Kje sl, zlata svoboda fin tovarlitvo V vsej vasi niti enega inteligenta. Čutim potrebo po razgovoru, po zdravi diskusiji, po prijateljski družbi. Vendar vsega tega ni! Sama sem. Popolnoma sama in zapuščena. Tujka med neprijaznimi tujci. Kje ste, tftvarištvo, sloga, medsebojno razumevanje in podpiranje? Ne samo to! Tudi osebne svobode nimam. Ne šest delavnih dni. In ne sedmi dan, ki ga je Gospod namenil — za oddih. Meje šolskega okoliša so s\obodne za vsakogar. Za kmeta, za delavca, za berača in postopača. Za me —? Za narodno vzgojiteljico niso! Tudi sedmi dan ne. Tudi oni dan ne, ki bi po božjih postavah smel biti samo — moj in Gospoidov. Brez dovoljenja mi je prestop šolskega okoliša prepovedan. In tega dovoljenja ni in ga z lepa ne bo! In tako samevam. Govorila bi — družbe ni. Čitala bi — pa ni knjig, ne denarja za ubog malomeščanski dnevnik. Radio, v tej puščobi nedosegljiv ideal — ni ga. O zlate sanje iz študentovskih let o idealnem učiteljskem poklicu, kje ste? Sama sem v tej samoti in zapuščenosti. Naveličana vsega, samo grozno, nevzdržno lačna. Lačna družbe, zabave, debate. Lačna knjig, novic, vzpodbud, idej — inciative. Lačna, strašno lačna prijateljic, znancev, iskrenega tovariškega očesa. In lačna botn ostala vsa najlepša mladostna leta! Izstradana, duševno in telesno, naj vzgajam in oblikujem 70 mladih duš? Naj jim vlivam življenjske korajže in optimizma? Vere v bodočnost in borbene volje? Kako? Odkod? PS. Napisala sem to v opomin in spomin. Ni bilo tako pred 50 leti. Danes je tako! Kako bo čez 50 let — kdo ve? Mogoče bo takrat urednik »Učit. tovariša« ponovno objavil te vrstice pod naslovom »Pred 50 leti«. In čudili se bodo pozni rodovi: »AH je res bilo takrat to mogoče?«