Uradne okrajne učiteljske konference in okrajne učitelj- ske knjižnice kot sredstva za nadaljno izobraženje Ijudskega učiteljstva. Veljavni česki šolniki in domoljubi so pripoznali, kakor se je nedavno v njihovih novinah čitalo, da sedanje okrajne učiteljske konference ne ustrezajo svojemu namenu, da bi se mogle torej čisto preravnati ali pa popolnem — odpraviti. — V nemškem šolskem listu pa berem, da učiteljske knjižnice po okrajih niso tako sestavljene, kakor želi inteligentni del učiteljstva, katero pomaga jih vzdrževati. To me je napotilo, da izpregovorim o teh napravah svoje mnenje. in da se upam dajati nasvete v teh zadevah. — Ni čisto bosa trditev českih domoljubov, da učiteljske konference niso toliko vredne, kolikor stanejo. In zakaj ne? Na dnevni red se postavijo mnogokrat pitanja, katera so se že sto in stokrat pretresla pri raznih skupščinah, v raznih časopisih, knjigah, ukazih in predpisih šolskih gosposk. Kar torej kdo predava, je navadno že večkrat premlateno bilo, tako, da malokterega mika. Vspeh take konference je torej iz tega obzira čisto majhen, zlasti ker se mnogokrat prav slabo prednaša marsikatero prav lahko prašanje. Največje vrednosti pri teh konferencah je nadzornikovo poročilo o stanji šolstva in njegova razna poročila za zboljšanje nedostatkov. Seveda ne velja to o vseh nadzornikih, ampak le o tistih, kateri so izobraženi pedagogi, omikani, nepristranski, pravični možje in dobri prijatelji (v vzvišenem pomenu) učiteljev. Redki tehtni govori, prav metodični poskusi podučevanja so seveda tudi na pravem mestu. Marsikdaj predlagajo učitelji naposled to in ono, kar naj bi se pri šolstvu prenaredilo ali na novo vpeljalo, ali taki predlogi, stavljeni ob koncu sej, ko je že vse utrujeno, navadno niso sprejeti, zlasti sedaj ne, ako jiin nadzornik le količkaj nasprotuje. Pa če jih tudi konferenca odobri, počivajo pa pri okrajnih šolskih svetih in nvečni rair in pokoj uživajo." — Po sedanjib postavnih določilih imajo uradne učiteljske konference dvojni namen: 1. Učiteljstvo izobraževati, 2. nasvetovati sredstva, po katerih naj bi se šolstvo izboljšalo. Meni se pa dozdeva, kakor me tudi skušnja uči, da tega dvojnega nainena niso roogle do zdaj doseči, niti ga bodo v prihodnje dosegle. Za izobraženje je čas, odločen tem skupščinam, celo prekratek; za posvetovanje o šolstvu v obče imajo preomejen delokrog brez vsake sklepovalne in izvrševalne pravice. Zatorej bi jaz sledeče nasvetoval: Učitelj naj se izobražuje sam s tem, da se marljivo za šolski poduk pripravlja, da se v šoli trudi, po zakonih pedagogike in mctodike izgojevati in podučevati, da prebira in se uči marIjivo v prostem času, da zahaja v kroge, kjer more svoje znanje nadopolnjovati, t. j. v učiteljske in učenjaške skupščiDe. Kako je podkovan v svojih strokovnjaških znanostih in v drugih vednostih, to pokaže pri raznih prilikah in o tem se nekoliko prepriča tudi nadzornik, kedar pregleduje njegovo šolo, njegovo poslovanje. Ali zadostno se v teh kratkih (2—3) urah njegov predstojnik ne raore še osvedočiti o njegovi marljivosti in o njegovih zraožnostih. Zato bi jaz nasvetoval, da se učitelji, mesto k sedanjim konferencam, pozovejo k nekakovim učiteljskim preskušnjam, recimo vsako drugo ali tretjo leto. Naj trajajo te poskušnje recimo en dan, dopoldne pisraeno, popoldne ustno, in naj bodo tako osnovane, kakor so preskušnje učiteljske sposobuosti. A imajo naj za