Za poduk in kratek čas. Odvetnik v nebesih. I' ;', ijiča, poslovenil Goričan. Nekega rine sedel je sv. Petpr, kot vratar, pri nebeških vratih, ter spuščal pobožne dušo v nebesa. Zopet nekdo prav močno potrka na vrala nebeška. Sv. Peter odpre majhno oknice na vratib, pogleda ven, in vidi zunaj slarega moža, kateri ga prosi za vstop v nebesa. »Kdo pa si?« vpraša ga, »jaz te ne poznam.« »Sem odvetnik Ivo iz Saint-Brieu«, odgovori ta, »in prosim za dovoljenje, da vstopim.<- »Odvetniki se ne sprejmejo v nebesa«, odgovori resno sv. Peter, ter hoče oknice zapreti. »Vem, vem«, reče Ivo, »pajaz upam, da mi bodete mojo prošnjo uslišali«; in nied tom privleče iz žppa neko pismo ter ga poda nebeškemu vratarju z vprašanjem: »Znaš brati?« »Smešno vprašanje« reče sv. Peter, »kaj ne bi jaz znal?« »Tedaj pa beri.« Kaj je bilo to belo pismo, izvenio iz naslednjega. Ta odvelnik, kateri ni nikdar kaj slabega storil, nikdar krivične reči zagovarjal, siroinakom in vdovam bil vedno poinočnik, biljepred .svojo sinrtjo v liiiiiu na božji poti: tam je pri sv. očelu opravil sveto spoved in iz njib rok prejel sv. pupotnico. Vundar pa se je še bal, da kot odvetnik ne bode sprejel v nebesa. Zato prosi papeža za pismeno potrdilo z njegoviin podpisoin in pečalom. Tu je bilo tisto pisnio, kalerega jo dal sv. Petru brati. »Proli temu se ne da nič ugovarjati«, reče sv. 1'eter, tor odpre vrata; »vritopi, pa bodi lepo tib 111 miren, kajti pri nas ni pravd in pričkanja! Pojdi, p<>kažem ti nebesa.« Med obhodora po nebesih vpraša <hIvetnik Ivo svojega spremljevalca: »Peter, ali si ti že dolgo v te.i službi?« Sv. Peter se nasmeje, in pravi: S smešniini vprašanji mo ti nadleguješ; poprej zavoljo branja, zdaj zavoljo službe. 8aj že vsak otrok ve, da me jc gospod Bog po moji mučeniški smrli za nebeškega vratarja postavil. »To pa«, reče Ivo, »ali si ti tudi uverjen, da ostaneš do konca sveta v tej službi?« »Zopet smešno vprašanje«, reče sv. Petcr, »zakaj ne bi bil uverjen! Gospod Bog pač ne more več svoje besede nazaj vzeti.« »Imaš pismeno zagotovljeno službo za vratarjaV« vpraža Ivo nadalje. »Pismeno, kako misliš?« ».Taz mislim kako pismeno potrdilo s podpisom in peuatom, kakor je moje pismo od sv. Očeta, brez katerega bi jaz ne prišel v nebesa. Na tvojem mestu bi se jaz s takim pismom preskrbel, čeravno si v nebesih.« Sv. Peter je mislil ravno nekaj odgovoriti, kar visoko nad njima priplava kor angeljev, pevajoč nebeško pesem. Ivo gleda navzgor in posluša angeljsko petje; ali ko se potem ogleda, vidi, da je sv. Peter zginil. Teinu je šel odvelnikov oponiinj k srcu; v skrbi si za svojo službo, postal je nemiren. Pa na zadnje se osrči. Koje nastopila pri Bogu ura sprejema ali »avdijence«, približa se bliščečeinu prestolu Vsegamogočnega, padn ria kolena in moli. V svoji globoki ponižnosti prosi Gospoda, ako bi ne mogel nekoliko minoL z njim samim govoriti. Kerubi in Serafi, ki obdajajo nebeški prestol, so se čudili 1'etrovi prošnji. Oče nebeški se nato prijazno skloni k svojemu služalmiku ih reče: »Peter, kar misliš ti meni zaupati, snie vsak vedeti in slišati, le povej.« S svetim Htrahom. razodene zdaj 1'eter Bogu svoje želje, naglašajoč svojo zvestobo v službi in upanje, skoz dobroto svojega Gospoda še nadal.je v te.j službi oslati. Ali da bi bil tega bolj zagotovljen, prosi pismenega potrdila s podpisoni in pečaloin. Pa na čelu G'ospoda Boga prikazal se je pri teh Petrovih besedah črn oblak nevolje. »l'eter, Ppter, kaj raoram slišati o tebi?« Ali nimaš več zaupanja do mene? Kdo ti je vdibnil to nečastno misel? Pri teh besedah pade sv. Peter zopet skesano na kolena in pove vse, kar vemo o odvetniku Ivu. Bog se zdaj prijazno ozre na klečečega, rekoč: »Veseli me, Peter, ker vidim, da ta slaba misel ni od tebe, zato ti odpuščam. Odvetnika Ivo pa, ker je že tukaj, moramo obdržati, ker papeževega priporočilnega piKina ne moremo zavreči: To pa si zapomni, Peter, da odvetnika nobenega več noter ne spustiš; imamo že z enim zadosta.'- »Amen«, zapojejo nato kori angeljev. To ti je, dragi bralec, pripovedka o sv. Ivu, edineni odvelniku, ki jo v nebesih; njega častijo odvetniki, posebno na Francoskem, za varuha in patrona. Smešnica. Zdravnik, poklican k bolniku, zapazi malo rano ter zaukaže, naj hitro odpošlje blapca v lekarno pn mazila. Bolnik se ustraši in reče: »Ob, za Buga, niislim, da še ni taka silna nevarnost« — »Silna nevainust je«, odgovori zdravnik, »kajti čo hlapec mazila bitro ne pri.nes.e, bode rana prej zacelila.«