Stev. 16.
^3«! V Maribor« 1.5. avg-ixsta Qje-— iGČaj IV.
Pregled.
Poezija: Iz Shakespeare-ove tragedijo: Romeo in Julija. — Jessika. — Iz zapiskov slovenskega umetnika. — Knez Vladimir Monomah. — Sredi vasi. — Nekoliko črtic o Bosni in Hercegovini. — Književni ogled.
Iz Shakespeare-ove tragedije: Romeo in Julija.
Tretji čin, drugi prizor. J. P.
(Soba v Kapuletovej hiši.) (Konec.)
JDoJka.   O Tibalt, Tibalt! Oh, prijatelj mili!
Prijazni, vrli, mladi ti gospod!
Zakaj živim, da mrtvega te zrem? Jidija.   Odkod vihar ta, ki besni tak' kruto?
Ubit je Romeo? In Tibalt mrtev?
Moj dragi ujčič? Draži šče gospod? —
Potem dne sodnjega naj tromba poje!
Kdo naj živi, če teh obeh več nij ? Dojka.   Ubit je Tibalt, Romeo prognan!
Prognan je Romeo, njega morilec! Julija.   Bog! Romeo je Tibaltov krvnik? Dojka.   Da! on je, on; o joj, da on! Julija.   O kačje srce. skrito v cvetja lik!
Kedaj je zmaja kril tak' lep brlog?
Preljubezni trinog! Vrag angelski!
V golobjem perju vran! Ti jagnec volčji! Zavrženec, obs'jan z nebeškim sijem ! Nasprotnik vsemu, kar se koli zdiš! Svetnik proklét! Slepar vse časti vreden! — Priróda! kak si p6t imela v pekel, Peklenščaka povivši vražji duh
V najzaljšega života smrtni raj?
Je bila knjiga kdaj, tak v mislih podla,
V platnicah lepših? — Oh! zakaj prelést
V palačah biva tako krasnih! Dojka. Ne vére.
Ne upa stavi kdaj v može! Nezvesti So vsi, vsi malopridni, vsi hinavski! — Al' kje je hlapec moj? — He! žganja sim! Bolest, gorje, skrbi, vse stara me. Sramota Romeu!
Denašnjej „Zori" je 4. štev.
Izpihni se
Ti jezik za to kletev : — Rojen on
Nij za-njo! Na obrvih stolovat' mu
Sramoto sram je. Prestol one so
Poštenju, takemu, da za vladarja
Sme venčat' je ves svet! — Le mene sram!
Ubijca iijčičevega ti braniš?
Al' svojega moža naj obrekujem?
Ubožček on! Kdo drug ime mu brani.
Če jaz, soproga mu, bi je grdila? —
Nazaj k izviru, bedaste solze!
Te srage dolžna dača so gorju,
A ne, brezumne, mili dar veselju! —
Moj mož je živ, namérjen da umre,
A Tibalt mrtev, ki je htel ga ubiti.
Al' nij tolažno to? Čemii solze? —
Vest hujšo, kakor „Tibalt je ubit"
Sem cula, me davečo, nezabljivo,
Utisneno globoko mi v spomin.
Kot grešni čin v zavrženca vest črno:
„Ubit je Tibalt, Romeo — prognan".
Ta rek „prognan", sam ta izrek ,prognan"
Ubije Tibaltov deset tisoč!
Nij dosti, da je Tibalt usmrtjén? —
A če gorje to hoče s spremstvom iti,
In z bolečinami družiti se:
Zakaj ne gre za rekom: „Mrtev Tibalt"
Rek: „Mrtev oča" — „mrtva mati"
BOba"? — To bi navadno b'io gorje!
Tako pa za izrekom „Tibalt mrtev"
Gre: „Rómeo prognan", in ta izrek
Mori očeta, mater, Tibalta
In Jul'jo z Romeom. — „Rómeo prognan!"
Ah! te besedo smrt je brez vse mere,
Brez konca, kraja! Njo nij moč izreči! —
Al' kje sta oča moj in moja mati?
„Vestnika" za njega naročnike priložena.
16-
124
Jessika-
(Noveleta; spisal V. E-n.)
Pobrežje reke Themse pri Londonu imelo je pred tremi stoletji vso drugačno podobo nego dan danes. Izginole so z njega nekedanje lepe palače, in tudi krasnih vrtov, razprostirajočih se od ,,Wbitefriars-a" tija do sloveče opatije „Tbe Westmiuister", nij več. Tam pa, kder je v časih počasno plul majhen čolnič, reže zdaj z bliskovo hitrostjo valove hlepeči parnik. Sedanje obilje mostov pak je v uovejšej dobi popolnem nepotrebno storilo prej tako živahno brodništvo. Sila zmagujočega napredka je z mogočno roko razgnala stari romantični duh, vladavsi nekdaj nad motno, z gosto meglo krito vodo, in na tisoče plinovih svetilnic gori zdaj ob bregovih, obsevajočih ponoči, če treba tudi po dnevi, šumečega elementa širno planoto. —
Ob tihih nočeh se je na vodi zibala čestokrat ladjica, noseč presrečnega ljubimca in njega ljubimko. In kakor se za našega časa po valovih, oblivajočih podnožje marmeljatih Beuetek ali neapoljskih brežin pogostoma čtije o tihotnem šepetanju in prisezanju ljubezni, — tako je bilo ob svojem času na reki Themsi: mnogokrat je bila ona néma priča ljubeznih prizorov. Mladenči vseh stanov, velikaši, plemiči in prostaki znali so v takovih rajskih trenotkih umeteljno ubirati strune, a mej strunin brenk izlival se je srebrozvoneči glas ljubimke.
Lepi, prekrasni so bili ti časi stare romantike!
*
V največji milobi je razlival mesec svojo bledo luč doli na jediui most, ki je preko široke Themse se raztezajoč oprtiv nosil do sto hišic. To so bile po večem prodajalnice, s skopo odmerjenimi prostori za stanovanje. Po vodi so se vlekle dolge sence. Valóvje, hiteč skoz široke oboke mosta, je vzročevalo nékovo čudnostno, skoro sanjarsko šumenje. Znameniti „Globe-Theater", v katerem je Shakespeare čestokrat nastopal v svojih lastnih igrah*), bil je uže zaprt.
Pozna noč je uže bila. Malo ljudij je videti po ulicah; večina se je uže podala k počitku.
