Lea Fatur: Matjažek. 4. Pumf! Pumf! Bum! Bum! Zavrtelo se mu je v glavi, dečku malemu, zavrtelo kakor takrat, ko je bil padel — še manjši. kakor je zdaj — raz ognjišče. A takrat je pritekla mama, je pobrala svojega ljubčka, ga poujčkala, pobožala, poljubčkala, mu pihala v čelo, pritiskala ključ nu buško in bila po ognjišču, po grdcin. ki je vrglo Matjažka. Zdaj pa je mamin in stare mame deček v žaklju, Ježi na tleh . .. Zdaj pa mama! O mama! Kje si mama, da pobereš Matjažka, da ga rešiš iz žaklja? Kje si.. .? Ne more jc doklicati iz žaklja, iz temnega. In ata? Strici? Boter Matjaž, ki pobija Turke? Kaj ne vidi nihče, da je vzel Matjažka Turek? In ni sli.šal nihce, kako je rrrsknilo ob tla in ob Matjažkovo siegnenico, ko je priletel deček-žakelj na tla? Sablja, lepa sablja se je zlomila, kakor da je iz lončevine. Lok je še na hrbtu in pšice so v tulcu, toda junak, ki se je postavljal še mak> prej, je v žaklju .. . O Jezušček! O mamka božja! Podkrnos! Priden bom! Molil bom . . .! Pumf! Pumf! Bum! Bum! In ata in mama — klici in vekanje ... Matjažek odpre oči, ki jih je bil zaprl v strašnem poletu. Skuša gledati. Žakljevina je redka. Vidi skozi njo, da lete okoli njega drugi deček-žaklji na tla.se zvijajo, bijejo s komolci, kričijo na pomagaj in jokajo. »Bum! Bum!« — to je streljanje . .. »Bim — bim — bim . ..« to je zvonjenje. In vse je rdeče ... Vse mesto pred mestom, kolikor more videti mali deček, ki leži v žaklju na tleh, gorf, prasketa, se podira. Turki na konjih lovijo dečke in velike ljudi, bašejo dečke v žaklje in vežejo ljudein roke na hrbtu . .. O mama! O ata! Pod-krnos! To je svatba! Kaj ni rekel deček mali: Domov! Pa so bili hudi stara mati! »Pumf!« — prileti na Matjažka žakelj, se prevali, vpije: »Po-magajte, kristjani! Rešite nasK< To je glas bolj velikega dečka. Ta že Are, kako se krici. Tn Ma-tjažek vpije za njim: »Pomagajte. kristjani! Domov! V Podkrnos! Turki so me vzeli!« »Nikar se ne deri, žlahfni gospod!« se oglasi iz žaklja. In Ma-tjažek ve: to je tisti hudobni deček. ki nui je bil nagajal: »Jeni ani ho! Kavaleri ho!« Sunil bi ga z nogo. pa ne more. Oni pa govori: »Čuješ. Podkrnčev! Sabljo imas! Prederi žakelj, pa boš ven zlezel in razvezal mojega, pa bomo bežali!« »Bcžali? Kako, ko je sablja zlomljena!« zajoka Matjažek. 51 »Ti si junak iz lectaU se jezi hudobni deček. »Pobiči! Suvajte v žakelj z nogami in s pestmi! Hitro! Nobenega Turka ni blizu.« Žaklji se razgibljejo — se napihujejo — premetavajo. — Zdaj! — Rrrsssk! — Poleg Matjažka eden, in noga hudobnega dečka v njegovo stegno. Rrrsssk! sledi druga noga... Zdaj! — ViŠ ga! Že stoji — se otepa — ne dobi rok ven — pa teče deček-žakelj, teče ob mestnem zidu. Drugi žaklji se napihujejo, Matjažek suva in suva v svojega — pa nič rrrreska. .. In že prihaja — top! top! — dva Turka in pomf! pomf! — prileti še par žakljev, in se sliši novi jok in napomagaj! , ,,,, ¦,...... »Mirno, pasje seme!« zarohnita Turka na dečke-žaklje in skočita s konj. Z nogami štejeta žaklje in se smejeta, ko žaklji stokajo. Potem se ustavita ob Matjažku in govorita: . »Allahu hvala! Lep plen smo nagrabili! Do dva tisoč duš imamo zarobljenih. To bomo prodajali, Ibrahim!« »In požigali smo! Od Vrbskega jezera do Velikovca je komaj kaka hiša ušla plamenu.« »Čudim se sam, kak strah je zlezel kristjanom v kosti. Že dva tedna smo v deželi, pa se nam ne postavi nihče v bran.