»Arhitektura za bodocega cloveka«  Arhitekt Feri Novak in njegov opus v Murski Soboti/ »Architecture for the man of the future«  Architect Feri Novak and his body of work in Murska Sobota abarhitektov bilten / Architect’s Bulletin mednarodna revija za teorijo arhitekture / International Magazine for Theory of Architecture UDK 71/72 ISSN 0352-1982 številka / Volume 209  210 december 2016 / December 2016 letnik / Anno XLVII glavni in odgovorni urednik / Editor in Chief Miha Dešman pomocnica urednika / Assistant Kristina Dešman graficno oblikovanje in AD / Graphic design and AD Nena Gabrovec slovenski jezikovni pregled / Slovene proof reading Inge Pangos prevod / Translation Sašo Podobnik avtorja osrednjega dela revije / Authors of the main part Meta Kutin in Tomaž Ebenšpanger uredniški odbor /Editorial Board Andrej Hrausky, Jurij Kobe, Janez Koželj, Uroš Lobnik prelom / Typesetting Nena Gabrovec tisk / Print MatFormat, Ljubljana naklada / Copies 500 cena / Price 20 EUR letna narocnina / Annual subscription 30 EUR naslov redakcije / Editorial office AB, Židovska steza 4, 1000 Ljubljana, Slovenija tel: +386 1 2516 010, fax: +386 1 4217 975 e-mail: info@ab-magazine.com www.ab-magazine.com Izid publikacije je financno podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz naslova razpisa za sofinanciranje domacih znanstvenih periodicnih publikacij. Stališca, izražena v clankih posameznih avtorjev, ne izražajo nujno stališc uredništva. klasifikacija / classification mag. Doris Dekleva-Smrekar CTK UL revija je indeksirana: Cobiss, ICONDA Vsebina / Content architect's bulletin  international magazine for theory of architecture 209  210 04 Miha Dešman Uvodnik: Avantgarda na periferiji / Leader: Avant-garde on the Periphery ZGODOVINA 06 Bogo Zupancic Arhitekt Feri Novak v Le Corbusierovem ateljeju na rue de Sčvres 35 v Parizu RAZSTAVA 14 Meta Kutin, Tomaž Ebenšpanger Preden se podamo po poti Novakove soboške arhitekture 15 Meta Kutin, Tomaž Ebenšpanger Franc Novak_ »Arhitektura za bodocega cloveka« 18 Karta Murske Sobote s seznamom del 20 Predstavitev 8 projektov INTERVJU 78 Meta Kutin, Tomaž Ebenšpanger Stopnice so pokale, lipa je dišala Pogovor z gospo Vero Leskovic Keršovan o spominih na življenje v prvi vili arhitekta Franca Novaka 82 Kristina Dešman Novak je zacutil zeitgeist in deloval znotraj njega Pogovor z Matejem Fišerjem OKVIR 86 Andrej Hrausky Kar unicimo, ne moremo obnoviti SEZNAM 89 Seznam del Ferija Novaka v Murski Soboti IN MEMORIAM 99 Jurij Kobe In memoriam: Bogdan Reichenberg (1948-2016) Uvodnik /Leader Avantgarda na periferiji / Avant-garde on the Periphery Uvodnik / Leader Miha Dešman Med prvo in drugo svetovno vojno je slovenska arhitektura v dveh dese­tletjih prehodila dolgo in pestro razvojno pot. Iz arhitekturno skoraj »nepisme­ne« avstro-ogrske province, kjer so gradili uvoženi arhitekti, je slovenska dežela postala prepoznavna po svojih arhitektih in njihovih delih. Eden od vzrokov je ustanovitev študija arhitekture na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani leta 1920. Na Tehniški fakulteti je prvi docent za arhitekturo Ivan Vurnik, študent Karla Koeniga in Otta Wagnerja na dunajski tehniški visoki šoli. Šolanje, sprva zasnovano kot 2-letni tecaj v okviru gradbeništva, se postopoma preoblikuje v 4-letni študij. Vurnik k sodelovanju povabi Fabianija in Plecnika, ta­krat mednarodno najuglednejša arhitekta slovenskega rodu. Fabiani po prvi vojni raje ostane v Gorici in Štanjelu, v tedanji Italiji, Plecnik pa leta 1921 iz Prage pride v Ljubljano. V skladu s svojimi nazori ustolici arhitekturno izobraževanje v tradiciji beaux arts, torej kot akademsko disciplino, zavezano svoji zgodovini in vlogi obliko­vanja nacionalne identitete. Temu doda svoj specificni arhitekturni etos, ki ga smi­selno povzame po Wagnerjevi šoli, Semperjevih teorijah in nadgradi z lastnim poj­movanjem arhitekture in njene zgodovine. Plecnik je gradil samosvojo smer v arhitekturi, ki se ne da zvesti na takrat dve poglavitni tendenci v Evropi: na eni strani podaljšana secesija in art deco, na drugi hitro narašcajoci val radikalnega modernizma. Vurnik se je iz narodno deko­rativne drže pocasi in omahujoce približeval ekspresionizmu in nato modernizmu. Radikalno linijo modernizma je pri nas sprva zastopal predvsem Avgust Cernigoj, ki je kratek cas študiral na Bauhausu v Weimarju in skušal potem zanetiti »plamen avantgarde«najprej v Ljubljani, zatem v Trstu. V svojem aktivizmu pa je ostal pre­cej osamljen. V Ljubljani je radikalni modernizem ostal umetniški eksperiment, ceprav se je v tistem casu postopoma izoblikoval mocan in samozavesten sloj pre­možnega in razgledanega mešcanstva, ki je postal nosilec novih idej in modernega življenjskega sloga. Tem idejam so se posvecali številni tedaj vodilni arhitekti, naj­bolj prestižne javne naloge pa je nacrtoval Plecnik. Slovenski arhitekti medvojnega obdobja so se sprva vecinoma šolali v tujini; pri Wagnerju na Dunaju že Plecnik, Fabiani in Vurnik, kasneje pri Petru Behrensu, prav tako na Dunaju, pa Ivo Spincic, Jože Mesar in v dveh turnusih tudi Feri Novak. Z Dunaja sta prišla z diplomo tudi Jože Sivec in Ivo Medved, iz Prage Vladimir Šubic, Stanislav Rohrman (diplomiral pri Vurniku) in Ljubo Humek, neka­teri so študirali v drugih evropskih centrih. Vsaj sedem jih je šlo v Pariz, da bi delali pri slavnem Le Corbusieru. Med njimi je prav Prekmurec Feri Novak pri svojih projektih iz tistega casa najbolj do-besedno sledil Le Corbusierjevi doktrini. Kako to? Danes veljata Murska Sobota in Prekmurje za konservativno regijo, kjer se iz perspektive centra ne dogaja bog ve kaj interesantnega. Nekoc je bilo dru­gace. Obrobje je bilo naprednejše od centra, tudi avantgarda je bila velikokrat doma na periferiji. To v Sloveniji še posebej velja za severovzhod. Fritz Lang, na Dunaju rojeni režiser, vodilni predstavnik nemškega ekspresionizma 1920-ih in 1930-ih, je v zacetku prve svetovne vojne nekaj casa prebival pri Grossmannovih v Ljutomeru. Tam je veckrat kiparil v bližnji loncarski delavnici. Karpo Godina je leta 1990 druženju Langa, »moža z monoklom«, in Grossmanna posvetil film Umetni raj. Ker velja tudi trditev, da se na periferiji stvari odvijajo bolj ekstremno, celo groteskno (Wallerstein, 19771), so Novakove arhitekturne ideje, ki bi težko zaživele v Ljubljani, lažje našle voljne narocnike v Murski Soboti. Narocniki so bili po eni strani bolj odprti za prevratne ideje, po drugi pa manj previdni in izkušeni. Najbrž je svoje odigrala tudi povezanost z Zagrebom, ki je bil za razliko od Ljublja­ne veliko bolj naklonjen arhitekturni globalizaciji in mednarodnemu slogu. Between the two World Wars, in the space of two decades, Slovene archi­tecture made a long and varied developmental journey. The once architecturally il­literate Austro-Hungarian province employing imported architects, Slovenia became recognisable by Slovene architects and their architecture. One of the reasons lies in the establishment of the course on architecture at the freshly founded Slovene university in 1920. The first associate professor for architecture at the Technical Faculty was Ivan Vurnik, student of Karl Koenig and Otto Wagner at the Vienna College of Technology. The study of architecture, initially conceived as a two-year course within the civil engineering study, was gradually made into a four-year study. Vurnik sought col­laboration from Maks Fabiani and Jože Plecnik, who at the time were the two most internationally acclaimed architects of Slovene origin. After World War 1, Fabiani chose to stay in Gorizia and Štanjel, both part of Italian territory at that time, while Plecnik did come back to Ljubljana from Prague in 1921. Adhering to his beliefs, he set up the architectural education in the Beaux-Arts tradition, which treated archi­tecture as an academic discipline with a responsibility to its history as well as its role in shaping the national identity. To this, Plecnik added his specific architectural ethos informed by the Wagner School and Semper's theories, and further developed throu­gh his own understanding of architecture and its history. Plecnik was treading a highly individual architectural path, one which was not a denomination of either of the two key tendencies in Europe of the time, i. e. the drawn-out styles of Art Nouveau and Art Deco on the one hand, and the rapidly rising wave of radical modernism on the other. Ivan Vurnik was slow and hesitant to step away from his nationalist-decorative stance so as to align himself first with Expressi­onism and then with Modernism. The radical line was initially represented in Slovenia chiefly by Avgust Cerni­goj, who spent a short period studying at Bauhaus in Weimar and tried to light "the flame of the avant-garde" first in Ljubljana and then in Trieste. He remained relatively isolated in his activism, however. In Ljubljana, radical Modernism did not progress beyond being an artistic experiment despite the gradual formation of a strong and self-confident class of wealthy and cosmopolitan middle class, who adopted new ide­as and a modern lifestyle. These ideas were the focus of many leading architects of the time, while the most prestigious public commissions were Plecnik's to design. Slovene architects of the interwar period were mostlyeducated abroad. Already Plecnik, Fabiani, and Vurnik studied under Wagner in Vienna; later, also in Vienna, Ivo Spincic, Jože Mesar, and - in two stints - Feri Novak studied under Peter Behrens. Also among those returning from Vienna with a degree were Jože Sivec and Ivo Medved; from Prague, Vladimir Šubic, Stanislav Rohrman (who graduated under Vurnik), and Ljubo Humek; some studied in other European centres. At least seven Slovenes went to Paris to work for the famous Le Corbusier. Among them, it was the Pannonian Feri Novak, who followed Le Corbuiser's doctrine most literally in his pro­jects from that period. How come? Today, the Slovene Pannonian region and Murska Sobota as its capital are considered a conservative region where, from the perspective of the centre, not much of interest is happening. This was not always the case: the periphery was more ad­vanced than the centre, with the avant-garde often being at home there. In Slovenia, this is particularly characteristic of the North East. Fritz Lang, the Vienna-born direc­tor and leading figure of German Expressionism of the 1920s and 1930s, stayed with the Grossman family in Ljutomer around the onset of World War 1, and did some sculpting in the nearby pottery workshop. Director Karpo Godina dedicated his 1990 film Artificial Paradise to the association between Lang, the "man with the monocle", and Grossman. Wallerstein, I. (1974). The modern World System I: Capitalist Agriculture and the Origins of the European World-Economy in the Sixteenth Century. New York: AcademicPress. Novakov osebni razvoj v arhitekta je potekal od dela na gradbišcu Plecni­kove cerkve v Bogojini, na kateri je v zgodnjih dvajsetih delal kot mlad zidarski vajenec, in se nadaljeval s šolanjem na tehnicni srednji šoli v Ljubljani, kjer se je srecal s slovensko avantgardo (Cernigojem in Delakom). V Ljubljani je ocitno spo­znal in se navdušil nad idejami in pionirji modernega gibanja, Behrensom, Loo­som in Le Corbusierom. Kasneje je našel pot do kar dveh med njimi, saj je najprej študiral pri Behrensu na akademiji na Dunaju (1930–33), potem pa odšel delat v biro k Le Corbusieru v Pariz (1938), po vrnitvi pa še enkrat na Tehnicno univerzo na Dunaj, od koder se je vrnil leta 1940 zaradi zacetka vojne. Novaka niso zanimali lokalni centri, Ljubljana, Zagreb ali Budimpešta. Sku­paj z narocniki je želel poseci v jedro modernosti, kar je hotel doseci z razgradnjo samoumevnosti in domacnosti lokalne scene, z navezavo na globalno arhitektur-no avantgardo. Novak je, za razliko od ljubljanskih arhitektov, ki so se zgledovali predvsem po Behrensu in Loosu, v svojih predvojnih arhitekturah najbolj direktno povzemal nekatere Corbusierove oblikovne principe: hiša na pilotih, pasovna okna, ravna stre-ha s teraso in prosti tloris. Tako so nastale hiše z odprtim pritlicjem in zgornjim bival­nim volumnom, katerega so podpirali elegantni tanki betonski stebri, z ravno streho in velikimi pasovnimi okni. S tem je sledil doktrini, da je za novo arhitekturo potre­ben nov clovek, ki bo živel osvobojeno življenje, brez predsodkov in balasta tradicije. To pa je stališce, ki je v temelju estetike moderne arhitekture. Le-ta je zahtevala, da oblika sledi funkciji, kar pomeni, da lepota zgradbe izvira iz materiala in konstrukcije in se ju zato ne sme skrivati, iz cesar sledi tudi odsotnost slehernega ornamentira­nja. Modernisticno oblikovanje prostora sledi principu racionalnosti, izhaja iz funk-cije, zato se imenuje tudi funkcionalizem. Znacilni sta skrajna racionaliziranost di­menzij in locitev prostorov (tako v stanovanju kot na ravni mesta) glede na funkcijo, tako da je vsak prostor namenjen opravljanju samo ene vrste dejavnosti (coning). Za vrhunski izkaz Le Corbusierove arhitekturne teorije kot tudi za vrhu­nec modernisticne lepote velja Vila Savoye. Novak je, zlasti pri Vili Šerbec, ki jo je nacrtoval v casu, ko je bil v Parizu, skušal slediti podobnim principom. Resnici na ljubo pa Corbijeva vila lastnikom, za razliko od Ferijeve, ni prinesla veliko veselja. Stalnica so bile težave s pušcanjem strehe, pregrevanjem, neudobjem bivanja in hitrim propadanjem. Znana so obupana pisma narocnice mme Savoye, ki opisu­je, kako streha pušca na razlicnih mestih in kako se v vili ne da normalno živeti. Vila Savoye je danes prenovljena in sije v izvorni podobi, tudi s pomocjo sodobnih tehnoloških materialov in detajlov. Hiša Šerbec, ki teh težav ni poznala, pa je izgubila dinamicen nagovor diagonalno pozicioniranih nadstreškov in dobi-la dvokapno streho. Nekdaj odprto pritlicje je neprimerno zastekljeno, prav tako pasovi oken v nadstropjih. Žal bi še lahko naštevali ... In to kljub dejstvu, da je Novak znal narediti ravno streho, ki ni pušcala, in hišo, udobno za bivanje. Tako se je v obeh primerih potrdila zgodba o padcu iluzij, ki sledi preveli­kim pricakovanjem in obljubam – te je zbujala zamisel o novem, modernem in znanstvenem svetu, ki ga je modernizem skušal udejanjiti. A omenjena arhitek­turna izziva sta potekala na razlicnih ravneh: v prvem primeru tehnicno znanje arhitekta ni bilo doraslo zahtevni izvedbi, v drugem je unicevanju botrovala neu­mnost in neznanje novih lastnikov in uporabnikov. Modernizma seveda ni brez konservativizma, sta par, nekakšen jing in jang, drug drugemu pogoj. Plecnik in Novak, ki sta se srecala v Bogojini, na eni strani zrel umetnik, na drugi mlad, za avantgardno arhitekturo vnet fant, sta šla vsak svojo arhitekturno pot. A skupno jima je bilo prepricanje, da ima arhitektura poslanstvo in moc, da naredi življenje boljše in lepše. Skupna jima je bila tudi vloga arhitekta, ki je dal svojemu mestu neizbrisen pecat. Miha Dešman Because it is also true that on the fringes, everything happens in a more extreme, even grotesque way (Wallerstein, 19771), Feri Novak's architectural ideas, which would have been a hard sell in Ljubljana, found willing clients in Murska Sobo­ta: on the one hand, they were more open to revolutionary ideas, and less cautious and experienced on the other. The proximity to Zagreb is also likely to have played a role, since unlike Ljubljana, Zagreb was much more in favour of architectural globali­sation and the International Style. Novak's personal development describes an arc which starts with his working on the building site of Plecnik's church in Bogojina, where Novak did manual labour as a young masonry apprentice in the early 1920s, and continues with his education at the technical secondary school in Ljubljana, where he came into contact with the Slovene avant-garde (Cernigoj and Ferdo Delak). It seems that in Ljubljana, Novak was also acquainted with and excited by the ideas and pioneers of the Modernist movement, Behrens, Loos, and Le Corbusier. Later, he found his way to two out of the three men: first, he studied under Behrens at the academy in Vienna between 1930 and 1933, while in 1939, he left for Paris to work at Le Corbusier's studio. On returning, he entered the Vienna College of Technology for the second time, where his studies were interrupted in 1940 by the outburst of World War 2. Novak was not interested in the local centres, Ljubljana, Zagreb, or Budapest. The Ljubljana architectural school, both Plecnik's and Vurnik's course, must have been too conservative for him. Together with his clients, he wanted to reach into the core of modernity, and he attempted to do that by breaking up the self-contented and complacent local scene and affiliating with the global architectural avant-garde. Unlike the architects working in Ljubljana, who were influenced predominan­tly by Behrens and Loos, Novak adopted certain Corbusier's design principles very lite­rally in his pre-World War 2 architectures: house on pilotis, ribbon windows, flat roof with a terrace, and a free plan. This resulted in houses combining an open ground floor with an upper living volume supported by elegant thin concrete columns, flat roofs and large ribbon windows. In this, he followed the doctrine which claimed that a new ar­chitecture requires a new kind of people who will lead a liberated life without prejudice and the ballast of tradition. This standpoint is found in the very foundation of the ae­sthetic of Modern architecture, which demanded that form follows function, meaning that the origin of a building's beauty is in its material and construction which must therefore not be hidden, leading to the absence of any ornamentation. Modernist de­sign of space follows the principle of rationality, it is derived from function, which is why it is also called Functionalism. It is characterised by utter rationality of dimensions and a separation of spaces (equally on the level of a single apartment and that of a city) according to their function, dedicating each space to only one activity (zoning). Villa Savoye is regarded both as a superb embodiment Le Corbusier's ar­chitectural theory and as a paragon of Modernist beauty. Especially in designing Villa Šerbec during his stay in Paris, Feri Novak tried to follow similar principles. Le Corbusier's villa - unlike Novak's - did not bring very much joy to the owners. The lea­king roof, overheating, lack of comfort and rapid deterioration persisted as its faults. In her well-known letters, full of frustration, Mme Savoye describes how the roof is leaking in several places and how it is impossible to live a normal life in the villa. Today, Villa Savoye stands renovated and shines in its original form, also with the help of contemporary hi-tech materials and details. But Villa Šerbec, which never experienced such problems, lost its dynamic communicative power of diagonally-po­sitioned canopies, and received a gable roof in turn. The once open ground floor has been unsuitably glassed in; the ribbon windows in the upper floors have also been changed. And so on, despite the fact that Novak knew how to make a flat roof that didn't leak, and a house that was comfortable for living. Both cases, therefore, present a confirmation of the story of fallen illusions, a necessary aftermath of over-optimistic expectations and promises fuelled by the idea of a new, modern and scientific world, which Modernism tried to realise. But the stories of these two sets of challenges have unfolded on very different planes. In the case of Villa Savoy, the technical prowess of the architect did not measure up to the demanding realisation, while the destruction of Villa Šerbec was brought about by senselessness and ignorance of the new owners and users. There is no Modernism without conservatism, obviously - they are a pair, a sort of yin and yang, either a precondition for the other. Plecnik and Novak, who met in Bogojina, one a mature artist, the other a young lad with a keen interest in avant­-garde architecture, went their separate architectural ways. But they shared a convic­tion that architecture has a mission and possesses the power to make life better and more pleasant. And they had another thing in common: the role of an architect who left an indelible mark on their city. Zgodovina Arhitekt Feri Novak v Le Corbusierovem ateljeju na rue de Sčvres 35 v Parizu Bogo Zupancic Clanek se z naslovom navezuje na pariško obdobje arhitekta Ferija Novaka (1906–1959)1, vendar se osredoto-ca tudi na njegova šolska in študijska leta. Nekoliko bolj podrobno sta predstavljeni prvo obdobje – cas šolanja, sprva na Stavbno rokodelski šoli (SRŠ)2 in kasneje na Tehniški srednji šoli v Ljubljani (TSŠ)3, ki še ni bilo raziskano – ter tretje obdobje – cas izpopolnjevanja v Parizu. Z njima sem se že ukvarjal. Nekoliko manj popolno sta predstavljeni, prav zaradi pomanjkanja podatkov, drugo obdobje – cas študija na Dunaju na Akademiji za likov-no umetnost (AdBK)4 – in cetrto obdobje – cas študija na Tehniški visoki šoli (THS)5, prav tako na Dunaju. Vsa štiri obdobja so pomembna za razumevanje arhitektovega dela in pomena v Prekmurju, Sloveniji in Evropi. 