JOHN LYONS: NOAM CHOMSKY«
Lyonsova knjiga obsega uvod, v katerem je na kratko orisano delovanje Chomske-ga in njegovo mesto v sodobni znanosti, poglavja Sodobno jezikoslovje, Smotri in stališča, v poglavju z naslovom Bloom-iieldovci je podan kratek prikaz ameriškega jezikoslovnega strukturalizma, v poglavju Cilji lingvistične teorije pa so opisana nekatera stališča Chomskega v zvezi z nalogami in možnostmi jezikoslovne teorije. V poglavjih Generafivna slovnica: enostavni model. Slovnica iraznih struktur in Transformacijska slovnica je nazorno predstavljena teorija generativne slovnice Chomskega. Poglavji Psihološke implikacije generativne gramatike in Filozofija jezika in uma obravnavata odnos Chomskega do nekaterih psiholoških in filozofskih problemov. V zaključnem poglavju so ovrednoteni dosežki Chomskega na področju jezikoslovja, psihologije in filozofije. Besedilu sta dodana kratek življenjepis Chomskega in komentirana bibliografija njegovih del.
John Lyons je profesor občega jezikoslovja na univerzi v Edinburghu. Najbolj znan je po knjigi Uvod v teoretično jezikoslov-
je (1968). Posebno pozornost posveča delom Chomskega, čeprav se z njim ne strinja povsem. Pričujoča knjiga je odlično uvodno čtivo za vsakogar, ki se želi podrobneje seznaniti s Chomskega deli.
Osrednji del Lyonsove knjige tvorijo poglavja, v katerih je konkretno prikazana formalizacija različnih teoretično možnih sistemov generativne slovnice, kot jo je podal Chomsky v Sintaktičnih strukturah, v poglavju Trije modeli za opis jezika.''
Prav ta poskus formalizacije sistemov slovničnega opisa je najbolj izviren in morda najbolj trajen prispevek Chomskega sodobnemu jezikoslovju.
I. Model končnih stanj
Lyons poskuša najprej obrazložiti nekatere pojme in izhodišča, potrebna za razumevanje modelov za opis jezika.
• (Modem Masters; Ed. Frank Kermode, The Viking Press, Inc., New York, 1970)
' Tri modele za opis jezika tu podrobno navajam, ker v naši poljudni jezikoslovni literaturi še niso opisani.
168
Jezik, ki ga opisuje slovnica, opredeli kot »množico vseh stavkov, ki jih slovnica generira«. Pri tem pravi: »Angleščina, in kolikor vemo, tudi vsi ostali naravni jeziki, vsebuje neskončno (t. j. neomejeno veliko) število stavkov, zato ker obstajajo v jeziku stavki in fraze, ki jih lahko neomejeno razširjamo .. .« (Str. 50)^. Predpostavljamo pa, da sta število besed v besedišču določenega jezika in število operacij, potrebnih za generiranje (pretvorbo) stavkov določenega jezika, končni. To, da proizvaja slovnica iz končnega besedišča in končnega števila končnih pravil neskončno število stavkov, je med drugim mogoče s tem, da je dovoljeno ponavljanje že uporabljenih pravil.
Lyons nato določi pojma terminalni element in pomožni element. Terminalni elementi se pojavljajo v stavkih; na sintaktični ravnini so to besede, na fonološki ravnini ionemi. Pomožni elementi pa so vsi ostali simboli, ki se uporabljajo v slovničnih pravilih. V generativni slovnici na primer so pomožni elementi vsi simboli, ki označujejo besedne vrste.
Najpreprostejše slovnice, ki lahko iz končnega besedišča generirajo neskončno število stavkov s pomočjo končnega števila pravil, imenuje Chomsky slovnice končnih stanj. Chomsky je dokazal, da so takšne slovnice neprimerne za jezikoslovni opis, vendar se mu je zdelo potrebno obravnavati model končnih stanj zato, ker se je na osnovi takšnega pristopa razvila t. i. teorija informacije, ki se je po drugi svetovni vojni razširila na številna področja, vštevši v psihologijo in jezikoslovje.
