—   218   —
Jezikoslovna drobtinica.
Pojdi rakom žvižgat ,,kozopersk''!
Iz Štajarskega Dam piše neki rodoljub sledeče : rV neki družbici pregledajo uekdo slovensko „pratiko''. Zraven njega sedi zabavljivec tiste nemškutarske stranko, ktera ne ene dobre besedice nima za naš jezik, mu vzame pratiko iz rok in pokaže poriigovaje s perstom na mesec, kterega mična naša pratika imenuje „kozopersk"9 ter zabavlja dalje, da se je hud prepir vnel, kterega nočem dalje tu omeniti. Al — tudi od svojih protivnikov se imamo učiti, kjer nam je poduka treba. Zares! mesično ime „kozopersk" je gerdo in je v naši okolici, kakor menda sploh   na   Štajarekem,   Horvaškem   itd.   nena-
vadno; vsakemu se neprikladno zdi; čitavec, na-nj na-leteč, ga premenuje; na leči se je že mnogokrat prt toti besedi jezik ustavil. Mislim, da je le v tistih krajih, kjer redijo mnogo ko z v navadi, posebno na Krajuskem, čeravno koze ne perskajo vselej mesca oktobra, ampak večidel mesca listopada, ki se pri nas imenuje „m ar ti n-šak". Noben drug Siavjan ga ne rabi, in mi tudi imamo dosto lepih besedna izbero. Zakaj ga tedaj ne odpravimo iz bukev? Za prostemu ljudstvu se zoperno zdi, kako še omikanim! Nemci prestavljajo ime mesca oktobra tudi v „Weinmonatu, ,,Reifemonat" itd.; kaj bi od nas rekli, ko bi „kozopersk" prestavljali v „Geisramm-iermonat" ali „Geisbrunstmonat", in bi tedaj pisali na priliko: „am 10. Geisbrunstmonath"! Slovenske mesične besede, posebno nektere, so pri nas prav v navadi, postavim: ,,prosenec'', ;,svečan", „sušec''t, „rožnik" ali „ro-žnicvet", „martinšak" itd., pa tudi latinske se slišijo: ,,januar" itd.
„Drage „Noviče'', marsiktero napako ste že odpravile, tudi ,,listognoj'' ste pregnale, poženite, šegerjega ,,kozoperska", naj gre rakom žvižgat, in to tolikanj pred, ker vam resnično povem, da to ime je po večjem dela slovenskih dežel celo neznano. Da so ga stari Krajnci imeli, nočemo tajiti, pa gotovo so živeli v druzih okolj-šinah, — morebiti so redili toliko koz, da jim je bila ta žival naj bolj imenitna, in da mesca oktobra so pazili le na to, kako koze perskajo. Dan današnji pa imajo Krajnci tisti mesec, ki je pred vsimi Sveti, gotovo v kmetijstvu kaj druzega opraviti, kakor čakati nato, da bojo koze perskale!"
Pristavek vredništva »Novic" in »Pratike". Čeravno sicer prislovica velja, da „de gustibus non est disputandum", smo tudi mi popolnoma gosp. dopisnikovih misel, in ravno to smo že zdavnej v „Novicah" rekli, da ni gerjega imena kakor je ime „ko z o p e r s k" že samo po sebi, to je, po glasu, pa tudi po pomena. Ta gerdost je naj bolj očitna, ako, na priliko, govorimo od kaj lepega, mičnega ali veličastnega, kar se je ta mesec zgodilo, ali se ima zgoditi, na priliko: „mesca ko-zoperska bo šolska preskušnja", ali če svojemu prijatlu oznanimo, da „mesca kozoperska ga bomo obiskali" ali če ženin poroči nevesti, da „mesca kozoperska bo poroka", ali „mesca kozoperska bojo novo cerkev blagoslovili" itd. Al — nobeden še ni nasvetoval druzega imena, ki bi bilo večini dopadlo in bi se dalo dobro vverstiti navadnim slovenskim imenom (prosenca, svečana, sušcu itd.), kterih mi pisatelji vendar nikdar ob veljavo med ljudstvom pripravili ne bomo, in tudi ravno treba ni, da bi si prizadevali jih odpraviti. V ^koledarčku" za leto 1853 smo že dokazali zmešnjavo o mescu prosincu glede na slovensko in horvaško deželo, in nasvetovali smo: naj bi po izgledu Rasov vsi Slovani kakor tudi Nemci, Lahi, Francozi in Angleži rabili latinske imena, ker na preprosto ljudstvo o ti zadevi ni veliko gledati, zakaj ono tudi navadnih slovenskih mesičnih imen ne ve, in čas le zaznanuje po prazniči h in svetnici h. Al — mi Slovani smo le v besedah sila goreči vzajemničarji, v djanju ni duha ne sluha od tolikrat imenovane vzajemnosti. Poglejmo slovanske časopise ravno o zadevi mesičnih imen: vsak ima svoje! Edinosti ni in je ne bode. „Novicea so se prijele latinskih imea, in če je res taka, da po Štajarskem in morebiti tudi po Koroškem, Istri-janskem in Goriškem ni „kozopersk" znan, bomo v prihodnjo ;?Pratiko" djali latinske imena, v oklepjo pa pristavili navadne slovenske, da se tako počasi tudi une zaplodijo med ljudstvo. Prosimo: naj se nam naznani iz omenjenih dežel: kako je tam o ti reči«