Joža Lovrenčič I Pesem o gmajni
Kadar maja mladi ptiči med grmiči drug za drugim se oglašajo cici... ciciv, daleč daleč v rodno gmajno grem s spomini in na paši kakor včasi sem vesel in živ.
Gmajna, gmajna, laz s pologom, grm pri grmu in v njih gnezdeča in gnezda svet so moj s pesmijo, piščalko, z vriskom glasnim in s pastirskim neugnanim hej in hoj!...
Tam na jelši v rosno jutro kos prepeva, na češminu z zlatimi češuljami srakoper sedi, duri in tuhta, tuhta, kam naj švigne, kje si prvi plen dobi.
Čez trenutek, ko da z veje se je sprožil, za čebelo brenčelico na pošev vzleti ko puščica in se ko puščica vrne na češmin in še in še na njem preži...
Spodaj v grmu tik pri tleh so slavčki v gnezdu. Jo j, zdaj kljunčke nepočakani odpirajo in s ci... ci... ob pitanju čim več želijo — srakoper se zdrzne in posluša: »Kaj je to?«
In s češmina, kot bi trenil, v grm zgubi se... Gledam, gledam — ob češulj rumeni cvet kar po vrsti je na viličaste ostre trne za obed krvnik nabodel — bratcev pet...
»Čakaj, o le čakaj, mrha grda!« sem zagrozil in že kamen je zažvižgal in šel svojo smer: z grma golih žrtev mrtev na tla pal je — prav je! — krvoločni rjavi srakoper.
Gmajna, srakoper in slavčki, slavčki drobni, kaj, le kaj sem žalosten postal? ... Gmajna, gmajna, moja nepozabna rodna gmajna, kdo, o kdo iz tebe srakopere bo pregnal?
215
¦