»VIGRED«, Krnski list c Modno in Krojno ter Viorčno prilogo. — Izhaja vsak mesec. — Naročnina maša Din 25.—•, i mesečno prilogo Din 50.—. Če se naroči 20 izvodov (bree priloge) pod enim naslovom, le Din 20.—. Za inozemstvo Din 32.—, s prilogo
Din 64.—.
Ifdaja konzorcij »Vigredi« (Vida Mašič) v Ljubljani, Pražakova 8. Uredništvo (odgovorna urednica Zora Poženel) in upravništvo Pražakova 8. Telef. št. 4034. Tiska
Misijonska tiskarna v Grobi j ah. — Za tiskarno odgovarja A. Trontelj C. M. Sklep uredništva 10. dan prejšnjega meseca. Rokopisov uredništvo ne vrača, nena-
ročenih prispevkov ne honorira. Rokopisi in vsi dopisi, ki se tičejo vsebine lista, naj se naslove na uredništvo, rsi dopisi glede priloge na upravo. Naročila, reklamacije in naročnino sprejema uprava »Vigredi«. Uredništvo in uprava: Pražakova, 8.
i. ' > "V,-T*
BS
Igu
VSEBINA: Med grobovi (M. Berce-Vrabič). — Nagrobni križ (F. Neubauer). — Izseljeniška nedelja (A. B.). — Svetniki gledajo (F. Neubauer). — Za kruhom in lučjo (J. Plestenjak). — Domotožje (M. Žnidaršič). — Marija (F. Kunstelj). — Večerni Ave na grobovih (F. Neubauer). — Prenašanje in prevažanje bolnikov (M. S,). — Ta mesec je skrajni čas (Glinškov Janez). — Moj rojstni kraj. — Nekaj o umetnem kovaštvu. — V naših domovih. — Za pridne roke. — Jesen na domačem
vrtu.
V PRODAJALNI MESTNE ELEKTRARNE
MESTNI TRG	LJUBLJANA MAGISTRATNO P0SL0P|E
Cena toku ie zelo nizka in znaša le 89 para za kilovatno uro.
Preko 80% popusta na ceno toka za luč. — Zahtevajte po-	Toploto dajejo lakoj
seben števec za peči čimpreje. — Oglejte si našo zalogo	Dima niž ne da->ei°
ELEKTRIČNIH PEČI, ŠTEDILNIKOV in drugih aparatov	Izgubo nam prihranijo
Za jesenski čas so naj-Moisnejše električne peči
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiuiiiiiiiiiiiaiiii
LETO XVIII.
LJUBLJANA, 1. NOVEMBRA
ŠTEV. 11.
Marica Berce - Vrabič:
Med grobovi
Življenje je stremljenje, življenje je hotenje; delo in trpljenje in ljubezen je življenje.
Pota in ceste vodijo skozi življenje. Ceste so različne, kot so različna stremljenja, različna so hotenja, kot je različno delo in smoter in uspeh — cilj življenja pa je eden: Večnost.
Človek je postavljen v življenje, pot pa si izbere sam. Nekateri hodijo po širokih, belih cestah. Dobro se jim »godi«. V svetlih oblačilih so, brez žuljev in gub. Njih stremljenje in hotenje je: »živeti«. Prijetno jim je in zaščiteni so, poj o in se smejo .. .
So pa naporna pota od trpljenja zvita, in zmaličena od muk, kot so potniki zgarani. skrivljeni in trudni od naporov in premagovanja. Ti nimajo prijateljev, prerevni so in preresni. Tem se trdo zaslužene dobrine podarjajo kot miloščina in vsak se upa spo takniti ob nje, saj zanje mnogokrat ni pravice.
Trpini, katerim bereš v očeh prestano — in veličino vere v.večnost, odpoved in moč nesebične ljubezni, so zamišljeni v svoj smoter, ti ne poznajo razposajenosti — zato so zbrani. V koraku se jim pozna odločnost in jasnost stremljenja in jeklenost volje. Ti so si v ognju trpljenja skovali življenjska na-
čela, vsa trdna in neupogljiva, ki so jim kažipot skozi viharje, čeri in naporov polna pota v večno življenje.
Ob Vseh svetih pa vsakemu, na različnih poteh in cestah vsaj za trenutek zastane korak ----duh se umakne iz vrvenja v zatišje grobov---kjer se končno stekajo
vse ceste in pota, skozi skrivnostna vrata v — večnost.
Grobišče je zatišje, a za Vse svete oživi. Med grobovi se zbirajo znanci in potniki — in oni, ki zvesto ljubijo.
Ljubezen veže in ljubi preko grobov. Bolj kot kdaj se iskreno nagne h grobu ob Vseh svetih, da se nemoteno razgovori in izpove ljubljenemu. Številni vzdihi izzvene in neštete solze utonejo v gomilo---Marsikatera tožba in prošnja prodre v globino in iz grobne ožine odmeva zvestoba, tolažba in upanje.
Znanci slone ob križih. Boleče odmeva pretrgana vez. Ni ga, ki je bil dober tovariš .. .
Grobovi pa vsem razodevajo skrivnosti — in resnice, tudi to, da vsakega pot se konča med križi grobov. — Tu se trpinu osuše znojne srage, tu najdejo preganjani mir in trudni počitek, od bolečin strte dvigne Go-
spod. Vsak, tudi mogotec je in bo odgovarjal za svoja dejanja ...
Popotnike med grobovi prevzame, drami in pretresa razodetje grobov — grobovi uče. svare in opominjajo.
Gospod! Naj bo strma in trn jeva pot! Palica dela in blagoslov križa naj me spremlja in trpljenje naj mi jasni ozračje, da vidim in hodim Tvoja pota. da mi bo grob veseio upanje večnosti, ki si ji vsebina Ti — neskončna Resnica in Lepota.
Franjo Neubauer:
Nagrobni križ
Čeprav bo nad grobovi razgrnjen plašč meglen, čeprav solze otožne rosila bo jesen.
Če lučke bo žareče hladan ugašal piš, moj duh bo vendar vedno strmel v nagrobni križ.
Nad njim ni sonce nikdar, zakrito od megla, nobena bridka žalost, ne toči tam solza.
In naj cvetovi zadnji strohnijo vrh grobov, moj duh, sred bujno krasnih cvetočih bo vrtov.
A. B.:
Izseljeniška nedelja
Kakor vsako leto, tako se tudi letos na izseljeniško nedeljo spominjamo vseh onih naših dragih, ki so morali zapustiti dom in rodno grudo in so se podali v tuje kraje za kruhom. Na ta dan se jih vsako leto spominjamo z vso ljubeznijo in če nas drugače še tako delo in vsakdanje skrbi odvračajo, na današnji dan jim pišemo obširno in prisrčno pismo v dokaz, da jih nismo pozabili, da mislimo z iskreno ljubeznijo nanje, da bi jih prav kmalu radi zopet imeli v svoji sredi. Prav tako pa tudi od njih, naših dragih, prav za današnji dan pričakujemo čim obširnejšega poročila, da smo tako vsaj po pismih in v duhu zvezani, zlasti pa, da se zopet med nami obnove one prisrčne vezi, ki so jih razdalja med nami, delo in skrb za obstanek v dobi enega leta tako zelo razrahljali.
Za te stike skrbi in jih vsako leto z vso ljubeznijo obnavlja naša izseljeniška matica, Rafaelova družba. Vigred se vsako leto s posebno ljubeznijo spominja slovenskih deklet v tujini.
Znano nam je, da je vse od tedaj, ko je nujna potreba pognala vse odvišne delovne moči z doma, dotok mladih podeželskih deklet v mesta dan za dnem močnejši. Očividno pa nam postane, koliko hudega je moralo to
veliko število deklet v mestu prestati, če se je v teku let izkazala potreba po resnični ir» dejanski pomoči zanje. Spočetka je prihajala ta pomoč le od posameznikov in le v poedinih slučajih. Kmalu pa, ko je bila potreba po pomoči vedno večja, se je začela ta organizirati, ponajveč v ženskih društvih, katerih članice so imele največ srca in usmiljenja za bedo svojih sester.
Te so spoznale, da je mesto in tujina sploh važna za razvoj mladega človeka. Razne možnosti za nadaljnjo izobrazbo, različne vrste služb in poleg tega neka samostojnost in pa potreba, da se v novem položaju, v novem poklicu osamosvoji, da se sama spozna v mestni vihri in se zna varovati: vse to vzgojno vpliva na mlado dekle, jo tudi telesno izuri, pa le tedaj, če so temelji z doma trdni, če ima življenjske potrebščine zagotovljene in če ima za svoj prosti čas potrebno oporo in je v sebi trdna in dozorela, značajna.
Prav članice ženskih društev pa so v premnogih primerih opazile, da je takih trdnih: in zrelih deklet, ki prihajajo v mesto, le nekaj, druge pa bi potrebovale opore in nasvetov tudi še potem, ko so se ustanovila razna poselska in služkinjska društva, ki pa' ne morejo vseh zajeti. Zato so vedno bolj
iskale prilike, kako bi mogle tem, ki so prepuščene same sebi, nuditi oporo in pomoč.
O tej in taki pomoči smo imeli priliko slišati in čitati v poročilih z raznih tujih krajev in niti na misel nam ni prvotno prišlo, da bi bilo kaj takega tudi v naših krajih treba, dokler nam niso nekateri težki primeri tudi v naših slovenskih in jugoslovanskih mestih odprli oči. Tudi naše slovensko ženstvo je želja in potreba po zaslužku poslala iz tople domače hiše v svet, v tujino. S tem se je pa tudi zanj začela nevarnost, ki jo ima tujina za vsakega človeka. Neizkušeno, lahkoverno, a pošteno slovensko dekle je tako videlo tudi vso svojo okolico. Prepo-
Doslej je bilo dekle v krogu družine, prijateljic, znank iz domačega kraja. Življenjska pot, versko življenje doma, naziranje o pravici in krivici je bilo jasno začrtano. Okolica, v kateri je živela, ji je bila znana in ni zahtevala nič težkega od nje. Zdaj pa pride vse novo in zahteva odločitve od nje same. Tam kino z vabečimi slikami, tu godba in ples, veselje in smeh. Ali ne bo tu tudi zanjo vsaj nekaj veselja? In bo lahko pozabila vse neprijetnosti v službi, ves trud pri nenavadnem delu, mraz in puščobo svoje podstrešne sobice s šepasto in polomljeno opravo, vso zapuščenost, vse domotožje? Pa bodo dobri in prijazni ljudje okoli nje, ki
Hrepenenje preko morja.
gosto pa je padlo v roke brezvestnim ljudem, ki so jo izkoriščali in pogosto tudi moralno upropastili. Razna ženska društva so sicer s svojim izobraževalnim delom v marsičem odpirali oči, pa bodisi, da to delo ni vseh doseglo, ki so odhajale od doma, ali jih je premotila toliko obetajoča tujina: kratko in malo, vedno več je bilo tistih, ki so potrebovale pomoči, nasvetov, navodil, razlage in svaril.
Vsakdanje izkušnje kažejo, kako podeželska dekleta hitro odpovedo, ko pridejo v mesto v nove razmere. Že skrb in trud pri iskanju delovnega mesta jih oplaši in spravi z ravnovesja. Kako težko pa je za mladega človeka ostati miren in hladnokrven nasproti vsem vabljivostim mesta in njegovih zabav!
ji gotovo privoščijo razvedrilo, pa bi se teh bala, ko vendar pravijo, da je veselica nalašč za taka dekleta, ki so v tujini tako sama? — Polagoma in počasi, pa vedno bolj gotovo dobiva novo premoč tudi v mišljenju in presoji mladega, neizkušenega dekleta ...
Ko bi vsaj starši, zlasti mati, pred odhodom hčerke v tujino premislili v zavesti svoje dolžnosti, če je pač dekle po svoji naravi, svoji starosti in vzgoji dovolj trdna za težave, ki jo čakajo v tujini! In če je za njen razvoj prav tujina najprimernejša!
Če se po resnem premisleku prepričajo, da je odhod v tujino potreben in koristen, potem naj pa tudi za tako pot vse pripravijo.
Za to jim je na izbiro mnogo sredstev. Že kakih 40 let se vedno gosteje razpleta po ce-
li Evropi in tudi že po drugih delih sveta mreža društvenih naprav za varstvo deklet, ki so namenjena prav dekletom v tujini. Kol. misijoni so na razpolago prav dekletom in ženam, pa tudi otrokom in sploh vsem pomoči potrebnim potnikom, v vseh dvomih in težavah: pomagajo pri prestopih spremljajo v mesto, pomagajo poiskati službo in pri raznih potih k javni upravi, skrbe za zavetje in posredujejo vso tisto pomoč, ki jo dekle trenutno rabi. Kolodvorsko pomočnico je spoznati po belo-rumenem znaku na rokavu. Belo-rumeni plakati po kolodvorih opozarjajo na K. M. in njegovo delo in na društva za varstvo deklet, ki so v tej državi ali deželi.
Socialno-karitativne, uradno priznane posredovalnice društev za varstvo deklet posredujejo dekletom službe, v katerih jih še pozneje obiskujejo socialno-karitativne delavke, da jih obvarujejo katerega koli izkoriščanja, pa tudi nevarnosti, ki morejo nastati iz službenega razmerja. Vsa ta društva imajo tudi v svojih prostorih primerna shajališča, kjer se zbirajo že v službah zaposlena ali tudi brezposelna dekleta k pouku, predavanjem, tečajem, kar vse jim koristi za nadaljnjo izobrazbo in za izboljšanje njihovega delovnega mesta. Domovi za varstvo deklet skušajo potujočim, ali v kraju uslužbenim ali tudi brezposelnim dekletom nuditi res nekoliko »doma«, ali vsaj nekoliko domačnosti, ki je, žal, pri tujih ljudeh povečini pogrešajo.
Tudi za delavska dekleta, ki niso v službi v družinah, ampak v tovarnah in trgovinah, se trudijo društva za varstvo deklet prav posebno še prve čase po prihodu, da jih vpeljejo v dobra društva, kjer med mladimi, veselimi sovrstnicami najdejo dovolj razumevanja, veselja in zabave, pa vselej tudi ljubeznive domačnosti.
Vse te pomožne naprave, namenjene dekletom v tujini, pa so v tesni zvezi med seboj. Tudi z inozemstvom so v stalnih stikih. Navadno v vsaki župniji ženski odsek, dekliški krožek, Marijina družba i. dr. vsem dekletom, ki hočejo v svet za kruhom, pripravljajo pot. Pri nas se z zaupanjem lahko obračajo na centralno Društvo za varstvo deklet v Ljubljani, Pražakova 8 in povprašajo, kakšni so tam izgledi za službe za taka dekleta, ki mislijo oditi iz tega kraja. Šele tedaj, ko od tam sprejmejo ugodno poročilo,
se dekleta odpravijo v mesto, potem ko jih doma v društvu v vsem potrebnem pouče. Če pa pride neugodno poročilo, naj ne odide nobeno dekle v mesto, ampak naj se v domačem kraju pripravljajo na raznih tečajih in predavanjih na svojo bodočo službo, ki bo tem boljša, čim bolj izobraženo bo dekle vanjo stopilo. Tako vrše naša ženska društva važno obrambno (preventivno) delo.
Ko je tako v kraju, v mestu pripravljena služba ali delovno mesto za dekle, ki ima iti od doma, tedaj domače društvo še oskrbi varno pot do tja: izroči jo Kolodvorskemu misijonu, ki jo čaka na kolodvoru in jo pelje na službeno mesto.
Vse to delo pa je bolj zunanje. Najvažnejša priprava za odhod dekleta v tujino pa je v materinih rokah. Njena sveta materinska dolžnost je, da svojo hčer pouči o vsem potrebnem, kar bi ji zaradi nevednosti moglo škodovati. Opozori naj jo na vse nevarnosti, ki jo čakajo v tujini, na vse številne zanke, ki jih ji bo nastavljala le-ta in pokvarjena okolica. Prav posebno pa naj jo opozori na to, kje bo našla najzanesljivejšo oporo, namreč v Bogu, cerkvi in molitvi. Pove ji, da ob odločilnem trenutku ne bodo odločevali tuji ljudje, ki naj se še toliko trudijo za njeno varstvo, ampak ona sanui. Zato naj ji osveži vse tiste moralne moči, ki ji bodo pri tem v oporo. Tako odide dekle notranje in zunanje dobro pripravljeno v tujino, kjer je tudi že pripravljena zanjo potrebna zaščita.
;Če smo v teh vrsticah opozorili na pripravo dekleta za odhod v tujino, moramo h koncu opozoriti tudi dekleta same:
Verjemite temu, kar vam doma izkušeni in dobrohoteči ljudje svetujejo s tisto zaupa-nostjo in lahkovernostjo, ki jo tako rade izkazujete tujim ljudem! Verjemite, da so ti dobrohotni nasveti nesebični in le vaši koristi namenjeni, dočim je vsa prijaznost tujcev le sebi namen.
Nikoli se ne zaupajte ljudem, ki jih ne poznate!
Nikoli ne hodite z njimi v gostilne in zabavišča !
Slovenska dekleta držite skupaj!
Druga drugo spominjajte na dom in domače !
Ostanite zveste svoji materi, svojemu domu, svoji veri, svojemu Bogu!
