Marko CEH Brina IVANETIČ Kaj a KISILAK Anja KOZLAN Alja MIŠ IGO J Katja PAHOR Marko TURKUŠ Leon VIDMAR Marko VIVODA
Glej, PODGANE po motivu E. Tollerja: Hinke-mann *
M
KOLOFON:
Scenografija/avtorji: Alja Mišigoj, Anja Kozlan, Kaj a Kisi lak, Katja Pahor, Brina Ivanetič, Leon Vidmar, Marko Vi v oda, Marko Turku š, Marko Ceh
Igralci:
Anarhist: Niko Goršič Socialist: Andrej Zupanec Katolik: Stane Tomazin Nacionalsocialist: Anže Zevnik Cirkuški direktor: Primož Pirnat Hinkemann: Klemen Janežič Meta: Kristina Aleksova
v	v
Sopir: Blaž Sef
Gostilničarka Katrca: Nina Valič Vodja zbora: Taubi Zbor: Martina Gostinčar, Nada Dujmovič, Metka Drča, Patricija Stariha, Helena Grbec, Roman Koštomaj, Spela Mankoč, Pero, Miha Curman
Nemški ovčar, pes: Zela
Dramaturg ij a: Kari o Hmelj ak Kostumografija: Ana Žerjal Glasba: Mauricio Val de s San
Emeterio
Mohorčič
Lektura: Mateja Dermelj Oblikovanje svetlobe: Grega
Programiranje robota sesalca:
*—t	*_r
Štefan Doepner
Tehnična podpora: Grega Mohorčič, Martin Lovšin (sensei), Hotimir Knific, Almedin Kajtazovic
Podpora: Eva Simetinger Fotograf: Ivian Kan Mujezinovič Oblikovanje gledališkega lista in plakatov: Mina Fina, Ivian Kan Mujezinovič / Grupa Ee
Izvršna produkcija: Anja Pirnat Produkcija: Gledališče Glej
Zahvala: Bojan Kisilak, Borut Cajnko, Martin Lovšin (WoodMood), SNG Drama Ljubljana
UVODNIK
ALJA LOBNIK IN TERY ŽEŽELJ
Tokratni gledališki list je posvečen prostorski inštalaciji Tollerjevega Hinkemanna, ki gaje
v	v
Marko Ceh postavil že leta 2014 na oder Male drame. Ceh je takratno idejo ohranil in jo v Gleju skupaj s sodelavci razvijal naprej s ciljem, da bi Tollerjeve uvide v nadzgodovinsko stanje stvari prenesel v atmosfere, kijih ustvarjajo različni prostori v gledališču in njegovi okolici. Glavne oporne točke tokratne prostorske inštalaci je, zdaj poimenovane Podgane,
v
so po besedah Marka Ceha predvsem Tollerjevo življenje in fabula Hinkemanna, kjer je od dramskega teksta ostalo bolj malo. Osrednji motiv celotnega dogodka pa ostaja človek, ki se pohabljen zaradi vojne vrača domov - v svet, ki gaje pretresla velika vojna in se še ni zmogel redefinirati in izumiti sistema za novo umeščanje človeka, ki je zatorej le smešen »kakor ta čas, tako žalostno smešen, kakor ta čas, v katerem živimo. Ta čas nima duše. Jaz nimam spola. Je tu kaka razlika?« kot zapiše Toller.
Zbrani teksti v gledališkem listu skušajo delo umestiti v širši kontekst prav s sopostavljanjem takratnega in zdajšnjega »smešnega« časa ter iskanjem idej in možnosti, h katerim seje vredno »vračati« tudi danes. Blaž Kavšek v Kdo Še umira za besede primerja predrzno zgodovinopisno delo Jesen srednjega veka Johana Huizinge in Tollerjevo delo Hinkemann in tako popiše predvsem duh časa nastanka tega dramskega teksta in zarisuje razloge ter temelje za vzpostavitev ekspresionizma ter ekspresionističnih junakov. Kavšek piše, daje »ekspresionistični patos« občinstvu po drugi svetovni vojni »ostal nedosegljiv ravno zato, ker niso čutili ironične napetosti (v pozno srednjeveškem smislu) med razčustvovanim revolucionarnim patos o m 19. stoletja, ki se 3 je še zadnjič pokazal v povojnih revolucijah, in radikalnostjo Tollerjeve ekspresionistične geste«.
Vzporednice in povode za zdaj že floskulo, ki primerja vzpon nacizma in fašizma pred drugo
svetovno vojno z današnjim časom, popisuje Muanis Sinanovič v Oh ta dvajseta. Razmišlja o sodobnem kontekstu, v katerem fašisti niso niti najmanj podobni fašistom prejšnjega stoletja, saj se sodobna nestrpnost poraja v družbi, kjer je delovanje	4
znotraj nje utemeljeno in nadzorovano s strahom. Sodobni Človek svoje življenje in cil je utemeljuje na prizadevanju za ugodje in na strahu pred neugodjem. Smisel življenja, ki ga danes torej opredeljuje maksima ugodja, nikakor ne omogoča duhovnosti in verjeti j, ki bi vodila v prehajanje onkraj individualnih nagnjenj in v borbo za širše ideje.
Podobno vzporejanje Tollerjevega časa in zdajšnjosti vpeljuje v svojem članku Ponavljanje z razliko: Odfašizmov do strasti do realnega 2.0 Nina C v ar predvsem skozi temeljno vprašanje, kaj je strast 21. stoletja oziroma kaj so njegovi fašizmi in kaj njegovo realno. Želja se, piše, premešča iz polja emancipacije na polje restavraci je kapitalizma in vitalizacije fašističnih intenc, zato je edino, kar nam ostane, znova premisliti politiko emancipacije.
Situacije, v katerih se znajde Hinkemann, analizira Nikolai Jeffs v članku Kaj se lahko ravno na današnji dan naučimo iz Hinkemanna Ernsta Tollerja, in razpoznava predvsem ideje in takratno razumevanje družbe in političnih ustrojev. Osvetli anarhistične ideje takratnega Časa, ki so zarezale tudi v ekspresionistični dramski tekst, in preko premišljevanja o času, ki ga drama popisuje, razbira vzporednice z današnjostjo ter rešitve, ki jih branje Hinkemanna, napisanega prav tako v času porasta nestrpnosti in vzpona desnice, ponuja.
Jeffs svoj prispevek pronicljivo zaključi z idejo, kako danes pravzaprav sploh še misliti utopijo in načrtovati njeno udejanjenje. Kot pravi Foucault, je gledališče prostor udejanjene utopije, je heterotopija, ki ima to možnost, da preizkuša odnosnice, realizira še neobstoječa razmerja in možnosti ter trasira drugačne poteke stvari. Zato
najin uvodnik začenjava pri nemara najbolj ključnem delu, pri
v
gledališču in procedurah, ki jih Ceh s kolektivom uvaja, da bi uprostoril nekaj te imaginacije. Popis procedur je osnovan na
podlagi intervjuja, ki ga uporabljava sporadično, predvsem pa služi kot izhodišče za premisljanje projekta v širšem gledališkem kontekstu.
Bistveno za naravo tokratne realizacije je prevajanje dramatikovega popisovanja dvajsetih let dvajsetega stoletja v prostorsko inštalacijo, ki jemlje motiviko in riše paralele med zdajšnjostjo in tistim časom. Skozi intervju se nama je izrisalo nekaj bistvenih poudarkov. Gledališče Glej seje zdelo ravno pravšnji prostor za preizkušanje arhitekture gledališča, s svojo notranjščino in zunanjostjo, s prehodom, s foayejem, hodnikom, avditorijem, odrom in ulico. Tako tudi oder postaja eden od prostorov, ki izrisujejo določene tendence oziroma atmosferičnost. Celotna arhitektura postaja protagonist situaci je, zato niti ne Čudi, daje pretežno večji del kolektiva sestavljen iz arhitektov in vizualnih umetnikov. Scenografija dobi v tem smislu svojo kvaliteto in avtonomijo in ni le pomagalo za odrsko situacijo. V relacijo s prostorom je neobhodno vpleten gledalec, ki je v takšni postavitvi repozicioniran, kot da bi šlo za nekakšno koreografijo, ki jo naznačuje arhitekturna postavitev inštalacije. Prostor je tisti, ki koreografira gledalca, ta pa nekako vzajemno postaja protagonist dogajanja, ko prosto izbira premike: »Običajno je gledalec v gledališču zreduciran le na gledajoči objekt. Tako fizično ni nikoli del gledališke predstave, a ga ta vseeno poskuša čutno in mentalno zadovoljiti, medtem ko sedi na svojem sedežu. To počne s pomočjo raznih gledaliških jezikov, na primer z identifikacijo, atmosfero ... Predstava Podgane to dela drugače, tako da ga fizično popelje po uprizoritvi, ne posega pa v gledalčevo
v
varnost,« pove Ceh.