Osnova slovnic končnih stanj je postavka, da se stavki generirajo z nizanjem elementov od leve proti desni tako, da je, potem ko je bil izbran element na skrajni levi, izbira vsakega naslednjega elementa odvisna od neposredno predhodnih elementov. Slovnico si lahko predstavljamo kot mehanizem, ki se premika skozi končno število vmesnih stanj, od začetnega do končnega. Ko tak mehanizem izbere katero izmed besed, možnih v določenem stanju, se mehanizem »preklopi« v novo stanje. Vsako zaporedje besed, ki se tako generira, je opredeljeno kot pravilno.
Chomsky meni, da je slovnica končnih stanj neprimerna za jezikoslovni opis predvsem zato, ker ne more razložiti nekaterih običajnih načinov tvorbe stavkov. Kot dokaz navaja stavke s t. i. »lastnostmi zrcalne slike« (»mirror image properties«). To
so stavki tipa a b c.......xyz, kjer so
elementi a in z, b in y, c in z itd. med seboj odvisni. Možno je namreč, da so besede, ki so v stavku daleč narazen, med seboj odvisne. Takšne besede se lahko še bolj oddelijo s frazami ali odvisniki, ki pa spet lahko vsebujejo pare med seboj odvisnih besed. Npr. v stavku Vsakdo, ki to pravi, laže sta besedi vsakdo in Jaze med seboj odvisni. Ločeni sta z odvisnikom ki to pravi, v katerem sta med seboj odvisna izraza ki in pravi. Bolj zapleten bi bil stavek Vsakdo, ki pravi, da ljudje zanikuje-
jo, da.......se motijo, je nespameten. V
tem stavku obstaja odvisnost med vsakdo in je nespameten, in med ljudje in se mofi-jo. Stavek lahko še razširjamo in dobimo stavke z »lastnostmi zrcalne slike«. Jezik, ki vsebuje neskončno število takšnih stavkov, sega čez okvire slovnice končnih stanj.
/7. Slovnica iraznih struktur
Slovnica fraznih struktur je sintaktični model, v katerega so splošno verjeli jezikoslovci pred Chomskym (na tem modelu temelji sintaktična analiza tudi v naših tradicionalnih šolskih slovnicah), zato mu Chomsky posveča posebno pozornost.
V primerjavi s slovnico končnih stanj zmore ta model bistveno več; vsaka množica stavkov, ki se lahko generira s slovnico končnih stanj, se lahko generira tudi s slovnico fraznih struktur, ne pa obratno.
Stavki so sestavljeni iz besed, razvrščenih v določenem redu. Njihov besedni red tvori linearno zgradbo stavka. Stavki pa imajo še zgradbo, neodvisno od linearne, t. i. »zgradbo iz stavčnih členov« ali po Chom-skem »f razno strukturo«. Pojem f razne strukture lahko primerjamo s pojmom oklepaja v matematiki ali simbolični logiki. V jeziku obstajajo zveze besed, ki so dvoumne — podobno, kot bi bil dvoumen matematični izraz x -j- y X z. če ne bi upoštevali splošnega dogovora, da ima množenje prednost pred seštevanjem. Podobno se lahko v stavku Okupatorji so izpustili stare može in žene fraza stari možje in žene interpretira na dva načina: 1. (stari možje) in žene, prim.  (xy)-|-z; 2. stari
^ Lyons tu nemara namenoma poenostavlja. Del stavka, ki se začne s ker, namreč ne more biti pojasnilo k prvemu delu stavka, saj mogoča {potencialna) dolžina posameznih stavkov ne vpliva na to, ali je število stavkov končno ali neskončno. Sporno je tudi pojasnilo besede neskončno kot neomejene velikosti saj je množica z elementi neomejene velikosti lahko končna.
169
(možje in žene), prim. x (y + z). Ce je fraz-na struktura stari (možje in žene), pomeni ta fraza isto kot (stari možje) in (stare žene), prim. X (y + z) = (xy) + (xz). Dva niza elementov imata torej lahko enako li-
nearno, toda različno frazno strukturo. Ta razlika je lahko pomensko relevantna.
Naslednja pravila kažejo, kako je Chomsky formaliziral slovnico frazne strukture:"
i. stavek -> imenska skupina + glagolska skupina
It. imenska skupina-y določilnik (determinant) -f- samostalnik
m. glagolska skupina —glagol -f- imenska skupina
IV. določilnik-y {tisti, moj . . .}
V. samostalnik->¦ {deček, hiša .. .]
VI glagol-»- {išče, bere . ..}
Vsako teh pravil ima obliko x —y, kjer je X en element, y pa niz iz enega ali več elementov. Puščica pove, naj se element na levi nadomesti z nizom elementov na desni strani pravila. (»Prepiši x kot y.«) Npr. pravilo I razstavlja stavek na imensko skupino in glagolsko skupino.