Mej nočnimi potniki zaslužita našo pozornost osobito dva, katera z jako brzimi koraki hiiita do stopnjic, držččih k vodi. Tija dospevši odvežeta čoln ter odrineta od kraja, veslajoč proti mostu. Prvi je mož v najkrepkejših letih. Ari-stokratom nikakor nij prištevati, da-si je prijatelj večim ondaj jako slovečim možem te vrste, kakor sta bila: grof Essex, Ealeigh i. d. Ukljubu temu pak mu je brati na obrazu ne-kova nenavadna plemenitost. Pod lepo obokanim čelom, znakom duševne vzvišenosti, žari mu temno oko. To oko je znalo pogledati na dno človeškega srca! Nekoliko obočene obrvi dajale so obrazu neko posebno resnost, a krog maj-henih, mičnih ustnic bilo je brati dobrovolje in ostroumje. Črnikasta brada mu je bila kratka pa šilatna. Glavo pokriva stožast kriljak, z velikim mahajočim peresom. Njegov jopič ima umetne razporke in je od najfinejše robe. Zapestke ima od dragocenih flandriških čipek. Na boču meča, ob strani, blesté se krasni rubini. In kedo je ta mož? — Miloglasni labod avonski: Shakespeare. Tovariš njegov pa je postaran ribič, lastnik čolniča. —
Onda je Shakespeare uže slovel kot velik dramatik. V tej dobi življenja, v kterej je bil ondaj Shakespeare, nij čudo bilo, da se je avonski pevec, ta duševni velikan, uklanjal onej strasti, katera toliko ljudij postavlj a v divni raj minljive zemske sreče, — še več pak jih v naročje črnemu obupu paha. Vzplamenela mu je v srcu žarna ljubezen k deklici nebeške lepote. Obrazotvorne slike njegove žive domišljave našle so v primeru te deve svoj živi uzor. To noč mu je nekova posebna strast motila mir srca; moral je ob pozni uri iti po svojega zamolčljivega voznika in kmalu je lahna ladjica z obema begala proti dobro znani spalnici premile deklice. Vrhu tega pa mu je nocoj težko ležalo nekovo predčutje na srcu : skoro mu je uže jelo žal bivati, da je ubogal srčni nagon ; ali sladka nadeja, v malo trenotkih uživati srečo njenega svidenja, kmalu popolnem prežene vse skrbi, ki so mu ravno preje rojile po glavi.
J e s s i k a je bila hči obče zaničevanega naroda, kateremu je bil boje Abraham oča. Nje roditelj je bil, kakor ljudje te vrste sploh, hud oderuh. Jemal je od ljudij blago v zastavo, izposojeval na visoke obresti in poleg tega se pečal s prodajo zlatnine in dragenja kamenja. Svojo prodajalnico je imel baš nad tretjim obokom mosta, na strani, ležeči proti staremu mestu City.*) Samo dvoje rečij je čislal na svetu: denar, in svojega otroka. Zaradi nenavadne lepote je Jessika že v nežnej mladosti slula daleč okrog. Pozneje so jej sploh rékali: „Mostna roža." Kakor je uže navada, hodili so mladenči raznih stanov pogostoma k staremu Manasse ju, prosit za roko njegove hčere. A Jessiki nij bilo za ponudbe niti imovitih snubačev, niti za primoženje v najplemenitejše rodbine. Tudi je bil stari žid nasproten vsaki zvezi s kakim kristijanskim mladenčem, zato, ker se je uže z maternim mlekom nekega posebnega črta do spoznavalcev Kristovega uka nasrkal, potem pa ker sta strast in zaničevanje od strani kristjanov v njegovej duši čem dalje tem trdnejše korenine poganjala. Da, reči se je smelo: žid bi bil v svoji trmoglavnosti in divjosti lehko najgroznejši umor izvršil, samo da svojo strast utolaži. Za nič na svetu ne bi bil privolil, da bi draga mu hčerka se poročila s kri-stijanom; to bi bil smatral stari Manasse za največi prestopek, za najhujšo sramoto svojega ,,rodu!" —
Shakespeare-ov čolnič zlahkoma plava dalje. Črez nekaj trenotkov dospeje v temoto, ki je ležala pod obokom, in ondi pristane pri kozači (eisbrecher).
Visoko gori imela je Jessika svojo spalnico. Devojka si je bila brez vedenja svojega očeta priskrbela ključ, s katerim je mogla v nekovo spodaj ležečo sobico priti, kije bila v zvezi z majhenim balkonom. S tega se je po vrvnati lestvici spuščala v naročaj čakajočemu ljubimcu.
Krasna židka bila je zavita v sivo obrobljen baržunast plašč. Svoje velike črne oči je obračala zdaj gori proti zvez-datemu nebu, zdaj zopet ljubeznjivo upirala na svojega druga. Ladjica se je počasno zibala dalje; nad njo je svetil j mesec, okrog nje so mrmrale vodice, in v njej sta sladke besede šepetajoč strastno se poljubovali dve človeški bitji, uživajoč kratke trenotke begajoče zemske sreče.
Tako sta se čestokrat shajala in za trenotke pozabivala svet in njegove trde ukaze, ki zapovedujejo ,,ločitev."
*) City je najstarejši in najbogatejši del londonskega mesta, ter središče vse kupčije. Pis.
*)   Ena glavnih in najboljših nalog Shakespeare-ovih bila je „duh" v Hamletu. Ured.
125
„Ako me ljubiš", jame Shakespeare prijemši devoj-kino mehko ročico, „ako me ljubiš, ne povrni se več k brezčutnemu očetu, ki nij vreden, da te sme imenovati svoje dete. Premila moja verna Jessika! še to noč moraš ubežati z menoj ; vselej ti bodem mogočen varuh. To moje srce bode odslej tvoj dom, in moja ljubezen in udanost naj ti sladi vse dni življenja!" — „Samó nocoj še ne", odvrne deklica; „vest mi ne pripušča, da bi na stare dni zapustila svojega očeta bedam in nadlogam starosti. Toda prositi ga čem, ali morda nema kamenitega srca; sej me ljubi, zelo ljubi; morebiti mu vendar omečim trdovratno voljo." In solze polijo dekle. „Ne žali se zaradi tega", teši jo Shakespeare, „ostani zvesta svojim prisegam! Ljubi me neprestano, kakor te ljubim jaz; potler naj se zgodi, kar koli se hoče ; v tvoji ljubezni bodem srečen." Med tem se je luna popolnem skrila za oblake, in nad reko je zavladala globoka tmina. Jessiko naenkrat presune nekova groza; brž poprosi ljubimca, naj krene proti domu. Kmalu je barčica tekla nazaj proti mostu. Kar opazi Shakespeare nekovega človeka, stoječega na široki kozači pri vratih židovega stanovališča. Tudi Jessika je spazila to podobo in jelo jo je jako skrbeti, da ne bi bil to nje oča.
„Morda pa je le stari brodnik, ljubka; glej zdaj ga uže nij ; mogoče, da se je v kakem čolniču, ki so ondi privezani, na breg odvezel", miri Shakespeare svojo tovari-šico.   In v istini nij bilo več videti one podobe.
Jessika je bila zopet mirneja, da-si je nocoj izginolo pravo veselje iz njene duše. Nekova bridka slutnja jej je še težila srce in želela si je, čem preje nazaj priti v svojo spalnico.
Dospevši do kozače rahlo prime ljubimec svojo drago ter jo varno nese iz čolniča. Med tem, ko sta se vozila, bila je naraščajoča voda porosila kozačo Shakespeare razprostre svoj plašč preko njega, da bi si deklica ne zmočila nog.
„Draga, bog te obvari ; spominaj se méne!" S temi besedami se poslovi pesnik od nje, gorko jo poljubivši na čelo. V tem trenotju se on zgane. Nekoja roka ga prime za ramo in ga drži tako močno, da se jedva gane. Na uho pa mu bije grozilna beseda :
„Kristijanski pes ! Slednjič se mi je vendar posrečilo, da te zasačim!"
