Naslov izvirnika: Understanding Theology in 15 Minutes a Day © 2012 by Daryl Aaron Originally published in English under the title Understanding Theology in 15 Minutes a Day by Bethany House, a division of Baker Publishing Group, Grand Rapids All rights reserved. Slovenska izdaja: Teologija v 15 minutah na dan © Za slovensko izdajo: Podvig d.o.o. Založnik: Podvig d.o.o., Celovška cesta 70, p.p. 6030, 1000 Ljubljana www.krscanskeknjige.si Prevod: Marjanca Pajsar Lektura: Polona Verovšek Oblikovanje naslovnice: Mateja Šlankovič Prelom e-knjige: Studio oko d.o.o., David Okorn Elektronska izdaja: ePub in Mobi Ljubljana, februar 2022 Svetopisemsko besedilo v tej knjigi je vzeto iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP). Copyright © 1996, 2000 Društvo Svetopisemska družba Slovenije, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane. _________________________ Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 96261379 ISBN 978-961-95103-7-7 (ePUB) ISBN 978-961-95103-8-4 (MOBI) To knjigo posvečam ženi Marilyn in hčerki Kimberly, ki sta zame najbolj dragocen Božji dar. Uvod Bog je dal preroku Jeremiji nalogo raziskovanja: »Pojdite vendar na otoke Kitejcev in poglejte! Pošljite v Kedar in skrbno preiščite, poglejte ali se je godilo kaj takega! Ali je kakšen narod zamenejal bogove? In tisto sploh niso bogovi! Moje ljudstvo pa je svoje Veličastvo zamenjalo z nečim, kar ne more pomagati.« (Jeremija 2,10-11) Ali povedano drugače: »Jeremija, poišči primer poganskega ljudstva, ki je enega boga ali več bogov zamenjalo za druge bogove.« Toda Jeremija ni našel takšnega ljudstva in Bog je to odkritje primerjal s stanjem Izraelcev: »Moje ljudstvo pa je svoje Veličastvo zamenjalo z nečim, kar ne more pomagati.« (Jeremija 2,11) To pomeni, da so tisti, ki pripadajo enemu resničnemu Bogu, edinemu Bogu, storili nekaj, česar niti pogani ne počno; zamenjali so ga za prazne bogove. Posledica te tragične resničnosti pa je: »Osupnite nad tem, nebesa, zgrozite se vsa presunjena, govori Gospod.« (Jeremija 2,12) Vzrok za to: »Saj je moje ljudstvo storilo dvojno hudobijo: zapustili so mene, studenec žive vode in si izkopali kapnice, razpokane kapnice, ki ne držijo vode.« (Jeremija 2,13) Osupljivo je, da je njegovo ljudstvo imelo raje smrdečo, prestano vodo iz umetne luknje v tleh, ki je puščala, kot pa hladno, svežo in čisto vodo iz neizčrpnega Božjega izvira. Obravnavano besedilo je parodija na to, da bi si želeli manj, kot le najboljše, to je našo Slavo, našega Boga. Zato nam za naše lastno dobro govori: »Razveseljuj se v Gospodu« (Psalm 37,4) in »Veselite se v Gospodu zmeraj« (Filipljanom 4,4). Tudi David pravi: »Za eno prosim Gospoda, to skušam doseči: da bi prebival v Gospodovi hiši vse dni svojega življenja, da bi zrl Gospodovo milino, premišljal v njegovem templju.« (Psalm 27,4) Iz istega razloga je Jezus rekel: »Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi« (Matej 13,44). Bog sam je največji zaklad, kar si jih lahko predstavljamo in teologija, veda o Bogu, je največji lov na zaklad. Ta knjiga govori o teologiji, posebej pa o sistematični teologiji, veji te vede, ki se na splošno deli v naslednje kategorije: Bibliologija je veda o tem, kako se je Bog razodel na splošno in posebej v Svetem pismu. Splošna teologija preučuje Boga samega; kdo on je, kaj je storil in kaj še bo. Angelologija se