Gledališka arhitektura prej kakor dogodkovnosti sledi razstavljalni logiki, prostor razstavijo tako, da njegovo notranjščino obrnejo navzven, kažejo 5 njegovo drobovje, vse te obstranske prostore, ki v gledališki konvenciji običajno ostajajo zakriti: »Podobno kot pri kiparski razstavi, kjer napolnijo prostor s kipi, mi želimo enako narediti z osmimi scenografijami, s skupinsko razstavo scenografij, ki
morajo biti že same po sebi dovolj, da bi jih lahko pogledali kot v galeriji. Hkrati pa skušamo to preseči s tem, da bo v njih igralec, ki bo scenografijo na nek način šele omogočil, takrat bo postala konvencionalna, kot da je na odru. In v tem trenutku 6 bodo vse te scenografije oživele skupaj.«
v
Ceh, tako se zdi, lovi vmesni prostor med razstavljalno in gledališko logiko, med ne več in še ne, torej prostor, ki ni niti gledališče niti razstava. Inštalacija preseže galerijsko postavitev, ko se vanjo postavi igralčevo akcijo, a igralec po svoje postaja tudi razstavni »objekt« skozi repetitivnost gibov, osnovanih na tehniki biomehanike, ki pa so v temel ju zvezani z izvorno ritualno gesto gledališča -ponavljanjem: »S soustvarjalci smo prišli do točke, da mora nekdo za trenutek doživeti scenografijo, da jo sploh lahko začne razumeti kot prostor. Moment, v katerem naj se ta oživitev zgodi, bomo prikazovali znova in znova, tako da bo prostor oživel in ostal živ.«
Predstavo bo torej nariral gledalec s svojo pozornostjo in premikanjem, ki pa po svoje niti ni tako zelo emancipiran, saj je narava arhitekture, skupaj z akti, ki jih ponavljajoče izvajajo igralci, precej smerokazna. Za vse arhitekturne ideje, z Bauhausom na čelu, ki mimogrede obeležuje okroglo obletnico, je značilno, da v svoje snovanje vselej vpenjajo premislek o tem, kako bo določena arhitektura oblikovala kolektivno telo in kako se bo to v njej premikalo. Hkrati prostorska inštalacija spominja na site-specific, za katerega je značilno, da v ospredje postavlja prostor kot glavnega protagonista in ustvarjalca akcije, ki emancipacijo gledalca po svoje spodmikajo. Site-specific oziroma angažiranje celotne gledališke arhitekture je seveda stvar dolge zgodovine in je gesto treba brati v kontekstu gledališke krajine lokalnega značaja, kjer seje to počelo na nešteto načinov: Matjaž Berger je mnoge predstave postavljal izven gledališke škatle (kamnolom, jama itn.), Dragan Živadinov, Ema Kugler in drugi deležniki, ki so delovali v 90-ih. Pred tem ne smemo pozabiti niti na sedemdeseta in osemdeseta, ko so se kalili Pupilčki, Ohojevci in še kdo, tukaj je svoje konstitutivno mesto zagotovo zapisano tudi Gledališču Glej.
Celotna dramaturgija inštalacije gradi na osnovni diskrepanci med gledališkostjo in vsakdanjo realnostjo, kar v predstavo vpisuje določeno metapozicijo, ki že v prostorski postavitvi preizprašuje notranjost in zunanjost. Na eni strani je ideja notranjosti oz. gledališča kot t v orni ce lepih idej, na drugi pa realno, s svojo krutostjo in obstoječimi nekropolitičnimi razmerji sil. Prostorska inštalacija naj bi zarezala prav v dotično razmerje s tem, ko gledalca v izteku postavi iz odrske situacije na ulico, med vse tiste ljudi, ki so običajno zakriti, saj je z leti gentriAkacije mesto počistilo ulice. Spolzek teren takšne intervencije je zagotovo v tem, daje v svoji zastavitvi malodane romantičen in stavi na vdor realnega v gledališki stroj, ki bi zmogel ne le preokreniti razmerja znotraj te buržujske mašine, temveč soočiti gledalce z lastno privilegiranostjo in mikrofašizmom v vseh nas. Naslovil naj bi srčiko problema levoliberalne publike, ki vehementno prakticira političnost »na daleč« in bi jo v bližini z margino po orvvellovsko soočil z lastnim nelagodjem.1 Temeljno vprašanje je zagotovo širše od partikularnega projekta: je gledališče sploh mesto realnega političnega boja?
7
I	Orwell. George: Pot v Wigan. Šludenlska založba: Ljubljana, 2013.
KDO ŠE UMIRA ZA BESEDE?
BLAŽ KAVŠEK
Johan Huizinga je v Času prve svetovne vojne pisal predrzno zgodovinopisje. Prvi in verjetno najboljši produkt te predrznosti je bila Jesen srednjega veka (1919), poskus alternative ideji, daje pozni srednji vek znanilec renesanse. Nizozemski zgodovinar si je kaotično energijo tega obdobja zamislil kot zadnje burne izumetničene izdihljaje starega sveta in ne kot znani 1 ko novega. To »razboho-tenje starega« naj bi bilo poslednji obupan sunek srednjeveškega simbolnega reda, manična in kdaj že ironična igra lojalnosti, vljudnosti in vere. V poetičnih opisih seje vztrajno zatekal k dvojicam pridevnikov. Po njegovo je bil iztekajoči se srednji vek razpet med »mračnjaškim sovraštvom in dobročudnostjo veselega nasmeha«,2 »strasten in zagnan«? »raznolik in intenziven«* »boleč in ganljiv«? »vzhičen in napet«,6 »buren in silovit«'
Približno leto po izdaji Jeseni srednjega veka je Ernst Toller v Nemčiji v zaporu Niederschonenfeld začel prestajati petletno kazen zaradi svoje vloge pri vzpostavitvi bavarske sovjetske republike. V avtobio-grafiji je nadležnosti zapora predstavil takole:
Delavsko gibanje v Nemčiji je razpadlo, stranke se vedno znova razcepljajo, nastajajo skupine in sekte. Enako se ponavlja v zaporu, vendar s to razliko, da človeška dejanja na prostosti omejuje in usmerja materialna dejanskost, tu v razredčenem zraku zapora pa umanjka vsaka možnost resničnostne korekture. Nastajajo partijske skupine, ki se med seboj bojujejo, preganjajo in obrekujejo. Več kot imajo skupnega, bolj se sovražijo. Ena izmed komunističnih skupin je svojim članom prepovedala pogovor s člani neke druge komunistične skupine. So kot srednjeveški menihi, ki so bili pripravljeni umreti za Črke.8
2	Johan Huizin«a: Jesen srednjem veka, 2011. Str. 40.
3	Ibid, 9.
4	Ibid, 17.
5	Ibid. 18.
6	Ibid. 28.
7	Ibid. 39.
8	Emst Toiler Eine Jugend in Deutschtand, 1962. Sir. 146. (Frevedel B. K.J.
V takšni klimi je Toller pisal Hinkemanna (prva uprizoritev 1923), dramo s protagonistom, ki ni bil pripravljen umreti za Črke, kvečjemu zaradi njih. Tollerjeva zgodnja dela (Die Wandlung, Masse Mensch in Die Machinestiirner; poudaril bi tudi Der Tag des Proletariats (Chorwerk)) so Proletariat razumela kot monolitno tvorbo, klasično ekspresionistični Hinkemann pa je zgodba povojnega
v
nemškega delavstva, zgoščena v izoliran Individuum. Cas in prostor, ki staTollerja napeljala k spremembi estetskih nazorov, močno spominjata na opotekajoče poslavljanje neke kulturne
v
forme, ki gaje Huizinga videl v 14. in 15. stoletju. Ce seje pri Huizingi krčevito poslavljala trodelna hierarhična trdnost srednjega veka. seje pri Tollerju v smrti še zadnjič nerodno potrjevala forma revolucionarne strasti 19. stoletja.
Toller je odrasel v eni bizarnejših identitetnih konstelacij konca 19. stoletja. Njegovo rojstno mesto Samotschin (Szamocin, danes mesto na SZ Poljske) je bilo intenzivno nemško, na kar so bili ponosni predvsem nemški judje in protestanti. V tem vrstnem redu. Skupaj so sovražili Poljake, ki pa so bili z nejudovskimi Nemci združeni v preziru do Judov. Tollerju je okolje torej namigovalo, da mora sovražiti Poljake in svojo j udov skost. Ljubil naj bi svojo nemskost. Edini zunanji imperativ, ki mu ni delal težav, ki mu ni zoperstavljal nedolžnih otroških vprašanj in ki gaje na kakršenkoli način povezoval s širšo skupnostjo, je bila ljubezen do Nemčije. Samotschin je bil na prehodu iz 19. v 20. stoletje brezsramno nacionalističen in bi se v tem oziru, če bi mu priredili intenzivnost antisemitizma, pa niti ne preveč, brez težav kosal z Ntirnbergom leta 1934. Toller je iz čokoladic
v
tipa Zivotinjsko carstvo kradel podobice cesarja (in pradavnih stiliziranih germanskih bojevnikov) in jih zvečer v postelji ganjeno občudoval. Koje bil star dovolj, da bi lahko držal puško, je močno upal, da bo prišlo do vojne. Na njen predvečer seje kot študent v Franciji tesno držal nemških klubov, kjer je s prijatelji sovražil Francoze, prepeval Deutschland über alles, pil pivo in se pogovarjal o Nietzscheju in Kantu, Ob pričetku bojevanja se je poskusil na vsak način vključiti v pokol. Svoje
stanje je kasneje opisal kot »emocionalni delirij«. Upor proti vojni, ki gaje pripeljal do prvih razmišljanj o komunizmu, je bil imanentno patriotski. Njegov komunizem je bil se vedno neločljivo povezan z nacionalizmom. Oba je razumel kot revolucionarnost praporov, zastav, klubov, patetičnih vzklikov,
v
skrivnih rokovanj in piva. Sele ko se jim je obotavljivo priključila teorija, materialne ovire revolucije, vednost o tehnikah vladanja, arbitrarnost strankarskih delitev, norost sektaštva in veliko razočaranje 1919, je lahko nastal Hinkemann. Nemške revolucije, ki so sledile 1. svetovni vojni, so bile v veliki meri revolucije Nemcev 19. stoletja, Nemcev Bismarcka in cesarjevih podobic v čokoladicah. Ko seje ta revolucionarni sunek izčrpal, je pri Tollerju in drugih, ki niso kupili Hitlerjevega narativa (ta je obdobje tovrstnih simbolnih norosti uspel bizarno podaljšati), na plan prišel ekspresionistični totales Ich, ideja o akterju, osvobojenem družbenih spon, ki si zdaj onkraj njih išče svobodo in lepoto. Ali pa vsaj mir. Ki pa ga v dotični tragediji ne najde.
Kakšna je bila torej ta zapoznela, nerodna in ironična potrditev forme revolucionarne strasti 19. stoletja, ki seje pri Tollerju uvelo izčrpala v ekspresionizem? Odgovor morda spet lahko iščemo pri Huizingi. Najbolj vznemirljiv element Jeseni srednjega veka je verjetno spraševanje o »resnosti« oziroma »lažnosti« poznosrednjeveškega patosa. Viteška kultura naj bi po njegovo v 15. stoletju temeljila »na krhkem ravnovesju med sentimentalno resnobnostjo in lahkotno ironijo«.9 Pri vlak lojalnosti, vljudnosti in vere je bil na trhlih nogah in se je še zadnjič ranjeno pošopiril po družbi. Pozni srednji vek naj bi se že zavedal absurda deske gorečnosti, s katero je bil zgrajen njegov simbolni svet.
