Fran Žgur: Ah, ve moja leta ... — Ksenija: Vetrec črez grobove . . .
199
Razen povesti iz kmetiškega življenja moramo proti koncu omeniti še eno povest iz življenja ruske inteligence, ki ima lepi naslov „Pravica do sreče". Povest je značilna za pisateljeve čudne nazore o delu in o sreči. »Kdor dela, ima pravico do sreče" je osnovna misel te povesti. Te besede je izrekla žena ruskega posestnika Pozdnjeva, ki je prej živela s svojim možem na deželi, potem se je pa preselila v Moskvo, kjer je koketirala z nekdanjim kolegom svojega moža, se zabavala in se pečala za kratek čas tudi s prepisovanjem in s popravljanjem rokopisov. Ko je njen mož dovršil vseučilišče, je šel na svoje posestvo, kjer se je vdal lenemu, brezdelnemu življenju; samo jedel, pil in spal je. Njegova žena se je naveličala tega lenega življenja in je šla v Moskvo iz ljubezni do dela, ker je bila  prepričana,  da samo delo
da pravico do sreče. Seveda ima ta ženska čudne nazore o delu; uživati življenje, veseliti se in zabavati, to je njeno delo. In to čudno zastopnico lepe ideje dela, ki osrečuje (seveda samo deloma) človeka, opisuje Pota-penko popolnoma resno in ne ironično, kakor bi utegnil misliti blagohotni čitatelj.
Potapenko je dober opazovavec življenja, toda njegova prevelika delavnost in bodrost mu ne dopušča, da bi globlje premišljeval o življenju in o idejah, ki vodijo in ki naj vodijo življenje. Vedno se giblje v vrtincu kipecega modernega življenja, kjer preobilna množina življenjskih pojavov pritiska na njegovega duha. Zato pa vidimo, da preobilna snov ovira prostejši vzlet njegovega duha, in zato Potapenko tudi ne more znatno napredovati.
Ah, ve moja leta, mlada leta,  kje ste? Ni do vas stezice, ni do vas je ceste . ,
Ah, ve moja leta. .
Od lesov je  temnih vihra zasumela  — Ah,  mladost ti moja, kam si odhitela ?
Nič? — Zaman! Viharji so zahruli v lesi — — Ah, mladost ti moja, odgovori, kje si . . .?
Kam si odhitela  —? Pridi mi v naročje, da s teboj  radujem spet se po  otročje . .
Fran Žgur.
Vetrec črez grobove
Vetrec črez grobove
je privel, in v cipresnih vrhih
glas zapel:
„Vesna se razkošna
vrača spet, kliče pestro cvetje
v živi svet!"
Solnčni svit na  križih
se igra —¦ vesno oznanuje
vrh zvezda
Ksenija.