ukvarja z drugimi duhovnimi bitji; z angeli, demoni in Satanom. Antropologija je veda o človeku, kroni Božjega stvarstva, ki tudi nosi Božjo podobo. Hamartiologija preučuje, kar nasprotuje Bogu, to je greh. Kristologija je veda o drugi osebi Trojice, o Božjem Sinu; kdo je, kaj je naredil in kaj še bo. Pneumatologija je veda o Svetem Duhu, tretji osebi Trojice; kdo on je, kaj je naredil in kaj še bo. Soteriologija je veda o Božji rešitvi problematike greha, o odrešenju. Ekleziologija se ukvarja s Cerkvijo, Kristusovim telesom in skupnostjo odrešenih. Eshatologija je veda o »poslednjih stvareh«; kaj bo Bog storil v prihodnosti kot je to razodel v Pismih. Še par opomb o vrstnem redu poglavij: najprej bomo govorili o splošni teologiji, ker vse izhaja iz Boga, vključno s Svetim pismom oziroma Božjo besedo, čeprav se le-to običajno obravnava pred splošno teologijo, saj je glavni (vendar ne edini) vir informacij o Bogu. Torej moramo najprej razumeti, kaj Sveto pismo sploh je in zaupati temu, kar tam beremo. Po uvodu v teologijo (1. poglavje) bomo obravnavali bibliologijo v poglavjih 2 do 5. Splošna teologija bo sledila od 6. do 11. poglavja. Potem sta na vrsti angelologija (12. poglavje) in antropologija (13. in 14. poglavje), saj se ukvarjata s stvarmi, ki jih je Bog ustvaril. Hamartiologija (15. in 16. poglavje) navadno sledi antropologiji, ker je pri človekovi naravi po izkušnjah samoumevno prisoten greh. Ne moremo razumeti človeškosti, brez da bi razumeli tudi človeško padlo naravo. Kristologija (od 17. do 22. poglavja) bi sicer spadala takoj za splošno teologijo, ker je Kristus Bog, druga oseba Trojice, vendar sem jo uvrstil za antropologijo in hamartiologijo, kajti Jezus Kristus je poleg tega, da je v polnosti Bog, postal tudi v polnosti človek, da bi rešil problem greha. Splošna teologija, antropologija in hamartiologija nam pomagajo bolje razumeti kristologijo. Pneumatologija (od 23. do 25. poglavja) bi prav tako lahko sledila splošni teologiji, saj je Sveti Duh Bog, tretja oseba Trojice, ampak sledi tudi preučevanju druge osebe Trojice. Soteriologija (od 26. do 32. poglavja) je naslednja. Kar je storil Jezus, je temelj odrešenja in Sveti Duh nadaljuje Kristusovo delo v tistih, ki verujejo vanj. Ekleziologija (od 33. do 36. poglavja) ji sledi, ker se ukvarja s skupno naravo vseh vernikov. Zadnja je eshatologija (od 37. do 40. poglavja), ker govori o »poslednjih« stvareh. To knjigo sem napisal iz evangelijske perspektive, kar pomeni, da sem prepričan v določene temeljne ideje: na primer, da je Sveto pismo to, kar samo o sebi pravi, da je – popolnoma resnična, nezmotljiva in zaupanja vredna Božja beseda. Jezus Kristus je to, kar pravi, da je – v polnosti večni Bog in v polnosti človek. V resnici je umrl zgodovinsko in fizično, zgodovinsko in fizično je vstal od mrtvih, fizično in vidno se bo vrnil na Zemljo in končno – vera v Kristusa je edini način, da smo mi, grešniki, sprejeti pri Bogu in da za vedno uživamo v njegovi prisotnosti. Ko bomo razpravljali o posameznih temah, bom predstavil dokaze, ki jim je vredno verjeti. Navedel bom nekaj svetopisemskih citatov in lahko bi jih še več, vendar vas želim spodbuditi, da jih tudi sami poiščete in preberete. Navsezadnje, če bom rekel nekaj, kar ni podprto z Božjo besedo in neustrezno odseva njen pomen, nima veliko vrednosti. Celo tisti, ki delijo z mano