Hinkemann, brez dvoma Tollerjeva najuspešnejša drama, je med 1923 in 1933 ohranjal konstantno podporo kritikov. Nacisti sojo seveda takoj, ko so si priskrbeli dovolj moči, prepovedali. Prvič je bila pred nemškim občinstvom spet uprizorjena šele 1959. Odziv gledalcev in kritikov je bil porazen. Edini kritik, ki je predstavi celo namenit
9
Huizin«a, 127.
nekaj pohvalnih stavkov, jim je na koncu dodal ostro obsodbo
v
»ekspresionističnega patosa«.10 Ce v primerjalni norosti sopostavimo pozni srednji vek in obdobje med obema vojnama, bi lahko rekli, daje »ekspresionistični patos« za občinstva poznih petdesetih ostal nedosegljiv ravno zato, ker niso čutila ironične napetosti (v poznosrednjeveškem stilu) med hudo razčustvovanim revolucionarnim patosom 19. stoletja, ki se je še zadnjič pokazal v povojnih revolucijah, in radikalnostjo Tollerjeve ekspresionisticne geste (daje Hinkemannu vzel »prapor, zastavo, klube, patetične vzklike, skrivna rokovanja in pivo«, da gaje morbidno osamil do točke, ko je moral umreti).
V Hinkemannu se kot lajtmotiv pojavlja ironični smeh. Na primer: ko Hinkemann iz usmiljenja ubije lisčka, se začne histerično krohotati. Ta smeh spominja na pripovedi Paul a Fussela, ki je v Veliki vojni in modernem spominu zapisal, daje vsaka vojna ironična, ker je hujša od pričakovanj. Phillip Gibbs, eden izmed poročevalcev, ki jih je na fronto poslala britanska vlada, seje čudil nad norim krohotom vojakov, ki seje stopnjeval premo sorazmerno s stopnjo grozot, ki so jim bili izpostavljeni. Lahko bi rekli, daje idejni svet 19. stoletja, kije vojake pritegnil v vojno, ob trčenju z njenimi grozljivimi dejanskostmi pomagal ustvariti obdobje, v katerem je »ekspresionistični patos« umetniško zaživel na način, ki ga obdobja brez potrebe po ironičnem smehu niso več razumela. Revolucionarni optimizem 19. stoletja je trčil v občutek nemoči, značilen za jarke prve svetovne vojne, in se še zadnjič vročično manifestiral v povojnih revolucijah in deliričnem sektaštvu. Hinkemann je Tollerjeva izvedba Jeseni srednjega veka z drugimi sredstvi, uvid v revolucionarni projekt 19. stoletja, ki ni več vedel, kako naprej.
10	Renale Benson: German Expressionist Drama: Ernst Toller in Georg Kaiser, 1984. Sir. 63-64.
KAJ SE LAHKO RAVNO NA DANAŠNJI DAN NAUČIMO IZ HINKEMANNA ERNESTA TOLLERJA?
NIKOLAI JEFFS
13
Ernst Toller (1893-1939) je bil nemški Jud, ki ga je med prvo svetovno vojno tako močno zajela patriotska mrzlica, da seje prostovoljno pridružil vojski, kjer je na fronti doživel zlom in spreobrnjenje. Postal je namreč pacifist in se tudi drugače radikal i ziral. V času nemške revolucije (1918-1919) je kot član Stranke neodvisnih socialdemokratov aktivno sodeloval v prvi Bavarski sovjetski republiki v Mtinchnu, ki je bila proglašena 7. aprila 1919 in katere politični ustroj je izhajal iz raznih radikalnih in revolucionarnih levičarskih načel. Toller je bil tudi šest dni predsednik te republike, v kateri Komunistična partija Nemčije (KPD) sicer ni sodelovala. No, potem je KPD republiko vendarle v pucu prevzela. Toller je ta prevzem ostro kritiziral, a je potem kljub temu sodeloval pri obrambi te druge Bavarske sovjetske republike, ki jo je dokončno vojaško porazila nemška država 1. maja 1919. Prvič seje Toller znašel v zaporu, ker je leta 1918 sodeloval pri stavki v tovarni municije, drugič pa leta 1919, ko seje posvetil predvsem pisanju. Njegove drame iz tistega časa, med njimi tudi Hinkemann, so medtem doživljale velik uspeh, pa tudi kritiko, obsojali sta ga namreč tako nacionalistična (kasneje nacistična) desnica kakor tudi komunistična levica. Za skrajno desnico je bil Jud in ikonoklast vsega svetega v nemštvu, za komunistično levico pa izdajalec. Ko je leta 1924 prišel na prostost, je že bil vodilni dramatik svojega časa v Nemčiji. Za dvajseta leta dvajsetega stoletja je mogoče trditi, da »je Toller jeva ime vključeno med najpomembnejše dramatike na svetu,«* njegov mednarodni sloves pa je bil ključen pri siceršnji internacionalizaciji nemškega literarnega ekspresionizma."
Branje Hinkemanna nas ne napeljuje samo na premišljevanje o času, v katerem je to delo nastalo, temveč nas prej ko slej pripelje tudi do dandanes pogoste opazke o srhljivih vzporednicah med našo sodobnostjo in časom med obema svetovnima vojnama. Iz tega pa se potem rodi še vprašanje, kako se bo razrešil tokratni splet
I i	John M. Spalek, Ernst Toller: The Need for a New Estimate. The German Quarterly 39.4, 1966.
Sir. 592.
ekonomskega razlaščanja, naraščanja nestrpnosti, širjenja propagande in porasta skrajne desnice in novega rasizma in fašizma.
Zgodovinski pogled nazaj nam torej lahko nudi uvide v različne možnosti prihodnosti. To pa je že izraz kljubovanja, kajti situacionistični teoretik in revolucionar Guy Debord piše, daje prva prioriteta spektakelske dominacije, da pride do izginotja zgodovinske vednosti in zavesti, kajti »spektakel spretno obvladuje nepoznavanje tega, kar se bo zgodilo, in takoj zatem pozabo tistega, kar bi bilo o preteklosti kljub temu znanega«?2 To in pa plitvine naših kognitivnih in kritičnih sposobnosti v času interne ta, kot jih z metaforo poimenuje Nicholas Carr,13 mnogim onemogočajo, da bi iz preteklosti vzeli tisto, kar bi bilo še danes uporabno za spremembo prihodnosti.
Nasprotno pa kultivacija zgodovinske zavesti omogoča najmanj dvoje. Prvič, če je po Rolandu Barthesu princip mita to, da zgodovino spremeni v Naravo,14 je potemtakem zgodovinska zavest sredstvo, ki tisto, kar se sicer vzpostavlja in prikazuje kot naravno, razkrije kot zgodovinsko in zatorej tudi družbeno pogojeno. Drugič, ravno ta proces demitologizacije omogoča ugotovitev, daje lahko v bodočnosti tisto, kar je bilo sprva videti kot povsem dano in nespremenljivo, vendarle prenarejeno, spremenjeno in preseženo.
Zavesi o spremenljivosti obstoječega stanja je toliko bolj pomembna, če se spomnimo, kako teoretik in medijski aktivist Franco Berardi Bifo poudarja značilnost našega časa, da prihodnosti ni več ne v ideji o razvoju tehnologije in znanosti, ki lahko reši vse človeške probleme, ne v smislu meščanske mitologije o stalnem nadaljnjem razvoju demokracije in države blaginje, kaj šele v
v
obliki udejanitve komunistične družbe v bodočnosti. Človeštvo ni več dejavnik svojega razvoja in »kolektivna domišljija ni
12	Guy Debord: Komentarji k družbi spektakUt. V: Guy Debord, Dtuiba spektakla; Komentarji k Dntf-bi spektakln; Panegink: prvi del, Študentska založba: Ljubljana, 1999. Str. 155, št. 6.
13	Nicholas Carr: The Shallows: How the internet is Changing the Way We Think, Read, and Remember. Atlantic Books: London, 2011.
14	Roland Barthes: Burl lies: Selected Writings. Fonlana Press: London. 1993. Sir. 116.
več zmotna videti alternativ za trende, ki vodijo v opustošenje, povečanje revščine in nasilja«}5 Nekoč zelo razširjeno utopično estimacijo prihodnosti je zamenjala dandanes prevladujoča distopična misel.
Hinkemann se zelo dobro umešča v tovrstni pesimistični splet. Dogajanje je postavljeno v Nemčijo okoli leta 1921. Na eni strani imamo torej nedvoumen zgodovinski kontekst povojne Nemčije, oris ekonomske bede, moralnega razkroja in očrt različnih morebitnih nadaljnjih poti: ena vodi iz nacionalizma v takrat vzhajajoči nacizem, druga v boljševizem, tretja pa v družbo, kjer bi Hinkemann lahko našel srečo. Toda pri tem ni mogoče prezreti nekaterih podobnosti med Hinkemannom in dramo Vojcek Georga Btichnerja (pisano 1836-1837, prvič objavljeno 1879, prvič uprizorjeno 1913).16 Sama karakterizacija Hinkemanna pa je bolj neposredno ter nedvoumno alegorična in priča o tem, daje Toller želel poudariti določeno družbeno tipskost svojih oseb. Ante Novak, ki je Hinkemanna prevedel v slovenščino leta 1932, leta 1934 pa v samozaložbi tudi izdal,17 je namreč priimek Hinkemann prevedel kot Jalovec in ime njegove žene Grete kot Meta. Paul Grosshahn, Maks Knatsch, Peter Immergleich, Sebaldus Singegott in Micheal Unbeschwert pa so postali
v
Pavel Sopir, Maks Klafač, Peter Gl i ha, Bogoslav Ne be ščan in Miha Preprost.18
Hinkemannova izolacija je skorajda popolna. Nekdanji vojak, ki gaje vojna rana kastrirala. je izjemno občutljiv. To, daje mati njegove žene Mete oslepila liščka, da bi bolje pel, ga strašno prizadene. A je tudi dvoličnež: liščka iz domnevnega usmiljenja ubije, svojo taščo pa preprosto
15	Franco Berardi Bifo: After the Future. AK Press: Oakland, 2011. Str. 18-19, 48, 59.
16	Micheal Ossär: Anarchism in the Dramas of Ernst Totter: The Realm of Necessity and the Realm of Freedom. State University of New York Press: Albany, 1980. Str. 123.