Franjo Neubauer:
Svetniki gledajo
Ko več viharji debel in vej ne vijejo, svetila nebna mirno na zemljo sijejo.
Izmučil vse nam misli in srca je vihar in blisk se vedno vžiga in nov grmi udar.
Svetniki, mi zaupno oziroma se v vas, miru, tolažbe željni za ta smo strašni čas.
Pogledi vaši svetli obljubljajo nam dan, ko bo za nas trpeče vihar in mrak končan!
Jan Plestenjak:
ZA KRUHOM IN LUCjO ( Nadaljevanje.)
Janez in Lojze sta se motala pred hišo, popravljala skladovnico drv, mati pa je nabirala ščavje za kravo.
»O, že nazaj?« jo je ogovoril Janez, ki je imel le še bore tri dni počitnic.
»Bal sem se že, da so te kar obdržali!« je zamomljal Lojze; njemu je bilo najbolj hudo, kadar ni bilo Tince doma. Sedaj bo šla, morda tako daleč, da še do nje ne bo mogel. V Loki jo je videl vsaj vsako nedeljo in vsak praznik in še med tednom ga je zaneslo v mesto.
»Tako hitro pa ne gre! Ampak v treh tednih pa že dobim dekret. Na Dolenjskem sem dobila. Tako visoko je tam ko na Osol-niku. In sama bom tam!« je hitela Tinca in vsa je bila rdeča in vroča.
Mati jo je pozdravila z zaskrbljenim nasmeškom in se kar čudila njeni možatosti.
»V Zarečje v dolenjskih hribih so me namenili, mati!«
»Bog nas varuj, jaz sem pa mislila, da boš v mestu dobila,« je zastokala mati. Tinca se ji je zasmilila, ker bo morala v hribe in bo sama in k njej ne bo mogla ne ona ne Lojze in ne Janez. To ji bo dolg čas!
»V mesta pridejo že starejše. Tudi meni je obljubljeno za kasneje. Za začetek pa moram biti zadovoljna z vsem!« ji je razlagala in mati ni mogla razumeti, da je Tinca tako mirna in srečna, ko vendar ve, kam bo morala in zraven tega še tako daleč. Prav v dolenjske hribe.
»To se boš naveličala!«
»Ne bom utegnila misliti na to, preveč bo
dela!« se je smejala Tinca, položila na mizo belo štruco, materi pa odmotala ruto.
»To sem pa za vas kupila!«
»Joj, kako je lepa!« je izjecljala mati in sta pritrjevala Lojze in Janez.
»Ampak ta ni zame! To je za mlada dekleta!« se je muzala, pa jo že pomerjala in kar samo jo je zaneslo k ogledalu.
»Mati, za deset let ste mlajši!« ji je po-nagajal Lojze, mater je pa rdečica oblila.
»Res, res, mati!« se je vtaknil še Janez. Tinca pa je molčala; dobro se ji je zdelo, da je kupila ruto, nič koliko ji je ustregla.
»Zime se bojim!« je mati nenadoma zavzdihnila in si odvezala ruto.
»Zakaj?« je zabolelo Tinco in šele tedaj se je spomnila, da je trudna in lačna. Janez in Lojze sta že otepavala štruco.
»Tako dolga bo. Z Lojzetom bova pa sama in še njega ne bo podnevi doma!« ji je zadrhtel skoro jokavi glas, da so se otroci nenadoma spogledali. »Že vem. na starost bom čisto sama!« je glas že očital, njene oči so pa obvisele na Tinci.
»Za počitnice pridem vendar domov!« je Tinca skoro čisto tiho izgoltala ter skrila obraz; mati se ji je zasmilila in rada bi ostala pri njej in ji pomagala.
»Mm...!« je mati le zamrmrala, besede so ji že v grlu zamrle.
Tiste dni se je Tinca vsak dan pripravljala in mati je pomagala; na tihem pa ji je večkrat kanila solza na Tinčino belo perilo, na knjige in na samostanske spomine.
»Bog bodi z njo!« je prosila in se bala dneva, ko se bo morala posloviti in ko bo Tinca šla na pot — za kruhom.
VI.
V svet!
Tiste dni Lojze ni mogel delati in tudi materi se je vsako delo zapletalo. Tinca je to občutila, vendar je skrivala. Tudi njo je zdaj in zdaj zaskrbelo in misel, da bo morala z doma, ji je bila grenka.
»Pa srečno!« se je poslovila od Lojzeta, Janez je že prej odšel v šolo, mati ji je pa pomagala do postaje. Lojze se je ponujal, pa mati ni odnehala, hotela je biti s svojo Tinco še te zadnje ure. Toliko jo mora še vprašati, toliko še naročiti in to more le ona!
»Ti si pa Janeza spremljal in sem jaz varovala!« jo je zabrusila Lojzetu in od joka krvave oči so se ji za hip nasmehnile.
Med potjo sta le malo govorili. Začeti ni mogla mati, upiralo se je pa tudi Tinci.
Jesen je bila sončna in njive so bile že skoro prazne in so izdihavale mehko soparo. Sora je bila nizka, pa srebrna in prod ob straneh se je svetil v soncu.
»To je lepo!« je izgoltala mati.
»Pa res!« je odvrnila Tinca in njene mokre oči so begale po njivah in ozarah.
Na postaji je čakalo le nekaj ljudi, med temi tudi loška potovka.
»Bog daj, Bog daj!« je zagostolela po svoji navadi, drobila in hitela, da ji nihče ni mogel v besedo.
»Kam pa, kam? V Ljubljano?«
»V službo!« je Tinca dejala tiho in gledala proti žabniškemu polju, po katerem je že sopihal vlak.
»Tako, tako! Daleč?«
»V Zarečje! Na Dolenjsko!«
»Lepo bo tam!« je zatrjevala potovka, čeprav še nikoli ni bila v Zarečju in o tem kraju še slišala ni. »Lep kraj mora pač biti, če ima šolo!« si je mislila, Tinca ji je pa tiho pritrjevala; mati je bila nejevoljna, ker ji je klepetulja ukradla še zadnje minute, ko bi bila s Tinco lahko sama.
»Z Bogom, mati, saj vam bom pisala!« je izgoltala Tinca, ko je stopala v voz, mati ji pa podajala veliko košaro, vse premoženje nove učiteljice.
»Na Boga ne pozabi!« je jecljala mati, si brisala solze in ji nerodno stiskala roko.
»Mati, ne bojte se zanjo!« je žlobudrala potovka, mati je pa ni slišala. Vlak je zapiska!, kolesa so zaškripala, ona je pa ko okamenela stala na belem pesku in nepremično strmela v voz, ki je vozil njeno Tinco.
»Marija pomagaj, nisem mislila, da bo tako hudo!« si je šepetala, ko jo je železničar podil s proge.
Tinca je pozdravljala skozi okno, toda mati je najbrž ni videla. Klepetuljasta potovka se je zažužnjala z ženicami v vozu in Tinco kar pozabila. Tinci je bilo prav, misli so ji bile pretežke in ne bi mogla odgovarjati.
Ljubljana je bila to jutro še meglena in skozi tenko sito te sivine je Tinca opazila grad, ki ga je sonce že obsevalo. Pregledala je karto in kar nič se ni obotavljala po ulicah, nič jo ni zanimalo. Svojo košaro je oddala pri Češnovarju, kot so ji sporočili, domačin iz Zarečja ji jo bo pripeljal spotoma, zakaj da bi se učiteljica mučila z njo.
Zanimal jo je svet, ki ga še ni poznala, in zato se ni ustrašila poti čez hribe do Grmade in od tam potem v Zarečje. Tak je bil njen načrt in kar dober in lep se ji je za-zdel.
Kresnila jo je po blatni ižanski cesti, pot se je vlekla v večnost, pa tega ona ni opazila. Toda zaradi megle se ji je zdela pot zdaj pa zdaj dolgočasna, pokrajina je bila zanjo nekam čudna. Hiše so se stiskale v močvaro, skozi meglo so se prepeljavale vrane, v naglušno ravan se je zamolklo vleklo pasje lajanje in cviljenje.
Iz gostilne ob cesti je zaudarjalo po kislem vinu in slabem žganju, na pragu se je razgledovala zaspana dekla.
»Kje naj zavijem proti Grmadi?« jo je pobarala Tinca.
»I, na levo čez mostiček in potem na desno kar v klanec. Pot je markirana. Stana z Grmade je poskrbela,« je zavijala dekla in se odmikala, kakor bi hotela reči: »Gospodična, nič bi vam ne škodoval požirek brinovčka! Še je čas, preden se zakadite v hrib!«
Tinci se je govorica čudna zdela in skoro težko jo je razumela.
»To je pa že nekaj drugega!« jo je prešinilo, ko je jela zasajati okovane čevlje v hrib. Sonce je grelo premrlo drevje in vidno pilo meglo. Cesta se je zgubila v nje; in tudi hiše so utonile v njej.
Z drevja se je utrinjala rosa, sinice so se grele na soncu in pozdravljale dan.
Tedaj so se pa iz megle po vsej dolini dvignili griči in na njih bele cerkvice, vse zatopljene v molitev. Tenko je prisluhnila Tinca in zaslišala je zvonjenje. Zazdelo se ji je pa nenadoma, da ti zvonovi jokajo. Glasovi so jim ohripeli v pregosti megli. »Pri nas pa zvonovi vpijejo!« se je zamislila in v ušesih so ji brneli prečudežni crn-grobski zvonovi, ki poj o, da se stresa še velikansko rebro ajdovske deklice na cerkveni steni.
Ob potu je čepelo nekaj bajt. Utrujeni romarji na božji poti. Skromne, pa negova-
Na materinem grobu.
ne jablane so se stiskale k njim, z mahom obrasle cibare, čamplovci, konji-pustači pa so se postavili ob meji za mrtvo stražo. Za drobnimi okni so čepeli otroci in gledali nekam v daljavo proti Mokrci in Krvavi peči, ki skriva čudežne in strašne zgodbe.
Ostriževo! Tinca je gledala na karto in oživljala si je spomin na vse, kar je preživljala zadnje tedne. Prebrskala je vse liste in kažipote, da bi se že vnaprej seznanila s kraji, ki bodo v njeni bližini. Golo! Cerkev sv. Marjete mučenice! V tej cerkvi vidiš eno najlepših slovenskih prižnic, je brala nekje. Sključeni starci in utrujene starke, žilavi
mladci in rdeča, nasmejana dekleta lez< i po stezah, po kolovozih, izza vrtov, ozar in mej na široko pot, ki je zarezana prav do cerkve. Zvon pozvanja in razganja megle, ki se pasejo po grapah in dolinah. »Sedmino imajo!« je pomislila, ko je pogledala v cerkev; takoj se je pa umaknila, ker so jo zaskeleli radovedni pogledi.
»Kje naj zavijem na Grmado?« je bolj iz zadrege ko iz potrebe vprašala. Postaven gruntar se je postavil pred njo, ji v svojem sočnem, zategnjenem jeziku in medvedasto roko naznačil steze, kolovoze, drevesa in še rdeča znamenja.
»Na hribu je Grmada, spodaj pa koča!«
je še dodal in rad bi jo bil nekaj vprašal, pa se mu je zdela pretuja. Potem pa, ko je s težkimi čevlji lomastil v cerkev, je pomislil: »Kaj, če bi ne bila nova zareška učiteljica? Čedna je, niso je vredni!«
»Grmada!« Beseda se Tinci ni čudna zdela. Bo že res, da so na tem hribu kurili grmade in opozarjali ljudi daleč na okrog, da so prihrumeli Turki v deželo.
Na strmini se razgleduje božjepotna cerkev — rojstvo Matere božje — poleg nje se košati mogočna, stara bukev. Viharji ji že stoletja razčesavajo vrhove in čisto k cerkvi so se že sklonili, kakor bi se bali za
svojo Kraljico, katero je narod tu že skoro pozabil.
Po zložni poti mimo brez, borovcev in bukev, po stezah, obrobljenih z reso se je bližala Grmadi, dolenjskemu sv. Joštu po razgledu in dolenjski Šmarni gori po božje-potni zgodovini.
Grmada jo je že pozdravljala. Tudi hladna tenka sapa jo je spraševala, kakšen plašč da ima in ni se ji mogla ubraniti.
Le za lučaj pod cerkvijo se razgleduje proti starinskemu gradu in stisnjeni dolini, kjer so doma pesniki in pisatelji in kjer živi celo minister, ki pa ni prav nič podoben Levstikovemu ministru Grogi, planinska koča, ki jo je postavila Stana iz Ljubljane. Lepota tega kraja jo je tako prevzela, da se ni ustrašila žrtev.
Tinca jo je razločno opazila. Zapirala je okna, praznila pepelnike in ugibala, kakšno bo vreme.
Iz Zarečja so se Stani smejali in še nagajali so ji, toda Stana se ni ustrašila.
»Dober dan!« jo je pozdravila Tinca in kar prileglo se ji je, da je mogla sesti. Stana ji je bila takoj všeč in njene prijazne oči so bile odkrite, dobre, vajene skromnosti in dela.
»Bog daj, Bog daj!« je odzdravljala, pogrnila mizo in si popravila predpasnik. »Slaba pot, ali ne? Morda iz Ljubljane?«
»Da! Ali je še daleč do Zarečja?« je pobarala Tinca, bila je upehana in zasopla.
»Dolga pot! Ali bi morda čaj?«
»Prosim, prosim!«
Stana je odhitela v kuhinjo, Tinoa si je pa ogledovala kočo. To bi bila prelepa bajta kje v loških hribih. Čisto kmečka peč. Kmečki stoli, vse čisto, starinski križ v kotu in skozi okna ta čudoviti razgled. Kar nič več ni podvomila, da tudi Dolenjska skriva svoje lepote, ki pa niso še tako razkričane in najbrž tudi ne tako oskrunjene kot so na Gorenjskem. Te misli so jo omamljale in je pozabila utrujenost in celo to, kam je namenjena.
Cerkev na Grmadi je samevala na hribu in molčala, vrhovi bukve tik ob njej so se sklanjali v vetru in zdaj in zdaj se je vrtinec listja zakadil proti hiši pod zidom — domu župnika, če je morda kdaj Grmada tako srečna, da ga ima. Hiša se je stisnila v melino, kakor bi se hotela v osamelosti zagristi v prečudni svet pod cerkvijo, kjer bu-
či jezero in od koder trkajo slapovi vsak praznik pod oltarjem čudodelne Marije in kličejo k molitvi za neizvicane duše iz Zarečja, Dolskega, Rdeče peči in prosijo za vse žive milosti in usmiljenja božjega.
»Teh krajev še ne poznate?« jo je premotila Stana s čajem.
»Res je! Privaditi se bom morala!« se je nasmehnila Tinca, Stana jo je začudeno pogledala, za hip je ni razumela.
»Kako to mislite? Morda ste učiteljica za Zarečje?«
»Uganili ste.«
»Nov še uro hoda nimate do tja, ni daleč!« se je muzala Stana in nekam sram jo je bilo in očitala si je, da je vsiljiva. Hkrati se ji je pa Tinca zasmilila. Tako mlada in bo morala v tisto samoto. Čutila je takoj po govorici, da ni Dolenjka in da jo bodo zaradi njene posebne izgovarjave na tihem ogrebali in zbadali. Tudi vlakence njene obleke ne bo ušlo radovednim očem in vsak njen korak bodo premerili. Obraz se ji je zmračil in to je opazila tudi Tinca.
»Je kar lepo tu! Čisto podobno našim hribom!« je zatrjevala Tinca, Stana ji je pa nalila čaja.
»Nič ne rečem, tudi meni so kraji všeč!« Tinca je občutila, da je Stana hotela še nekaj dostaviti, ker je le preveč naglasila: tudi meni so kraji všeč.
»Tudi cerkev je videti lepa!« je nekam zaskrbljeno nadaljevala in pogledala Stano, ki je bila zbegana in jo je prav gotovo mučilo vprašanje, ki ga pa ni znala pričeti.
»Lepa, lepa. Ampak, če bi siromak ne skrbel zanjo!« je zatarnala in rdečica jo je oblila. Tinca je ni razumela.
»Veste, upokojenega župnika imamo in vam rečem, da ga Slovenci še niso imeli takega. Veste, skromen je in pobožen. Doktor iz Ljubljane pravi, da je to župnik brez frakarske zunanjosti, pa bogate duševnosti. Prava kranjska korenina, ki sovraži laž, se stepe za resnico in ki ljubi silnost slovenske besede, zakaj z njo moreš zajeti vso bolečino, ki jo nosi slovenski človek s seboj, odkar se je rodil. Tako mi je pisal doktor, ko sem se pogajala za kočo.«
Tinci so zagorele oči in takoj je spoznala, da bo v župniku našla človeka, ki jo bo razumel in ki mu bo lahko potožila, če bo v službi naletela na zapreke.
»Živi ko puščavnik! Sam zvoni, sam pometa, sam ometa pajčevine, za druge, a zase ■skoraj nikoli sam kuha in morda je edini župnik brez postrežnice in hlapca. Zemljo je dal kmetom in bajtarjem in se za najemnino še zmeni ne. Skuha si žgance, krompirja, polente, največkrat pa fižola kar za ves te-
den. Denarja skoro ne pozna in kadar ga ima, ga razda. Pa mislite, da je to ljudem všeč? Kaj še!« Stana je umolknila, preveč se je razgrela. Župnik bi jo strašansko ozmerjal, da bi jo slišal.