Shakespeare napne vse moči, da se oprosti besnega protivnika. Baš se je luna prikradla izza oblakov, in Shakespeare spozna starega žida, očeta preljubljene Jessike. Na prvi mah hoče potegnoti meč, toda urno ukroti svojo strast. Žid same jeze nekaj časa ne more spregovoriti. Jessika pa pade pred očetom na kolena, proseč in roteč ga, naj se ne huduje, a ta jo z veliko silo bacne od sebe ter reče:
„Proč! poberi se mi izpred očij, sramotilka svojega očeta in celega našega naroda; zbeži, ako ne, usmrtim te!"
Deklica se na vsem života trese, zleze brzo na balkon ter izgine. Žid, ki si je bil malo pomišljal, brž se nečesa domisli; oči mu zažare kot goreči ogorki v temni noči. Zamr-mravši nerazumljive besede privleče izpod nedrij svitlo bodalo ter se strašno zadere nad Shakespeare-om kričeč:
„Nevernik! Zaničevalec Mosejevih postav! Tlačitelj našega ljudstva! Nikakor nij greh, ako te izročim takoj sedaj hudiču; zrel si za pekel, in ne otideš svoji gotovi pogubi!"
To izrekši zavihti smrtno orožje, a k sreči mu je S h a-kespeare urno izvije iz rok. Ostra rt bodala mu samo nekoliko oprasne polt na prsih; dalje nij prodrla.
„Starec!" déje zdaj zmagovalec „jaz gojim pošteno ljubezen !"
„Tudi tvoja poštena ljubezen bi bila meni na sramoto. A nij mi dano maščevati se, bodala več némam, žalostno zajékne. In kot bi ga bil veter odpihnol, se z veliko spretnostjo dvigne na balkon, ki je visel nad kozačo, ter potegne za sabo tudi vrvnato lestvico. Akopram ne sluteč črnega židovega naklepa, se vendar odloči Shakespeare, počakati, kaj se bode nadalje godilo ; zato ostane na kozači.
Zamolkel glas, podoben prošnji za milost, začuje se zdaj. Kmalu pa zabrni po zraku strašansk krik. Visoko gori pri oknu se vidita oča in hči, globoko doli dére Themsa. Tfi doli je Jessikina spalnica, Lehko si je bilo misliti, kaj namérjava učiniti zblazneli žid.
Shakespeare ves obupen kliče in prosi krutnega očeta, naj pi-izanese hčeri. Tudi poskuša vzlezti na balkon, odkoder bi zlahka prispel višje, toda ves njegov trud bil je brezvspešen.
„Prokleta bodi ti pa tvoj zapljivec!" kolne razsrdjeni Žid „dalje mi ne smeš živeti, in skvrniti mi častnega imena. " To izrekši vzdigne hčer kvišku ter jo pahne skoz okno. —
Grozen čin je bil storjen.
Oči divjega očeta gledajo, kako se globoko pod njim pogreza lastno déte v hladnem grobu. Peklenska radost se mu bere z obraza; glade si brado divjak zakrohoče.
Pri tem strašnem prizoru za nekaj trenotij Shake-speare-u onemore srce. A kmalu se zopet vzdrami in kot blisek pride mu misel na pamet. Pustivši čoln zažene se v mrzlo valovje, da reši Jessiko, svoje blago, čisto deklico. Kder se je ona pogreznola, potone v globočino. A uže je nij. Silni val jo je odnesel daleč odtod, in baš zdaj je bila videti, boreč se s smrtijo, a eden trenotek pozneje je zopet izginola. Urni plaveč jo vendar dohiti, ter jo privede na suho.
„Jessika, sladka, nebeška Jessika", milo kliče Shakespeare, preljubo deklico pritiskujoč na vroče svoje srce. A črne nje oči so zaprte, snežnobele ročice velo vise ob životu; dolgi, temni lasje jej odevajo rame kot mokra tančica. —
Vse poskušnje obuditi jo k življenju bile so zahman. Življenja luč jej je ugasnola na veke. Srce bijoče ravnokar tako gorko je zdaj neobčutljivo.
Prekrasno cvetlico, vzrazstlo sredi puščave, pokosila je smrtna kosa v najdivnejšem cvetu in najlepšem duhu. Avonski pesnik pa je cesto potem hodil molit na gomilo svoje žalostno izgubljene Jessike.
V svoji burni domišljavi je čul nje zvoneči glas v najslajšem pihljaju zefira, in rožice, ki so kinčale njeno gomilo, menil je, da dišejo in duhté z njenih ustnic.
S časom, ko se je bila žalost po premili ljubimki spre-I menila v mirno češčenje, poslavil je veliki Britanec njeni I spomin v svojih nesmrtnih poezijah. Da, deklica z london-i skega mosta, to je ista „Jessika", katero nahajamo v igri: „The merchant of Venice" (Benetski trgovec); nje tri-noški oča pa je skopi, nepreprosljivi starec „Shylock."
16*
126
Iz zapiskov slovenskega umetnika.
Izvirno spisal Vatroslav. XIV.
Poslednji izlet v Cerovec.
V krogu svojih dragih preživim nekaj dnij in si spočijem od prestanih viharjev, ki so se v poslednjem času nad menoj raznesli, ter se okrepčam na duhu in telesu. A ne stane me dolgo v tej selskej samoti. V mojem srcu vname se goreče hrepenenje po svidenju z — Josipino in zbog tega napotim se doli proti — Cerovcu. Petje dobrovoljnih trgačev razlega se krog in krog po prijaznih slovenskih goricah, ko hitim urnimi koraki tija doli v priljubljeni mi kraj. Med potom sanjarim uže o radosti, katero bode moj nenadejani prihod pri Vrazovih , osobito pri Josipiui provzročil. Uže uživam sladki predokns veselega najinega svidenja. Čem bližeje prihajam hiši, v kateri me zvesto ljubeča, kakor sem menil, deklica pričakuje, tem burneje polje mi srce. —
Vrazove res da moj nepričakovani prihod silno iznenadi ; z neizrekljivo radostjo me sprejmo. A jako se čudim, ko nobene deklice nij videti. Sicer mi takoj na misel pride, da je Vekoslava vsled možitve očetovo hišo zapustila; a kje tiči moja Josipina? Zakaj se ona ne prikaže? Je-li morda kam odšla? — Osupnen vprašam po njej.
„Menda je še na vrtu!" odvrne mi Vrazovka.
Naglo tečem vuu na vrt in planem k bršlinovemu šatoru ; a kakor od strele iz vedrine zadene me prizor, ki se tu mojemu pogledu prikaže : — Josipina sedi Ijubkaje pri neznanem mi mladenču! Ko mene ugleda, izvije se jej glasni vzklik iz nedrij.
Vsa kri mi šine v glavo, divje mi roje misli po možganih ; strahoviti občutki vro mi v razburjenem srcu. Od ljutosti premagan zakličem nehote: „0j ti zvita kača!" ter jo mahoma pobegnem iz vrta.
Od prevelike bolesti omamljen podam se v zgornje nadstropje in vihram kakor blazen po velikej sobani sim in tam. Ko se nekoliko umirim, usedem se k mizi, zagrabim pero in napišem te-le vrstice :
Besedoprelomnica!
