sedanjega izpitnega režima:
- izredno slabo preverja znanje diplomantov, ima majhno prognostično vrednost,
- ocenjuje se le reprodukcijska sposobnost, zapomnjevanjc, ne pa kritičnost, ustvarjalnost, sposobnost za znanstvenoraziskovalno delo,
- slabe mentalnohigicnske posledice,
- subjektivno ocenjevanje,
- znanje se zahteva le v določeni - enkratni situaciji (trenutek izpita), čeprav je znanje potrebno vedno.
Te slabosti je mogoče odpraviti z
DRUGAČNIMI OBLIKAMI PREVERJANJA IN PRIDOBIVANJA ZNANJA:
- študentovo raziskovalno delo,
- večji poudarek na seminarskih in diplomskih nalogah,
- teamsko delo (ki lahko nadomesti predavanja in seminarje),
- diskusijska aktivnost.
Treba je prenašati težišče na te druge oblike. Kako pa je vendar mogoče izboljševati tradicionalne izpite?
- Določiti obvezno snov za pozitivno oceno (to dodati učnim programom, da ne bodo študentje še naprej izbirali podatkov o profesorjevi izpitni zahtevnosti ilegalno, po hodnikih . . .);
- vprašanja napisati na listke, študent jih izbira - vleče;
- študent navede v prijavnici, ali hoče, daje izpit javen ali ne;
- ocenjevati večkrat v krajših časovnih presledkih;
- testi znanja;
- uvesti le tri ocene: ni opravil, opravil, opravil z odliko;
- študent naj vsaj deloma sam določi, kaj hoče biti vprašan: rofesor ga mora vprašati tudi iz enega ali dveh temeljnih kompleksov, s aterimi se je študent posebej ukvarjal. Boljši profesorji tako že dolgo
ravnajo - take teme potem tudi določajo za klavzurne naloge;
- odpraviti absurdno kontrolo pri klavzurah: dopustiti uporabo literature. Študent tako ne bo dokazoval le svoje memorativne sposobnosti, ampak tudi razgledanost po literaturi, kritičnost, sposobnost osvajanja problematike z novih aspektov . . . Seveda morajo biti naslovi nalog potem ustrezno zastavljeni, tako da onemogočajo prepisovanje.
Ukrepi proti nevrozam, ki jih povzroči sedanji izpitni režim;
- študent mora imeti pravico brez posledic odstopiti celo med izpitom, ne da bi moral svoj sklep utemeljiti;
- določiti najmanjši obvezni čas trajanja izpita. Zlasti negativna ocena mora biti ugotovljena po daljšem času, študent ne sme pasti že zaradi prve neumnosti, ki jo blekne;
- pravica ponavljanja izpita ne sme biti omejena (raziskave so pokazale,,da sc zaradi tega število izpitov ni povečalo);
- če študent opravi izpit z najnižjo oceno, za štipendijo ali posojilo pa je pogoj dobra ocena, lahko izpit ponavlja: Obvelja boljša ocena.
Pri reelekciji je treba upoštevati tudi profesorjevo pedagoško sposobnost. V reelekcijskih komisijah morajo sodelovati tudi študentje. Raziskave so pokazale, da argumenti nasprotnikov sodelovanja študentov ne držijo (Študenti bodo favorizirali profesorje z manjšo izpitno zahtevnostjo, strogostjo . .).
Prof. dr. Vlado Schmidt
/
ООл
ои
Оо
оо
Оо
-0,9 .
9 о
vernemтш
šesta
КАЗ ;n kak« го
KAJ SM KAK« DCLFfTPi-------
J
KOMISDAMKIWROIN
STUD0VT
MARIBOR - Pododbor Društva slovenskih pisateljev bo priredil aprila literarni večer, na katerem bo sodelovalo blizu 26 avtorjev iz severovzhodne Slovenije. DSP v Mariboru bo priredilo literarni večer „VEŠ, POET, SVOJ DOLG? “ v znamenju stoletnice Društva slovenskih pisateljev, ob Mednarodnem letu knjige in ob prvem občinskem prazniku. Predvidoma bo literarni večer v malem salonu - Rotovž, dne 24.4.1972.
LJUBLJANA - Po zadnjih vesteh smo izvedeli, da sta odstopila od uredništva Problemov dva mlajša literarna ustvarjalca in kritika: Zorn in Slodnjak. To sta storila potem, ko je ZMS predlagal, naj ne bi bili v uredništvu Problemov: dr. Dušan Pirjevec, Taras Kermauner in Ivan Urbančič. Kot vse kaže, so Problemi v revialni krizi zaradi koncepta in usmeritve, gotovo pa tudi zavoljo reorganizacije. Prav tako je presenetljiva vest, da odstopa sedanji odgovorni urednik študentskega lista TRIBUNA, ker baje nima nobenega dela.
LJUBLJANA Klub mariborskih študentov v Ljubljani je priredil literarni večer in razgovor o študentski problematiki. 23. 3. je s tem kulturnim sporedom Klub mariborskih študentov spet vidneje oživel. Sodelovali so: F. Forstnerič, T. Parljič, D. Jančar, A. Brvar, M. Švajncer in V. Gajšek. Forstneričevo poezijo je bilo slišati z magnetofona, medtem ko so ostali avtorji sami brali svoja dela. V razgovoru o splošni družbeni in specifični študentski problematiki so sodelovali tudi študentje. Obravnavali so pomen in rast univerze v Mariboru, položaj in možnost marksološkega centra v Mariboru, problematični spor med generacijami (dr. J. Vidmar, M. Bor in generacija okrog revije Problemi), govorili so o političnem (T. Remc) in kulturnem samomoru (Perspektive).
Klub mariborskih študentov bo v kratkem začel izdajati tudi cikiostilno revijo SPEKTER.
LJUBLJANA - 24. 3. so odprli v Mestni galeriji v Ljubljani likovno razstavo skupine JUNIJ. Slikarska in kiparska dela v nadrealističnem in popartističnem slogu razstavljajo: akademski slikar Harald Draušbaher, akademski kipar Viktor Gojkovič, akademski slikar Stane Jagodič, akademski kipar Milomir Jevtič, akademski slikar Enver Kaljanac in akademski kipar Boštjan Putrih. Ob otvoritvi razstave je revija za kulturo in literaturo iz Celja OBRAZI priredila zanimiv literarni večer, na katerem so nastopili: T. Kuntner, V. Gajšek, I. Cimerman, Z. Krašovec, Z. Podpečan in N. Maurer.
MARIBOR Mariborski srednješolci so umetniško zelo aktivni. Vsekakor je treba pozdraviti njihova prizadevanja, da bi dali ton svoje navzočnosti mestu in svoji generacijski obliki. Tako je priredila v foyeru SNG razstavo risb in linorezov dijakinja I. gimnazije Nevenka Vrbnjak. Prva gimnazija je priredila v avli tudi razstavo svojih dijakov in nagrajencev dijaških Prešernovih nagrad. Veseli nas, da so dijaki z drugih gimnazij tudi pripravljeni sodelovati s Katedro. Obogatili bi lahko naš list z informativnimi, literarnimi in likovnimi prispevki.
