Letnik XIX. V Celju, meseca januarja 1911. Štev. 1. ZADRUGA. Glasilo »Zadružne Zveze v Celju«. Za novo leto! Leto, ki smo ga ravnokar končali, je bilo za slovensko zadružništvo dokaj kritično. Pade v to dobo več zadružnih polomov na Slovenskem, v dobo, ki je vrhutega za take nepotrebne dogodke bila čim najneugodnejša: mislimo samo na splošno gospodarsko krizo, na vseobče denarno pomanjkanje in denarno draginjo. Ni še kedaj na Slovenskem proti zadružništvu nezaupljivost rastla s toliko naglico, kakor sedaj. Kadar gre od zadruge do zadruge in ima priliko razmere natančno spoznavati ter osob to opazovati, kako zelo trpe v sedanji splošni gospodarski krizi vse slabo organizirane in kako lepo se obnesejo vse dobro organizirane in zdravo poslujoče zadruge, ta bo končno vendarle rekel: Dobro je, da pride tuintam tudi za naše zadružništvo čas, ko moremo natančno ločiti slabo od dobrega, zdravo od nezdravega. Potrebno je to, sicer bi se v naših žalostnih razmerah nezdravo preveč ukoreninilo. Dobro tako! Prav je, da to spoznavamo! A to ne zadostuje. Potrebno je tudi, da se vsi slovenski zadrugarji pripravimo in skusimo energično nastopiti za temeljito preosnovo cele organizacije v vseh njenih posameznih delih, v kolikor se v sedanji krizi ne obnesejo. Na podlagi sedanjih deloma prav bridkih izkušenj se učimo za pri-hodnjost. »Zadruga« se bo v novem letniku v svojem zadružnem delu bavila v prvi vrsti s tem najvažnejšim in najaktualnejšim vpraša; Kje in kako se je v sedanji gospodarski krizi izkazala nedi. nost slovenske zadružne organizacije in slovenskega za-družn tela? Kaj storiti, da krenemo na pravo pot? Upam, da bo s tai i razpravami ustreženo marsikomu! Sr "no novo leto! Miloš Stlbler, Konserviranje sadja in vsakojake povrtnine za domačo uporabo. Jos. Zupanc. (Brez dovoljenja je ponatis prepovedan). Kdo se ne spominja one zlate dobe brezskrbne mladosti, ko se je doma kot mal paglavec smukal okoli matere, kadar je šla v čumnato. Saj je bilo navadno v čumnati tudi vse, česar si tak mlad sladkosnednež želi. Zame je imela takrat največjo privlačno silo velika skrinja, napolnjena s suhim sadjem. Bilo je v njej obilno suhih olupljenih in neolupljenih sliv, črešenj ter posušenih jabolčnih in hruševih krhljev. Če obiščem sedaj svoj dom, rad stikam za starimi spomini. Tista skrinja še stoji na istem prostoru, ni pa v njej enakih sladkih grižljajev kakor nekdaj, ampak jo napolnjuje druga vsakovrstna stara šara. Sadje, kolikor ga še nasušč, pa lahko spravijo v papirnate vrečice. Tudi ni videti, kakor nekdaj, nikjer toliko takih les, kakoršne so rabili svoj čas za sušenje sadja. Edina zidana sušilnica v vasi, ki je stala na župnijskem posestvu blizu stare šole, je izginila brez sledu že zdavno. Če obrodijo slive pri nas, tedaj jih sicer pridejo lupit in sušit takoimenovani »slivarji« iz Goriškega. A posušeno blago pošiljajo ti slivarji v druge kraje, tam kjer je prirastlo, se ga bore malo zavžije. Sušenje sadja je prišlo skoraj popolnoma iz navade; kakor v mojem domačem kraju, tako več ali manj povsod v naši ožji domovini. In vendar, koliko zaleže posušeno sadje,- ker je bodisi surovo ali kuhano tečna in zdrava jed za mladino kakor za odrasle; posebno prija okrevajočim osebam. V krajih, kjer znajo bolj ceniti vrednost zavživanja sadja, niso opustili sušenja, najstarejšega načina konserviranja sadja, ampak so to delo še z različnimi praktičnimi iznajdbami spo-polnili. Razven tega so se lotili konserviranja sadja in sadnih izdelkov na druge raznovrstne načine, da tako shranijo preobilico dobrih let za slaba sadna leta in da imajo za vsak okus skozi leto in dan vedno sadje na mizi. Pa ne le za domačo uporabo se skrbi v takih krajih, ampak pridelujejo se različne sadne konserve za prodajo. Nastala so velika tovarniška podjetja, kjer se konservira sadje ter tudi razne povrtnine. S temi izdelki se pa oskrbljujejo mesta in industrijski kraji. Tudi v Avstriji imamo že taka podjetja, ki pa ne napredujejo tako kakor v inozemstvu. Predpogoji za dober razcvit še tu niso dani. Glavna ovira bo menda, da so pri nas tvarine, ki se pri konserviranju rabijo, posebno sladkor, mnogo dražje kakor drugje. Namen teh vrstic ni se baviti s temi velikimi podjetji, ampak opozoriti širše občinstvo na načine, potom katerih je mogoče v prid obrniti preobilico sadja in raznih povrtnin v domačem gospodinjstvu za zimo in vsako silo, torej za čas, ko teh jedil ni dobiti v prvotni sveži obliki in potom katerih je mogoče pomnožiti vsakomur dobrodejno premeno na jedilnem listu. Kolikokrat pride gospodinja posebno v naših gostilnah po zimi v zadrego, ker nima postreči gostom s priličnim