SREČANJE Z JOŽETOM BORŠTNARJEM, PRVIM POVEUNIKOM OSVOBOJENE UUBUANE
Cvetje, solze in propustnice
»Na dan osvobodltve, 9. maja, je bilo v Ljubljanf razpoloženje, kakršnega se ne da opisatl. To se je prepevalo, vriskalo, plesalo In jokalo od sreče. Vmes pa so, seveda, padale tudi solze žalosti, sa/se mnogi niso vrnlli domov,« je med drugim povedal Jože Borštnar, narodni heroj in prvi komandant osvobo-jene Ljubljane, kamor se je pripeljal z odprtim avtom v spremstvu treh partizanov kmalu za tem, koje naša vojska vkorakala v mesto.
radia pa so brž objavili novico o komandi mesta, ki je med drugim delila tudi propustni-ce za odhod iz Ljubljane,« je pripovedoval Jože Borštnar in pojasnil, zakaj so bile po-trebne propustnice:
»Med ljudmi, ki so želeli do-mov, so bili tudi razni skriva-či, belogardisti in mi smo mo-rali vedeti, s kom imamo opravka.«
Poveljnik mesta tako ni imel časa, da bi se veselil svo-bode, saj še domov, v Gabrov-ko ni mogel. Vprašala sem ga, kdaj je sploh lahko dal poleta čustvom sreče in v sebi zares občutil svobodo, zmagoslavje vojaka.
»To je bilo v Tržiču, okraše-nim s primorskimi slavoloki, ko mi je zavezniški general, Novozelandec Freyberg pri-šel osebno čestitat za zmago, medtem ko je množica na trgu vzklikala ,Zivelo jugoslo-vansko-italijansko bratstvo'. Poseben ponos pa sem obču-til, ko smo osvobodili Trst in ob veličastnih manifestacijah Tržačanov sem si mislil: zdaj smo Slovenci dokazali, da smo velik narod, četudi smo številčno majhni.«
Jože Borštnar je bil član partije že pred vojno. Priprav-ljal je vstajo proti okupatorju in ustanavljal odbore OF v Posavju, po Dolenjski, zlasti v Mirenski dolini in v Beli kraji-ni. Zraven je delal na železniči kot prometnik in tako skrbel za prevoz orožja, sanitetnega materiala in literature mimo vseh okupacijskih in belogar-
»Že na Viču so nas zasuli s cvetjem in nas burno poz-dravljali, vendar pa jaz nisem imel časa, da bi se veselil z ljudskimi množicami, kajti v glavi so se mi motale skrbi, kako bom izpeljal odgovorno nalogo,« se je spominjal, kajti vračal1 se je s Primorske kot komandant slavnega 9. kor-pusa in za njim so bili hudi boji, saj so partizani pod nje-govim vodstvom še pred za-vezniki zavzeli Tržič (Monfal-kone) in zatem jurišali na Trst.
V Ljubljani so še mladega, a prekaljenega voditelja čakale povsem drugačne naloge: tre-ba je bilo organizirati življenje v mestu.
»Spomnim se, da smo se najprej lotili odredbe o oddaji orožja, o predaji skladišč, o preskrbi, prevozu in tako da-lje. Takoj, ko sem s tovariši vstopil v nekdanjo Zvezdo, kjer je bil poprej štab nemške okupacijske oblasti, sem se mrzlično lotil dela. Tovariši z
radia pa so brž objavili novico o komandi mesta, ki je med drugim delila tudi propustni-ce za odhod iz Ljubljane,« je pripovedoval Jože Borštnar in pojasnil, zakaj so bile po-trebne propustnice:
»Med ljudmi, ki so želeli do-mov, so bili tudi razni skriva-či, belogardisti in mi smo mo-rali vedeti, s kom imamo opravka.«
Poveljnik mesta tako ni imel časa, da bi se veselil svo-bode, saj še domov, v Gabrov-ko ni mogel. Vprašala sem ga, kdaj je sploh lahko dal poleta čustvom sreče in v sebi zares občutil svobodo, zmagoslavje vojaka.
»To je bilo v Tržiču, okraše-nim s primorskimi slavoloki, ko mi je zavezniški general, Novozelandec Freyberg pri-šel osebno čestitat za zmago, medtem ko je množica na trgu vzklikala ,2ivelo jugoslo-vansko-italijansko bratstvo'. Poseben ponos pa sem obču-til, ko smo osvobodili Trst in ob veličastnih manifestacijah Tržačanov sem si mislil: zdaj smo Slovenci dokazali, da smo velik narod, četudi smo številčno majhni.«
Jože Borštnar je bil član partije že pred vojno. Priprav-ljal je vstajo proti okupatorju in ustanavljal odbore OF v Posavju, po Dolenjski, zlasti v Mirenski dolini in v Beli kraji-ni. Zraven je delal na železniči kot prometnik in tako skrbel za prevoz orožja, sanitetnega materiala in literature mimo vseh okupacijskih in belogar-
dističnih straž. Ko je vstaja vzplamtela z vsem žarom, je šel v gozdove, najprej za polit-komisarja Belokranjskega odreda, potem za politkomi-sarja Cankarjeve brigade pa 15. divizije NOV, komandanta 4. operativne cone za Štajer-sko in Koroško in komandan-ta 9. korpusa.
Na vprašanje, kaj mu je od vseh bitk, pohodov, radosti in grozot najbolj obležalo v srcu, je dejal: »Naše nezlomljivo ljudstvo, ko je vsemu terorju navkljub dvignilo svojo upor-niško glavo. To sem najbolj občutil po tragediji partizan-ske čete v Lazah, ko so Italija-ni takorekoč v spanju pokosi-li domala vso četo, ki je bila izdana. V ljudeh je tedaj še bolj zavrela uporniška kri.«
Jože Borštnar se je bil po vsej Sloveniji. Vsaka bitka ima svojo zgodbo in bi zaslu-žila poseben opis, kajti zgodo-vina se je pisala s krvjo, z ju-naštvi, z vero v zmago, v pra-vičnost, svobodo.
Težko se je odločil, katero bi opisal, potem je na kratko orisal napad Cankarjeve bri-gade na Pleterje, ko.so parti-zani z lestvami preskočili zu-nanji in notranji zid in potem dva dni in dve noči podili Ita-lijane in belogardiste iz utrje-nega dela samostana.
»Hoteli smo jim priti za hrbet in smo skozi meniške celice prodrli do glavnega ho-dnika, kjer je peklensko gr-melo vse dotlej, dokler so-vražnikom ni bilo jasno, da se morajo umakniti, saj jim je za-čelo goreti pod nogami. Del samostana smo namreč mora-li zažgati. Menihi, kot veste, so bili na naši strani. Ce sem se kdaj smejal v partizanih, potem sem se v Pleterjih,« je dodal malo humorja trdi voja-ški pripovedi, »Italijani so do-bili pomoč iri sicer so ponje prišli oklepniki: naložili so Italijane in oddrdrali; belo-gardiste, njihove zaveznike pa pustili usodi. Ti so z dvema lojtrnikoma, naloženima ne vem s čim, dobesedno tekli za tanki, kar so jih nesle noge in to je bilo tako smešno, da še streljali nismo za njimi.«
Prava škoda je, da nimamo malo več prostora za našega pripovednika, narodnega ju-naka Jožeta Borštnarja, kate-rega življenje bi težko spravili v eno samo knjigo. Zanimal pa nas je pravzaprav pred-/ vsem dan osvoboditve naše prestolnice, a ker je to bila le pika na i njegovih bojev, je bilo treba dodati še kaj dru-
ge§a-                                 Albina Adamič