DESETNICA
Jože   U d o v i č
V bližini tvojega zvestega prijatelja, viharnega hrasta, ki so mu misli šumele v čelu, v bližini brinovih vrtov, v bližini poljske poti skozi tvoje mračnosvetle dni je živela mala desetnica, tvoja skrivna sestra, drobna nevesta mesečnega studenca.
Ce se ji je v prsih zganil njen glas, se je zagledala v daljavo, in približal se je čist večer, za njim pa zaupljivo vedra noč in prižgala je ognje ljubezni. Včasih je tiho zašepetala nad vodo, in potok, njej pokoren, se je svetil vso noč.
Praprotno seme je imela v očeh, med drobnimi prsmi je nosila majhno, belo jutro.
Svet pa je čakal teman,
da bo pokopal njene glasove,
in čas je čakal,
da bo po njenih tratah
izkopal grobove.
In odšla je za zmeraj. Zarasle so se poti do mesečnega studenca. Posekali so viharni hrast in z njegovimi šumečimi mislimi je zgorela njena mladost.
694
Vse dni te gledam, kako goriš od želje, da bi vedel, kje spi. Postavil bi ji grob iz steklenih skal jutranje in večerne zarje.
695