prigrizkom. Primerno pripravljeno, za zimski čas shranjeno sadje in sočivje jo lahko vedno reši iz te neprijetne zagate, kar je brez dvoma velike važnosti posebno v krajih, kjer je velik promet tujcev. Bodisi posušeno sadje, kakor tudi druge na cen način pripravljene sadne in povrtninske konserve so zdrava, tečna hrana, vredna, da zavzema na mizi siromašnih kakor tudi boljših slojev prvo mesto in spodrine druga dražja jedila ter tako vsaj v gotovih slučajih ublaži vpliv vedno naraščujoče draginje živil. Ugovor »to vse stane« ne velja nič, ker dandanes ni nič zastonj. Vsakdo se pač naj ravna po svojih razmerah. Eden si ■ lahko privošči to, drugi ono; glavna stvar pa je, da vsakteri ve, kako je pripraviti to, kai' si lahko privošči. Svoje dni so imeli š i.rčki vsaj ponekod v času, ko ni bilo svežega sadja, za prigrizek h kruhu posušene slive, jabolčne ali hruškine krhlje. Te prigrizke, ki so gotovo mnogo zalegli, je sedaj redko videti, k večjemu kake orehe. Sicer bi se tudi odrasli zopet kmalu privadili posušenemu sadju, ko bi ga le imeli, pa že zaradi mladine bi kazalo se zopet lotiti sušenja sadja v domačem gospodinjstvu. V peči ali na peči ob času peke kruha in na solncu se lahko posuši mnogo sadja. ŽSlil V, -,.1 iin,i;n.: Podoba 1. Gajzenhajmska sušilnica, pripravna za štedilnik (Geisenheimer Herddorre). Podoba 1. pa kaže takoimenovano gajzenhajmsko sušilnico za štedilnik, ki je zelo pripravna za sušenje sadja in povrtnine v domači kuhinji, ker jo je enostavno posaditi kakor lonec na štedilnik in ni treba zaradi sušila posebej kuriti, ampak se sušijo za sušenje namenjene stvari ali med kuhanjem, če je prostor, ali pa še po kuhanju, da se uporabi gorkota, ki še sije od štedilnika. Prekinjenje v sušenju ne škoduje okusu posušenih izdelkov. Če v štedilniku gori, kadar sušimo, je luknje z obročki pokriti, sicer bi se mogoče ožgale za sušenje pripravljene reči; vsak štedilnik pa ima, kakor trdijo gospodinje, svoje muh - in lastna skušnja kaže potem, kako in kaj je storiti, da se doseže okusen produkt, ki ni ožgan, ampak le toliko posušen, da se dobro drži. Tako sušilnico za štedilnik se lahko naroči v vsaki večji trgovini železnine ali pa pri tvrdki Rudolf KraCJ Naše kmetijstvo. Tudi pri površnem pogledu na stanje našega kmeta se spozna taisto povprečno kot nepovoljno, ali vsaj to se lahko trdi, da je malo takih posestev, ki bi ne bila zadolžena in kterim se ni treba bati vednih ali trenotnih nepnlik Vzrokov ni treba dolgo iskati. Kot prvi pride vpoštev pomanjkanje delavcev. Če opazujemo kmetijske posle, vidimo večinoma le ženske, vmes pa poleg gospodarja le še kakega mladega fanta, ali pa kakega telesnega ali duševnega revčka, krepkih možkih pa bodemo zastonj iskali. — Kmetijski dohodki so preveč izpostavljeni raznim naravnim nevarnostim, tako da par slabih let lahko vzame kmetskemu sinu vse veselje do kmetijstva, in hajd v tujino; drugi so zopet vojaki, in če je nosil kdo le nekaj časa cesarsko suknjo, mu kmetijsko delo ne bo več posebno dišalo, ker je dobil že nekaj vpogleda v mestno življenje. Na drugi strani žene z večjim številom otrok obdarjene stariše ljubezen do njih in želja, jih kolikor mogoče oskrbeti in jim pripraviti pot do udobnejše bodočnosti, vsled česar zapuščajo kmetski sinovi ravno takrat svoj dom, ko bi bili sposobni za vsako delo. To pa postane za domačijo v dvojnem oziru opasno; na jedni strani zmanjka delavnih moči, na drugi strani so taki sinovi, bodisi da študirajo, bodisi da se učijo rokodelstva, za očeta prave pijavke; iztisnejo mu marsikak desetak in če kmet ni dobro podprt, bo to precej čutil, pri konečni delitvi njegovega pre- možen ja pa tudi hočejo biti deležni, tako da dobijo pravzaprav dvojno, trikratno doto, seveda na občutno škodo doma ostalih bratov in sester, ne da bi bili količkaj pomagali nabirati imetje. Je že res ponos, če ima kmet »gospoda«, žalostno pa je tudi, ako posestvo na tak način oslabi ali se uniči, in če ima dotičnik količkaj smisla za rodno zemljo, pri obiskih na domu ga bo vedno zabolelo, da to in ono ni tako v redu, kakor bi se spodobilo, in da je tega najbrže on sokriv. Ta beg z dežele pa se ne loti samo pravih kmetskih sinov, ampak mogoče v večji meri še otrok kočarjev in Stanovnikov, katerih bi drugače ne čakalo drugega, kakor vedna dnina in hlapčevanje. Vs^k vidi, da na ta način ne bo nikoli prišel do lastnega kotička; nasprotno takoj uvidi, da je zaslužek rokodelca ali delavca v večjih podjetjih vendar tak, da se pri nekoliki varčnosti vedno lahko da kak prihranek na stran, in poleg tega, da gotovo bolje živi kakor marsikateri kmet, se mu ni treba bati, da bi moral kedaj