MARIBOR - Skupnost dijaških domov je priredila ob 8. marcu literarni večer v Klubu mladih. Nastopili so: pisatelj Janez Švajncer, Vladimir Gajšek in Zlatka Krašovec. Približno 300 dijakov in dijakinj je tako počastilo dan žena v kulturnem ozračju in ob razgovoru z literati. Srednja glasbena šola je pripravila krajši klasični koncert. Pomembno je, da ob pedagoški vzgoji vidimo tudi humanistično in srčno rast mladih ljudi, ki kulturna dejanja spremljajo in sprejemajo odkrito in sproščeno. SLOVENJ GRADEC - Slikar Jože Tisnikar pripravlja za svojo jesensko retrospektivno razstavo približno 400 oljnih del in risb. Umetnostna galerija v Slovenj Gradcu pripravlja ob tej priložnosti tudi bogat katalog. Tisnikarjev mentor, akademski slikar in ravnatelj UG v Slovenj Gradcu Karel Pečko tako vedno znova potrjuje uveljavitev pristnega umetniškega okusa in skrbi za afirmacijo likovnikov s Koroške.
MARIBOR - Mala drama SNG Maribor uprizarja v režji Voje Soldatoviča dve zanimivi enodejanki: Weingartnovo KO KAMEN in S. Becketta: IGRO. V enodejanki KO KAMEN nastopa odlični Ivo Leskovec, ki igra vlogo osamljenega in že do kraja zgubljenega zapornika. V enodejanki IGRA nastopajo: F. Gabrovšek, B. Pugljeva in S. Blaževa, ki predstavljajo lutke in govorijo s scene tako, da vidimo le njihove glave med drugimi glavami lutk. Obe igri sta intenzivno zanimivi in za mlajšo generacijo gledaliških obiskovalcev predstavljata umetniško osvežitev.
' Vladimir Gajšek
Kulturno gibanje je med študenti slabo razvito. Da pa vendarle nekaj delamo, da se gibljemo, da nam ni vseeno, kaj se dogaja na kulturnem področju, vam bo dokazala naša rubrika, kjer vas bomo redno seznanjali z najnovejšimi dogodki pri, komisiji za kulturo 10 SŠ VZM in pri KUD Študent.
Komisija za kulturo se še ubada z organizacijskimi problemi. Potrebuje stalne člane, ki pa še niso določeni. Izvršni odbori po šolah še niso poslali svojih predstavnikov, zato komisija še čaka nanje. Delo pa kljub temu ni zapostavljeno. Komisija poskuša postaviti čimtrdnejše temelje sodelovanju med srednješolci in študenti. Ko bo začel delati kulturno umetniški pripravljalni odbor (KUPO), bodo vidni tudi prvi sadovi sodelovanja.
In še program dela za april: največja naloga je akademski ples pedagoške akademije in sodelovanje na aprilskih prireditvah.
KUD Študent je vsekakor najvidnejši predstavnik kulturnega gibanja med študenti. Za april si je zadel precej težko nalogo: predstavil se nam bo kot prireditelj državnega prvenstva v latinsko ameriških plesih. Prvenstvo bo 15. aprila ob 20. uri v domu JLA.
Vsem ljubiteljem plesne umetnosti naj povem še to, da so vstopnice naprodaj v prostorih KUD Študent dnevno od 12. do 14. ure.
In še ena razveseljiva vest: pri folklorni skupini KUD Študent bodo v kratkem ustanovili ansambel, ki bo redno spremljal to skupino. Moški pevski zbor pa se pripravlja za nastop na reviji pevskih zborov, ki bo aprila v unionski dvorani.
Tudi študentski plesni klub nas je presenetil z veselo novico. Najboljši plesni par (Branka Mornar in Marjan Lorger) bo nastopil na evropskem prvenstvu v standardnih plesih na Dunaju. Prvenstvo bo 8. aprila. Isti par bo, če bodo zagotovljena denarna sredstva, sodeloval 29. aprila na evropskem prvenstvu v latinsko ameriških plesih v Berlinu.
Toliko zaenkrat, o rezultatih in nadaljnjih načrtih pa še kaj več v prihodnji številki.
EDVARD PUKŠIC
ШВ110 SffiDIDJCšOLCen
Vljudno vas vabim v prijetno (dinamično) okolje Katedre in k študentski oddaji Študij in glasba. Premagajte svojo skromnost, prikažite se z nasmehom in materialom. Svoje izdelke morete poslati tudi po pošti. Čaka vas (v najslabšem prineru) naša hvaležnost, sicer pa objava vašega prispevka v eni.izmed naših rubrik (celo na mini srednješolski) in prijeten honorar. Zanimivo - kaj?
Gremo naprej! Se bolj pridno pišite in mogoče bomo v Katedri dobili CELO prilogo, ji lahko damo naslov: Zrcalo srednješolcev. Seveda veste, da vse to stane (tisk, honorarji itd.), zato bodite PRISTNI. Pozabite na tiste tradicionalne romantične spise in se izperesite z novim stilom. Bog (če vanj verjamete) vam pomagaj. Drugače se, prosim, zgledujte po študentskih listih, ki vsaj poizkušajo biti sveži. Kako: sveži po papirju, barvi, vsebini?
Treba je misliti in nato pisati, in sicer čisto po svoje glede na oboje okoliščine. Kako lepo je biti, če uspeš, novator (revolucionar). Spreminjati je treba in verjeti nekaterim filozofom (Marx . . .). Sprejeti je treba znane resnice in iskati nove. Treba je biti prijeten, spoštovati družbeno gibanje in zavzemati primeren odnos do ostalih. Ne očitajte mi, prosim, da vas želim učiti. Nasprotno: učite me! Mislim resno: sedaj ste v srednjih šolah in poznate problematiko - veste, kaj vas teži. Kot mentor srednješolcev bom z veseljem bral vaše izdelke ali jih poslušal. Za začetek bodite toliko samostojni, da boste premislili, kakšne koristi bi imelo naše sodelovanje. Menim, da bomo zadovoljni. Prisrčno vas pozdravljam.
IGOR PLOHL
•s
©5>
ptrptT*j |гЛ ГЈ-СГ /4TfrCT £г/*Ј^£<П-Г2-<2.ЈП	0	o
trptrcr ✓o-trer
S slavisti se dobro razumem, vsaj s tistimi, ki so zavzeti za lepo in pravilno slovensko besedo. Tokrat pa sem prebral mnenje bodoče slavistike, ki me je v 7 DNI ožigosala kot najslabšega slovenskega pesnika, pri tem pa je še pozabila, koliko knjig sem doslej izdal, koliko in kje objavljam umetniško književnost, eseje, publicistiko itd. Te nevednosti ji niti najmanj ne zamerim, zakaj za hrbtom skriva jančarjevske sorodstvene zveze. In če je že dobila v dar mojo knjigo DALJNA TEŽIŠČA, tedaj naj se nikar ne huduje name, ampak naj se trmasto razjezi na darovalca. Kdor zaničuje darilo, ta ni vreden ne daritelja ne poklona, pokaže le svojo osorno zagnanost, s katero skuša navsezadnje svoje zaničevanje tudi opravičiti. Zato bom razčlenil mnenje bodoče slavistke Manice Kocbek.
Bodoča slavistka Manica Kocbek je dokazala, da je polpismena. Bojim se, da sem s to izjavo prizadel duševni mir slavistov, kije v vsakem primeru duševni (arhaično: dušni mir) in ne DUŠEVEN MIR. Avtorica bi lahko obvladala določno in nedoločno obliko pridevnika.