Hrepenenja gnan prihitel sem daleko sim jedva pričakuje trenotka, da te zopet zagledam ; a moje oči vidijo te v naročju druzega! To pero je preslabo, da ti popiše bolest, katera mi navzoči tej nezvestobi srce krči! — To je tedaj plačilo za mojo požrtvovalnost, s katero sem se Vekoslavi odpovedal in svoje srce izključljivo tebi posvetil?! Tako mi povračaš mojo udanost in vernost, ktero sem hranil do tebe? Med tem, ko jaz bedak noč in dan o tebi sanjarim, laskaš se ti z isto tvojo laži-ljubeznjivostjo drugim ! Zvijačno dekle !
Ko vid'la si v naročji sestre svoje Ljubezni mene vživati veselje : Goreče so se tebi vnele želje — Posesti si hotela srce moje, in prilizovala se, da me sama posedeš; potem pa, ko si me v mrežo zamotala in osvojila, izneverjaš se meni, pozabivaš na-me in prelamlješ dano mi prisego.
Toda bot z botom ! mera za mero ! Zato : „Nezvesta! bodi zdrava, Čolnič po mene plava, Na barko kliče strel;
Po zemlji varno hodi. Moj up je šel po vodi, Mi drug te je prevzel." Bodi srečna z njim, ako si upaš biti: ^Življenje uživaj, dokler ti je moč.
Mladost in lepoto, dokler ti je dano; Iz hiše se vmičem v temno noč. Sam — v srci le temna žalost z mano!" Tvoj prevarjeni
Vatroslav.
Dokončavši ta list pograbim vso grmado mojih ljubezenskih, Josipiui na čast zloženih pesnij ter je sežgem. Nič več me ne trpi v tej hiši, ki se mi je zdaj pusta in prazna zazdela. Naglo zagrabim klobuk in palico ter jo pobegnem iz mesta moje nesrečne ljubavi doli proti Ormužu.
(Konec prih.)
Knez Vladimir Monomah.
Po Kostomarovu in drugih spisal J. Steklasa. (Dalje.)
Ostavši knez v Črnigovu moral je Vladimir s protiv-niki na vse strani pogajati se. Tmutarakan se je zopet izvila izpod njegove oblasti : tukaj sta se očvrstila dva druga bezdelna kneza, sinovca Rostislava Vladimiroviča. Tudi Po-lovci so nadlegovali brez prestanka črnigovsko zemljo. Zveza, ktero je storil ž njimi Vladimir pri Perejaslavlju, nij mogla 1 biti dolgotrajna, ker so bili Polovci narod razbojnički ter niso I znali za svetost dogovorov. Polovci so se delili na orde, ki j so bile pod vodstvom raznih knezov ali kanov, v ruskih letopisih nazvanih „čadjo", in ko se je hotel eden pomiriti z Rusi, je že drugi gledal, da navali na-uje. Vladimir se je sicer sprva ž njimi dobro dogovarjal in se srečno vojskoval. Tako na primer, ko sta dva polovška kneza opustošila okolico severskega mesta Staroduba, je poklical Vladimir na pomoč drugo ordo, ž njo potolkel ona dva in potem pod Novgoro-dom (Severskim) razbil ordo drugega poločkega kneza ter osvobodil zaplenjence, ktere so Polovci vlekli v svoja prebivališča, nazvana v letopisih „vežami." Na severju je imel Vladimir vedne sovražnike — poločke kneze. Knez Vseslav je napal Smolensk, ki je bil ostal v oblasti Vladimirovej tudi še potem, ko ga je oče posadil v Černigov. Iz osvete je \ najel Vladimir Polovce ter je vodil opustošit zemljo poločko : takrat je zadelo tudi Minsk. Tam nij po lastnem trdjenju Vladimirovem ostalo niti ljudij niti živalij. Na drugej strani se je boril Vladimir z Vjetiči: le-to slavjansko pleme se je še vedno uporno ponašalo proti oblasti rurikovega doma in Vladimir je šel dvakrat z vojsko na Hodota in sina njegovega — vodjo tega naroda. Po zapovedi očetovej se je bavil Vladimir tudi v Voliniji: sinovi Rostislava so bili namreč zavladali v teh straneh. Vladimir je je pregnal ter postavil na njihovo mesto Jaropolka, Izjeslavovega sina, in ko se ta knez nij mogel sporazumeti s Kijevljani, odstranil ga je Vladimir po očetovej zapovedi ter postavil na Voliniji za kneza Davida Igoreviča, pa že v bodočem letu 1086 je posadil tamkaj drugega kneza Jaropolka. Takrat je bila oblast kijev-skega kneza na tej strani še silna in knezi so se postavljali in odstranjevali po volji velikega kneza.
L. 1093 je umrl Vsevolod.   Vladimir nij hotel upotrebiti
127
te priložnosti ter zavladati v Kijevu, ker je videl, da bi se iz tega porodili prepiri, nego je sam poslal poklicat na kijev- ; ski velikokneževski prestol Izjeslavovega sina Svjatopolka, kneza Turovskega, ki je bil stareji od Vladimira. Ves čas kneževanja Svjatopolkovega je bil Vladimir njegov verni zaveznik, podvzimal ž njim vse zajedno , ter nij pokazal niti najmanjega poskusa oropati ga zemlje, čeravno Kijevljani nijso tako Svjetopolka, kakor Vladimira čislali.
Vladimir je bil že zdaj duša vse ruske zemlje; okoli njega so se vrstili vsi važneji politični dogodjaji.
Komaj je Svjatopolk v Kijevu zavladal, že so poslali Polovci k njemu poslance s predlogi miru. Svjatopolk je pripeljal s seboj iz Turova družino, svoje sorodnike. Ž njimi se je v vseh slučajih posvetoval in tudi zdaj je je po-prašal za svet. Oni pa so mu odgovorili, da naj vse poslance poločke zapre v podzemne sobe; ko so pa zavoljo tega Polovci začeli vojsko ter si osvojili mesto Torcki v ki-jevskej zemlji, spustil je Svjatoslav zadržane poslance in jim sam predlagal mir, ali Polovci zdaj nijso hoteli mira. Svjatopolk mora Kijevljane za svet vprašati. Le-ti so se pa v mnenju razdelili: eni bolj odvažni so nagovarjali na boj, kajti Svjatopolk je imel vseh ljudij skupaj 800 dobro oboroženih; drugi so bili za hranitev trdnjave. Nazandnje pa so sklenili, da pošljejo pomoči prosit k Vladimiru.
Vladimir je odpravil na pomoč svojo družino (spremstvo) ; poklical je tudi svojega brata Rostislava, kneza perejaslav-skega. Vojske treh knezov so se sešle na bregu reke Stugne, kjer so se posvetovali.
Vladimir je bil tega mnenja, da se napravi mir, ker so Polovci imeli zbrane sile, kar je dokazival bojar Jan in še nekoliko drugih iz družine. Ali Kijevljani so hrepeneli po bitvi. Dozvolila se jim je. Vojska je šla čez reko Stugno v tri oddelke razdeljena pod vodstvom treh knezov čez Tri-polje ter tamkaj obstala med nasipi. To je bilo 20. maja 1093 leta.