beračiti, ali si iskati smrtne postelje v kaki bolnici ali hiralnici; to je namreč za navadnega kmetijskega delavca brez premoženja neizogibno, če mu usoda že ni bila tako mila, da ga je pograbila smrt pri kakšni prejšnji nezgodi ali bolezni. Posledica pomanjkanja delavnih moči je njih draginja in kot posledica splošna draginja. V dveh desetletjih se je mezda kmetijskih delavcev najmanj potrojila, ne glede na to, da so bili takratni hlapci in dekle, katere se je lahko dobilo, čvrsti in pridni ljudje, ki se niso bali nobenega dela. Pot v svet jim takrat ni bila tako široko odprta, kakor dandanes, in zaradi tega so bili tudi bolj stanovitni, uvaževaje, da jim ne preostaja drugega kakor kmetijsko delo, so združili v sebi vse potrebne lastnosti, bili so skrbni, delavni tudi v gospodarjevi odsotnosti, skušali so si pridobiti njegovo zadovoljnost, — njih mezda je bila znatno manjša, kakor sedaj. — Dandanašnji delavci so, kakor že zgoraj omenjeno, večinoma slabotni, s katerimi se mora pa še posebno lepo ravnati, drugače se jih ne dobi več, gospodar pa mora biti vedno tudi sam z dobrim vzgledom navzoč, sicer delo ne pride nikamor. Veiiko je kriva neugodnemu položaju našega kmeta tudi njegova starokopitnost, njegov konservatizem, njegova mržnja do vsake novosti. Starejšemu kmetu se je pred leti lahko še tako obširno dokazovala dobrota reznih in mlatilnih strojev, bilo je vse zastonj, videl je le napake! Še le sila, namreč pomanjkanje takih delavcev, ki bi bili sposobni in pripravljeni po štirinajst dni tolči na prašnem in vročem skednju po snopju, ga je spravila tako daleč, da danes mlati večina kmetov na stroj; in če vprašamo zdaj onega, ki je poprej na vse kriplje zabavljal proti mlatilnici, kako je ž njo zadovoljen, je ne bo mogel prehvaliti, povdarjajoč, da zdaj lahko pomagajo pri tem delu tudi otroci, da ostane škopna slama trpežnejša itd. - Taisto velja glede obdelovanja njiv. Koliko dela zahteva n. pr. koruza, predno pride kot zrno v shrambe! Ker se seje na kolikor mogoče ravnih njivah je omogočeno jo sejati in okopavati ter ogrebati s strojem, ozir. plugom. Pa vkljub temu, da je očividno, koliko časa in dela se prihrani pri takem obdelovanju, se navadnega kmeta ne more pripraviti do tega. Res je sicer, da vzame v takem slučaju setev več časa, res pa je tudi, da mora imeti v nasprotnem slučaju vsaka rastlina za se po trikrat svojega delavca, in njiva bo še konečno vedno prerastena z zeljo. Seje se koruza spomladi, ko se s časom ne mudi tako, okopava in ogreba se jo pa po leti, ko se nakupiči vse polno raznih del, in kako tehtno pride v poštev, če se da delo opraviti v kratkem času z dvema delavcema. Tudi se ne more zatajiti, da so s strojem narejene koruzne njive vedno lepše kakor z roko. Naš kmet tudi noče uvideti neke zelo važne okolščine, da je vedno boljše in uspešnejše malo dela. pa to dobro opravljeno, kakor pa veliko, a slabo in površno narejeno. Ako bi se gnoj, zapeljan in raztrošen na veliko njivo, porabil le za polovico taiste, in bi se ta polovica potem primerno obdelala, prisegel bi, da bi se ne potrebovalo toliko delavnih moči, žetev bi bila pa boljša in večja. Toda ljudi je navadno sram, imeti njive v pušči, hočejo jih obdelati, če tudi le za oči. Vzrok temu pa je deloma tudi ta, da smatra naš kmet še vedno njive kot glavni vir dohodkov, čeravno ga današnje razmere tako jasno' podučujejo o nasprotnem; rad se pobaha, koliko in koliko snopja je nažel, ko pa je enkrat pšenica omlačena, začne tarnati, da nima primerne cene, kar je seveda res. Glede žita, posebno pšenice, naš kmet ne more konkurirati s tujim, ker ga delavci preveč stanejo; ne pomisli' pa, da ječmen in oves približno dvakrat toliko vržeta, kakor pšenica, delo je pa taisto in v ceni neznatna razlika. Pa čemu neki seje kmet žito čez domače potrebe, ko vendar vidi, kako ceno ima živina, katera je dandanes njegov glavni dogodek? Zaradi tega gnoj na travnike, na njive pa deteljo! Kmetu skoro ni mogoče svojih poljskih pridelkov spraviti v tak denar. kakor ga stanejo. Zaradi tega se mu pa tudi ne sme očitati, da drži živila tako drago. Ali naj jih prodaja po nekdanji ceni, čeravno ga delavci trikrat toliko stanejo in mora tudi on svoje . potrebščine dražje plačevati?! Toliko nesebičnosti se vendar ne more od njega pričakovati. Draginja itak uradnike najbolj zadene; trgovci in obrtniki lahko s ceno svojega blaga poskočijo, uradnik pa dobiva le vedno taisto plačo, in če se ta konečno zviša, zahteva se takoj od njega zopet višja plačila, češ, da lažje da, in stvar ostane na ta način pri starem. Toda ne preveč kreniti od predmeta! Dala bi se še navesti marsikatera napaka, vsled