17	Tatjana Stanič: Ivan Hinkemann in vsi drugi Ivani. V: Eva Kraševec (ur.): Ernst Totter Hinkemann. Gledališki list SMO Drama Ljubljana. Ljubljana, 2014. Str. 12.
18	Emst Toller: H'mkemann. Prevedel Ante Novak. V: Eva Kraševec (ur.): Ernst Toller Hinkemann. Gledališki list SNG Drama Ljubljana. Ljubljana. 2014. Str. 23. No. za še dodatno razumevanje Toll-erjeve alegorično naravnane karakterizacije ponudimo še nekaj alternativ. Hinkemann bi lahko bil Šepamož. Paul Grosshahn pa Pavel Petelin. Ime in priimek Maxa Knatscha je mogoče prevesti kot Maks Sitnak. Sebaldusa Singegotta kot Sebald Bogupev in Micheala Unbeschwerte pa kot Mihael Brezskrbni. Za pomoč pri prevajanju Tollerjeve nemške karakterizacije njegovih likov v ustrezne slovenske vzporednice bi se rad zahvalil Lizi Linde.
pretepe. V nadaljnjo hipokrizijo ga prisilijo razmere, kajti zaradi golega preživetja prevzame vlogo sejemskega oziroma cirkuškega nastopača, ki v živo odgrizne glave živim mišim in podganam. Meta ga prevara in tudi zanosi z njegovim
v
najboljšim prijateljem Sopirjem, ta pa tudi javno obelodani
v
H i nke m anno v o zabav Ijaško točko ter evnuštvo. Sopir se iz Hinkemanna norčuje, ostali krog njegovih znancev in prijateljev (Preprost, Klafač, Nebeščan in Gliha) se Hinkemannu smeji. Hinkemann se počuti nemočnega. Ko je izbruhnila vojna, ni nič naredil, da bi zaustavil množične morilce, politike in generale. In tudi zdaj se počuti nemočnega. Vsi se mu posmehujejo, nima neposredne skupnosti, v kateri bi se počutil doma, ne najde sreče. Premišljuje o samomoru, toda na končuje Meta tista, ki se ubije. Hinkemann torej ostaja povsem sam. Kaj storiti? Je sploh mogoče kaj storiti?
Ključ je v epitafu k drami, ki pravi: »Kdor nima moči, da bi sanjal, nima moči, da bi živel.« To pa so tudi besede, ki jih Hinkemann v zaključku drame še sam ponovi. Za preseganje obstoječih pogojev vsakdanjega življenja je torej treba sanjati o boljšem življenju. Drama je pesimistična, toda utopiji upanja se vendarle ne odreče. Nasprotno, drama ponuja tudi dovolj nastavkov za razmislek o tem, kako to utopijo tudi udejanjiti.
A za kakšno utopijo naj bi šlo? Toller je bil (in sicer do leta 1924) član Stranke neodvisnih socialdemokratov in revolucionarni socialist, toda nanj je imel velik vpliv tudi anarhist in soborec v prvi Bavarski sovjetski republiki Gustav Landauer, nasploh naj bi se Tollerjeve drame napajale iz anarhizma.19 Landauer slovi po svoji jedrnati rekonceptualizaciji bistva anarhistične osvoboditve: »Država je stanje, določen odnos med človeškimi bitji, modus človeškega vedenja med njimi; uničimo ga tako, da ustvarjamo druge odnose, da se drug do drugega drugače vedemo ...Mi smo država, in nadaljevali bomo i tem, da bomo država, dokler ne bomo ustvarili institucij, ki oblikujejo resnično skupnost in družbo ljudi.«20
19	Za Več o Leni glej: Ossar, navedena delo.
20	Peter Marshall: Demanding the Impossible: A History of Anarchism. Fontana Press: London. 1993.
Str. 411.
Sosledje ustvarjanja drugačnih medsebojnih odnosov je jasno. Spremembo je treba najprej locirati v vsakem posamezniku in posameznici posebej. Ti so tisti, ki se morajo najprej radi kal i zi rati. Tu je Tollerjev namen nedvoumen: »Toilerjevi eseji in govori, njegova avtobiograji-ja21 in njegova pisma iz zapora služijo samo enemu namenu: da govorijo o grožnji Hitlerja in fašizma in da poudarijo razloge, ki so odgovorni za njun vzpon v Nemčiji. Toller zagovarja mnenje, da je politična indiferenca posameznega državljana, tj. njegovo nasprotovanje temu, da bi mislil sam zase in prevzel politično odgovornost, primarni razlog za pojav diktatorjev. Diktatorji, kakor poudarja Toller, posameznika odrešijo odgovornosti, tako da mu odvzamejo njegovo svobodo in mu celo priskrbijo zrtveno jagnje, tako kot je Hitler to storil z Judi.«12
Hinkemann išče skupnost, v kateri bi lahko bil srečen in v kateri se mu ne bi smejali. Daje ne najde, ne pomeni, da ta skupnost sploh ni mogoča. Je pa res, daje lahko v trenutku preizkušnje takisto lažna, kot je lažna sama neposredna skupnost, sredi katere je Hinkemann. Tudi dandanes se je namreč zelo enostavno sklicevali na svojo lastno radikalno naprednost, izraziti solidarnost s tistimi razlaščenimi, podrejenimi in marginaliziranimi, s katerimi nimamo direktnega življenjskega stika, hkrati ostro denuncirati fašizem Drugega, ob vsem tem pa povsem potlačiti svoja lastna izkori-ščevalska in oblastniška obnašanja, kakor so izražena do tistih, s katerimi smo si tako ali drugače neposredno blizu. Mnoge pojavne oblike levice dandanes - gre za razne posameznike in posameznice, različne skupke pa tudi za nekatere dejanske formacije - lahko počnejo točno to: zatirajo preostale, tiste, ki jih neposredno poznajo; jim onemogočajo delovanje in jim ne priznavajo enakopravnosti, kaj šele neke osnovne dignitete; hierarhizirajo ljudi glede na spolno in družbeno delitev dela; privatizirajo tisto, kar naj bi bilo skupno; ideal konsenza ustvarjajo na podlagi laži, ustrahovanja, diskreditacije in
21	Glej: Ernst Taller: / was a German: An autobiography of Ernst Toiler. Read Books, 2011. Prva izdaja v nemščini: Ems I Toller: Eine Jugend in Deutschland. Amsterdam, 1933.
22	Spalek, navedeno delo. Str. 597.
izključevanja drugače mislečih; namesto notranje demokracije uveljavljajo arbitrarnost in samodrŠtvo.
Ko so leta 1968 različni misleci, izhajajoči iz poraza revolucionarnega vrenja v Parizu in drugod po Franciji, kot so Michel Foucault, Gilles Deleuze in Félix Guattari, identificirali in obsodili mikrofašizem in fašizem, niso imeli v mislih zgolj zgodovinskega fašizma. Nak, ost njihove kritike je bila usmerjena tudi na določeno ljubezen do oblasti, kije lahko značilnost vsakogar, v morebitno delovanje mili-tantnega aktivista in seje nanašala tudi na delovanje nekaterih levih radikalnih skupin, strank in blokov.23
v
Se ena lekcija Hinkemanna, ki je povezana z zgornjo, opozarja na nevarnost hierarhi j, ki obstojijo znotraj potlačenih in marginaliziranih. V drami delavci različnih panog tekmujejo v tem, da bi dokazali svojo večvrednost v primerjavi z drugimi delavci. Recimo temu fetiŠizem ali pa kar fašizem drobnih razlik. Družbeni sistem lahko ohranja degradacijo vseh, če daje videz, da so eni vendarle manj degradirani od drugih, saj tudi na ta način lahko tovrstno domnevno privilegirani legitimizirajo stanje vsesplošne degradacije vseh. Razlike v plačah, sistemih nagrajevanja, hierarhije delovnih nazivov in funkcij - vse to naturalizira izkoriščanje in hierarhijo družbene delitve dela, ju prikazuje kot naravno in nespremenljivo danost. Vse to pa lahko ustvarja tudi lažni občutek, daje ena frakcija proletariata več vredna od druge. In tudi dandanes je temu lahko tako: posamezne frakcije proletariata se neredko znajdejo v medsebojnem razrednem boju; prolétariat in prekariat zlahka spregledajo skupne interese; določeni segmenti kognitariata pa medtem menijo, da vednost vsebina in vodilo procesov družbene osvoboditve pripadajo samo njim.24
23	Glej: Michel Foucault: Préfacé. V: Gilles Deleuze in Félix GLiittla.ri: Anti-Oedipus: Capitalisai and Schizophrenia. The Alhlone Press: London. 1984. Pravkar navedeno delo Deleuza in Guattarija in njuno nadaljno skupno delo A Thousand Plateaux (Continuum, London, 2004). Bolj pregleden in bolj razumljiv uvod v politično misel Deleuza in Guattarija pa nudi Deleuzeov spis Manv Pol iti cs, v: Gilles Deleuze, Dialogues ti. (Continuum: London, 2006. str. 93-111).
24	Za uvodno diskusijo in problematizacijo Odnosov med proie tari atom. prekariatom in kognitariatom, glej: Nikolai Jeffs: Revolucionarni dolg, odlog in Berardijeva stava. V: Franco Berardi - Bito, Kog-nitarci in Semiokapital. Maska. Ljubljana. 2016. Str. 97—155.
Glede na vse to niti ni tako nepričakovano, daToller tudi obsodi Partijo in načelo, da naj bi bila sredstva družbene spremembe podrejena cilju te spremembe. Projekt Partije, kakor jo predstavi Miha Preprost, naj bi bil zgodovinsko in znanstveno neizbežen. Avantgardnost Partije ni samo politična, je tudi epistemološka. Njena absolutna in torej nezmotljiva vednost, utemeljena v znanstvenem materi ali zmu (v marksizmu torej), ji daje pravico, da brezprizivno odreja, kdo bo revolucija, kdaj bo revolucija in kako bo revolucija. Partija, kakršno obsodi anarhist Maks Klafač, zahteva namreč poslušnost in čakanje. V nasprotju s tem pa Klafač zagovarja spontanost in voluntarizem, avtonomno delovanje ljudstva brez čakanja na zeleno luč Partije in vsekakor brez nujnosti vodenja te premene s strani Partije.