CENITVE IN OCENITVE so predmet zemljiških knjig, oporok, trgovskih podjetij ipd., kadar pa govorimo o književnosti in o umetnostih, tedaj kritiki in ocenjevalci običajno pišejo kritike in ocen* Če Kocbekova meni, da so NA TRŽIŠČU NAJRAZLIČNEJŠI LJUDJE, je pozabila, da smo za sužnjelastništvom, ko so ljudi še prodajali, prešli dobo fevdalizma in smo zdaj v socializmu. V socializmu nas - ljudi - ne prodajajo na tržišču, kajne?
Dokler je v SFRJ dvajset odstotkov nepismenih, se ni treba bati, da bi vši postali pesniki in pisatelji. Lepo bi bilo, če bi"slavisti in tudi bodoči slavisti poskrbeli, da bi vsi znah vsaj pisati, glasno in tiho brati; tako bi morebiti pomagali ustvariti bolj rožnat položaj našim založbam, ker bi bilo več bralcev. Nič hudega, če bi bili to tudi bravci. A če je nekdo v enem stavku BRALEC, takoj zatem pa BRAVEC (arhaično: ditatclj), je to lahko izvor zmedenosti.
Biti pismen ne pomeni zgolj poznati abecedo, ampak med drugim pomeni pisati pravilno. Stavek: „KAJTI КОГ IZGLEDA, DANE.S JE VAŽNO SAMO, DA NEKAJ NAPIŠEŠ. ..“, gotovo ni slovnično pravilen, ni zgled lepe slovenščine. Se je tov. Kocbekova, bodoča slavistka, kdaj učila, kaj je vrinjeni stavek? Od imenovane bodoče slavistke ne pričakujem, da bi poznala književnost in druge umetniške zvrsti, ena sama dobra SLOVNICA in PRAVOPIS bi zadostovala.
Ko je avtorica svoj slovnično šibki spis PODARJENE-ZVF.ZDICE sklenila, ji ne bi bilo treba poudaijati, da je končala. To lahko stori le kak pisatelj, ki sklene roman-epopejo, ali filmski režiser.
Menim, da nobena knjiga, naj bo še tako slaba, lic more povzročiti s svojo umetniško izpovedjo toliko škode, kot jo lahko povzroči nesposoben slavist, ki vzgaja malčke v polpismene ljudr^^j^ (,ДЈ<,1К
Novinaijem priporočamo:
ШШСШ1ИГ1
Verjemite - če bi novinarje prešteli, bi lahko ugotovili, da jih ni posebno veliko, in zelo bi nas presenetilo, kako sploh lahko povzročijo tolikšno zmedo. Pa jo vendarle lahko!
V nekem mestu - pravijo - živi novinar Tomaž Gagič. Tomaž dela pri večernem listu „VEČERNICA". Zelo dobro se razume tudi s ssvojim predstojnikom - urednikom — Tonetom Racmanom. Pa ne samo z njim. Oba - Tomaža in Toneta - zelo dobro poznajo tudi njuni someščani, zlasti tisti, ki delajo v gostinstvu.
Tomaž je srečen človek. Povzpel se je visoko. V družbeno nadstavbo namreč. Povzpel, da, čeprav bi s svojo izobrazbo tehniške smeri lahko morda koristil družbeni bazi, se je povzpel v nadstavbo. Pa ne po tisti običajni poti, po kateri lahko vsakdo samoupravno pokuka v sfero ideologije. Tomaž je srečen človek insse je močno zasidral v nadstavbi. Postal je kritik za kulturo in literaturo.
In tako Tomaž ocenjuje knjige, ki so jih izdale naše založbe. Z zvezdicami, seveda, kot se to za „VEČERNICO" spodobi. To seveda ni nič hudega. Pa je Tomaž podelil knjigi Thommasa Manna tri (3) zvezdice, knjigi Jožeta Snoja pa pet (5) zvezdic. Tudi to seveda ni nič hudega. Saj je lepo, da ceni in spodbuja komaj rojene velikane slovenskega duha. Vso svojo velikodušnost pa je Tomaž dokazal, ko je podelil knjigi Petra Miroljuba tri (3) zvezdice, čeprav so vsi vedeli, da mu Peter že dolgo leži v želodcu in ga tišči kot ledvični kamni pred operacijo.	.
Potem pa je Tomaž stopil k sestrični svoje žene, pa k svojemu najboljšemu pivskemu in stanovskemu tovarišu, k najmlajši hčerki tetinega prvega moža, k soprogu sestrine svakinje, k svojemu rodnemu stricu v petem kolenu in še k nekaterim. Vsem naštetim in vsem nekaterim je naročil, naj pošljejo na uredništvo protestna pisma, češ da je Petru podelil preveč zvezdic. In vsi našteti in vsi nekateri so pisma poslali, lludo so se hudovali na svojega ljubega sorodnika in prijatelja (teh vezi seveda niso omenili), ker je z zvezdicami tako razmetaval.
Ko sta nekega jutra Tomaž Gagič in urednik Tone Racman navsezgodaj (naravnost iz bara) prišla v redakcijo, je urednik Racman dodelil zajetne pole roto papirja za objavo prispelih protestnih pisem. Na moč demokratična poteza!
Odgovor Petra Miroljuba ni bil objavljen.
-Študentje - to ni pravljica za lahko noč.
AKTALZ
Od srede preteklega stoletja dalje je mogoče ugotoviti, da človekovo osebno življenje v Evropi vedno bolj podlega javnosti. Da, v zadnjih letih poteka ta proces v prav divjem tempu. Vedno teže si bo ohraniti privatno, prikrito, samotno eksistenco, ki je nedostopna občinstvu, množici, ljudem.
Toda naenkrat dobi zadeva naravnost telesne oblike. Pomislite samo na cestni hrup. Cesta je~postala preglasna. Eden majčkenih privilegijev, ki jih je človek prej užival, je bila tišina, pravica do ustrezne doze tihote. Minulost. Cesta prodira do našega privatnega kota, si ga prilasti in ga pusti propasti v trušču javnega življenja. Kdor hoče razmišljati in se poglobiti vase, se mora navaditi na to, da se pri tem - kot potapljač — poglablja v ocean kolektivnih šumov. Človeku za nič na svetu ne pustijo, da bi bil sam s seboj. Z drugimi mora biti skupaj, če to želi ali ne. Anonimni hrup glavnih cest in trgov prodira skozi zidove njegove hiše. Vse tisto, kar je prej veljalo za boječnost pred neomejeno javnostjo, izginja dan za dnem - vedno hitreje. V prvi vrsti je zaradi tega prizadeta družina (familija). Življenje znotraj družine, te male, introvertirane, veliki meščanski družbi nasprotujoče zveze, se reducira na minimum. Kolikor bolj je kaka dežela razvita, toliko slabše je v njej razvita družina. Neposredni vzrok tega neustavljivega izginjanja je prav gotovo precej nenavaden. Od nekdaj so priznavali, da je središče familije ognjišče. Kakor običajno ga je človek začel romantično pojasnjevati. Ognjišče je oltar (vaestia), a tudi kuhinja. Naravnost oltar, svetišče familije, pater familiasa, larov (rim. duhov)! Odkar pa je bilo vedno teže dobiti posle, so lari, oltar, svetišče familije polagoma izginili. Sčasoma so spoznali, da opora družine niso bili lari in tudi ne pater familias, temveč čisto preprosto hišni sluge. To je šlo tako daleč, da je mogoče ta pojav kot fizične zakone formulirati z dosedanjostjo funkcijskega zakona: število danes v vsaki deželi preostalih resničnih družin ustreza številu tam bivajočih poslov. V ZDA, kjer si je laže pridobiti žirafe kot hišnega slugo, je družinsko življenje do skrajnosti skrčeno, z njim pa obseg celotnega gospodinjstva. Zakaj tudi ne? Ko pa človek vendar ne more biti doma! Brez postrežbe se mora hišno življenje neizogibno poenostaviti, in ' ta poenostavitev povzroča neugodje. Zapleteni, napol religiozni ritus spojitve oltarja in kuhinje se je moral omejiti na najnujnejše. Človek, izgnan iz sfere hišnosti, se je vdal javnosti. Lari so bili lonec (preveri v Michelet: Histoire de France, Vlil. zvezek, str. 4-5). Razbitje familije - kakšna razlika med številom ur, ki so jih prej preživeli doma, in številom ur, kijih prežive zdaj doma. V tistih dolgih, neskončnih urah doma je človek uprizarjal proces pojasnjevanja dela svojega jaza, privatnega, javnosti zlahka sovražnega dela.