Tinca se je zamislila in grenko ji je bilo pri duši.	(Dalje prih.)
Marija Žnidaršič:
DOMOTOŽJE ...
Ko zjutraj grem po mokrem, trdem tlaku, še leži nad mestom siva megla; bojim se, da ne bo mi v dušo segla in se zgubila-bom v tem gostem mraku.
Po ulicah se opotekajo ljudje, tako so čudni njihovi obrazi, menda zato, ker megla po njih gazi, in dan za dnem o soncu govore.
Pa pravijo, da je lepo v Ljubljani, saj tam je drama, opera in kino; kavarne, nočna zabavišča, vino, a s težkih misli me vse to ne zdrami.
Ko zjutraj grem po mokrem, trdem tlaku, zbudi se v meni čudno domotožje, in črte riše v obraz vedno strožje, srce pa joka ob vsakem koraku.
France Kunstelj:
MARIJA
Na hodniku v prvem nadstropju dekliškega internata je pozvonilo. Po učilnicah so stoli mahoma trdo zaropotali. Deklice so planile pokonci, odmolile v zboru »čast bodi«, kot je bila navada po vsakem študiju, potlej pa glasno in v natrganih vrstah od-brzele v kapelo. Zdaj pa zdaj je zaudarilo mednje zategnjeno sikanje, ali rezek plosk. Sestra, ki je tisti čas imela nadzorstvo, je mirila mladostno razigrana življenja. Šele prihod v kapelo jih je zresnil. Oči so jim obvisele na oltarju, ki ga je sestra zakristan-ka danes spet tako lepo ozaljšala. Zdaj so šele zvedele, od kod ta omamni, skorajda že kar preostri vonj. Med svetlečimi se svečniki so ždeli zeleni lončki rdečih, belih in modrikastih hiacint, svežih nageljev, telohov in drobnih zvončkov, ki so kimali iz ma-hovja. Pa tudi še vezeni prti, dvoje rdečih večnih lučk, nove sveče —- vse "je dajalo izraz nevsakdanjosti. »Že za jutri«, so mislile deklice, ko so molile. Velik dan bo jutri, celodnevno češčenje. Pa niso zaradi tega vesele, temveč ker ne bo treba v šolo. Ej, spet en dan brez trde vezanosti na ure in sekunde!
V tretji klopi zadaj na listni strani so se
začele spogledovati: Marije ni! Kje je ostala? Sonja je sunila Veleno: Ti v obednico jo je popihala. Velena je stisnila ustnice, da bi zadržala smeh. Klop se je tresla. Mlajše so se ozirale nazaj, hoteč nasititi radovednost. Sonja niti za las ni spremenila obraza. To ji je bilo v največji užitek, da je koga spravila v smeh, pri tem pa se kazala nedolžno kot angel.
Marija je prisluhnila in ujela ubrano molitev, ki je odmevala semkaj od kapele. Sedla je k pultu in vrgla predse pismo. »Ne bi smela,« ji je podrhtevalo v mladih prsih. Zavest dolžnosti se ji je zadnje čase vedno bolj lotevala in morda je bila prav zaradi tega tako nemirna. Sinoči pri večerji je sestra prednica delila pošto in ustavila se je tudi pred Marijo, ki je na tihem vzkipela: papa mi piše, o ta moj papaček! ... Pa ne. Po pisavi je spoznala, da se je je nekdo drugi spomnil. Skrbeče je odprla in planila z očmi v podpis. »Vedno nate misleči Vane!«
Sogojenke streljajo s pogledi in uganj,;-jejo, od kod je prišla skrivnost. Velena ->J jezi, kako to, da dobiva Marija zmeraj za prta pisma, njej pa »cenzura« vse prej desetkrat pregleda.
Marijo je zalila rdečica, zameglilo se ji je pred očmi, vteknila je pismo v kuverto in se predala glasnemu razgovoru, da bi je ne zasačile pri prepovedani tajnosti. In če bi še sestra prednica zvedela, joj, to bi ne šlo mimo kar brez posledic.
Po večerji se je zmuznila v samotni hodnik, kjer so stale klopice za snaženje čevljev, in prebrala pismo v eni sami sapi. Šele v drugo se ji je posvetilo, da se je res tisti Va-ne drznil pisati in v zavod. Potem je dolgo v noč mislila, kaj naj bi storila. Nič, si je nagovarjala, obzirnost zahteva, da ga ne pustim na cedilu, pa naj bo kakor koli. Jasen načrt ji je dozorel šele drugo jutro.
In zdaj je zlivala misli na papir: »Dragi! Vedite, da mi je jutri povsem nemogoče, sestati se z Vami, ker sem ves dan nujno zadržana .. .« Kaj naj še vrže med vrstice? Saj je včeraj imela vse polno misli o tem Vanetu: kako si upa pisati v internat, ko je nevarno, da jo izključijo, če pride stvar na dan; kako misli o Mariji, da ga ima morda rada, da si želi njegove bližine, njegovih oči — o, kako? In kdaj se je nanjo spomnil? Še tam jeseni sta se seznanila v neki družbi in zdaj meni, da ona prav vsak dan menda misli nanj.
Njene prijateljice, tudi sogojenke, so že v letih, ko se jim tajne srca že narahlo odstirajo. Ko so same, je včasih tako sladak pogovor o fantih in skrivnih ljubezenskih zvezah, tudi šala je včasih tako prijetna, samo Marija je ne ljubi. Morda so se ji prav zaradi tega začele rahljati vezi s kričavo Sonjo in Veleno, ki so bile zmeraj kakor ne-razdružna enota, pa naj je bilo v šoli ali doma. No, Marija je nekoč ujela, da imata že vsaka svojega, da si dopisujejo — pošta najde čudovito skrite vhode in izhode — in da se tudi sestajajo. Zdaj je še njo doletelo.
V kapeli je šla molitev h koncu: ». . . rotim te pri smrtnem boju tvojega presvetega Srca in pri bolečinah tvoje brezmadežne matere Marije, očisti v svoji sveti krvi vse . . .«
Marija je zbirala primernih besedi, še nikoli ji ni delalo pismo take težkoče. Ali
bi ne šlo s tem: rotim Vas pri---Ali
zakaj ga vika, saj ga ni še nikoli? Pa zakaj bi mu ne govorila, kar ji je narekovalo srce: Ne maram te!? Kako se drzneš posegati v moj svet? Kdo ti je dovolil, da tiplješ v kotičkih mojih katakomb? ...
Ne. Papa jo je nekoč učil: Bodi plemenita do slehernega, ki ga srečaš v življenju!
Kaj pa je življenje? — Ali ne tudi Va-ne in njegovo včerajšnje pismo, ki ga je strgala in vrgla v zaboj ? In zdaj naj »iz plemenitosti« nanj odgovori? — Trdih misli ni mogla spraviti na papir. Tudi pozdrava ne drugačnega kot: s spoštovanjem Marija.
Papanu je zmeraj napisala »Marjuša«, kot so jo prej klicali po rusko — papa jo je kupil na Ruskem —•; potem ji je papa pre-skrbel drugo mamo, ki ni marala slišati »Marjuše«, ampak samo »Marijo« in papa se je mami vdal, kljub temu, da je takrat jokal, jokal -—in od tedaj se je kolo njunega življenja zaobrnilo . ..
V	hitrici je napisala na kuverto naslov, popivnala, zaprla in pismo vtaknila za zavitek v šolsko knjigo. Gojenke so se vsipale iz kapele. Marija je vedela, da gre sestra Hermina zmeraj pri mlajših spredaj. Počakala je za vrati in ko so oddrobili prvi koraki mimo, je smuknila iz učilnice.
»A, če te zatožim«, jo je ujela Sonja. »Pa daj, otrok!« je namrdnila čelo. Misel ji je padla v srd, da bi Sonjo zgrabila in jo zla-sala, kakor zadnjič profesorica v šoli, da jo je bilo sram kot še nikoli.
Sonja je obstrmela. Kaj je slišala? Otrok?
»Marija? ...«
»Pusti me!« je pikro siknila vanjo in si po nepotrebnem popravila plave lase, ki so se ji kodrali nad belim čelom.
V	obednici so odmolile in posedle. Sestra Hermina je dala znamenje za utih. Na malem podstavku v desnem kotu se je pojavila drobna postava novicinje, ki je povzela s sočnim, vsem zavidljivim glasom: »Iz evangelija svetega Mateja, o skrbi za svetne stvari. Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer jih uničujeta molji in rja, in kjer tatje kopljejo in kradejo; nabirajte si marveč zakladov v nebesih . . .«
Ko je z blagovestjo končala, je izmenjala knjigo in nadaljevala z življenjepisom »Male cvetke iz Lisieuxa.« Mlajše gojenke so verno poslušale, kot bi jim zašlo že v meso in kri, da je tako lepo vedenje za zveličanje neobhodno potrebno. Druge so se dolgočasile. Velena je kremžila obraz: to tercijal-stvo! Zakaj bi ne brale kaj lepšega? Sonja je potegnila njeno misel: Potop ali pa V zablodah ... in Velena se je tresla od smeha.
Pribor je požvenketal, sestra Hermina je za-siknila, Marija se je ustrašila. Kod so ji romale misli? Daleč od zakladov v nebesih .. .
Prejšnje dni je vedno vestno sledila branju, še sama zase je potem premišljala o tistih svetih skrivnostih, danes je bila v pismu. Že ve: popoldne ga mora na vsak način oddati. Prosila bo sestro prednico za dovoljenje k zobozdravniku. Lagala bo; ne bo prav, a mora. Saj je ne bodo videli, saj tudi Sonja tako dela, pa še kam ona zahaja!
Vse bi bilo dobro, da bi si le tudi Vane dal dopovedati, da ga ne mara. In da sploh v njeni naravi ni tistih kali, ki rodevajo ljubezen. Nikogar ne ljubi, njeno srčece je srečno samo ob misli na papana. Morda tudi na umrlo mamo... Na drugega nikogar. Nikogar? O ne!
Čisto na dnu teh skrivnih kamric tli mali, mali plamenček. Že dolgo, dolgo. Prišlo je, ko je Marija mislila, da je plamenček že po-minil in da je v njenih kamricah mirna temina, mir in tihota kakor v svetem hramu, ko ga zapustijo romarji. A vselej se je zmotila. Misel na nekoga, s katerim sta se srečala na prvih cestah, jo je spremljala vseskozi, koder je potem hodila ...
Bilo je kmalu za tistimi črnimi dnevi, ki so ji vzeli in odnesli najdražje, kar je imela na tem božjem svetu — mamo. Igrala se je na dvorišču šolskega poslopja; njen papa je bil takrat upravitelj vaške šole. Oči je imela še motne in zasolzene. Na visokem nebu se je smehljalo prijazno sonce. Na cesti onstran zelene vrtne ograje je nekdo postal.
»Marjuši!«
Ustrašila se je; rdeča kanglica ji je zdrknila v pesek.
»Marjuši, kaj pa jočeš?« je stopil čiisto do ograje droben fantek. Še danes se spominja, da je nosil sivo kapo, ki mu je štrlela čez ušesa. Zbala se ga je, da ni dala odgovora.
»Nič ne jokaj. Pojdi bliže! Poglej!« in Marija je stala pred njim brez solze v očeh. Stekla je v kuhinjo k sestrici služkinje Štefe in obe sta bili vse iz sebe, ko sta videli, da je zajček živ.
Prišel je papa in pozvedel, kdo je prinesel malo živo igračko.
Marija je dopovedovala in papa je rekel:
F ran j o Neubauer:
VEČERNI AVE NA GROBOVIH
Vsak na grobovih tih je že vzdih , zadnja pojema lučka na njih.
Dan se nagiba, že se mrači, že se večerni Ave glasi.
Glej, o Marija, plaši me noč, v zadnjem mi boju pridi v pomoč!
V grob polože naj trudno telo, Ti pa pomagaj duši v nebo!
»Boris je dober otrok, daj, da boš tudi ti, Marjuši' :
Boris je bilo tistemu ime? Boris ...
Potem je Marija odrasla, pustila punčko in začela hoditi v šolo. V šestem razredu se ji je odprl nov svet. Papa jo je namenil, da bo šla v gimnazijo.
Tisto leto jih je že precej zapustilo šolo; zato so morali dečki k deklicam v razred. Nekoč je učitelj poklical: »Boris —!«
In pri tabli je stal Boris. Marija je za-strmela v drobno postavo, v svetle kostanjeve lase in sive oči. »Boris? .. .« Med nekim odmorom sta se skoraj trčila med vrati. Boris se je nasmejal, Marija zardela. Še besede si nista izmenjala; rada bi se drug drugemu opravičila. Marija je sedla v klop in čutila, kako ji polje v prsih mlada kri. Tisto uro ni vedela, kaj je učitelj razlagal.
Drugi dan je prišla v šolo brez naloge. V zvezku je tičal droben listek, na katerem so ležale nalomljene črke: »Borisa imam jaz rada.«
Potem je bil papa prestavljen v neko drugo vas; Marija je šla v gimnazijo. Z Borisom se nista več videla.
Ko je končala malo maturo, je zvedela, da je Boris že v sedmi.
Nekega večera je slonela ob oknu in se zatopila v knjigo. Za holmom se je poslavljalo krvavo sonce in božalo Mariji
plave kodre, a ona ni slutila njegovih želja. Nenadoma se je sklonila nad knjigo in v tihem drgetu poljubila odprto stran. Potem je dvignila glavo, da so ji drobne oči zastr-mele v večerno daljo: »To si ti, Boris . . .«
Tisto knjigo je prebrala še trikrat.
Z Borisom se nista srečala. Tudi tedaj ne, ko je računala, da je naredil maturo in se je v jeseni odločil za svojo pot. Še tega ni zvedela, ali je sploh šel na univerzo, ali ga ni morda skrb za kruh porinila kam drugam — — —
Novicinja je z branjem končala in omizja so se razživela.
Prav tisti trenutek je vstopila sestra prednica in šumot se je brez ukaza pomiril. Marija je zardela. »Pa me ni res katera videla?« Ko je sestra prednica zapustila obed-nico, je bilo vse v napetem pričakovanju. Ali bodo spet kaj novega zvedele?
»Dekleta, danes imamo izhod do večerje,« se je oglasila sestra Hermina in zadnje besede so že zamrle v glasnem kriku vsesplošnega zadovoljstva. Zakaj tudi ne, ko bodo pa jutri kar ves dan kakor zaklenjene v tc sivo zidovje. Že so kovale načrte: »Častita, na Smrečje gremo po teloh.«
»V Pečovje po blagajane.«
»Saj še ne cveto!«
»Častita, k Sveti Luciji.«
»Da, k Sveti Luciji . . .« je zaorilo po obednici, da si je Sonja zatisnila ušesa. Internat je oživel, kakor ob največjem prazniku. Zunaj je sijalo sonce, življenje, mladost, pesem in morda — ljubezen.
Marija se je oddahnila. Vendar je spet rešena skrbi. Šle bodo skozi mesto in mimogrede bo oddala pismo. Tudi na izlet jo miče, saj je ob počitnicah toliko prehodila in se ni nikoli naveličala še tako dolge poti. Pa tudi za razvedrilo ji bo dobro delo. Zadnje dni jo je vznemirjal glavobol, potem pa še tisto z Vanetom . . .
Gojenke so se porazgubile po spalnicah in hitele s preoblačenjem. Marija si je obu-la debele volnene nogavice in težke nako-vance; čez pisano bluzo je oblekla novo svetlosivo jopico; za na glavo pa je pripravila temnomodro baretko in stopila pred ogledalo. Samo od sebe se ji je smejalo, tako ji je prijala uniforma prave hribolaz-ke. Potem je stekla v učilnico, poiskala pismo in si ga vtaknila za bluzo.
Skočila je v klavirsko sobico in sedla za
klavir. Tako rada je igrala. V internatu je veljala za najboljšo igralko na klavir. Obiskovala je edina konservatorij in že nastopala pri javnih produkcijah. Lani je na nekem glasbenem večeru prejela šopek rdečih nageljev, pa se ji je zdelo kakor neroden poklon. Ni ji bilo do priznanja, časti. Tudi po avditoriju ji niso begale oči kot drugim, samo v tretjo vrsto se je nekaj krati ozrla in ujela papanov pogled; za hip morda tudi na mamo, tisto drugo bitje, ki ga je spoštovala toliko kot Vaneta. Da se je papa mogel z njo poročiti!
Vedela je, da med poslušalci zastonj išče tistega, ki bi ga bilo srce tako veselo. Nanj je tudi ob takih trenutkih prav tiho, tiho pomislila.
Tudi letos bo nastopila. To pot kot pevka solistka s svojim liričnim sopranom. In zdaj vadi; vadi, če le ujame trohico primernega časa. Najrajši je v sobici sama. Le tedaj ji ne hodi narobe, če vstopi sestra Veronika, ki igra v kapeli pri službi božji in ki se tako zanima za Marijine uspehe. Danes je ni. Marija igra sama. Le sonce, ki se je v zlatem pramenu priplazilo skozi okno, prisluhne žuborenju triol umetniško izvajane kantate. »Gremo!«
Drobni beli prsti so odskočili iznad tipk, Marija je zaprla klavir in odbrzela za Sonjo po kamenitih stopnicah. Toliko, da ji ni sredi zmanjkalo gladkih tal. ko je preskočila tri stopnice. Gojenke so se razdelile v dve' skupini. Mlajše je peljala sestra Hermina na Smrečje, drugi oddelek pa sestra Veronika k Sveti Luciji. Prek peščenega dvorišča je ostro zašumelo. Sonca željna mladost se je razlila v svoj svet.