1 Sl. 1: Arhitekt Feri Novak, 4. septembra 1941. Vir: iz arhitekturne zbirke MAO, arhiv arhitekta Ferija Novaka. Sl. 2: Prednja stran vabila za razstavo Plecnikovi študenti pri Le Corbusieru in arhitekt Feri Novak v Murski Soboti, razstavo sta oblikovala Primož Pislak in Matej Zorec, vabilo pa oblikovalec Primož Pislak. Vir: iz arhitekturne zbirke MAO, arhiv arhitekta Ferija Novaka. Dvomi in dokazi Nekateri slovenski umetnostni in arhitekturni zgodovi­ narji ter arhitekti v clankih omenjajo prekmurskega arhitekta Ferija Novaka v kontekstu slovenskih arhitek­ tov, ki so se izpopolnjevali v ateljeju guruja moderne arhitekture Le Corbusiera in njegovega bratranca Pier-ra Jeannereta v Parizu na rue de Sčvres 35 ali »35 S«.6 V clankih je (bilo) zapisanih vec netocnosti glede števi-la arhitektov in casa njihovega bivanja v Parizu; zapisi so bili verjetno osnovani na ustnem izrocilu in ob ne­popolnem pregledu literature in vecinoma brez nava­janja virov. Maloštevilnim poznavalcem so bila znana nekatera dejstva,7 ki potrjujejo delovanje Ferija Nova-ka v ateljeju, ceprav o njem v crni knjigi,8 ki jo hrani ustanova Le Corbusier (FLC)9 v Parizu, ni prav nobene­ga zapisa. To je vnašalo nelagodje ali vsaj dvom pri na­vedbi arhitekta Ferija Novaka med slovenskimi arhi­ tekti, povezanimi z arhitektom Le Corbusierom. V casu priprav na razstavo Plecnikovi študenti pri Le Corbusieru (Galerija Vžigalica, Ljubljana, 2007)10 mi je edini takrat še živeci slovenski (in tudi jugoslovanski) arhitekt, ki je delal v Le Corbusierovem ateljeju, Mar-ko Župancic,11 v pogovoru potrdil Novakovo priso­tnost v pariškem ateljeju, vendar dokazov prav tako ni imel. Arhitekta Ferija Novaka sem tako na razstavi predstavil s krajšim tekstom, kar se je tudi obrestova-lo – ena od obiskovalk me je opozorila na potrdilo, ki ga je hranila dr. Pavla Sedlacek Pajas iz Zagreba, sicer sestra Ferijeve žene dr. Mileve (Leice), doma iz Raden­cev.12 Originalno potrdilo s podpisom arhitekta Le Corbusiera, ki mi ga je kmalu po srecanju na omenjeni razstavi dovolila preslikati ter uporabljati v znanstve­noraziskovalne namene, je neizpodbiten dokaz Nova-kove prisotnosti v ateljeju »35 S«.13 Arhitekt Feri No­vak je bil torej tretji slovenski arhitekt ali peti Slove­nec po vrsti (ce dodamo še dva slovenska inženirja), ki je prestopil prag slavnega ateljeja v Parizu. Sledilo jim je še pet Plecnikovih diplomantov. Odkritje potrdila je bilo povod, da sem v sodelovanju AML in Pokrajin-skim muzejem Murska sobota (PMMS) pripravil raz­stavo in predavanje Plecnikovi študenti pri Le Corbusi­eru in arhitekt Feri Novak (Pokrajinski muzej Murska Sobota, 2008).14 Posebnež z roba Prekmurski arhitekt Feri Novak ima med slovenskimi arhitekti, ki so delali v pariškem ateljeju »35 S«, po­sebno mesto. Ne vklaplja se v splošno, tipicno podobo slovenskih arhitektov, ki so se odšli izpopolnjevat v sloviti pariški arhitekturni atelje vecinoma iz Plecniko­vega seminarja, takoj po koncanem študiju na oddel­ku za arhitekturo Tehniške fakultete Univerze kralja Aleksandra v Ljubljani (OzA TF UL)15 konec 1930-ih. Vodila jih je želja, da se seznanijo z modernimi dogaja­nji v arhitekturi, saj jih je Plecnik ucil predvsem klasic­nih prvin in principov. Razen arhitektov Marjana Tepi­ne in Edvarda Ravnikarja so vsi pridobili štipendijo francoske vlade za obdobje okoli 8 mesecev. Priporo-cila jim je napisal prof. Jože Plecnik, sicer ne ravno nav­dušen nad arhitektom Le Corbusierom in njegovimi funkcionalisticnimi deli, ki jih je imel za hladne. Vzrok za podelitev štipendij francoske vlade (o njih so odlo-cali v Beogradu) Plecnikovim diplomantom je iskati zelo verjetno v dejstvu, da je Plecnik odklanjal hono­rar za nacrte in dela, povezana s kraljevo rezidenco na Bledu, kraljevo lovsko koco v Kamniški Bistrici itd. Na ta nacin so se mu želeli vsaj delno oddolžiti. Prvi je na vrata pariškega »35 S« potrkal arhitekt Mi-roslav Oražem, ki je bil v ateljeju dvakrat, prvic krajše obdobje že aprila leta 1929 in drugic s francosko šti­pendijo v študijskem letu 1930/31. Sledili so mu fran­coski štipendisti Milan Sever (1933/34), Hrvoje Brncic (1938/39), Jovan Krunic in Marko Župancic (oba 1939/40) ter brez štipendije Marjan Tepina (novem­ber 1938–junij 1939), Jovan Krunic (november 1938– sredina februarja 1939) in Edvard Ravnikar (sredina februarja 1939–zacetek junija 1939). Poleg omenje­nih, pri Plecniku izšolanih arhitektov so v atelje prišli še gradbeni inženir Janko Bleiweis, arhitekt Feri No­vak in stavbenik gradbeni inženir Fran Tavcar. (Slednji je zaradi pomanjkanja podatkov precejšnja neznanka, njegova usoda pa je prav tako povezana z arhitektom Ferijem Novakom, kar bom pojasnil v nadaljevanju.) Skratka, arhitekt Feri Novak je prišel v Pariz drugace kot ostali – z roba slovenskega etnicnega ozemlja, iz odmaknjenega Prekmurja, ki je bilo po prvi svetovni vojni prikljuceno državi SHS, iz nekaj tisoc ljudi velike Murske Sobote, kjer je deloval kot mestni arhitekt po koncanem študiju na AdBK na Dunaju pri prof. Petru Behrensu. Novak se je strokovno postopoma razvijal v svetu moderne arhitekture: od v modernizem usmerjenih uciteljev na TSŠ v Ljubljani, kot so bili konstruktivist Avgust Cernigoj, arhitekta Herman Hus in Rado Kregar, do spoznanj pri arhitektu prof. Petru Behrensu na AdBK na Dunaju in na koncu do idej pri guruju funkcionalisticne arhitekture Le Corbusieru v Parizu. Novak je bil vseskozi modernist, ostali sloven-ski arhitekti pa so naredili prehod od klasicnih osnov k moderni arhitekturi: na izpopolnjevanje v franco­sko metropolo so prihajali iz Plecnikovega seminarja, iz Tehnike, in prav vsi iz Ljubljane. Bili so iz (srednje) premožnih ljubljanskih družin in imeli praviloma šti­pendije francoske vlade. Arhitekt Feri Novak pa je iz­hajal iz skromnih razmer, iz robnega Prekmurja in bil brez štipendije. Preden preidem na izpopolnjevanje arhitekta Novaka v ateljeju »35 S«, je smiselno osve­tliti nekatere poudarke iz njegovega življenja in dela pred od-/prihodom v Pariz. Med Ljubljano, Dunajem, Mursko Soboto in Parizom ter ponovno Dunajem 1. obdobje: na Stavbno rokodelski šoli in Tehniški srednji šoli v Ljubljani Po zelo zgodnji smrti oceta Jožeta se je mati Sidonija drugic porocila, za Novaka pa je skrbela babica Ana Vida, ki mu je izdatno pomagala v casu šolanja in ka­sneje študija.16 Iz podatkov, objavljenih v Izvestjah TSŠ v Ljubljani, Spominski knjigi 1888–193817 in iz ar­hivskega gradiva o TSŠ v ZAL, je mogoce bolje osvetli-ti Novakovo obdobje šolanja v Ljubljani 1924–1930. Feri Novak se je po koncani 4-razredni mešcanski šoli v Murski Soboti vpisal na SRŠ v Ljubljani na pripra­vljalni tecaj (šolsko leto 1924/25) in obiskoval prvega (1925/26),18 drugega (1926/27) pa ni niti zacel, ker se je prepisal v prvi letnik na arhitektonsko-gradbeni oddelek TSŠ v Ljubljani.19 V glavnem katalogu prvega tecaja SRŠ 1925/26 piše,20 da je njegov materin jezik madžarski, vera pa rimokatoliška. Izvemo še, da je bil njegov oce, že pokojni, Jožef Novak zidarski mojster, mati Sidonija pa posestnica. Stanovali so v Murski So-boti 126. Pocitniško in drugo prakso je opravljal v le­tih 1921–23 pri stricu Francu Novaku, zidarskem moj­stru iz Dobrovnika; pri njem je leta 1924 tudi postal zidarski pomocnik in še naprej delal. Pouk na SRŠ se je zakljucil že 31. marca, na TSŠ pa konec junija, poci­tniški cas je Novak zelo verjetno preživljal ob zidar­skem delu po gradbišcih v Prekmurju. V pripravljalnem tecaju SRŠ (1924/25) je bil njegov razrednik Ivan Žnidarcic, ki je pouceval prostorocno risanje, v prvem tecaju SRŠ (1925/26) pa inž. Rudolf Škof. V 1. letniku arhitektonsko-gradbenega oddelka TSŠ (1926/27) sta bila njegova razrednika ucitelja matematike in fizike, najprej prof. Mihajlo Presl, ki ga je po upokojitvi konec aprila 1927 nadomestil su­plent Miho Ribaric. V 2. letniku je bil njegov razrednik arhitekt asistent Herman Hus, v 3. pa najprej Hus, ki je medtem postal suplent, od 8. aprila 1929 dalje pa arhitekt prof. Rado Kregar, ki je ostal Novakov razre­dnik tudi v 4. letniku. 1 V uradnih slovenskih dokumentih je Feri Novak naveden kot Franc, v nemških pa kot Franz. 2 V nadaljevanju SRŠ. 3 V nadaljevanju TSŠ. 4 Nem. Akademie der Bildenden Künste, v nadaljevanju AdBK. 5 Nem. Technishe Hochschule, v nadaljevanju THS. 6 Arhitekt Feri Novak je predstavljen v geslu avtorice Metke Hari v Enciklopediji Slovenije 8, Nos–Pli, 1994, str. 17, omenjen pa je tudi v geslu francosko-slovenski odnosi v Enciklopediji Slovenije 3, Eg–Hab, 1987, str. 146. V clankih ga omenjajo umetnostni zgodovinarji Stane Bernik, Damjan Prelovšek in drugi ter arhi­tekti Andrej Hrausky, Tine Kurent, Marjan Mušic itn. 7 Tu mislim na clanek Franc ZADRAVEC: Franc Novak o Vorancu, Prežihov zbornik, Maribor: Založba Obzorja 1957, str. 106, pa tudi na kopije pariških pisem arhitekta Ferija Novaka v Mursko Soboto, ohranjene v AML (danes MAO), ki jih je pridobila ume­tnostna zgodovinarka Metka Hari, in na navedbe arhitektke Tanje Borovšak v diplomski nalogi Arhitekt Franc Novak 1906– 1959, Življenje in delo, FAAG Arhitektura 1992. Spoznanja sle­dnje so bila objavljena v clanku Arhitekt Franc (Feri) Novak, Ljubljana: Arhitektov bilten 117/118, oktober 1993, str. 48–55. 8 V Crno knjigo ali fr. Livre noir, ki jo hranijo v FLC v Parizu, so se vpisovali arhitekti, ki so delali pred drugo svetovno vojno v ate-ljeju Le Corbusiera in Pierra Jeanerata v Parizu na rue de Sčvres 35. Poleg datuma, šifre projekta ali projekta so se tudi podpisa­li, vcasih sami, veckrat kdo drug v njihovem imenu. V obdobju, ko je delal v ateljeju arhitekt Feri Novak, ni nobenega vpisa, kar dokazuje, da vpisi niso bili redni. Pri prepisovanju podatkov in identifikaciji avtorjev iz crne knjige je prišlo kasneje do številnih napak, tako je denimo arhitekt Marko Župancic identificiran kar dvakrat, enkrat kot Zupancic in drugic kot Zupo. 9 Fr. Fondation Le Corbusier, v nadaljevanju FLC. 10 Razstavo v galeriji Vžigalica na Trgu francoske revolucije v Lju­bljani je pripravil Arhitekturni muzej Ljubljana (AML), danes Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO), v sodelovanju s Francoskim inštitutom Charles Nodier v Ljubljani, danes Fran-coski inštitut v Sloveniji, in Mestnim muzejem Ljubljana, danes Muzej in galerije mesta Ljubljane (MGML), z naslovom Plecni­kovi študenti pri Le Corbusieru, katere kustos sem bil. Ob priso­tnosti francoske veleposlanice v Sloveniji Chantal de Bourmont in ljubljanskega župana Zorana Jankovica je bila svecano odprta 29. maja, potem pa še vse do 20. junija 2007. 11 Z arhitektom Markom Župancicem sem se leta 2006 in v zacet­ku leta 2007 v okviru priprav na razstavo Plecnikovi študenti pri Le Corbusieru veckrat srecal. Žal takrat nisem dosti vedel o te­matiki in mu nisem mogel zastavljati tehtnih vprašanj. Arhitekt Župancic je umrl 24. aprila 2007, dober mesec pred odprtjem razstave. 12 Ceprav mi je dr. Pavla Sedlacek Pajas v telefonskem pogovoru obljubila, da bo potrdilo (fr. Certificat) darovala AML, se je pre­mislila in napovedala, da ga namerava darovati necaku svojega pokojnega moža. 13 Kopijo potrdila hranijo tudi v FLC v Parizu, vendar je brez podpi­sa arhitekta Le Corbusiera, kar mi je potrdila tudi Isabelle Godi­neau iz te ustanove v e-pismu oktobra 2016. 14 Odprtje razstave in predavanje sta bila 21. junija, razstava je bila na ogled do 7. septembra 2008. 15 V nadaljevanju OzA TF UL ali smiselno del te kratice. 16 To mi je v pogovoru potrdil sin prekmurskega stavbenika Štefa­na Mesarica, prav tako Štefan Mesaric, s katerim sem se nekaj­krat srecal. 17 Spominska knjiga 1888 –1938, Ljubljana: Državna tehniška sre­dnja šola 1938. 18 Izvestje 1924./1925, Tehniška srednja šola v Ljubljani, Ljublja­na: Tehniška srednja šola 1925, str. 41. 19 Za arhitektonsko-gradbeni oddelek TSŠ obstaja vec razlicnih iz­razov, kot so arhitektonsko-gradbeni odsek TSŠ, Višja stavbna šola in Gradbena srednja šola. 20 SI ZAL LJU 212, Tehniška srednja šola v Ljubljani, t. e. 13., Glavni katalog prvega tecaja stavbno-rokodelske šole 1925/26, Franc Novak. Zgodovina Sl. 3: Na perspektivni risbi stavbe je arhitekt Dragutin Fatur zapisal ime Cernigoj. Vir: iz revije: Arhitektura 6, 1932, str. 175. Fatur je sicer želel nadaljevati konstruktivisticno tradicijo Avgusta Cernigoja na TSŠ v Ljubljani, vendar dalec od in brez karizme, ki jo je imel Cernigoj. Sl. 4: Avgust Cernigoj, Avtoportret, 1939. Vir: iz knjige: 150 let fotografije na Slovenskem 1919–1945, Ljubljana, Mestna galerija in Arhitekturni muzej Ljubljana, 1989, str. 102. Sl. 5: Stavba Stavbne rokodelske šole in Tehniške srednje šole na Aškercevi cesti v Ljubljani. Vir: iz arhitekturne zbirke MAO, arhiv Ivana Šubica. V 1. letniku je stanoval pri šolskem slugi Jakobu Žele­zniku,21 torej kar na TSŠ na Aškercevi cesti 9, v 2. in 3. letniku pri ucitelju Viktorju Lapajnetu v sklopu vrtne­ga naselja hiš Stan in dom ob Tržaški cesti.22 V 4. letni­ku je živel pri uradniku tobacne tovarne Ivanu Anticu na Rimski cesti 7, torej v bližini TSŠ. Novak je od še­stih let šolanja v Ljubljani kar 4 leta stanoval v prosto­rih TSŠ ali neposredni bližini. TSŠ je bila blizu »Tehnike« ali TF UL na Aškercevi ce­sti, kjer sta poucevala vsak v svojem seminarju arhi­tekta prof. Ivan Vurnik in uveljavljeni prof. Jože Plec­nik. Med sosednjima šolama je prišlo tudi do prenosa znanj, ceprav vpis dijakov TSŠ na OzA TF UL ni bil mo-žen. Na TSŠ so poucevali tako Vurnikovi kot Plecniko-vi diplomanti ter tudi profesorji, suplenti in asistenti, ki so koncali študij arhitekture na Dunaju in v Pragi.23 Skratka, ucno osebje TSŠ je bilo iz vseh koncev nekda­njega avstro-ogrskega cesarstva, v novoustanovljeni državi SHS, kasneje kraljevini Jugoslaviji, so bili moc­no prisotni (jugo)slovanstvo, francoski vpliv, ruski emigranti itn. Iz ohranjenih spriceval je sklepati,24 da je bil Novak dober v strokovnih predmetih in pri obvezni pocitni­ški praksi, manj pa v matematiki, fiziki, nekaterih manj pomembnih strokovnih predmetih in jezikih, tudi francošcini. Navedimo nekaj dejstev iz tistega obdobja, ki bi bila zanimiva za strokovno formiranje Ferija Novaka. Ko je obiskoval pripravljalni tecaj SRŠ, je bil Novakov ucitelj prostorocnega risanja Ivan Žnidarcic, njegov asistent pa nihce drug kot slikar Avgust Cernigoj (k njemu se bom še povrnil). Tehnicno risanje in projekcijski nauk je pouceval Ernest Cigoj, sicer predmetni ucitelj za po­hištveno in stavbno mizarstvo. Med Novakovimi uci­telji v 1. tecaju SRŠ (1925/26) zasledimo arhitekte Dragotina Faturja (stavbno oblikoslovje, gradivoznan­stvo), Stanislava Rohrmana (stavbno oblikoslovje), Hermana Husa (stavbno oblikoslovje), Otona Greben-ca (prostorocno risanje), Ivana Žnidarcica (tehnicno risanje in projekcijski nauk) ... »V decembru 1925. in januarju 1926. je imel prof. ing. arch. Kregar Rado za ucence (ucenke) zavoda vrsto predavanj o mednaro­dni razstavi dekorativne umetnosti v Parizu in posebej o jugoslovanski obrtni umetnosti in o naši udeležbi na razstavi v Parizu.«25 Takrat je bil Novak gotovo v Lju­bljani in morda je predavanja obiskoval. Marca 1926 je bila v Ljubljani 2. razstava arhitekture in casnik Ju­tro26 je objavil govor arhitekta Rada Kregarja.27 Razsta­vljali so prof. Kregar, njegov asistent Ivo Spincic in nju­ni dijaki višje stavbne šole TSŠ v Ljubljani. Septembra 1926 so na velesejmu v paviljonu K v okviru razstave Upodabljajoca umetnost28 razstavljali štirje arhitekti: Fatur, Kregar, Hus, Spincic. Leta 1927 so na velesejmu razstavljali arhitekti v nekoliko spremenjeni zasedbi: Fatur, Hus, Spincic, Šubic. V 1. letniku (1926/27) je bil asistent pri predmetih nadzemno stavbarstvo ter stavbno risanje in risanje osnutkov arhitekt Herman Hus, prostorocno risanje pa je Novaka vse do 4. letni­ka ucil slikar Anton Gojmir Kos. Od 25. februarja do 11. marca 1928 je bila v Jakopicevem paviljonu »Raz­stava csl. (ceškoslovaškega, op. p.) stavbarstva«.29 Is-tega leta je bila na velesejmu razstava Slovenska mo-derna umetnost 1918/28. V 2. letniku (1927/28) je bil ucitelj pri predmetih nadzemno stavbarstvo ter stavb-no risanje in risanje osnutkov prav tako arhitekt, tedaj že suplent, Herman Hus. V 3. letniku je v 2. polletju oziroma od 8. aprila 1929 naprej Husa zamenjal prof. Rado Kregar, ki je Husa nadomestil tudi pri predmetu stavbno oblikoslovje in nauk o slogih. Kregar je bil No-vakov ucitelj pri že navedenih dveh strokovnih pred­metih tudi v 4. letniku (1929/30), predmet stavbno oblikoslovje in nauk o slogih pa je prevzel arhitekt su­ plent Miroslav Kos. Med Novakovimi ucitelji bi izpostavil honorarno na­stavljenega asistenta pri prostorocnem risanju v pri­pravljalnem tecaju SRŠ slikarja Avgusta Cernigoja, potem arhitekta asistenta oz. suplenta Hermana Husa30 in arhitekta prof. Rada Kregarja.31 Zanimivo bi bilo vedeti, ali je Novak ohranil stike z ucitelji na TSŠ, denimo Husom, Kregarjem, Faturjem, Rohrmanom in Kosom, tudi kasneje. To bi bilo mogoce razbrati iz korespondence, ki pa ocitno ni ohranjena in/ali javno dostopna! Edini Slovenec na nemški šoli Bauhaus v Weimarju je bil slikar Avgust Cernigoj. Cernigoj je bil od 14. febru­arja do 30. junija 1925, torej kratko obdobje, asistent na SRŠ in TSŠ.32 Kakšen je bil osebni stik med Cernigo­jem in Novakom, ne vemo, je bil pa vsekakor v casov­nem oziru kratek, torej le slab mesec in pol, saj je bilo Novakovo tecajno spricevalo na SRŠ napisano že 27. marca 1925. Vendar je tudi kratko srecanje lahko po­membno! Ravnatelj TSŠ Jožef Reisner je konec avgu­sta 1925, torej tik preden se je Novak vpisal v 1. tecaj SRŠ, slikarja Avgusta Cernigoja prijavil policiji zaradi komunisticnega casopisa, naslovljenega na Cernigoja na TSŠ, in mu ni želel podaljšati honorarnega dela na SRŠ in TSŠ. Cernigoj je zato moral zapustiti Ljubljano in se vrniti v rodni Trst, kjer je nadaljeval delo in se razvil v vodilno osebnost t. i. tržaškega konstruktivizma. Cernigoj je na TSŠ navdušil nekatere ucence, kot so Ivo Spincic, Jože Mesar, Jože Šenk, Zorko Lah idr., za avantgardne ideje in delovanje. Po prihodu iz šole Ba­uhaus v Ljubljano leta 1924 je avgusta organiziral raz­stavo v telovadnici TSŠ z dovoljenjem ravnatelja inž. Lea Novaka in imel zasebno arhitekturno šolo v pro- storih nekdanje gostilne Za gradom 3. Naslednje leto (1925) pa je imel od 5. do 19. julija razstavo v Jakopi-cevem paviljonu. Ker sta bili obe razstavi med šolskimi pocitnicami, lahko domnevamo, da si jih Feri Novak ni ogledal, je pa o njih gotovo kaj slišal. Avantgardni duh Cernigoja in posledicno šole Bauhaus, ki je vznemiril ljubljanske umetniške kroge, je bil gotovo ali vsaj zelo verjetno navzoc na TSŠ v casu šolanja Ferija Novaka. O avantgardi, o konstruktivistu slikarju Avgustu Cer­nigoju in njegovih privržencih, reviji Tank in tržaškem konstruktivizmu so podrobno pisali številni umetno­stni zgodovinarji.33 Opisali so njihov pomen s poudar­kom, da je treba odlocno, tudi revolucionarno, ce bi bilo to nujno, pomesti s staro navlako v družbi in umetnosti ter vse zaceti znova ... V reviji Tank, prvo številko je izdal Ferdo Delak 30. oktobra 1927, so na­vedeni med uglednimi imeni tudi slovenski arhitekti Dragotin Fatur, Herman Hus, Ivo Spincic, Ivan Poljak, Zorko Lah, tudi Rado Kregar. S kom se je Novak v casu šolanja na SRŠ in TSŠ družil, katere razstave je obiskal v sklopu šolskih ekskurzij, zasebno ali s prijatelji, kaj ga je privlacevalo in/ali vplivalo na njegov osebnostno-strokovni razvoj, ob pomanjkanju podatkov in pricevalcev danes težko potrdimo. Lahko pa marsikaj sklepamo! Med njego­vimi sošolci bi omenil kasnejšega akademskega sli­karja Karla Jakoba.34 Ali je imel Novak stike z arhitek­toma Ivom Spincicem in Jožetom Mesarjem, ni zna-no. Na AdBK pri prof. Petru Behrensu sta že pred Novakom študirala Spincic (vpisal se je 1922) in Me-sar (1925) s TSŠ. Novak je poleti leta 1930 zakljucil šolanje na arhitektonsko-gradbenem oddelku TSŠ z dobrim uspehom.35 Leto kasneje pa sta Spincic in Mesar izdala knjigo Stanovanje, v kateri sta priredila Le Corbusierov manifest s petimi tockami funkciona­listicne arhitekture iz leta 1927. Novak tudi ni bil edini dijak s TSŠ, ki se je izpopolnje-val pri Le Corbusieru. Pred njim je delal v ateljeju ar­hitekt Milan Sever (1904–1962), ki je po koncani TSŠ (1923) opravil maturo še na ljubljanski realki (1928) in se vpisal na OzA TF v Plecnikov seminar, diplomiral pri njem in v študijskem letu 1933/34 s francosko šti­pendijo odšel na izpopolnjevanje v Pariz. Prav tako kot Sever se tudi Novak po koncani TSŠ ni mogel vpisati na Tehniko ali OzA TF UL, saj so se na­njo lahko vpisali samo tisti, ki so koncali realko ali kla-sicno gimnazijo. Odlocitev za nadaljevanje študija na dunajski AdBK tako ni bila težka. 21 Najprej je naveden kot uslužbenec, potem kot šolski sluga in nato kot strojnik na TSŠ v Ljubljani. 22 Vec o vrtni koloniji hiš, stanovanjski zadrugi, graditeljih in sta­novalcih je mogoce prebrati v: Bogo ZUPANCIC, Vecerna sonata na Idrijski ulici (Usode ljubljanskih stavb in ljudi 49–72), Ljublja­na: KUD Polis 2007, str. 28–33. 23 Denimo prof. Rado Kregar na THS in njegov asistent Ivo Spincic na AdBK ter prof. Rudolf Treo, ki pa študija arhitekture pri prof. Ottu Wagnerju na AdBK ni koncal. Arhitekt Vladimir Šubic je študij arhitekture koncal na nemški TVŠ v Pragi in bil suplent na TSŠ do sredine aprila 1926. 24 SI ZAL LJU 212, Tehniška srednja šola v Ljubljani, t. e. 9, 13, 20, Franc Novak. 25 Izvestje 1925./1926., str. 15. 26 Naša novejša arhitektura, Ljubljana: Jutro VII, 69, 25. marec 1926, str. 11. 27 Kregar v tem govoru poudarja prenos znanj arhitektov prof. Plecnika in prof. Vurnika preko njunih diplomantov, ki so zaceli poucevati na TSŠ, kot tudi pomen konstruktivista Avgusta Cerni­goja ter prvega ucenca TSŠ Iva Spincica, ki je koncal na dunajski AdBK študij pri prof. Behrensu, za katerega Kregar pravi, da je krenil v konstruktivisticno smer in smer moderne arhitekture. 28 Ljubljana v jeseni, Ljubljana: Slovenski narod LIX, 201, 5. sep­tember 1926, str. 3. 29 V. Š., Ob razstavi csl. stavbarstva v Ljubljani, Ljubljana: Jutro IX, 50, 28. februar 1928, str. 10. 30 Arhitekt Herman Hus (1896–1960) je diplomiral leta 1927 pri prof. Ivanu Vurniku, ceprav je bil sprva Plecnikov študent. Hu­sov opus je obsežen in raznolik ter obsega natecajne projekte, izvedena dela, publicisticno, razstavno in pedagoško dejavnost. Ukvarjal se je z oblikovanjem, arhitekturo in urbanizmom, spe­cializiral pa se je za gradbeno akustiko. Med izvedenimi deli arhitekta Husa v casu šolanja Ferija Novaka na TSŠ, torej do poletja 1930, bi izpostavil Mestno kopališce na Felberjevem (Mariborskem) otoku, osnovno in mešcansko šola v Škofji Loki, hotel Stara pošta v Kranju, Park hotel na Bledu, hotel Jekler na Bledu, Kazino na Bledu, grajsko kopališce na Bledu, mladinski dom z gledališcem in cerkvijo v Bratislavi itn. 31 Arhitekt Rado Kregar (1893–1962) je diplomiral leta 1913 na dunajski THS. Uspešen je bil na natecajih, izvršil je vec vecjih projektov, kot denimo leta 1921, ko je zasnoval in zvedel lju­bljanski velesejem skupaj z arh. Josipom Costaperario, in hotel Miklic v Ljubljani, ukvarjal se je s scenografijo, gledališko kriti­ko, arhitekturno teorijo in publicistiko. Leta 1925 se je s scenic­nimi osnutki udeležil mednarodne razstave dekorativne ume­tnosti v Parizu, o kateri je imel vec predavanj. Pouceval je na umetniški šoli Probuda, TSŠ ter napisal vec knjig. Njegov obse­žen in raznolik opus še ni bil celovito predstavljen in ovredno-ten. Kregar se je zavzel, da honorarno zaposlijo A. Cernigoja na TSŠ v Ljubljani. 32 SI ZAL LJU 212, Tehniška srednja šola v Ljubljani, t. e. 141, Ucno osebje C–F, (Cernigoj). Dopis z dne 1. aprila 1925: Cernigoj je bil asistent 8 ur tedensko pri prof. Žnidarcicu na SRŠ v okviru pri­pravljalnega tecaja (sic!, op. p.) in 3 ure tedensko na Višji stavb­ni šoli v prvem letniku TSŠ, 2 uri tedensko je bil asistent pri prof. Kregarju v drugem letniku Višje stavbne šole TSŠ in 4 ure prav tako pri Kregarju v cetrtem letniku. 33 Peter KRECIC, Slovenski konstruktivizem in njegovi evropski okviri, Maribor: Založba Obzorja 1989; Stane BERNIK et al., Tank! Slovenska zgodovinska avantgarda, Ljubljana: Moderna galerija 1998. 34 Slikar Karel Jakob (1908–1981) je bil doma iz prekmurske vasi Lipovci. Akademijo za likovno umetnost je koncal leta 1936 v Zagrebu, kjer sta ga navduševala prof. Ljubo Babic in prof. Ma­rin Tartaglia. 35 Na seznamu absolventov TSŠ, ki so leta 1930 zakljucili arhitek­tonsko-gradbeni odsek, so: 1) Breznik Dušan, 1910, Ljubljana, 2) Cimperman Avgust, 1907, Ljubljana, 3) Gregoric Milan, 1909, Ljubljana, 4) Hilbert Kamil, 1908, Ljubljana, 5) Jakob Karel, 1908, Lipovci, Prekmurje, 6) Kastelic Franc, 1907, Ljubljana, 7) Kurnik Mihael, 1910, Pristava pri Tržicu, 8) Lužar Ladislav, 1908, Izlake, 9) Magister Vinko, 1907, Ljubljana, 10) Novak Franc, 1906, Murska Sobota, 11) Potokar Minka, 1909, Velika Racna pri Ljubljani, 12) Ravnikar Vladimir, 1908, Domžale, 13) Rebec Zofija, 1908, Zdravšcina, 14) Rozman Franc, 1909, Ljubljana, 15) Rudolf Milan, 1910, Ljubljana, 16) Segvic Ida, 1908, Drniš, 17) Slamic Herman, 1906, Podgora pri Gorici, 18) Sršen Ivan, 1911, Radomlje, 19) Steska Vanda, 1909, Kranj, 20) Thon Josip, 1907, Brcko, 21) Žužek Pij, 1908, Kamnik. Povzeto iz Spominske knjige 1888–1938, 1938, str. 148. Sl. 6: Arhitekt Herman Hus, suplent, Novakov razrednik 1926/27 in 1927/28 na TSŠ v Ljubljani. Vir: SI ZAL LJU 212, Tehniška srednja šola v Ljubljani, t. e. 156, Uslužbenski listi A–Ž, Herman Hus. Sl. 7: Arhitekt Rado Kregar, profesor, Novakov razrednik 1929/30 na TSŠ v Ljubljani. Vir: iz kartografske in slikovne zbirke NUK. Sl. 8: Arhitekt prof. Peter Behrens. Vir: iz zasebne zbirke, arhiv arhitekta Ferija Novaka. Zgodovina 9 10 Sl. 9: Arhitekt Le Corbusier. Vir: iz Fondation Le Corbusier v Parizu, ©ADAGP. Sl. 10: Nekdanji samostanski hodnik na rue de Sevres 35 v Parizu, kjer sta imela Le Corbusier in njegov bratranec Pierre Jeannarete atelje, fotografija posneta leta 1938 ali 1939, foto Marjan Tepina. Vir: iz arhitekturne zbirke MAO, arhiv arhitekta Marjana Tepine. Sl. 11: Nacrt Tete du Pont de St. Cloud v Boulogne pri Parizu. Vir: iz Fondation Le Corbusier v Parizu, ©ADAGP. Sl. 12: Kopija prijavnice Franca Novaka v Parizu. Vir: iz arhitekturne zbirke MAO, arhiv arhitekta Ferija Novaka. 