Diagram bi lahko prikazal razvoj, ki ga je od srednjega veka do današnjih dni doživela debelost zidov. V 14. stoletju je hiša utrdba. Danes je v nadstropja razdeljena zgradba panj, že sama skoroda celo mesto, in zidovi so tanke stene, ki nas komaj ločijo od ceste. Še v 18. stoletju so bile hiše prostorne in globoke. Človek preživi v njih večji -del dneva v odljudni, zavarovani samoti. Ta samota, ki uro za uro kaplja na njegovo dušo, izvede na njej oblikujoče delo. Samota je nekaj takega kot pomemben kovač, ki utrja in cizelira našo osebnost. Pod njenim vplivom utrjuje človek svojo osebno usodo, nekaznovan lahko stopi na cesto, ne da bi podlegel okuženju nevzgojenega, z običajnimi nenravnostmi zastrupljenega občinstva. V samoti se samo od sebe izteče tehtanje, urejevanje naših misli, želja in hrepenenj. Učimo se razlikovati, katere misli so resnično pognale iz nas in katere — izvirajoč iz anonimnega okolja - so nam vsiljene kot prah z deželne ceste.
Človek ne ve, kako se bo končal ta razvoj. Doslej sta bila vzgoja k individualizmu in forsiranje individualnosti v zgodovini Evrope v ospredju. Cilj je bil - dati življenju z vedno večjo intenziteto individualni ustroj, tako da seje slehernik lahko čutil v življenju kot samostojen. Sam v uživanju, sam v dolžnosti in sam v bolečini. In: ali ne leži v tem resnica, čista, transcendentalna resnica človeškega življenja? Naj živi človek sijajno ali skromno, živeti pomeni zanj v najglobljem dnu biti sam, zaveda se, da je posamezno bitje, da mu je podeljena čisto določena, samo njemu pripadajoča usoda. Ne živi v skupnosti. Vsakdo mora svoje življenje živeti zase, izpiti s svojimi lastnimi usti, kot je treba srebati s sladkobo in grenjavo napolnjeno čašo. Včasih nas kdo spremlja, gotovo, toda spremstvo še ni družabništvo. In kljub temu ni mogoče dvomiti, da smo danes usmerjeni čisto drugam. 2e desetletja nazaj izgublja življenje Evropejca lastnosti individualizma. Celotna obstojnost sili človeka v to, da se odreče posamični eksistenci in bogastvu svoje narave. Kakor hiša, tako je postal tudi človek prepustljiv - javna atmosfera, misli, sklepi, nagnjenja potujejo skozi nas in vsakdo slejkoprej opazi, da je konec koncev morda celo nekdo drugi. Ali je to zgolj prevara, prehodna sprememba ali korak nazaj, ki mu mora slediti toliko mogočnejši preobrat k individualizaciji? Tega ne vemo. Ostaja pa dejstvo, da se dandanes mnogo Evropejcev s pravo slastjo odreka biti posameznik (individuum) in se izredno radi izgube v množici. Biti množica, ne imeti posamezne usode — to razkošje je postalo epidemija. Človek se podružblja.
V zgodovini človeštva to ni novost (novum). Pravzaprav je bil to najpogostejši pojav. Redkokdaj se je uresničilo nasprotje: prizadevanje biti individuum, biti edinstveno, nezamenljivo posamično bitje. To, kar danes doživljamo, nam lahko služi za pojasnitev človekovega položaja v dobrih časih Grčije in Rima. Živeti samostojno in zase - te svobode človeku niso dali. Država je imela pravico do totalitete njegove eksistence. Če si je Cicero zaželel, da bi se umaknil v svoj Tusculanum in študiral grške umetnine, je moral to javno utemeljiti in se opravičiti, ker se je začasno ločil od kolektiva. Veliki zločin, ki je Sokrata stal življenje, je bila te nespodobna zahteva po privatnem demonu, to je po individualni inspiraciji. Podružbljanje človeka je grozljiva drznost. Le ta se namreč ne zadovolji z zahtevo, da naj bo moja lastnina tudi drugim na voljo - to bi mi bilo pravzaprav zelo dobrodošlo - temveč me sili v to, da privzemam tuje stvari za svoje, npr. ideje in nagnjenja drugih, vseh. Prepovedano je vse, kar je drugače, kar je osebna last, prav tako ni dovoljeno imeti prepričanj, ki jih izključno uporablja vsak posameznik.
Abstraktno božanstvo „kolektiva" seveda izvaja svojo tiranijo in po celi Evropi že prireja razdejanja. Tisku se zdi upravičeno razgaljati naše osebno življenje, ga presojati in obsojati. Moč javnosti nas sili v to, da skupnosti dan za dnem podarjamo več svoje eksistence. Človeku odvzemajo poslednji kot, kamor sc je lahko utnaknil, kjer je lahko bil sam s seboj. Množice razjarjeno protestirajo proti vsaki rezervi našega jaza.
Verjetno izvira ta razjarjenost proti vsemu, kar je individualno, odtod: množice se do dna svoje notranjosti čutijo do usode slabotne in boječe. Nietzsche je nekoč najostreje in neizprosno formuliral: v primitivnih, nasproti eksistenčnim težavam nebogljenih skupnostih je pomenilo sleherno individualno, lastno, originalno dejanje hudodelstvo in človek, ki si je poskušal svoje življenje ustvarjati sam, je veljal za hudodelca. V vsem se je bilo treba vesti tako, kot je zahteval običaj.
Očitno se danes mnogim ljudem toži po čredi. Strastno se vdajajo temu, kar je v njih še ovčjega. Skozi življenje hočejo iti skupno, po kolektivni poti, tesno drug za drugim, s povešenimi glavami. Odtod želja mnogih ljudstev Evrope po pastirju in psu.
Sovraštvo do liberalizma ima svoj izvor prav (in le) v tem, kajti liberalizem je prej globoko zakoreninjena predstava o življenju kot politično svojo individualno, neprenosno usodo, svoje individualno, neprenosno usodo.