katere trpi naše kmetijstvo in katero bo treba odpraviti. Staremu je težko pomagati, njemu so gole besede bob v steno, na njega uplivajo le vzgledi in sila. Tega je bolje pri miru pustiti in delo začeti pri naraščaju, to pa že v ljudski šoli. Otroka se mora pripravljati na poznejši poklic, mora se ga tudi gospodarsko odgojevati. Ta naloga pa se žaiibog premalo uvažuje in malo je takih učiteljev, ki bi jo imeli v polnem obsegu pred očmi. Z. C=*r2ilSxCJ Kmetijstvo in industrija. V Avstriji se pomnoži število prebivalstva na leto prilično za 340.000 ljudi, t. j. za 1%. Vsi ti morajo biti zaposleni in preživljeni. A pridelovanje žita že dolgo ne zadostuje za pre-življenje vsega prebivalstva, ker ena šestina vsega, t. j. več miljonov je navezanih na uvoz ogrske in amerikanske pšenice. Avstrijsko kmetijstvo bi lahko dvakrat toliko in še več pridelalo, ko bi končno izrabilo vse novejše znanstvene pridobitve kemije (agrikulturne kemije), kjer je mogoče, ročno delo nadomestilo s strojem, dobavljalo potom zadružne organizacije semenja, gnojila in druga sredstva ter ceni kredit in potom istih tudi svoje pridelke boljše vnovčevalo. Vendar pa, če gledamo v bodočnost, možnost prehrane z lastnimi pridelki že okoli leta 1940 ne bo več sigurna, ker bo prebivalstvo takrat že naraslo na 40 miljonov. Mogoče bo tisti čas že ena tretjina prebfvalstva navezana na uvoz žita od zunaj. Za našo narodnogospodarsko in za našo trgovinsko politiko bodi to dejstvo izhodišče! Najvažnejše, kar mora vlada izvesti, je popolna preureditev ljudskega šolstva. Od tega je odvisen ves bodoči razvoj moderne države. Pouk se mora v bodoče bolj prilagoditi praktičnim potrebam. Ozir jemati treba na delitev dela v narodnem gospodarstvu, na kmetijsko strokovno in špecijalno izobrazbo. O tej stvari se je v kmetijskem časopisju tudi že z znanstvenega stališča mnogo pisalo in ni moj namen, danes na široko o tem razpravljati. Razvoj Avstrije v industrijsko državo in gotovo dejstvo, da amerikanske in avstralske dežele žito in živino lahko veliko cenejše pridelujejo in razpošiljajo, je izrinilo naše kmetijstvo najprej z angleškega, potem pa še z nemškega trga. Izvoz ali tekmovanje z velikimi agrarnimi državami je za vse čase izključeno. Vsled padca cen je prišlo kmetijstvo v težek položaj, in rešiti ga je trebalo s pomočjo carinske obrambe pred poginom. Carinski tarif iz 1. 1906. je izpolnil želje kmetijstva. Sedanje carine na živila pa more prenašati le v konzumu močno, primerno plačano delavstvo, primerno mezdo pa more nuditi samo cvetoča industrija. Kakor v vseh evropskih industrijskih deželah tudi v Avstriji ne bo kmetijstvo imelo druge naloge kot pokrivati lastne potrebe, in najboljši odjemalci so vendar mestno-industrijski prebivalci. Industrija se je v Avstriji veliko krepkeje razvila kot kmetijstvo. Vendar je njen napredek v primeri z drugimi državami le majhen. Nezadostna množina žlahtnih in nežlahtnih kovin in premoga,, drage železnice i v obratu i v zgradnji, pomanjkanje cenih vodnih cest in razmeroma majhno ozemlje za razpečavanje blaga — vse to je onemogočilo obsežen razvoj in dober izvoz. Dočim se je 1. 1872. iz Nemčije izvozilo za 1'8 miljarde več kot iz Avstrije, je ta razloček narasel I. 1907. že na 57 miljard. Avstrija zapravlja svoje najboljše moči v narodnostnem boju in v državopravnem ter gospodarskem boju z Ogrsko ter pri tem pozablja prilagoditi svojo trgovinsko politiko spremenjenim razmeram. Naraslo je sicer zaupanje v samega sebe, gospodarski okoliš države se je z aneksijo Bosne in Hercegovine zvečal, v ostalem pa vidimo silno notranjo razcepljenost. Če nočemo popolnomo osiroteti ali, bolje rečeno, od lakote umreti, je potrebno, da se mora dvigati i kmetijstvo i industrija hitro in neprestano, da se mora višati konzuVnna zmožnost, prebivalstvo ter širiti naš trgovski emporij. V interesu države in narodnega gospodarstva je, namesto da se vsled pomanjkanja dela leto za letom stotisoče delavnih ljudih goni iz domovine, da se zaposli prirastek prebivalstva z vednim razvojem kmetijstva in industrije. Gospodarska potreba je, izvažati blago in ne ljudi. Predpogoj zdrave gospodarske politike je, da prenehajo uničujoči boji med narodi, verami in stanovi. To je seveda v današnjem položaju fantom, a tekom desetletij bo brez dvoma to spoznanje prodrlo. Vsakemu svoje pravice! — bo takrat geslo —- in pričelo se bo uspešno delo za gospodarski napredek. Sporazumnost med kmetijstvom, obrtjo in industrijo je drugi predpogoj, naravno v tesni zvezi s prvim. Kmetijstvo in industrija morata obstojati druga poleg druge in sta druga na drugo navezani. Industrija in obrt morata spoznati, da je domače kmetijstvo njim najboljši, najsigurnejši in najmočnejši odjemalec. Mnogo važnih zahtev kmetijstva se je že izpolnilo. Predvsem: carinska obramba kmetijskih pridelkov, veterinarne odredbe za uvoz živine itd. Avstrija mora zasledovati trgovinsko politiko, ki sloni na pravičnem temelju »vzajemnosti in enakovrednosti kmetijstva in industrije«. v. sp. O kazenskopravni odgovornosti članov načelstva v konkurzu zapadle zadruge. 