»Sonja!« se je Marija sprostila. Sonja in Velena sta se hkrati okrenili. »Oprosti, če si name huda!«
»Ah, kaj, Marija, pozabiva!«
»Hvala ti, Sonja . . .«
Med vsemi tremi je bilo spet občutje domačnosti, kot da bi je še nikdar ne skalil rahel prepirček.
»Pismo sem morala skončati — čakaj ta, tukajle ga oddam.« Marija je segla pod bluzo in skočila k rdečemu nabiralniku.
»Tajnost?« se je Sonja pošalila. »Da, pa zaenkrat še zelo prikrita.«
Vse tri so se glasno zasmejale in stopile hitro za gručo, ki je obkrožala črno krilo sestre Veronike.	(Dalje prih.)
M. S.:
Prenašanje in prevažanje bolnikov
Ko smo nudili ponesrečencu prvo pomoč, nas čaka težka naloga, kako naj ga prenesemo ali prepeljemo do doma, do zdravnika in bolnišnice. Od hitrega in lepega prenosa je v veliki meri odvisno nadaljnje zdravlje-t.je. Prenos in prevoz se morata izvršiti takoj in tako, da bolnika ne vznemirja, mu ne škoduje in ne povzroča bolečin. Če se je ponesrečil bolnik blizu ceste, takoj poliitimo po voz; najboljši je tak, ki ima vzmeti, na primer zapravljivček. Nanj naložimo slame, sena, slamnjačo ali žimnico ter blazino za vzglavje. Če v bližini ni mogoče dobiti voza, napravimo za bolnika sedež z naslonjalom med dvema vštric zvezanima bicikljema.
Bolnika dvigajmo vedno tako, da ga z obema rokama primemo pod trup. Če dvigata ponesrečenca dva človeka, tedaj naj ga na dano znamenje dvigneta oba hkratu, a ne sunkovito. Posebno pazimo pri dviganju na ranjeni del telesa; ta naj ne bo na isti strani, kakor pomočnika, ki dvigata. Lažje ranjenega bolnika lahko prenesemo do voza štuporamo ali pa na rokah. Prenos na rokah se lahko izvrši na dva načina, s pomočjo obroča in s pomočjo sedeža, ki smo ga sestavili iz rok. Prvi način ima to prednost, da se roki obeh pomočnikov, ki držita obroč z dlanjo, obrnjeno navzgor, ne utrudita tako hitro. Ostali dve roki pa sta prosti. Pomočnika si jih dasta drug drugemu na rame, da se bolnik nasloni nanje. Obroč, ki ga držita pomočnika v rokah, si napravita iz vrvi, trte ali kaj podobnega. S pomočjo svojih rok napravita pomočnika sedež za bolnika na sledeče načine:
Prvi način: Prvi pomočnik prime z desno roko svojo levo roko v zapestju, z levo pa prime svojega pomočnika v zapestju desne roke.
Drugi način: Prvi pomočnik prime z desno roko svojo levo roko v zapestju, z levo pa drugega pomočnika za levo roko. Drugi pomočnik prime z levo roko prvega za desno roko v zapestju, desno pa položi na rame svojega tovariša, da se nanjo nasloni bolnik.
Tretji način: Prvi pomočnik prime z desno roko drugega pomočnika v zapestju leve roke, ostali dve roki pa položita drug drugemu na rame, da se nanji nasloni bolnik.
Ta način prenašanja je podoben prenašanju s pomočjo obroča.
Bolnika lahko prenašamo tudi na stolici, in sicer na sledeče načine:
1.	Stolico lahko nosimo s prostimi rokami.
2.	Pomočnika položita pri prvih nogah pod stolico drog, pri zadnjih nogah pa držita s prostimi rokami. — Glej sliko 44.
3.	Pomočnika pritrdita stolico na dva droga in si napravita zasilno nosilnico, kakor nam kaže slika 43.
Prenašanje bolnika, kakor kaže slika 41, ni posebno udobno in je možno le na prav kratkih razdaljah. Slika 42 kaže, kako vodi ponesrečenca en sam pomočnik.
Obilo nesreč se zgodi daleč od prometnih cest in naselj v gozdovih in hribih. Tedaj je prenos in prevoz bolnika mnogo težji. Od iznajdljivosti pomočnikov in od sredstev, ki jih imajo na razpolago, je odvisno, kako bi bolnika najlažje in najudobneje spravili do voza. Če sta vsaj dva pomočnika na razpolago. lahko hitro napravita zasilno nosilnico.
Za strme in ozke gorske poti je posebno' pripravna nosilnica, ki si jo pripravimo s pomočjo enega droga in dveh rjuh. Prvo rjuho upognemo po njeni širini in jo položimo na tla. Počez čez njo pogrnemo drugo rjuho, na katero položimo bolnika. Potem zvežemo skupaj spodnja dva vogala rjuhe, na kateri leži bolnik. Enako tudi zgornja dva vogala. Skozi nastali zanki vtaknemo drog, h kateremu privežemo potem še spodnjo rjuho, ki leži počez pod bolnikovim hrbtom. Če privežemo to rjuho k drogu tako, da ni predolga, leži bolnik v gornji rjuhi popolnoma vodoravno. V oporo nogam privežemo rjuho k drogu tudi pod kolenom s pasom, z vrvjo, večjo ruto ali trto.
Pripravno nosilnico si napravimo tudi s pomočjo dveh drogov ali štirih dolgih, močnih planinskih palic (po dve in dve skupaj), ki jih postavimo vzporedno približno 35 cm narazen, in jih približno pol metra od obeh koncev pritrdimo z dvema deščicama ali dvema količkoma. Črez droga pogrnemo odejo tako, da se oba njena roba na gornji strani močno križata. Pod glavo denemo bolniku jopič ali kaj sličnega. Če nimamo ode-
je, vtaknemo drogova skozi močno vrečo, skozi rokava zapetega plašča ali dveh zapetih jopičev. Za nosilnico lahko služita tudi primerna deska in lestev.
Če mora en sam pomočnik spraviti bolnika v dolino, je najboljše, da si pripravi primerno vlačo. Na dva vzporedna droga, pozimi pa na smučke, pritrdi deščice ali količke na treh krajih; pod bolnikovim stopalom njegovim kolenom in vrhu glave. Nanje pritrdi vrečo, odejo, kos obleke i. dr., tako, da ni preveč napeto in se pod bolnikovim hrbtom nekoliko zniža. Tako pripravi za bolnika udobno nosilnico. Na prednjem koncu prime potem za drogove, jih dvigne in vleče tako, da se zadnja konca drogov drsata po tleh. Če sreča medpotoma kakega človeka, dvigne ta tudi zadnji del vlače in pomaga nositi. Taka nosilnica, v kateri bolnik naslonjen sedi, je v mnogih primerih zelo priporočljiva.
Nosača naj med prenašanjem ne stopata oba istočasno z desno in oba istočasno z levo nogo, ker se breme pri taki hoji guga na desno in levo. To ni dobro za bolnika, pa tudi ne za nosača. Bolnik na nosilnici se ne počuti varnega in je vedno v strahu, da pade; nosača pa težje nosita, če se breme guga.
Nezavestni bolniki, taki, ki jih kuha vročina, in oni, ki so v zadnjem času ležali, naj pri prenašanju in prevažanju ležijo. Vsakega bolnika naj spremlja vsaj ena taka oseba, o kateri smo gotovi, da bo vedno skrbno pazila nanj, in mu bo v slučaju potrebe lahko v pomoč. Porodnico naj spremlja babica.
Glinškov Janez:
Ta mesec je skrajni čas
Letošnje leto je res tako, da nam ne bo žal za njim, ko mine. Več slabega ko dobrega nam je prineslo, seveda, če gledamo zgolj z materialistične strani življenja. Vsak dan slišimo le slabe vesti ali vsaj večina slabih. Govori se o vojski, trpljenju in samoprema-govanju narodov in posameznikov, o slabi letini itd. Toži državnik in navaden zemljan, toži uradnik, obrtnik, kmet, čebelar itd. Vsi več ali manj tarnajo, ne vem, koliko so v to eni in drugi upravičeni — vem le za zadnjega, ki sem jih naštel med tarnjajočimi —
čebelarja, da upravičeno tarna nad tem letom. Prav res, če je bilo katero leto slabo, je bilo to leto slabo tako, da nima medu čebelar ne čebele. Posledica vsega tega bo, da bo propadlo na tisoče naših čebelnih družin, ki so danes bolj kot kdaj prej vredne, da jih obvarujemo smrti.
V nekaterih predelih Slovenije so čebelarji nekaj na boljšem; njih čebele so mogle nabrati neobhodno potrebno hrano za zimo, v večjem delu pa morajo čebelarji pri-
skočiti čebelam na pomoč, če hočejo, da bodo preživele zimo.
Ta mesec je zadnji čas, da čebelar dopolni vsakemu panju zimsko zalogo, vsak dan utegne biti prepozno; to prepozno pa more biti usodno za panj oziroma njegovo družino.
Predno začnemo dopolnjevati zimsko zalogo, moramo najprej ugotoviti, koliko posameznemu panju manjka. To ni tako enostavno in tudi ne najbolj prijetno delo. Kdor ni vešč, da bi z očesom in roko ocenil, kako težko je satje v A. Ž. panju, naj se posluži tehtnice. Na kozo postavimo sate, vse skupaj pa na tehtnico. Sati s čebelami morajo tehtati najmanj 16 kg, če hočemo, da bo imela družina dovolj za zimo in morebiti deževno pomlad. Kar družini manjka, je treba dokrmiti. Janšev panj ali kranjiča pa stehtamo takega kot je, ker ima nepremično satje. Vse skupaj mora tehtati vsaj 18 kg, če je panj sam na sebi dosti težji, kot so navadni kranjiči, pa seveda sorazmerno več.
Ko panj nima zadostne teže, moramo seči v svojo zalogo medu, če te ni, pa v žep, da kupimo sladkor. Ne pustimo čebel, ki so vzor pridnosti in marljivosti in ki žive le za dobro čebelarja, da bi jim sredi najhujše zime zmanjkalo živeža ter bi morale druga za drugo umreti.
Za dodajanje hrane imamo posebne priprave iz pločevine — pitalnike, ki se potisnejo v spodnjem delu panja pod čebele. Na zadnjem koncu ima pitalnik prostor, kamor se na glavo postavi z medom ali sladkorjem napolnjena steklenica. Če poklada-mo med, ga moramo predhodno razredčiti z vodo. Vzamemo približno 1 kg medu in okroglo % litra vode. Kdor pa medu nima, kot letos večina čebelarjev, se mora zateči k sladkorju. Sladkor se dobi po znižani ceni, ker država od tega sladkorja ne pobira trošarine, in stane kg din 9.—; dobavlja ga čebelarsko društvo v Ljubljani.
Ta sladkor ni takšen kot ga rabimo v gospodinjstvu, pač pa je denaturiran kot pravimo, odvzeta mu je običajna oblika, ali kratko, zmešan je z žaganjem, drobirjem od oglja, v novejši dobi pa s papriko, ki je mimogrede povedano, najbolj neprimerno sredstvo za denaturiranje sladkorja v čebelarske svrhe. Kdor je to uganil, ni storil usluge ne državni blagajni, ne čebelarjem in ne narodnemu gospodarstvu sploh.
Ker torej ni drugače, moramo kupovati tak sladkor, kot ga nam nudijo. Pred uporabo ga moramo očistiti. Vem, da zna večina gospodinj sladkor očistiti — jaz tudi. Uspešno sem ga čistil v dneh, ko je bil zmešan (denaturiran) z žaganjem in ogljem, ko sem kuhal v velikem loncu in čistil s snegom iz jajčjega beljaka. Jaz in moja gospodinja sva biia zadovoljna, tako se nama je čiščenje posrečilo. Prav veselo so brenčale tudi
Obešalnik za cvetlične vaze (s ptičkom).
čebelice, ki so uživale dobro pripravljeno hrano.
In danes? Umazano delo in slaba jedača. Pri nas je bilo tisti dan, ko smo sladkor čistili (bilo ga je precej), vse od paprike. Je vse eno, ali je ta paprika sladka ali »ljuta«, obe imata rdečo barvo. Naš posel se je zavlekel kar precej v noč. Ker moja gospodinja ni hotela iti z menoj v pralnico, sera šel jaz z njo v kuhinjo, kjer sva začela.
V čebriček sva nalila vode (na vsak kg sladkorja % 1 vode), vsipala vanjo sladkor in mešala. Bolj ko sva mešala, bolj je paprika kazala svojo barvo. Kar skoro eno uro sem od časa do časa z veliko kuhalnico do dna pomešal, nato pa pustil, da se je tekočina ustavila, paprika pa spravila na površje. Z vrha sem papriko posnel, tekočino pa precedil skozi tkanino. Tekočino sem nalil v vrečico iz močne kotenine v nadi, da se bo lepo precedila. Toda, nekaj časa je teklo, nato pa se je ustavilo. Poizkusil sem vrečico zavijati in stiskati. Bolj je teklo, a cedilo se je slabo, tekočina je bila rdeča. Tako ne bo šlo, sem si mislil. Vse gospodinj-
ske vrečice sem premetal, da sem našel še dve primerni vrečici. Pritrdil sem ju na primeren prostor in napolnil z rastopljenim sladkorjem. Nekaj časa je teklo, se ustavilo in stalo oziroma le polagoma kapljalo. Trije »punkeljci« so viseli in dajali počasi kapljice od sebe. Ker je bila že res pozna ura, sva jo z gospodinjo potegnila spat v nadi, da bo zjutraj sladkor v podstavljenih posodah, paprika pa v vrečkah.
Drugo jutro sva dosti zgodaj vstala. »Je-žeš« pravi, »ali veš, da je še skoro vse v žakeljčkih,« fko sva radovedna stopila v kuhinjo, ona hip pred menoj. Veste kaj, to se pa že vse neha. Vroče mi je postalo in toplo sem se spomnil na onega, ki je ukazal sladkor zmešati s papriko. Poznam ga ne, spomnil sem se pa le nanj.
Kaj pa sedaj ? Te vrečke ne morejo viseti kar naprej in čakati, da se bo njih vsebina posušila, ker se odteči ni mogla. Kuhinjo bi bilo treba očediti, posodo tudi. Za-
viham rokave in začnem tako neusmiljeno stiskati vrečko za vrečko, da je iz njih dobro tekel sladkor in — paprika. Voljo sem imel, da bi nalil čebelam čiste sladkorne tekočine, če pa tega nisem mogel, nisem jaz kriv. Kuhati tega sladkorja nisem smel, ker se v vroči vodi učinek paprike še poveča, ker je pekoča snov, ki je v papriki (kapsicin), v vroči vodi mnogo bolj topljiva kot pa v mrzli.
Odnesel sem tako precej eno sladkorno raztopino v čebelnjak in začel pitati. Nekaj časa so se je čebele ogibale. Ko so menda videle, da jim boljšega ne nudim, so prijele in začele nositi v satje. Dosti bolj počasi je šlo kot običajno, šlo pa je le. Če bo Bog dal in patron sv. Ambrož, bodo imele dovolj za zimo. To pa je bil moj namen.
In ti draga bralka? Če tvoj mož, oče, brat ali fant čebelar ni storil tako, zbezaj ga, da to takoj stori, če hočeš, da bo prihodnje leto »za božič potic in sv. Štefana sveča«.
Moj rojstni kraj
Nagrajeni sta:
1.	Ivanka Štrukelj, Gradac v Beli Krajini.
2.	Ivanka Polda, Krnica, Postojna 41, p. Gorje pri Bledu.
Štrukelj Ivanka:
MOJ ROJSTNI KRAJ
Že narava sama je vcepila vsakemu človeškemu otroku v dušo ljubezen do domače hišice, do rojstnega kraja, do vsega, kar ga spominja na lepe otroške dni. Tudi jaz sem spoznala v polni meri ljubezen, ki jo gojim do domače vasice, najbolj tedaj, ko sem daleč v mrkem mestu služila kruh.
Ljubezen in hrepenenje sta me prignala zopet nazaj med cvetoče travnike, lesketajoče se v jutranji rosi, med majhne koče, ki mežikajo zaspano, kot da bi si hotele pomen -cati utrujene oči v zadnjem poletnem jutru.