Prevedel: LEOPOLD PETROVIČ
Pripis prevajalca: človek sestoji iz dveh segmentov privatnega in javnega. Slehernik ima pravico, da živi spodobno. Skupno s soljudmi si izoblikuje svet. Živi in dela v javnosti, soustvarja družbo in kulturo, a živi tudi v zasebni sferi. Če je eden od segmentov v krizi, pride do teh zapisov, apelov. Človek je subjekt, intimno bitje, in je javni ali kulturni delavec. Človekova eksistenca je v harmoniji, če je človek sposoben živeti javno in zasebno.
sedma
BI«
Tokrat vam v rubriki „Iz naše sredine11 predstavljamo slovenskega pesnika in esejista, urednika Sodobnosti, urednika kulturne redakcije televizijske hiše CIRILA ZLOBCA. Takole je stekel najin pogovor:
KATEDRA: Tovariš Zlobec, ste znan pesnik, za vami je dolga doba literarnega snovanja, ustvarjanja. Zanima nas, kaj bi dejali o prehojeni življenjski poti kot človek in kot pesnik?
C. ZLOBEC: Za občutek in za oceno prehojene poti je odločilen trenutek, v katerem kdo to vprašanje človeku zastavi. Lahko isti človek ob isti življenjski poti ugotovi, da je bila klavrna, neuspešna in obratno. Na splošno lahko rečem, da sem bil bliže sreči kot drugemu, kajti življenje je vendarle komponirano kot tekst nekega časa in okolja. Razmere, skozi katere sem šel, so mi bile bolj naklonjene in lahko rečem, da sem zadovoljen.
Kot pesnik sem pričel delovati v sorazmerno ugodnem času, in sicer okrog leta 1950, ko je silno naraslo zanimanje za slovensko in jugoslovansko literaturo, ko je bilo ždanovstvo v zatonu. To je čas, ko se odpro meje in tako smo se generaciji mladih oglasili štirje: Menart, Kovič, Pavček in jaz. Ze s prvo zbirko smo doživeli odmev, ki je po mojem mnenju absolutno presegel vrednost same knjige in to se danes pogostokrat ne ponavlja, saj je interes javnosti usmerjen na raznorodne interese. Mlademu avtorju je pravzaprav težko opozoriti nase in na svojo dejavnost. Obdobje petdesetih let je bilo obdobje velike povezanosti v jugoslovanskem prostoru (festivali poezije, prevajanje, srečanja literatov ipd.). Sicer pa imam občutek, da so prav te ugodne razmere vplivale, da nam je občinstvo, ki nas je sprejelo tedaj, ostalo zvesto tudi še danes. Samo pet let pozneje je bilo pesnikom že precej težje, saj je po letu petdeset vzniknila cela vrsta ustvarjalcev. Menim, da našega tedanjega odmeva ni pogojevala samo kvaliteta, ampak predvsem ugodno obdobje, v katerem smo pričeli delovati.
KATEDRA: Torej ocenjujete, da je bilo leto 50 prelomno obdobje za ugoden razvoj literarnega snovanja?
C. ZLOBEC: Ne samo literarnega. To je bila doba, ko v skoraj vse zvrsti umetnosti prodira sodobna misel, odkrijejo Sartra. Ta doba pomaga osvoboditi miselnost v zaprtem slovenskem prostoru in času, ko se povežemo z literarnimi snovanji zunaj meja, to je pomenilo resnično prebujenje v naši ustvarjalnosti.
KATEDRA: Če se spomnim vaših besed, da vam je občinstvo ostalo zvesto, me zanima, kako bi ocenili svojo zadnjo knjigo?
C. ZLOBEC: Vidite, ponujena mi je bila izredna priložnost, da izdam antalogijski izbor svoje poezije oziroma lirike, deloma zato, ker so bile vse moje knjige razprodane v relativno dobri nakladi. Za vsakega pesnika je prav gotovo velika priložnost in mikavnost, da po dvajsetih letih poskuša strniti v eno samo knjigo, kar je v tem času počel. To je izredno težko, kajti vsaka knjiga zase je miselna in emocionalna enota. Človek je sočen, da po dvajsetletnem obdobju ponovno vzpostavi stik z ustvarjalnostjo, ki je za njim. Priznam, da sem imel srečo, in če sodim po odmevih, je bila antologija ČUDOVITA PUSTOLOVŠČINA toplo sprejeta. Tako je prav v tej zbirki razviden lok ljubezenske motivike, vse do mladostne zaljubljenosti do najnovejših razinišljujočih pesmi o eksistencialnem življenju, vendar pa pronicajoče skozi ljubezen kot najbolj razpoznavno človeško prvino. Ta motiv ljubezni resnično povezuje zbirko v homogeno celoto.
KATEDRA: Verjetno je to nit, ki vodi bralca skozi zbirko?
C. ZLOBEC: To je nedvomno. Prepletata se dva motiva: ljubezen in pobeglo otroštvo. Tako imam namenoma dva naslova svojih zbirk. Otroštvu, pogojenem z vojno, in določeno projekcijo zrelih let. Za spoznanji otroštva se skriva marsikatera razlaga sedanjega vedenja. Tako sem že instinktivno zasledoval ta dva elementa, ki me še danes prevzemata.
KATEDRA: Če se nekoliko pomudiva pri ljubezenskem motivu, za katerega ste rekli, da pri vas prevladuje, bi r.d vedel, ali ste mar pred dvajsetimi leti našli druge motive, impulze in kako pristopate k tej temi danes. Kako bi označili razliko v pristopu takrat in danes, ko je družba zmaterializirana, ko se duhovna vrednota izgublja in morda celo ljubezenska motivika pri posameznikih zahaja v neko banalnost?
C. ZLOBEC: Mislim, da zlasti pri sodobni slovenski liriki, kljub banalnosti, seksualnosti, že nastopa neka sramežljivost. Današnjega človeka je skorajda sram, da bi bil nezmožen normalnih človeških občutij v ljubezni. Zame je sicer situacija nekoliko drugačna. Pod Italijo sem dobival tudi prvo literarno vzgojo, ker sem se že tedaj seznanil globoko z ljubeznsko liriko, ki ima, kot je znano, poseben pomen v italijasnki poeziji (dolce stil, nuovo, preko srednjega veka, renesanse do najmodernejših prijemov). To je bilo zame dobro, prevzelo me je že v zgodnji mladosti, še preden sem začel pisati. Bilo mi je trinajst let, ko sem zapisal prvo ljubezensko pesem, ljubezen je zame ena sama oblika pogovorov, kjer je človek istočasno enakovreden v svoji psihofizični naravi. Lagati ljubezen samemu sebi ne gre, je epigonsko. In kot posebnost pri meni je tedaj šlo za resnično ljubezensko poezijo, ki se rojeva z mojim življenjem. Pri nas vlada zmotno mišljenje, da je avtobiografičnost v ljubezni, v liriki nekaj sramotnega. Italijanska pa je prav v tem elementu dosegla svoj najlepši vrh (Dante, pa tudi futurizem, Ummberto Saba med tržaškimi pesniki, sicer pri nas manj znan op. p.). In to slovensko občutje sramežljivosti, da ne bi kdo začutil, odkril avtobiografičnosti, je ugonobilo marsikaterega obetajočega ustvarjalca in ga potisnilo v sfero, abstraktnosti.