1. decembra 1907 se je otvoril konkurz o premoženju »Delavske pekarije«, registrovane zadruge z omejeno zavezo nekje na Češkem. , Zaradi krivde na tem konkurzu je vložilo državno pravd- ništvo zoper člane zadnjega načelstva obtožbo, akoravno so bili nekateri prišli v načelstvo šele med upravno dobo potom naknadne izvolitve. Okrožno sodišče jih je spoznalo za krive pre-greška krivde v konkurz prišlih dolžnikov po § 486, 1. odstavek k. z. in ravnatelja, ki je vodil posle, še razun tega tudi po tretjem odstavku istega §. Ničnostno pritožbo je kasacijski dvor zavrnil. V razlogih svoje razsodbe (od dne 13. novembra 1909 Kr. II. 269/9) je izvajal bistveno sledeče: Obsojenci so trdili v svoji ničnostni pritožbi, da določb § 486, 1. odstavek k. z. ni mogoče uporabljati na zastopnike juridične osebe zlasti na člane načelstva zadruge, ker načelstvo vendar ni identično s kridatarjem in se njega torej ne more tikati § 486 kazensk. zakonika, ki določa, da mora dolžnik dokazati, da brez svoje krivde ni mogel zadovoljiti upnikov, in ker je tudi nemogoče nalagati članom načelstva isto kazenskopravno odgovornost kakor posamezniku, kajti njihove pravice so napram neomejeni pravici posamezne osebe, razpolagati s samim seboj, časovno in po obsegu omejene. Iz tega bi izhajalo, da so odgovorni člani načelstva zadruge kazenskemu sodišču v slučaju konkurza le v toliko, v kolikor se jim zamore dokazati pozitivna krivda na tem konkurzu. Kasacijski dvor je napram temu mnenja, da govori zakon v tu v poštev prihajajoči točki le zaraditega o posameznih osebah, ker je pač navaden in reden slučaj, da pride posamezna oseba v konkurz. Vsled tega se iz besedila zakona ne more sklepati, da bi člani vodstva kake gospodarske organizacije ne bili odgovorni v slučaju konkurza po kazenskem zakonu. Do tega zaključka pridemo tudi, ako se ozremo na misel in namen zadevne zakonske določbe. Določba, da mora dolžnik dokazati, da ni kriv svojega gospodarskega položaja, je res izvanredna, ker mora sicer v kazenskem postopanju obtožitelj napram obtožencu krivdo dokazati. Tolmačiti pa je to izjemno določbo tako, da je zakonodajalec hotel upnikom zasigurati kolikor mogoče izdatno zavarovanje napram lahkomiselnemu početju dolžnika. Napram gospodarski skupnosti, kakor je zadruga, pa mora vsled njenega notranjega ustroja to varstvo še bolj v ospredje. Gospodarske skupnosti same kot take seveda ne morejo z drugimi fizičnimi in juridičnimi osebami stopati v dotiko ali v gospodarske zveze in odnošaje, ampak samo potom svojih po zakonu ali pravilih določenih zastopnikov. Ti zastopniki pa nikakor niso istovetni z zastopniki ali pooblaščenci posameznih oseb, ti 'zastopniki namreč niso nositelji in posredovalci tuje volje, ampak imajo popolnoma samostojno pravico, odločevati in ukrepati ter ravnajo na lastno nevarnost in odgovornost. Vsled tega pa imajo tudi zagovarjati napram upnikom zadruge ali organizacije, katero so zastopali, morebitno lahkomiselno upravo s premoženjem kakor posamezni dolžnik v smislu §. 486, odst. 1 kazenskega zakonika. Na tej odgovornosti tudi ne more ničesar spremeniti okol-ščina, da so člani načelstva v svojem ravnanju in gospodarstvu za zadrugo omejeni s tem, ker so izvoljeni samo za gotovo dobo, da je treba enotnosti pri sklepanju, da utegne vmes poseči občni zbor, nadzorstvo, ravnateljstvo itd. Kajti popolnoma od proste volje vsake osebe je odvisno, hoče li sprejeti oziroma obdržati kaka mesta v vodstvu gospodarskega podjetja. Če pa je sprejela kljub dvomljivemu gospodarskemu stanju podjetja mesto v vodstvu in je to mesto obdržala, akoravno se ni strinjala z ukrepi drugih soodbornikov, je tudi odgovorna za posledice v polnem obsegu. Sicer pa dovede do istega zaključka tudi določba § 486. predzadnji odstavek kaz. zak., ko je v slučaju, ako trgovec, ki je v konkurzu, poslov ni sam vodil, izreči kazen tudi zoper oskrbnika, katerega zadene krivda. Dr. Kalan. Vestnik „Zadružne Zveze v Celju". FEBRUARJEVA ŠTEVILKA »Zadruge« izide dne 4 febr. Vse p. n. zadruge, ki hočejo inserirati občne zbore, se na to opozarjajo! P. n. zadruge, ki žele pri sestavi letnih računov pomoči, naj se pravočasno obrnejo na Zvezo. Dopisi. Revizor Zveze