enak evangelijski vidik, se ne strinjajo z vsem, še posebej ne na področju teologije. Zato sem vključil in poskušal pošteno predstaviti tudi teološke poglede, s katerimi se sam ne strinjam popolnoma. Trudil sem se tudi, da ne bi preveč očitno izpostavljal svojih stališč. Iskreno si želim, da bi vam ta knjiga vzbudila lakoto po Bogu in da bi vam pomagala položiti temelje za vaše osebno, razvijajoče se in vseživljenjsko iskanje Boga, največjega in neprecenljivega zaklada. Vaše življenje ne bo nikoli več enako. Dober ulov! 1 Kaj je teologija? Ko slišijo besedo teologija, veliko ljudi zavije z očmi in pomisli na ezoterične debate učenjakov, ki nimajo veliko zveze z resničnim življenjem. Vendar je teologija veliko bolj osnovna in temeljna in je še kako povezana z življenjem. Beseda sama izhaja iz grških besed theos, ki pomeni Bog in logos, ki pomeni beseda, misel, tudi vzrok. Teologija torej pomeni »tisto, kar lahko povemo ali mislimo o Bogu – ali na kratko, veda o Bogu.« Če je glavni (vendar ne edini) vir informacij o Bogu Sveto pismo, je lahko teologija tudi preučevanje Svetega pisma; kaj le-ta uči in kaj je resnica glede na to knjigo? Bolj formalna definicija je lahko takšna: teologija preprosto pomeni razmišljanje o Bogu in izražanje teh misli na določen način. Bodite pozorni, da to opisuje aktivnost. Teologija v osnovi ni nekaj, ni le stvar, ampak je izvrševanje nečesa, je aktivnost, v tem primeru razmišljanje in izražanje misli. Izraz doktrina pomeni rezultate razmišljanja in vsebino izraženega (čeprav se teologija včasih uporablja kot sopomenka za doktrino). Dalje iz definicije vidimo, da teologija ni preprosto samo miselna aktivnost, ampak vključuje tudi komunikacijo. To je omembe vredno zato, ker je znanje o Bogu preveč pomembno, da bi ga držali samo zase. Potrebno ga je deliti in drugim pomagati, da bi razumeli Boga. Če je teologija to, kar sedaj govorimo, potem sledi, da je to nekaj, kar vsak počne, kajti vsak deloma razmišlja in govori o Bogu, celo ateisti, le da v negativnem smislu. Na nek način so vsi ljudje teologi, naj se tega zavedajo ali ne. Ni vprašanje, ali nekdo »prakticira« teologijo ali ne, ampak, ali jo prakticira pravilno. Kako torej pravilno prakticirati teologijo? Kako prakticirati teologijo Za začetek je dobro razumeti eno od resnic, ki jo kristjani verjamemo in ki se zdi na prvi pogled v nasprotju z zdravo pametjo, in sicer: teologijo moramo prakticirati v veri. Običajno je tako, da se šele potem, ko neko stvar dobro poznamo, odločimo, ali bomo temu verjeli ali ne, Sveto pismo pa kaže na drugačen vrstni red. Apostol Pavel pravi: »Duševni človek ne sprejema tega, kar prihaja iz Božjega Duha. Zanj je to norost in tega ne more spoznati, ker se to presoja duhovno.« (1 Korinčanom 2,14) Z drugimi besedami, samo človek vere – nekdo, ki zaupa Bogu in njegovi besedi – lahko resnično razume, kaj mu hoče povedati. Anselm Kanterburški je to opisal z naslednjimi besedami: »Verujem, da bi mogel razumeti.« Ali drugače, teologija je »vera, ki išče razumevanje«. Vera ali verovanje je pred razumevanjem, kar pa ne pomeni, da je nerazumska. Bog nikoli ne želi, naj zaupamo nečemu, kar nima zadostne osnove za verovanje. To pomeni, da moramo teologijo prakticirati v odvisnosti od Boga, ki je predmet našega preučevanja in avtor Svetega pisma. Po svojem Duhu nas bo uvedel v vso resnico (Janez 16,13). Drugič, teologijo je treba prakticirati v ponižnosti. To je razumljivo ob dejstvu, da je Bog neskončno in popolno bitje, mi pa ga skušamo razumeti z našim omejenim razumom, ki je pod vplivom greha. (Poglejte Jeremija 17,9, kjer »srce« pomeni razmišljanje, razum.) »Kajti moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori Gospod. Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako so moje poti nad vašimi potmi in moje misli nad vašimi mislimi.« (Izaija 55,8-9) Torej je dobro, da teologijo prakticiramo ponižno in v zavedanju, da smo daleč od popolnosti. To potegne za sabo tudi, da jo prakticiramo na način, ki vedno bolj prečiščuje teološke nauke in nas vodi bližje k resnici. Tretjič, teologijo moramo prakticirati s pravimi motivi. Preveč pogosto teologe motivira ponos, ko želijo pokazati večvrednost svojega znanja in inteligence, kar je seveda popolno nasprotje ponižnosti. Prakticiranje, ki je Bogu všeč, vključuje poveličevanje njega – »Karkoli delate, delajte to v Božjo slavo« (1 Korinčanom 10,31) – in ima namen pomagati drugim – »Vse pa naj bo v izgrajevanje« (1 Korinčanom 14,26; poglejte tudi Efežanom 4,15-16 in Kološanom 1,28). Četrtič, teologijo moramo prakticirati na pravilen način. Vzemimo primer, da je predmet našega razmišljanja »Kaj pomeni biti človek?« Najprej moramo kot glavni vir odgovora upoštevati Sveto pismo (več o ostalih virih bomo povedali v drugem poglavju). Potem pogledamo, katera svetopisemska besedila govorijo o tej temi. Naslednji korak je pazljiva interpretacija teh besedil, želimo jih pravilno razumeti, pozorni smo, kaj je avtor želel sporočiti (o avtorstvu Svetega pisma in s tem povezanimi temami več v poglavjih tri do pet). Na koncu naše ugotovitve združimo v odgovor na vprašanje »Kaj Sveto pismo kot celota uči o tem, kaj pomeni biti človek?« Kako razumeti teologijo? Teologija je tako obširna veda zaradi številnih poddisciplin (na primer svetopisemska teologija, zgodovinska teologija in naravna teologija). Naj ponovim, da je ta knjiga napisana po pristopu sistematične teologije: preučevanje Svetega pisma skuša biti razdeljeno po širših temah. Na splošno vsebuje deset kategorij: Kaj Sveto pismo uči o samem sebi, o Bogu, Jezusu Kristusu, Svetem Duhu, angelih, ljudeh, grehu, odrešenju, Cerkvi in poslednjih stvareh. Odgovori še zdaleč niso dolgočasni ali primerni le za akademsko izobražene, ampak so zelo uporabni in ključnega pomena za naše blagostanje. Pavel je to pokazal z načinom, kako je organiziral vsebino svojih pisem. Prvi del, običajno teološki, pojasni bralcu, kaj naj bi poznal in veroval (na primer Rimljanom 1-11; Efežanom 1-3). Drugi del je ponavadi praktičen in nakazuje, kako naj bi bralec živel glede na svojo vero in svoje znanje (na primer Rimljanom 12-16; Efežanom 4-6). Ključen je vrstni red: teologija (svetopisemska resnica) je osnova za krščansko življenje. Pavel je svojo relevantnost dokazoval tudi z vztrajnim spodbujanjem cerkvenih voditeljev (v pastoralnih pismih: Prvo in Drugo pismo Timoteju, Titu), naj ljudi učijo »čiste doktrine«. Beseda čista pomeni »zdrava.