Razliko med socializmom Partije, kakor jo obsodi Toller, in Tollerjevo anarhistično motivirano vizijo tvarine osvobojene družbe, spet dobro ponazarja prav Landauer Ko je namreč KPD na silo prevzela oblast v drugi Bavarski sovjetski republiki, je Landauer v pismu njenemu Izvršnemu svetu med drugim zapisal tudi sledeče: »Oboji govorimo o ustvarjanju pogojev, ki bodo ljudem omogočili, da participirajo v dobrinah sveta in kulture, toda i tem mislimo na različne stvari ...Socializem, ko postane realnost, instantno osvobodi vse ustvarjalne sile. Toda vi tega ne razumete, ne na ekonomski ne na duhovni ravni.«25
Hinkemann samega sebe doživlja kot v duši bolnega; ostal je brez jajc, ne more imeti otrok, sreča je zanj nedosegljiva. Kako jo doseči? Preprost zanj nima odgovora. Knatsch pa v Hinkemannovi dilemi vidi zgolj
v
trivialnost, v nujnosti žrtvovanja pa pravico proletariata. Ce naj bi Klafač predstavljal Landauerja in Tollerja,26 potem Hinkemann vsebuje določen element anarhistične samokritike, ki pa je poudarjena s tem, daje Klafač tudi eden izmed tistih, ki se vendarle tudi smeji Hinkemannu in njegovemu
25	Gustav Landauer: To tiie Executive Coutici! ofthe Secoiul Ccmncil Republic, Manich, April 16, 19!*). V: Gabrie! Kutin (ur.): Atl Pinver to llie CouncUs! A Doc ume h! ar \ Histoij o/lhe German Revolution 191 H-1919. PM Press, Oakland, 2012. Sir. i95.
26	Ossar, navedeno delo. Str. 132.
evnuštvu. Kasneje se Klafač želi opravičiti, a je že prepozno. V trenutku preizkušnje se lahko tudi anarhizem spremeni v svoje nasprotje; neposredna situacija, njena praksa - to je tisto, kar materializira in določi etično vrednost anarhizma, Če naj ta ne ostane zgolj teoretska, načelna in/ali abstraktna politična opredelitev.
Kakorkoli, ne samo v Preprostovi temveč tudi v Klafačevi viziji Hinkemann ostaja podrejen in instrumental i zi ran za dosego ciljev, ki so izven njegovih neposrednih hrepenenj. Hinkemann obsodi vse tiste, ki že zdaj niso taki, da bi v resnici lahko zgradili novo družbo: ne vedo nič o dejanskem trpljenju drugih, pripadajo raznim sektam, ki druga drugo sovražijo; zaklinjajo se na različne, toda medsebojno izključujoče strankarske programe; ne zaupajo ne sebi ne drugim; polni so zgolj fraz o sreči. Hinkemann pa ne želi odloga, ne more čakati na boljšo družbo prihodnosti. Želi jo sedaj. In kakšna naj v resnici bo, če že zdaj ponujeni scenariji nikakor niso zadovoljivi? Osnovno vodilo drame, ki gaje poudaril sam Toller, naj bi izhajalo iz bolečega spoznanja, da socializem, ko bi enkrat bil dosežen, ne bi odpravil vsega Človeškega trpljenja.27 Kako torej in vendarle naprej?
Na tem mestu bi lahko Tollerjevo
v
politično misel povzeli v sledeča načela. Ce ne more biti osvoboditve posameznika in posameznice brez osvoboditve celotne družbe, potem tudi osvoboditev družbe ne more potekati brez osvoboditve vseh posameznikov in posameznic v njej. Sam proces osvoboditve že mora vsebovati doživljenjske elemente te osvoboditve same, kajti to je tisto, kar ji daje vsebino, pomen in smer Cilji nikakor ne opravičujejo sredstev. To pomeni, daje Toller proti uporabi sredstev, ki so v nasprotju z vsebino osvoboditve, je proti segmentaciji, parcializaciji in/ali odlogu osvoboditve, ker ta bodisi ni namenjena vsem in je treba kdaj narediti tudi izjeme bodisi je treba počakati, predno bo mogoče uresničiti pravo vsebino osvoboditve. Ta vsebina pa izhaja iz situacije osvoboditve same in je ni mogoče uvoziti iz nekega
27	Heäert L. CafferLy: Fe^simhm, Pßripectivism, and Tragedy: Hinkeinann Reconsidered. The German
Quarterfy 51.1.1981. Sir. 45.
svetega teksta v obliki predhodnega političnega programa ali udejanjiti po naroČilu samooklicanega predstavnika in1 ali vsevedne ter avantgardne politične formacije. Objekt spremembe je hkrati tudi njen subjekt. Sredstva spremembe naj bi že bila oblika njenih ciljev. Vrata v raj osvobojene družbe morajo biti odprta prav za vse.
Guy Debordje bil mnenja, da seje v družbi spektakla »vse, kar je bilo prej neposredno doživeto, oddaljilo v predstavo«r.28 Bistvo vstaje proti sodobnemu spektaklu je torej v ponovni vzpostavi posamezne žive izkušnje kot sredstva samoreprezentacije, ki vodi v pogoje nove skupnosti. Glede na to pa se v Hinkemannu poraja vprašanje, do kolikšne mere je za to vstajo mogoče uporabiti sredstva spektakla samega.
Drama je namreč oblika spektakla, ki na več mestih kritizira spektakel. Namen krute zabavljaške točke, v kateri nastopa Hinkemann, je potešiti množice, enkrat s krvjo, drugič s kulturo, vseeno je, pomembno je iz tega kovati profit. Film, v katerem bogataš reši revno dekle, tekst navrže kot primer sredstva za vzpostavitev fantazijskega obstoja, kot primer trenutnega odloga, ki zakrije dejstvo mezdnega suženjstva in ki zatorej tudi onemogoča uvid v dejanske pogoje resničnega življenja. Prodajalci časopisov javnost bombardirajo z senzacijami o nagih plesalkah, antisemitskih pogromih, novih filmskih uspešnicah, proletarski vstaji in kontrarevoluciji, smrtonosnem orožju, loteriji za revne. V tem vrtincu pa nikakor ni jasno, kaj je sploh resnično in kaj ni, meje med dejanskimi novicami in psevdonovicami industrije zabave ni več, razlikovanje med zgodovino in resnico na eni strani ter med podobo in fikcijo na drugi strani pa je tudi že izginilo.
Način, kako nam Hinke mann ponuja linijo pobega iz navedenega spleta, je izjemno pretanjen. Na znotrajliterani ravni je žrtev Meta, ki stori samomor zato, ker je Hinke mann ne želi sprejeti več. V ključnem trenutku torej in ko bi lahko prišlo do obnove neposredne skupnosti, je bil on tisti, ki je to možnost zavrnil. Kljub temu je ob koncu drame
28	Guy Debord: Druiba spektakla. V: Debord, navedeno delo. Str. 129.
še vedno živ. Njegova prihodnost vendarle ostaja odprta. Kdo ve, kaj vse bi lahko prinesla. Kakor se sprašuje Hinkemann, ni jasno, kam smo namenjeni, kajti vsak nov dan lahko prinese bodisi raj bodisi izničenje. Torej nikakor ni tiste vrste tragični junak, čigar smrt naznani dokončni konec drame, v kateri je bil protagonist. Nasprotno, kajti anarhistična dramatika, v opus katere spada tudi Toller, lahko »v nasprotju z 'dobro narejeno' igro meščanske konvencije predoči *odprti zaključek'bodisi v smislu radikalne nevzdrznosti scene, ki občinstvo izzove, da ustvari alternativo resničnosti, ki jo odseva, bodisi v smislu nerazrešenih protislovij, kijih postavlja na oder in ki izzovejo občinstvo, da jih nagovori v realnosti« ,29
Vse to pa pomeni, da linija pobega, dejstvo odprte prihodnosti, kakor jo nakazuje Hinkemann, obstoji tudi v razliki med znotraj literarno vsebino in zunaj literarnimi učinki drame in zavoljo katere tragični determinizem
v
drame tudi sicer nikakor ni dokončen ne vseobsegajoč. Ce bi imeli opraviti z optimističnim delom s srečnim koncem, bi bili kakopak zadovoljni. Možnost individualne osvoboditve je bila torej uresničena in, čeprav je to bilo storjeno samo znotraj teksta, naš lastni vložek v nadaljnjo družbeno transformacijo nikakor ni potreben. To delo je za nas priročno in udobno že opravil kar tekst sam. A kot tak bi služil ravno tistim regresivnim družbenim in političnim namenom, ki so sicer značilni
v
za spektakel. Slo bi za ustvarjanje fantazijskega življenja, ki ponuja začasen odlog od dejanskih negativnih pogojev naših življenj in s tem omogoča, da se ta negativnost tudi nadalje reproducirá.
V nasprotju s tem pa ima ravno znotraj literarni pesimizem Hinkemanna potencial zbuditi zunaj literarne ter produktivne občutke gneva, jeze in zavračanja ne samo v odnosu do razpleta same drame, temveč tudi do širše družbe, v kateri je ta drama ali vedno znova brana in/ ali postavljena na oder. Meta je naredila samomor, Hinkemann paje ostal izoliran. Ali to pomeni, da smo na tovrstne poraze
29	Jesse Cohn, Underground Passages: Anarchist Resistance Cutí ur t- ÍH4H-20Ü. AK Press, Oakland,
2014. Str. 268.
obsojeni tudi mi? Mar nismo mi, tukaj in zdaj, vredni več kot samo listo, kar smo vredni sedaj? Si ne zaslužimo več od naših življenj? Ce obstoječa politika ne nudi rešitev, ali to ne pomeni, da je treba iskati novo politiko, ki jih bo? Je sreča zares vedno in povsod nedosegljiva? Ravno iz vseh teh premislekov, ki pesimistično vsebino drame spremenijo v optimistično opredelitev dejanskih, toda povsem drugačnih možnosti posameznika in družbe, pa se potem morda rodi konkretna akcija, samoreprezentacija, osvoboditev.30
Nekatere elemente osvoboditve smo že omenili, hkrati pa velja poudariti, da seje v procesih emancipacije ponovnemu izumljanju tople vode, oko stene los ti. dogmatizmu in ponavljanju napak iz preteklosti mogoče izogniti s kritično zgodovinsko zavestjo, pa tudi z zavestjo o tem, da se strategije preživetja in osvoboditve nujno spreminjajo glede na specifični kontekst, v katerega so postavljene.