2. obdobje: študent AdBK na Dunaju in mestni arhitekt v Murski Soboti Podrobno se z dunajskim študijskim obdobjem arhi­ tekta Ferija Novaka nisem ukvarjal, sem pa prebral in pregledal diplomsko nalogo arhitektke Tanje Bo­rovšak.36 Prav tako sem bil med pripravo že omenje­ ne razstave Plecnikovi študenti pri Le Corbusieru in arhitekt Feri Novak v stiku z dr. Ferdinandom Gutchi­jem iz dunajskega univerzitetnega arhiva AdBK, ki mi je posredoval podatke o študijskem obdobju Ferija Novaka. Feri Novak je v šestih semestrih študija v mojstrski delavnici arhitekta prof. Petra Behrensa na AdBK pro-jektiral bolnišnico za Mursko Soboto, turisticni hotel z žicnico v Raxalpu pri Dunaju, Univerzitetni trg in Borzo za Beograd (natecajni projekt), stanovanjski objekt za železnicarje v Sarajevu37 ter zazidalni nacrt za Kahlenberg na Dunaju, kar je vse navedeno v No-vakovi osebni mapi, ki jo hrani arhiv AdBK na Dunaju. Kot diplomsko izpitno delo je projektiral vecnamen­sko dvorano gledališce, ki je lahko tudi kino ali kon­certna hiša. Med študijem na Dunaju je Novak zasno-val v Murski Soboti tri vile: Hirshl/Keršovan (1931), Vucak (1932) in Koltaj (1933), s katerimi je opozoril nase in na modernisticne tendence v svetu, ki jih je zacel prenašati v rodno okolje. S honorarji, ki jih je dobil za zasnove soboških vil, arhitekturnih nacrtov in za izvedena dela, si je gotovo pomagal pri placilu študija in stroških bivanja. V clanku Franc Novak o Vorancu38 izvemo marsikaj zanimivega o Novakovem dunajskem študijskem ob-dobju. Stanoval je skupaj s Prekmurcem Janezom Ti-tanom, študentom medicine. Novak je bil skromen, resen in preudaren clovek, ki »si je kot študent osvojil marksisticno družbeno in svetovnonazorsko misel­nost«. Krajši cas sta v stanovanju skrivala revolucio­narja in kasnejšega pisatelja Prežihovega Voranca/ Lovra Kuharja. V njuno stanovanje ga je bil napotil ali Boris Kidric ali Vito Kraigher, s katerim sta se dobro poznala, ali Krejacic,39 ki je prav tako pred tem nekaj casa živel v njunem stanovanju in je študiral arhitek­turo. Novak v clanku izjavi, »da še danes cuva njego­vo knjigo o socialisticnem urbanizmu«. Med študijem na AdBK se je Novak udeležil skupaj s prof. Behrensom in njegovimi študent(kam)i ekskurzi­je v Prago, kar dokazuje objavljena fotografija v diplo-mi Tanje Borovšak. Po koncani AdBk se je vrnil v Mur­sko Soboto, nato odšel na služenje vojaškega roka in po vrnitvi dobil službo mestnega arhitekta v Murski Soboti. Z deli, ki jih je zasnoval v Murski Soboti, je moc­no spremenil znacaj kraja, ga moderniziral, mu dal nove vsebine. Tako se je težišce/središce iz vecje in bolj razvite Lendave, ki leži tik ob madžarski meji, prema­knilo proti sredini Prekmurja. Po njegovih nacrtih so zgradili objekte, kot so kopališce (1934/35), Delavski dom (1936), plošcad pred soboškim gradom (1937) in drugo. To dogajanje je podrobno opisala umetnostna zgodovinarka Metka Hari v clanku Oris urbanisticnega razvoja Murske Sobote,40 kjer pravi: »Že na Dunaju se je spoznal s takrat izredno popularno atensko konven­cijo in ciamovskim urbanizmom, ki je v tem casu veljal za najbolj napredno in humano urejanje clovekovega življenjskega procesa in okolja. Prvi urbanisticni nacrt za Mursko Soboto je zacel izdelovati in uresnicevati že leta 1932. Iz delno ohranjenega nacrta kot tudi iz ob­stojece pozidave lahko razberemo, da je Novak posku­šal dokaj razkropljeno soboško naselje urediti s pomo-cjo coniranja.« Zapisano v nadaljevanju tudi predstavi in smiselno razloži, vendar vse brez slikovnega gradiva ter brez navajanja virov in literature. Kaj je Novaka vodilo in pritegnilo, da se je v tistem obdobju odlocil za študijsko izpopolnjevanje v Parizu, lahko samo ugibamo. Mogoce ga je nad arhitektom Le Corbusierom navdušil prav prof. Behrens? Le Cor-busier se je namrec dobrih pet mesecev (oktober 1910–marec 1911) izpopolnjeval pri Behrensu v Ber-linu. Po drugi strani je imel prav takrat v francoski prestolnici prijatelje in znance še iz dunajskega štu­ dijskega obdobja, kot so bili Titan, Kraigher, Kidric in tudi Voranc. V tem casu je po moji oceni konceval tudi Sedlackovo vilo v Radencih,41 kar mu je dajalo financno stabilnost, v delu pa je imel nacrte za hišo dr. Šerbca v Murski Soboti. 3. obdobje: v ateljeju rue de Sčvres 35 v Parizu Vprašujem se, kako je Feri Novak prišel v atelje, koli­ko casa je bil v njem, kaj je v njem risal, s kom se je družil v ateljeju in izven njega, ali se je osebno srecal z arhitektom Le Corbusierom? Med delovanjem v ateljeju »35 S« je Novak bival na rue Claude Bernard 90. Vstop v atelje arhitektov Le Corbusiera in njegovega bratranca Pierra Jeannereta mu je »izposloval« Vito Kraigher,42 nadvse vplivna po­liticna osebnost.43 Novak se je znašel v Parizu v zani­mivi družbi slovenskih intelektualcev in revolucionar­jev, ki jih je vecinoma poznal. Arhitekt Feri Novak v Zadravcevem clanku pravi: »Vstop v delavnico zna­menitega francoskega arhitekta mi je izposloval Vito Kraigher, ki je tacas živel v Parizu s svojo ženo Emico. V Parizu je bil tudi Boris Kidric z ženo, dalje precej levo usmerjeni sin bana Serneca (katoliški župnik), inž. Tavcar z ženo (delal je v Le Corbusierovem ateljeju), inž. Gostiša in drugi. Najveckrat smo se sestajali Kra­igher, Kidric, Tavcar in jaz. Z Vorancem in Titanom pa smo se dobili vsaj dvakrat na teden.«44 Novak je v ateljeju pri Le Corbusieru delal dobre tri mesece (11. april–21. julij 1938). Ceprav je v potrdilu navedeno, da je delal v obdobju april–julij 1938, lahko na podlagi datacije potrdila in pisma g. Šerbcu cas nje­govega delovanja dokaj natancno opredelimo. Delal je na vec projektih, v potrdilu sta navedena samo dva. Vsebina potrdila,45 ki ga hrani ali ga je hranila dr. Pavla Sedlacek Pajas v Zagrebu, se glasi: »Potrjujem, da je bil g. Franc Novak, jugoslovanski arhitekt zaposlen v naši delavnici od meseca aprila do meseca julija 1938. Sodeloval je pri raznih tekocih proucevanjih /most St. Cloud v Boulogne-u, urbanizacija mesta Alger-a, itd. / G. Novak nam je nudil svoje sodelovanje vestno ter obžalujemo, da kratek cas, ki ga je pri nas preživel, nam ni dopustil uporabiti še nadalje vse njegove spo­sobnosti. Za gg. Le Corbusier in P. Jeanneret«46 V casu 29. 11. 1937–3. 7. 1938 ni bilo v crni knjigi ateljeja nobenega vpisa, zato ni pricakovati, da bi med vpisanimi zasledili Novaka. Pomagamo si lahko z ohranjenimi pismi,47 ki jih je pošiljal iz Pariza v Prek­murje. Iz pisma narocniku hiše v Murski Soboti, živi­nozdravniku dr. Šerbcu (15. 4. 1938), zvemo: »Že od ponedeljka [11. aprila 1938, op. p.] delam pri Corbu­sieru in sem na oddelku za Regulacijo. Ce se bo ure­snicilo, da dobi Corbusier regulacijo Alžira imam pre­cej šans, da pridem dol. Zdaj delam na regulacijskem Bois de Boulogne v Parizu.« Nekaj podatkov (verjetno gre za ustno izrocilo) o projektih, na katerih je Novak delal pri Le Corbusieru, lahko dobimo še v nekrologu Francu Novaku, ki ga je napisal arhitekt prof. Marjan Mušic v reviji Arhitekt48: »Po odsluženju vojske je po­stal pogodbeni arhitekt soboške obcine in med 1934. in 1938. letom so nastali njegovi prvi vecji nacrti. Po-zneje je odšel v Pariz in je delal leto dni v ateljeju Le Corbusiera [pravilno je nekaj mesecev, op. p.] na na- crtih za Alžir in za most v St. Cloudu v Boulogneu v izpricano zadovoljstvo in s polnim priznanjem velike­ga arhitekta.« V FLC v Parizu obstaja vec knjig z doku­mentiranimi projekti.49 V štirinajsti knjigi je v poglav­ju Aménagement de la tęte du pont du Saint-Cloud, Boulogne-sur-Seine med 63 nacrti gotovo kakšen, ki ga je narisal Feri Novak, vendar je ugotavljanje avtor­stva zapleteno, saj nacrti niso podpisani. Med bivanjem v Parizu je Novak ob delu v ateljeju nacrtoval hišo Šerbec v Murski Soboti, kar dokazujejo ohranjena pisma. Hiša je že za casa gradnje pritegnila veliko pozornost mimoidocih, kar je ocitno iz notice v casopisu Murska krajina. 50 Hiša na kolih, kot so jo po­imenovali, ima vse znacilnosti Le Corbusierove arhi­tekture in vsebuje pet nacel moderne arhitekture. Še vec, mocno spominja na njegovo hišo Cook v Boulo­gne pri Parizu (1926), ki jo je Novak moral videti, saj 36 Tanja Borovšak, Arhitekt Franc Novak 1906–1959, Življenje in delo, diplomska naloga, mentorja prof. dr. Fedja Košir in doc. Crtomir Mihelj, Ljubljana: FAAG Arhitektura 1992. V diplomi je objavljenih nekaj fotografij iz dunajskega obdobja in nekaj foto­grafij indeksa, vendar brez navedbe vira. 37 Na natecaju za idejne skice kolonije Crni vrh, zadruge državnih železniških uslužbencev za preskrbo s stanovanji v Sarajevu, je skupaj z arhitektom Danilom Kocijanom prejel za projekt pod geslom 17.777 tretjo nagrado. Cf. A. N., Natecaji, Zagreb: Gradevinski vjesnik II, 4, april 1933, str. 62. Natecajni projekt 17777 je objavljen v diplomski nalogi Tanje Borovšak, Arhitekt Franc Novak 1906–1959, Življenje in delo, Ljubljana: FAGG Arhi­tektura 1992, str. 180–183, vendar avtorica zaradi pomanjkanja podatkov ne ve, za kakšen projekt gre. 38 Franc ZADRAVEC, Franc Novak o Vorancu, Prežihov zbornik, Maribor: Založba Obzorja 1957, str. 105–108. 39 Krejacica med študenti arhitekture na THS v obdobju 1926– 1935 ni, kar mi je sporocil vodja arhiva THS na Dunaju dr. Pau­lus Ebner. Zelo verjetno je, da se je Krejacic pretvarjal, da štu­dira arhitekturo. 40 Metka HARI, Oris urbanisticnega razvoja Murske Sobote, Lju­bljana: Sinteza 91, 92, 93, 94 / 1992, str. 151. 41 Kdaj in kje se je spoznal s hcerko dr. Sedlacka, mi ni znano, se je pa verjetno enkrat v tem obdobju. Poroka z Milevo Sedlacek mu je še povecala osebni ugled in napredovanje v družbenem okolju. 42 Irena MRVIC, Kraigher, Vito, Enciklopedija Slovenije 5, Ljublja­na: Mladinska knjiga 1991, str. 360: Kraigher je v šolskem letu 1937/38 kot štipendist francoske vlade živel v Parizu, kjer se je družil z Lovrom Kuharjem, Borisom in Zdenko Kidric. Bogo Zupancic 43 Dr. Vito Kraigher (1911–1945) je bil pravnik, štipendijo franco­ske vlade za študij v Parizu je dobil na podlagi sodelovanja v reviji Sodobnost s posredovanjem dr. Jožeta Vilfana, dr. Dolfeta Vogelnika in Frana Petreta. Med drugo svetovno vojno je bil eden najpomembnejših voditeljev narodnoosvobodilnega gi­banja v Sloveniji z visokim položajem v varnostno-obvešceval­ni službi . 44 Franc ZADRAVEC, Franc Novak o Vorancu, Prežihov zbornik, Maribor: Založba Obzorja 1957, str. 106. 45 Potrdilo ateljeja Le Corbusier & Pierre Jeanneret, Pariz, 21. julij 1938, zasebna last, Zagreb: »Il a collaboré ŕ diverses études en cours (Tęte du Pont de St-Cloud ŕ Boulogne, Urbanisation d'Alger, etc..).« 46 Potrdilo je prevedel sodni tolmac Branko Vadnal iz Murske So-bote 18. septembra 1951. 47 V MAO (nekdaj AML) se je po zaslugi umetnostne zgodovinarke Metke Hari ohranilo 7 kopij pisem arhitekta Ferija Novaka, na­slovljenih na dr. Šerbca v Murski Soboti, iz leta 1938. Domne­vam, da je bilo tovrstne korespondence, ki bi lahko bolj podrob-no osvetlila nekatere etape Novakovega življenja in dela, veliko, vendar je najverjetneje ali v zasebnih arhivih ali izgubljena. 48 Marjan MUŠIC, Arhitekt Franc Novak (16. X. 1906–18. XII. 1959), Ljubljana: Arhitekt 1/1960, str. 2. 49 LE CORBUSIER, Buildings and Projects, 1937-1942, XIV, Pariz: Garland Publishing and Fondation Le Corbusier, str. 269–304. 50 Stanovanjsko poslopje dr. Šerbca, Murska Sobota: Murska kra­jina V, 47, 20. november 1938, str. 2. Zgodovina 13 Sl. 13: Potrdilo s kratkim opisom del arhitekta Franca Novaka v ateljeju in podpisom Le Corbusiera. Vir: iz zasebne zbirke, Zagreb, preslikava v MAO, Ljubljana. Sl. 14: Osnovna šola (oziroma kasneje Gimnazija) v Murski Soboti z dodanim tretjim nadstropjem. Vir: iz arhitekturne zbirke MAO, arhiv arhitekta Ferija Novaka. Sl. 15: Modernisticni biser – hišo Šerbec so v obdobju tranzicije v Murski Soboti preoblikovali do neprepoznavnosti. Vir: iz arhitekturne zbirke MAO, arhiv arhitekta Ferija Novaka. je v bližini most St-Cloud, tam pa je sodeloval pri ure­ditvi trga. Prva je to povezavo izpostavila Tanja Boro­však v že omenjeni diplomski nalogi. Ali sta se in kaj, ce sploh, Novak in Le Corbusier pogo-varjala, denimo o Behrensu ali kakšnem projektu, verjetno ne bomo zvedeli nikoli. Vprašanje je tudi, ali se je Novak z Le Corbusierom osebno srecal in/ali je podpis na Novakovem potrdilu preskrbel njegov bra-tranec Pierre Jeanneret. Morebitno vljudnostno sre-canje bi po moji oceni Novak z velikim ponosom kje zapisal ali vsaj omenil. Arhitekt Feri Novak je pomemben tudi zaradi edinega zapisa o stavbeniku gradbenem inženirju Franu Tavcar­ju, ki potrjuje njegovo prisotnost v Le Corbusierovem ateljeju. Sicer se o Tavcarju in njegovi vlogi v slovenski moderni arhitekturi ne ve dosti (gl. citat z op. 44). Kdo so bili arhitekti, ki so risali v ateljeju »35 S« istoca­sno kot arhitekt Feri Novak, ob dejstvu, da ni nihce iz tega obdobja zapisan v crno knjigo ateljeja ali kakor­koli omenjen v Novakovi korespondenci, bo težko ugotoviti. Tuje sodelavce oz. kolege prepoznamo in razvrstimo na podlagi seznama Repertoire des colla­borateurs de Le Corbusier ayant travaille ŕ l'atelier 35 Rue de Sčvres ainsi qu'aux travaux a l'etranger, 51 se­znama v reviji AA iz leta 1948,52 seznama na zacetku knjige Le Corbusier 1910–65, 53 ki je posvecena a ceux qui ont aidé, 35, rue de Sčvres, in predvsem crni knjigi ateljeja, kamor so vpisovali projekte, jih datirali in se vanjo, bolj ali manj redno, tudi podpisovali. Nedvo­mno je bilo v ateljeju rue de Sevres 35 zelo živahno, mladi arhitekti in študenti so vanj prihajali iz vsega sveta, od Japonske do Južne Amerike, od Združenih držav Amerike do Sovjetske zveze, najvec pa jih je bilo iz Evrope. Crna knjiga ateljeja nedvomno ni popolna kot tudi seznami ne. Nekaj imen manjka, nekatera so napacno zapisana ali samo s priimkom, ponekod niso napisane države ali nacionalnost sodelavcev, nekate-re arhitekte je zaradi sredin in mešane nacionalnosti težko opredeliti, spet pri drugih ni navedeno obdobje, ko so delali v ateljeju. V Repertoire je navedenih okoli 300 arhitektov in dru­ gih, ki so delali v ateljeju v obdobju 1924–1965. Med letoma 1924–1940, torej preden sta ga Le Corbusier in njegov bratranec zaradi druge svetovne vojne zapr- la, je v njem delalo okoli 150 arhitektov. Najvec je bilo Švicarjev (okoli 25 ali raje vec), sledijo Francozi (okoli 20 ali vec), na tretjem mestu so Jugoslovani – teh je bilo 16, kar predstavlja dobro desetino vseh, ki so de­lali v ateljeju pred drugo svetovno vojno, vendar vsi niso navedeni v omenjenih seznamih. Tako ni sledu o Feriju Novaku, Janku Bleiweisu, Franu Tavcarju, pogo-sto pa se omenja H. Sedlak, ki pa gotovo ni bil jugoslo­vanski in/ali slovenski arhitekt, ampak verjetno ruski, zato morajo biti podatki le približni. 4. obdobje: na Tehniški visoki šoli na Dunaju Delo v ateljeju in tudi sama osebnost arhitekta Le Corbusiera sta mocno vplivala na nadaljnje delovanje mladega, že pred pariškim obdobjem uveljavljenega prekmurskega arhitekta. Tako kot se je Le Corbusier ukvarjal z oblikovanjem, arhitekturo, urbanizmom in publicistiko, lahko vse te dejavnosti zasledimo tudi pri Novaku. Med Novakovimi strokovnimi clanki iz tega obdobja velja omeniti (edina?) dva: Cas in arhi­tektonsko oblikovanje54 ter Clovek in tehnika. 55 Žal mi ni poznan seznam strokovnih knjig in revij iz Novako­ve knjižnice ali kaj drugega, kar bi lahko bolje poja­snjevalo njegovo publicisticno dejavnost. Vsi Plecni­kovi študenti, ki so delali v Le Corbusierovem ateljeju, so v Parizu nakupili veliko strokovnih knjig in jih pri­ nesli v domace okolje, v nadaljevanju pa pozorno spremljali Le Corbusierovo publicisticno dejavnost! To bi z veliko verjetnostjo lahko trdili tudi za Novaka. Po vrnitvi iz Pariza poleti 1938 se je Novak jeseni vpi­sal na THS na Dunaju. Vzrok je morda v dejstvu, da ni mogel pristopiti k opravljanju strokovnega izpita in pridobiti avtorizacije za delo pooblašcenega inženirja arhitekta, ki jo je potreboval za opravljanje dela na soboški obcini in za projektiranje vecjih javnih stavb. Ali pa v želji, da bi se cimbolj izpopolnil v tehnicnih znanjih, posebno tistih, povezanih z armiranobeton­skimi konstrukcijami, ki jih je moral spoznati v atelje­ju Le Corbusiera. Ce je vzrok prvo, drugo ali kaj pov­sem tretjega, ni znano. Novak si je želel sprva študirati v Pragi, vendar se je zaradi bolj ugodnih pogojev študija (na THS so mu priznali vec semestrov in izpitov) odlocil za študij na Dunaju. To pojasni Novak dr. Šerbcu v pismu z Dunaja v Mursko Soboto, datiranem 28. novembra 1938. Republika Avstrija je bila z anschlussom 13. marca 1938 prikljucena tretjemu rajhu in politicne razmere v Evropi so se kmalu zacele zaostrovati. Kaj vse se je do-gajalo na Dunaju in kako je vplivalo na Novaka in nje- gov študij, ni znano. Ali je bil Novak spremljal nemško urbanistiko in dela nacisticnih arhitektov, kot denimo Alberta Speera, bo ostalo uganka. 1. septembra 1939 se je uradno zacela druga svetovna vojna in Novak je ocitno moral pustiti študij na THS in se vrniti v doma-ce kraje, nenazadnje je bil rezervni oficir jugoslovan­ske vojske. Zadnji zaznamek v njegovem indeksu THS datira z 13. januarjem 1940. Maja 1940 je Novak naredil nacrte za osnovno šolo v Murski Soboti, gradnja stavbe pa se je zaradi (zacetka) druge svetovne vojne zavlekla. Aprila 1943 je naredil nacrte, ki imajo napise v madžarskem jeziku, osnovno šolo pa so madžarski okupatorji preimenovali v gim­nazijo. Po besedah Borovšakove so leta 1945 šolo do-gradili, tako da se je leta 1948 lahko zacel pouk. Z do-koncano fasado leta 1950 je bila šola uradno odprta. Njena arhitektura kaže v prvih nacrtih vseh pet tock Le Corbusierove arhitekture: stebri, prosti tloris in fa-sada, horizontalna okna in rekreacijske površine na strehi ..., a Le Corbusierovi vplivi niso tako dosledni kot pri hiši dr. Šerbca. V nacrtih, povezanih z nadzida­vo tretjega nadstropja, klasicnega venca sicer ni za­znati, vendar ga opazimo po in pri izvedbi. Sklep Slovenskih arhitektov je bilo pred drugo svetovno voj-no med arhitekti iz vsega sveta, za francoskimi, švicar­skimi in arhitekti iz ZDA, v ateljeju na rue de Sevres 35 v Parizu najvec. Ce slovenske arhitekte uvrstimo med jugoslovanske, so bili Jugoslovani na tretjem mestu. To je zgovoren podatek. Na tako velik odstotek slo­venskih arhitektov bi morali biti resnicno ponosni. Govori o jugoslovanski, slovenski in prekmurski vpe­tosti v sodobne moderne tokove, modernizacijo Jugo­slavije, Slovenije in Prekmurja. Danes ni dvomov glede študijskega izpopolnjevanja arhitekta Ferija Novaka v ateljeju arhitektov Le Cor­ busiera in Pierra Jeannereta v Parizu. To dokazujejo potrdilo s podpisom Le Corbusiera, kopija potrdila v FLC v Parizu brez podpisa, kopije Novakovih pisem iz Pariza v Mursko Soboto ter izjava Ferija Novaka v Za­dravcevem clanku iz leta 1957. Izpostaviti velja, da je bil prekmurski arhitekt posebnež znotraj skupine slo­venskih arhitektov, ki so se izpopolnjevali v pariškem ateljeju »35 S«. Vanj je prišel s pomocjo pravnika dr. Vita Kraigherja, štipendista francoske vlade. Druga-cen je bil zaradi družbenega položaja in okolja, iz ka­terega je izhajal, izobrazbe in bil je brez štipendije. Nedvomno je Novak, za razliko od drugih Plecnikovih študentov, ki so delali v ateljeju »35 S«, v tem obdo­bju neprimerno vec gradil in imel bistveno vec gradi­teljskih prakticnih izkušenj. Številcno majhna Murska Sobota je dobivala že pred drugo svetovno vojno z Novakovimi stavbami vse vec urbanisticnih potez nove modernisticne doktrine, kar jo v razvoju mest v Sloveniji uvršca v sam vrh. O arhitektovem opusu lahko trdimo, da zrcali razlicne vplive in da je Novak opravil nekakšen razvojni lok znotraj moderne arhitekture. Med vplivi prepoznamo tako Behrensovega v drugem, dunajskem obdobju, ko je v Murski Soboti gradil vile za bogate mešcane, Le Corbusierovega, v tretjem, pariškem obdobju, ko je v Murski Soboti postavil »hišo na kolih«, kot zadržano--modernisticnega iz cetrtega, dunajskega obdobja, kjer v Osnovni šoli I (kasneje Gimnaziji) v Murski Sobo-ti prepoznamo manj dosledno uporabo Le Corbusie­rovih nacel. Te vplive so že izpostavili številni preuce­valci Novakovega življenja in dela. Nekoliko zaposta­vljen je ostal v strokovni javnosti vpliv Novakovih v modernizem usmerjenih uciteljev na TSŠ v Ljubljani, kot so bili slikar konstruktivist Avgust Cernigoj in arhi­tekti Herman Hus, Rado Kregar, morda tudi Dragotin Fatur, Stanko Rohrman, Miroslav Kos, Ivo Spincic in še kdo. Skratka, ljubljanska arhitekturna scena, pred­vsem njen del z v modernizem usmerjenimi arhitekti, v povezavi s prekmurskim arhitektom Ferijem Nova-kom je tu prvic vsaj delno predstavljena in razclenje­na. Zaradi pomanjkanja podatkov ne moremo povsem zanesljivo ugotoviti podrobnosti, kako sta potekali (iz) gradnja Novakovih stavb in urbanisticna zasnova ter kateri socasni vplivi in dejavniki so bili prisotni. Za­kljucki, ki niso osnovani na virih, pa lahko vzbujajo ne­zaupanje in so zacetek raznovrstnih manipulacij. Izpostavimo še nekaj njegovih osebnih lastnosti! No­vak je bil strokovno zelo razgledan, menjal je številne sredine in okolja, bil je priden, po družbeni lestvici se je vzpenjal postopoma, od zidarskega vajenca, po­mocnika do mestnega arhitekta, z zavzetim delom ter s pomocjo bogatih mecenov in naprednih prijateljev. Mocno je bil preprican v vsesplošni napredek, dovze-ten je bil za tehnicne in družbene novosti. Prvinskega cuta za družbeno pravicnost in boljše življenje vseh družbenih slojev arhitekt Feri Novak nikoli ni pozabil. Bil je tudi ucljiv in prilagodljiv, kar je velikokrat rezultat okolišcin in razmisleka o njih. »Prilagodljivost je po­membna ustvarjalceva lastnost, saj se posameznik, ki te sposobnosti nima ali jo podcenjuje, hitro znajde v enem od ekstremov, da se v okolju ali utopi ali pa se iz njega iztrga v pogubi. Je pa prilagoditev nedvomno nevarna, saj je ustvarjalec lahko obtožen oportuniz-ma, svetohlinstva, petolizništva in hinavšcine, kajti prilagodljivost je marsikdaj na videz taka.«56 Novak je tudi edini slovenski arhitekt med Plecnikovimi v Pari­zu, ki je leta 1937 zasnoval, navkljub marksisticni ide­ološki opredelitvi, rimokatoliško cerkev v Kuzmi. Gle­de moderne arhitekture in sodobnega urbanizma v Prekmurju je imel arhitekt Feri Novak nedvomno pr-venec, s tem pa takrat tudi monopol. Tako v predvoj­nem obdobju, ko je sodeloval z bogatimi narocniki, kot tudi po drugi svetovni vojni v povsem spremenje-15 nih družbenih okolišcinah. V snovanju arhitekture in mestnega urbanizma je bil edini, bil je prepricljiv ... preprosto, dober! Ceprav je deloval v nekoliko odma­knjenem okolju, se ravno ta robnost pokaže kot pred­nost pri uvajanju novosti. Prav zaradi pomena, ki ga ima arhitekt in njegov kakovosten opus v Prekmurju, je unicevanje in/ali nepravilno prenavljanje njegovih del nedopustno. Moderna prekmurska arhitektura 1930-ih in kasneje, ki je sinonim arhitekta Ferija Nova-ka, je lahko ponos in pomemben vzvod kulturno-turi­sticne promocije Prekmurja in Slovenije. 51 Repertoire des collaborateurs de Le Corbusier ayant travaille ŕ l'atelier 35 Rue de Sčvres ainsi qu'aux travaux a l'etranger., Pa-riz: Fondation Le Corbusier. (narejeno po letu 1969, op. p.) 52 L'architecture d'aujourd'hui, 1948, str. 116. 53 Willy BOESIGER, Hans GIRSBERGER, Le Corbusier 1910-65 (1. in 2. izdaja), Zürich: Les Editions d'Architecture 1967, 1987, str. 8. 54 N. F., Cas in arhitektonsko oblikovanje, Mladi Prekmurec, letnik III, 1938/39, št. 3-4, str. 104–108. 55 F. N., Clovek in Tehnika, Mladi Prekmurec, letnik IV, 1940, št. 3-4, str. 43–47. 