jugoslovanskih hranilnic. Revizorjem Zveze je imenovan g. Anton Trstenjak. Vse hranilnice, katere so članice Zveze, imajo pravico do brezplačne revizije, katero bode izvrševal revizor ob Zvezinih troških. Osobito za manjše hranilnice, ki plačujejo prav neznatno članarino (po 5 kron od vsakih K 100.000'— vlog), bode to prava dobrota. Ako ima torej kaka hranilnica K 1,000.000'— vlog, plačuje od te svote le K 50'— članarine, zato je v korist baš manjšim hranilnicam, da stopiio v Zvezo. Tudi je potrebno, da se pri hranilnicah poleg redne revizije uvede jednotno postopanje ne samo v notranjem poslovanju, nego tudi v vseh važnejših stvareh, ki se tičejo hranilništva vobče, torej bode tudi temu namenu, kakor vsemu stremljenju Zveze na gospodarskem polju posvečeno revizorjevo delovanje. književnost. Govedoreja. Spisal R. Legvart, deželni mlekarski in živinorejski nadzornik v Ljubljani. Cena K 2'80, po povzetju K 3'74. Knjiga je spisana po novejših virih in skušnjah. Ker imamo v slovenskem jeziku še malo takšnih knjig, je to delo vsega uva-ževanja vredno. Ker je upati, da se bode prej ali slej priredila še druga ali več izdaj, dovolimo si sledeče opazke: Spisi, namenjeni preprostemu ljudstvu, morajo biti predvsem pisani poljudno, lahko razumljivo. Izrazi, kteri niso vsakdanji kakor krkone, kom, se morajo razložiti. Če so cele strani brez odstavkov popisane, je čitanje mučno in veliko težje razumljivo. Kdor prebere dve takšni strani, nazadnje ne ve povedati vsebine ali jedra tega, kar je čital. Vsi stavki, kteri že povedano ponavljajo v enaki ali drugi obliki, se naj izpuste. V kratkih besedah veliko povedati, se kmetu dopade. Kako se poljudno piše, nam naj služi za vzgled Soseda Razumnika govedoreja. Čita se kot povest, celo otroci jo radi prebirajo. Od kmetijskega strokovnjaka nikdo ne zahteva, da bi imel slov. slovnico v mazincu, da bi imel izborne pisateljske zmožnosti. Zato se dajejo rokopisi, kteri imajo večji pomen, kakor navaden članek, jezikovnemu veščaku v pregled in popravo. To ne prikrajša pisatelju njegovih zaslug, ampak celo častno in predvsem koristno mu je. Delitev delaje dandanes geslo in pomeni napredek, ker vsega itak nobeden ne zna. Kadar hoče Slovenec prvič pisati v domačem jeziku, čuti, da je tujega nemškega jezika bolj zmožen, kot svojega materinega. Tedaj še le mu stopi živo pred oči go-rostasna krivičnost naše vlade, ktera nam odreka višje šole v materinščini. Da je to žalostna resnica, mora pač marsikateri potrditi iz lastne skušnje, če si ni pozneje izven šole z zasebno in neumorno delavnostjo znanja slov. jezika popolnih To gotovo ni častno za narod, oziroma njegove zastopnike — še manj pa za vlado, katera tepta postavno zajamčene pravice. Vsebina vsakega poglavja naj bi se ponovila ob koncu z nekaj jedernatimi stavki, kateri bi veljali kot zlata pravila. Marsikaj važnega je prenakratko, premalo prepričevalno popisano, n. pr.: Rajši manj živine, pa tisto dobro krmiti, ker le tedaj imamo hasek od nje; celo krmo je boljše krmiti kot rezanico. O tem bi se naj celo poglavje napisalo, podprto s številkami dejanskih poskusov. Prav dobro in marsikomu iz srca napisano je o hlevskih stavbah. Če kmet iz enega ali drugega vzroka stavi novi hlev, napravi ga ravno tako nezdravega in nepraktičnega, kakor je bil poprej, čeravno bi vzorni hlev nič več ne stal. Pri novih stavbah je treba skrbeti za dosti zraka in svitlobe in kar je dandanes tudi jako važno, da si prihranimo kolikor mogoče časa, dela in truda pri krmljenju in nastiljanju. To bi se lahko celo brez stroškov doseglo z uredbo stavbnega reda. Zakaj neki se to ne napravi? G. Rado Legvart: Govedoreja. Z druge strani smo sprejeli sledeče vrste: Ko smo slišali, da namerava izdati gospod mlekarski nadzornik Legvart spis o živinoreji, smo z zanimanjem pričakovali, kaj pride. Saj se že ta gospod dolgo časa peča z živinorejo in pisatelje, ki pripovedujejo iz lastne skušnje, radi poslušamo. Imamo pa tudi še malo primernih knjig o živinoreji; zato smo pa hvaležni gospodu pisatelju, da je zbral novejše skušnje iz živinoreje in nam jih predložil pod imenom govedoreja. Knjiga obsega 156 strani. Že pri površnem pogledu se lahko prepričamo, da nam je pisatelj hotel podati popolno govedorejo, v katerej najdemo vse, kar potrebuje praktični živinorejec: najvažnejše o reji in ravnanju s kravami, bikom in mlado živino, o krmljenju, o raznih govejih plemenih, o hlevih in najvažnejše o živinorejskih zadrugah. Marsikaj popolno novega bodo našli naši živinorejci v tej knjigi; zlasti, kako je ravnati s kravo pred in po porodu, je nekaj, kar bi našim gospodarjem posebno priporočali, ker so o tej stvari