Nekje med letoma 1934 in 1935 je Toller temeljito spremenil svoje mnenje o pacifizmu. ki gaje sicer sam aktivno zagovarjal po izkušnji fronte v prvi svetovni vojni. Glavni očitek je bil ta, da pacifîzem ni ponudil učinkovitega odpora proti vzponu diktatorja, kakršen je bil Hitler. Za Tollerja to zmore samo orožje, demokracija pa ima pravico in dolžnost, da se brani.31 In to se je dejansko potem tudi zgodilo, najprej sicer s porazom španske republike v državljanski vojni oziroma revoluciji (1936-1939), in to republike, za katero je Toller aktivno zbiral pomoč. Toda v naslednjem krogu in med drugo svetovno vojno (1939-1945) so načela in sile antifašiz-ma vendarle zmagale. A te zmage Toller ni doživel. Leta 1939 je v izgnanstvu v ZDA naredil samomor.
Kaj pa zdaj? Maksi ma marksističnega teoretika in komunističnega aktivista Antonija Gramscija opozarja, daje treba ob pesimizmu intelekta gojiti tudi
30	Tovrstni pozitivni učinek Hinkemanna nas napeljuje, da tudi drugače naredimo vzporednico L današnjim časom. Po inavgliraciji Donalda Trn m pa kot predsednika ZDA leta 2017 seje prodaja romanov, kot sta !9H4 Georga Orwell a in Deklina zgodba Margaret Atwood, skokovito povečala, slednja je postala tudi zelo uspešnaTV-serija. Tu pa je mogoče trditi. da zanimanje za ti dve anti utopični deli ni bilo motivirano Z Željo, da bi ljudje spoznali in pristali na svojo podreditev in morebitni vzpon novega totalitarizma, temveč je izhajalo pred V sem iz Želje, da bi lahko elemente in njihove mehanizme bolje prepoznali, se jim uprli in s tem korenito spremeni!! smer razvoja celotne družbe.
31	Spalek, navedeno delo. Str. 597-598.
optimizem volje. Ker je črnogledost ena najbolj razširjenih opredelitev sedanjih družbenih možnosti in da ne bi propadli še pred svojim časom, je torej nujno treba vedno in neomajno gojiti tudi upanje o možnosti sprememb.
25
OH, TA DVAJSETA
MUANIS SINANOVIČ
26
Pozna modernost ima značaj ponavljanja. Izvori tega ponavljanja so različni, včasih tudi performirani; naša modernost je stalno vračanje enakega, je samouresničujoca se prerokba in gordijski vozel obenem.
Eden od izvorov je izčrpanje; Če je 18. stoletje vzpostavilo kratko zgodovino ideje progresa, je ta v drugi polovici dvajsetega stoletja že izumrla; progres se je izkazal za nekakšen uroboros, kačo, ki grize samo sebe v rep. Demonija fašizma, njegova cenena, mračna k vaz i duhovnost, njegova zagrenjenost in predvsem povezanost z »instinktom drhali« ima jasne izvore v razsvetljenskem projektu, ki ga po svoje zlorabi. Ideja stalnega napredka postane ideja nebrzdanega osvajanja in podjarmljanja, ki je lastna tudi kapitalizmu; ta doživi nesluteno ekspanzijo s pomočjo strojev, avtomatizacije, skratka, aplikacije razuma na gospodarjenje s človeškimi telesi in zemljo. Ista organizacija, isto tehnično obvladovanje se iz navadnih tovarn kasneje preseli v »tovarne smrti«, koncentraci jska taborišča. Fašistični sentiment v osnovi je in ni čisto antiprogresivisticen, ne nasprotuje napredku. Je resentiment, ker napredka ne dosega, čeprav si ga želi; želi se maščevati za neenakomerno razdelitev možnosti za napredek. Poglejmo današnjo Evropsko unijo; Nemčiji in Italiji nismo mogli dovoliti še enega izbruha resentimenta, zato je bilo bolje oblikovati gospodarsko unijo. Vendar se na robovih Evropske unije znova pojavlja resentiment zaradi neenakega dostopa do napredka: na Madžarskem, Poljskem, Hrvaškem ... Imamo svetlo in temno razsvetljenstvo. Svetlo razsvetljenstvo je razsvetljenstvo uspešnih in bogatih, ki si lahko privoščijo razsvetljevanje drugih; recimo razširjanje parlamentarne demokracije, osvobajanje žensk in širjenje zahodnjaške zabave na Bližnji vzhod. Luč razsvetljenstva mora pokončati sij svete zemlje. Obenem pa je sovražiti ljudi iz svete zemlje znak naprednosti, enakovrednosti, udeležbe na svetli strani razsvetljenskega projekta, tako si to razlagajo novi fašisti.
Izčrpanost lahko povežemo tudi s prenehanjem delovanja metafizičnih sil, ki se artikulirajo skozi politično rabo materialistične teorije. Revolucije dvajsetega
stoletja so bile vsaj toliko kot na Marxu utemeljene na neki libidinalni energiji ali, z drugimi besedami in z drugačnimi konotacijami, na duhovnih silah. Velikih naporov izčrpani h množic, kultov osebnosti, neznanskih zgodovinskih prelomov si ne moremo predstavljati brez prepričanja o usodnosti bojev, brez prepričanja, da se odpira možnost samotranscendiranja, da obstaja usoda. Kot je pisal inteligenten, pri nas skoraj pozabljen desni filozof Milan Komar, je družba blagostanja po drugi svetovni vojni uresničila temeljni cilj revolucije: poskus odrešitve človeka skozi materialno preskrbljenost. Ta poskus je padel, z njim pa je padla tudi ideja Usode in skrivnost samožrtvovanja. To nas v primerjavi s kriznimi časi pred vzponom zgodovinskega fašizma postavlja v drugačen položaj. Po eni strani pomeni, daje zagon po nasilju, po velikih obratih manjši, Čeprav je volja prisotna. Množice si ne upajo soočiti z nevarnostjo, kijih predstavljajo veliki podvigi. Po drugi strani pa pomeni dodatno kopičenje energij, temnih sil, ki se trenutno še sproščajo na volitvah, predvsem pa na internetu. Vendar je vprašanje, če bo ta način sproščanja vzdržal, enako vprašanje pa je, če bo zmožen najti izhod.
Nezmožnost sprostitve energij sproža strah, ki se samo kopiči. Povzroča nevrozo in tudi telesni nemir, ki se kaže v nekoherentnih simbolnih tvorbah, kakršne spremljamo na družbenih omrežjih. Strah, da se bo svet apokaliptično končal v trenutku, ko nekomu ne bomo replicirali na internetu, prispeva k ustvarjanju novih in novih vrednot brez kakršnekoli distance in celovitega osmišljanja. Poleg tega je ta strah samooplajajoč, zato izgublja stik z resničnostjo. Sam strah proizvaja strah, ne pa dejanja. Tudi zato je smiselno do primerjav med časom pred drugo svetovno vojno in sodobnostjo gojiti skepso, ker so utemeljene prav na tem strahu, ki je samoreferencialen. Obenem pa je smotrno primerjavo ohraniti na drugem nivoju, v skladu s povedanim o splošnem značaju ponavljanja v modernosti ter v splošnih primerjavah med protislovji obeh časov. Razpira se protislovje med dejanskimi zgodovinskimi okoliščinami in samouresničujočo se prerokbo, ki jo ustvarjajo nakopičene, neizživete energije.
Z njo pa tudi ključno vprašanje, ki se v naši pozni modernosti, po postmoderni, razpira: vprašanje idealizma in materializma. Koliko sama zavest določa družbene okoliščine in obratno? Zdi se, da na to ne moremo dati enostavnega odgovora, da ne moremo izbrati preprosto ene ali druge opcije. Morda je spor presežen. Temu bi pritrdil sodobni razvoj kognitivne znanosti v smeri enaktivizma, koncepta, ki razlaga medsebojno vplivanje organizma in okolja, vse od evolucijskih stopenj do oblike naše kompleksne zavesti. Franc i sc o Varela denimo poda primer barv; na percepcijo neke barve vplivajo tako fizikalne značilnosti loma svetlobe kot same značilnosti
v
našega percepcijskega aparata. Ce je vprašanje zavesti nekoč bilo domena spekulativne filozofije, jo je danes, vsaj deloma, mogoče raziskovati tudi z znanstvenimi metodami; in zdi se, da ta filozofski boj, ki je določal modernost, presegajo z novimi koncepcijami. S tem bi lahko povezali opažanje o samouresni-čujoči se prerokbi.
Sodobni človek je svoj svetovni nazor utilitaristično uskladil z ekonomizacijo družbe; smisel lastnega obstoja se mu kaže v doseganju čim večjega ugodja, ko tega ni mogoče doseči oziroma ko prevladuje neugodje,
v
takrat se mu življenje zazdi nesmiselno. Od tod strah. Živimo v paničnem izogibanju neugodju. Ugodje nam s tehničnimi dobrinami omogoča sodobna civilizacija, ki nam po drugi strani ugodje odreka s samim dejstvom, da ga postavlja kot
v
smisel našega obstoja. Se ateistična revolucionarna gibanja 20. stoletja so, kot smo rekli, poznala svojo duhovnost, kar pravzaprav pomeni, da so poznala samotranscendiranje. Celo zgodovinski fašizem je samotranscendiranje postavljal kot smoter svojega fanatizma. Le to lahko razloži množično drvenje v smrt, pa tudi junaštva partizanov v drugi svetovni vojni, žrtvovanje množic za idealno prihodnost. To pa se precej razlikuje od današnjega stanja. Zdi se, da sodobni fašisti, alt-righterji stremijo k ugodju, sovražnika pa napadajo predvsem preko volitev, družbenih omrežij, forumov in videoiger. Voditelji alt-righta niso vojaki, niso herojske figure v starem smislu. Množice alt-righterjev si prej predstavljamo
med vrečkami čipsa v kleti staršev kot na bojišču. Tudi sodobni leninisti živijo predvsem Še na spletu, njihova glavna dejavnost pa je izdelovanje memov. Evropa je združena v Evropsko unijo, ki ji vlada tehnokraeija, dokaj učinkovita pri vzdrževanju svoje oblasti. In čeprav se na periferiji zarisujejo konflikti znotraj same Evrope - ki so omogočili drugo svetovno vojno in najbolj zlovešče ekscese fašizma - se zdijo ti konflikti danes v veliki meri šarada: Poljska, Madžarska, Hrvaška so odvisne od gospodarstva Unije, ki jih spravlja v podrejeni položaj, svoje ponižanje pa kompenzirajo z blagimi oblikami fašizma. A težko si predstavljamo, da bi si njihove vlade resnično želele odcepitve ali celo vojne proti premočnim silam centra.