Zdaj so Polovci navalili na Ruse. Naj poprej so na-pali Svjatopolka, zmetli ga popolnoma, potem pa udarili na Vladimira in Rostislava. Ruski knezi so imeli malo vojske proti neprijateljskej sili : oni nijso mogli napada vzdržati, nego so pobegnoli. Rostislav je utonil pri bredenju Stugne, in tudi Vladimir bi bil skoraj zaglavil, ko je hotel brata rešiti. Telo utopljenca so pripeljali v Kijev ter ga zakopali pri sv. Sofiji. Smrt Rostislavova je bila pripisana božjej kazni za strogo postopanje s pečerskim ikonom, starcem Gri-gorjem. Ko je namreč pri nekaj priliki Rostislav Grigorija vprašal, kakšne smrti bode umrl, odgovoril mu je naravnost: v vodi. To pa je Rostislava tako razsrdilo, da je dal starčka v vodo vreči; in za to zlo dejanje, kakor se je govorilo, zadela ga je kazen božja v vodi.
Stvar se pa s tem nij končala. Polovci so prišli do Kijeva. Poprej so se med Kijevom in Višgorodom na meji Želani z Rusi še enkrat sprijeli ali je tudi tistega leta 23. julija popolnoma razbili.
Posle te bitke so se razsejali Polovci po vaseh ter lovili sužnje. Sovremenik je živo opisal stanje teh bednih Rusov, ktere so gnali sovražniki v svoje kraje. „Žalostne, izmučene, od žeje in lakote iznemogle, nage in bose, črne od prahu, s krvavimi nogami, s potrtimi obrazi so šli oni v suž-nost, ter je eden drugemu govoril : jaz sem iz tega mesta,
jaz iz te vasi. Pripovedovali so o svojih sorodnikih in s solznimi očmi se obračali k nebu k Vsevišnjemu, znajočemu za vse tajnosti in bolečine."
Bodočega leta je mislil Svjatopolk tej nesreči na vsak način konec storiti ter je zatorej sklenil mir s Polovci in se oženil s hčerjo kana Tugorkana. Ali tudi to leto nij bilo nič bolje za rusko zemljo. Kobilice so požrle vse žito in travo na polju in sredstvo ruskih knezov s poločkimi kani nij rešilo Rusije napadov tega divjega naroda. Ko so se eni Polovci pomirili in sprijaznili z Rusi, so že drugi na Vladimira vodili krutega njegovega sovražnika Olega. Le-ta knez je bil poslan od Bizantincev na otok Rod, ali nij hotel dolgo tamkaj ostati, kajti 1. 1093 je bil on zopet v Tmutara-kani ter je pregnal od tukaj dva brezmestna kneza (Davida Igoreviča in VolodarjaRostislaviča), kakor je tudi on bil prognan. V tem mestu je vladal mirno nekoliko časa. Ali 1. 1094 po-zvavši Polovce, spusti se osvojivat zemlje, v kterih je njegov oče kneževal. Vladimir se nij hotel ž njim biti, nego mu je dal Crnigov, verjetno da vsled tega, ker so mu bili Crnigovci nagneni.   Vladimir sam pa je odšel v Perejaljavl.
Zdaj še le, kakor se vidi, se je razvil popolnoma značaj Vladimirov ter dozorela mu misel, da ne dela za svojo lastno korist, nego za korist vse ruske zemlje, kolikor je on mogel razumeti to državno korist. (Dalje prih.)
Sredi vasi.
Obraz iz življenja ; spisal A. Koder.
Sredi vasi, sreili vasi
Se zbirali o polnoči
Pod lipo z brati smo nekdaj,
Uživali tam zeinski raj !
Le poglej jo dišečo, širokovejato, stoletno lipo tamkaj na tratini! Kako ljubo razpenja svoje vrhove nad nizke, s slamo krite, iz lesenih brvn zložene koče, nad belo pobeljene hišice. Da! dviguje se nad krog in krog samotno selo, opa-sujoče je vrtove, in vidi se jej, kakor da bi hotela prerasli še visoki, rdeče pobarvani zvonik bele cerkvice. In pod to senčnato lipo te vabi lesena klop na svoje naročje, zelena tratina pa pregrinja cvetoči prt pod tvoje noge. Tu je oni najlepši, najprijetnejši kraj: „Sredi vasi."
Tod sredi prijaznega sela se vije bela cesta, kakor srebrna nit mimo priprostih poslopij dalje dalje v dolino in log. Tu jo križa ravno poleg vaške lipe nasprotna steza, ki pelje v temen gozd mogočnih hrastov, sključenih borovcev in tankih zelenih košatic, ki rastejo tamkaj ob robu nad vasjo in zrejo, kakor zvesti čuvaji, na njo.
In nekoliko bolj ob strani, kjer se razprostirajo pisani travniki, kjer cveto bele marjetice, rdeči petelinčki, zlate tvo-bentice in marijini lasci, kjer poseda in počeplje krilati metulj od cveta do cveta: tamkaj šumi in žubori, dirja in se vpira vaški studenec in vali svoje valovčke proti jugu, tamkaj črez sredino vasi.
To je oni priljubljeni, nepozabljivi kraj sredi milega kraja, sredi rojstvene vasi, katerega se spominja vsakdo, ako ima le kaj čutil za svoje domovje, svoj rod, svoje najlepše dneve, katere je preživel ondi v družbi nedolžnih otrok pod senčnato lipo, sredi vaške tratine. To preblago mesto pa ve ceniti navadno v pravem pomenu stoprv oni, ki je ločen šiloma od njega, ki se ubija po dalnji tujini za skorijo kruha, ki
128
Naj križem svet preroma, Vsaj vendar tujec je povsod."
Sej je pa tudi sredi vasi vse tako prijazno, tako vabljivo, da so v primeru s tem vsa ona nakinčana, umetna, gizdava mestna setališča, obdana krog in krog od bogatstva in leska odsevajočih palač, dolgočasni, nestrpljivi prostori, kjer se kaže toliko le za oko in za uho, — za srce, za notranji mir, za počitek po trudu dolgega dne pa nič, ali še manj kot nič! —
Le opazuj ta priprosta stanovanja, ta mala poslopja, ki se vrste okoli in okoli vaške tratine ! Kako gledajo prijaznega veselega lica obrnena vsa proti dišeči lipi, kakor bi se veselila sama sebe, svojega zadovoljnega uboštva, ki ne hrepeni po razburjeni, slepi slavi velikanskih mest. In na teh malih okencih vaških hiš, na teh lesenih hodnikih, teh slamnatih strehah, na katerih se golče priklanjajo in poljubujejo beli golobje, kako cveto tu najlepše cvetice, katerim priliva vsako jutro žarnooka deklica in jim skrivnostno šepeče :
„Le veselo rastite, lepo poganjajte popke ! Kmalu pride veseli, preveseli dan cerkvenega blagoslovljenja v farni cerkvici. In tedaj — pride tudi on — iz bližnje vasi — in zahteva dišeči šopek na prsi, na klobuk — in ta šopek mora biti izmed vseh drugih najlepši — največi."