56 Simon LENARCIC (ur.), Plecnik kot se ga je spominjal njegov naj­ljubši ucenec Vinko Lenarcic, Ješovec pri Kozjem, samozaložba 2016, str. 309. Razstava Preden se podamo po poti Novakove soboške arhitekture Meta Kutin, Tomaž Ebenšpanger Razstava Franc Novak – arhitektura za bodocega cloveka je nastala leta 2014, ko sva na povabilo Maje Ivanic iz galerije DESSA navdušeno raziskala, pripravila in zbrala dotlej znane podatke o delu tega po krivici zapostavlje­nega arhitekta. Razstava je bila zasnovana kot arhitekturni sprehod po izbranih delih Novakovega soboškega opusa. Z razstavo smo želeli opozoriti na prispevek, ki ga je arhitekt Franc Novak dal Murski Soboti in Prekmurju. Nje­gove modernisticne arhitekturne stvaritve in »ciamske« urbanisticne vizije so jo do danes najbolj zaznamova­le. Novakova arhitektura je prekinila tradicijo gradnje podolgovatih, pritlicnih hiš z dvokapo streho, s historicno okrašenimi fasadami in temacnimi obokanimi prostori v notranjosti. Z metropolitanskega Dunaja, kjer se je šolal pri Petru Behrensu, in iz Pariza, kjer je delal v biroju Le Corbusiera, je v napol vaško Soboto 1930-ih prine­sel modernisticno arhitekturo ravnih streh, belih fasad in svetlih prostorov, namenjeno sodobnemu bivanju. Franc Novak je postal tudi prvi in do danes edini mestni arhitekt, ki je imel celostno urbanisticno vizijo razvoja mesta. Radikalnost idej modernizma, ki jim je zvesto sledil, je bila primeren nacin za zacrtanje nove smeri v prostorskem razvoju sicer neizrazitega in nekonsistentnega naselja. Kot pogodbeni arhitekt mestne obcine in kasneje, po drugi vojni, kot prvi direktor ustanovljenega okrajnega projektivnega biroja je imel priložnost te svoje vizije do dolocene mere tudi uresniciti. Novakov soboški opus danes prica o obdobju, polnem družbenih in gospodarskih pretresov, ki je s seboj prinesel drugacen odnos do arhitekture in prostora nasploh. Razcvet slovenskega mešcanstva po prvi svetovni vojni, iz katerega so prihajali tudi prvi Novakovi narocniki, je tako botroval prihodu modernisticne estetike razkošnih vil tudi v to periferno panonsko naselje, ki je formalnoprav-no postalo mesto šele leta 1952. Povojna izgradnja socializma pa je v Soboti botrovala premišljeni racionalni zasnovi delavskih stanovanj in specializiranih družbenih objektov, na primer prve stavbe, namenjene izkljucno kulturni dejavnosti v Prekmurju – Kinu Park. Življenje in delo arhitekta Franca Novaka je v zacetku 1990-ih prva raziskovala umetnostna zgodovinarka Met-ka Hari. Na osnovi njenega dela so nastale arhitekturne diplome Tanje Borovšak, Leona Ciguta, Tomaža Eben-špangerja in Mihe Domjana ter projekt Sprehod po Novakovi soboški arhitekturi – prva arhitekturna galerija na prostem (v organizaciji zavoda PREJK12 in Skupaj arhitekti). Posamezna nova odkritja iz življenja Novaka je prispeval arhitekt Bogo Zupancic (Muzej za arhitekturo in oblikovanje). Z informacijami in s slikovnim gradivom so sodelovali tudi Muzej za arhitekturo in oblikovanje Ljubljana, ZVKDS OE Maribor, Osnovna šola I Murska Sobota, PIŠK Murska Sobota, Projektivni biro Murska Sobota, ZEU Murska Sobota, arhitekt Andrej Kalamar iz Studia Kalamar, g. Ljubomir Deškovic, g. Štefan Vucak, ga. Vera Leskovic Keršovan, družina Kous, ga. Gabrijela Hegedüš, g. Matej Fišer in ga. Stanka Dešnik. Prispevek razstave vidiva v tem, da so znani in dostopni podatki (veliko materiala je žal izgubljenega ali nepri­merno arhiviranega) vseh dosedanjih raziskav zbrani, urejeni in kriticno ovrednoteni. Osem Novakovih objek­tov, ki jih predstavljamo, smo izbrali zaradi njihove ohranjene arhitekturne pricevalnosti in jasne berljivosti treh obdobij arhitektovega ustvarjanja, kot jih je opredelila Metka Hari. Z namenom lažjega primerjanja so nacrti stavb narisani v enotni grafiki in predstavljeni v istem merilu. Z željo približati strokovne opise najširši publiki so opisi stavb in druga besedila napisani poljudno. Meniva, da tudi na tak nacin promoviramo sicer v javnosti premalo poznano in zato nerazumljeno obdobje modernizma. Žal je danes tudi vecina stavb arhitekta Franca Novaka, kljub kulturnovarstveni zašciti, mocno spremenjenih. Njegove stavbe, ki so nekoc uspešno združevale ideale stroke, želje narocnikov in zmožnosti kraja oziroma casa, so danes pri prenavljanju in vzdrževanju podvržene degradaciji. Z neprimernimi posegi vanje se izgublja sporocilo Novakove arhitekture in spomin na svetlo obdobje v prostorskem razvoju Murske Sobote. Vprašanje je, ali bo mesto še kdaj deležno Novakovih prvotnih zasnov, ki so ob nastanku, zaradi funkcionalnih in estetskih rešitev, izstopale in pripovedovale o novih, boljših casih. Franc Novak_ »Arhitektura za bodocega cloveka« Meta Kutin, Tomaž Ebenšpanger* Razstava opozarja na murskosoboško arhitekturo Franca Novaka, ki je med obema svetovnima vojnama prekinila s tradicijo pritlicnih panonskih hiš in prinesla estetiko belih fasad ter ravnih streh. Novakove vizije urbanega razvoja so pomagale, da se je Murska Sobota iz napol vaškega naselja razvila v mesto z vsemi potrebnimi funkcijami. Nekatere stavbe arhitekta Novaka so danes mocno spremenjene. S tem se izgubljata sporocilo njegove arhitekture in spomin na svetlo obdobje v prostorskem razvoju Murske Sobote. Franc Novak se je rodil leta 1906, leto preden je Mursko Soboto dosegla prva lokalna železniška proga iz Körmenda. Družina Novak je živela na koncu znacilne panonske ulice, danes Ulice arhitekta Novaka, v neposredni bližini nove železniške postaje. Ker je Novaku oce, zidarski mojster, zgodaj umrl, je otroštvo preživljal z babico, ki je s konjsko vprego pogodbeno prevažala pošto. V tem casu je bila Murska Sobota le malo vecja ravninska vas brez izoblikovanega središca. V skromno zazidavo kakih 400 pritlicnih hiš z dvokapno streho, nanizanimi ob širokih ulicah, so do takrat posegli le madžarski stavbeniki. Z nekaterimi novimi stavbami, zgrajenimi v svoji razlicici secesije, so v naselje vnesli nov višinski gabarit. Pravi gradbeni razcvet pa je Murska Sobota doživela z železniško povezavo z ostalo Slovenijo leta 1924 in veliko prenovo po katastrofalni poplavi novembra naslednje leto. Nenadni razvoj ravno sovpada z Novakovim šolanjem, ki je, tako kot njegovo življenje, zaradi turbulentnih casov polno preobratov. Šolal se je najprej na domaci dveletni delovodski šoli, nato pa koncal še tehnicno šolo v Ljubljani. Da bi stopil korak naprej od družinskega posla, se je odlocil nadaljevati študij arhitekture. Namesto o ljubljanski najprej razmišlja o praški šoli, na koncu pa se odloci za študij na Umetnostni akademiji na Dunaju pri znanem profesorju, arhitektu, Petru Behrensu. O diplomi Novaka kot prvega soboškega diplomiranega arhitekta so leta 1933 ponosno porocali lokalni casopisi.1 Po diplomi je postal pogodbeni arhitekt obcine, kar mu je omogocilo, da je izdelal nekatere vecje projek­te, kot so regulacijski nacrt, osrednji trg z drevoredom, kopališce in preureditev gradu s prvo kulturno dvorano. Nemiren je leta 1938 ponovno zapustil rodni kraj, da se je preizkusil v slovitem pariškem biroju arhitekta Le Corbusierja, od koder je z vidika domacih uporabnikov prinesel radikalne ideje. Novak je Mursko Soboto pred vojno zapustil še enkrat, zaradi vpisa na Visoko tehnicno šolo na Dunaju, ki je zaradi zacetka vojne ni koncal. V vojnih letih novih narocil ni dobival, zato pa je spoznal bodoco ženo, hci enega svojih narocnikov. Gradbeni predah je nadoknadil po vojni, ko se je pridružil obnovi mesta. Bil je eden od ustanoviteljev okrajnega projektivnega biroja, od leta 1954 do smrti tudi njegov direktor. Umrl je 18. decembra 1959 v avtomobilski nesreci. Nenadna smrt je prekinila njegovo intenzivno delo pri projektiranju blokov ob Ulici Sl. 1: Arhitekt Franc Novak - Feri je eden pomembnejših Štefana Kovaca in nacrtih za izgradnjo bolnišnice, nekaterih industrijskih objektov in novega kulturnega predstavnikov funkcionalisticne arhitekture in urbanizma pri nas. centra. Študij arhitekture je koncal na dunajski akademiji likovnih V urbanizmu je Novaku uspelo uresniciti le del njegovih nacrtov. Bodoce mesto si je zamislil kot sestavlje­ umetnosti v seminarju arhitekta Petra Behrensa. Kasneje je nekaj no iz stanovanjskih sosesk, nanizanih okoli centra in razdeljeno po funkcionalnih conah, ki jih je odel v mesecev delal v ateljeju znamenitega arhitekta Le Corbusierja zelenje. Z razdelitvijo mesta v cone je pokazal, katere funkcije naj bi sodobno mesto imelo: prostor ob v Parizu. Vecino svojega bogatega arhitekturnega opusa je realiziral v Murski Soboti. Bodoci razvoj mesta je dolocil v skladu železnici za prepotreben industrijski razvoj, na severu rekreacijsko cono s sodobnim kopališcem, ob parku z urbanisticnim nacrtom, ki je temeljil na najnovejših mednarodnih pa center mesta s Trgom zmage. Ob širokih ulicah naj bi se nizale žive meje iz rdecih vrtnic, kar bi poudar­modernisticnih smernicah prve polovice 20. stoletja. jalo belino modernisticnih fasad. Te zamisli so v novem urbanisticnem programu iz leta 1960 dalje razvi- V Mursko Soboto so tako z arhitektom Novakom – socasno kot jali njegovi mlajši sodelavci. Žal ni bil nikoli dosledno uresnicen. v ostala slovenska mesta – prihajali tedanji umetnostni tokovi iz tujine, kar je nedvomno velik kulturni prispevek. (F. Novak, Novak je z zgrajenimi projekti kazal, katerim pogojem naj zadosti moderna arhitektura po meri cloveka. septembra 1941, vir: arhitekturni arhiv MAO, arhiv Franc Novak). Svoje ideje pa je širil in promoviral tudi z vsestranskim vkljucevanjem v kulturno življenje Prekmurja. Po-gosto s pisanjem razlicnih kriticnih clankov, predvsem v reviji Mladi Prekmurec. S svojim celostnim anga­žmajem je Murski Soboti pomagal na poti do formalnopravnega statusa mesta leta 1952. * Meta Kutin in Tomaž Ebenšpanger sta avtorja crtnih risb Stalnici Novakove strokovne poti sta bila neprekinjen stik s prakticnim delom gradnje in naklonjenost na-in fotografij sodobnega stanja Novakovih arhitektur. predku oziroma odklanjanje »izposojevanja in prežvekovanja« starih casov.1 Že med šolanjem za delovodjo Razstava »V resnici pa današnji clovek, stanovalec ni tako dalec in zato resnicna potreba današnjega stanovalca teh modernih zgradb ni ista kakor potreba ljudi, na katere je mislil arhitekt pri svoji zasnovi. Za bodocega cloveka so mišljene zgradbe, za onega, ki ga bo dala mogoce že bodoca generacija.«2 Sl. 2: Arhitekt Novak je že med študijem leta 1931 izdelal nacrt za enodružinsko Hirschlovo vilo (družina je kasneje priimek spremenila v Keršovan). Ce pomislimo, da so v zgodnjih 1930-ih v Murski Soboti gradili še pretežno pritlicne hiše, enonadstropne so bile tedaj še redke izjeme, lahko razumemo, zakaj so v mestu njegove takratne arhitekturne in urbanisticne rešitve sprožale burne polemike. V naslednjih letih je postavil še vrsto mešcanskih vil, ki so predstavljale arhitekturni višek v izgradnji mesta med obema vojnama. (Vir: arhiv PIŠK Murska Sobota). Sl. 3: S primerjanjem nacrta znacilne »mestne hiše«, ki ga je leta 1931 izdelal gradbeni mojster Janez Mayer, z nacrtom Keršovanove vile, ki ga je istega leta izdelal Novak, lahko zacutimo, kakšna novost so bile njegove ideje za takratni prostor in cas. (Vir: arhiv PIŠK Murska Sobota). 1 Jutro. 1933. Prekmurska kronika, 157 (8. julij): 5-6. 2 Novak, Franc. 1939. Cas in arhitektonsko oblikovanje. Mladi Prekmurec (3) 7/8: 104-108. 3 Novak, Franc. 1940. Clovek in tehnika. Mladi Prekmurec 4 (3/4): 43-47. je rad prakticno pomagal na raznih gradbišcih, veckrat pri znanem soboškem zidarskem mojstru Štefanu Mesaricu. Tudi kasneje, ko je bil že Behrensov študent arhitekture, je imel pri svojem prvem projektu Vile Keršovan spet priložnost teoreticne principe, tokrat svoje, preizkusiti v praksi. Zato je razvil posluh za tegobe izvajanja med samo gradnjo. »Nobena izvedba ne zagleda sonca, dokler si o njej v duhu ne moremo ustva­riti jasne slike. Pa to še ni dovolj! Videti moramo v duhu ves potek izvedbe, orodje in stroje, s katerimi izve-demo zamisel. Naloga tehnika je iskati, iznajti, izpopolnjevati in vedno na novo oblikovati«.3 Ker so bile njegove stavbe »celostne umetnine«, je moral zbrati in vzgojiti celotno gradbeno ekipo, s ka­tero je nato redno sodeloval. Kljub temu se je zavedal, kdaj mora poiskati kompromise med ideali stroke, željami narocnikov in možnostmi kraja oziroma casa, v katerem je ustvarjal. V njegovih projektih zacutimo nekakšno pragmaticnost, ki se, na primer, kaže tako, da na betonsko skeletno konstrukcijo nasloni cenej­ši lesen strop, ali tako, da motiv ravne strehe, katere detajli so lokalnim mojstrom v tistem casu še tuji in težje izvedljivi, uporabi le navidezno, za poglede s ceste. Novak je moral zaradi zagovarjanja svojih, za tisti cas nenavadnih idej tudi dobro razumeti razmišljanje svojih narocnikov. Dr. Šerbca je, na primer, poskušal takole navdušiti za nacrt, ki je bil kasneje znan kot »hiša na kolih«: »Sicer se nic ne ozirajte ne na levega in ne na desnega soseda, hiša je vsaka, a stanovanj in domov je še žalibog v 20. stoletju zelo malo ... Ce se vam bo na prvi pogled zdela stavba ‘cel neboticnik’ premislite malo, da imam vendar jaz prav – samo klet je dvignjena nad zemljo – ! Govorila sva, da damo Sobocanom po nosu in s tem gotovo damo.«3 Do tistih narocnikov pa, ki niso imeli posluha za moderno arhitekturo, je znal biti tudi cinicen: »Premnogokrat vas dobi v roke ozkosrcen, nezaupljiv revcek, ki poleg oboževanega zlatega teleta nima v duši nic prisrcne toplote in se cuti v svoji železni srajci pri vseh naših stremljenjih in idealih ‘dati dom’ – ogoljufanega – ker mu niste napravili štale in jasli h katerim spada.«3 Novak je svojo arhitekturo razvijal najprej pod vplivom mentorjev in vzornikov, scasoma pa je izpopolnil sebi lasten nagovorni izraz. Zato lahko njegov ustvarjalni opus razdelimo v tri obdobja, katerih znacilna dela so na razstavi podrobneje predstavljena. Ob ogledu le-teh je mogoce opaziti, da so vsem Novakovim projektom skupni premišljeni koncepti razlicnih povezav notranjih prostorov z naravo in posluh za uporab-no vrednost arhitekture. Dvomljivce v svoje rešitve pa nagovarja takole: »Danes, ko se že izrazito kažejo obrisi bodocega razvoja, lahko trdimo, da je moderna arhitektura umetnost in sicer umetnost, v kateri se zrcali slika bodocega cloveka in družbe s karakteristicnim izrazom dobe stroja in racionalnega gospodarstva. Da je umetnost, dokazuje tudi to, da vcasih zanemarjajo prakticnost radi lepote. Velikokrat se prakticnost in lepota tudi ne podvržeta potrebi in namenu in podoba je, da se je arhitekt zmotil. V resnici pa današnji clovek, stanova­lec ni tako dalec in zato resnicna potreba današnjega stanovalca teh modernih zgradb ni ista kakor potre­ba ljudi, na katere je mislil arhitekt pri svoji zasnovi. Za bodocega cloveka so mišljene zgradbe, za onega, ki ga bo dala mogoce že bodoca generacija.«2 r a z s t a v a FRANC NOVAK_ »Arhitektura za bodocega cloveka« 1 VILA KERŠOVAN_ 1931_ Mladinska ulica 38 2 VILA VUCAK_ 1932_ Kardoševa ulica 1 3 DELAVSKI DOM_ 1933-36_ Slovenska ulica 6 4 HIŠA ŠERBEC_ 1938_ Ulica Štefana Kovaca 12 (predelano) 5 OSNOVNA ŠOLA_ 1940-43_ Ulica Štefana Kovaca 32 6 VILA KOUS_ 1954_ Kardoševa ulica 7 7 KINO PARK_ 1951_ Ulica Štefana Kovaca 30 8 STANOVANJSKI BLOKI OB ULICI ŠTEFANA KOVACA_ 1956-62_ Ulica Štefana Kovaca 1-21 9 ADAPTACIJA IN DOZIDAVA HIŠE SAMEC_ 1932-33_ Partizanska ulica 2 10 VILA KOLTAJ_ 1933_ Cankarjeva ulica 20 11 KOPALIŠCE IN UREDITEV KOMPLEKSA FAZANERIJA_ 1934-35_ Kopališka ulica 43-45 12 UREDITEV PLOŠCADI IN DREVOREDA PRED SOBOŠKIM GRADOM_ 1937_ mestni park 13 SPOMENIK PREKMURSKIM PISCEM_ 1938_ mestni park 14 UREDITEV MESTNEGA TRGA_ 1939_ Trg zmage 1 15 SPOMINSKA PLOŠCA IN OBELISK PADLIM ŽRTVAM IN UMRLIM INTERNIRANCEM_ 1947-48_ mestno pokopališce 16 GROBNICA DRUŽINE SAMEC_ 1938-40_ mestno pokopališce NAGROBNIK STAVBENIKU ŠTEFANU MESARICU_ 1951_ mestno pokopališce 17 MRLIŠKE VEŽICE_ 1950_ mestno pokopališce (porušeno) 18 STANOVANJSKI BLOK "ŽIDOVSKI BLOK"_ 1957_ Lendavska ulica 10 19 BANCNA UPRAVNA STAVBA_ 1958_ Trg zmage 7 20 UPRAVNA STAVBA ZAVAROVALNICE_ 1959_ Slovenska ulica 25 21 DOM POMURSKIH LOVCEV_ 1959_ Grajska ulica 7 22 SPOMENIK PADLIM UCITELJEM POMURJA_ 1959_ mestni park 23 STANOVANJSKI BLOK "BOBI BLOK"_ 1959_ Ulica arhitekta Novaka 19 24 STANOVANJSKI BLOK OB ULICI ARHITEKTA NOVAKA_ 1965_ Ulica arhitekta Novaka 7 * karta predstavlja lokacije izbranih Novakovih izvedenih projektov v Murski Soboti Vse nove fotografije in crtne sheme objektov - Tomaž Ebenšpanger, Meta Kutin. Razstava Vila Keršovan, 1931 Prekinitev s tradicijo in predstavitev novih možnosti Naslov: Mladinska ulica 38, Murska Sobota Nekoc: enodružinska stanovanjska stavba Danes: evangelišcanska cerkev Status: stavbna dedišcina, kategorija 1 - kulturni spomenik Stanje: ohranjeni zunanji gabariti, fasada, notranje leseno stopnišce, delno zasaditev vrta (rdecelistna bukev), spremenjeni okenski okviri, barva fasade in notranja razporeditev prostorov Sl. 1: Družina Keršovan spomladi leta 1933. Soboški bankir Med 1931-37 Novak ustvarja pod vplivom idej takratnega modernizma, kateremu je sledil tudi njegov študijski mentor Behrens. Razen nove estetike ravnih streh, belih fasad, clenjenih po drugacnih kompozicijskih nacelih, in uporabe osnovnih geometrijskih oblik, stavbe tega obdobja prinesejo tudi višjo kakovost bivanja. Notranji prostori se povežejo z zunanjostjo prek razlicnih balkonov in teras, ravna streha je intimna terasa, namenjena rekreaciji, stanovanjske funkcije se delijo po etažah. Ob izgradnji je vila stala sama sredi še nerazparceliranih žitnih polj. S pravilnimi kubusnimi oblikami, belo barvo in ravno streho je obvladovala svojo okolico. Danes je stavba potopljena v morje zazidave enodružinskih hiš. Vila je prvo izvedeno delo Franca Novaka, ki mu je odprlo pot do naslednjih projektov vil. Za soboškega bankirja, enega svojih mecenov, jo je zasnoval že med študijem pri Petru Behrensu na Dunaju. Vplivi znamenitega men-torja so vtisnili pecat na Novakov projekt in na prva leta njegovega ustvarjanja nasploh. Vila je Sobocanom predstavila moderen nacin bivanja in modernisticno estetiko modernih evropskih smeri. Novak je projekt zasno-val celostno – nacrti so poleg arhitekturne zasnove stavbe z vso notranjo opremo obsegali še umestitev stavbe na parcelo, zasaditev vrta z obvezno pergolo in zasnovo za vrtno ograjo. Vila se je od tradicionalne prekmurske stanovanjske stavbe tistega casa razlikovala po obliki svojega tlorisa, ki je približana kvadratu, po višini, dodatno poudarjeni zaradi bivalnih prostorov, dvignjenih na polvkopano klet, in po ravni strehi. Volumen stavbe s svojo clenjenostjo nakazuje notranjo funkcionalno razporeditev prostorov. Najvišji del stavbe, polkrožen stolpic, ki sledi obliki notranjega stopnišca, se na severni fasadi v enotnem volumnu dviga do strešne terase, kjer se zaklju-ci z nadstreškom. Njegovo višino poudari neprekinjena vertikalna linija oken. Dinamika kompozicije je dosežena s teraso in z balkoni na zahodu ter z vhodnim nadstreškom na vzhodu. Gladki beli fasadi so dajali kompozicijski ritem samo nizi oken, poudarjeni z bordo rdeco barvo okenskih okvirov. Z uvedbo vogalnega okna je Novak prekršil klasicna pravila kompozicije in notranjost bolj odprl razgledom po okolici. Posebej zanimivo oblikovano je notranje leseno stopnišce, ki z mehkimi linijami sledi elipticni obliki tega dela stavbe. Polna lesena stopnišcna ograja se kot papir ovija okrog zunanjega roba stopnišcne rame. Žal ostalo originalno pohištvo, izdelano po meri, ni ohranjeno. Z vidika funkcionalnosti in kakovosti bivanja je najvecja posebnost stavbe njena povezava z zunanjim prostorom. Bivalni prostori v visokem pritlicju se odpirajo na prostorno zahodno teraso, ki tako postane zunanja dnevna soba. Notranjost stavbe povezuje z bogato zasajenim vrtom. Sredi vrta kraljuje rdeca bukev, ki jo je Novak dal pripeljati z Dunaja. Na vrtu pa ni smela manjkati niti pergola, priljubljen Novakov motiv. Vsi spalni prostori v nadstropju imajo izhod na prostoren balkon, od koder se odpirajo pogledi proti horizontu. Dodano vrednost kakovosti bivanja in obcutek stika z nebom je stanovalcem dajala intimna soncna terasa, urejena na ravni strehi. Na njej ima obiskovalec še danes, kljub gosto pozidani okolici, obcutek, da kraljuje prekmurskim ravnicam. F. Keršovan je bil Novakov mecen in prvi, ki je mlademu študentu arhitekture zaupal gradnjo svojega doma. Za tiste case je sprejel radikalno novost – ravno streho. S tem je Novaku utrl pot, saj so temu zgledu sledili vsi, ki so v takratni Soboti kaj veljali. (Vir: osebni arhiv Vere Leskovic Keršovan). Sl. 2: Zaradi napol vkopane kleti, dodatnega nadstropja in ravne strehe je vila v odnosu do tradicionalne panonske gradnje delovala kot stolpic sredi polj. (Vir: osebni arhiv Ljuba Deškovica). Sl. 3: Vila Keršovan je zasnovana kot celostna umetnina. Tudi zaradi velikega ugleda prvega narocnika Novakove vile postanejo v Murski Soboti »prava moda«, ki odraža intelektualni status in kulturni nazor narocnika. (Foto: Miran Kambic, 1993). 01 Razstava 4 67 Sl. 4: Gradnjo svojega prvega projekta je Novak zaupal gradbenemu mojstru Štefanu Mesaricu. Spoznala sta se, ko je Novak kot gradbeni pomocnik pomagal pri izvedbi fasade znamenite Bergerjeve vile v Murski Soboti. Novak je od izgradnje Vile Keršovan dalje veckrat sodeloval z Mesaricem. Leta 1951 je Mesaricu zasnoval celo nagrobni spomenik, ki stoji na soboškem pokopališcu. (Vir: osebni arhiv Ljuba Deškovica). Sl. 5: Leseno stopnišce z mehkimi linijami sledi elipticni obliki tega dela stavbe. Polna lesena stopnišcna ograja, ki se kot papir ovija okrog zunanjega roba stopnišcne rame, je zahtevala posebna obrtniška znanja. Zaradi razlicnih gradbenih novosti je moral Novak zbrati in vzgojiti celotno gradbeno ekipo, s katero je kasneje redno sodeloval. (Foto: Miran Kambic, 1993). 5 8 Sl. 6: Ob izgradnji je vila, še sama sredi polj, z belo barvo fasade in ravno streho obvladovala prekmursko ravnico. Zdelo se je, da so okoliška polja del njenega vrta. (Vir: osebni arhiv Vere Leskovic Keršovan). Sl. 7: Poleg arhitekturne zasnove stavbe so Novakovi nacrti obsegali tudi zasaditev vrta z obvezno pergolo. (Vir: osebni arhiv Vere Leskovic Keršovan). Sl. 8: Avtorsko oblikovane ograje s svojimi oblikami osnovnih geometrijskih teles dopolnjujejo samo zasnovo stavbe. (Vir: Arhiv ZVKDS OE Maribor; foto Volavšek, 1989). d a n a š n j e s t a n j e d a n a š n j e s t a n j e d a n a š n j e s t a n j e Razstava Vila Vucak, 1932 Razkošje prostora »ultramoderne zgradbe« Naslov: Kardoševa ulica 1, Murska Sobota Nekoc: stanovanjska stavba z ordinacijo Danes: stanovanjska stavba z gostinskim lokalom Status: stavbna dedišcina, kategorija 1 - kulturni spomenik Stanje: ohranjena celotna zunanjost, delno notranji razpored prostorov, oprema dveh salonov, leseno stopnišce, delno zasaditev vrta Sl. 1: Razkošno vilo je Novak zasnoval za uglednega soboškega zdravnika, ki je v takratni državi imel v zasebni lasti najsodobnejšo ordinacijo s prvim rentgenom. Dr. Vucak je Novakovo arhitekturo ob izgradnji leta 1937 poimenoval »ultramoderno«. (Vir: osebni arhiv Štefana Vucaka). Sl. 2: Ce je bila severna (dvorišcna) stran vile zasnovana zgolj funkcionalno, pa je bila južna (vrtna) fasada izredno skrbno obdelana. Pritlicni del osvetljuje steklena površina, strukturirana z zidanimi slopi. V polkrožni liniji poteka vzdolž celotne dolžine fasade. Na vrtni terasi je bila predvidena tudi lesena pergola z zelenjem, ki pa, kot nam kažejo stare fotografije, nikoli ni bila izvedena. (Vir: osebni arhiv Ljuba Deškovica). Najvecja izmed Novakovih vil stoji na eminentni lokaciji neposredno ob Trubarjevem drevoredu ob vstopu v mestni park. Pogledi z njenih teras in balkonov se namesto prek žitnih polj odpirajo na stoletna drevesa pro-stranega mestnega parka. Z južne strani se vila zdi kot pristala cezoceanka, s katere je prek panonskega me-steca zavel svež veter. Razkošno vilo je Novak zasnoval za uglednega soboškega zdravnika, ki je na podrocju takratne države imel prvi rentgen v zasebni ordinaciji. Hiša je zidana iz opeke, na izrecno željo narocnika pa so vsi stropi železobe­tonski1, kar je zaradi višjih cen tovrstne zidave pri Novakovih stavbah bolj izjema kot pravilo. Natancno nacr­tovan je bil vsak detajl, od izteka ograj, zakljuckov odtocnega žleba, oblike notranjega lesenega stopnišca do zasnove vrtne zasaditve. Dr. Vucak naj bi arhitekturo poimenoval »ultramoderno«. 