Najmočnejša vzporednica se kaže v tem, da danes spet živi sla po preganjanju drugega. Povezujemo jo z zgodovinskim fašizmom. A je veliko globlja od fašizma. Redukcija zgodovine na hi stori Čn ost zabrisuje horizonte nadzgodovinskega. Rene Girrard je v svojem Grešnem kozlu ugotavljal, daje krivično, slepo, množično žrtvovanje Drugega stalnica človeških družb. Ko pride do krize znotraj obstoječega reda, ko stvari postanejo nejasne, tedaj se pojavi potreba po žrtvovanju. Žrtvovati je mogoče nekoga, ki je šibkejši in skozi katerega je iracionalno žel jo mogoče racionalizirati. Vendarle pa je spet vprašanje, če tako veliko nasilje zadnji ljudje zmorejo. Tehnokratsko vladanje zaenkrat zmore preprečevati spontane izbruhe nasilja, pogrome, zmore pa jih tudi regulirati in usmerjati. Od spontanosti ljudskega nasilja ne preostane več veliko. Obenem pa je Drugi znotraj globalnega sveta dovolj demistificiran, da se konsenz o žrtvi znotraj družbe težko čisto vzpostavi. Vsesplošna komunikacijska povezanost množic dokaj hitro razkrinka laži, kar onemogoča, da bi se Laž tako hitro strdila kot v preteklosti. Nasilje nad drugim je izvoženo v proxy vojnah. Sveta zemlja je razrita, bivališča razrušena, nad njimi ves Čas preži nevarnost bomb iz daljinsko vodenih bombnikov. Tiste, ki bežijo v naš det sveta, se ustavlja na mejah, ki se vedno bolj pozunanjajo.
Zdi se torej, da ne gre za čisto repeticijo. Strah pred 20. leti poleg realističnih vzporednic vsebuje
tudi pomemben simptom. To, da si sedanjosti ne znamo interpretirati drugače kot skozi preteklost, priča o tem, da si ne znamo predstavljati prihodnosti. In strah pred prihodnostjo je morda eden tistih temeljnih strahov, ki pogojuje ostale. Robotizacija, nevarnost klimatske kataklizme, izčrpanost možnosti zahtevajo nekakšen leap offaith, zahtevajo invencijo, ki je možna le ob samopreseganju. Vendar nimamo več nobenega metafizičnega oporišča, v katerega bi zrli, medtem ko bi zbirali pogum za preskok, za skok iz kože, rečeno s starim rudarskim geslom.
Mogoče je reči, da Hinkemann
v
povzema omenjena protislovja. C as Hinkemann in njegovih sodobnikov je drugačen: to je čas industrijskega podjarmljenja proletariata in iz njega izhajajočih duševnih okvar, ran ter
v
brezpotij. Cas, ki se razlikuje od današnjega, ki posebne duševne dinamike, povezane z delom, v večji meri proizvaja v storitvenih in informacijskih sektorjih ter ravno skozi nevarnosti, ki jih za spremenjeni sloj industrijskih delavcev predstavlja avtomatizacija delovne sile. Marsikdaj za konkretne delavce nastopa nevarnost izginjanja dela v industriji, ki si je v Evropi (ne pa tudi v številnih drugih delih sveta, v katere se delo izvaža) od dvajsetih izborilo nekatere pomembne koncesije in olajšave, čeprav je vsako delo, ki izvira iz nuje po preživetju, iz črpanja presežne vrednosti in je obremenjeno z repeticijo ter striktno rutino, degradirajoče. Glede na naše izvajanje je eden ključnih elementov drame (pri kateri bi ob njeni intenzivnosti sicer težko rekli, da kateri od delov ni ključen) debata v gostilni med zastopniki komunizma, anarhizma in glavnim protagonistom. Komunist je prepričan, da je za izpolnitev človeka bistveno, da so mu omogočeni pravšnji materialni
v
pogoji. Cas po drugi svetovni vojni, kije, kot smo zapisali, zaradi nevarnosti komunizma z vzhoda množice oskrbel z znatnim izboljšanjem delavskih pravic, kupne moči in dostopa do raznolikih dobrin, vendarle ni prinesel splošne izpolnjenosti.
v
Ze frankfurtska šola, pozneje pa t. i. poststrukturalisti so se lotevali problemov simbolnih dominacij, oblastnih razmerij; prvi so še vztrajali pri a v te nti cisti enem dojemanju, drugi
pa so se temu odpovedali. Kljub temu njihova teoretska in filozofska dejavnost pričata o tem, daje prepričanje o zadovoljitvi človeških potreb z izboljšanjem materialnih pogojev nekoliko dvomljivo. Pri tem je zanimivo upoštevati izvajanje anarhističnega protagonista, ki je prepričan, da revolucije ne moremo izenačili s spreminjanjem produkcije in drugih materialnih pogojev, temveč jo moramo povezati tudi s samo idejo revolucije ter določenim duhovnim ozračjem, z določeno voljo - zgoraj smo to povezali z idejo Iibidalnosti ali duhovnih sil. Umanjkanje teh - ene ali druge - je razlog, da si danes komunistične revolucije, ki bi zahtevala velike napore in žrtvovanja, ne moremo zamisliti, čeprav marksistična teorija kot taka lahko ohranja legitimnost in se razvija. Badiou ocenjuje, da manjka Ideja komunizma - ta pa je večja od samega marksizma kot teorije. Vendar gre glavni protagonist v svoji skepsi še dlje. Kot udeleženec prve svetovne vojne, ki je bil po strelu v spolne organe skopljen, se zaveda, daje človeška frustracija lahko globlja od vseh obstoječih emancipatornih gibanj. Največji problem ni nujno sama izguba spola in seksualnosti, temveč izguba dostojanstva, ki se pojavi po izdaji najbližjih, tistih, ki jim zaupamo. V teh odnosih zaupanja in dostojanstva osebe, ki je ne more reducirati na nobeno svojo lastnost ali okoliščino, se zanj pojavi skrivnost, povezana s psihotičnimi blodnjami. In ta skrivnost je, ob neznanski bolečini, ki jo doživlja, zanj na nek način odrešilna - ponuja mu spoznanje. Zdi se, da vrhunec spoznanja dočaka v zaključnem prizoru, potem, ko samomor naredi njegova žena, za katero meni, da mu je na neki globoki ravni odvzela dostojanstvo. Prav v tem se morda nahaja najbolj sublimni moment drame, največja žrtev, tisto, za kar smo rekli, da danes umanjka kot pogoj emancipacije. In prav tu lahko vidimo glavni zgodovinski vzporednici med Hinkemannovim in našim obdobjem - ne v stanju proletariata, morda celo ne v (vsekakor zloveščih) fašističnih sentimentih, temveč v zakri-tosti in skrivnosti samega dostojanstva osebe. Za tragičnega protagonista je to spoznanje tudi nadzgodovinsko, univerzalno, vključuje element katarze in preenostavno bi ga bilo odpraviti kot reakcionarni element drame, sentimentalno utvaro sicer
prodornega umetnika. Branje in uprizarjanje Hinkemanna v luči zgodovinskih primerjav je morda najbolj smiselno prav v tej razpoki, kjer se nahaja za radikalno politizirano družbo neintuitivno protislovje med ujemanjem in neujemanjem našega in njegovega časa.
33
PONAVLJANJE Z RAZLIKO: OD FAŠIZMOV DO STRASTI DO REALNEGA 2.0
NINA CVAR
34
Ustvarjanje ErnstaTollerja je praktično nemogoče razumeti brez konteksta časa, v katerem je Toller živel; prva svetovna vojna, oktobrska revolucija, eksperiment Sovjetske republike Bavarske, Weimarska republika, španska državljanska vojna in ne nazadnje vzpon nac i fašizma so Tollerjevo življenjsko pot ne le krojili, temveč do zadnjega tudi ukrojili. Tollerje v opus, ki temelji na ideji o duhov no-moral ni preobrazbi, prek katere naj bi se vzpostavil nov družbeni sistem, bi lahko označili za paradigmatični primer t. i. realnega 20. stoletja. Alain Badiou njegov opus razume kot ključ za razumevanje tega stoletja, ki se kaže v v samo-prepričanju stoletja, daje treba imeti natančne in uresničljive projekte, ki zadevajo transformacijo sveta na način poklicanosti k realnemu začetku tukaj in zdaj (2005).1
W. A. Willebrand v besedilu Ideološki skepticizem Ernsta Toller j a iz leta 1946 piše, da Tollerjeva pozicija zaradi zavračanja idej o žrtvovanju posameznika na račun kolektiva, poveličevanju proletariata, navsezadnje pa tudi v sle d njegovega kritičnega odnosa do samega ustroja sekularne družbe v smislu njenih strukturnih tragičnih omejitev, uhaja strasti do realnega, ki je po Badiouju nekakšno vezno tkivo 20. stoletja, a se Toller vendarle ne zmore iztrgati njegovemu primežu, tj. želji stoletja do absolutnega začetka.
Za to željo Badiou pravi, da vključuje Še cel niz pojmov, kot so npr. nastop novega človeka, revolucionarni pretres obstoječih družb, predvsem pa ideja kreacije novega sveta. Tollerja pa kol povratna zanka stisne in tudi zategne -radikalni disjunktiv ni sintezi stoletja prehajanja med konceptoma končnosti na eni strani in »počelom realnega« na drugi strani se vendarle ni zmogel izmakniti nihče.
Ce je na Tollerjev čas treba gledati skozi prizmo strasti do realnega kot nečesa, kar bi lahko, sledeč znameniti Benjaminovi analizi lahko razlagali tudi v navezavi na t. i. senzorno al i enačijo, pri čemer fašizem oz. komunizem razvijeta vsak svoje strategije za soočenje s tovrstno strukturno pojavnostjo modernosti, kako potem misliti današnji čas; oz. ali lahko govorimo o kontinuiteti? Ali rečeno drugače: kaj je strast
i
Badiou, Alain, Dvajseto stoletje, Analecta, Ljubljana, 2005.