pojmi večinoma še jako zamotani. Glede vzreje telet bodo našli živinorejci marsikako zlato zrno, ki jim bo lahko rodilo dobrega sadu; saj je pa tudi to poglavje jako dobro in jasno obdelano. Marsikaj novega za naše razmere seveda ie vmes, ker je to način vzgoje, ki je udomačen na Švicarskem; imamo pa že lepih vzgledov tudi pri nas, da se na ta način da živinoreja res povzdigniti. Pri obdelovanju te snovi se je pisatelj ravnal po dr. Schuppli-ju, ponekod se nam skoro zdi, da imamo v rokah prestavo. Posebno je treba še omeniti poglavja o krmljenju, ker je sestavljeno po najnovejših preizkušnjah prof. O. Kellner-ja in v tem oziru res najnovejše. — Poglavje o hlevih bo prišlo marsikomu prav, ki še ni na jasnem, na kakšen način naj zboljša svoj hlev. Na str. 50. omenja pisatelj avenin. Ta hipoteza A. San-son-a se je že preživela, in se oživljajoči upliv ovsa sedaj raz- laga drugače. Tiskovni pogrešek bo najbrž na strani 153 v Dnevniku (naslednje strani) pod 1.2, kjer tehta zelo lepo tele čiste pincgavske pasme samo 25 kg. Mera ovsa za bike se nam zdi s 4—5 kg na dan jako visoka; menimo, da zadostuje to v litrih. V tekstu so nekteri tiskovni pogreški, katere si pa bralec lahko sam popravi. Lepe podobe, ki krasijo knjigo, bodo veliko pripomogle, da bode knjiga dobro služila kot učno sredstvo na kmetijskih in gospodinjskih šolah; nekteri odstavki se bodo lahko razširili, oziroma razbistrili z branjem Pirčeve prestave Steuertove govedoreje, katero naša kmetijska mladina z veseljem in slastjo prebira. Pa tudi med živinorejci želimo novi izišli knjigi Legvar-tovi veliko razširjenja in jo vsakomur toplo priporočamo; kdor hoče biti razumen živinorejec, mora poznati najvažnejše skušnje o vzreji, krmljenju in ravnanju z živino. In marsikaj boš našel tudi ti, ki se že dolgo časa pečaš z živinorejo, kar te bo spravilo na pot premišljevanja in s tem tudi na drugo pot. Z. Zadružne in gospodarske vesti. Uvedba monopola na vžigalice. Po izjavah, katere je podal ogrski finančni minister v ogrskem državnem zboru o predpripravah za uvedbo monopola na vžigalice v obeh državnih polovicah, je gotovo, da bo ta monopol v celi monarhiji v najkrajšem času uveden. V Avstriji so predpriprave bolj dozorele, nego na Ogrskem. Avstrijsko finančno ministerstvo se sicer še ni odločilo, ali bo država sama monopol izvajala, ali ga pa dala v najem kaki samostojni družbi. Industrijski svet se je v svoji zadnji seji pečal s tem vprašanjem. Izrekel se je za to, naj monopol izvršuje posebna najemninska in obrtna družba. Iz materijala, katerega sta nabrali obe vladi, je razvidno, da bodo najbrže dali prednost posebni monopolni družbi, ker bi bil na ta način riziko države minimalen. Tudi avstrijski finančni minister Bilinski je pred svojo demisijo vprašal vse tovarne za izdelovanje vžigalic tostranske državne polovice, za kakšno svoto bi odstopile svoje naprave. Kupne cene so bile pa tako neizmerno visoke, da bi bilo lukrativno izrabljanje tega monopola popolnoma nemogoče, če bi se plačale te cene. Razventega bi morala pa država kupiti še precejšnje število tovarn za izdelovanje mazila za čevlje. Na ta način bi morala tudi to fabrikacijo monopolizirati, ali pa do- tične obrte opustiti, kar bi kupno ceno zopet zvišalo. Pod takimi pogoji je skoraj neverjetno, da bo država izvrševala monopol v svoji režiji. Če se ustanovi obratna družba, tedaj je največ upanja, da prodre načrt avstrijske »Landerbanke«. Če država sprejme ta načrt, tedaj bo lahko že vnaprej računala z gotovimi dohodki in bo polagoma popolnoma zastonj dobila vše tovarne za izdelovanje vžigalic. Dočim bi v Avstriji »Landerbanka« sama ustanovila omenjeno obratno družbo, bi na Ogrskem pri tem sodelovale ogrska eskomptna banka in ogrska trgovska banka. To vprašanje bo v nekaterih dneh rešeno in bo monopol uveden, kakor kmalu mogoče, in sicer na ta način, da bo imel veljavo s 1. januarjem 1911. Povišanje delniške glavnice Jadranske banke v Trstu. Poroča se nam, da se je v seji upravnega sveta Jadranske banke sklenilo enoglasno, da se poviša delniška glavnica od K 4,000.000 na K 6,000.000. Jadranska banka, ki je praznovala te dni petletni jubilej svojega obstanka, povišava v tem času že petič svojo delniško glavnico, kar najbolje priča o njenem napredku in razvoju in o simpatijah, ki jih uživa ta naš zavod v merodajnih krogih. Z navedenim korakom stopa Jadranska banka na čelo avstrijskih jugoslovanskih bančnih zavodov in prepričani smo, da bo tudi v bodočnosti izpolnjevala svojo nalogo in se tudi nadalje še bolj razvijala. Že danes zamoremo javiti, da vspehi leta 1910 odgovarjajo, vkljub temu, da je imel zavod četrti milijon