Res lepa je naša vasica Gradac v Beli Krajini. Vsakomur, kdor jo prvič vidi, vtisne željo, da bi jo videl še in še . .. Hiše so posejane ob cesti in jih je približno sto. Večinoma so zidane in krite z opeko, le malo je še starih kmečkih, s slamo kritih domov. Ti so večinoma majhni, toda zračni in snažni ter vabljivo okusni, s pisanim cvetjem na oknih,
katerega pri nas kaj rade zasajajo dekliške roke. Medtem pa si pojo dekleta vesele belokranjske popevke. Rdeča lica zažare in oči se zbistrijo ob zadovoljnem pogledu na prijetno dišeči blagoslov, ki se bohotno razrašča v cvetličnih lončkih. Med hišami sredi vasi se vije, kakor ogromna kača reka Lahi-nja, katere valčki se lesketajo v temnozelenl barvi. Ob nalivih in povodnjih poplavi reka ob njej ležeča, precej rodovitna polja.. Prebivalci so večinoma poljedelci, ki ljubijo svojo zemljo ter so z vsem srcem vdani njej, saj jih ona preživlja, ona jim daje kruha, akoravno tudi včasih ljubi Bog prečrta račune ubogega kmeta ter mu zruši vse-upanje v zemljo. V Gradacu je močno razvito poljedelstvo, a tudi obrt ne zaostaja za njim. Ob Lahinji je mlin in žaga. Prav mnogo dela je zlasti na žagi, ker je naša vas-bogata tudi na gozdovih, ki se razprostirajo' na obeh straneh vasi. Lepa drevesa ječijo pod težkimi sekirami in trepetajoč čakajo,, kdaj pridejo žagi pod zobe. Ker je pri nas mnogo lesa, ga pošiljajo tudi v tovarne. Izven vasi pa je zgrajeno poslopje, kjer im-pregnirajo les, da je za telegrafske drogove. Nekaj lesa pa tudi izvažajo. Zelo je razvita mizarska in kovaška obrt, pa tudi dva lonr

carja imamo v vasi. Je tudi več šivilj, kro-jačev in čevljarjev. Ker je pri nas obrt dobro razvita in je naša vas nekako središče drugih manjših vasic, je v Gradacu tudi železniška postaja.
Okrog in okrog Gradaca so posejani holmci in griči, po katerih dobro uspeva vinska trta. Eden najbližjih je Kučer, ki je znamenit po naj dninah iz rimske dobe. Po vinskih goricah se sliši že v zgodnji pomladi, pa tudi v pozni jeseni veselo petje mladeni-čev in mladenk, ki obrezujejo trtje, a nato uživajo in obirajo sad svojega truda. Tudi nekateri gradaški vaščani imajo na Kučerju svoje vinograde. Deloma sami popijejo kisli cviček, ki ga pridelajo, deloma ga pa prodajo v gostilne. Saj Belokranjci so znani kot dobri vinski bratci in jim velja tista pesem: »Za glažek vinca sladkega, pošten kristjan življenje da.«
V sredini vasi pelje preko reke most. Na drugi strani mostu, proti desni, kraljuje nad svojimi podaniki — majhnimi kočami mogočen grad. Že njegova ljubezniva zunanjost privabi vsakogar, da si ga nekoliko natančneje ogleda. Od treh strani ga obliva Lahinja, da stoji na majhnem polotočku. Radi tega je bila prejšnje čase, ko so še Turki plenili po naši belokranjski zemlji, tu močna trdnjava proti sovražnikom. Na dveh straneh sta zgrajena lesena mostova, ki sta bila bržkone za časa turških napadov pri-dvižna. Zanimiv je tudi grajski grb, na katerem sta upodobljeni dve goski in podgane. Ta grb je postavljen iz hvaležnosti na čast goskam in podganam, ki so s svojim gaga-njem nevede in nehote prebudile podgane.
Stropna svetilka
Te so se zagnale v speče stražnike, da so mogli pravočasno dvigniti mostova in na ta način obvarovati grad pred Turki.
Preko prvega mostu pridemo v vas, drugi pa nas pripelje v prijazen prostor, imenovan Trojinek. Ne vrm, kaj naj bi porn."-. _ ...
Dvoramni stenski svečnik
nilo to čudno ime, vem samo to, da so tu prijazna sprehajališča, drevored in bele klopce, kamor hodi posedat ter se hladit grajska gospoda. Pa tudi grajska drevesnica je notri, ki jo radi ogledujejo učenci ljudske šole, kjer vidijo mnogo poučnega in zanimivega. Pripovedujejo, da je bila v sredini Trojnika, zgrajena železolivarna. kjer so naši pradedje služili z žuljavimi rokami črn kruhek. Žele-zolivarne ni več, le kup kamenja je tam in steze Trojnika so posute z železno žlindro. Iz kamenja od livarne pa so zgradili most čez Lahinjo.
Grad je razdeljen na dva dela, katera spaja med seboj majhen predor. V tem predoru je še dandanes ječa, v kateri so bili zaprti ubogi tlačani in prisegali graščaku krvavo osveto. Danes pa je ječa prazna. V prvem delu gradu je orožniška postaja, pošta in stanovanja, v drugem pa je dvorazredna ljudska šola, kamor hodijo z veseljem (ali nevoljo) marljivi gradaški otroci. Na drugi strani gradu je lep grajski vrt, iz katerega takoj v zgodnji pomladi zaduhte vijolice v šolsko sobo. Na koncu vrta, onstran ograje je kapelica, v kateri je pokopan zadnji gra-ščak s svojim zvestim konjem in psom. Na grob psa in konja so posadili dve smreki, ki sta že tako debeli, da ju najbrže ne bodo dali žagi pod zobe.
Proti koncu se vas imenuje Cigljenca in to radi tega, ker so izdelovali v opekarni, ki je seveda že razpadla, opeko.
Na sredi vasi so hvaležni kmetje postavili v zahvalo svoji nebeški Materi kapelico, kjer
se meseca majnlka zbira gradaško ljudstvo pri šmarnicah. Pa tudi v gradu imamo kapelo, ki je bila nekoč samo grajska, danes pa je vaška. Vsak sme k sveti maši, ki se bere večkrat tedensko. Sv. Mala Terezika, kateri je posvečena ta kapela, pa trosi cvetje in pomaga vsem, kateri jo česa prosijo.
Vsa Bela Krajina je znana po svojih navadah in običajih. Stari običaji so se ohranili bolj v okolici Adlešič dn Starega trga. Ko izgine sneg, je prvi dan, ki prinese k nam mnogo veselja, pustni torek. Na ta dan se našemijo vaški fantje v maškare in hodijo od hiše do hiše. Skoraj pri vsaki hiši kaj dobe. Po nekod jim dajo jajca, drugod denar, ponekod pa krofe. Ko se zmrači, gredo maškare v gostilno in tam počakajo prihodnjega dne. Zelo slaba navada je to, da hodijo na pepelnico maškare s košaro v roki od hiše do hiše in pobirajo jajca. S seboj imajo tudi žareče žerjavice, na kateri žgejo stare cunje, da strašno smrdi. Vsi prevzeti od pusta se spametujejo šele takrat, ko zažgejo iz slame narejenega pusta in ga vržejo z mosta v vodo. Pravijo, da pokopavajo pusta. Zraven mora biti baba (našemljen fant), ki joka in hoče skočiti za gorečim kupom slame v vodo. Da pa ne skoči za njim, jo zadrži njen mož. Pust je pokopan in sedaj se napotijo pogrebci v gostilno in pij o na čast pusta, ki plava na vodi.
Znano je, da narede pri nas pastirji dan pred Jurijevim iz zelenih brezovih vej velik koš in ga okrase s papirnatimi trakovi. Takega dajo enemu tako, da mu tolče po nogah. Dva vzameta košarico in tako gredo vsi trije po vasi. Pri vsaki hiši se ustavijo in .zapojo:
»Prošal je prošal pisani vuzam, došal je došal zeleni Jurij. Dajte mu pogače, da mu noga poskače, dajte mu jajec, da ga ne bo zajec, dajte mu dinar, da ga ne bo mlinar, dajte mu mesa, da bo šel v nebesa. Dajte mu to vse, da dojde k letu še.«
Če kaj dobe, kar je navadno povsod, se lepo zahvalijo, če pa se pripeti »nesreča«, da nič ne dobe, zapojo veselo zbadljivko:
»Vaša vrata so iz blata, v vaši hiši je pol no miši, na vašem vrtu je polno krtov.« Na Jurjevo izženo prvič živino na pašo. Preje jo pokrope z blagoslovljeno vodo in jo
udarijo z blagosl. šibo. Vse to naredijo zato, da bi se živina mirno pasla in lepo redila.
Lepo je videti dekleta na veliko soboto popoldne, ko v belih predpasnikih z jerba-som na glavi hite k kapelici k blagoslovu. Vsaka gleda, da ima lepo zvrhan jerbas pregrnjen z belim prtom. — Po blagoslovu hite vsaka na svoj dom, ker pravijo, da se bo tista, ki prva pride domov, v tem letu prva možila. Znane so tudi lepo pisane belokranjske »pisanice«, katere delajo na veliko soboto.
Tudi pastirji imajo svoj praznik na Vne-bohod in na binkoštno nedeljo. Gospodinja da pastirju: potic, klobaso in tudi nekoliko vina. S tem se veseli pastirček na paši. Ko gredo pastirji zvečer domov, veselo pojo. Živina pa ponosno stopa z zelenimi brezovimi vejami okrog vratu in rogov.
Nedelje, ko je v kaki vasi »žegnanje«, se ti vaščani zelo vesele. Po končani službi božji gleda vsak vaščan, da pokliče svojega prijatelja iz druge vasi v goste. Tu se imajo dobro. Pravijo da »jedo z veliko žlico«.
Naši fantje so zelo živahni. Posebno se vesele časa, ko se vrše ohceti. Saj jim mar-sikak ženin da odkupnino za dekle, ki gre v drugo vas. Navadno plača tudi fantovščino, da se še, zadnjikrat fant, med fanti razveseli. Na domu neveste prirede na dan poroke veliko ohcet ali pir. Vaški fantje gredo zvečer voglarit okrog oken, trije pa se maskirajo in stopijo s pismom pred ženina. V pismu zahtevajo od ženina precej veliko vsoto denarja in mu voščijo srečo. Ko pelje ženin nevesto na svoj dom, napravijo fantje iz nevestine vasi »šrango« in ženin ne more naprej, preden ne plača fantom vsote, za katero se pogode. Nevesto neso čez prag v hišo, to pa ne vem zakaj . ..
Ob raznih slovesnostih nastopa belokranjska mladina v narodnih nošah. Fantje imajo hlače in srajce iz belega domačega platna na glavi širokokrajen črn klobuk. K noši spada tudi širok usnjen pas z lepo izrezljano leseno čutaro. Dekleta pa imajo široke bele obleke in na glavi belo ruto zavezano tako, da izgleda kakor dva zajčja uhlja. Drugače pa nosimo Belokranjci prav takšne obleke, kakor ljudje na Gorenjskem in Notranjskem.
Lepa je Bela Krajina in veseli so njeni prebivalci. Ponosna sem, da mi je v tem krasnem delu slovenske zemlje tekla zibel in je tu moj dom.

i. B.:
Nekaj o umetnem kovašivu
rCovno železo se v toplem stanju da tanjšati, krčiti, cepiti, zavijati in variti. Vsled teh odličnih lastnosti je bilo mnogo rabljeno ne samo kot grob materij al pri stavbarstvu, temveč mu je skušal že nekdanji kovač dati tudi okrasno obliko. Ohranjene so nam še stare kovaške umetnine francoskih, nemških, italijanskih in španskih (?) mojstrov.
Tudi pri nas se še dobe tu in tam v cerkvah izdelki stare kovaške obrti, ki vzbujajo zanimanje gledalca, pa tudi stara kmečka in meščanska hiša sta imeli lepe okenske mreže, kljuke, tečaje (nasadila), pri vratih in skrinjah, svečnike in svetilke. Lepo zbirko takih starih kovaških izdelkov poseduje poleg ljubljanskega tudi Sadnikarjev muzej v Kamniku.
V dobi strojev je poleg drugih starih obrti propadla tudi ročna kovaška obrt. Toda zopet in zopet se človeku čut in oko upre ob mrzlih tovarniških izdelkih, kjer daje prednost trajno vrednemu ročnemu delu. Tako zopet vidimo, da v novodobni zunanji in notranji arhitekturi ročno kovani predmeti vedno bolj izpodrivajo šablonske litine in medenino. Lestenci, svetilke, svečniki, ograje, okvirji, pohištveno okovje je pogosto iz kovanega železa.
Da ima tak predmet res visoko trajno vrednost, ni potrebna samo lepa oblika, ampak veščak mora slišati iz njega tudi res petje kovačevega kladiva. To se pravi, pred-
Nagrobni križ
met naj bo napravljen res samo s čisto kovaško tehniko.
(Predmeti, ki spadajo k temu članku, so napravljeni v umetni kovačnici kovinarske zadruge »Plamen« v Kropi.)
DEKLICA NA TUJE GRE...
PRAZNIK VSEH VERNIH IN MOJE ŽIVLJENJE V tistih letih, ko sem se potikala po tujem •svetu kakor sedaj ve, sem živela čisto posebno življenje. Mislim življenje svoje notranjosti. Povedala vam bom, potem pa presojajte in se zazrite vase; morda bo katera izmed vas v tem mojem doživljanju našla samo sebe in bo ob tem odkritju srečna, kajti zavedela se bo obenem tudi resnice, da je živeti lepo, in globoko živeti — še lepše.
Bil je praznik vseh svetnikov. Nedelja je bila, prost popoldan, sonce na sarajevskih ulicah in na obronkih Trebeviča, čigar trate so bile še zelene ko smaragd. Nad prazničnimi ulicami je bilo sinje nebo in iz te čudovite jesenske sinjine je deževalo v moje srce vroče hrepenenje. Bil je eden izmed tistih dnevov, v katerih se počutiš v tujem svetu tako nepopisno osamljen in zapuščen. Tiste dni je bila pri meni slovenska deklica, spokornica Izora. Vse one, ki redno prebi-
rate moja pisma, ki vam jih pišem na lem mestu, se boste spomnile, kako sem neko noč srečala Izoro, ko je v nekem baru pela pesem: »Gor čez izaro . . .« in kako me je njena pesem, polna hrepenenja, bolečine in str-tosti premagala do solz in kako sem jo potem privedla na svoje stanovanje. In danes je bila Izora spet pri meni. Žalostne so bile njene sinje oči, ki so v tistih njenih črnih dneh okušale toliko greha in obupa, in ko sem jo spomnila, da je dan Vseh svetih, je naslonila glavo na mojo roko in jokala. Pustila sem, da so se ji iztekle solze, potem pa sem jo prijela za roko in sva šli. Ven v jesensko sonce, tam, kjer pod cipresami praznujejo mrtvi svoj večni praznik in neminljiv počitek.
Cvetje na grobovih je govorilo o ljubezni. Govorilo je o spominih, o mladosti, o letih, ki tonejo drugo za drugim v nepovrat. Videla sem v cvetju popisano vso dolgo povest poedinega človeka, od prve ure nedotaknjene nedolžnosti, do poslednje ure odgovora, preko težkih borb, tavanj in padcev. 0, koliko je storjeno zavednih krivic, pa tudi koliko temnih, obupanih stopinj v nevednosti! In vse bo sodil Bog in njegova sodba bo izmed naj pravičnejših najbolj pravična.
Izora je stala poleg mene in sonce je vpletalo svoj zlati sij v njene plave kodre. Kdo je bil kriv, da je prišlo z njo tako daleč, da se je prepustila življenju ulice, da je pustila, da so se osipavali njeni ženski krasi kot cvetje v predzimski noči? Sodil bo Bog in njegova sodba bo izmed naj pravičnejših najbolj pravična. In kakor da je zaslutila moje misli, je iztegnila svojo roko proti moji in dejala: »Kadar koli sije sonce tako čisto in svetlo kot danes, se mi moje pregrehe nekdanjih dni zde tem temnejše. In kadar koli se vrne praznik Vseh svetih iz starega leta v novo, mi zažge v dušo ostro bolečino. Je to spomin na umrlo mater, čije ime sem oskrunila s pregrehami telesa, ki ga je ona nosila pod svojim izmučenim srcem. To so bili trenutki, ko me je zabolelo srce in zapekla vest, potem pa je vse skupaj zopet ugasnilo nekam na dno, do koder moja volja ni imela dostopa. In potem si prišla ti in si me razkrinkala do dna in spoznala si me in užgala si mi moč, da sem se spoznala tudi sama. In česar prej nikoli nisem delala, delam zdaj: Vprašujem se, kje najdejo ljudje moč, da ostanejo na površju? Kako morejo
prebolevati udarce življenja, ki se iz dneva v dan kopičijo v velikansko kopico krivic, ki jih zadajajo »veliki« ljudje nam, malim in neznatnim. O. bilo je vsega mnogo, mnogo preveč, da bi si bila še mogla ohraniti zavest, da sem človek kakor so drugi, pa čeprav najnižji človek, ki ga ljudje porabljajo za sezuvanje čevljev s svojih prenasičenih nog.«
Zamislila sem se . . . Res: Kaj je bilo, da ni z menoj tako, kakor je z njo in kakor s sto in sto drugimi? Kaj je bilo? Mnogo dobrote božje. V to verujem. Izmed mnogih stvari se mi je danes odkrivala zlasti ena: spomin na umrlo staro mater. To je bil zame spomin, ki mu ni bilo enakega. In ko sem stala z Izoro sredi pokopališča, mi je bilo. kakor da sem se nenadoma prebudila . . .
»To so velike in čudovite stvari,« sem de-jala.
Sedli sva pod vrbo žalujko in zazrla sem se v njene viseče, žalostne veje, ki jih je nihal veter v zlat piš jeseni. Tako so nihali moji spomini, lepi, zlati spomini na staro mater, čije duša je bila malone moja duša.