21. stoletja oz. kaj so njegovi fašizmi in kaj njegovo realno?
Če je bila želja 20. stoletja po absolutnem začetku oziroma doseganju končnosti in dokončni potrditvi zastavljenih programov, se zdi, da ta želja, ki je tako vehementno zaznamovala minulo stoletje, v 21. stoletju Še vedno tli, toda prej kot v polju emancipacije, v restavraciji kapitalizma in vitalizaciji
v
fašističnih intenc. Ce parafraziramo Badiouja, bi lahko rekli, da je 21. stoletje izbralo, a izbralo je restavracijo in interpasivnost kot posledico pojavnosti t. i. komunikativnega kapitalizma, medtem ko je problem zlitja definicije filozofije in proces politike rezultiral v (vsaj, kar se tiče liberalne konjunkture sprege med kapitalizmom ter »parlamentarno kontrarevolucijo«) v cinizmu oz. sprijaznjenosti s predpostavko o ne rešljiv os ti mešanja filozofskih imenovanj in političnih kategorij.
Toda teza o zrcaljenju današnjih strukturnih pogojev s pogoji, v katerih je ustvarjal Toller, zahteva dodatno epistemicno obrazložitev, saj v nasprotnem primeru tvega vsaj konceptualno vulgarizacijo, če že ne padca. Hudo napačno bi bilo namreč trditi, da današnji družbeno-politični modus zgolj zrcali tistega iz Tollerjevih časov, čeravno bi zavoljo spektakula-rizacije političnega na način reinvencije fašističnih diskurzov, ki na krizo t. i. države blaginje odgovarjajo z diskurzivnimi referenčnimi mesti t. i. migranta kot primera izvajanja orientalističnega imaginarija drugega, nasproti postavljajoč ideje bele (katoliške) Evrope, retradicionalizacijo družbene vloge žensk skupaj s hete-ronormativno matrico in privatizacijo (preostalega) javnega, lahko hitro potegnili sklep o ponovitvi istega.
Da bi se izognili tovrstnim konceptualnim poenostavitvam, je treba misliti singularnost izbranega časovnega okvira. V ta namen predlagam Hal lov koncept konjunkture, ki v nasprotju s standardno marksistično definicijo označuje natančno določeno razmerje sil. oz. sledeč Tonyu Benettu, konjunktura predstavlja priložnost za kritično analizo aktualnega v sled dejstva, da gre pri njej po eni strani za trenutek nevarnosti, po drugi strani pa za trenutek priložnosti.2 A ta priložnost zahteva, poleg odklonitve ne možnosti misliti konfiguracijo filozofija/
2	Bennet, Tony.
politika, da očrtamo temeljne strukturne pogoje te konjunkture.
Aktualno konjunkturo opredeljujem kot neoliberalni nekrokapitalizem, za katerega je značilno, sledeč analizam Achillea Mbembea in Marine Gržinič, da presežno vrednost ekstrahira skozi smrt, skozi t. i. nekropolitični modus akumulacije, ki se povezuje s starimi imperialističnimi vzorci in kolonializmom, rezultirajoč v t. i. kolonialni matrici moči, ki jo obenem optimizira neoliberal na vladnost človeškega kapitala, ki pa evakuira kapitalistično eksploatacijo prek omenjenega komunikativnega kapitalizma. A ta evakuacija v resnici ni drugega kot delovanje ideologije, ki pa v pogojih komunikativnega kapitalizma deluje na specifičen način, tj., kot ugotavlja Jodi Dean v besedilu Komunikativni kapitalizem: cirkulacija in zaprtje politike3, na način interpasivnosti kot falzificiranega delovanja, v sled fantazije participacije, ki izhaja iz di s pozi ti v a novih medijev, a tudi iz same spremembe statusa sporočenega, glede na to, da so sporočila le prispevek k cirkulaciji vsebine, ne pa dejanja, ki bi izzvala odziv, saj sporočila v resnici ni treba razumeti; dovol j je, da se ga zgolj ponovi, reproducirá, »prepošlje« Jodi Dean v besedilu Komunikativni kapitalizem: cirkulacija in zaprtje politike4 komunikativni kapitalizem opredeli kot politiČno-ekonomsko formacijo, v kateri množičnost ekranov in spektaklov ter proli-feracija komunikacijskih mrež sovpadata z ekstremno globalno korporativizacijo, financializacijo in privatizacijo, obenem pa diskurzi dostopnosti, participacije in demokratičnosti funkcionirajo kot nosilci ideologije globalnega kapitalizma in kot taki prispevajo k legitimaciji tehnološke in ekonomske infrastrukture neoliberalizma.
Nesrečnost aktualne (liberalne) konjunkture, kar se tiče zasledovanj ideje emancipacije, tako ni le v posodobitvi starih odnosov izkoriščanja, temveč v dispozi-tivu novih tehnologij, tj. v interpasivnosti kot njihovi temeljni karakteristiki, ki pravzaprav deluje »v prazno«, oz. deluje kot stari dobri fetiški objekt. To pomeni, da mesto aktivnega zaseda iluzija, fantazija aktivnega ali, drugače, fetiš, ki reproducirá
3	Dean. Jodi. Coittmunicative Capihdism: Circukithm and the Foreclosure of Politice. Cultural Politics, letnik L št.l, 2005. Str. 51-74.
4	Ibid., sir. 58
pasivnost, zanika politično nemoč, saj je po Freudu, funkcija fetiša, da zakriva travmo ali jo celo pomaga premostiti pri čemer je v primeru aktualnega dispozitiva sodobnega komunikativnega kapitalizma to anestetičnost komunikativnega kapitalizma kot vseprežemajočega.
v
Ce so tako realno 21. stoletja nekropolitični modus akumulacije, cinična odklonitev, da se premisli konfiguracija filozofija/politika in tehnološki fetiš, ki s kondenzacijo (redukcija kompleksnosti), premestitvijo (premeščanje političnega delovanja) in zaprtjem (ontologizacija političnega z določitvijo političnega in izključitvijo antagonizmov) krepi komunikativni kapitalizem, postane intenca po preiskovanju strasti do realnega nujnost. Toda že bežno opazovanje aktualnega časa nam hitro pokaže, da se na ta dogajanja intenzivneje odzivajo fašistične intence. Razlogi za slednje so kompleksni, prav gotovo pa ne nepomembno vlogo igra afirmativen odnos restavracije in fašističnih intenc do rabe novih tehnologij, na kar je že v tridesetih letih 20. stoletja sicer opozoril Benjamin. Po drugi strani pa zastarelost progresivnih kritiških oblik in manko kritičnega premisleka razmerja med filozofijo in politiko le še prispevajo k utrjevanju hegemonije neoliberalnega nekrokapitalizma.
Ce je v luči strasti do realnega, tega podpisa 20. stoletja, v duhovno-moralni preobrazbi Toller iskal pot za nov, pravičnejši družbeni sistem, se zdi, da morajo progresivne sile 21. stoletja, vsaj kar se tiče akademske levice, znova premisliti politiko emancipacije. V sled strukturne pertinentnosti kolonialnosti je to lahko le negativna univerzalnost nečesa, čemur bi, sledeč Achilleu Mbembeu, rekla postajanje »Črnca sveta«5 kot dekolonialna (de)artikulacija potencialnosti. Za začetek pa bi bila zadostna že osvojitev Badioujevega predloga o enakosti: »Enakost namreč ne označuje niti ne predpostavlja neke totalitete, kije nastopila. In »enakost« je, po Cantorju, mogoče misliti v elementu neskončnega,«.6
5	Mbembe, Achille, Kritika črnskega uma, ZRC SAZU, 2019.
6	Barfiou, Alain, Dvajseto stotetje, Analtcla, Ljubljana, 2005.
Gledališče Glej
Glej, ekipa
Društvo Gledališče Glej Gregorčičeva 3 1000 Ljubljana www.glej.si InfoPglej.si
Glej, list Letnik ti, št. 2
Urednici: Alja Lobnik, Tery Žeželj Slovenski jezikovni pregled: §vetlana Jandrič Oblikovanje in prelom: Grupa Ee / Mina Fina, Ivian Kan Mujezinovid Fotografija: Ivian Kan Mujezinovič
Izdalo Gledališče Glej Tisk: §tane Peklaj Naklada: 300
l§§N 1855-6248 Podpirajo nas:
Ministrstvo za kulturo R§, Mestna občina Ljubljana, Ministrstvo za javno upravo, J§KD, ŠOLI v Ljubljani, Gooja, Društvo za promocijo glasbe. Radio Študent, Evropska komisija (program Erasmust in Ustvarjalna Evropa, podprogram Kultura)
Inga Remeta predsednica društva vodja programa producentka ingapglej.si
Umetniški svet Jure Novak, Anja Pirnat, Barbara Poček, Inga Remeta, Tjaša Pureber
Barbara Poček
vodja izobraževalnih in rezrdenčnih programov mednarodni projekti producentka barbara ¡alg lej.si
Anja Pirnat vodja projektov producentka anja|glglej.si
Tjaša Pu reber odnosi z javnostmi tjasa|33glej.si
Grega Mohorčič vodja tehnike grega|5]glej.si
Klemen Švikart tehnična podpora klemeng]glej.si
Tajništvo i nfo [alg tej.si rezervacije pg lej. si
Gostoljubje
Gašper Pirnat, Nina Šafer, Paulina Pia Rogač
REPUBLIKA SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA KULTURO
Mestna občina Ljubljana
Sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa
Erasmus+
J skd
sou
v Ljubljani
REPUHLIKASLOVfcNIJA MINISTRSTVO ZA JAVNO L PRAVO
UVODNIK, Alj a Lobnik in Tery Zeželj — 3
KDO SE UMIRA ZA BESEDE?, Blaž Kavšek - 8
KAJ SE LAHKO RAVNO NA DANAŠNJI DAN NAUČIMO IZ HINKEMANNA ERNESTA TOLLERJA?, Nikolai Jeffs — 13
OH TA DVAJSETA, Muanis Sinanovič — 26
PONAVLJANJE Z RAZLIKO: OD FAŠIZMOV DO STRASTI DO REALNEGA 2.0, Nina Cvar — 34