KATEDRA: Bi morda hoteli imenovati svoj ciklus ljubezenskih pesmi, ki vam je izredno všeč?
C. ZLOBEC: Človek stoji včasih pred težko odločitvijo, še posebej izbirati med svojim ustvarjalnim delom. Vendar pa mi je zelo všeč zbirka LJUBEZEN, kije izšla v Mariboru leta 1958; in je posvečena ljubezni. Razdeljena je v tri cikle: JAZ, SVET MED NAMA, TI. To je moja osrednja ljubezenska zbirka in je nastala sorazmerno v kratkem obdobju (pol leta op.p.), je časovno tudi najbolj dozorela, ko je bilo tudi v meni erotično ravnotežje med čustvom in razumom. Zanimivo, da je ob nastajanju prve ljubezenske poezije v meni prevladovalo čustvo, medtem ko sedaj vedno bolj razum, miselnost. Ob nastanku te zbirke pa je še prevladovala doba simbioze obeh komponent".
KATEDRA:'In kako je bilo z vzorniki? Morda takimi, ki bi na vas izredno vplivali?
C. ZLOBEC: Izrazitih vzornikov nisem imel. Ne bi se želel opravičevati, a nimam v sebi te asimilacije, da bi zrasel iz epigonstva. Kot rečeno, pa je name silno vplivala pesniška šola, in sicer italijanska poezija v celoti, zlasti klasika. Pozneje seveda tudi slovenska, čeprav je bilo to zame težje, ker sem pač živel na Primorskem, razen če izyzamem Franceta Prešerna, ki je sicer splošno bran v šolah in kije name napravil največji dojem. Pritegnila me je tudi zdrava Kettejeva, Gradnikova izpoved in pa seveda poezija Otona Zupančiča z zdravo senzualno liriko, ker je videl ljubezen kot nekaj, kar človeka dviga, čeprav ga kasneje trešči ob tla.
KATEDRA: V ustvarjanju mladih avtorjev vlada neka zagnanost, neumirjenost, težnja po takojšnji uveljavitvi, kar nam razodeva njihov stil tehnika, kompozicija, pa naj gre za prozo ali poezijo (Brvar, Jančar, Zidar, idr.). Zanima me, kaj je tu • primarno in kaj sekundarno? Ali naj avtor - umetnik upošteva vse elemente življenja ali pa naj čimprej najde svoj pesniški jaz?
C. ZLOBEC: Stvar je skrajno preprosta. Vsak avtor je najbolj avtentičen v trenutku, ko je naj večji pesniški egoist kot ustvarjalec. To pomeni, da se ne ozira na ničesar, ampak sledi le lastni, notranji impulzni motivaciji. Seveda sledi želja po odmevu. In v tej želji je to disposon, katerega se večina ustvarjalcev otepa. Idealno je, če se odmevnost in zvestoba krijeta. Slovenci pa živimo v zmoti, da se mora literatura prilagoditi trenutku, da mora biti podoba razmer. Nasprotno, sosednji narodi so veliko bolj modri, saj vsak avtor odkrije svoj svet in ga nato izpopolnjuje, širi. Jaz sam kot pesnik že petdeset let oblikujem svoj svet pesnika. Zdaj samo sprejemam nove prvine časa, bil bi pa popolen samomor, če bi sprejel svet Salomona. Ta svet ni več moj v smislu ustvarjanja, le-ta se je zame pričel okrog petdesetega, kot človek pa moram sprejemati tudi sedanjost kot neizpodbitno resnico.
KATEDRA: Generacije pred nami so izpovedovale že marsikaj. Kaj bi naj izpovedovale sedanje?
C. ZLOBEC: To je varljivo vprašanje. Med generacijo danes in našo je dvajset let razlike. A prav tako je bilo z nami, ko smo pričeli z ustvarjanjem. Tudi tedaj je bilo že vse izpovedano, razen novih materialnih dobrin. Če vzamemo Shakespeareja, je v njegovi ustvaritvi zgoščeno vse človeštvo in vendar je še zmerom prisotna potreba po izpovedi, po novem. Človek druge polovice dvajsetega stoletja dojema svet, zunanji in notranji, popolnoma drugače kot v 15. stoletju. Mi sami govorimo danes drugače kot pred dvajsetimi leti. Nove - ali bolje: mlajše - generacije ne smejo prevzemati, podedovati izpovedi generacije pred seboj, zmotno bi bilo, da bi naša generacija prevzela start sedanje in obratno. Med obema mora vladati kontinuiteta. Zgrešeno je, če starejši ustvarjalci zavračajo mlajše in če mladi avtoiji ne upoštevajo ustvarjalca, ki je deloval pred njimi. Oboje je treba upoštevati v smislu ustvarjalnosti. Pri nas je mnogo nepotrebnih polemik. Osebno menim, da je KULTURA VSOTA RAZLIK, NE PA MOČ ENOSMERNOSTI. Vsi pesniki smo izraz svoje dobe, ne more pa biti posameznik doba zase.
KATEDRA: Ste redaktor kulturne redakcije. Kako omogoča ta rubrika predstavitev posameznih avtoijev in kako je to v odnosu do mlajših avtoijev?
C. ZLOBEC: TV je medij ki skorajda povsem onemogoča poskus zasebne uveljavitve. TV je draga ustanova in vse delo mora biti natanko programirano. Tu nastopa še vprašanje časa. Osebno želim izvajati dvoje: čimveč kulture in nepretrgano poznavanje tradicije, predstavljati zanimivo ustvarjalnost mladih (oddaje raznih ciklusov poezije), spremljanje tekoče ustvarjalne sile ipd. Boleča točka je pomanjkanje sodelavcev, ki bi imeli zares objektiven pristop k problemu. Skušamo pa v svojih oddajah zajeti ves slovenski prostor; žal mnogokrat stopa v ospredje Ljubljana s svojo okolico, seveda iz povsem finančnih razlogov.
KATEDRA: Zadnje vprašanje — vaše trenutno snovanje?
C. ZLOBEC: Sem v večnem boju s časom. Urednikovanje pri SODOBNOSTI občasno pojavljanje s publicistiko, vse to mi poleg službe vzame še tisto malo časa, kar bi ga ostalo za ustvarjanje. Tako je v glavnem težišče snovanja zastopano v redkih prostih trenutkih, seveda v škodo mojega in družinskega življenja. Vendar pa me snovanje proznega teksta (roman) izredno privlači. Komponenta bi bazirala v luči boja očetje -sinovi, zanimiva je njih dilema in to kako se eni in drugi znajdejo v tej družbi. Očetje so simbol utijevanja tega, kar so ustvarili, sinovi pa iščejo nova pota. Žal imajO prvi in drugi prav. Konflikt v taki prizmi spora me izjemno zanima, vendar bi bilo zdaj še prezgodaj govoriti, kdaj bo tekst zagleda! dan.
KATEDRA: Tovariš Zlobec, hvala da ste posvetili toliko časa našemu razgovoru. Vašemu literarnemu snovanju pa želimo mnogo uspeha!
LEON SENGER
PRIPIS
Intervju s pesnikom C. Zlobcem je bil predviden za objavo v Obrazih in sicer v rubriki IZ NAŠE SREDINE. Zaradi časovnega razmika med sedanjo in predvideno izdajo literarne priloge se je uredništvo OBRAZOV odločilo, da objavi ta intervju v tej številki Katedre.