šele 1. junija t. 1. popolnoma na razpolago, percentualno vspehom prejšnjih let, tako, da ie za to leto najmanj 6% na dividenda uže zagotovljena. Rezervni fondi se bodo z dotacijo iz čistega dobička in iz ažija nove emisije skoraj podvojili. Upravni svet je določil emisijski kurz V. izdaje delnic na K 425— za stare delničarje (na 2 stari delnici pripade ena nova) in na K 445'— za nove subskribente, t. j. približno isti kurz kakor za IV. izdajo in se je odločil za ta razmerno jako nizek kurz samo iz vzroka, da zadovolji subskribente, na katerih prijave se ni mogel pri zadnji emisiji ozirati in da pridobi zavodu kolikor mogoče veliko število novih interesentov. Vspeh emisije je že danes zagotovljen od bančnega sindikata; vendar pa je pričakovati, sodeč po splošnem zanimanju, ki je vladalo že sedaj, ko se je doznalo, da se misli povišati glavnica, da bo tudi takrat na javno subskribcijo izloženi znesek prepisan. Subskribčni rok konča z dnem 15. februarja 1911, in prične Jadranska banka, katera že danes sprejema predpriprave za novo emisijo, raz- pošiljati v najbližjih dneh tozadevna povabila. — Upravni svet Jadranske banke je sklenil obenem, zahtevati vladno dovoljenje za povišanje delniške glavnice do zneska K 12,000.000'—. Pripominjamo, da so notirane delnice Jadranske banke v uradnem kurznem listu tržaške borze in da bodo najbrže drugo leto notirane tudi na dunajski borzi. — Iz srca se nam je radovati na krasnih vspehih tega domačega zavoda. IX. mednarodni poljedelski kongres se bo vršil od 1. do 6. maja 1911 v Madridu. Češki odsek poljedelskega sveta razpošilja že programe (v francoskem jeziku) in jih pošilja interesentom, ki se zanje priglase. Razdolževanje kmetij in kmetijsko zadružništvo. Na lanskem II. avstrijskem zadružnem kongresu na Dunaju je predaval o zgoraj označenem predmetu baron dr. Storck. Bavil se je osobito z zadevnim vladnim načrtom postave in opozoril na nedostatke tega načrta. Kongres je sprejel na podlagi tega referata sledečo resolucijo: »Ukrepi države v svrho zmanjšanja dolgov kmetskih posestev so potrebni. Zato je pozdravljati, da je vlada z zakonskim načrtom glede razdolženja kmetij storila prvi korak, ki vodi k cilju. Četudi ta postava ne bo mogla izpolniti vseh pričakovanj kmetovalcev, je vendar nedvomno, da bo po primernih premenah in dopolnilih sposebna povzročiti vsaj delno izboljšanje. Dejstvo pa je nadalje, da kmetijska posest vkljub potrebi odredb zoper preveliko zadolženje potrebuje hipotekarni in osebni kredit. Treba je torej skrbeti, da mu ta tudi po novi kreditni postavi ostane v gotovi obliki, v zadostni meri in po ceni na razpolago. Vpeljanje nove kreditne postave bo na kmetiiske zadruge stavilo velike zahteve in njih naloga je se z intenzivno izpopol-nitvo svoje organizacije pripraviti na velike naloge, da jim bodo kos. Dokler v kateri deželi ne obstoji splošni kreditni zavod, ki bi bil v stanu vsem nanj stavljenim zahtevam zadostiti, in dokler ni organizacija osebnega kredita popolnoma izvršena in ne razpolaga z zadostnimi obratnimi sredstvi, se nova kreditna postava v dotični deželi ne sme vpeljati. Poljsko zadružništvo na Pruskem. Zveza poljskih zadrug na Pruskem je imela glasom zadnjega letnega poročila 248 zadrug, od teh 69 na zahodnem Pruskem, 179 v provinciji poznanj-ski. Šleske zadruge ne pripadajo 'zvezi. Število članov znaša 116.849, od teh 1468 zemljiških in hišnih posestnikov, 58.663 malih gospodarjev in kočarjev, 2270 najemnikov, 17.098 roko- delcev in obrtnikov, in 35.233 oseb iz drugih poklicev. Deleži so znašali 21,909.831 mark. Najmočnejša je poznanjska obrtna banka (ima 6,834.000 deležev). Rezervni fondi znašajo 10,892.000 mark. 3B7B Zvezna trgovina v Celju ima v zalogi vse potrebščine za pisalne stroje vseh sistemov, kakor: ogljeni papirji, trakovi v vseh barvah, olje in radirke za stroj, razni papirji za stroj. Edisonovi mimeografi za stroj in ročno pisavo. Vzorci franko. Za cenjena naročila se priporoča 1 Zvezna trgovina. Vabilo na X. redni občni zbor »Lastnega doma«, registrovane kreditne in stavbene zadruge z omejeno zavezo v Gaberju pri Celju, ki se bode vršil v četrtek, dne 26. prosiinca 1911 ob 6. uri zv. v zadružnih prostorih Rotovška ul. 12. Dnevni red: 1. Poročilo načelstva. 2. Poročilo nadzorstva. 3. Odobrenje računov za l. 1910. 4. Razdelitev čistega dobička. 5. Volitev: a) načelstva, b) nadzorstva. 6. Slučajnosti. OPOMBA: Ako bi občni zbor ob določeni uri ne bil sklepčen, se vrši zborovanje z istim dnevnim redom eno uro pozneje; pri tem zborovanju je sklepčno vsako število navzočih zadružnikov (§ 60 zadr. pravil). Načelstvo. Odgovorni urednik: Miloš Stibler.