Ko šepeče tako vaška deklica in se veseli bližujočega se praznika, razvija se nad njo iznad linice rdeči „nagelj", kakor bi jo hotel poljubiti na žareče ustnice in jej pravi : „Le upaj in upaj ! Spomlad in tvoja skrivna ljubezen cvete le enkrat in nikedar več." Zdaj še bolj zarudi deklici obraz. In kakor v maščevanje utrga najlepši nagelj, ga vtakne na prsi in hoče oditi. — A med tem pride tamkaj sredi vasi, — on, o katerem je sanjala tako sladko zaljubljeno, jej na. mežika in vtakne nagelj za klobuk, ki je bil utrgan tako brez bližnjega namena, — v krasnem razmišljenju, ki bi bil zvenol brez koristi — na dekličinih prsih.
A kjer
„Stoji, stoji tam lipica,
Pod lipo hladna senčica,
In v senci miza kamnata,
Na štiri ogle rezana", ondi se igra kopica vaških otrok, bosopetih paglavcev, raz-kuštranih, razoglavih pastirjev, veselih deklic. Kaka radost, kako veselje je ondi! Tu bijejo svinjko, tam žogo, tu igrajo šolo, tam nebeš-kajo, tu skačejo ris, tam pasejo kozo, in vriskajo in kriče, se prepirajo in hudujejo, sim ter tam posežejo si tudi s sovražnim namenom v kuštrave lase in si pulijo srajce izza pr-tenih hlač, da se razlega krič daleč po vasi in se jedva beseda od besede razločuje. —
Tamkaj pod široko vejato lipo spleta nežna deklica v jutro venec iz marijnih lascov, marjetic in trobentic. V sredo pa povija rdečo purparo, ki jo je utrgalo v rumeni pšenici, purparo rdeče barve, barve vroče ljubezni, kakor je cula od svoje starejše sestre, ki ljubi posebno rdeče „na-geljne", kedo neki ve, zakaj ? Okoli in okoli pa obroblja venec z višajevo-spreminjavim kokoljem.
In ta venec je namenjen za podobo, za bridko „martro", ki visi na lipovem deblu, katera martra je vže tako zatemnela, tako zapuščena.
Da! to bo veselje, to bo radost, ko sedejo z večera
draga mamica tja pod lipico, povzdignejo oči in vidijo zelen rdeč venec na znamenju, sredi tihe vasi. —
Pod košato lipo sredi vasi se zbere v poldanskej vročini vračajoča se s polja družina bližnjih sosedov. Ondi poseda zagoreli hlapec: zagorela dekla briše si tu z rokavom obilni pot z gorečega čela. A vendar dobra volja jej ne gine zaradi tega.
Oni le fant v raztrganem slamniku in z lepim šopkom za njim, pika in nagaja vedno svojo sosedo, dekle. Stara teta trcijanka to urno zapazi. Neprimerno se jej zdi in celo pregrešno tako nagajanje in sama ne ve, kako bi varovala sebe in druge mlajše tiste nevarnosti, katero odvračamo z molitvijo: „ne vvedi nas v skušnjavo."
Kakor nalašč jo reši zdaj cerkovnik pod zvonikom, ki zazvoni poldne. Teta urno naredi velikanski križ po nagubanem čelu in prične pobožno sklonjena „angeljsko češčenje."
Vsa njena družina jej pritikuje in odgovarja. Rado-vanja in šale je konec. A ko tetka posled pritakne še en „očenaš" za vse mlade, grešne, zapeljive, da bi se poboljšali in „brumno" živeli, vzdrži se marsikateri mladeneč težko smeha, potiplje s kvedrastim čevljem bolj polahno svojo tova-rišico in zakrije svoj rjavi obraz v razgaljeno pokrivalo. In vse to v pričo svetega razpela na vaški lipi sredi vasi ! —
Pod vaško lipo tamkaj na tratini poleže popoludne daleč priromani berač, razpoloži lepo po vrsti krog sebe svoje vreče in prešteva skrbno nabrane svoje božjake. Pri tem nekaj pomrmra, pri tem nekaj pohvali, kakor zasluži po njegovem prepričanju ta ali ona radodarna roka. Potem si za-pali, kakor za odškodovanje za toliki trud, pipo tobaka in zadremlje pri njej in sanja sladke nebeške sanje — o polnih vrečah in o svoji goreči pipi — sredi bele vasi. —
Tamkaj pod vaško lipo se zbirajo v nedeljo popoludne pobožni vašani pred krščanskim naukom, da uganejo kakovo modro. A ko zabuči veliki zvon iz visoke line, razprši se urno vse proti cerkvi, kakor poje Heine:
„Horst du nicht die Glocken lauten,
Wunderlich und vunderhelle,
Fromme Kirchenganger schreiten
Andaclitsvoll zur Waldkapelle."
Tamkaj pod vaško lipo sredi vasi se razkorači po svetem opravilu srenjski brič s celo kopico listin v roki in se prevzetno napenja in hrešči, kaj se od slavne gosposke na znanje daje in ostro zabičuje. Resni možakarji pa in vaški gospodarji ga obsujejo, kakor bečele, ga poslušajo, bolj skri-vaje kritikujejo te briške „prefelke", tudi sem ter tija nekoliko pokolnejo in — si pripravljajo potem pipe tobaka. —
Tamkaj pod lipo sredi vasi sedi na klopi siv ded, sivolasi gospodar in pripoveduje obsipajoči ga mladini čudne, strašne povesti iz svojega dolgega življenja. Včasih pristavi tudi kaj o pesoglavcih, poganih, o povodnem možu, morski deklici, zakleti princezinji, o steklenem gradu in bradastem kralju Matjašu. Mladina pa posluša in zija nepremakljivo, občuduje in kima z glavo in veruje te čudne reči. —
Na vaški tratini sede v nedeljo popoludne vaške deklice z zagorelimi obrazi, v prazničnih oblekah z belimi zastori ter prepevajo vesele pesni, navadno cerkvene, drugih se ne upajo, če tudi nekaj lepih znajo. A čuj, zdaj kar na enkrat utihnejo, zarudé in se spogledajo, kajti tamkaj za plotom se
129
prikaže kuštrava glava mladenča, kateri jih posluša skrivaje. A ko zapazi, da je izdan, odide po drugi strani in zapoje kakor vkljub s hripavim glasom tisto, ki pravi:
„A1' me boš kaj rada imela,
Ko bom nosil suknjo belo,
Pa 'no sabljico ostro,
Pa 'no puško risano?
A dekleta se ne menijo dolgo zato. Kmalu vberejo zopet drugo pesen in so vesele ko poprej.
Ali ena izmed njih tamkaj ob strani, lepa Manica, se mnogokrat spozabi v pesni, ne poje tako gladko ko prej, rdeči vedno bolj in bolj in kedo bi jej zameril? Po nedolžni glavici jej roji v dalji glaseči se mladeneč in ta njegova pesen velja njej, samo njej, nobenej drugi, in le ona razume nepopisljivo gorje, katero jo čaka, ko bode morala živeti ke-daj ločena od njega, ki je njeno življenje in vse. To je prava poezija, to so trenotki prave ljubezni pod širokovejato lipo sredi tihe vasi !