Kako določa ta sistem ustrezno frazno strukturo stavkov? Kadarkoli uporabimo kako pravilo, si zamislimo v oklepaju niz elementov, ki so navedeni v pravilu desno od puščice, in označimo niz v oklepaju kot
primerek elementa, ki smo ga s tistim pravilom »prepisali«, npr.; niz imenska skupina -{- glagolska skupina iz pravila I postavimo v oklepaj in označimo kot stavek (imenska skupina -f glagolska skupina)
Enakovredno takemu zapisu je t. i. skladenjsko drevo. (Glej 1.)
Ce simbole, ki so jih proizvedla pravila frazne strukture, zamenjamo s slovarskimi enotami, dobimo konkreten stavek, npr.:
Preprosto slovnico f raznih struktur je mogoče razširjati s tem, da generira zmeraj več stavkov. Chomsky sicer ni mogel dokazati, da v angleščini obstajajo stavki, ki jih slovnica f raznih struktur ne more generirati, pač pa opozarja, da generira ta slovnica nekatere stavke na zelo okoren način. Čeprav sta namreč dve slovnici enakovredni v tem smislu, da lahko obe generirala isto skupino stavkov (to je t. i. »šibka enakovrednost« slovnic), imamo še vedno eno za bolj ustrezno od druge. Chomsky meni, da transformacijska gramatika bolj ustreza kot gramatika fraznih struktur predvsem zato, ker bolje odraža intuicijo uporabnikov jezika.  Tako  npr.  slovnica
fraznih struktur lahko generira aktivne in pasivne stavke, ne more pa prikazati zveze med aktivnim in ustreznim pasivnim stavkom. To pomeni, da ne more obrazložiti dejstva, da uporabniki jezika čutijo, da stavka kot Prodali so hišo in Hiša je prodana nekako spadata skupaj. V slovnici fraznih struktur ni mogoče izraziti tega, da je osebek trpnega stavka v ustreznem tvornem stavku vedno predmet glavnega glagola.
^ Zaradi lažjega razumevanja so pravila izpisana v celoti, čeprav se navadno posamezni elementi v pravilih označujejo s kraticami, npr. imenska skupina = NP (noun phrase), glagoska skupina = VP (verb phrase) itd.
170
Transiormacijska slovnica
Transformacijska slovnica je izviren prispevek Chomskega k teoriji slovnic.
Medtem ko sestavljajo slovnico fraznih struktur izključno frazno-strukturna pravila, so v transformacijski slovnici frazno strukturna in transformacijska pravila. Sistem fraznostrukturnih pravil generira veliko število t. i. »nizov globinske strukture«, ki jih transformacijska pravila dalje razvijajo.   Bistvena  razlika  med  frazno-
strukturnimi in transformacijskimi pravili je v načinu interpretacije simbolov v pravilih. V fraznostrukturnem pravilu označuje simbol zmeraj samo en element v nizu, na katerega pravilo deluje. V transformacijskem pravilu pa se lahko simbol nanaša
na več elementov, če simbol, naveden v transformacijskem pravilu, dominira* niz v ustreznem sintaktičnem drevesu. Za primer: danemu nizu a + b-j-e-fb + f-r + C -|- g + h so fraznostrukturna pravila pripisala sintaktično drevo 1.
2.
Gornji niz bi transformacijsko pravilo B + D-f-E->E + B spremenilo v c -f g -f + h-|-a-l-d + e s sintaktičnim drevesom 2. Ker je niz končnih (terminalnih) simbolov tudi sam del sintaktičnega drevesa, lahko rečemo, da transformacijsko pravilo
spremeni eno sintaktično drevo v drugega, in prav to je osnovna lastnost transformacijskih pravil.
Chomsky ponazarja delovanje transformacijske slovnice z naslednjim diagramom:
1.
