In morda... VOLK Nad dolino mesečina kot gladina bele vode, moji ljubi sredi spanja skrit urok srce prebode Luna kaže pol obraza, je kot lutka brez izraza. On je tam, stoji v noči, sedem rok ima ob strani, sanje ti prinaša v dar in poljube od predlani. Dobro veš, kaj hoče mož, v ustih skriva brušen nož. Ne premikaj krhkih misli onkraj vrat tiktaka molk, ne odklepaj medenice, da ne zleze skoznjo volk. Sedem rok ima ob strani, z eno te gotovo rani. * 630 631 In morda. Stekel volk je zdaj v tebi, čas zateka bolečino. Jaz kot pes stojim pred vrati, lajam v noč, v mesečino. SONET O LEPIH BESEDAH Lepe dame, slišal sem za vas od njih, ki z vlažno zemljo v ustih zdaj molčijo in jim je usmiljen Bog na svod lobanje naslikal večni mir, da v njem zdaj spijo. Ostala je kvartina iz tistih dni, ko ste kot deklice bolj malo znane iz pesniških, v politikantske glave vstopile čiste, šle kot kurtizane. Od tistih časov se kot zveste psice vlačite po ustih vseh harlekinov, ki lažejo v obraz ljudem resnice. Stoletja so pravila vedno ista. Ko človek v sebi umori tirana, že v vas, gospe, kali seme Mefista. REBUS (Antonu Pretnarju) Kot spijo mrtve karavele v hladnih žarah oceanov, spijo sen v brezimnih knjigah misli krščenih in glav poganov. A redko se rodi ključar, ki z darom uma in zavesti odklene star ideogram, obrnjen rebus v Rimski cesti. Enigma zdaj ni več uganka, je nova misel v spirali neulovljiva, brez obstanka. In spet smo tam, kjer smo obstali. V neznano zremo brez prestanka, zaprtih vek, kot da bi spali. 632 Veno Dolenc KNJIGA Ob meni knjiga, oda v njej. Je komu znana od zdaj, od prej? V noči zvezde, star zlatnik, zvon bije beg v bežen hip. Ce je neskončen hip le en utrip, to ni pomembno. V katakombe srž možganov, seže njen dotik. In ko doseže dno razuma, jo bom spoznal, prebral, objel -morda brez uma. OMEN Tvoj obraz cveti ob meni, tisoč zvezd je v steklu vzklilo, zunaj deklicam na cesti, veter s prsti dviga svilo. Tvoj obraz cveti ob meni, veter s prsti dviga svilo. In morda... Ladje so odšle z željami tja v namišljeno deželo, tja v luna park otroštva, skozi tvoje belo čelo. Ladje so odšle z željami skozi tvoje belo čelo. In morda... Sneg in megla sta prekrila lesk resnic na sončni strani 633 In morda... ¦ votli verzi so postali himne pevcev v Ljubljani. Sneg in megla sta prekrila himne pevcev v Ljubljani. In morda... Zemljo so prepredle ceste in zaspani so že vlaki, tam za žico v kantini pivo pijejo vojaki. Zemljo so prepredle ceste, pivo pijejo vojaki. In morda... Črke padajo s papirja, kaže, da bo lep večer: »Daj, obleci belo krilo veter menja svojo smer.« Črke padajo s papirja, Veter menja svojo smer. In morda... Če je ta kalejdoskop, le omen in oznanilo; »Draga, pusti, naj nocoj veter mrši tvoje krilo. Draga, pusti naj nocoj veter mrši tvojo svilo.« In morda... RONDO Povej, pokaži Kamenptica, kraljica časa; »Kakšne oči, kakšno lice ima resnica«? Jek govori' kot Pitija, kot plamen kresa; »Srečal jo boš tam, ob tisti uri sam, brez telesa«.