»Glej, Izora,« sem nato rekla, »jaz verujem v veliko skrivnost, da ima človekov poslednji dan veliko moč, ki nikoli ne premine: Dušo umrlega tesneje združi z dušami živih. Kakor zaznavamo s telesnimi čutili pomladno brstenje in jesensko umiranje, tako zaznavamo s čutili svoje notranjosti prisotnost duše bitja, ki ti je bilo posebno ljubo in drago. Glej, kolikokrat sem jo zrla, kako je, stara in izčrpana, prebirala molek za otroke svoje hčere. To je bila moja stara mati. In vselej, kadar je odmolila, je najprej pokrižala mene in potem šele sebe in učila: ,Bodi dobra in modra, če hočeš, da te bodo imeli ljudje radi. Dekle mora biti modra!' To je bil zlat nauk zame, zlato zrno. ki je moralo roditi. Deset let je že ni, a v meni je, kakor da je nisem izgubila niti za en dan.«
Oh, rada bi bila povedala Izori nekaj velikega in prerajajočega, nekaj, za kar ni imena, kar prehaja iz duše v dušo, kakor prehaja bogata rast iz pomladi v pomlad!
»Nad mojim vzglavjem visi njen molek. Iz njegovih, od tolikega prebiranja zdrobne-lih jagod vonja njeno staro življenje; diši po mednih hruškah, ki jih je vedno imela za naša mlada usta. Diši po stari skrinji,
r
kjer so prav na dnu ležale peče in vse tiste drobne stvari iz njenih mladih let, ki jih je ljubila prav tako, kakor jih ljubimo mi danes. Njena kri je nosila mene v njenih mladih dneh: dobila sem po svoji materi njene oči, oči stare matere, ki so znale tako čudovito gledati življenje. Kako je to veliko, kako je to mnogo! In glej: ona je zrla planine vse svoje življenje, a jaz, njen otrok, tavam po svetu. In kaj vse se mi lahko pripeti?! Toda, mar naj se izneverim njeni krvi, ki se pretaka po mojih žilah? Vsa ta kri je en sam utrip: Bodi modra! Skozi dolgo dobo se povrača k meni vedno iznova njen glas, ki ga je nekoč polagala skozi svoja telesna usta v moje srce. Danes govori samo še njena duša, ki jo srečavam v tihih urah nad mojim vzglavjem, jasno in nedotaknjeno. Srečavam jo pred vsakim svojim dejanjem, ko ne vem, kako in kaj bi. Pride in se skloni nadme in me obsenči s svojo močjo, pokaže pravo smer in se zopet umakne v svoj tihi, neznani svet. In nad tem svetom se sklanjajo vrbe žalujke in skozi nihajoče se veje govorijo mrtve duše z živimi. Šumi njena duša, poleg naju je in naju gleda in njene oči so vesele, ker sediš ti poleg mene, Izora. Ali morda veš zakaj ? Veš, seveda veš, zakaj te je oblila rdečica? Pravijo, da ima celo Bog rajši enega spok omika kakor devet in devetdeset pravičnih. Da, mi vsi vemo, da je tako in vemo tudi to, zakaj je tako. — Izora, danes govorijo grobovi. Njihov molk prekriči svet in njihova tišina govori in pove več, kakor vsa živa bitja. Vedno, kadar stojim sredi njih, se močneje utrne v meni dolga nepretrgana nit, ki veže ljudi iz roda v rod, zlasti tiste ljudi, ki so si po krvi in duhu tako blizu, da začutiš v hipih kako težnje tvojih prednikov od časa do časa vzvalove v tebi z neukrotljivo silo. In ta dolga nepretrgana nit nam nalaga velike dolžnosti, velike odgovornosti. Koliko jih je, ki se zavedajo pomena sebe za vesoljno človeštvo? Ti, Izora, nisi mislila na to. Toda, če bi bila umela poslušati nemo govorico grobov in jo razumeti, če bi bila imela nekoga, kakor ga imam jaz v osebi in duši stare matere, bi bilo tudi s teboj drugače. Moja duša ni samo moja duša, in moje telo ni samo moje telo. Če imaš v najemu gospodarstvo, ga opravljaš tako, da boš nagrajena! Glej, Izora, ti mlada spokornica, skozi nihajoče veje vrbe žalujke
se pogovarjajo duše umrlih z dušami živih. . . In kaj te tako gledajo oči tvoje žalostne matere?«
Izora je sklonila svojo plavolaso glavo, v katero se je lovil sončni sij predvečera, pobrala s svojimi spokornimi rokami prst z gomile pred seboj in jo pritisnila na svoja usta ... In takrat so nad nama vzdrhtele dolge žalujkine veje in sinje jesensko nebo je videlo solze v dekličinih in mojih očeh.
PRELJUBE !
Beograd, 1. IX. 1940.
Večkrat sem Vam že mislila napisati par vrstic, z željo, da bi jih brale vse one, ki žive v objemu svojih ljubih domačih, da bi spoznale, kako lepo je doma. Da bi spoznale nevarnosti, ki prete nam, ki se mučimo za košček kruha daleč od doma. V velikem vrtincu nevarnosti smo, na vsak pogled in smehljaj moraš paziti, ker se nam lahko zgodi, da se naši nedolžni smehljaji vzamejo na znanje kot smehljaji ničvrednih deklet, ki ponujajo sebe strastem sveta. — Tako prazno je v svetu in brez ljubezni! Pogrešam ljubeče srce svoje matere, pogre šam Vas, drage Tepančanke, in Vam zavidam Vašo srečo, da smete biti doma, da se smete brez skrbi nasmejati, da smete ljubit' naše preproste in nepokvarjene kmečke fan te. Pisala bi rada mnogo, pa ne morem. Solze mi mnogokrat silijo v oči. Tudi ne vem, če bo kaj prostora v »Vigredi« za te vrstice. — Željno čakam Vašega odgovora, g. urednica, če smem še kaj pisati. — Sprejmite srčne pozdrave od vseh Slovenk v Beogradu.	Slovenka.
Draga Slovenka!
Lepo se v imenu vseh zahvaljujem za Vaše pismo in za pozdrave! Iste Vam pošiljamo tudi me in želimo, da bi to Vaše pismo ne bilo zadnje. Morda imate še kako znanko Slovenko in bi nam skupaj napisale še kaj lepega. — Zavedamo se, da nam je doma lepo in da se za to srečo moramo zahvaliti Bogu. Vendar ve, ki morate živeti daleč od doma, ne smete obupati. Zavedati se morate vselej, da je taka božja volja in da Vam je gotovo namenil posebno poslanstvo v tujem svetu. Mislite, da ne? O, jaz pa sem o tem trdno prepričana! Važno je samo, kako to poslanstvo vršite. Še tako neznatno delo je
veliko delo, če ga spremlja misel na Boga, Glejte, to so same velike stvari, za katere je na narod, na narod, iz katerega izhajamo, vredno živeti. — Lepo pozdravljena! na domovino, kateri moramo biti v ponos.	Marija.
iz domaČih krogov
KMETIJSKO-GOSPODINJSKA ŠOLA MARIJ AN IŠČE - BOKALCE PRI LJUBLJANI
V	začetku novembra se začne štirideseti tečaj kmetijsko gospodinjske šole, ki bo trajal 11 mesecev. Učenke stanujejo v zavodu šolskih sester.
Pouk je teoretičen in praktičen. Teoretični obsega verouk, vzgojeslovje, računstvo, slovenščino, kemijo, knjigovodstvo, živilo-znanstvo, gospodinjstvo, zdravstvo, oskrbo bolnih živali, vrtnarstvo, sadjarstvo, mlekarstvo, živinorejo, poljedelstvo, zadružništvo itd.
Praktično se učenke vežbajo v kuhanju in konzerviranju, ročnem in strojnem šivanju, preji in tkanju, pranju in likanju, mlekarstvu in sirarstvu, vrtnarstvu itd.
Učenke, ki se žele izvežbati za samostojno vodstvo večjih gospodinjskih obratov, morejo ostati na zavodu dve leti, da spopolnijo in poglobijo svoje praktično in teoretsko znanje.
Popolna oskrbnina znaša mesečno 450.— dinarjev.
Sprejeta učenka naj prinese s seboj obleko, perilo in obutev potrebno za delavnik in praznik. Nadalje: dva para rjuh, štiri prevleke za blazino, štiri brisače, štiri ser-vijete, odejo in koc. Perilo je lahko iz domačega platna.
Dekleta, ki hočejo vstopiti v šolo, morajo:
1.	dovršiti 16. leto, biti zdrave in moralno neoporečne;
2.	predložiti zadnje šolsko spričevalo;
3.	navesti stan in poklic staršev;
4.	predložiti obvezno izjavo: a) učenke, da se bo ravnala po hišnem redu, b) staršev ali varuha, da poravnajo stroške šolanja.
V	seminar za kmet. gospodinjske učiteljice se letos ne bo sprejemalo, pač pa drugo leto. Predpogoj za sprejem je dovršena enoletna kmetijsko gospodinjska šola, na kar se interesentke že zdaj opozarjajo.
Lastnoročno pisane, nekolkovane prošnje za sprejem naj se pošljejo s prilogami vred na vodstvo kmetijsko-gospodinjske šole Ma-rijanišče v Ljubljani.
DUHOVNE VAJE V DOMU DEVICE MOGOČNE
bodo:
Za žene in matere od 9. do 13. novembra. Za dekleta od 26. do 30. decembra. Pričetek vsakokrat prvi dan ob šestih zvečer. Oskrbnina din 100.—. Prijavite se na: Predstoj-ništvo Lichtenthurnovega zavoda, Ljubljana, Ambrožev trg 8.
DEKLIŠKI KROŽEK DORNAVA PRI PTUJU.
Da ne boste mislile, da me spimo, smo si izprosile v Vigredi majhen kotiček, da vam popišemo naše žvrgolenje. Mlad je sicer naš krožek, a precej agilen. Redno se zbiramo k mesečnim sestankom, kjer nas naša vesela Mara prav dobro zabava s kakšno prigodbico. Gojimo pa tudi lepo petje, de-klamacije in govore. Največ govorimo na sestankih dekleta same. Pa tudi č. g. P. Sa-vinšek nas pozdravi s kakšnim resnim in svarilnim govorom, kakor je pač za življenje potrebno in kakor zna samo on. Ob koncu pa nam zabeli še s kako smešno.
Telovadimo pa tudi, sicer ne vse, a kdor pregleda te, spozna nam glavo in srce. Zato pa smo priredile 19. marca lepo uspelo akademijo, ki je bila vkljub slabemu vremenu dobro obiskana, konec marca pa lepo igro »Goslarica naše ljube Gospe«, združeno s proslavo materinskega dneva. Zelo pa nas je ganil pred igro govor č. g. P. Jagodiča, ki nam je izvabil marsikatero solzo.
Pa to še ni vse! Zadnji mesec smo celo tekmovale. Udeležile smo se tudi dekliških dnevov na Betnavi, odkoder smo se vrnile poživljene in vesele, da nam ni mogoče popisati. Sedaj nam bo šlo delo Katoliške akcije še bolj izpod rok. Naš krožek šteje namreč 42 članic. To vam je življenje, ko se zberemo k sestanku ali telovadbi! Saj mladost mora biti vesela! Me pa smo mlade in zdrave in zato tudi vesele, kajti take ima še Bog rad.
Tudi mladenke vabimo v naš krog, da se bo, ko dorastejo, naš krožek pomnožil. Na-
še sestanke pa obiskujejo tudi naše dobre mamice ter z veseljem opazujejo našo marljivost. Tako pač životarimo iz dneva v dan. Ko se danes prvič oglašamo v »Vigredi«, kličemo vsem sestram širom Slovenije prav sestrski »Bog živi« in še »Na svidenje«!
Malčka P., članica.
IZ RAJHENBURGA
Danes, ko se prvič oglašam v našem tako priljubljenem mesečniku, vam moram naznaniti, da nas je zapustil 1. avg. splošno priljubljeni č. g. Ramšak Viktor. Šel je iskat svežega duhovnega polja v novo faro v Sv. Jurij ob južni železnici. Bil je zares zvest vodnik ljudstva, zlasti mladine, ki nas je tako skrbno vzgajal. Bodi mu Vsemogočni najboljši plačnik za vse, kar je dobrega storil v naši fari!
Ganjeni smo se po slovesu vračali na svoje domove. Z žalostnimi očmi in molčečimi usti smo ob drugem sestanku zrli drug na drugega, ker ni bilo med nami več ljubljenega voditelja. Želimo mu vsi, da bi tudi v novi župniji, v šoli in v mladinskih organizacijah s požrtvovalnostjo deloval Bogu v čast, domovini v korist in v blagor neumr-jočih duš!
V NAŠIH DOMOVIH
KUHARSKI ZAPISKI ZA NOVEMBER
Klobasice in kisla repa. % kg faširanega svinjskega in govejega mesa zmešaj z 2 namočenima in ožetima žemljama, koščkom sesekljane prepražene čebule, soljo, poprom, česnom in kumno. Vse zelo dobro premešaj in premečkaj, potem oblikuj na deski, ki si jo potresla z drobtinicami, za palec debele in za prst dolge klobasice. Medtem pa kuhaj V2 kg kisle repe, ki si jo zalila z vodo in odišavila s soljo, kumno in nakrhljanim jabolkom. Prepraži 8 dkg prekajene slanine, odlij nekoliko masti in speci na njej klobasice. V ostali masti pa prepraži košček čebule, 3 dkg moke, odišavi s česnom in zalij z vodo od repe. Ko omaka prevre, jo vlij med repo, še malo pokuhaj in naloži v skledo, okoli v vencu pa klobasice. Poleg daj še zabeljen ali pire krompir.
Špinačni puding. V Vz 1 slane vode skuhaj V2 kg osnažene in oprane špinače. Po-
Na njegovo mesto pa je takoj stopil č. gospod kaplan Gregor Janez, katerega se hočemo z veseljem okleniti in delati neustrašeno naprej za procvit naše dekliške organizacije.
Sedaj pa kličem vsem sestram krepak
Bog živi!	Tilka Župevc.
IZ UREDNIŠTVA IN UPRAVE
Gdč. Ana Puhalj, Maribor, naj blagovoli sporočiti, za kaj je poslala vsoto 85.— din po položnici »Vigredi« dne 14. IX. 1940.
Vsem sotrudnikom in sotrudnicam! Uredništvo se najlepše zahvali za poslano obilno snov. Kar je porabnega, pride polagoma na vrsto. Prosimo potrpljenja! Ob enem tudi prosimo, naj si vsak napravi prepis svoje pošiljatve, ker nam je nemogoče vračati prispevkov, ki jih ne bomo mogli porabiti. Ponovno tudi prosimo, da pišete le na eno stran lista, ker ne utegnemo prepisovati za tiskarno.
Naročniki in naročnice, poravnajte naročnino! Za novi letnik 1941 se že pridno pripravljamo. Pripravite se tudi vi za nabiranje novih naročnikov! Za novi letnik pripravljamo nova presenečenja.
tem jo odcedi in ožmi ter fino sesekljaj. Na 4 dkg presnega masla nekoliko prepraži 4 dkg moke in zalij z Vi 1 mrzlega mleka, da dobiš gosto omako, odišavi jo s soljo in muškatovim oreškom ter primešaj posamezno 3 rumenjake, nato še pripravljeno špi-načo in 1 žlico naribanega sira. V trd sneg 3 beljakov zamešaj žlico sesekljanega peter-šilja, še malo stepaj in zamešaj med špi-načno zmes. Napolni v namazan in z drob-tinami potresen puding model, a ne polno. Dobra dva prsta naj še manjka do vrha. Postavi model odkrit v posodo z vrelo vodo, posodo pokrij in kuhaj počasi 1 uro. Stresi potem puding na velik okrogel krožnik, ga zreži na kose, vendar pa pusti celo obliko, zabeli ga s presnim maslom in drobtinicami ter obloži z zabeljenimi cvetkami karfijole in ocvrtimi zdrobovimi svaljki.
Zdrobovi svaljki. Zavri % 1 mleka, ščepec soli in 3 dkg masti ali presnega masla.
Vsuj vanj 18 dkg pšeničnega zdroba in med pridnim mešanjem kuhaj, da se zgosti. Pre-praži na presnem maslu košček sesekljane čebule, malo zelenega peteršilja, nekoliko ohladi in dobro vmešaj z 1 jajcem. Jajce ubij v skledico, ga stepi in počasi vlivaj med presno maslo, sicer se ti vse skupaj sesiri. Ko je že gladko, zamešaj med kuhani in nekoliko ohlajeni zdrob. Stresi vse skupaj na desko in delaj za palec debele svaljke, povaljaj jih v moki, jajcu in drobtinah in ocvri na masti.
Telečja obara s paradižniki. 60 dkg telečjega plečeta ali bržole zreži na koščke in zmešaj s soljo, poprom in žlico moke. V kožici segrej 5 dkg olja in praži na njem meso, da se posuši. Potem poberi meso ven, v ostalem olju pa prepraži pol sesekljane čebule, 10 dkg svežih ali 3 dkg suhih gob. Dodaj 2 žlici paradižnikove mezge, odišavi s kumno in česnom ter dodaj zopet prepra-ženo meso. Potem zalij z vodo in duši, da se meso popolnoma zmehča. Nazadnje dodaj še za oreh presnega masla in daj z dušenim rižem ali zabeljenimi rezanci na mizo.