Z.^CETNI . ELEMENT,
FRAZNOSTRUKTURNA KOMPONENTA
TRANSFORMACIJSKA KOMPONENTA
MORFONOLOSKA KOMPONENTA
FONOLOŠKI] .ZAPIS /
Takšna slovnica generira s pomočjo neobveznih transformacij različne vrste prostih stavkov. Prav tako more generirati prired-ne stavke, in sicer s t. i. »povezovalnimi« in »vlagalnimi« transformacijami, katerih izhodišče je po več osnovnih nizov. 2.
V »Aspects of the Theory of Syntax« (»Vidiki sintaktične teorije«, 1965) je Chomsky predložil izpopolnjeno različico transformacijske slovnice, ki jo ponazarja diagram 2.:
ZACETNn FI.FMENTi
BAZA
SEMANTIČNA KOMPONENTA
POMEN
TRANSFORMACIJSKA PODKOMPONENTA
FONOLOŠKA KOMPONENTA
GLAS
V tej slovnici je nova semantična komponenta, saj je Chomsky zdaj mnenja, da moremo in moramo pomen stavka podvreči
* Lyons žal ne opredeljuje važnega pojma »dominirati«, niti ga ne navaja v kazalu pomembnejših puj-mov na koncu knjige.
171
1.
prav takšni natančni formalni razčlembi, kakršno uporabljamo za skladenjske strukture.
Novost je tudi baza, ki vsa okvirno ustreza »frazni strukturi« iz diagrama 1. Bazična pravila generirajo t. i. globinsko strukturo (GS) stavka, le-to pa transformacijska pravila spreminjajo v t. i. površinsko strukturo (PS) stavka. Pomen stavka je izpeljan iz njegove GS s pravili semantične interpretacije, fonetična interpretacija pa je izpeljana iz njegove PS s fonološkimi pravili.
Prednost te nove različice transformacijske slovnice je, da se v njej določeni semantično relevantni pojmi lahko opredelijo ob pomoči globinske strukture. Lyons navaja kot primer razlikovanje med logičnim (globinskim) in slovničnim (površinskim) osebkom v stavku.
Primer: Streljanje sovražnikov je trajalo vso noč.
Stavek je očitno dvopomenski, vendar to lahko razložimo le ob pomoči globinske strukture. Površinskemu osebku streljanje sovražnikov ustrezata namreč dva globinska osebka:
1 sovražniki kot osebek k streljati v konstrukciji
Sovražniki so streljali X» in
2 X kot osebek od streljati v konstrukciji X so streljali soivražnike
Za določanje semantične interpretacije je torej odločilen globinski osebek.
V svojih novejših delih, predvsem v »Car-tesian Linguistics« (»Kartezijansko jezikoslovje«, 1966) in »Language and Mind« (»Jezik in um«, 1968), Chomsky vedno bolj poudarja pomembnost generativne slovnice za raziskovanje nekaterih psiholoških in filozofskih problemov. Ker je postal Chomsky najbolj znan prav po teh razpravah, posveča Lyons zadnji dve poglavji svoje knjige obravnavi nekaterih pogledov Chomskega na vprašanja, ki presegajo okvir jezikoslovja.
Najprej obravnava odnos Chomskega do behaviorizma, ki je bil tako značilen za bloomfieldovce. Chomsky vidi glavno pomanjkljivost behavioristične teorije v tem, da ne more razložiti ustvarjalnosti, t. j. ene najbolj značilnih lastnosti jezikovnega ob-
našanja. Terminologija behaviorizma, prenesena na jezik, se zdi Chomskemu nedoločna in kot taka brez empirične vrednosti.
Chomsky ima slovnico za idealiziran opis jezikoslovne kompetence uporabnikov nekega jezika. Pri vsakem psihološkem modelu, ki bi ponazarjal, kako se kompeten-ca kaže v praksi, bi morali upoštevati dodatne psihološke dejavnike, kot so: omejitve človeškega spomina, prekrivanje enega psihološkega procesa z drugim ipd. ki jih jezikoslovec pri pojmu slovnične pravilnosti namerno zanemarja. Ti odkloni od slovničnih norm so psihologu dragoceni podatki o zgradbi in delovanju ustrojev, ki tvorijo osnovo uporabe jezika.
