Oboje
Kdo bi si mislil, da se celo sveta jeza lahko tako spreobrne, da jo je treba grajati. Pri Logarjevih se je to pokazalo, in sicer o času, ko bi človek najmanj pričakoval.
Logarjev Lojzek in Logarjeva Julika sta bila tako izvrstna otroka, da so ju bili njuni stariši silno veseli, pa tudi iz šole sta prinašala le pohvalna naznanila in spričevala.
Ako so pa dobri stariši veseli svojih dobrih otrok, hočejo pa tudi njim napraviti veselje, zlasti če so imoviti; kajti o tem, otroci, mi kar molčite, češ, da bi mogli vi v ljubezni prekositi svoje stariše. če imate vi dobrega ata in ljubo mamo še tako radi, le prepričani bodite, da oni imajo vas še rajši.  To se posebno pokaže o božiču.
;        Veliko  sta priČakovala  Logarjev Lojzek  in Julika, da jima  bode  pri-nesel ljubi Jezušček ob svojem rojstnem godu, a dobila sta še več.
Advent se je bližal že koncu; vse misli dobrih ljudij, zlasti bogoljubnih ptrok, so se obračale le proti božiču.
Nekega dne reče Logarjev Lojzek sestrici: »Ti, letos pa ne bomo imeli pri nas jaslic, marveč božično drevesce;  jaslice   ima  lahko že vsak berač.«
Julika: »Lojzek, ne govori mi tako ošabno. V šoli so nam gospod ka-tehet rekli, da so jim jaslice bolj všeč kakor drevesce.«
Lojzek: »Kaj boš neki; mar misliš, da nimam ušes? Gospod so natn pripovedovali, da Jezušček v jaslih, če tudi malo Dctece, je vsemogočni Kralj, ki nam je prinesel iz nebes svoje rajske darove. In tc dragocene darove nam pomeni prelepo božično drevo.o
Julika: »Žo res; ali pa nič ne veš, kaj so še potom pravili, kako je neskončno veliki Bog hotel biti tako neizrdkljivo majlicn,  da je Kralj ne-
-*« 187 ¦*-
beški hotel ležati na trdi slamici v bornih jaslicah v preprostem hlevcu . . .! Ali si pozabil, kako so nazadnje pristavili: »Kakor mi je všeč božično drevo — so rekli — vendar še ljubše so mi jaslice, ker nam tako ljubko kažejo neskončno ponižnost Jezusovo in njegovo neizmerno ljubezen do ubogih revežev.« Nič, jaz bom mami rekla, da bomo imeli jaslice!«
Lojzek: »Jaz bom pa ata pregovoril, da bomo imeli drevesce . . .!« »Kaj sta tako zelo glasna?« sežejo vmes mati, ki so v sosedno sobo slišali ves ta pogovor in sedaj nagloma vstopili. »To je lepo, da se tako vne-mata za svete redi, in da sta v šoli tako pazna, a vse mora biti v pravih mejah. To že ni več sveta jeza. Glej, Lojzek, kako si razgret. In tista tvoja širokoustna beseda, češ, da so jaslice za berače, me je hudo užalila; nikdar več mi ne zini kaj takega! — Ti, Julika, bi bila pa tudi Iahko mirnejša. Zgo-dila pa se ne bo ne Lojzkova ne Julikina, marveč moja volja: obojebomo imeli, če bosta še dalje tako poslušna kakor doslej; ]e lepo molita'«
S solznimi očmi vsklikneta kar hkrati: »Odpustite!« S solznimi očmi sta pa tudi potlej ogledovala prekrasne božične dari ter zahvaljevala Boga in Ijube stariše.