List 43.
Gospodarske stvari.
___________
Kaj naj dajemo goveji živini,
da se je ne prime kuga?
To vprašanje mi je došlo uže od več skrbnih gospodarjev na Kranjskem in Stajarskem, kjer razsaja ta bolezin in se čedalje bolj širi. Tako vprašanje je res prav naravno od gospodarjev , ki ne poznajo bistva te bolezni, od katerih se pa tudi zahtevati ne more, da bi jo poznali, ker niso zdravniki.
S kratko besedo tedaj na gori navedeno vprašanje odgovarjam gospodarjem tako-le: Prav nič ni treba Zdravi Živini dajati, ampak streže naj se jej po navadi, kakor^umna živinoreja velčva, in opusti vsako zdravilo. Čudil se bo marsikdo temu odgovoru, ki odbija vsako zdravilo o bolezni, ki je vendar najhuja med vsemi govejimi in je uže na sto in sto milijonov goved pomorila, kar se je prvikrat leta 1709. iz Tartarije v srednji Aziji čez Moskvo zanesla na Poljsko, od tod preko Podolije in Besarabije na Hrvaško, od tod pa v Dalmacijo; dalmatinski živinotržci pa so na cesti v Pa-dovo na Laškem popustili za kugo bolnega vola, ki ni mogel naprej; tega vola je pastir kanonika grofa Boromea v njegov veliki hlev vzel, ki je bil poln goved; vsa goveda so poginila tu in kuga se je potem zatrosila po vsi srednji in dolnji Italiji. Od tod je kuga romala na PrancoBko, v Alzacijo, Nemčijo, Holandijo, na Angleško itd. Kuga, ki se je takrat pr v ikra t pokazala v Evropi, je bila zdravnikom neznana, iskali so in poskušali zdravil in prav s tem so zatrobili še le bolezen, ker zoper njo niso nobene zaprtije vpeljevali. Tako je v 3 letih od leta 1711. do 1714. poginilo goved poldrugi milijon. Od tega časa počenši se je kuga prikazala mnogokrat v Evropi, zatrošena iz Rusije in Turčije v dežele našega cesarstva. Deželo kranjsko in štajersko je večkrat huda nesreča zadela po tej ptujki. (Na Kranjskem je razsajala hudo leta 1863., 1865. in 1873.) Preračunano je, da so evropske dežele dokonča preteklega stoletja nad 200 milijonov goved po tej kugi izgubile.
Te žalostne skušnje so nas učile trojno: 1) da je ta kuga p tujka, v srednji Aziji domd, in se v naših deželah nikdar nikoli prvotno ne prične, kakor tudi človeška kuga ne, — 2) daje silno nalezljiva in 3) da nobeno zdravilo zoper njo ni znano, Čeravno je holandska  vlada 80.000,   avstrijska 30.000,
pruska pa 10.000 cekinov uže davno obljubila onemu* kdor iznajde gotovo zdravilo.
Kdor tedaj hoče svojo živino obvarovati te grozna kuge, naj jo varuje, da bolezni ne naleze. Nalezljivo lastnost ima sapa in kožno hlepenje bolne živine, kakor tudi vsaka reč, katera pride od nje, kakor blato, scav-nica, kri, meso, koža, parkiji itd. Kužnina se pa prime tudi klaje, slame, orodja, obleke in vsake druge živine, kakor konj, oslov, prešičev, psov, maček, kuretine itd., katere same za to bolezen ne zbolijo, pa jo oddajo goveji živini. Tudi ljudje, ki so bili v dotiki z kužno živino, bolezen zatrosijo, da! cel6 muhe jo morejo zatro-siti, če od bolne živine pridejo do zdrave. Razen goved zbolijo za to kugo edino le ovce, kar sem jaz leta 1863. v Preloki in v Žago rji s tem dokazal, da sem govejo kužnino vcepil ovcam, ki so potem za isto kugo zbolele in poginile. —
Po tem je jasno vsacemu, da se more kuga ubraniti edino le po ostrih zaprtijah mej zdravih deželi in zdravih hlevov. Vsak gospodar in vsak človek mora zdaj na Kranjskem in Stajarskem na vse strani skrbno paziti, da se ne najmanjša trohica kužnine na noben način ne zatrosi, in da zato mora vsak zase oster sle duh biti, da se nič ne zgreši, kar bi utegnilo kugo tudi po skrivnih potih zatrositi. Nasproti pa naj bode našim gospodarjem to v tolažbo, da, ako so svojo živino dobro zaprli tako, da od nikodar ne more do nje nič kužnega priti, jim bo živina zdrava ostala, čeravno krog in krog njih druga živina za to kugo  čepa!
Ta skušnja naj pa velja dalje gospodarjem in vsacemu domoljubu kot sveta zapoved, da natanko ubogajo vse ukaze c. k. deželne vlade, ker en ma-lomarnež ali en slepar lahko celi deželi nakoplje strašno nesrečo! Gospodje župani! vi pa še posebno stojite na straži proti tej pošasti.                      Dr. Jan. Bleiweis.