« »Ne poznaš, Ahmed, teh ljudi! Ko so bili nabrali lani nekaj denarja za vojno zoper nas, so nas pustili, da smo požigali po Kranj- 52 skem in Štajerskem; oni — vitezi namreč — pa so šli najprej na Urha Besniškega, ki je držal z Baumkirchnerjem, ko se je bil uprl cesarju. To vidiš: zapro se v mesta in gradove, pa počakajo, da odide-mo. Šli bomo z jetniki mimo Celovca, pa nihče nam ne bo branil.« »Če nas ne bodo počakali, kakor že tolikrat, kristjani ob Soči?< »Imajo zadosti od lani, bodi brez skrbi, Ahmed! Ubili smo ob Sotli dosti koroških vitezov, in Jurij Ostrovrški še čaka v Bagnu odkupnine: 4000 goldinarjev, pa jih bo težko dočakal,« se nasmeje Turek Ibrahim.1 »Ho-ho! Ne marajo vitezi nad nas, rajši nad kmete, ki se pfintajo. Mislijo rajši neumne, da bodo ubranile Turku v deželo. In če bi ravno kdo čakal pri Soili ali kje drugje na nas — pomorimo — kakor navadno — rajši vse ujetnike, kakor da jih pustimo krist-janom.« »Zdi se mi, Ibrahim, da jih pogine že tako polovica na potu. Otrokom je treba dati zraka, odvezati žaklje. To bo Tse ob zavest.« »Bič je dobro zdravilo za omedlevico!« se zakrohoče hudi Turek. »Niso tako občutljive te koroške buče. Tudi jaz sem to prestal. Ne ' -vem, odkod so me pripeljali dečka. .. Ko pridem v te kraje, zažgem mogoče dom svojega očeta in ubijem mater . .. In zato besnim bolj kakor ti, ki te je rodila Turkinja.« Matjažek je trepetal v svojem žaklju. Moriti, ubiti... To je razumel. Bič! Je za konja, pa bo.š tepel ž njim, imdi Turek, dečke .. . In ni mame, ni ata, ni stricev . .. Kako naj vpi je zdaj mali deček, ko ga bo Turek z nogo in bičem! O angelček moj, ua strani mi stoj, Mat jažku in drugim dečkom... Halali. . . halalo . .. Jej, io so rogovi... »Zbirajo se,« pošepeta večji deček-žakelj, »zdaj nas odvlečejo od doma in nas bodo naredili Turke.« »Jaz ne bom Turek,« mu odgovori iz več žakljev, in Matjažek pritrdi: »Tudi jaz ne!« Rogovi trobijo in kličejo. Pa vse drugače, kakor je trobil pod-krnoški črednik, in še drugače, kakor je trobil stric mesar, kadar je prišel iz mesta po živino. Jej, toliko rogov ni slišal mali deček še nikoli. In Turkov hudih se je Habralo po vsem mestu pred mestom, kamor sežejo Matjažkove oči. In ojej! Toliko zvezanih mož in žena, ki jih žene na konopcu Turek, kakor mesar, kadar je nakupil ži-vino ... In ojej! Na konjski rep privezane gospode, na konja pri-vezane žene . . . In vrsta tako dolga kakor več — večkrat mesarjeva vrsta . . . Ah. zdaj nad dečke-žaklje! Na konja priveže Turek prvega, kakor da je žakelj moke. Deček vpije, Turek tolče... Vsi žaklji 1 Poiočnik: Vojvodina Koroška, II. zvezek, stran 71. 53 vpijejo ... Turek Ibrahim tepe, Turek Ahmed pravi: »Zadu.šili se bodo,« in hoče pomagati dečkom. Turek Ibrahim pravi: •: = ; »Bolj ko jih bom tepel, bolj bodo oni druge pse kristjanske! Spoznali bodo pravo Mohamedovo vero.« »Pravo vero, ki je ti še nimaš! Prerok nam ukazuje usmiljenje do siromakov, posebno do otrok.« »Nakladaj rajši to pasjeversko zalego!« robanti hudi Turek. — Halali — halalo! pojo rogovi, konji tresejo zeraljo, žene in možje vpijejo v mestni zid: »Ljudje božji — rešite nas!« Otroci tulijo: >>Ata! Mama! Rešite nas!« % Zid ostane gluli, vrvi se napno, konji poskoeijo. Zdaj je zgrabil Turek Matjažka. Zavekal je: »Mama!« In že je bila pri njem, že ga je vzela v naročje, ljnbčkala in dejala: »Ne dam svojega malega dečka Tnrkn hudemu!« Potein sta pa letela, letela kakor ptička-lastovička visoko gori — in sta priletela v Podkrnos. In ata in stara mati in teta in strici in gospod prošt in mačica in kačica, vsi so se veselili, da se je vrnil Matjažek---------- (Dalje prihodnjič.)