In ko pride hladni večer, ko se vleže mračna noč na zemljo in zablišče tamkaj na visokem nebu milijoni zvezd, ko privesla bleda luna izza oblakov: kako lepo, kako prijazno je tamkaj sredi vasi.
Iz okenc lesenih koč odsevajo brleče leščerbe v stari-kavih resnih obrazih pod vaško lipo sedečih možakarjev, ki ugibljejo ondi, kako bode vreme jutre, kod bode bolje sejati in žeti, kositi in se potiti za nekaj pičlih pridelkov. Poezije ne poznajo oni, a žive tudi lehko brez nje. Poezija jim je ugodno vreme, pipa tobaka, kupa vina in nekaj tako prijetnega počitka o poletnih večerih — pod lipo sredi vasi.
Pozna ura brenči iz bližnjega zvonika in otlo odmeva po tihi dolini. Nihče se ne gane, kakor bi vse dremalo in počivalo.   Prostor sredi vasi je zapuščen.
A zdaj se oglasi v daljavi nočno petje in se približuje vedno bolj in bolj. In v tem trenotku se lahno oddrsne marsikatera linica na tihi vasi in nekaj belega, neka podoba sloni tam, posluša, naslanja glavo.   In kako veselje!
To so fantje iz bližnje vasi. In tudi on je med njimi. Dobro izmed vseh razloči ljubica njegov glas, njegovo najljubšo pesen :
„Sredi vasi so lipe tri. Hišica pri njih stoji; Hišica lesena je. Roža zlata v nji cvete."
Kmalu potem je zopet vse živo sredi vasi. Tamkaj pod lipo se zbero fantje, se smejejo in vriskajo, pojó in se vesele, dokler jih ne zasači zaspanec, ali pa nestrpljiva ljubezen odpelje tega in onega pod oknice polno rož, kjer ve, da sloni vže dolgo najlepša cvetka, najlepša deklica, njegova ljubica.
Da, sredi vasi, pod širokovejato, dišečo lipo je vedno isti nepozabljivi, najkrasnejši čas, o jutru in o poludne, z večera in po noči, v zimi in spomladi. A žalibože, ko se vrne prašni potnik črez toliko iu toliko let, vidi tu nove obraze, tuje ljudi, tuje A'eseljake. Le lipa, starodavna lipa, diši kot nekdaj , moli tako ko prej svoje močne rame pod oblake, a na njej visi še ista božja podoba.
Tamkaj sredi vasi se vsede pod senčnato lipo marsikateri izgubljeni sin in tako milo, tako nepopisljivo mu je pri srcu, ko še nikedar. V perisce zakrije tedaj zamišljeni obraz, da ne vidi tolike spremembe med nekedaj in sedaj. In prerojen je potnik črez toliko časa!   Mladenške moči se mu
vzbujajo na zgrbančenem licu, po ušesih mu šumi zopet nekaj kot skrivnostno šepetanje pesni, ki jo je pel tolikrat sredi vasi, sredi najdražjega kraja, pesen, katere nij umel tedaj, a ume jo zdaj, ko je prepozno, ko ga ne posluša nihče več:
„Psi lajajo prijazen glas,
Tako si me pozdravljal v noči,
Ko sem hodéval k ljubi vas,
V prijazni beli samski koči."
Nekoliko črtic o Bosni in Hercegovini. J. p.
Dogodki, izvršujoči se v Hercegovini, tik naših dalmatinskih mej, obračajo znovič pozornost na gore imenovane dežele. A tudi ponavljanje nekojih podanij (dat) samo na sebi v resnici nij odveč; kajti res je čudo, da tako bližnje dežele, kakor so rečene, niso bolje znane in geografički bolj preiskane. Tudi to neznanje je sad turške ,,kulture", pod ktere ,,kopitom" se znanost in blagostanje otomanskih podložnikov tako veselo razvija! Pa čemu bi se tudi evropejski „učen-jaki'' zanimali za te kraje? Sej tu prebiva zoprna zapadni-kom črna raja — slovanske krvi ! Tako pa je ukljubi nemškej „temeljitosti" baš nemška kartografija in zemljepisna znanost tako daleč jo pritirala, da se zdaj novinarji največih nemških listov prepirajo o legi „Monastira" in „Mostara" ter o teh nam tako blizu ležečih krajih nič izvestnega ne vedo! Preziranje bližnosti, porogavanje Francozom v zemlje-pisju boje nekoliko šibkim, evo — te vsestranske njih temeljitosti I —
Pri tem „izvrstnem" stanju zemljepisne znanosti o Turčiji nij čudo, ako je znani dr. Hochstetter šče pred kratkim o tem carstvu pisal : „Samo kdor je to deželo prepotoval in med potovanjem vse razne zemljekaze turških krajin primerjal, more verovati, da se v Evropi šče nahajajo velike in pri tem gosto naseljene strani, ktere so do zdaj le malo bolje znane, nego notranjest Afrike in Avstralije."
Glede Bosne in Hercegovine naj tedaj tu nekoliko razjasnil podamo.
Hercegovina dela južni kot onega triogelnika, kterega z ene strani Dalmacija, z druge trojedina kraljevina, s tretje srbska kneževina oklepa. Veci severni del tega triogelnika preseza Bosna. Zemljišče je z večine gorato, krasovito; gore se vzpored z dalmatinskimi od severa proti jugu pro-tezajo.
Hercegovina se na jugu na Crnogoro naslanja; tija ia^ v južno Dalmacijo teži tudi ves nje promet in narodni značaj. Od srbske knježevine je Hercegovina sicer skoz „staro Srbijo" ločena, ali ta razločenost nij velika; kajti baš v onem vmes ležečem delu zemlje si prav lahko Srbija, Hercegovina in Crnagora roke podajo, kadar bi do vkupnega vojaškega delovanja prišlo.
Glavni kraji Bosne so: mesto Sarajevo s 50.000, Banjaluka s 15.000 in Travnik s 13.000 ljudij. Travnik je glavno mesto Bosne, Sarajevo ima največo kupčijo in obrtnost (najbolj z orožjem), a Banjaluka je najlepše in najtrdnejše bosensko mesto.
V Hercegovini je Mostar naj veci grad, z 11.000 prebivalcev, tudi jako obrten in trgovinsk; Trebinje, z 3500
130
ljudij, je bolj zastarano, a Novi Bazar, s 1600 prebivalci, precej bogato in mnogoobiskovano mesto.
Kakor po Turškem sploh, tako tudi v Hercegovini nij cest, tem menje šče železnic. Vozov se tedaj tu ne da posluževati za prevažanje, nego večidel se upotrebljujejo konji. Nekteri Turki so v novejšem času se domislili, velblode — prav po orientalskej šegi — vvesti! Zakaj pa cest ne, in železnic; sej bi jih inostranski podvzetniki radi zidali? — Ker se Turčin obliznenja zapadne civilizacije boji ! Kajti ta bi mu ,,patriarhalično" vladanje zmetla, rajo izneverila ter tujcem vso nagoto in revščino turške ,,modrosti-' razkrila. Hinc illae lacrumae!