učitelje, kateri si pri tej priliki izkazujejo, dobre nasledke, n. pr., da se jim dajo brez ugovora petletne doklade, ali da se na-nje pri kompetencah bolje ozira, ali da imajo taki odlični učitelji sploh kako prednost ali dobiček. Pri sedanjih osnovah so pa vsi učitelji enake vrednosti, kateri se pripravljajo in govore, ali pa kateri ves čas pri skupščinah dremajo in kimajo. V nekaterih deželah se učitelji sicer po nadzorniku tudi silijo, da nekaj vprašanj dnevnega reda pismeno izdelajo. ali kaj to hasne, ko večina vse doma prepiše iz raznita knjig in časopisov, ali pa si nekateri učitelji še celo od sodrugov prepišejo. In ti elaborati potem počivajo pri okr.ijnih ali deželnih nadzornikih — če se pa klasificirajo, nema to nobenega pomena, niti dobrega niti slabega nasledka; samostojno delo se itak vočkrat slabše sodi (kar je razumljivo), kakor plagijat iz katere knj ge. — Ako hočete torej izvedeti, koliko se učitelji izobražujejo in koliko znajo, dajte jim tako zvana »klausurna dela", t. j. pod ključem in nadzorstvom. — Če bi se učitelji posameznih okrajev eno leto k tim skušnjam pozvali, naj bi se pa drugo leto sklicali v posvet, kako šolstvo s zunanjega stališča zboljševati, t. j. vsako drugo leto naj bi bil pa nekak okrajni učiteljski parlament z določenira delokrogom in z določeno postavodajalno pravico. Okrajna ali deželna šolska gosposka naj bi le imela pravico, take učiteljske predloge ali odobrovati ali pa je nazaj vrniti, da se konferenca z nova o njih posvetuje. Do zdaj je bila večkrat vsa resna volja učiteljev pri konferenci le ironija z ozirom na njih predloge, ko niso okrajne šolske gosposke dolžne, jih v pretres jemati. Mnogo je šolskih vprašanj, o katerih bi se moglo učitelje najprvo za svet vprašati, in o katerih naj bi se jim samim beseda pustila — in taka pitanja naj bi po ustavni in parlamentarični poti reševali nčiteljski zbori. Sankcijonirali naj bi se pa taki skiVpi po šolskih gosposkah. 0 okrajnih učiteljskih knjižnicah se pa čujete ti dve pritožbi: Nadzorniki tožijo, da se jih učitelji premalo poslužujejo, a učitelji pravijo, da se v njih ne nahajajo primerna dela. Nekoliko sta oba ugovora opravičena. Večina sedanjih nčiteljskih knjižnic, zlasti po slovenskem, je pravi konglomerat vsakovrstnega drobiža knjig in knjižic, malokje je kaj sistema. Zato bi bilo želeti, da se te bukvarnice, kjer koli imajo dovolj dotacije, oskrbe z dobrim blagoin, urejeniin po nekera sistemu. Pred vsem naj bi bili v teh knjižnicah pedagogični klasiki, potem najboljša dela (klasiki) slovenske in nemške literature, na dalje dobre znanstvena dela, šolske knjige, bukve kmetijskega zadržaja i. t. d. Da bodo pa učitelji te knjige prebirali, k temu pa ne zadostuje samo opominjevanjp, za katero se malokdo zmeni. Naj se upeljo prej opisane učiteljske preskušnje, pri katerih bode lahko učitelj pokazal, ali kaj bere, ali se kaj uči in izobražuje. Krivično se ve bi bilo, ako bi slabi izdelki pri tacih izpitih irneli za-nj tudi slabe nasledke. Kdo bi se potem podal še k učiteljskemu stanu, kjer bi moral pri pičli plači in pri velikeui trudu še v vednetn strahu pred tacimi skušnjanii živeti!? Toda marljivim. inteligentnim učiteljem naj se da prilika, da se tudi s svojim uiuom in peresom odlikovati inorejo — in da smejo za Mdobro delo tudi dobrega plačila" pričakovati. — Seveda bi se pod takimi načeli literarno delajoči učitelji bolje spoštovali in cenili. — X.