1 Krožni elementi stavbe, ki so pri prvi Keršovanovi vili uporabljeni še kot dodatek osnovnega volumna, se tu pojavijo kot osrednji motiv. Tudi to vilo sestavlja sklop volumnov, ki s svojo obliko in povezavo z zunanjim prostorom navzven izražajo svoje notranje funkcije. V središce zasnove postavljeno elipticno stopnišce pove­zuje vse dele stavbe. Okrog stopnišca, ki se vzpenja na strešno teraso, se zvršcajo trije programski sklopi: na jugu polkrožno oblikovan reprezentativen stanovanjski del, odprt proti terasi in vrtu, na jugovzhodu pravoko­tno zasnovana ordinacija s cakalnico, ki lovi poglede na vrt, in na severu zaprt pritlicen servisni del, ki ima edini nizko štirikapno streho. Zdi se, da je ravna streha, tudi zaradi simbolne vrednosti, rezervirana za po­membne dele stavbe. Nadstropje je namenjeno zasebnim prostorom družine. Strešna terasa je mišljena kot prostrana rekreacijska plošcad s tušem. Ker bivalni del stavbe gleda na jug, je Novak pred celotno dolžino pritlicne terase predvidel priljubljeno per-golo, ki pa glede na stare fotografije ni bila izvedena. Posebnost vrta, tako kot v veliko drugih vrtovih Novako­vih vil, je tudi dejstvo, da ni imel samo reprezentancne funkcije oziroma ni bil namenjen le obcudovanju. Vanj je bil namrec na vidno mesto umešcen tudi zelenjavni vrt. Na stari fotografiji ga pred južno teraso vile še lahko opazimo. Tako kot pri vseh Novakovih projektih vil se tudi tu arhitektura zaokroži z zasnovo vrtne ogra­je. Razporeditev kamna in opeke je enako premišljena, kot da bi šlo za zasnovo fasade. Bivalni del pritlicja je še danes opremljen s prvotnim pohištvom, kar dodatno naredi vtis na obiskovalca. Sta-rejši Sobocani se še vedno z iskrico v oceh spominjajo razkošno opremljenih salonov, ki so jih lahko priložno­stno obiskovali kot otroci. Pohištvo je unikatno in izdelano po meri. Oprema v salonih ponavlja motive arhi­tekture in se z obliko prilagaja zasnovi sten. To je zahtevalo krivljenje oziroma upogibanje lesa, vcasih tudi stekla. Soboški rokodelski mojstri so morali pri tem pokazati veliko spretnosti in se preizkusiti v marsikateri novosti. Razkošne pohištvene kose je Novak oblikoval z mislijo na premožnejše uporabnike, kljub temu pa so, tako kot celotna stavba, zasnovani na osnovi funkcije in konstruktivisticnih rešitev. »Detajlni nacrti, ki so namenjeni polirjem, nadzornikom in delavcem, niso mrtve crke in ne mrtve številke, temvec živ jezik, s katerim sporoca ustvarjajoci duh svoje zamisli, svoje želje onim, ki jih izvršujejo ... Najmanjša napaka v racunih, nacrtih, modelih ali v obdelavi postane lahko usodna, ne samo za predmet, temvec tudi za življenje ljudi.«2 1 Novak v svoji korespondenci z dr. Šerbcem iz leta 1938 omenja projekt vile dr. Vucaka. Prepis pisem hrani arhitekturni arhiv MAO, arhiv F. Novaka. 2 Novak, Franc. 1940. Clovek in tehnika. Mladi Prekmurec (4) 3/4: 43-48. 02 Sl. 3: Vucakova vila je med 2. svetovno vojno, v casu madžarske okupacije, stala skoraj sama pred osrednjim trgom, današnjim Trgom zmage, ki ga je Novak leta 1939, kmalu po dograditvi Delavskega doma, uredil skupaj z vrtnarjem Jandlom. Pred okupacijo je sredi trga stal Novakov spomenik prekmurskim piscem, ki so ga ob zacetku vojne dali odstraniti in zamenjati z madžarskim spomenikom ter zastavo. Po osvoboditvi leta 1945 so spomenik vnovic postavili, vendar na drugi lokaciji soboškega parka. Na Trgu zmage pa ga je zamenjal spomenik zmage, zgrajen po nacrtih sovjetskega arhitekta Aroncika. Tudi pri tej izvedbi in poznejši preureditvi celotnega trga je sodeloval Novak. (Vir: osebni arhiv Stanke Dešnik, foto Jerolim Purac). Sl. 4: Visoke vrtne ograje so zagotavljale zasebnost na vrtu in bile pomemben del Novakove arhitekture. (Foto: Miran Kambic, 1993). Razstava 5 Sl. 5: Vila je bila projektirana za zasebnega zdravnika, zato sta bila vhod za stranke in vhod lastnika locena. Prostori nekdanje ordinacije so danes preurejeni v gostinski lokal. (Foto: Miran Kambic, 1993). Sl. 6: Znacilni polkrožni zakljucek daje obliko tudi notranjim prostorom. Zato se linijam stavbe prilagodi tudi notranja oprema, posebej izdelana v ta namen. V pritlicju je še v celoti ohranjena. (Foto: Miran Kambic, 1993). Sl. 7: V vecini vrtov Novakovih vil, tudi v tem, je bil na vidno mesto umešcen zelenjavni vrt. Vrtovi Novakovih vil torej niso imeli le reprezentancne, ampak tudi povsem prakticno funkcijo. (Vir: osebni arhiv Štefana Vucaka). Sl. 8: Vucakova vila stoji na robu grajskega parka, v neposredni bližini današnjega Trubarjevega drevoreda. Župan Ferdinand Hartner (1933-45) je po odkupu grajskega parka od Szaparyjev rob parka razparceliral in prodal za stavbe na današnji Ulici Štefana Kovaca, Kardoševi in Grajski ulici. Novak je naredil urbanisticni nacrt parcelacije. (Vir: osebni arhiv Stanke Dešnik; foto: Jerolim Purac). d a n a š n j e s t a n j e d a n a š n j e s t a n j e d a n a š n j e s t a n j e d a n a š n j e s t a n j e d a n a š n j e s t a n j e Razstava Delavski dom, 1933-36 Želja po izraziti stavbi, primerni mestnemu središcu Naslov: Slovenska ulica 6, Murska Sobota Nekoc: delavski dom Danes: obcinska stavba Status: stavbna dedišcina, kategorija 2 - kulturna dedišcina Stanje: ohranjeni zunanji gabariti in fasada, spremenjeni barva okenskih okvirov in celotna notranjost O razvoju in poteku projekta izgradnje stavbe, v kateri bi bile borza dela in prepotrebne nastanitvene kapaci­tete za sezonske delavce, so redno porocali lokalni casopisi: »Borza dela nima primernih prostorov za delavce. Po 400 in vec jih prihaja na dan tja in borza le s težavo vrši svoje delo. Ubogi delavci zmrzujejo na blatni cesti. Po cele dneve morajo cakati, da pridejo na vrsto. V noceh pa si išcejo prenocišca v vežah in pri živinskih hlevih. Kako to vpliva iz zdravstvenih ozirov na izgarana telesa, je odvec poudarjati ... Ob dobri volji lahko še v dogle­dnem casu dobimo Delavski dom, ki bo po svoji zunanjosti pravi okras našemu mestu.«1 Odmeven projekt izgradnje delavskega doma se je vlekel od leta 1929. Na koncu so denar zanj zbrali sezonski delavci, zaposleni v tujini, del denarja pa je soboški obcini kot brezobrestno posojilo prispevala borza dela. »Nacrti so gotovi, prostor za zgradbo doma je že dolocen, delno so odobreni že tudi nekateri krediti, a osnovana kateri se to bazira pa se odmika in se izogiba realnosti ... Že dolgo je tega, kar je bilo sklenjeno, da Delavski dom zgradi Soboška obcina, ki ga bo vzdrževala tudi v lastni režiji ... Izgotovljeni nacrti po zamisli g. arh. Nova-ka predvidevajo lepe cakalnice in ogrevalnice za oboji spol, ter spalnice in primerne prostore za borzo dela.«2 Novak je prve idejne skice za stavbo izdelal še kot slušatelj akademije na Dunaju. Zaradi eminentne lokacije na vogalu izteka monumentalne promenadne osi osrednjega mestnega parka in na križišcu pomembnih cest si je stavbo sprva zamisli kot horizontalno razclenjen ekspresionisticen objekt s poudarjenim vogalnim delom. Za­nimivo pri tej prvi ideji je tudi v celoti zastekljeno pritlicje na zaobljenem vogalu stavbe, ki ga dodatno poudar­ja horizontalna poteza vhodnega nadstreška. Zaobljen vogal je znacilen za Novakovo prvo obdobje ustvarjanja, ko so nastajala dela, v katerih je cutiti vpliv Behrensa. Ideja je ostala le na papirju, saj se je mestni oblasti zdela prevec drzna. Dvonadstropna razlicica stavbe, katere otvoritev je bila šele leta 1939, je veliko bolj zadržana, še vedno pa iz­raža vse znacilnosti Novakovega prvega obdobja. Ustvarja videz masivnosti in stabilnosti. Zaradi oken, razpo­rejenih v pravilni mreži, daje fasada vtis ovoja. Polkrožen vogal ostaja poudarjen le še z vertikalno plošco v znacilni bordo rdeci barvi, ki zareže v maso stavbe in jo po vertikali razdeli na dva dela. V pritlicnem centralnem delu je arhitekt predvidel radialno zasnovane prostore borze dela z locenimi ženskimi in moškimi cakalnicami. Del pritlicja je namenil tudi obcinski hranilnici in elektropodjetju. V prvo nadstropje je umestil moška in v drugo ženska ležišca s pripadajocimi servisi. Pozneje so stavbo za eno nadstropje povišali, pri cemer je vtis masivnosti in enotnosti oblikovanja ostal ne­spremenjen. Danes je zunanjost ohranjena, izgubljena je le za Novaka znacilna bordo rdeca barva okenskih okvirov. 1 Delavski dom, 1935, Murska krajina 20 (19. maj): 4-5. 2 Zahteva naših delavcev, 1935, Murska krajina 46 Sl. 1, 2: Današnja razlicica stavbe je veliko bolj zadržana kot (17. november): 1-2. v Novakovih prvotnih idejnih skicah, še vedno pa izraža vse znacilnosti njegovega prvega obdobja. Ustvarja idez masivnosti in stabilnosti. Zaradi oken, razporejenih v pravilni mreži, daje fasada vtis ovoja. Polkrožen vogal pa ostaja poudarjen le še z vertikalno plošco v znacilni bordo rdeci barvi, ki zareže v maso stavbe in jo po vertikali razdeli na dva dela. (Foto: Miran Kambic, 1993). Sl. 3: Prvotna stavba Delavskega doma je ob izgradnji leta 1939 obsegala dve nadstropji. Leta 1945 so jo za eno nadstropje 03 Razstava Sl. 4: V letih 1934-38, ko je bil Novak pogodbeni arhitekt soboške obcine, so nastali njegovi prvi urbanisticni nacrti. Med drugim je uredil osrednji trg, ga dopolnil z alejo dreves, povezal s soboškim parkom in pred gradom uredil vecjo plošcad. Sprehajalno pot je postavil v osi med gradom in evangelicansko cerkvijo, na obeh straneh pa je vzdolž topolov speljal še dve ožji sprehajalni poti. Danes je osrednja pot posejana s travo, topole pa so zamenjali hrasti. (Vir: arhiv ZEU Murska Sobota). Sl. 5: Pogled na mestni trg leta 1939, tik po dograditvi Delavskega doma. S postavitvijo stavbe je Novak zarisal linije centra Murske Sobote. Umestil jo je tako, da poudarja vogal bodocega kareja, ki ga je do leta 1938 še pokrival mestni park. (Vir: arhiv ZEU Murska Sobota). Sl. 6: Novak se je z modernim urbanizmom in Atensko listino iz leta 1933, ki je kodificirala temeljna nacela urbanizma, prvic srecal že na Dunaju med svojim šolanjem. Murska Sobota je bila v 1930-ih tako edino slovensko mesto, ki je sledilo takratnim nacelom funkcionalisticnega urbanizma, ta pa je v tistem casu veljal za najbolj napredno urejanje clovekovega življenjskega okolja. (Vir: arhiv ZEU Murska Sobota). Sl. 7: V Prekmurju je problematika sezonskega delavstva v zacetku 1930-ih dosegla skrajno mejo in porodila se je zamisel o gradnji doma za sezonske delavce. Novak je prve idejne skice za stavbo izdelal še kot slušatelj akademije na Dunaju leta 1933. Prvotna razlicica zasnove stavbe pa je bila prevec drzna, da bi docakala izvedbo. Dinamicna zasnova je imela izrazito poudarjen polkrožni vogal in v celoti zastekleno pritlicje. (Vir: osebni arhiv Metke Hari). Sl. 8: Prve ideje o stavbi za delavce segajo, sodec po porocanju lokalnih casopisov, v leto 1929. Leta 1936 so bili nacrti za gradnjo vendarle narejeni, a je Murska Sobota dobila delavski dom šele leta 1939. (Vir: arhitekturni arhiv MAO, arhiv Franc Novak, Metka Hari). d a n a š n j e s t a n j e Razstava d a n a š n j e s t a n j e d a n a š n j e s t a n j e Razstava Hiša Šerbec, 1938 Znana kot »hiša na kolih« Naslov: Ulica Štefana Kovaca 12, Murska Sobota Nekoc: enodružinska stanovanjska stavba Danes: banka Status: stavbna dedišcina, kategorija 1 - kulturni spomenik Stanje: ohranjena le obulicna linija fasade, balkon v 1. nadstropju, delno zadnja fasada, mocno spremenjene celotna notranjost, prednja fasada in streha Med 1938–45 Novak razen nekaterih manjših nacrtov za spomenike zgradi le osnovno šolo in eno vilo, ki jo Sobocani poimenujejo »hiša na kolih«. Trimesecno delo pri slavnem Le Corbusierju je namrec dovolj, da se Novak navduši nad njegovimi radikalnimi idejami: (1) stavba naj bo dvignjena na pilote, da se ognemo vlažnosti tal, (2) zaradi nove tehnike, ekonomicnosti in estetike naj bo streha ravna, (3) železobetonska skeletna konstrukcija dopušca opustitev rigidnih nosilnih zidov, (4) okenske odprtine naj potekajo prek celotne dolžine fasade, (5) fasada naj bo le tanka locilna opna. Med projektiranjem hiše za veterinarja Šerbca je Novak delal v pariškem biroju slovitega Le Corbusierja. Nova-kovi opisi v pismih, ki jih je iz Pariza pošiljal narocniku dr. Šerbcu, natancno opisujejo prvotno zasnovo stavbe, ki je danes mocno spremenjena. Originalni nacrti za hišo so, žal, izgubljeni. »Bajta bo sicer malo drugacna kakor so Soboške kalupe za take hiše in bo marsikdo kaj ‘duhovitega’ pristavil, pa nic zato ... Gre za to, da napravimo nekaj lepega in prakticnega, ki mu tak kmalu ne najdete para v teh tipih hiš.«1 Vplivi Novakovega dela pri velikem Le Corbusierju so se jasno odrazili tudi na njegovi arhitekturi, ki se je pre­poznavno spremenila. Spremembe so najbolj vidne ravno pri projektu vile za dr. Šerbca. Izražajo se, na primer, pri upoštevanju »petih tock arhitekture«, pri razmerjih na fasadi, celo v nekaterih rešitvah razporeda prosto­rov. »Morda pod vplivom Corbusiera ali celo ljubljanskih zgodopiscev (mostišca na Lj. Barju) sem dvignil vso bajto iz zemlje. Radi naše ljube talne vode, mi bo to menda oprošceno. Nivo kleti bi prišel torej nekaj nad višino cestišca ... V ostalem bodite prepricani, da ne bo nic dražje kot obicajna enonadstropna hiša, saj je vendar ni vec, le to je razlika, da je klet iz zemlje in se denar potreben za izolacijo proti vodi, lahko pametneje porabi v tem smislu ...«1 Hkrati je pri projektu moc opaziti arhitektovo pragmaticnost in pripravljenost za sklepanje kompromisov z na-Sl. 1: Hiša Šerbec je edini stanovanjski objekt, pri katerem je Novak rocniki. Hiša zaradi trakaste zasnove oken, od zunaj nevidnih nosilnih stebrov, na videz ravne strehe in mehko poskušal zvesto slediti funkcionalisticni arhitekturi Le Corbusierja. oblikovanega pritlicja deluje kot zgrajena strogo po zapovedi »petih tock arhitekture« le na prvi pogled. Videz Stavba je bila že ob koncu 60. let prejšnjega stoletja neustrezno vara. Novak res dvigne hišo nad zemljo, vendar del pritlicja ostane zaprt in namenjen prakticnim prostorom, ki predelovana. (Vir: arhiv Osnovna šola I Murska Sobota). bi bili pri klasicni zasnovi stavbe v kleti. Novak predvidi ravno streho z atraktivnim betonskim sencnikom le na Sl. 2, 3: Pogled na Ulico Štefana Kovaca pred drugo svetovno reprezentancni cestni strani, medtem ko je manj pomembna severna stran strehe, ki gleda proti mestnem par- vojno. Novak jo je pozneje skoraj v celoti preuredil in pozidal. Na fotografiji, ki jo je posnel Jože Kološa, se lepo vidi, kako so ku, enokapna. S tem je dosegel kompromis med željami narocnika in svojimi prepricanji. »Ceravno ste želeli Novakove stavbe izstopale iz takratne vedute Murske Sobote. dvokapno streho sem predvidel na cestni strani strešno teraso za solncenje in šport.«1 Da bi lahko uresnicil idejo (Vir: arhiv ZEU Murska Sobota). svobodnega tlorisa in da žep narocnika pri tem ne bi »utrpel jetike«1, pa je namesto popolnoma armiranobeton­ske konstrukcije stavbe predvidel armiranobetonske samo stebre, povezane s prekladami, na katere je naslonil cenejši lesen strop. Stavba ima dve notranji nosilni steni, umešceni tako, da se posamezno nadstropje lahko cim svobodneje uporablja oziroma prilagaja. Tudi funkcionalna razporeditev notranjih prostorov je premišljena. Osrednji bivalni prostor v prvem nadstropju je locen od jedilnice le s stekleno steno. Kuhinja ima svoj vhod s hodnika, z jedilnico pa jo povezuje odprtina za serviranje hrane. Nasproti vhoda v kuhinjo je prostor za hišno pomocnico. Spalnica staršev v drugem nadstropju je locena na ženski in moški del. Iz nje je dostop do kopalnice, ki ima sicer vhod s hodnika. Skrbno premišljena je bila tudi uporaba naravnih elementov, ki enakovredno nastopajo pri zasnovi objekta. Novak je stavbo odma­knil od ulicne linije zato, da je lahko uredil predvrt. »Ceravno je predviden za Vašo stavbo strnjen sistem zazida­ve t.j., z nepretrgano cestno fronto, si zamišljam Vašo zgradbo kot izjemno, odmaknjeno od cestišca za dva m v globino parcele. Mislim: hiša stoji cca v sredini celega gradbenega bloka, ki deli park od Radgonske ceste [danes Ulica Štefana Kovaca, op.]. Po mojem bi ta sprememba ucinkovala prijetno, kot presledek dolgocasnih kulis so-boških mojstrovin. Predvrt ne bi ogradil in bi slicil neki zeleni terasi. V liniji ostalih zgradb bi zidal le en visoki ka­meniti podstavek zelene terase in posadil tri hraste, topole ali akacije (seveda piramidne!). Med travo bi tu in tam posadil nekaj begonij, tulp, grme spomincic itd.«1 Hiša Šerbec je edini stanovanjski objekt, pri katerem je Novak poskušal zvesto slediti funkcionalisticni arhitektu­ri Le Corbusierja. Stavba je kljub stavbni dedišcini prve kategorije danes mocno spremenjena. Z izgubo njenih edinstvenih funkcionalnih in estetskih rešitev pa se izgublja spomin na pomembno obdobje v razvoju mesta. 1 Prepis korespondence med Novakom in dr. Šerbcem iz leta 1938. Hrani arhitekturni arhiv MAO, arhiv Feri Novak, Metka Hari. 04 Razstava Sl. 6: Danes je stavba kljub stavbni dedišcini prve kategorije mocno spremenjena. Z izgubo njenih edinstvenih funkcionalnih in estetskih rešitev pa se izgublja spomin na pomembno obdobje v razvoju mesta. (Foto: Miran Kambic, 1993). foto: Jerolim Purac). Sl. 5: Med projektiranjem hiše za veterinarja Šerbca je Novak delal v pariškem biroju slovitega Le Corbusierja. Novakovi opisi v pismih, ki jih je iz Pariza pošiljal narocniku dr. Šerbcu, natancno opisujejo prvotno zasnovo stavbe, ki je danes mocno spremenjena. Originalni nacrti za hišo so, žal, izgubljeni. (Vir: arhiv ZVKDS OE Maribor). d a n a š n j e s t a n j e d a n a š n j e s t a n j e d a n a š n j e s t a n j e Razstava Osnovna šola, 1940-43 Monumentalni hram ucenja Naslov: Ulica Štefana Kovaca 32, Murska Sobota Nekoc: gimnazija in osnovna šola Danes: Osnovna šola I Status: stavbna dedišcina, kategorija 1 - kulturni spomenik Stanje: ohranjeni zunanji gabariti in glavne fasade, osnovna notranja razporeditev; stavba je bila veckrat prizidana Sl. 1: Stavba, zgrajena sredi travnika, je odprla pot razvoju bogatega športnega programa, ki je še danes prepoznavna znacilnost šole. (Vir: arhiv Osnovna šola I Murska Sobota). Sl. 2: Osnovni volumen stavbe je bil veckrat prizidan. Glavna fasada je ostala nespremenjena, s tem pa tudi pogledi, ki se na šolsko poslopje odpirajo pri dostopu do njega. (Vir: arhitekturni arhiv MAO, arhiv Franc Novak). Sl. 3: Prvi nacrt šole je predvideval dve nadstropji. Tretje nadstropje je Novak dodal leta 1943, ko je moral nacrte narisati na novo, opise pa iz slovenšcine prestaviti v madžaršcino. Ko se je leta 1948 zacel pouk, fasada šole še ni bila ometana, zato je tudi uradna otvoritev morala pocakati še dve leti. (Foto: Miran Kambic, 1993). Projekt je od prvih Novakovih nacrtov leta 1940 pa do uradne otvoritve leta 1950 prehodil dolgo pot. Vmes je bila vojna in Novak je moral nacrte ponovno pripraviti v madžaršcini. Morebiti je iz jeze pod novimi nacrti zapisal letnico 1. april 1943. Kvadratura nacrtov se je z leti vecala. V madžarski razlicici nacrtov je dvonadstropni šoli dodal še eno nadstropje, leta 1945 pa prizidek. Pouk se je leta 1948 zacel v še neometani stavbi, težko pricako­vana uradna otvoritev pa je bila dve leti pozneje v dokoncani stavbi. Iz kronike šole, ki so jo od vsega zacetka pisali ravnatelji, lahko razberemo zadovoljstvo s stavbo, pa tudi nenehno potrebo po vecji kvadraturi. Od leta 1962 je šoli prizidan severni trakt z osmimi dodatnimi ucilnicami. Šolo je Novak umestil ob soboški mestni park, sredi travnika. Od ceste je nekoliko odmaknjena, tako da jo obi-skovalec najprej zagleda s primerne razdalje in v celoti. Dostop do stavbe prek širokega dvorišca in zasnova no-tranjega stopnišca, ki je osrednji prostor srecevanja otrok, kažeta na Novakovo obvladovanje javnih komunika­cijskih površin. Stavba je znacilna za Novakovo drugo obdobje ustvarjanja, saj kaže vplive idej Le Corbusierja. Telo stavbe je na celotni južni strani objekta dvignjeno na stebre. Konstrukcija je armiranobetonski sistem stebrov in preklad, ki je omogocil velike ucilnice in uporabo znacilnih neprekinjenih trakastih oken vzdolž nenosilne vhodne fasade. Notranja razporeditev prostorov, se pravi razporeditev predelnih zidov, kljub neprekinjenosti oken od zunaj ni vidna. Znacilna je tudi ravna pohodna streha s telovadnimi napravami in prho. Glavno stopnišce, ki se s pode­stom, izmaknjenim iz severne fasade, vzpenja od pritlicja do strešne terase, je osvetljeno skozi okrogla okna. To je priljubljen Novakov motiv. Asimetricno umešcen vhod v stavbo ni posebej poudarjen. Vratna krila so v celoti steklena, skoznje prihaja do-volj svetlobe za osvetlitev vstopne avle. Os vhoda je na fasadi le nakazana s simbolnim nadstreškom nad prvim nadstropjem. Glede na nacrte naj bi nadstrešek služil kot podstavek za plastiko, ki pa na predvideno mesto ni bila nikoli postavljena. V pritlicju so bili prvotno umešceni jedilnica s kuhinjo, tehnicni pouk, nekateri drugi servisni prostori šole in stanovanje za hišnika. V prizidku šole, ki se kot samostojen pritlicen volumen drži stavbe na zahodu, je umešce­na telovadnica. Tudi na fasadi le-te je predvidena konzola za nikoli namešceno plastiko. V zgornjih nadstropjih so ucilnice nanizane ob južni, to je vhodni fasadi objekta. Za njimi po celotni dolžini stav-be tece širok povezovalni hodnik, naravno osvetljen prek severne fasade. Šoli je Novak namenil prostor sredi travnika, kar je otrokom omogocalo raznoliko zunanjo rekreacijo. Šola je še danes znana po bogatem športnem programu in dobri infrastrukturi, namenjeni telesni vzgoji otrok. Od leta 1996 ima šola lasten atletski stadion in od leta 1998 sodobno športno dvorano. 05 Razstava Sl. 4: Za celoten Novakov arhitekturni opus so znacilen motiv okrogla okna. V tem primeru je z njimi osvetljeno glavno šolsko stopnišce, ki je osrednji prostor druženja in srecevanja šolarjev. (Vir: arhitekturni arhiv MAO, arhiv Franc Novak). Sl. 5: Z nacrtov lahko razberemo, da je Novak na procelju predvidel namestitev dveh plastik. Na fasadi telovadnice naj bi bila figura metalca diska, ki pa nikoli ni bila postavljena na svoje mesto. Novak je s tem, morda nevede, simbolno napovedal bodoci uspeh šole na podrocju telesne vzgoje (Foto: Miran Kambic, 1993). Sl. 6, 7: Pogledi s strani odkrijejo še drugo, manj reprezentativno stran stavbe, kjer so stavbne mase bolj razgibane. (Foto: Miran Kambic, 1993 in arhiv ZEU Murska Sobota). d a n a š n j e s t a n j e d a n a š n j e s t a n j e d a n a š n j e s t a n j e d a n a š n j e s t a n j e 7 8 d a n a š n j e s t a n j e Razstava Vila Kous, 19541 Premišljena zasnova polnotranjih prostorov Naslov: Kardoševa ulica 7, Murska Sobota Nekoc: enodružinska stanovanjska stavba Danes: enodružinska stanovanjska stavba Status: stavbna dedišcina, kategorija 2 - kulturna dedišcina Stanje: ohranjena celotna stavba, razen notranjega pohištva 1 Sl. 1: Objekt je postavljen na rob parka, ograjen z masivno kamnito ograjo, razgibanost mase pa je poudarjena s kamnito oblogo severne fasade in fasadnega podstavka, kar se izkaže za priljubljen motiv Novakovega zadnjega obdobja ustvarjanja. (Foto: Miran Kambic, 1993). Sl. 2: Novak je posebno pozornost namenil zimskemu vrtu, ki jedilnico povezuje z vrtom. Zasnoval ga je kot zaprto okensko nišo, ki jo lastniki še danes radi uporabljajo kot salon. Zimski vrt od zunaj poudarja jugovzhodni vogal hiše in prispeva k splošni razgibanosti fasade. Pri skoraj vseh projektih vil je Novak posebej skrbno oblikoval tudi vrt. Vrtno zasaditev dreves in grmovnic je natancno opisal na nacrtih. (Foto: Miran Kambic, 1993). Sl. 3: Ker ima obe krajši stranici oblikovani kot »brisolej«, ostane loža v spalnem delu prijetno hladna in zracna tudi ob mocnem poletnem soncu. (Foto Miran: Kambic, 1993). Novak se šele v zadnjem ustvarjalnem obdobju, to je po drugi svetovni vojni, otrese zunanjih vplivov in postopno gradi lasten nagovorni izraz. Njegove stavbe, tudi zaradi takratnih družbenih sprememb, postanejo prostorsko bolj racionalno zasnovane, istocasno pa bolj bogate v uporabljenih materialih, strukturah in arhitekturnih motivih. Zasnova hiše nakazuje nekakšen prehod od tipologije relativno razkošnih predvojnih vil k racionalni gradnji, ki je bila znacilna za povojno stanovanjsko gradnjo. »Problem stanovanja – nikoli ne usahne – mnenja sem, da Tisti, ki se podaja v To stvar, rabi manje t. zv. ‘Talenta’ kot pa precej ljubezni, srca in duše za svoj poklic ... In verjemite, za pravega arhitekta ni lepšega placila, kot vide-ti srecnega cloveka v domu ...