Tovariša Cirila Zlobca prosimo za razumevanje!
UREDNIK OBRAZOV LEON SENGER
да§*т»801о«(Ш
O SAMOUPRAVLJANJU ŠTUDENTOV
Samoupravljanje na visokošolskih zavodih ima zaradi specifičnega družbenega statusa nedvomno poseben pomen. Visokošolska izobrazbena ustanova je samoupravna skupnost študentov, profesorjev in drugih delavcev; vsaka od teh kategorij je v pogledu upravljanja popolnoma enakopravna. Iz tega sledi, da aktivno sodelovanje študentov ne more biti omejeno le na pedagoški proces, temveč naj bo kompleksno zajeto v celotnem delovanju institucije, tako v pedagoških kot tudi v organizacijskih in upravno-političnih funkcijah. Kakršnokoli parcialno obravnavanje delovanja je v nasprotju s temeljnimi samoupravnimi načeli. Toda, žal, vedno znova ugotavljamo nasprotno.
Pred dvema letoma je združenje MVZ opravilo raziskavo (avtorja prof. Cajnko in dr. Černjavič) o stališčih vseh delujočih na MVZ do posameznih vprašanj samoupravljanja. Čeprav se je stanje v zadnjem času v marsičem spremenilo, poleg splošnega razvoja moramo upoštevati tudi novo kvaliteto - drugo stopnjo in preraščanje v univerzo, so razultati ankete v marsičem zanimivi. Le rahla večina anketiranih je bila prepričana, da je namen uvajanja študenta v samoupravljanje v aktivnem sodelovanju pri izboljšavi študijskega procesa in dela zavoda. Da moramo študentje soodločati, se bolj zavedamo študentje kot pa profesorji. Mnenje, da naj študentje vplivamo na metode vzgojno-izobraževalnega dela, je bilo pri profesorjih rangirano zelo nizko. Prav tako zanemarjamo vpliv paritetnih komisij, študentskega tiska in svetov letnikov.
Zanimivo je, da so bili študentje mnenja, da jih je večina zainteresirana za samoupravljanje, medtem ko profesoiji pripisujejo ta interes le manjšini. Temu so verjetno vzrok premalo odločni nastopi študentov. Upoštevamo lahko namreč psihološki faktor, klasični odnos profesor - študent, ki je v naši miselnosti še zasidran. Prav tako imajo študentje premalo možnosti za direktno kontaktiranje s profesoiji o širših samoupravnih vprašanjih.
Ovire pri vključevanju študentov v samoupravljanje so različne. Predvsem je to vprašanje, ki zajema študentsko gibanje v širšem smislu (Katedra št. 6).
Najbolj kritično so študentje v navedeni raziskavi ocenili neurejena vprašanja položaja študenta in ponekod neenakopravnost. Prizadeto je uresničevanje temeljnih samoupravnih pravic: aktivne udeležbe pri pripravi odločitev, pravice biti obveščen o sklepih in njihovem izvajanju. Vsebina posameznih obravnav je študentom često zanimiva, pogost očitek pa je, da „neštudentje“ posvečajo mnogo več pozornosti materialnim kot pa študijskim vprašanjem. Glede na vse te ugotovitve raziskava predlaga predvsem večjo obveščenost študentov, da bi odločanje ne bilo le formalno demokratično. Poseben poudarek je potrebno posvetiti razvoju samoupravljalske zavesti študentov tudi z udeležbo družbenih ved v študijskem programu in z razjasnitvijo namena pritegniti študente k sodelovanju.
Pred kratkim je aktiv komunistov - študentskih predstavnikov v upravljalnih organih ob prisotnosti direktorjev in predsednikov svetov šol razpravljal o teh vprašanjih. Vendar nas sam potek razprave ne zadovoljuje. Mnogi razpravljalci so gledali na ta problem le z vidika formalno demokratičnega, delegatskega pristopa. In, žal, je tako, da se celo nekateri študentje — predstavniki ne zavedajo bistva samoupravljalnega procesa, pa ga skušajo reducirati na povsem formalni nivo prisostvovanja delegatov. Tako se je precejšen del razprave vrtel zgolj okoli tehničnih problemov, torej kako zagotoviti primeren potek izvolitve in kako študentom omogočiti, da na sejah nastopajo odločneje. Sele čez čas je prevladala misel, da samoupravljanje pomeni aktivno vključitev vsakega posameznika pri obravnavanju določene problematike. Tako naj na končno rešitev vplivajo vsi, konkretno delovanje naj bo optimalno glede na vsa različna in mogoča nasprotujoča si mnenja. Problem ni v glasovanju, katera koncepcija si slučajno pridobi več glasov, temveč je način odločanja v sporazumevanju. Ker so v zadnji instanci interesi študentov kot pedagoških in drugih delavcev v univerzitetni ustanovi skupni, sporazum ne pomeni kompromisarstva, temveč javno in aktivno skupno sprejeto odločitev vseh.
Praksa je pokazala, da študij ni ločen od družbenega delovanja študentov. Nasprotno, kdor se uveljavi pri študiju, mora nujno pridobljeno znanje povezovati z delom v širšem okolju; kdor se hoče kakor koli uveljaviti, mora biti strokovno podkovan. Pojem študenta kot aktivnega pedagoškega subjekta je integralni del študenta samoupravnega subjekta. Zato dela na visokošolski ustanovi ne smemo nasilno deliti na študijsko in upravljavsko. Mogoče je ovira čas. Jasno je, da ob neracionalnem delu študent ne zmore biti prisoten vsepovsod. Zato naj ne bodo maratonski sestanki dominantna oblika dela. Študentje moramo biti kontinuirano informirani na primeren način. In prav gotovo to niso obsežni informativni materiali, ki zahtevajo predvsem iskanje bistvenega med vrsticami. Potrebno je neposredno komuniciranje, dana mora biti možnost prav vsakemu zainteresiranemu sodelovati že pri pripravi odločitve. To sicer ne zmanjšuje pomena prisostvovanja študentov pri delu pedagoško-znanstvenega sveta in v drugih telesih, pač pa predstavnika osvobaja vloge biti v vsakem trenutku advokat nekega splošnega, abstraktnega študentskega mnenja. Danes je samoupravljanje povprečnega študenta, kot se kaže, zastopano le v dveh možnih situacijah: prvič, ko študent na volitvah odloča in na listku obkroža neznana imena, in drugič, ko se nad nečim pritožuje in zve, da so njegovi predstavniki pri takšni odločitvi sodelovali in jo potrdili.
Samoupravni postopek je treba nujno približati vsem študentom. To je del študija in odločanja. Ce je del študija, mora biti dosegljiv vsem študentom kot predavanja ali vaje. Ce je del odločanja, morajo biti soudeleženi vsi študentje kot enakopravni nosilci odločitev, kajti sprejemali bodo nase vse posledice odločitev. Odločanje in priprava odločitev naj se preselita v predavalnice, svete letnikov in oddelkov brez razno raznih birokratskih filtrov. Bistven je osnovni način komuniciranja študent - profesor v predavalnici. Naj bo enostransko posredovanje strokovnih informacij le še anahronizem. Zavzemamo se, da bi komuniciranje potekalo v obeh smereh - izmenjava mnenj med tovariši, od katerih eni več znajo, drugi pa si želijo to znanje kritično osvojiti. Oboji pa izmenjujejo informacije o vprašanjih skupnega pomena in o izvrševanju dogovorjenih sklepov. Tako bodo formalni študentski predstavniki v formalnih organih le izvrševalci in koordinatorji iniciativ in direktiv, ki nastajajo v delovanju inštitucije in ki to delovanje uravnavajo.
