»KONDOR 63«
(Nekaj pojasnil k »Razgledom v književnosti« 1918—1941)
Knjiga »Razgledi v književnosti 1918— 1941« je prvi poskus, uvesti mladega bralca malo načrtneje v tisto vrsto slovenske književne aktivnosti, ki je v bližnji preteklosti bistrila poglede na književno umetnost in na njeno individualno in družbeno vlogo. Razumna in dragocena je bila odločitev urednika zbirke Kondor, ko je izbral za
148
poglavje iz slovenskega literarnega eseja in kritike novejše razdobje, se pravi čas med prvo in drugo svetovno vojno. Gotovo ga je pri tej odločitvi vodila misel, da sta literarna esejistika in kritika poleg enega dela umetniške književnosti ravno v tem času ustvarjali pomembno revolucionarno atmosfero v slovenski kulturi, zlasti v tridesetih letih, in pomagali formirati in duhovno utrjevati tiste duhovne sile, ki so pozneje lahko sprejele nase osvobodilni boj in ga tudi vodile.
Potreba po taki knjigi je bila očitno živa in je mogoče vedno bolj živa in aktualna. Ob prvem kvantitativno skromnem izboru pa sem dolžan pripisati nekaj opomb o metodi dela za to knjigo.
Ko sem odbiral gradivo, sem se ravnal po načelu, da je treba v majhnem okvirju Kondorja dati besedo predvsem tistim književnikom, ki so ustvarili svoj tip in metodo javnega razpravljanja o drugih književnikih in njihovih delih. Umetnostno kritične akcije, ki so jo opravljale literarne revije in druga glasila v tem času, pa ni bilo mogoče predstaviti z vsemi imeni, ki so odmevala v času. Zaradi »prostora« so pomanjkljivo prikazana tudi nekatera imena, ki so sprejeta v knjižico.
Drugi problem, ki me je nekaj časa spremljal, je bilo razmerje do živih avtorjev, se pravi nekaka tiha obveznost, da dobim od njih soglasje glede njihovih tekstov, ki sem jih izbral za antologijo. Toda en sam korak v to smer mi je pokazal, da je bil »brezobziren« izbor edina pot in da bi vse drugo lahko postalo prej ovira kot korist. Zato sem se odločil, da napravim žive avtorje enakopravne s tistimi, s katerimi razpolaga samo še zgodovina. S tem pa nisem mogel prizadeti nikogar. Tudi si ne lastim pravice do neodgovornega ugibanja, če sem prepričan, da presoja na primer Bogo Teply literaturo danes drugače, kakor jo je presojal pred petintridesetimi leti, ko je napisal članek Slovenska socialna književnost, tedaj v času, ko je dobil preko založbe Malik prve sovjetske romane v roke (Gladkova, Panferova, Sejfulino in druge). V tedanji posebni družbeno in kulturnopolitični konstelaciji je podprl proletkult, ki ga danes prav gotovo ne priznava več. Toda njegov članek je odigral takrat določeno vlogo med slovenskimi proletarskimi književniki, kot so bili Anton Tanc, Ivan Vuk, France Kozar, Tone Čufar in drugi. Obenem pa je bil tudi prva bolj sistematična informacija o slovenski socialni književnosti. Tudi Boris Ziherl bi danes najbrž nekoliko drugače presojal Voduškovo pesniško zbirko Odčarani svet, saj je v njej kljub ostri skepsi in nihilizmu mnogo takega, kar je človeško dragoceno. Voduškova podoba meščanskega sveta je vendarle tudi mučna obtožba, je etična revolta izobčenega intelektualca in kot taka ne razodeva etične brezbrižnosti. Tudi katerih drugih avtorjev, ki so zastopani v knjigi, bi danes kakšno misel dopolnil, razširil ali pa jo zavrgel, ker se mu zdi premalo utemeljena. Ali ta »danes« ne more in tudi ne sme zatajevati stališč s pred dvajset in več leti.
Mnogo bolj kot opisana problema me je spremljala misel, kako bo sprejela knjigo mladina, zlasti ona v obvezni šoli, ki tudi naroča Kondorja. Ali je ne bo odlagala brez moči in brez zanimanja? Vprašanje je seveda zelo neprijetno, ker se zadira naravnost v sam smisel take antologije v Kondorju. Glede tega in sorodnih pomislekov pa smemo vendarle trditi, da popolno nezaupanje v to, da mladini pri štirinajstih in petnajstih letih razvitejša misel o umetnosti še ne bi bila dosegljiva, ni preveč na mestu. V berilu za sedmi razred zadeneta posredovalec literature in njegov učenec vsaj že na Stritarjevo besedo o Juntezu, tedaj na poseben tip bralca — esteta in kritika, kar pa je potencio-nalno tudi že vsak mladi, pogosto zelo kritični bralec. V osmem razredu berejo tudi že Stritarjevo »Kritično pismo« in odlomek iz kritičnega portreta »Simon Jenko«. Potemtakem bodo mogli Razgledi v književnosti ob primerni učiteljevi podpori tudi na tej stopnji pokazati mlademu bralcu način, kako je mogoče urediti svoje ugodje ali pa nezadovoljstvo ob knjigi v logičen, spoznavni red.
Nič manj težavno je bilo tudi vprašanje, po kakšnem kriteriju napisati opombe. Ce bi upošteval splošno načelo Kondorja, ki razlaga vse tujke in manj znane domače besede, bi moral priložiti knjigi slovarček tujk, ki bi ne bil tako tenak. Se manj prijetno se je oglašala misel: kaj lahko povedo trije, štirje stavki o geslih kot so realizem, impresionizem, ekspresionizem, surrealizem, tedaj o geslih, ki pomenijo ali umetnostne stile ali pa filozofske sisteme in kategorije. Lahko bi kdo odgovoril: mnogo, če stvarem ustrezajo. Mogoče je to res. Ali nič manj ne more biti res, da kratka formula ne more nadomestiti širšega opisa nekega umetnostnega stila ali pa filozofske smeri. Včasih tudi ni lahko ugotoviti celotnega razpona predstave, ki tiči za nekim pojmom v eseju in kritiki. Ko uporablja besedo »zenitizem«, misli Kosovel pač na zagrebško revijo Zenit (ne beograjsko, glej str. 253). Odprto pa ostane vprašanje, ali si je pod tem izrazom
149
predstavljal morebiti še kaj drugega, kakor samo »težnjo po ustvarjanju najvišjih oblik«, kakor je zenitizem med drugim opredelil Ljubomir Micić (Covek i Umetnost. Zenit 1921, str. 1), Z eno besedo: kritična redakcija literarnih esejev in literarnih kritik je v okviru mladinske izdaj,e kaj težko do kraja izpolnjiva naloga.
»Kondor 63« naj bi bil naposled tudi pobuda za običajno antologijo literarnega eseja in kritike iz obeh desetletij pred osvobodilno vojno. Taka antologija bi lahko odprla tudi vse tiste dragocene misli o umetnosti, ki jih individualni izbori ne bodo mogli obseči in bodo zato obležale zakopane po revijah, zbornikih in dnevnikih tega časa. 
F r a n C  Z a d r a v e C
150