«2 Vila se že na prvi pogled razlikuje od svojih predhodnic v prejšnjih dveh obdobjih. Dimenzijsko je sicer zasnova­na bolj skromno, vendar pa je bogatejša v uporabi razlicnih materialov, strukturiranosti fasade in znacilnih arhi­tekturnih elementov. Tlorisna zasnova se približa kvadratu, zaradi cesar razmeroma kratke obodne stene dose-žejo najvecjo možno površino, hiša je cenejša, toplotne izgube pa so obcutno zmanjšane. Volumen stavbe ne deluje vec kot zavit v enoten plašc, temvec daje vtis masivnosti. Razgibanost mase je poudarjena s kamnito oblogo severne fasade, kar se izkaže za priljubljen motiv Novakovega zadnjega obdobja ustvarjanja. Tloris ni vec svoboden kot v hiši Šerbec, temvec so v pritlicju prostori loceni z nosilnimi zidovi, kar narekuje razpored prosto­rov tudi v prvem nadstropju. Jedilnica prvic ni locen prostor, temvec je v obliki jedilnega kota povezana s kuhinjo. V zgornjem nadstropju sta le dve spalnici, vec prostora pa je namenjenega zunanji loži. Tudi ta je nov motiv, s katerim je Novak ponovno ustvaril enega svojih prostorov »med zunaj in znotraj«. Zaradi stranskih betonskih sencil ostaja loža prijetno prevetrena in hladna. Posebno pozornost je arhitekt namenil zimskemu vrtu, ki jedilnico povezuje z vrtom. Zasnoval ga je kot zaprto okensko nišo, ki jo lastniki še danes radi uporabljajo kot salon. Zimski vrt od zunaj poudarja jugovzhodni vogal hiše in prispeva k splošni razgibanosti fasade. Verjetno je to zadnja njegovih hiš, ki ima ravno pohodno streho s prho, namenjeno soncenju. Opazni so še ve­dno tudi nekateri drugi, v preteklosti priljubljeni Novakovi motivi: povezava dveh oken v enoten likovni motiv, okroglo okno v servisnih prostorih, obravnava vrtne ograje kot enakovrednega arhitekturnega elementa, posluh za prostore, ki notranjost povezujejo z naravo, umešcenost bivalnih prostorov v visoko pritlicje ... Novaku je s preizkušenimi rešitvami in z globokim obcutkom za uporabo prostora uspelo ustvariti stanovanje, ki še danes popolnoma odgovarja potrebam stanovalcev. Notranjost in zunanjost vile je, kljub temu da ni zavaro­vana, ostala popolnoma nespremenjena. 1 Po pricevanjih gospe Kous so leta 1954 kupili parcelo in narocili nacrte, med letoma 1955-56 pa so hišo zgradili. 2 Prepis korespondence iz leta 1938. Hrani arhitekturni arhiv MAO, arhiv Feri Novak, Metka Hari. 06 Razstava Sl. 4: Ker ima obe krajši stranici oblikovani kot »brisolej«, ostane loža v spalnem delu prijetno hladna in zracna tudi ob mocnem poletnem soncu. (Foto: Miran Kambic, 1993). Sl. 5, 6: Novak je posebno pozornost namenil zimskemu vrtu, ki jedilnico povezuje z vrtom. Zasnoval ga je kot zaprto okensko nišo, ki jo lastniki še danes radi uporabljajo kot salon. Zimski vrt od zunaj poudarja jugovzhodni vogal hiše in prispeva k splošni razgibanosti fasade. Pri skoraj vseh projektih vil je Novak posebej skrbno oblikoval tudi vrt. Vrtno zasaditev dreves in grmovnic je natancno opisal na nacrtih. (Foto: Miran Kambic, 1993). d a n a š n j e s t a n j e d a n a š n j e s t a n j e d a n a š n j e s t a n j e d a n a š n j e s t a n j e d a n a š n j e s t a n j e Razstava Kino Park, 1951 Prva stavba v Murski Soboti, namenjena izkljucno kulturni dejavnosti Naslov: Ulica Štefana Kovaca 30, Murska Sobota Nekoc: kino Danes: gledališce, vecnamenska dvorana Status: stavbna dedišcina, kategorija 2 - kulturna dedišcina Stanje: ohranjena celotna stavba, razen notranjega pohištva 1 Sl. 1: Soboški kino tik pred prenovo stavbe leta 2011. Po prenovi v njej domuje gledališce. Stavbi je dodan funkcionalno pogojen volumen novega odra in zaodrja, ki je oblecen v plocevinasto fasado z abstraktnim vzorcem. Notranjost nekdanje dvorane, žal, ni ohranjena. (Foto: Tomaž Ebenšpanger, 2010). Sl. 2: Kino Park je bil prva zgradba, namenjena izkljucno kulturni dejavnosti v Murski Soboti. S 470 sedeži je bila ena najvecjih in najsodobnejših kinodvoran tistega casa v Sloveniji. (Vir: arhiv Projektivni biro Murska Sobota). Sl. 3: Soboški kino, ena najsodobnejših kinodvoran tistega casa, je tik po dograditvi leta 1955 še obkrožen z naravo. Danes je del mestnega središca. Spomenik narodnemu heroju Štefanu Kovacu, ki stoji pred stavbo, je delo Miki Mustra, podstavek pa je zasnoval Novak. (Vir: arhiv ZEU Murska Sobota). Prostostojeci stavbi Kina Park je Novak namenil mesto ob osrednjem soboškem mestnem parku v ulici Štefana Kovaca. Njena lokacija in relativno velik zunanji predprostor kažeta na pomen, ki ga je stavba imela za mesto. Kino Park je bil prva zgradba, namenjena izkljucno kulturni dejavnosti v Murski Soboti. S 470 sedeži je bila ena najvecjih in najsodobnejših kinodvoran tistega casa v Sloveniji. Projekt je nastal v arhitektovem zadnjem obdobju ustvarjanja, ko so popustili mocni vplivi Behrensa in Le Cor­busierja, ki so jasno vidni v njegovih zgodnejših projektih vil. Stavbo kina tako namesto kompozicije kock in kvadrov sestavljata dva volumna pravilne pravokotne oblike. Vhodni volumen je od glavnega, dvoranskega, lo­cen s tanko stekleno cezuro. Tudi pri tem projektu je opazna za Novaka znacilna pragmaticnost v izvedbi idej. Klasicno zidana stavba ima, na primer, streho, ki je ravna le na videz. Za atiko se namrec skriva dvokapna streha majhnega naklona, ki je bila zaradi izvedbenih detajlov varnejša izbira. Na poseben pomen stavbe opozarja obloga fasade iz naravnega kamna. Uporabljena je zunaj, ob vhodu v objekt, in znotraj kot obloga zidov vhodnega predprostora. Zanimiva je tudi posebej poudarjena vidna konstruk­cija kasetiranega stropa vhodne avle, ki je ohranjena do danes. Notranjost kinodvorane je bila posebno zanimiva. Sicer zadržan prostor je imel skandinavski pridih. Zaradi aku­stike vzvalovljen bel strop je spominjal na interierje Alvarja Aalta. Danes je stavba prenovljena in v njej domuje gledališce. Dodan ji je funkcionalno pogojen volumen novega odra in zaodrja, ki je oblecen v plocevinasto fasado z abstraktnim vzorcem. Notranjost nekdanje dvorane, žal, ni ohranjena. 07 Razstava Sl. 4, 5: Notranjost kinodvorane je bila posebno zanimiva. Sicer zadržan prostor je imel skandinavski pridih. Grebenasto vzvalovljen bel strop je spominjal na interierje Alvarja Aalta. (Vir: arhitekturni arhiv MAO, arhiv Franc Novak, Metka Hari). Sl. 6: Stavbo kina namesto kompozicije kock in kvadrov sestavljata dva volumna pravilne pravokotne oblike. Vhodni volumen je od glavnega, dvoranskega, locen s tanko stekleno cezuro. (Vir: arhiv ZVKDS OE Maribor). Sl. 7: Detajl notranjosti vhodne avle in notranje opreme. (Vir: arhitekturni arhiv MAO, arhiv Franc Novak, Metka Hari). d a n a š n j e s t a n j e Razstava Vir: Studio Kalamar d a n a š n j e s t a n j e Razstava Vir: Studio Kalamar Vir: Studio Kalamar Razstava Stanovanjski blokiob Ulici Štefana Kovaca, 1956–62 Kompleks devetih stanovanjskih blokov je v celoti zgrajen po Novakovih nacrtih. Kljub temu, da Novakova ur­banisticna vizija o ureditvi Murske Sobote kot celote ni bila uresnicena, je lahko s projektom južne ureditve Ulice Štefana Kovaca pokazal, kako si zamišlja sodobno bivanje v mestu, zasnovano po nacelih funkcionalizma. Tu so še danes najbolj zaželena stanovanja v Murski Soboti. »Tehnik je ustvarjajoci duh, borec. Od ideje do nacrta, oziroma do koncne izvedbe, je dolga pot ... Nobena iz­vedba ne zagleda sonca, dokler si o njej v duhu ne moremo ustvariti jasne slike. Pa to še ni dovolj! Videti mora-mo v duhu ves potek izvedbe, orodje in stroje, s katerimi izvedemo zamisel. Naloga tehnika je iskati, iznajti, iz­popolnjevati in vedno na novo oblikovati.«1 Niz blokov je ob ulici razvil tako, da so od ulice razlicno odmaknjeni. Izognil se je postavitvi, pri kateri bi nastala pusta vmesna dvorišca. Bloki so tako postavljeni v zelenje, stanovanja pa se v najvecji možni meri odpirajo proti svetlobi in zraku. Novakova vizija je tudi bila, da bi urbanisticno lahko posegel v nasprotno stran ulice (severno), ob kateri strnjen niz stavb locuje obulicni javni prostor od osrednjega mestnega parka. Želel si je porušiti vsako drugo hišo iz tega niza, s cimer bi zeleni prostor svoje blokovske ureditve funkcionalno in vizual-no povezal z osrednjim mestnim parkom. Bloki so dveh tipov. V obeh so stanovanja zasnovana racionalno, velikost prostorov je skrcena na minimum. Tip 2 ponuja nekoliko vecjo kvadraturo stanovanj, balkoni pa spominjajo na lože in bivalni prostor razširjajo navzven. V obeh tipih so ometane fasade kombinirane s kamnito oblogo. Vecina blokov ob Ulici Štefana Kovaca je tipa 1, ti so bili kasneje sezidani še ob Ulici arhitekta Novaka in drugod po Pomurju (Rakican, Ljutomer, Lendava). Neko­liko razkošnejši bloki tipa 2 so bili sezidani zgolj trije ob Ulici Štefana Kovaca. Pri oblikovanju blokov so uporabljeni že znani znacilni motivi Novakovega poznega obdobja ustvarjanja, kot so okrogla okna, obloga fasadnih podstavkov iz kamna, vertikalna betonska sencila. Posebni pa so nadstreški, osrednji identitetni elementi stavb. Z njimi je poudaril vhode v vse objekte, ki so zato vidni že od dalec. Sklepamo lahko, da se je zdela Novaku oblika vhodnih nadstreškov zelo posrecena. Leta 1955 je namrec zasno-val tudi lesen vstopni paviljon z blagajno za sejem Pomurski teden2, po obliki repliko vhodov v stanovanjske bloke ob Ulici Štefana Kovaca. 1 Novak Franc. 1940. Clovek in tehnika. Mladi Prekmurec (4) 3/4: 43-47. 2 Pomuski teden je bil namenjen predstavitvi pomurskega go- spodarskega, obrtniškega in prostocasnega življenja. Prvic je bil organiziran ob 10. obletnici osvoboditve. Mesto v zelenju Naslov: Ulica Štefana Kovaca 1-21, Murska Sobota Nekoc: vecstanovanjske stavbe Danes: vecstanovanjske stavbe Status: stavbna dedišcina, kategorija 2 - kulturna dedišcina Stanje: ohranjeni urbanizem, volumen stavbe in fasada, notranji razpored prostorov, spremenjeni posamezni okenski okviri Sl. 1: Južni rob Ulice Štefana Kovaca je Novak uredil v celoti. V severnem nizu strnjene zazidave opazimo njegovo, seveda izstopajoco, Hišo Šerbec. (Vir: arhiv ZEU Murska Sobota). Sl. 2: Izgradnja stanovanjskih blokov ob Ulici Štefana Kovaca je bila del širše urbanisticne zasnove centra mesta Murska Sobota, kot si ga je zamislil arhitekt Novak. Zasnova ni bila nikoli realizirana v celoti. Izjema so nekatere posamezne stavbe. (Vir: arhiv ZVKDS OE Maribor, foto Hochstetter). Sl. 3: Panonsko okolje ni dovoljevalo prevelike višine stavb. Novakovi trinadstropni bloki so se vkljucevali v njegov povojni urbanisticni nacrt mesta, v katerem naj bi center Sobote tvorile trinadstropne stavbe, proti periferiji pa bi se višine stavb postopno nižale. Zadnji obroc bi tvorile soseske pritlicnih hiš sredi vrtov. (Foto: Miran Kambic, 1993). 08 Razstava Sl. 4: Kontrasten prizor z gradbišca, ki kaže nasprotje med staro in ravnokar grajeno stavbo, je nastal, ker so v tistem casu rušili glede na sprotno potrebo in zelo pocasi, s postopnim odvažanjem materiala. Stara, že uporabljena opeka je bila namrec zaželen gradbeni material. (Vir: arhiv ZEU Murska Sobota). Sl. 5, 6: Nekoc blatna ulica, pozidana z nizkimi pritlicnimi panonskimi hišami, je z Novakovim projektom ureditve po tedanjih nacelih funkcionalizma postala sodobno zasnovana os. (Vir: arhiv ZEU Murska Sobota). Sl. 7, 8: Pri oblikovanju blokov so poleg ostalih, že znanih znacilnih motivov Novakovega poznega obdobja ustvarjanja prvic uporabljeni tudi posebni nadstreški, osrednji identitetni elementi stavb. Z njimi je poudaril vhode v vse objekte, ki so zato vidni že od dalec. (Foto: Miran Kambic, 1993). Sl. 9: Novak je v Soboto pripeljal sejem, še eno velemestno znacilnost. Zanj je zasnoval tudi vstopni paviljon, ki oblikovno izhaja iz nadstreškov vhodov stanovanjskih blokov ob Ulici Štefana Kovaca. (Vir: arhiv ZEU Murska Sobota). d a n a š n j e s t a n j e d a n a š n j e s t a n j e d a n a š n j e s t a n j e d a n a š n j e s t a n j e d a n a š n j e s t a n j e Intervju Stopnice so pokale, lipa je dišala Pogovor z gospo Vero Leskovic Keršovan o spominih na življenje v prvi vili arhitekta Franca Novaka Meta Kutin, Tomaž Ebenšpanger Gospa Vera Leskovic Keršovan je hci lastnika prve Novakove vile, Vile Keršovan. Njen oce, bancnik Ferid Keršo-van, je bil podpornik Novakovega študija, med katerim je arhitekt zasnoval to prvo vilo z ravno streho v Murski Soboti. Gospa naju je med ogledovanjem starih fotografij in tudi novejših, ki prikazujejo današnje stanje vile, v mislih popeljala po prostorih mešcanske vile, v mirno in lepo življenje družine, ki ga je grobo prekinila druga svetovna vojna. Pogovarjali smo se za jedilno mizo njenega stanovanja v eni od Poljanskih stolpnic v Ljubljani, kjer prebiva po smrti moža, dirigenta Boga Leskovica. Skozi okna je pogled odprt, podobno, kot je bil v njeni sobi, v vili sredi dišecega vrta. Gledamo fotografije vile (Slika 1): »Glicinijo smo kasneje odžagali. Da ocka ni vedel ... Glicinija ima namrec tako mocne korenine, da se je ograja na balkonu zacela zvijati. Gledamo fotografije (Slika 2): »Pa tole. To je bil moj pes Miro, ki mu je neka ciganka vrgla v hrano crepinje in je poginil ...« »In to je bila moja kinderfrajla, ker so starši cele dneve delali.« Gledamo fotografije (Slika 4): »To pa je bila gradnja hiše. Sliko je dal Ljubci (o. p. Ljubomir Deškovic). Porocen je bil z Babiko Paukovo, Ferijevo polsestro. V Soboti so imeli slašcicarno. So lahko blejske kremšnite še tako dobre, ampak takih, kot je Pauko néni naredila, takih pa ni ...« Ob fotografiji, ki prikazuje da­našnje stanje hiše: »Ta barva je grozna ... grozna ...« Gospa Leskovic Keršovan, stare fotografije vile so crno-bele. Kakšna je bila originalno barvna slika vile – jo še imate pred ocmi? O, seveda! Hiša je bila bela. Okenski okvirji so bili belo-rdeci. Del okvirja je bil bel, drugi rdec. In tudi notranji platneni roloji na oknih so bili belo-rdeci. Crtasti. Vertikalne crte. Tale ograja na balkonu in na terasi spodaj je bila temnordeca. Koliko ste bili stari med gradnjo? Ste obcutili spremembo pri vselitvi v nov dom? Imela sem štiri leta. Gradnje se sploh ne spomnim. Smo pa takrat stanova­li v eno- ali dvosobnem stanovanju, v Cehovi hiši. (Zaradi groba staršev sem bila dvakrat v rodnem mestu; dokler nisem prišla do središca, sploh nisem vedela, da sem v Soboti – tako se je spremenila.) Imeli smo služki­ 2 njo, ki ji je bilo prav tako ime Vera. Bila je najvecja avtoriteta pri hiši. Se je preselila skupaj z vašo družino? Sl. 1: Glicinija pred teraso hiše, okrog 1980. Sl. 2: V igri z družinskim psom Mirom na vrtu, okrog 1933. Ne, Vera ni šla z nami. Imeli smo Matildo, ki je opravljala dela v hiši, in za Sl. 3: Družina Keršovan na vrtu, okrog 1933. okopavanje vrta Jožka, ki je bil Rom, kot se danes rece. Bil je purš (to je Sl. 4: Gradnja hiše leta 1931 – spredaj stojita arhitekt Novak germanizem, der Bursche, fant, kot pribocnik ali sluga), oce je bil namrec in zidarski mojster Mesaric, desno je Novakovo športno kolo. rezervni oficir. Ocka je pravil, da ni bil nikoli lacen, ker je Jožko vedno od kod Sl. 5: Pogled na rdeco bukev, sredi 1980-ih. prinesel kakšno kuro. Jožko je enkrat vprašal, kaj moj ocka misli, koliko da je Sl. 6: Pogled na pergolo, zelenjavni vrt in njive v ozadju. Sl. 7: Balkon otroške sobe, pomladi 1935. star, ker ni imel pojma, kdaj se je rodil: »Ka vij mislite, kelko san ga jes star?« Razen zelenjavnega vrta ste imeli tudi cudovit cvetlicni del, ki je bil nedeljivo povezan s stavbo. Kdo je imel glavno besedo pri ureditvi? Vrt je bil prekrasen. Vrtna arhitektura je bila hobi našega ocka. Vrt sta ne­kako s Ferijem skupaj zasnovala. Bil je v vec nivojih, ob terasah so bili sami skalnjaki v razlicnih barvah. Feri je verjetno naredil nacrt. Ampak potem se je ocka naprej bavil s tem. Od povsod smo dobivali rože in grmovje. Bilo je prekrasno. Žal so to unicili. Zdaj ni nicesar vec. Razen rdece bukve, ki jo je ocka posadil in zašcitil. Prime fotografijo (Slika 5) ... to je terasa, pod katero je bil rumen grm, ki je mocno cvetel, ... od zgoraj pa se je spušcala lila glicinija. Te barvne kombi­nacije so bile prekrasne. Ocka je imel ogromno vrtnarskega znanja. Ko sva hodila na sprehode v gozdove, sem imela s seboj vedno majhen nahrbtnik in lopatko. Iz tišinskega gozda sva prinesla domov zvoncke, telohe, troben­tice, norice in jih posadila na vrtu ... Še zdaj vem, kako me je ocka ucil, da se rece crnemu telohu – Helleborus niger. Na vrtu ste imeli tudi pergolo. Lepa je bila predvsem kasneje, ko se je po njej vzpenjal Clematis (srobot), pod njim pa so rasle roza vrtnice. Kakšna lepa kombinacija! Išce fotografijo (Slika 6). Po vojni je površine našega nekdanjega zelenjavnega vrta, skupaj s pergolo, oce prodal. Danes tam stoji hiša. Ste zunaj tudi obedovali? Jedlo se je na terasi, pred jedilnico in kuhinjo. Nad kuhinjo je bila moja soba z izhodom na balkon. (Slika 7). Zraven nje je bila soba za goste. Razgled iz vaše sobe je moral biti slikovit. Okrog hiše so bila, do koder je oko seglo, žitna polja. Ko je bilo žito zrelo, je bilo kot morje. Ko so kasneje tam sadili oljno repico, pa je bilo vse rumeno. Spomnim se, da je mala Alenka (mlajša sestra o. p.) nekega dne izginila v žitu in potem, po obupanem maminem klicanju, prišla nazaj pojoc, s šop­kom v roki in rekla: »Danes nisem Alenka, danes sem Marjeta.« Intervju Arhitekta Novaka danes radi povezujemo z izrednim posluhom za ustvarjanje prostorov med zunaj in znotraj; teras, balkonov, pergol ... Ste med bivanjem v vili obcutili uspešnost teh zasnov? Vaša soba, na primer, je imela balkon. Ste ga uporabljali? O, seveda sem ga ... pa odprta vrata sem imela. Imam krasne spomine. Da ne bi med igro sedeli na tleh, so nam pogrnili celo tepih. Sicer smo uporabljali predvsem teraso spodaj, ki je imela dostop iz kuhinje in jedilnice. Na njej so bili stoli, miza ... skratka, tale terasa ... Kaj pa na strešni terasi, ste se tam veliko družili? Tam smo se soncili, imeli smo tudi prho. Da bi kaj žurirali pri naši hiši? Ah, kje pa. Pri naši hiši ni bilo nikoli alkohola. Ko so ob petih popoldan prihaja­li obiski, se je serviralo caj in pecivo. Za žuriranje naš ocka ni imel dosti smisla. Zgoraj je bila soba za služkinjo Matildo. Po vojni smo jo imeli za shrambo, terase pa sploh nismo vec uporabljali. Žal je naša streha zamakala. In sicer v spalnico staršev. Mislim, da smo bili tudi eni prvih, ki smo imeli strelovod. Spomnim se noci, ko sem vsa pre­strašena zlezla k mami v posteljo, ko je strela udarila vanj. Bela hiša z ravno streho, skoraj stolp sredi polj, je bila ne le estetsko, temvec ocitno tudi tehnicno velik izziv. Vaš oce je moral imeti veliko poguma ... Verjetno na podlagi razgovorov s Ferijem. Verjetno je ocka rekel: »Feri jaz bi pa, ... mi ne moremo živeti v tem majhnem stanovanju, zdaj je cas, da bi gradili ...« Naš ocka je bil izredno inteligenten in na svoj nacin tudi napreden. Koncal je višjo trgovsko šolo na Madžarskem. Bil je direktor kreditne banke v Murski Soboti. Pravzaprav je uvedel kreditno bancništvo v Prekmurju. Morda veste, kako je spoznal arhitekta Novaka? Kako sta se s Ferijem spoznala, ne vem. Feri je bil pac tukaj. Zelo pogosto je prihajal k nam. Mislim, da je Feri študiral z denarjem, ki ga je zaslužil z nacrti za našo hišo. Hiša je bila nekaj novega, takrat ni bilo nobenega po­dobnega Feriju. Kako pa so drugi reagirali na vilo? Pojma nimam. Mi smo živeli tako v miru. Ste se z drugimi Novakovimi narocniki poznali? Zanimivo bi bilo vedeti, kako so prišli do Novaka. Verjetno so videli našo hišo. S Koltajevimi (Vila Koltaj o. p.) smo se veliko družili, imeli so dva otroka, ki sta bila nekako mojih let. Z Vucakovimi (Vila Vucak o. p.) pa smo se poznali samo na dober dan. Dr. Vucak ni bil naš hišni zdravnik. Naš hišni zdravnik je bil dr. Sedlacek. Feri je delal tudi Sedlackovo hišo v Radencih. Ko so Nemci izseljevali ljudi v Srbijo, so izselili tudi Sedlackove. Feri, ki je bil takrat zelo zaljubljen v Leico (hci dr. Sedlacka o. p.), jih je šel v Srbijo iskat. Uspelo mu je, da jih je pripe­ljal v Mursko Soboto. Najprej jih je prišel predstavit k nam, tudi Leico kot svojo bodoco ženo. In tako je postal dr. Sedlacek naš hišni zdravnik. Leica in Feri sta se porocila v tišinski cerkvi. Bila sem na njuni poroki. Kot kakšnega se pa spominjate Ferija Novaka? Zelo prijeten je bil in imel je zdrav smisel za humor. Z ocetom sta bila velika prijatelja. Mislim, da se je Feri o marsicem posvetoval z ocetom. Gospa v roke prime casopisni izrezek in nama prebere: »Z globoko pieteto se spominjam tragicno umrlega arhitekta Ferija Nova-ka, ki je bil približno od leta 1932 dalje oblikovalec nove Murske Sobote. Po njegovih idejnih nacrtih so nastale nove poslovne in stanovanjske zgradbe, po njegovih zamislih so potekali nacrti za bodoce lice mesta. O njegovih zaslugah in umetniški nadarjenosti so mnogo povedali in pisali že drugi. O Feriju Novaku kot ucitelju, vzgojitelju mladih pa tudi starih obrtnikov le še tole. Znal jim je govoriti in jih prepricati o prednostih novih metod tehno­logije, vzbuditi je znal njih zanimanje za estetsko oblikovanje in vrednost lepotnih crt in kompozicij. Delali so po njegovih nacrtih, gradili so hiše, kot si je to sam zamislil, izdelovali so notranjo opremo po njegovem estetskem okusu in stilu. Njegovo rojstno mesto Murska Sobota se mu je oddolžilo s tem, da je preimenovalo Kolodvorsko ulico v Ulico arhitekta Novaka. Ferid Keršovan, casopis za slovensko krajevno zgodovino, Kronika.