Trije modeli za opis jezika, kot jih predstavlja Chomsky, so dali povod za številne psihološke raziskave. Slovnice končnih stanj so po že omenjenih ugotovitvah Chomskega nesposobne generirati nekatere stavke. To morda dokazuje, da je vsak model uporabe jezika, ki temelji na načelu derivacije od leve proti desni, pomanjkljiv. Tudi ostala dva modela za opis jezika — slovnica fraznih struktur, in še posebej transformacijska slovnica — sta bila osnova za številne psihološke poskuse. Ponovno pa moramo poudariti, da je treba pri vsakem poskusu, ki naj bi preizkusil psihološko vrednost določenega slovničnega modela, upoštevati številne relevantne in potencialno relevantne dejavnike. Do nedavna se večina psihologov tega problema ni zavedala in prav zato so mnogi tovrstni poskusi dali le navidez dobre rezultate. Tako so npr. psihologi poskušali dokazati, da so t. i. »jedrni« stavki (trdilni. tvorni, povedni) ne le jezikoslovno, ampak tudi psihološko enostavnejši kot »nejedr-ni«. Poskusi so res pokazali, da si tvorne stavke veliko laže zapomnimo kot trpne. Tudi odzivni čas je daljši npr. pri nikalnih stavkih kot pri trdilnih. Dokazano je celo, da je razlika med odzivnim časom za trdilni tvorni in ustrezni nikalni trpni stavek enaka vsoti razlik med trdilnim tvornim in nikalnim trpnim stavkom na drugi strani. Vse to naj bi potrdilo domnevo, da vključuje proizvodnja stavkov skupino pretvorb (transformacij), od katerih vsaka zahteva za svojo izvršitev točno določen čas. Toda ti poskusi so zanemarili nekatere relevantne dejavnike. Predvsem je treba, upoštevati »naravnost«. Ta je odvisna od vrste imenske skupine, ki se pojavlja kot globinski osebek oziroma predmet: od tega,
X = poljubna imenska skupina.
172
ali je ta imenska skupina določna ali ne, ali se nanaša na živo ali na neživo, itd. Ce torej tvorni in ustrezni trpni stavek nista v enaki meri »naravna«, je gornja domneva nesprejemljiva.
Chomsky meni, da so v jeziku nekateri sintaktični, semantični in fonološki pojavi univerzalni, in sicer v tem smislu, da se lahko opredelijo neodvisno od njihove prisotnosti v nekem jeziku in da jih lahko v posameznem jeziku prepoznamo na osnovi njihove opredelitve v splošni teoriji jezika. Te elemente imenuje Chomsky substantiv-ne univerzalije. Druga vrsta univerzalij so formalne univerzalije. To so splošna načela, ki določajo obliko pravil in način njihovega delovanja v slovnici nekega jezika. Chomsky meni, da uporabljajo vsi jeziki pri konstrukciji stavkov enake formalne operacije.
Ce so si vsi jeziki po strukturi podobni, se postavlja vprašanje, zakaj je to tako. Obstoj substantivnih in formalnih univerzalij si po Chomskem lahko razlagamo le s človeku svojskiml jezikovnimi sposobnostmi, ki determinirajo različne univerzalne pojave. Kot dokaz navaja Chomsky proces
učenja materinščine pri otrocih. Otroci se ne rodijo z dedno nagnjenostjo za učenje določenega jezika, torej se vsi otroci rodijo z enako sposobnostjo za učenje jezikov. Otrok ima prirojeno znanje o univerzalnih načelih, ki določajo zgradbo jezika. Ta načela so del tistega, kar imenuje Chomsky »mind«, in se lahko primerjajo z »vrojenimi idejami« Descartesa. S tem se Chomsky približuje racionalistični tradiciji v filozofiji.
Lyons skuša v svoji knjigi predstaviti Chomskega in njegovo delo čimbolj nepristransko, zato se v svoji kritiki nekaterih stališč Chomskega omejuje na nekaj splošnih pripomb. Te osvetljujejo nekatere probleme v sodobni lingvistiki, za katere Chomskemu ni uspelo najti boljših rešitev od dosedanjih. Lyons sicer ne izključuje možnosti, da bo kdaj dokazano, kako je teorija Chomskega neustrezna za opis naravnih jezikov. Poudarja pa, da je že sam njegov poskus formalizacije pojmov, ki se uporabljajo pri analizi jezikov, izredno razširil razumevanje teh pojmov. To pa daje delu Chomskega trajno vrednost.
Milena Milojevič-Sheppard Ljubljana
173