Da je Hercegovina svoj čas izobražena slovanska zemlja bila, to kaže velika množ nagrobnih kamenov s staro-slovenskimi napisi. Tudi kaže ta množina, da so ti kraji nekdaj bili bolj obljudjeni nego sedaj pod „ blagoslovom korana".
Ves imenovani triogelnik spada v iipravnem obzira pod tako zvani „Bosna Vilajet". V teh stranah odločno prevaguje srbsko-hrvatsko pleme in to z velike večine „orientalskega', (grškega) obreda. Sicer pak se prebivateljstvo tega vilajeta bolj po veroizpovedanju nego po krvi loči in to na tri stranke: mohamedane, katoličane in „greke". Kakor znano, spadajo bosenski katoliki pod djakovarsko, hercegovinski pod mostarsko biskupino. Katoličani so sploh v omiki vsem drugim sprednji ; vzrok je ta, ker je katoliško duhovenstvo bolj vredjeno in bolj izobraženo od drugih. Ti duhovniki se smejo za prave vodnike in otce bosensko-hrvatskih katoličanov smatrati. A žalibože ! da hlepijo po prvenstvu in da se za tega del Turčinu bolj uklanjajo in poklanjajo, nego je to treba in narodnemu napredku na basen. Izpovedniki greko-orientalski so v mnogem oziru bolj zanemarjeni ; krivo temu je njih popovstvo, ktero je jako neuko. Vzrok temu neuku je najbrž pomanjkanje duhov-skih semenišč; navadno morajo oni, ki se hote za svoj stan bolj izuriti, dalnjo Rusijo pohajati. Oni Slovani pak, ki so mohamedove vére — kajti pravih osmanlijev tu skoro čisto nobenih nij — so samo navidezni Turki; kajti ne samo, da turški govoriti ne znajo, ampak v njih šegah in navadah je tudi prejšnji njih krščanski značaj jasno razviden in previden.
„V običajih, v noši, v domačem življenju sploh" — tako piše neki potovalec — ,,so mohamedanski Bošnjaki čisto krščanski. Oni imajo samo po eno soprogo; njih ženitvinski obredi so stari, krščanski; sužnjev in sužnjic celo ne poznavajo; v boleznih rabijo krščanske škapulirje; oni hodijo, kadar jih vest teži, k frančiškanom ali k drugim duhovnikom krščanskim po svet."
Ta verska polovičnost prihaja odtod, ker so z večine prisiljeni bili k koranu, ne po lastnej želji k njemu pristopili. Vendar se ne sme misliti, da sieer niso mohamedanskega mišljenja; kakor renegati — da-si nolentes volentes — oni strastno podpirajo sultana in „polumesec".
Najhujša vrsta „poturic" (potnrčencev) so plemiči, po krvi sicer Srbo-Hrvati, a po mišljenju hudi osmanli. To so baš oni oderuhi „raje", kojo po svedočtvu potnikov ,,nepo-pisljivo" trpinčijo. Ti ,,begi" so .pravi dušitelji prostega ljudstva ter vzdržitelji turškega carstva v teh krajinah. Kar je prava sreča za tamošnje ljudstvo, to je propad istega plemstva, ktero je — vsled neznosljive, tudi uže Turkom zo-
prne oholosti — vse svoje privilegije 1. 1864 izgubilo, ter začelo v siromaštvo ugrezati. „Ta propad plemstva pak" — tako piše neki potovalec — ,,ob enem naznanja tudi bližnji konec bosensko-turške sijajnosti in svetlosti."
Bosna in Hercegovina niste baš neplodni zemlji. Glavni proizvodi so : koruza, ječmen, tobak in obila živina, a nelepa, neoplemenjena. Teh proizvodov se celo za izvožnjo (v Dalmacijo) dovolj pridela. Ali kako bi se vzdignolo zemljedel-stvo pod tako upravo, kakoršna tam črez stoletja vlada? Tudi lesa ne manjka; visoke planine so lepo obraščene; se ve da se z lesom tudi tam, kakor po drugod, neusmiljeno gospodari. Tudi rudnin zemlja nij uboga: zlata, srebra, živega srebra in premoga bi se lahko mnogo izkopalo, ali kako bi se spečavalo brez cest in železnic?
Sploh pa je ves vilajet, posebno bosenski del, po sporočilih potnikov „krasen planinski svet, poln gor, pečin in klanjcev, poln luž, jam in prvotnih gozdov, poln razno-ličnih romantičnih obrazov, svet poln planinske dražesti in prirodnih lepot". —
Glavna zapreka, da se Slovan v Turčiji ne more do človeške omike popeti, tiči v miroljubnem njega značaju, kakor vsi potopisci utrjujejo. O drugih, po našem mnenju ne manjših zaprekah na tem mestu ne moremo govoriti. Sicer pak bi krivo bilo mnenje, da tamošnji Slovan vse kri-vičnosti molče in brez upora prenaša. Nasprotno ; povestnica baš našega veka kaže nam dovolj, da se narodna samosvest tam čem dalje tem bolj vzbuja.
Tudi srbsko - hrvatski prebivalec Bosne in Hercegovine, tlačena in brezpravna „raja" (t. j. čreda), se s ponosom spomina svojih nekdanjih kraljev, pridevaje si častno ime ,,Srbljin", če ravno mu Turčin to prepoveduje! Tudi si raja uže snuje domačih šol z narodnim jezikom, in vsa znamenja kažejo na to, da doba svobode nij daleka. „Samó ugodnega vetriča treba" — piše neki nemški potovalec — „in tleče iskre buknejo v silni plamen, v kterem se bode obdarovani ta narod kakor ptič feniks prerodih"
Književni ogled.
J. p.
Zanimivo delce (iz „Slov. Nar." prenatisneno) je knjižica: „0 slovanskej trgovini na jugu", spisana, kakor vse kaže, od nekega v Trstu živečega Slovenca. Ta samo 51 str. v osmerki obsezajoča knjižica dokazuje prav živo, kje je naše narodno delo šče nepričeto : na polju svetovne ali velike trgovine, h kojej baš nas Slovence zemljiščni položaj sam vabi. — Narodnim šolam in dekliškim učiliščem bode dobro služila nova učna knjiga: „Mali prirodopis s podobami", ktero je po dr. Netoliczki poslovenil marljivi Iv. Lapajne (v Brnu pri Bušaku, po 60 kr. zvezek). Za narodno naše šolstvo zaznamovalo bi vvedenje te knjige velik napredek. — V pospeh „pravilnega" govorjenja in ob enem tudi zabave izdaje Iv. Tomšič: „Gledališke igre za slovensko mladino" L zvez. „Star vojak in njegova rejenka." Misel nij naopačna; ako se v šoli pesni deklamujejo in povesti pripovedujejo, zakaj se mladina ne bi tudi v dramatičnem krasnoslovju urila? — Izmed šolskih poročil srednjih učilišč omenjamo tu delo M. Pleteršnikovo: „Vodnik, učitelj Ljubljanske gimnazije", v kterem znani g. pisatelj po izvirnih listinah in pismih Vodnikov prezanimivi životopis dopolnjuje.
Izdajatelj in odgovorni urednik: Martin Jelovšek.
J. M. Pajk-ova tiskarna v Mariboru.