« Tista nesreca je bila nekaj pošastnega. Leica, Feri in Maja so se za božic odpravljali v Zagreb k Paci (Leicina mlajša sestra o. p.), ki je bila porocena z zdravnikom. Na poti v Zagreb, pri Varaždinu se je zgodilo. Feri in Leica sta bila na mestu mrtva, hcerka Maja pa hudo poškodovana in so ji morali odstraniti vranico. Potem je stara ga. Sedlackova skrbela zanjo. Tudi Maja je že umrla. Živela pa je v hiši v Radencih. Gledamo fotografije (Sliki 8 in 9) ... tole je Feri, to je Fritz Berger (sin lastni­ka Bergerjeve vile v Soboti), to je Paca. Fritz je bil takrat zaljubljen v Paco. Ta, ki leži, je moja mama, ta v crnih kopalkah pa ga. Sedlackova ... Feri in Leica in moja mama ... Arhitekt Novak je zasnoval tudi notranjo opremo vašega doma, ki danes žal ni vec ohranjena. Pohištvo je narisal Feri. Mislim, da sta se posvetovala z ockom, kako in kaj. Teh detajlov se resnicno ne spomnim. Spomnim pa se mize v dnevni sobi, ki je bila kvadratna, s crno stekleno površino. Med dnevno sobo in jedilni-co je bil klavir. Pohištvo dnevne sobe je bilo iz kavkaškega oreha. Kakšna pa je bila vaša soba, je bila tudi narejena po nacrtih Novaka? Opremo je naredil Novak, soba ni bila velika, ampak zelo funkcionalna. Postelja je bila pravzaprav kavc, z globokim predalom za shranjevanje po­steljine. Pohištvo je bilo iz lesa, prebarvanega na temnorjavo s krem obro­bo. Zraven postelje je bila nocna omarica, zraven police za knjige, ki so segale vse do omare za obleko. Pod temi policami je bil kamin, kar je bila Ferijeva pogruntavšcina. Zgoraj je bila siva granitna plošca, spodaj opeke, ograja, bakrena vratca, znotraj pa gašpercek. Kurilo se je torej lokalno, po sobah? Tako je. V spalnici od staršev in v sobi za goste so bile loncene peci. Med jedilnico in dnevno sobo je bila zavesa, ki je segala do ogromnega kamina, ki je bil prekrasen. V dnevni sobi je bil polkrožne oblike, sezidan iz belega kamna, z obrobo iz crnega granita. Granitna obloga se je nadaljevala na­prej v jedilnico, kjer je bila plošca iz crnega granita. Pod njo so se kovinska vratca odpirala v veliko pec. Ceprav se ne spominjam, da bi bil ta kamen kdaj topel, ... je bil pa zelo lep. Tudi v naši kopalnici, ki je bila prva v Soboti, se je za segrevanje vode kurilo na pec. Kakšna je bila kopalnica? Stojeca železna kad, ob njej okrogla pec, ki smo jo kurili na drva. Zato je topla voda tekla samo v banjo. Umivalnik je imel pipo z mrzlo vodo. Ob drugi steni je bila tapecirana stena iz grobega platna, z obešalniki, pod njo pa klop. V hiši ste živeli kot otrok, kasneje tudi kot odrasla oseba ... Se je vaše razmišljanje o bivanju v vili spreminjalo, oblikovalo skozi vsa ta obdobja? Na hišo ne morem gledati drugace kot emocionalno. To je bil moj dom, kjer sem se cutila varno in varovano. Ce danes gledam nazaj, je bilo to nekaj estetsko prekrasnega, negovanega, oskrbovanega, s tistim bajnim vrtom. Pomladi so bile krasne. V hiši smo pred vojno tako na polno živeli samo dobrih 9 let. Po vojni se je verjetno marsikaj spremenilo. Kako se je bilo vrniti v svoj dom v Murski Soboti? Po dramaticnem srecanju v Mariboru smo nekaj casa živeli pri teti v Mari-boru. Z ockom sva šla takoj, ko se je dalo priti cez Muro, v Mursko Soboto. Mama je s štiri tedne staro Alenko (rojena 17. 6. 1945) ostala pri teti. Z ocetom so naju nastanili v okrevališcu za repatriirance v Valijevi vili. V naši hiši je bila takrat vojaška godba, zato smo morali pocakati, da so se odseli­ li. Z ockom sva po Soboti iskala pohištvo in ostale stvari ... ni ga bilo ... Leta 1945 smo zaceli iz nic. Od pohištva je ostalo samo tisto, kar je vgradil Feri. Moja in dnevna soba. Vgrajena je bila tudi omara z ogledalom v predsobi, ki je do danes edina ostala na svojem mestu. Ko sva uspela nekako uspo­sobiti hišo, sta prišli še mama in sestra. Vsaka hiša ima svoj vonj, zvok ... še slišite in vonjate življenje v hiši? Imam v spominu, da je tista ograja na stopnicah pokala, prav tako stopni­ce. Spomnim se, da smo imeli debelo knjigo Grimmovih pravljic. Zaradi teh je bilo mene zavoja pri stopnicah tako zelo strah. Verjela sem, da me, po­sebej kadar nisem bila pridna, na koncu caka carovnik. Vrt je pa omamno dišal, kadar je bil v cvetju. Od bukve nadalje je bila veli­ka kvadratna greda, kjer so spomladi cvetele spomincice in tulipani, kasne­je pa cinije in astre. Vse je dišalo! Imeli smo tudi lipo, ki ima prav tako vonj. Pa ogromno ribeza in malin ob vsej dolžini ograje. In krasne hrustavke in take višnje ... ne vem ali so bile španske ali kaj ... Danes tu v Ljubljani živite v stanovanju s, ponovno, cudovitim razgledom. Leta 1946 sem se že preselila v Ljubljano. To je moje dekliško stanovanje. Imela sem ga že pred poroko in ga nikoli nisem hotela zapustiti. Veste, razgled ... takrat se je videlo celo grajsko poslopje. Že ko sem prvic vstopila in zagledala Grad, sem rekla, tukaj! Sl. 8: Družinski piknik s prijatelji. Sl. 9: Družinski piknik s prijatelji. Sl. 10: Mala Vera s svojo pupo na vhodnem stopnišcu. Sl. 11: Družina Keršovan v dnevni sobi, zacetek 1980-ih. Vse fotografije, razen Sl. 4, osebni arhiv Vere Leskovic Keršovan. Sl. 4, osebni arhiv Ljuba Deškovica. Intervju Novak je zacutil zeitgeist in deloval znotraj njega Pogovor z Matejem Fišerjem Kristina Dešman O Feriju Novaku, njegovem ustvarjanju in življenju, sem se pogovarjala z Matejem Fišerjem, Novakovim daljnim sorodnikom. Nad pisalno mizo, ki jo je arhitekt zasnoval za enega svojih narocnikov, je bil tako navdušen, da je dal izdelati repliko. Sl. 1, 2: Pisarna dr. Samca s pisalno mizo. Foto Matej Fišer. Sl. 3: Repliika pisalne mize v mizarski delavnici. Oktobra je bila v avli Novakove kinodvorane v Murski Soboti na ogled replika pisalne mize, ki jo je oblikoval Feri Novak. Pobuda za njeno izdelavo in izpeljavo je vaša. Kaj vas je navedlo k temu? Feri Novak je za gospoda Samca, soseda iz Murske Sobote, sicer veterinar­skega atašeja na Dunaju, zasnoval prizidek k stanovanjski hiši in mu v njem opremil pisarno. Želel sem dokumentirati celoten projekt. Ob tem mi je v oci padla pisalna miza, prav posebno oblikovana. Po tlorisu je zgornji del cetrtina kroga, njen podstavek pa jo povezuje s tremi cetrtinami kroga. V cetrtino kroga se zanimivo odpirajo predali. Všec mi je element presenece­nja! Miza je zasnovana za konkreten prostor, ob njej si živo predstavljam dr. Samca in arh. Novaka. Odnos med stranko in narocnikom se mi zdi zanimiv, predvsem danes, ko sta arhitektura in oblikovanje zreducirana na sistem javnih narocil in tockovanj po birokratskem kljucu, za vrhunske kreativce pa veljajo kuharji in frizerji. Mizo sem omenil mizarju Mateju Šavlu, znancu trenutnega lastnika Samceve hiše, necaka gospoda Samca. Ker nacrta zanjo ni vec, sva sprva nameravala izrisati nacrt in jo tako ohraniti. Pa je mizar razmislil in presodil, da jo raje kar izdela. V delavnico so odpeljali original in naredili repliko. Nova miza je bila dokoncana že skoraj pred enim letom. Ves ta cas smo se menili, da jo pokaže-mo, a je vedno prišlo nekaj vmes. Letos letos 16. oktobra je bila 110. obletni-ca Novakovega rojstva in se nam je zdela prava priložnost za razstavo. Samceva miza je izvedbeno dobro premišljena. Je Novak obvladal tudi mizarsko delo? Miza je odlicno izvedena, še danes je bil mizar presenecen nad kakovostjo izvedbe. Sodec po pripovedovanjih, je mizarska dela prevzemal mojster Fli­sar, ki je bil Novakov mizar. Današnje mizarstvo Šavel je naslednik Flisarje­vih, gre za cetrto generacijo mizarjev v družini. Novak si je v Murski Soboti ustvaril ekipo sodelavcev. Sodeloval je z gradbe­nikom Mesaricem, v pismih omenja gradbenika Srako. Strojne inštalacije naj bi nacrtoval Edvard Dittrich, ded arhitekta Primoža Roškarja. Dittrichovi so imeli prvi kino v Murski Soboti, stari Dittrich pa je avtor nekaj izumov, npr. bakrene škropilnice za vinograd, molznega stroja, ventila za regulacijo ogrevanja, baje je nacrtoval tudi prvo centralno v Murski Soboti. Vsak je bil mojster na svojem podrocju. Nekaj podobnega poudarja Petra Ceferin, ko govori o nelocljivosti med razmi­šljanjem in delom v arhitekturni produkciji, kjer se ideja nenehno materializi­ra v obliko ali izdelek. Mislim, da sta o podobnem mojstrstvu govorila tudi Steve Jobs in britanski sociolog Richard Sennett. Gre za odnos do dela, ko skuša ustvarjalec vsakic stvar narediti dobro oziroma bolje kot prejšnjikrat, pa naj bo to v informacijski tehnologiji ali mizarstvu. V spoštovanju mojstrstva gre tako za odnos do narocnika kot tudi za odnos do obrtnika – mojstra. Naj ponazorim s primerom: Na Novakovi Osnovni šoli I v Murski Soboti (oz. ka­sneje gimnaziji), ki je bila zgrajena leta 1959, so vrata ucilnic s kljukami vred še danes originali. In vemo, da ucenci niso pretirano nežni! Kakovost izdelave je morala biti izjemno visoka. Na Kousovi hiši s strešnim vrtom na ravni strehi, s tušem, so streho prvic popravljali pred petimi leti, ker je na enem delu zace-lo nekoliko zamakati. Hiša je bila zgrajena 1954. Eno od sporocil, ki smo jih želeli s prezentacijo mize poslati v javnost, je to-rej: Domaci arhitekt in domaci mojstri so delali vrhunske izdelke, ki jih lahko postavimo ob bok najboljšim v Evropi tistega casa. Narocali pa so jih doma-ci ljudje. Družine, kot je Šavlova, znajo še danes narediti izdelek na najvišji kakovostni ravni. Zanimivo je, da boste pri takšnih narocilih financno prišli skozi bolje, kot ce kupujete serijske izdelke slovitih znamk. O tej redefiniciji oziroma novi definiciji luksuza so govorili tudi na letošnjem pariškem Vogue Fashion Festivalu. Omenjali so mojstrstvo kot nekaj, kar ni dostopno v vsa­kem supermarketu, ampak ima osebni pecat. Tukaj je priložnost za Sloveni­jo, ker še imamo mojstre. Iz kakšne družine izhaja Feri Novak? Novakov oce je bil po poklicu zidar, umrl je dokaj zgodaj. Mama se je še enkrat porocila, njen drugi mož se je pisal Pauko. Iz prvega zakona so trije otroci, iz drugega en. Gospod Pauko je imel slašcicarno v Murski Soboti, Novakova mama pa je vodila mestno trafiko in trgovino. Gre za ljudi, ki so stali trdno na tleh in prezirali hohštaplerijo. Pravijo, da se je Feri prvic srecal s sodobno arhitekturo kot vajenec na grad­bišcu Plecnikove cerkve v Bogojini. Za šolanje se je odlocil kasneje in najprej obiskoval vajeniško gradbeno šolo. Nadaljeval je v Ljubljani, na Tehniški šoli, tudi v casu razstave Avgusta Cernigoja leta 1924. Cernigojeva razstava je bila zelo odmevna, avtor je zaradi nje prišel v konflikt z Izidorjem Cankar­jem. Cernigoj naj bi tudi ucil na tehniški šoli, vendar pa je bilo to pred Nova-kovim obdobjem. Predvidevam, da je Novak spremljal dogajanje okrog raz-stave, morda je prav dejstvo, da se je Cernigoj takrat vrnil iz Bauhausa, vplivalo na Novakovo odlocitev o nadaljevanju študija v tej smeri ... ne vem. Porocil se je z Leico Sedlackovo, zdravnico, in bil del neke vrste novega me-šcanstva, ki se je takrat vzpostavljalo v Murski Soboti. Tako kot se je Murska Sobota vzpostavljala kot mesto. O Feriju Novaku je krožilo oziroma še kroži kar nekaj napacnih informacij. So kakšne dileme razrešene? Tako je, pri njem so bile stvari nekoliko odprte. Ena od netocnosti je bila, da na Dunaju ni diplomiral. To informacijo sem preveril na fakulteti in v pismu so mi z Akademie der Bildende Künste na Dunaju potrdili, da je Novak pri njih študiral in diplomiral. Še prej jo je preveril in potrdil tudi dr. Bogo Zu­pancic. Novak se je na Dunaj odpravil še drugic, na tehnicno univerzo, a se je zacela vojna, zato o tem drugem dunajskem študiju ni veliko podatkov in jasno, tudi koncal ga ni. Druga dezinformacija je bila, da Novak ni bil pri Le Corbusierju, saj ni zapi­san v veliki knjigi biroja. Pa smo pri sestri Leice Sedlackove, Novakove žene, našli certifikat iz ateljeja Le Corbusier & P. Jeanneret z lastnorocnim podpi­som Le Corbusierja, ki potrjuje Novakovo navzocnost. Gospa je živela v Za­grebu, pred leti je umrla, stara vec kot petindevetdeset let. Tudi v drugi tocki ni vec dvomov. Ko se je Novak odlocil študirati na Dunaju, je verjetno potreboval organizacijsko in financno pomoc. Ali veste, kdo mu je pomagal? Novak je na Dunaju študiral pri profesorju Petru Behrensu, na Akademie der Bildende Künste. V zacetku, še ko je bil v Ljubljani, mu je najbolj financ­no pomagala babica Vida, ki je vozila poštni voz. Kasneje pa so mu veliko pomagali njegovi murskosoboški narocniki, zdravniki, veterinarji, pravniki. Ves cas študija je projektiral, leta 1931 je tudi že gradil. Keršovanova vila v Murski Soboti je njegov prvi, a še vedno izjemno zanimiv objekt. Tako si je dunajski študij, mislim, v veliki meri financiral kar sam. Ko je bil drugic na Dunaju, mu je stanovanje odstopil dr. Samec in mu tudi s tem olajšal študij. Kakšna pa je zgodba z Le Corbusierjem, kako se je Novak odlocil poskusiti v Parizu? Mislim, da gre za Behrensov vpliv. Ni podatkov, da bi se z Le Corbusierjem srecala že kje prej. Novak je moral imeti nek kontakt, ki mu je odprl vrata Le Corbusierjevega biroja, in jaz mislim, da mu je pomagala prav Behrensova diploma. Pri Behrensu v Berlinu so v zacetku dvajsetega stoletja delovali tudi Mies van der Rohe, Walter Gropius in Le Corbusier. Tako da je ta Be-hrensova diploma imela neko težo v širšem evropskem prostoru. Konkretno naj bi mu delo v biroju izposloval Vito Kraigher, pri katerem je tudi stanoval v Cité Internationale Universitaire de Paris. Poleg tega pa je v Pariz prišel leta 1938 z relativno mocnim opusom. Zapiski pravijo, da je delal na projektu za Alžir in na mostu v St. Cloud v Pa-rizu. Oba projekta sta oznacena kot nerealizirana. V Parizu je preživel 3 me-sece. V tem casu verjetno ni mogel prav veliko narediti, osvojil pa je logiko in metodiko oziroma ustroj biroja. Ne vem, ce je Novak planiral ostati dlje. Domov se je vrnil, ko sta Le Corbu­sier in Jeanneret odpotovala v Alžir. Tudi zato, da je zakljucil Šerbcevo vilo, pa življenje je bilo v Murski Soboti seveda cenejše. To piše tudi v pismih. Novaka je ocitno zelo vleklo v tujino oziroma od doma. Najprej je odšel v Ljubljano, potem na Dunaj, v Pariz ..., a vedno se je vracal nazaj domov. Ostajal je vezan na domace okolje. V pismu iz Pariza na primer piše, kako komaj caka, da se vrne domov in se napije radenske slatine. Vedno ga vlece v tujino preverit, kaj se dogaja, obenem pa ga nekaj mocno veže na dom. Od Novakove korespondence je ohranjeno le dopisovanje z domacimi na­rocniki in z ženo. Ni videti, da bi na Dunaju ali v Parizu sklenil bolj trajna poznanstva. Predvojni cas je bil zelo turbulenten. Tudi v pismu, ki sem ga dobil z Akade­mije, pišejo, da nimajo podatkov o delih študentov, ki so študirali pri njih v tistem casu oziroma obstajajo luknje v opusih. Glede na to, da Novak v Av-striji nima projekta, ga tudi ni v zapisih. Vse, narejeno med študijem v Av-striji, podpisuje Behrens. Novak je sodeloval na projektu hotela in vzpenja-ce na Raxalpe, študiji ureditve Kahlenberga, železnicarskega doma v Saraje­vu in natecaju za Univerzitetni trg in Borzo v Beogradu. Doma pa je vedno imel zaposlitev, tako da je lahko svoje ideje materializiral. Ljubljana in Murska Sobota se nam še danes zdita dalec narazen. Koliko je imel stikov z Ljubljano Feri Novak? Obstaja fotografija, na kateri so murskosoboški dijaki v Ljubljani: Vilko No­vak, Karel Jakob, Böžika Lutar, Miško Kranjec, Feri Novak in drugi, pa spet ena, na kateri so s prijatelji Ludvik Ropoša, Feri Novak, Vanek Šiftar, Miško Kranjec, dr. Tivadar, Rudi Cacinovic ... Fotografija je bila prikazana na razstavi, ki jo je pripravil dr. Bogo Zupancic. Novakovih osebnih povezav z njegovo generacijo arhitektov ne poznam. Vem le, da je imel stike z Edvardom Ravni­karjem, bila sta velika prijatelja. Tudi Ravnikar je bil na Dunaju, sicer ne pri Behrensu, bil pa je pri Le Corbusierju. Ravnikar je prišel v Pariz leta 1939 in tam deloval pet mesecev. Tudi on je delal na projektu Alžir, se pravi, nadalje-val je projekt, na katerem je pred njim delal Novak. Ceprav je bil leto dni mlajši in Plecnikov diplomant, je Ravnikar prišel k Le Corbusierju s pedigre­jem Plecnikovega pomocnika. Ravnikar je leta 1939 nacrtoval Moderno gale-rijo, ki je vsekakor izjemno delo. Lahko bi rekli, da je po srecanju z Le Corbu­sierjem dobesedno poletel in pustil mocan pecat v naši arhitekturi. To so bila leta, ko je nacizem že bil na pohodu. Mies van der Rohe, Walter Gropius, Moholy Nagy in drugi so že prebegnili v ZDA in tam nadaljevali delo, v delih domacih arhitektov pa se pojavljajo zamiki med casom nacrtovanja in izved-be. Novak verjetno ni niti razmišljal o Ljubljani, saj je imel na svojem koncu ves cas veliko dela. Murska Sobota je bila vcasih in je v nekaterih pogledih še danes odmaknjena od ostalih centrov, ta širši prostor od Burgenlanda do Medimurja je nekakšen kot, ki ga pozabljajo maticne države, ima pa neko skupno atmosfero. Morda ta panonska atmosfera povezuje ljudi. Zanimiva je kontinuiteta Novakovega opusa, ki se od predvojnega obdobja skoraj nepretrgano razteza do njegove smrti. Nacin dela se je sicer spremenil: pred vojno se je ukvarjal s posameznimi vilami, po vojni pa se je bolj osredotocal na vecstanovanjsko gradnjo in urbanizem. Kako mu je uspelo? Po eni strani je bil Novak izrazno zelo napreden, po drugi pa v Murski Soboti ni bilo veliko alternativ. Odkar je zacel projektirati, še med študijem na Duna­ju, je svoje delo nepretrgoma nadaljeval. Za kino v Murski Soboti se špekuli­ra, da naj bi bil del njegove diplome z Dunaja, projekt zanj pa je bil podpisan leta 1951. V zacetku kariere mu je gotovo veliko pomagala povezava z ženino družino Sedlacek, ki mu je zagotovila renome. Sedlackovi so bili družina zdravnikov. Intervju Pravijo, da sta se Leica Sedlacek in Feri Novak spoznala, ko je njen oce pri Novaku narocil hišo v Radencih. Žena, Leica, je ustanoviteljica ginekološke­ga oddelka v Murski Soboti. Verjetno so bili zato njegovi narocniki v zacet­ku zdravniki in podoben segment družbe, za katere je projektiral stano­vanjske hiše. Pred kratkim sem obiskal gospo Kous, ki stanuje v eni od zadnjih Novakovih realiziranih vil iz leta 1956. Oce gospe Kous, ki je financiral gradnjo, je bil kmet, njen mož pa je še študiral medicino. Dejanska Novakova narocnica je bila gospa Kous. Gospod Kous je bil kasneje ginekolog in je po Leici Sedlackovi prevzel ginekologijo v Murski Soboti. Njegov sin pa je ginekolog in predstojnik ginekološkega oddelka v Murski Soboti danes. Zgodbe Novaka in njegovih narocnikov so zelo povezane. Novak je že pred vojno razmišljal o urbanizaciji Murske Sobote. Takrat je deloma na lastno pobudo severozahodno od mestnega središca projektiral javno kopališce. To je bilo 1934. leta. Po zasnovi je še danes eno najlepših kopališc v Sloveniji. Konec vojne je iz Murske Sobote zbežal velik del ma-džarskega prebivalstva, mnogo židovskih družin se ni vrnilo iz koncentracij­skih taborišc, zato je bilo ljudi s kakršnim koli znanjem pravzaprav malo. V Murski Soboti je bil Novak tako eden redkih, ki so imeli znanje, in tu ga je uporabljal, tu je bilo žarišce njegovega dela. Avtomobilska nesreca je zare­zala v sredino Novakovega življenja. Kakšna je bila po vojni uradna Novakova pozicija v Murski Soboti? Bil je okrajni inšpektor in vodja projektivnega biroja oziroma murskosobo­škega odseka Projektivnega biroja Maribor. Ivo Gerencer, ki je prišel na predstavitev Novakove mize, je pripovedoval, da je bil Novak ob dopoldnevih okrajni inšpektor in je nadzoroval gradnjo po Pomurju, ob dveh, po odmoru, pa so delali na novih projektih. Kot ekipa so bili vpeti v delo, s katerim so tudi dobro zaslužili. Ce so imeli delavci po 6.000 din place, so oni na mesec zaslužili tudi do 60.000 din, zahvaljujoc sistemu tockovanja in nagrajevanja glede na opravljeno delo. So pa delali tudi ob vecerih in vikendih. Iz prve Novakove ekipe sta med nami še Ivo Gerencer in gospod Šiftar. Se pravi originala, ki lahko pricata iz prve roke. Arhitektura je bila v tistem casu ocitno cenjena. Vsi govorijo o tem obdobju kot o zlatih letih svojega življenja. Iz Novakovih osebnih povezav z družino Samec izhaja tudi zgodba z vabilom na dvor Haila Selassija. Ena od sester iz družine Samec naj bi bila dekla na Selasijevem dvoru, ko je bil ta še otrok. V Mursko Soboto jo je Selassie prišel obiskat, pa ga je navdušila Novakova arhitektura. Povabili so jih, da bi posta­li dvorni arhitekti, cel Novakov tim. Prtljago naj bi imeli že pripravljeno, a so jih zaustavili iz politicnih razlogov. Novakova avtomobilska nesreca leta 1959 je bila velika tragedija in njegov biro še ni bil konstituiran za samostojno delovanje, brez Novaka. Prav zato verjetno ni znanih njegovih študentov naslednikov. Po smrti so zgradili bol­nišnico, ki jo je odmaknil iz mestnega središca, in del blokov na ulici Štefana Kovaca. Ne vem pa natancno, katere projekte je na mizah pustil nedokon-cane. Vsekakor je bila nesreca velik šok! Novak je poleg stanovanjskih hiš, pohištva in urbanisticnih potez ustvarjal spomenike. Tudi ta njegov opus sega od pred- do povojnega obdobja. Že pred vojno je Novak zasnoval zelo impozantno Samcevo grobnico. Sam­cevi hceri je obljubil, da ji bo naredil hišo, a ji je zaradi prerane smrti nare­dil grobnico. Zanimiva je tudi grobnica za gospoda Mesarica, gradbenega mojstra. Oblikoval je spomenik prekmurstva, knjigo, ki stoji v murskosoboškem par-ku. Razpisali so natecaj, na katerem naj bi sodeloval tudi Plecnik, izbrali pa so Novakovo rešitev. Zanimiva se mi zdi ideja, da kot simbol Prekmurja iz­bereš knjigo, ki pomeni besedo in jezik. Izdelal je tudi podstavek spomenika Štefanu Kovacu, kip pa je izdelal Miki Muster, oce Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika. To je edini Mustrov javni kip, ceprav je študiral kiparstvo. Tudi ko je projektiral gimnazijo, je Novak predvidel dva kipa na fasadi: na telovadnici in nad vhodom. Ni pa znano, kdo naj bi ju izdelal. Novak je bil mocan tudi v teoriji, napisal je veliko clankov, soustanovil revijo Mladi Prekmurec. Mladega Prekmurca je ustanovila ekipa z Vilkom Novakom, kaj vec o tem ne vem. Mislim, da sta ustanovitvi revije botrovala modernisticni duh in želja po širjenju naprednih idej. Zanimiv se mi zdi Novakov nacin pisanja narocnikom, kako jim razlaga, kakšne hiše predvideva zanje. Njegovo razmišljanje je zelo konsistentno, izraža jasna stališca. Ne le da prepricuje narocnike, svoje odlocitve dobro argumentira. Je Novak upošteval prekmursko tradicijo, mu je bilo posebno panonsko razpoloženje blizu in se odraža v njegovi arhitekturi? Ko gospodu Šerbcu razlaga, kako mu bo naredil hišo, veliko razmišlja o veli­ki poplavi, ki je Mursko Soboto prizadela konec 1920-ih. Njegove hiše nima­jo kleti, kar je znacilno tudi za tradicionalne prekmurske hiše, s tem se skuša izogibati problemu vode. Ne upošteva pa, recimo, tradicionalnega tlorisa s centralnim vhodom ter s prostoroma levo in desno, malo in veliko hišo. Bolj kot prekmurski stil gradnje so mu bili blizu mojstrstvo, lokalna obrtni­ška tradicija in rokodelsko razmišljanje. Kako sprejemajo Novaka prebivalci Murske Sobote? Ko smo v oktobru pripravili razstavo replike mize, me je presenetil dober odziv mešcanov. Obiskovalci so mi pripovedovali zgodbe, iz katerih je jasno, da Novaka zelo spoštujejo. Številne je zaznamovala osebna izkušnja: neka­teri starejši so bivali ali redno obiskovali svoje prijatelje v Novakovih vilah in blokih. Po drugi strani je soboška osnovna šola Novakova stavba, v katero smo vsi hodili in ki je zaznamovala številne generacije. Po razstavi se mi je javilo še nekaj ljudi, ki imajo doma Novakovo pohištvo. Skušali ga bomo vsaj dokumentirati! Ko se giblješ po Murski Soboti, te Novakova arhitektura ves cas spremlja: od šole do blokov, urbanih ureditev in spomenikov. V podzavesti ti ostane izkušnja arhitekture z ravnimi strehami in modernisticnimi linijami. To je prednost lepih mest, ki svojo arhitekturo oblikujejo za prebivalce in jih na­redijo bolj obcutljive. Tako je bil Novak že za casa življenja izjemno spoštovan mešcan, njegov pogreb pa je bil sploh eden najvecjih, kar jih je kdajkoli bilo v Murski Soboti. Še zdaj velja za velikega cloveka, ki je mestu pustil izjemen pecat. Edino, kar mu ocitajo, je, da je podrl sinagogo. To pa je tretji mit, ki se je tudi ovrgel. Sinagogo je po vojni podrla oblast. Med vojno naj bi v njej skladišcili repo, jo uporabljali za konjušnico ... po vojni naj bi se prakticno podirala sama vase. Židje, ki bi lahko sinagogo obnovili, se iz taborišc niso vrnili. Novak je zagotovo ne bi podrl, tako zaradi spoštovanja do Behrensa, ki je sam projek­tiral izjemno zanimivo sinagogo v Žilini na Slovaškem, kot tudi iz osebnih, družinskih razlogov. Odnos do Novaka je še danes zelo pozitiven, ceprav je minilo že veliko casa in ljudje njegovega dela ne poznajo zelo globoko. V resnici nismo še nikoli prišli do res celostne predstavitve Novakovega dela. Najvec so naredili Met-ka Hari, Bogo Zupancic, Tanja Borovšak ter Meta Kutin in Tomaž Ebenšpan­ger. Z njim se je