Dušen riž. Operi in osuši 25 dkg riža. Deni ga v primerno kožico, zalij z % 1 vode, nekoliko osoli in dodaj 3 dkg presnega masla ter žličko paradižnikove mezge. Potem pokritega duši. da se popolnoma osuši in zmehča. Tak riž damo navadno poleg omake na mizo. Za samostojno jed ali za k solati ga pa kakor navadno pražimo.
Solata iz kislega zelja. Vzemi iz soda ali škafa % kg kislega zelja in če mogoče tudi nekoliko zeljnice. Zelje potem dobro od-cedi, zeljnico pa shrani. Nato zelje nekajkrat prereži z ostrim nožem in ga zmešaj z 2—3 žlicami olja, sokom pol limone, 1 zribanim jabolkom, pičlo žlico naribanega hrena, ščepem soli in sladkorja ter toliko zeljnice, da dobiš sočno solato. Taka solata je zelo zdrava in dobro domače sredstvo proti slabi prebavi.
Zapečene palačinke. Sežvrkljaj omletno testo iz y± 1 mrzlega mleka, 15 dkg moke. 1 jajca in ščepca soli. Ko testo 10 minut stoji, ga še enkrat prežvrkljaj in speci iz njega prav tanke palačinke. Pomaži jih s stopljenim presnim maslom, potresi z rozinami in sladkorjem, zvij in zreži vsako na '3 štrukeljčke. Naloži jih pokoncu v dobro namazano kožico in polij z 1Is 1 sladke smetane, v katero si vžvrkljala 1 jajce in žlico
sladkorja š cimetom. Lahko porabiš tudi smetano, ki jo pobereš iz zavretega mleka. Deni sem in tja še kak košček presnega masla, postavi v pečico in peci 35—40 minut, da se zarumeni in smetana zakrkne. Naloži potem štrukeljčke na krožnik in jih dobro potresi s sladkorjem, ali jih pa peci v porcelanasti skledi in kar v njej postavi na mizo.
Čokoladni krapci z ocvirki. Stresi na desko 25 dkg moke in jo zmešaj z 20 dkg dvakrat premletih ocvirkov. Dodaj 10 dkg sladkorja, 1 jajce, 1 beljak, žlico ruma, ščepec cimeta in % pecilnega praška. Naredi z lahko hladno rcuko hitro testo in ga pusti pol ure počivati. Potem zvaljaj testo za svinčnik debelo in zreži s krapovim obod-cem ali kozarcem kolačke, vendar ne večjJ kot 6 cm v premeru. Naloži jih na čisto pekačo in speci v dobro segreti pečici. Ohlajene deni po dva in dva skupaj z marmelado. V skledici mešaj na toplem 8 dkg čokolade, 3 dkg presnega masla in % kavne žličke ruma. S tem ledom namaži krapce po vrhu in daj na vsakega polovico oreha Lepo je, če jih daš v papirnate skledice.
Mandeljnova torta. Vmešaj 10 dkg sladkorja, 8 rumenjakov, sok in lupine % limone. V trd sneg vseh 8 beljakov zamešaj 4 dkg sladkorja in stepaj še pet minut. Na poli papirja zmešaj 14 dkg moke in 6 dkg olupljenih in zmletih mandeljnov ter jih s snegom vred rahlo zamešaj med rumenjako-vo goščo. Nazadnje primešaj še 4 dkg stop ljenega presnega masla in stresi v namazan in z moko potresen tortni model. Če modela nimaš, lahko pečeš torto v primerni kožici. Le da moraš v tem slučaju obložiti dno kožice s papirjem in tega namazati. To pa zato, ker tortni model lahko razstaviš in torto spodrežeš, če se je morda prijela, iz kožice jo moraš pa stresti in če se je prijela, se ti raztrga in zdrobi, če je pa spodaj papir, boš torto s papirjem vred zvrnila in potem samo papir potegnila proč. Torto peci v srednje topli pečici 35—40 minut. Drugi dan jo dvakrat prereži in napolni s sledečo kremo: 1ls 1 močne črne kave zmešaj najprej mrzlo z 2 jajci 6 dkg sladkorja in 3 dkg moke. Potem postavi posodo na štedilnik in mešaj ali stepaj na bolj šibkem ognju, da zavre. Potem postavi na hladno. Posebe pa mešaj 15 dkg presnega masla s 6 dkg sladkorja in 10 zrni fino zmlete kave.
V to presno maslo dodajaj po žlicah kuhano kremo in vse skupaj še mešaj, da se zelo speni. Odišavi kremo še z žlico ruma ali konjaka in jo takoj uporabljaj. Namaži s to kremo torto tudi ob straneh in po vrhu. Ob straneh jo potresi z zmletimi mandeljni, na vrhu pa brizgaj mrežo iz goste marmelade. Okrog brizgaj venec s smetano. Kjer se mreža križa in v venec iz kreme zatakni listke mandeljnov in deni torto na krožnik, ki si ga obložila s čipkastim papirjem.
GOSPODINJA VPRAŠUJE
R. K. bi rada doma delala sladkor iz sladkorne pese, ki jo je baje okoli Logatca zelo dosti.
V naši državi je domača izdelava sladkorja po finančnem zakonu prepovedana in je zato prepovedano tudi vsako objavljanje navodil, kako bi se moglo to narediti. Sploh pa dvomim, da je to, kar vi mislite, res sladkorna pesa. ker je vobče v naših krajih ni dobiti.
K. Ž. Na kumarcah se vam je napravila bela obloga in bojite se, da se vam bodo skvarile.
To se je letos zgodilo še marsikateri drugi gospodinji. Kumarce ste vložili v pravilno močan kis, te so pa potem izločile preveč mokrote, kis je postal zato prešibek in se je pričel kaliti. Odlijte kis, kumarce zbrišite ali še bolje, umijte jih s svežim kisom, potem jih ponovno vložite in zalijte z novim dovolj močnim kisom. Pravtako naredite s fižolom, papriko ali kakršnim koli shrankom v kisu, ki se vam je začel kaliti. Letos je izredno mokro leto, vsi sadeži in poljski pridelki imajo več kot običajno vode, ki jo potem izločajo. Tudi marmelade letos raje plesnijo kot sicer. Tudi tukaj samo odstranimo plesen, površino izmijemo z alkoholom ali rumom in površino vnovič zavarujemo s papirjem, namočenim v rumu in s salicilom. Pred dnevi mi je tožila neka gospa, da ji plesni kutinov sir. Tudi tega je treba osnažiti in izmiti z alkoholom ali rumom. Potem je pa najboljše, če se zavije ves v celofan ali pergament, ki je namočen v rumu. Sicer se bo ta nekoliko prijel na sir, vendar ga bo tudi varoval, pred zunanjim zrakom in njegovim razkrajaj očim vplivom.
F. P. Vaše pismo je polno želja, deloma upravičenih, deloma pa tudi neopravičenih. Tako je n. pr. »Vigred« v zadnjih letih prinesla že več opisov, kako torto naredimo, spečemo, oblijemo in okrasimo. Da vam ustrežemo, smo tudi v tej številki zopet opisale eno torto, ki tudi za današnje razmere ni predraga in ne zahteva preveč vaje v kra-šenju in opisovanju.
Za opisovanje tort dobimo v vsaki železni trgovini nalašč za to narejene majhne brizge, ki imajo po šest različnih nastavkov. S temi lahko brizgamo črte in vejice, zvezdice, venčke, liste in rožice pa seveda tudi napise. Če brizge nimamo, si naredimo iz papirja vrečico, jo spnemo z bučko in s škarjami zrežemo različne odprtine. Vendar se taka vrečica hitro razmoči, in naše pisanje ni enakomerno. Lahko si tudi sešijemo vrečico iz nepremočljivega platna in nataknemo na koncu nastavke, kot jih imamo za brizgo.
Brizgamo z marmelado, ki pa ne sme biti zrnčasta, ker nam potem zamaši odprtino in zelo ovira vse delo. Zato je dobro, da jo prej pretlačimo skozi sito-; opisujemo tudi z beljakovini ledom. Zato mešamo pol beljaka s toliko presejanega sladkorja, da bo naše pisanje držalo obliko. To mešamo četrt ure in potem pišemo. Če hočete pisati s čokolado, si napravite led, kot je opisan v današnji številki pri čokoladnih krapcih. Slednjič pa pišemo z vsako kremo, kot jo rabimo za polnjenje tort.
Ne razumem prav, kaj mislite, ko pravite, da bi radi, da bi bil beljakov led na vrhu trd. Ravno beljakov led je le prevečkrat še pretrd. Mešamo 20 minut 2 beljaka, 21 dkg sladkorja in sok pol limone. To potem samo nekoliko segrejemo in vlijemo čez torto. Paziti morate le, da je led dovolj gost in lepo krije površino. Zato se na to mero 21 dkg na 2 beljaka ne smete popolnoma zanesti, ker pač ni vsak beljak enak. To je nekako srednje merilo. Če je beljak od zelo velikega jajca, boste vzeli nekaj dkg sladkorja več, pri manjšem jajcu pa primerno manj. Pomočite žlico v led, jo obrnite in glejte, če jo led lepo krije. Dodajte po potrebi še sladkorja, če je pa pregost, pa kako kapljico tople vode. Torto postavite potem samo za pol minute v srednjetoplo pečico, da se vam lepše sveti, lahko jo pa tudi samo na zraku posušite.
Rože delamo iz fondanta, ki mora biti pravilno skuhan in pravilno vmešan. Košček, ki ga obdelujemo sproti, segrevamo nad plamenom majhne špiritne svetilke; vendar so to že umetnosti, ki jih bo res dobro naredil le poklicni slaščičar. Za domačo rabo bomo pa z brizganjem s kremo pri nekoliko vaje naredili prav lepe rožice.
Navodil za piškote je bilo v »Vigredi« že mnogo. Če želite pa kake posebne piškote, pa pišite vsaj do 5. tega meseca, da bo mogoče že v prihodnji številki odgovoriti.
Še navodila za štrudelj in vlečeno testo si želite. Na desko presejemo 25 dkg moke, naredimo v sredo luknjo, kot če delamo rezance, nekoliko solimo, ubijemo vanjo 1 jajce in vlijemo žlico olja. Temu primešamo z nožem nekoliko moke, potem pa počasi prilivamo in sproti mesimo 1/s tople vode. Testo naj bo zelo mehko, zato ga najprej obdelujemo z nožem, ker bi se nam rok preveč prijemalo, potem šele gnetimo z rokami in dodajajmo po potrebi še moko. Testo
ZA PRIDNE ROKE
mora biti zelo dobro udelano; sveti naj se kakor svila in kaže majhne mehurčke. Potem ga damo na pomokano desko ali lesen krožnik, namažemo po vrhu z oljem in pokrijemo s kožico. Počivati mora vsaj 20 minut, preden ga vlečemo. Preden ga začnemo vleči, ga nekoliko razvaljamo in namažemo z oljem. Potem pa vlečemo. Najprej dvignemo vse testo na narobe obrnjene dlani in v zraku vlečemo bolj v sredini. Potem ga zopet položimo na mizo in naokrog razvle-čemo robove. Potem ga pa namažemo ali po-tresemo z nadevom. Za jabolčni zvitek najprej z precvrtimi drobtinami, nato z nakrh-ljanimi jabolki in nazadnje še s sladkorjem in cimetom. Debele robove obrežemo, pre-gnetemo in drugače uporabljamo, kot smo to že letos enkrat povedale. Zvitek ali štrudelj potem zavijemo, tako da dvignemo prt in testo takorekoč valimo pred se. Potem ga damo na namazano pekačo, pomažemo z jajcem ali stopljenim presnim maslom in spečemo. Če bi radi vedeli še za kak drug zvitek, se pa še oglasite!
IGRAČE.
Kakšna naj bo igrača? Otrok se ne igra z njo temveč s svojo domišljijo, igrača sama more biti le povzročitelj igranja. Žival, punčka, morejo imeti le svojo osnovno obliko in barvo, vse drugo — premikanje, glas — doda otrok sam, medtem ko n. pr. oponaša živalske glasove. Lutka, naj dobi le svojo osnovno obliko in barvo; kralja s krono in s prišitim purpurnim plaščem ne moremo n. pr. vedno uporabiti. Moramo ga preobleči, razdreti, spremeniti, da dobimo kmeta, vojaka ali voznika.
Navadno se igrača priljubi in čuva kot dragocena posest šele takrat, ko je v razsulu in jo otrok prične popravljati sam. Otrok ljubi vse primitivno, ki mu v domišljijo vdahne življenje; istočasno pa ljubi tudi razkošne, bogato opremljene igrače, ker vzbujajo občudovanje in čut posesti.
Danes vedo že skoro vsi, da je otrokova igra tako važna kot njegovo delo, ki ga bo prevzel kot odrasel človek. Pri igranju vež-bajo otroci svoje zmožnosti, v ljubezni ali brezbrižnosti ob igračah se pokaže temeljna
osnova otrokovega značaja. Zato moramo smatrati igrače za prav tako resne, kot svoje »odrasle« skrbi in radosti, če hočemo prodreti v otroški svet.
Št. * 9 — Slon. (Glej popis k prilogi za november.)
Št. * 10 — Letala v hangarju. (Glej popis k prilogi za november.)
Št. * 3 — Punčka. (Glej popis k prilogi za november in št. 4.)
Št. * 7 — Medvedek. (Glej popis za nov.)
Št. * 8 — Žoga. (Glej popis k prilogi za november.)
Št. 12 — Račka, mucka in zajček iz ostan kov blaga ali povoščenega sukna.
Št. 13 — Vrtiljak z letali.
(Popis in kroj za št. 12. in 13 lahko naročite pri upravi lista.)
PLETENINE.
Št. 14 — Volnena nočna jopica z luknji-častim vzorcem. (90 gramov fine mehke volne.)
Št. 15 — Na praktičnem kostumu opazi mo novodobni okras iz vezenih listov, ki so zelo učinkoviti na preprostem vzorcu pletenja. Krojno obliko krila poudarjajo dru-gobarvne verižne vrste ob šivih. (800 gr srednje debele volne.)
Št. * 2 — Ljubka oblekca za 3 letno deklico. (Glej popis št. * 6 — Spodnje hlače. (Glej popis k prilogi za november.) Št. 16 in 17 — Ovoj za cvetlični lonec iz štramina, na katerega vezemo z bastom.
Št. 18 — Moderno čepico kvačkamo z debelo volno — moderne barve in jo nosimo k vsakemu športnemu oblačilu.
Št. 19 — Damska smučarska garnitura. (Kapuca, pulover, rokavice.) — (Za pulover: 240 gr srednje zelene, 50 gr temno zelene, 50 gr rumeno bele in 30 gr rdeče vclne. Za kapuco: 65 gr srednje zelene, 10 gr rumeno bele in 10 gr srednje zelene
Št. 1 —• A, b — Zastor. — Osnutek združimo pri a in b v celoto.
Št. 2 — a, b, c, d, — Pletilna pisma za motive oblekce št. 11 in način pletenja. Kako pleteš v dveh barvah, kaže 2 a, lahko pa na gotovo oblekco všijemo motive s šivanko. — b = za rokav, c = za krilo, d — za
volne.) Za rokavice: 40 gr črno-belo-zeleno melirane in 10 gr srednje zelene volne.
Št. 20 — Nočne copatke. (10 in 50 gr volne.)
Št. 21 — Jopico pletemo v treh barvah n. pr.: v črni, sivi in beli. (70—90 gr Angora-volne v treh različnih barvah.)
Št. 22—Za apartno obleko rabimo 750 gr najfinejše volne in pletemo z dvojno nitjo.
(Popis in kroje k vsem modelom lahko naročite pri upravi lista.)
Popis k prilogi za november 1940.
razporek. Prazni okenčki = modre petlje, križci = rdeče petlje. (Kroj glej št. 11.)
Št. 3 — a, b, c, d, e, f, g, h, i — Punčka iz povoščenega sukna ali poljubnega blaga. — Prirezane dele združimo pri enakih številkah, ki so označene na krojčkih. Vsako posamezno obliko preden jo povsem zašije-mo, trdo napolnimo s kapokom, vato ali žaganjem. Na obrazu zarišemo z lazurno bar-o nos, oči in usta, iz mehke volne pa naredimo poljubno pričesko, ki jo prišijemo h glavi. — A = obraz, b = del, ki veže oba dela glave, c = zadnji del glave, d = zaključek vratu, e = trup (odreži 4 X)' h — spred, del noge (odreži 2 X); i = zadnji del noge (odreži 2 X)-
Št. 4 — a, b, c — Kroj za obleko punčk« št. 3. — a = životek. b = ovratnik, c == krilce.
Št. 5 — a — Čajni grelec v obliki kmetice. — Iz rožnate klobučevine odrežemo dva enaka dela po vzorcu 5 (vsak kvadratek meri 1 cm), ki ju sešijemo ob ro-beh (spodaj ne!). Glavo in život napolnimo s kapokom ali vato. V krilo potisnemo toplo podlago. Glavi uvezemo s par vbodi oči. usta in nos. Par rumenih volnenih niti označi lase. — Životek oblečemo v žamet, za krilo pa vzamemo rožasto blago. Sešijemo še predpasnik s širokimi trakci, na glavo za-vežemo lično ruto.