Da pa ne bi ostalo le pri besedah, odločno zahtevamo, da so seje samoupravhih organov MVZ javne, tako da smo o njih študentje pravočasno obveščeni, in sicer, vsi, ne le izvoljeni delegati. Ob vsakem problemu, ki je tesneje povezan z delom in interesi študentov, pa je treba razpravljati javno, da ima vsak študent možnost vplivati na odločitev.
DAVORIN KRAČUN
Priključil sem se razgovoru med odgovornim urednikom Katedre in urednikom rubrike za kulturno publicistiko pri tem listu. Pogovor je stekel okrog koncepta lista, predvsem pa o prevajanju posameznih takstov v Katedri. Sklepna misel dialoga je bila sledeča: Odg. urednik: , Veš, jaz tvojih prevodov mnogokrat ne razumem povsem; preveč težki so.“
Prevajalec: „Jaz tudi ne.“
Sedaj verjamem, da je nivo pisanja pri mariborskih študentih zelo visok.
J.V.
Kolikšno sposobnost prilagajanja mora imeti dandanes samoupravljalec, pojasnjuje, tale dogodek v Tovarni stikalnih naprav. Po sklepu delavskega sveta so bili trije člani delovnega kolektiva odstranjeni z dela zaradi „hujše kršitve delovne dolžnosti."
Pred kratkim pa so isti člani kolektiva prejeli priznanja za „uspešno, ‘‘požrtvovalno in nesebično sodelovanje pri ..	,
Baje se je v Ogledalu, gledališču mladih, pojavilo toliko vroče krvi, j da so del tega soka kar izvozili. Upajmo, da kri ob trdih stabilizacijskih ukrepih ni zamrznila ali se celo strdila. Mariborske bolnišnice bi jo prekleto potrebovale, Ogledalo pa jo celo izvaža. Standard pa tak ...
L. S.
Ng vemo sicer, ali sta bila oba člana SNG prepričana o konkretni resoluciji, o kateri sta se .prepirala" na nedavni javni radijski oddaji v domu JLA, je pa vsaj občinstvo spoznalo krepko maksimalno konkretno mero njune obrtniške resolucije igranja . . .
Dom JLA pač ni gledališče in publika ne gledališka, čeprav je dom v isti stavbi, kjer je bilo nekoč predvojno Gledališče mladega rodu. .Ali pa oba nastopajoča tega nista vedela ...
Izvršni odbor Študentske skupnosti je vpeljal še eno nadvse pomembno funkcijo: mesto „ministra" ’za TISK, RADIO IN TELEVIZIJO. Zavojo važnosti in odgovornosti narave dela je bila ta posebna čast dodeljena nikomur drugemu kot samemu sekretaiju 10 Janku Vitežniku.
Cenjene predstavnike sredstev množičnih občil torej obveščamo, da lahko vse nadaljnje informacije dobe pri tov. ministru Vitežniku.
0 шквјгмем втовеш
pametni roucaj ni nikoli IZKORIŠČAL SVOJEGA POLOŽAJA...		тмтт ■roucaj se w ZARADI UNIFORME fOČUTiL VSEMOČNEGA...	Ш ROUCAJ M' NIKOLI PREKORAČIL DIMENZIJ SVOJEGA POKLICA...
raketni rol GORiČNO VIl študentih	/ČAJ M KATE-3SL V VSEH OVRATNIKE... 1	NEKOČ TE PAMETNI ROUCAJ_	SICER RA JE TA STRIP O RAKETNEM POLICAJU ABSURD IN SE ZATO TUKAJ KONČA. ' n
O tem, da predava na VEKŠ cela vrsta izrednih strokovnjakov, nihče ne dvomi; o dejstvu pa, da bo bodoča mariborska ekonomska fakulteta slovela po še kvalitetnejših kadrih prav tako ne dvomimo — niti v sanjah. Čemu? Pri opravljanju testov iz narodno-gospodarske politike, s katerimi so 22. marca preizkusili znanje študentov 3. letnika, sta bodoča eksperta demonstratorja Egon Žižmund in Rasto Ovin „demonstrirala" poleg briljantnih pazniških veščin tudi dokajšnjo mero akademske „vzvišenosti", profesorske pedantnosti, „znanstvenosti", skratka kategorij, ki jih na VEKŠ še nismo imeli priložnost okusiti.
V JUŽNI AFRIKI SO IZDALI POSEBEN LEPAK O , PRAVILIH OBNAŠANJA" ZA ČRNCE
Nairobi, marca (Tanjug) - Južnoafriško pravosodno ministrstvo je v veliki nakladi natisnilo poseben lepak o statusu Afričanov in pripadnikov drugih temnopoltih ras v Južnoafriški republiki.
Namen tega URADNEGA lepaka je popularizirati rasistično politiko. Vsi Afričani, ki so starejši od 16 let, se bodo morali na zahtevo vsakega policista izkazati z „dovolilnico". Delodajalci ne bodo smeli Afričanom v nobenem primeru dajati enakih plač kot belcem, niti takrat ne, kadar bodo Afričani opravljali enako delo in bodo imeli enak delovni čas kot belci. Afričani v nobenem primeru ne smejo stavkati. Vsak Afričan, ki bi sprejel delo zunaj kraja, v katerem stanuje, mora ta kraj zapustiti v 72 urah, tudi če je v njem živel 10 ali 20 let. Belec ne sme v javnem lokalu s temnopoltim prebivalcem za isto mizo popiti niti skodelico čaja. Osebe bele polti ne smejo imeti spolnih odnosov z Afričani, Indijci in drugimi temnopoltimi. Proslav rojstnih dni se ne sme udeležiti noben Afričan, če je število navzočih tolikšno, da bi takšna proslava lahko postala „nezaželena". Vsak brezposelni Afričan, ki živi v mestu, mora sprejeti delo, ki mu ga ponudi komisar za Bantuje, ali pa mora mesto takoj zapustiti. Noben Afričan ne sme kupovati zemlje ali imeti kakršnekoli nepremičnine na ozemlju vse republike. Noben belec ne sme svojega služabnika temne polti učiti branja in pisanja..
Naslov teh prepovedi, odlomkov iz rasistične zakonodaje Južnoafriške republike se glasi: „Kdor bo prekršil te predpise, bo aretiran, kaznovan z globo in bičan." V Južni Afriki živi 18 milijonov temnopoltih in 4,5 milijona belih prebivalcev.
Delo, 27. marca 1972
Zd %
,v°
V9 otežujl
PROLETARCI
D j«*«®’	_	_
v - \
nftaAta*
ali #
/ ustregla nteres ?
važna"—
mA'
o
VSEH
do
TISK,
Banka
%
\
pov
rodni!
»ot
	
	Ш ШКаЈ
r v*«*'
s£»
VCASiH^ SE sprašujem KJE NAŠI POLITIKI ZABIJALI <
Ђ,Ш ^ЕЕШКоугj
fL4n 5VCLLSlIi Celo- гс(е.[сг , NarecEffi ■ Kak-Sha 'kankret, dejanjz.t
zo
Ti-