ukvarjal tudi Andrej Kalamar, pa Leon Cigut je diplomiral iz ulice Štefana Kovaca in Šerbceve hiše. Zato je tudi ena od idej, ki je vodila razstavo mize, spodbuditi oblikovanje celostne zgodbe o Novaku. Predvsem, dokler je še živih nekaj ljudi, ki so z njim delali ali ki živijo v Novakovih vilah. Jaz jih imenujem originali. Kakšne nacrte imate z ohranjanjem in s predstavljanjem Novakove dedišcine? Plani so. Zaenkrat smo z razstavo mize v Murski Soboti malo ogreli ozracje! V biroju Tomaža Lazarja pravkar rišejo nacrt mize, ki smo jo razstavili. Mizo bi želel pokazati vsaj na Dunaju, ce ne tudi v Ljubljani. Osebno se mi zdi zanimiv Novakov preskok. Zidarjev sin iz Murske Sobote se odpravi v svet in ob stiku s sodobno arhitekturo mu preskoci iskrica. V svoji karieri pride do Behrensa in Le Corbusierja, ki sta med najpomembnejšimi osebami svojega casa. Zacutil je zeitgeist, deloval je znotraj njega. V obdo­bju 1931–59, torej slabih 30 let, ki jih je med drugim prekinila vojna, uspe Novaku ustvariti zanimiv opus. Nikoli se ni bal skoka v novo. Kot ustvarjalec skace naprej od pricakovanega in te pricaka z rešitvijo, ki jo sam komajda razumeš. V arhitekturi kot laik sam rad išcem povezave. Rad bi, da se tudi za Novaka vzpostavi genealogija njegovega razmišljanja. Ce smo pošteni, je Novak v širšem prostoru popolna neznanka. Za zdaj seže njegov glas do Ljubljane, pa še to zgolj v ozko strokovno javnost. Ko pogle­damo cez mejo, ga ni. Njegov opus po mojem mnenju odpira mnoga vpra­šanja teorije, kompozicije, strukture, volumnov, detajlov itd. Kako je dolocil porazdelitev delitev oken in vrat na blokih? Kako razmerje med gimnazijo in dvorano ob njej? Zakaj je delitev oken in fasade na dvorani postavljena, kot je? Zakaj so vhodna vrata razdeljena, kot so? Od kod v panonski gradnji ka-men, okroglo okno, ravna streha, mrežna struktura? Kaj pomeni tisti zavi­hek na ograji v gimnaziji? Zanj nekateri trdijo, da je posledica napake v gra­dnji, da izenaci nivoje, spet drugi, da je detajl nacrtovan, ker med potjo roke po ograji in korakom na prvi in zadnji stopnici nastane zamik – in zavihek ga kompenzira. Ko ob prej omenjenih vprašanjih vzameš v roke šestilo, svincnik in trikotnik, se zacnejo pojavljati elementi modulorja, zlati rezi, pravokotni trikotniki ... Gre za zanimiva vprašanja, izziv za stroko v prihodnosti! Vedno me je vzne­mirjalo, zakaj se je Novak odlocal, kot se je. Nekaj mora biti zadaj, tudi za na prvi pogled nelogicnimi rešitvami. Prav tako obstaja razlika med nacrti in izvedbo, predvsem v delih z daljšim casovnim zamikom med projektiranjem in gradnjo. Na drugi strani pa gledaš dela Koolhasa, Herzoga in de Meurona, Podrecce, Nouvela, Zahe Hadid ali ucencev Miesa, Gropiusa, Le Corbusierja in imaš vcasih obcutek, da si posamezen element že nekje videl. Mrežne strukture, stavbe, ki želijo zaplesati, ali posamezni elementi, ki želijo poleteti ali stojijo v zraku. Brisanje prostora med zunaj in noter. To so precej bolj zanimiva vprašanja kot dejstvo, da je bil Novak v Parizu. Vsak prispevek, odkritje, novo znanje ali interpretacija je dobrodošel, saj razširi pojmovanje arhitekta Novaka in njegovega dela. Odprtih vprašanj je še veliko, poleg tega pa se mi zdi njegovo delo pomembno postaviti v med-narodni okvir. Za strokovno delo ostaja še veliko prostora. Najvecja stvar, ki jo je treba narediti, je spodbuditi nastanek monografije o Novaku. Z njo bi potrdili arhitekturno identiteto Murske Sobote, Novaka pa kot ustvarjalca vpeli v slovenski in srednjeevropski okvir. Po mojem mnenju Novakove stavbe preprosto štimajo: zbujajo spoštovanje in mogocnost, hkrati pa so domace, prijazne, imajo toplino in ritem. Trenu­tno je raziskovanje Novaka na tocki, ko je treba zavarovati in dokumentirati cim vec gradiva, ki se še skriva na podstrešjih, popisati in posneti pohištvo, ki še obstaja, posneti razgovore z originali in pri vsem tem narediti cim manj škode. Temu sledita kriticno vrednotenje in postavljanje v širši okvir. Me-nim, da je Novak v svojih delih skril še veliko dobrega, kar velja odkriti! Sl. 4, 5, 6: Detajl vhoda v stanovanjske bloke v ulici Štefana Kovaca. Foto: Matej Fišer. Sl. 7: Detajl stopnišca v Osnovni šoli (oziroma gimnaziji) Murska Sobota. Foto: Matej Fišer. Sl. 8: Razmišljam o arhitekturi Ferija Novaka. Foto: Matej Fišer. Okvir Kar unicimo, ne moremo obnoviti Andrej Hrausky Predstavitvam katerega od slovenskih arhitektov obi­ cajno umanjka njegova umestitev v širši mednarodni arhitekturni razvoj. Skoraj po pravilu izhajajo knjige in študije, ki se vprašanju ognejo in arhitekta obravnava­jo le z našega lokalnega gledišca. A zelo poucno bi bilo preuciti vplive strukturalizma na Edvarda Ravnikarja ali Gia Pontija na Eda Mihevca itd. Pri Feriju Novaku pa bi takšna razmišljanja privedla le do njegovega po­mena za domaco sceno: Tudi mi smo imeli predstav­nike funkcionalizma, in to v Prekmurju. Med velike može slovenske arhitekture vecinoma pri­števamo Fabianija, Plecnika in Ravnikarja. Vsak od njih je obvladoval doloceno obdobje: Fabiani do prve sve­tovne vojne, Ravnikar po drugi svetovni vojni in Plec­nik obdobje vmes. Prav slednji, ki ga imamo nesporno za najvecjega slovenskega arhitekta, je kot mocna osebnost popolnoma zasencil funkcionalisticno arhi­tekturo med obema svetovnima vojnama, ki pa je kljub temu obstajala. In to ne le s posameznimi ustvar­jalci, ampak kot gibanje z vsemi svojimi oblikami. Ime­li smo Avgusta Cernigoja, ucenca na Bauhausu, ki je v Ljubljani zelo zgodaj pripravil vec avantgardnih raz­stav, ustanovil celo, sicer kratkotrajno, zasebno šolo za arhitekturo. Pojavila se je literatura: knjiga Stanovanje (Mesar, Špincic, 1931), posebne priloge revij, na pri­mer »Naš dom« Rada Kregarja v Ženi in domu, in izda­jali so revijo Arhitektura, kjer so poleg Kregarja sode­lovali še mnogi, omenimo le Dragotina Faturja. Redno se je tudi razstavljalo, na šolah, sejmišcu, v Jakopice­vem paviljonu in v tujini. Na pobudo Kluba arhitektov se je razpisovalo tudi arhitekturne natecaje, ki so se jih udeleževali mladi arhitekti. Vse to smo torej imeli in seveda tudi arhitekturo tedaj naprednega sloga. Ko pa se vprašamo, v kolikšni meri je ta dejavnost prese-gala lokalne okvire, stežka odgovorimo pritrdilno. Funkcionalisticna arhitektura je od vsega zacetka iz­hajala iz »receptov«. Že leta 1926 je Le Corbusier ob-javil svojih pet tock arhitekture: stebri, ki stavbo dvi­gnejo od tal, vrt na strehi, svoboden tloris, horizontal-no okno in svobodna fasada, ki jo omogoca skeletna konstrukcija. Ta preprosta navodila so stavbe umešca­la med avantgardo, le držati se jih je bilo treba. Tako preprost je bil tudi izbor za tedaj popularne knjige o novi arhitekturi (najbolj znane je izdajal Alberto Sarto-ris), ki so skušale dokazati mednarodno razsežnost funkcionalisticne arhitekturne ideologije. Ni cudno, da se je sloga kmalu prijelo ime internacionalni slog, po vsem svetu pa so rasle podobne stavbe, ki so ustvarjale monolitno enolicnost. Slovenskega funkci­onalizma ne najdemo v Sartorisovih atlasih, kar ga še bolj odriva na lokalno raven. Ce pa se vseeno vpraša-mo, katera stavba presega te omejitve, se zdi, da je to 3 Vila Oblak na Rakovniku. V letih 1931–33 so jo zgradi­li po nacrtih nekdanjega Plecnikovega asistenta Fran-ceta Tomažica in ravno to asistentstvo je najbrž botro­valo dejstvu, da je arhitekt na fasado nad vhodom zasnoval mogocen lok. Tega elementa ne najdemo med navodili za funkcionalisticno arhitekturo. Nedvo­mno je klasicen, a tudi dovolj izcišcen, da deluje zno­traj funcionalisticnega besednjaka osnovnih geome­trijskih likov. Presežek slovenske funkcionalisticne ar­hitekture torej izhaja iz Plecnikove dedišcine, iz krše­nja danih pravil, kar razumemo kot tisti »korak v ne­znano«, ki ga mora opraviti vsak ustvarjalec, ko/ce si izbere lastno ustvarjalno pot. Poleg Vile Oblak ima avantgardni pomen tudi delova­nje Avgusta Cernigoja, potem ko je zapustil Ljubljano in se vrnil v Trst. Vemo, da je takrat sodeloval pri no-tranjih opremah velikih parnikov, tudi z arhitektom Gustavom Pulitzerjem Finalijem, ki ga še najbolj po­znamo kot arhitekta Raše v Istri. Vemo, da so ravno velike ladje tako navdahnile Le Corbusiera, da jih je postavljal za zgled sodobni arhitekturi. To je morda veljalo za zunanjost, interjerji teh plavajocih palac pa so se še vedno spogledovali z arhitekturo velikih dvor­ cev. Pulitzer Finali je z nagovarjanjem narocnikov, da bi veljalo tudi notranjost parnikov oblikovati po vzoru na sodobno funkcionalisticno arhitekturo, uspel leta 1930 – Lloyd Triestino je zacel graditi potniško ladjo Victoria, prvo z notranjo opremo. Pri gradnji sta med drugimi sodelovala tudi Avgust Cernigoj z intarzijami in Gio Ponti s keramiko. Ladja je bila splovljena leta 1931, še istega leta pa ji je Gio Ponti posvetil posebno številko revije Domus, katere urednik je bil. Victoria je bila simbol fašisticne italijanske mornarice, zato se z njo zavedni Cernigoj nikoli ni postavljal, pa vendar ... Novi arhitekturni slogi niso nastajali po modnih vzor­ cih – ti stalno zahtevajo izmišljevanje cesa novega, kar naj bi »poživilo« stare oblike, ki so se jih vsi navelicali. Ravno nasprotno, vsi zgodovinski slogi so nastali kot odgovor na velike zgodovinske prelomnice. Nic druga-ce ni bilo s funkcionalizmom, ki se je rodil po veliki cloveški tragediji velike vojne (kot so jo imenovali te­daj), po kateri se je svet zamajal dobesedno do teme­ljev ter pometel z družbenimi sistemi in mnogimi dr­žavami. Porušena Evropa je pred arhitekturo postavila tudi novo nalogo: poskrbeti za stanovanja srednjih in delavskih slojev. Funkcionalizem se je pojavil iz po­manjkanja, torej se arhitektura ni mogla vec ukvarjati s presežki, ampak z zadostitvijo minimalnih standar­dov za dostojno bivanje. Predvsem v Nemciji so preu-cevali t. i. standarde eksistencnega minimuma, ki so scasoma prerasli v splošne normative in se uporablja­li še po drugi svetovni vojni. Funkcionalisticna arhitektura je skušala priskrbeti do-stojno bivališce preprostim ljudem. A danes obcudu­jemo predvsem vile bogatašev, ki so si novi arhitek­turni slog izbrali kot simbol svoje modernosti. Vila Savoye pri Parizu, vila Tugendhat v Brnu, vila Mareia na Finskem so bile zgrajene za najbolj bogate – ti so si tudi edini lahko privošcili stavbe, ki so bile takrat, za­radi novih tehnoloških rešitev, bistveno dražje od kla­sicnih. Tudi pri nas se nova arhitektura ni uveljavila za reševanje stanovanjskih problemov povprecnega clo­veka, ampak je z njeno pomocjo porajajoci sloj kapita­listov izkazoval svojo »modernost«. Tako med najbolj­še primere funkcionalizma uvršcamo stanovanjske vile na Vrtaci arhitekta Josipa Costaperarie, Vilo Oblak na Rakovniku in Vilo Grivec na Prulah arhitekta Fran-ceta Tomažica (vse v Ljubljani) in nekaj vil v Murski Soboti arhitekta Ferija Novaka. Te stavbe v resnici niso Sl. 1: Avgust Cernigoj – kompozicija (rekonstrukcija). Sl. 2: Revija Arhitektura – posvecena Adolfu Loosu. Sl. 3: Le Corbusier – pet tock arhitekture. Sl. 4: France Tomažic – Vila Oblak, Dom in Svet št. 1–2, 1935. Sl. 5: France Tomažic – Vila Oblak (stara fotografija). Sl. 6: Parnik Victoria – kadilnica drugega razreda. Avgust Cernigoj. Okvir 7 8 Sl. 7: Feri Novak – Hiša Šerbec, tlorisi. Sl. 8: Feri Novak – Hiša Šerbec, kompozicija ulicne fasade. bile tako radikalne, kot so jih opisovali njihovi zago­vorniki, na primer Avgust Cernigoj: »Oni, ki odklanjajo tovrstne esteticne vrednote, se lahko smatrajo za tu­berkolozno-sifiliticne veteranske duhovnike.«1 Zgolj delno so sledile Le Corbusierovemu receptu novega sloga. Vecinoma so bile še vedno klasicno zasnovane, krasili pa so jih doloceni za funkcionalizem znacilni elementi: ravna streha, zaobljeni hišni vogali in klasic­na okna s poudarjenimi horizontalami. Prav poudarja­nje horizontal je bila verjetno najvecja znacilnost nove arhitekture pri nas. O tem v že omenjeni knjigi Stanovanje beremo: »Na lahno valovit železniški na-sip gledamo iz vlaka brez napora, gledanje na mimo drevece telegrafske droge pa je jako utrudljivo. To je razumljivo, zakaj pocasno delovanje naših cutnih or-ganov, ki zahtevajo nekaj casa za zaznavanje teles, ne prenese hitre menjave slik. Ocesno mišicevje, ki je zaradi prenaglih sprememb razdraženo, izziva ostale cute, in od tod prihaja nelagodje, ki ga v takih slucajih obicajno opažamo. Popolnoma enak pojav se dogodi pri pogledu v sobo, ki je navpicno razdeljena. Ako ho­cemo pogledati kakršenkoli prostor, moramo premi­kati glavo na vse strani neovirano. Pogled je neoviran v sobah, katerih stene so enobarvne ali pa vodoravno razdeljene. Ako pa srecamo navpicno crto ali navpic­no telo, se nam oko ustavi, zakaj prisiljeno je gledati v nasprotno, oziroma navpicno smer. Utrujenost ocesa postane tem vecja, cim manjši je prostor, cim manjša je razdalja med ocesom in steno.«2 Funkcionalisticna arhitektura je imela svoje slabosti. Te so izvirale iz uporabe novih oblikovnih rešitev, ki zaradi nepreizkušenosti niso delovale. Ravne strehe so pušcale, tanke enojne okenske zasteklitve so ustvarjale kondenz, fasade brez strešnih napušcev so hitreje propadale ipd. Priseganje na minimalne stan­darde eksistencnega minimuma se je zrcalilo v preoz­kih hodnikih in premajhnih površinah sanitarij, kuhinj in ostalih prostorov. Takšne stavbe so se zelo težko prilagajale sodobnejšim casom. Frankfurtska kuhinja, ki jo je arhitektka Margarete Schüte-Lihotzky zasno­vala leta 1926 kot predhodnico današnjih laboratorij­ skih kuhinj, ni imela prostora za hladilnik in pomivalni stroj. Hodniki in sanitarije so bili ne le premajhni za današnje potrebe, ampak tudi neustrezni današnjim predpisom. Tako lahko celo trdimo, da je funkcionali­zem med vsemi arhitekturnimi slogi najbolj nefunkci­onalen. Poleg tega so bile stavbe zasnovane v nepra­vilni kompoziciji stavbnih volumnov. Ce za dobro arhi­tekturo velja, da je dobra, ko ni mogoce nicesar vec dodati ali odvzeti, tu ni bilo ovir, da se ne bi terase ali balkona zazidalo ali kjerkoli dodalo kak prizidek. So-dobni predpisi zahtevajo dosti boljšo izolacijo, vendar zunanje oblaganje fasade in vgradnja vecslojnih oken spremenita nekdanje elegantne proporce teh stavb. Zaradi tega je zelo težko ohranjati funkcionalisticno arhitekturo v prvotnem stanju in namenu. Ponekod so sprejeli pravilo, da se v primeru naselja stanovanja posodobijo, eno pa ohrani v prvotnem stanju, kot mu-zej. Takšen pristop lahko vidimo v Pessacu pri Bordea­uxu (Le Corbusier, 1926–30), v naselju Kiefhoek pri Rotterdamu (J. J. P. Oud 1925–30), v naselju Weissen­hof v Stutgartu (muzej je v stavbi Le Corbusiera, 1927) in drugod, medtem ko so pomembne vile, kot so Vila Savoye ali Tugendhat skrbno celostno obnovljene in spremenjene v muzej. Pri nas vile iz tega obdobja del-no rešuje ravno dejstvo, da niso tako radikalno sledile zapovedim funkcionalizma in da gre v vecini primerov za razkošno gradnjo. Ravno to jim je omogocilo dolo-ceno mero prilagodljivosti in so lahko kljubovale no-vim potrebam novega casa. Mnoge so žal razdelili na vec stanovanj, recimo Vilo Oblak, druge so sprejele nove vsebine, denimo Vila Perhavc, ki danes gosti šol­ske sindikaliste, res redke pa so se izognile preuredi­tvam, ki so posegle v prvotno zasnovo. Feri Novak je seveda zanimiv, ker se je izpopolnjeval kar pri dveh svetovno pomembnih arhitektih. Arhi­tekturo je pricel študirati pri Petru Behrensu na Du-najski akademiji leta 1930 (Behrens je bil na Akademi­ji upodabljajocih umetnosti na Dunaju v letih 1921– 35). Diplomiral je l. 1933 na Dunaju in se leta 1934 zaposlil kot mestni arhitekt v Murski Soboti. Ponovno je bil na Dunaju krajši cas leta 1940, vmes pa je leta 1938 tri mesece delal pri Le Corbusieru v Parizu. Oba ucitelja sta pomembno vplivala na njegovo arhitektu­ro. Zgodnja dela so povsem pod Behrensovim vpli­vom. Vile Keršovan (1931), Vucak (1932), Koltaj (1933), Sedlacek (1937) so bile zasnovane s skrbno kompozicijo volumnov, zaobljenimi vogali ali vsaj bal­koni ter poudarjenimi horizontalami, sicer pa grajene klasicno. Tudi okna so bila obicajna, vcasih podvojena in poudarjena s horizontalnimi kapmi. Novak je bil pri Le Corbusieru le kratek cas, a je dosledno sprejel nje­gova nacela. V tem pogledu ima pomembno mesto Šerbceva hiša v Murski Soboti (1938), ki jo je snoval med bivanjem v Parizu. Zaradi vojne ni bila nikoli do-koncana, Novakove zamisli pa so se ohranile v pismih iz Pariza, v katerih je narocniku razložil celotno zasno­vo. Dosledno se je držal Le Corbusierovih petih tock nove arhitekture, zapisanih leta 1926: stebri, ki stavbo dvignejo od tal, vrt na strehi, svoboden tloris, horizon-talno okno in svobodna fasada, ki jo omogoca skele­tna konstrukcija. Hiša Šerbec ima tako v pritlicju no-tranji vrt (zimski vrt), ki zajema približno polovico po­vršine, na strehi je bila terasa (spet je zavzela približno polovico etaže), ki naj bi jo poraslo zelenje, delna skeletna konstrukcija pa je omogocala svoboden tlo­ris. V prvem in drugem nadstropju so bili stebri poma­knjeni v notranjost in Novak je lahko zasnoval res pra­ vo horizontalno okno. S tem je bila razbremenjena tudi fasada, ki jo je, podobno kot Le Corbusier, obliko-val v proporcu zlatega reza. Hiša zaradi vojne ni bila nikoli scela dokoncana, po smrti lastnika pa jo je kupi-la banka in leta 2001 preuredila v poslovalnico. Tako je stavba izgubila vecino svojih znacilnosti, spreme­njena ji je bila tudi namembnost. Hiša Šerbec bi bila lahko najvidnejša predstavnica funkcionalisticne arhi­tekture pri nas. A zaradi nedokoncanosti in še bolj preureditve v banko je prvotni namen arhitekta izni-cen. Tudi morebitna rekonstrukcija ne bi mogla v celo-ti popraviti škode, saj je izvirnik, original za zmeraj iz­gubljen. Mednarodne konvencije o zašciti kulturnih spomenikov, še posebej Beneška konvencija iz leta 1964, zavracajo rekonstrukcijo kot ponaredek, falsifi­kacijo originala. Ko unicujemo lastno kulturno dedi-šcino se ne moremo zanašati na to, da jo bomo nekoc obnovili. 1 Naš glas, Trst, št. 5-7., september 1926. Str. 120. 2 Mesar, J. in Spincic, I. (1931). Stanovanje. Ljubljana: Jugoslo­vanska knjigarna. Str. 11. s e z n a m Seznam Seznam del Ferija Novaka v Murski Soboti Seznam izvedenih projektov v Murski Soboti, za katere obstajajo arhivski podatki. Fotografije prikazujejo današnje stanje. Vila Keršovan_ 1931_ Mladinska ulica 38 Vila Vucak_ 1932_ Kardoševa ulica 1 Delavski dom_ 1933–36_ Slovenska ulica 6 Hiša Šerbec_ 1938_ Ulica Štefana Kovaca 12 Osnovna šola_ 1940–43_ Ulica Štefana Kovaca 32 Vila Kous_ 1950_ Kardoševa ulica 7 Kino Park_ 1951_ Ulica Štefana Kovaca 30 Stanovanjski bloki_ Adaptacija in dozidava hiše Samec_ 1956–62_ Ulica Štefana Kovaca 1-21 1932–33_ Partizanska ulica 2 Seznam Kopališce in ureditev kompleksa Fazanerija_ 1934–35_ Kopališka ulica 43-45 Ureditev plošcadi in drevoreda pred soboškim gradom_ 1937_ mestni park Spomenik prekmurskim piscem_ 1938_ mestni park 14 Ureditev mestnega trga_ 1939_ Trg zmage 1 Seznam Grobnica družine Samec_ 1938–40_ mestno pokopališce Spominska plošca in obelisk padlim žrtvam in umrlim internirancem_ 1947–48_ mestno pokopališce 17 Mrliške vežice_ 1950_ mestno pokopališce (porušeno) Stanovanjski blok "Židovski blok"_ 1957_ Lendavska ulica 10 19 Bancna upravna stavba_ 1958_ Trg zmage 7 Seznam Upravna stavba zavarovalnice_ 1959_ Slovenska ulica 25 Dom pomurskih lovcev_ 1959_ Grajska ulica 7 Spomenik padlim uciteljem Pomurja_ 1959_ mestni park 23 Stanovanjski blok "Bobi blok"_ 1959_ Ulica arhitekta Novaka 19 Seznam 24 Stanovanjski blok_ 1965_ Ulica arhitekta Novaka 7 In memoriam Bogdan Reichenberg (1948–2016) Jurij Kobe Arhitekt Bogdan Reichenberg je odšel. Ni imel te srece, da bi odšel na hitro. V zadnjih casih je z nekolikšno ironijo dejal, da se seli v druge dimenzije, v druge plasti … Odšel je naš kolega in prijatelj, kar smo mu mnogi v generaciji postali kaj kmalu po vpisu na ljubljansko šolo za arhitekturo. Ne le da se je bil vselej pripravljen pridružiti mladostnim obštudijskim norijam, tudi v študiju je iz­stopal kot vedno aktiven in zvedav. V debatah z razlicnimi strokovnjaki arhitekturi robnih podrocij, ki smo jim imeli po zaslugi profesorja Edvarda Ravnikarja v naši Sobi 25 možnost slediti, je Bogdan vedno med prvimi po­stavljal vprašanja; nikoli se ni bal tvegati, tipati v neznano ... in to je nemalokrat pokazal tudi kasneje. Ob študiju na ljubljanski fakulteti je imel sreco sodelovati na nalogah, ki niso bile v neposredni povezavi z ucnim procesom – gre za znacilnost Ravnikarjeve študijske strategije. Tako se je lahko veckrat pogovarjal z mnogokrat zagonetnim sogovornikom, kar je poeticno opisal v svojem prispevku k številki AB, posveceni Sobi 25: O vzrokih migotanja listov trepetlike … 1 Profesorju Ravnikarju je Bogdan že med zakljucevanjem študija v daljnih 1970-ih z vso svojo energijo pomagal postavljati temelje umestitve Univerze v Mariboru. In tu se je prvic, poleg zveda­vosti in vedno polne zavzetosti za cilj, v katerega je verjel, izkazala tudi njegova doslednost. Z odlocno vkljucitvijo v mariborsko javnost je dodobra zaslužen, da je obveljala Ravnikarjeva sugestija o univer­zi znotraj mestnega tkiva, kar nosi v mesto življenje, in ne v takrat moderni »kampus« nekje na mestnem obro­bju, kar bi mariborsko središce siromašilo tako, kot ga danes praznijo dislocirana nakupovalna središca ... Po-dobno si je, manj srecno, z vso zavzetostjo prizadeval za razumno obliko mariborskega letališca ... Ali, še kasneje, za regularno izbiro projektantov za objekte Univerze v Mariboru, kar je placal z razmeroma pozno vkljucitvijo v njen študijski proces … Zelo zgodaj se je zavedel, da arhitektura ni le oblika. Zato se je po koncanem študiju arhitekture vpisal še na fi­lozofijo na ljubljanski filozofski fakulteti, kasneje opravil magisterij na interdisciplinarnem postdiplomskem štu­diju prostorskega in urbanisticnega planiranja ter obiskoval Tehnicno univerzo v avstrijskem Gradcu. V rodnem Mariboru je po vecletnem delovanju v razlicnih institucijah in pristopih k obravnavi prostora osnoval projektantsko skupino, ki je kaj kmalu tako v natecajih kot v realizacijah žela pomembne uspehe – v državnem in mednarodnem prostoru. Ob tem, da je deloval znotraj stroke in v stanovskih organizacijah, se je pridružil mali skupini mariborskih arhi­tektov, ki je menila, da je pomembno postaviti kompetentno razmišljanje o arhitekturi v najširši krog javnosti. Tako je nastala pri nas najdlje trajajoca rubrika z aktualno arhitekturno vsebino v dnevnem tisku, Arhitekturna beseda v Veceru, kamor so praviloma pisali arhitekturno razgledani pisci. Tega nivoja slovensko casopisje danes žal ne pozna vec … Ceprav je bil med iniciatorji, eden tistih, ki so aktivno oblikovali mariborsko šolo za arhitekturo, uradne pedago­ške kariere ni zacel v za profesuro obicajnih letih. Svojo vlogo ucitelja arhitekture je – ne po lastni volji – zacel kar pozno, kar je, splošno gledano, pravzaprav edino prav in bi moralo biti pravilo. A bolezen mu ni dovolila, da bi docakal svojo polno vlogo vzgojitelja in profesorja mlajših generacij v novih, prelepih prostorih Fakultete za ar­hitekturo Univerze v Mariboru, kot se bo enkrat vendarle morala imenovati. In še nekaj ni: Za seboj ni pustil velike vrzeli, kot veckrat recemo ob prilikah, ko se poslovimo od velike osebnosti. Bogdan nam je ob vsem naštetem zapustil pomemben opus arhitektur in izoblikovano projektantsko skupino, ki je že v dneh njegovega pocasnega umikanja znala izkoristiti in dograjevati na temeljih, ki jih je postavil – na njegovi strokovni radovednosti, iskanju, osebni predanosti poslanstvu arhitekture. 1 Reichenberg, B. (2012). O vzrokih migotanja listov trepetlike. AB arhitektov bilten. Vol 193/194. Str. 20-29. arhitektov bilten  architect's bulletin  209  210