Št. 6 — Pletene spodnje hlače. — Hlače pletemo v enem kosu v vrstah (vedno same desne petlje), zaključne robove pa po končanem delu v krogih (2 desni, 2 levi petlji). — Pred začetkom dela zloži kroj iz papirja pri enakih številkah skupaj, da boš razumela obliko kroja, ki je kljub enostavnosti zelo premišljena ter omogoča, da se pletenina prilagodi vsakemu gibu. Plesti pričnemo ob sprednji šivi leve hlačne polovice in pletemo po kroju dalje, nakar rahlo odrežimo. Hlače sešijemo skupaj in naberemo petlje za pas na tanjše pletilke. Obenem vpletemo luknjice za elastiko. (Pri vseh levih progah spletemo obe petlji skupaj, prej pa napravimo 1 ovoj.) — Kroj na prilogi je za 10 letno deklico, poljubno pa ga povečamo ali pomanjšamo.
Št. 7 — a, b, c, d, e, f, g, h, i — Medvedek '.z volnenega pliša. — Za 26 cm dolgega 17 cm visokega medvedka urežemo po krojih a — i najprej podlogo in sicer: a, b,
c in d enkrat s pregibom, e — i pa dvakrat brez pregiba. Ko smo pri glavi naredile stransko šivo do 6, združimo dele pri označenih številkah z navadno šivo, toda podplatov še ne vstavimo in pustimo pri trupu nekoliko odprtine. Pri tej odprtini obrnemo podlogo in natlačimo glavo, trup in noge zelo trdo z razkosani) vato! Odprtino pri trupu zašijemo in vstavimo nogam podplate. — Gotovega medvedka iz podloge preoblečemo s sivo-rjavim plišem, ki smo ga tudi prirezale po krojih a — i. — Podplatom naredimo podlogo iz lepenke, uho urežemo po i iz dvojnega blaga, ga sešijemo, ob zaokroženem robu, obrnemo in prišijemo h glavi pri oznaki. — Za oko prišijemo okrogel črn gumb, smrček izvezemo s črnim tvistom, za rep urežemo 15 mm široko, 3 mm dolgo progo iz pliša, iz katere sešijemo zvitek, ki ga prišijemo pri zvezdici k trupu. — a = zgornji del trupa, b = spodnji del trupa, c = glava, d = goltanec, e = sprednja noga, f = zadnja noga, g = sprednji podplat, h = zadnji podplat, i = uho.
Št. 8 — a — Žogo sešijemo iz raznobarvnih ostankov blaga in jo napolnimo z lesno volno. — Iz lesne volne oblikujemo žogo v premeru 19 cm in jo povijemo z nitjo na vse strani, da dobi pravo obliko. Iz blaga urežemo kroj 8 sedemkrat in kr. 8 a dvakrat. Ovalne dele sešijemo skupaj (zadnja šiva ostane odprta), obrnemo in potisnemo v to-žogo iz lesne volne. Šivo zaključimo. Vse šive olepšamo z okrasnimi vbodi, nakar prišijemo zgoraj in spodaj, kjer se stikajo konice vboda, oba kroga 8 a, ki ju z okrasnim vbodom prišijemo.
Št. 9 — 1,2, 3, 4, 5 — Slona izžagamo iz 1 cm debele deščice, po 1—5 in sicer trup z glavo enkrat, ostale dele dvakrat. Vse robove in ploskve lepo zgladimo s peščenim papirjem, nato prilepimo posamezne dele, kot so zarisani. — Oko označimo s črno barvo. — Za stojalo izžagamo pravokotnik 26 X 9.5 cm, — 10 cm od spredaj in 4 cm od zadaj izžagamo mali odprtini, v kateri potisnemo noge in jih prilepimo. Pod stojalo (4.5 cm od konca) pribijemo dve osi 14 X 1-5 cm, kolesa v premeru 4 cm so 1 cm debela in so v sredi prevrtana. — Ploskev pobarvamo rdeče, rob temno sivo in pritrdimo k osi z vijakom. (Med vijakom in kolesom je medena ploščica.) V stojalo
spredaj izvrtamo luknjo za 1 m dolgo, iz ra-fije spleteno vrvico. Na koncu vrvice privežemo rdečo leseno kroglico.
Št. 10 — A. B. C, D, E, — Letala v hangarju. -— Hangar je iz 5 mm debele šperare
plošče. — Izrežemo 14 X 47 cm velik pra-vokotnik za tla. dve 14 X ' ' cm veliki stranski steni in en pravokotnik 18 X 49.5 cm za streho. — Za ozadje s tremi okni prenesemo visoko A 1 na ploščo, in jo izžaga-
mo. — Vse dele hangarja prevlečeno z brezbarvnim lakom, vse vidne robove pa z modro barvo. — Na notranji strani (pred združitvijo) pribijemo na okna celofan papir. Ko smo pritrdili na deščico za tla stranski steni z medenimi vijaki, privijemo ozadje k tlom in stranskim stenam. — Streho privijemo tako, da se z ozadjem stika, spredaj pa leži 3.5 cm preko. — Za letala vzamemo za nosilne ploskve 4 mm močno ploščo, trup pa izrezljamo iz 2 X 2 cm močnih lat. — Na risbi 10 so pod B, C, D in E oblike v naravni velikosti. — Enokrilnik delamo po B 1—3. Za nosilno ploskev prenesemo risbo B 1 na deščico, jo izžagamo in zdrgnemo ploskev in robove z peščenim papirjem. Obenem konec krila proti ozadju položno zožujemo. Za trup odžagamo košček late po B 2, prenesemo na dve nasprotno si ležeči stranici obliko zgornje in spodnje ploskve po B 3, na ostali dve stranici pa obliko stranskih ploskev po B 2. — Trup primerno izrezljamo in ga odrgnemo s pešč. papirjem. — Na izgotovljen trup pribijemo. 1.5 cm od konice, nosilno ploskev. — Ozke robove nos. ploskve pobarvamo rdeče, napišemo ime in štev. letala modro, nato pa vse letalo prevlečemo z brezbarvnim lakom. Ko je suho, letalu na spodnjem delu trupa pritrdimo vozilo. Za to rabimo 5 cm dolgo, 6 mm široko progo iz pločevine. V sredini in na obeh koncih ploč. proge iztolčemo luknjo, nato pa oba konca 1.5 cm dolgo pravokotno upognemo. Z vijakom, ki ga potisnemo v srednjo luknjo, pritrdimo vozilo pri označenem mestu k trupu. Skozi spodnji luknji vtaknemo 3 cm dolg žičnat žebelj za os, na koncu potisnemo medena kolesca v premeru 1.5 cm in eno 7 mm veliko kovinsko ploščo, nato pa potolčemo konca žeblja na široko. — Pri ostalih letalih je izdelava ista. Drugi enokrilnik ima nos. ploskev po C 1, po C 2 stransko ploskev, po C 3 zgornjo in spodnjo ploskev trupa. Po C 2 naredimo pri trupu globoko zarezo, v katero prilepimo nosilno ploskev. Vozilo privijejmo pri označenem mestu k trupu. — Za dvokrilnik izrežemo nosilno ploskev D 1 dvakrat. Za trup je D 2 oblika stranske ploskve. D 3 pa oblika zgornje in spodnje ploskve. Nosilne ploskve pribijemo 1 cm od konca k trupu. Vozilo privijemo za spodnjo nosilno ploskvijo k trupu na označenem mestu. — Pri četrtem
letalu je E 1 in 2 nosilna ploskev, E 3 je stranska ploskev in E 4 zgornja in spodnja ploskev trupa. Črtkanje pri prvi E 3 je vdolbinica za nos, ploskev, ki jo prilepimo vanjo. Črtkanje pri E 4 je vdolbinica za sedež pilota in potnika. Da letalo obesimo, pritrdimo v zgornjo ploskev trupa pri označenem mestu pri repu in sprednjem sedežu male medene kaveljčke (za nit). Če naredimo še vrtilno ploščo s stojalom, na katero obesimo letalo, pripravimo otrokom največje veselje.
Št. 11 — a, b — Kroj za pleteno oblekco za. 3 letno deklico. — 11 = sprednji del, 11 a = zadnji del, 11 b = rokav s prire-zanim sedelcem. — Pletemo desne petlje na pravi strani z modro volno, motive, gl. št. 2, pa z rdečo volno. — Za zapestnik pletemo: 6 vrst, — 1 vrsto menjaje, 1 modro 1 rdečo petljo, 1 vrsto rdeče — 1 vrsto menjaje, modro petljo in — 17 vrst modro. Zapestnik zložimo čez pol in damo vmes nabrani rokav. — Za ovratnik pletemo tudi tako progo in jo vstavimo ob vratu na isti način. Prej pa še razporek obkvaokamo z dvema vrstama gostih petelj z modro volno. V prvi vrsti vtikamo od leve, okrog modrih petelj za verižnim robom, da leže rdeče kraj ne petlje zgoraj. Pod ovratnikom potegnemo dolgo rdečo vrvico z rdečemodrim čopkom. — Spodnji rob krila zapognemo za 3 cm na levo stran. (Vse dele polikamo preko vlažne krpe preden jih sešijemo.)
Juvan Marjan:
JESEN NA DOMAČEM VRTU
V sadovnjaku smo večinoma že vse pospravili, obrali sadje in pograbili listje. Za enkrat nimamo tu dosti dela. Mnogo več pa imamo dela na cvetličnem in zelenjadnem vrtu.
Najprej poberemo iz zemlje gomolje in čebulice dalij ali georgin, gladiol ali meč-kov, kan, kal in drugih. Gomolje osnažimo zemlje, jih posušimo in spravimo v shrambe. Za kane, ki potrebujejo zelo suh prostor in precej toplote, vzamemo večje zaboje, v katere jih vložimo med suho jelovo žaganje ali šotni zdrob. Gomolji dalij so manj občutljivi in preneso zimo tudi v kleti.
Zato smo, ali pa moramo pobrati od rastline, ki ne preneso naše zime: Iorbar, evo-nimus (japonski), muza, rožmarin, • rožen-

Vozim sem, vozim tja. ... To ni tako prijetno. Naposled se lepo odpočijem in popijem skodelico bele kave, pa je zopet vse v redu.
krav t, palme oleandre, fuksije, dracene in nageljne. Vse te razpostavimo po stopniščih vežah in sobah. Pozneje, ko bo nastopil hujši mraz, prenesemo vse rože v prostor, ki smo ga določili za prezimovanje. Ta prostor naj bo svetal, prebeljen in naj ima stalno temperaturo 6 do 10 stopinj C.
Na vrtu »preštihamo« gredice, obsekamo trate in pograbimo pota. Tudi opleti moramo vrt in ga očistiti suhih rastlin. Na pre-lopatene gredice pa posadimo hijacinte, tulipane in narcise. Da pa ne bodo čebulic napadle miši, jih prej povaljamo v miniju.
Tudi z zelenjadnega vrta prenesemo v primerno klet zelenjavo. Nekaj dni prej navo-zimo v klet par samokolnic dobre, presejane zemlje, v katero zakopavamo zelenjad. Zelenjava, ki jo nameravamo hraniti, naj bo zdrava, nepoškodovana in še ne popolnoma razvita, ampak šele v razvoju. Taka se namreč drži mnogo bolje.
Zelenjavo spravljamo v suhem, sončnem
in če le mogoče vetrovnem vremenu (burjai,, ki posuši vso vlago. Korenju, petršilju in zeleni potrgamo vso cimo in pustimo le srce. Ohrovtu, zelju in endiviji pa potrgamo zunanje, pomečkane in nagnite liste. Repi pa odrežemo s cimo tudi srce. Če hočemo zelje, ohrovt, peso in repo shraniti v jame na vrtu, tedaj jih populimo, za hranitev v kupih pa posekamo. Posekano zelje lahko obesimo pod strop, kjer se prav dolgo drži.
Petršilj, korenje, por, črni koren in hren niso tako občutljivi za mraz in jih imamo preko zime kar na njivi. Občutno pa se pokvarijo, če je zima vlažna in delj časa brez snega. Tudi špinačo, rožnati in kodrasti ka-pus in motovileč lahko pustimo preko zime-kar na prostem.
Za prezimovanje v jamah ali zakopih skopljemo na suhih prostorih 1—2 m široke in 30 cm globoke jame. Na dno položimo deske ali pa raztrosimo slame. Tudi stene moramo izolirati s slamo ali deskami, da ne
LJUDSKA POSOJILNICA V LJUBLJANI
r. z. z n. z. Ljubljana, Miklošičeva c. 6 (v lastni palači)
obrestuje hranilne vloge najugodneje
Nove in Stare Vloge, ki so v celoti vsak čas razpoložljive,
obrestuje po 4°|0, proti odpovedi do 5°|0
pride zelenjava do vlažne zemlje. Sedaj na-nosimo repo ali drugo zelenjavo v jamo in napravimo pravilno piramido, ki pa naj bo nad površino zemlje le za 50—60 cm. Kup obdamo sedaj z deskami, slamo, listjem itd. in namečemo zemlje. Na vrhu pa postavimo snop slame, ki mora stati neposredno na zelenjavi in ga obdamo z zemljo samo s strani, da se lahko odvaja med bilkami slab in pokvarjen zrak. Okoli kupa skopljemo za deževnico manjše jarke. 30 cm debela plast slame, listja in zemlje vzdrži do 20" C mraza.
Prav ugodno prezimovališče je topla greda. Vanjo posadimo zelje, endivijo, karfi-jolo itd. Na zunanji strani damo stenam opaž, vanj pa zatlačimo listja. Okna pokrijemo s spleteno slamo in deskami. Če zapade sneg, to zadostuje, drugače pa moramo nametati na deske zemlje ali listja. Ob toplem vremenu moramo gredo previdno zračiti.
Tudi klet je odlična shramba za zelenjavo. Biti pa mora primerno suha in topla. Na tla nasujemo v krogu za ped visoko zemlje ali mivke. Nato polagamo zelenjavo, korenje, repo, peso, redkev itd. v krogu tako, da so korenine obrnjene proti sredi, nato zopet plast zemlje, potem zelenjavo. Ker pa se krogi vedno manjšajo, dobimo kmalu piramido.
Vsekakor pa moramo imeti vsaj nekaj zelenjave vedno v kleti, da nam ni potrebno vedno razkopavati jam. Če nimamo kleti, hranimo zelenjavo v zabojih z zemljo na prostoru, kjer ne zmrzuje.
Vsa prezimovališča pa moramo ob toplih dnevih zračiti, da se izmenja zrak in odpravi vlaga. Čim pritisne mraz. pa prezimovali-
šča zapremo. Ko zračimo, pregledamo tudi vso zelenjavo in odstranimo vse nagnite dele, da se gniloba ne širi.
Na cvetličnem vrtu porežemo vsem visokim vrtnicam vezi, da jih morebitni sneg ne polomi. Teden ali dva po Vseh svetih pa pokrijemo vrtnice. Pri nas imamo navado, da položimo vrtnico v jamo in jo pokrijemo s prstjo. To pa je popolnoma napačno! Že sedaj v jeseni, še bolj pa spomladi, se nabira v jamah deževnica, da je taka vrtnica vedno v vodi, kar ji zelo škoduje, saj je znano, da ravno plesen in vlaga uničita največ vrtnic. Zato pripognimo vrtnico na gredo in poleg skopljimo jamo. zemljo pa porabimo za zasutje krone.
Za pokrivanje rabimo le navadno vrtno prst, listje, slamo in smrekove veje. Tudi nizke vrtnice je treba pravilno vzimiti, da bodo brez škode prenesle zimo. Tem izre-žemo vse še ne olesenele mladike, jim osku-bimo listje in nasujemo okoli njih zemlje. Če rabimo listje, ga moramo pokriti s smrekovimi vejami, da ga veter ne raznese.
Češki vzgojevalec vrtnic Bahm priporoča, da vrtnice pred ozimitvijo poškropimo ali prebelimo z nepregostim beležem. kateremu dodamo na 10 litrov ^ kg živinske soli. S tem zatremo vse zajedalce, ki bi spomladi napadali vrtnice.
Vrtnice, ki smo jih v jeseni posadili, moramo popolnoma pokriti (tudi steblo).
Še na nekaj naj ne pozabimo in to — na ptičke. Saj so dekleta splošno znana po svoji usmiljenosti. zato se tudi teh drobnih pti čic spomnite sedaj, ko jim gre za življenje. Saj spomladi nas bodo zopet zabavale s svojim žvrgolenjem.
Chlorodont
Ako gre za zavarovanje pride v poštev le
Vzajemna zavarovalnica
LJUBLJANA * Miklošičeva 19
1. požar, vlom, nezgode, jamstvo, kasko, steklo, zvonovi; 2. doživetje, smrt; rente in dote v vseh možnostih; posmrtninsko zavarovanje »KARITAS«. Zavarujte sebe in svoje imetje vedno pri naši domači slovenski zavarovalnici.
CA/cyuniovvt AM-cSUJA, /neJuyAcrCf
ki razvija pri vporabi kisik; ta povzroča v ustni1 votlini izločevanje slin in tako na najbolj naraven | način skrbi za čistost in zaščito Vaših zob.
je največji pupilarnovarni denarni zavod. Dovoljuje posojila na menice in vknjižbe. Za vse vloge in obveze hranilnice jamči