« Bistvo tega je, da je svetopisemska resnica nujno potrebna, kajti brez nje bomo duhovno nezdravi in dovzetni za krive nauke (resna Pavlova skrb v pismih). Kadar zanesljivost in uporabnost teologije ni vedno očitna, moramo v to zaupati in še naprej razmišljati o resnici, razodeti od Boga in z njegovo pomočjo bomo bolje razumeli verodostojnost te vede. Bog ne izgublja besed za trivialnosti. Teologija, ki temelji na Božji besedi, naj ne bi vplivala samo na naše razmišljanje (na to, kar verjamemo in razumemo), ampak tudi na naše vedenje (kako živimo) in na koncu tudi na naš značaj (na to, kdo smo). Zato moramo, da bi teologijo prakticirali pravilno, le-to »vključiti v naše življenje in tudi drugim pomagati, da jo vključijo v življenje.« Bog želi uporabiti teologijo, da bi nas preobrazil v Božje ljudi. Molim, da bi on deloval tudi ob branju naslednjih poglavij, kot je že začel. ZANIMIVO DEJSTVO Do pred nekaj stoletij je teologija veljala za »kraljico znanosti«. Logika tega je naslednja: ker vse prihaja od Boga, brez njega ne moremo ničesar pravilno razumeti. Zato učenjak ni veljal za izobraženega na kateremkoli področju, če ni poznal tudi teologije. Oh, dobri stari časi, ko je imela teologija ustrezno mesto! 2 Kako lahko poznamo Boga? Boga lahko poznamo iz enega samega razloga in to je, da se nam je dal spoznati. Če se ne bi odločil, da se nam razodene, ga ne bi poznali. To pomeni, da Bog ni dosegljiv preko naših čutov, razuma in izkušenj ali na kakršenkoli drug način, ne da bi sam to želel. Naše znanje o Bogu je v absolutni odvisnosti od Božjega razodetja in samo od tega, da se je pripravljen razodeti; on si želi, da ga poznamo. Beseda razodetje izvira iz grškega izraza apokalupsis (kar je tudi naslov zadnje knjige Svetega pisma), ki pomeni odkritje ali razodetje nečesa, kar je bilo prej nepoznano. Doktrina razodetja torej pomeni, da lahko poznamo Boga, ker je sam želel razodeti sebe in svoje delo. Poznamo dve vrsti Božjega razodetja: splošno in posebno ali specifično. Splošno razodetje Splošno razodetje se nanaša na znanje o Bogu, ki je dosegljivo vsem ljudem, ne glede na prostor in čas, v katerem živijo. To znanje prihaja iz treh virov. Prvič, splošno razodetje prihaja skozi naravo oziroma skozi to, kar je Bog ustvaril. Psalm 19,1 pravi: «Nebesa pripovedujejo o Božji slavi, nebesni svod sporoča o delu njegovih rok.« Bog komunicira po svojem stvarstvu. Pavel piše: »Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost. Zato so ti ljudje neopravičljivi« (Rimljanom 1,20). Del Božje narave je lahko »jasno viden« v njegovem delu. To je jasna komunikacija, zaradi katere »ni nihče brez izgovora.« Vsak lahko vidi, da se Bog do neke mere razodeva po stvarstvu. Drugič, splošno razodetje prihaja po človeku, ki nosi Božjo podobo in se na njem odraža Božji um. Pavel v vrstici pred izjavo, da lahko Boga spoznamo po naravi, napiše, da »jim je to, kar je mogoče spoznati o Bogu, očitno; sam Bog jim je namreč to razodel« (Rimljanom 1,19). Bog je v srce vsakega človeka položil očiten notranji čut za njegov obstoj. Prav tako imajo vsi ljudje občutek za večno. Pridigar 3,11 pravi: »V človeško srce je položil večnost.« To pomeni, da imamo vsi od Boga dan notranji čut, ki je več od tukaj in zdaj ter spada v področje večnega, v Božje področje. Kot uči Pavel, imajo vsi ljudje tudi od Boga dan čut za moralnost: »Kajti, kadar pogani, ki nimajo postave, po naravi izpolnjujejo to, kar veleva postava, so sami sebi postava, čeprav so brez postave. Ti dokazujejo, da je delo postave zapisano v njihovih srcih: o tem pričuje tudi njihova vest in misli, ki se medsebojno obtožujejo ali pa zagovarjajo«. (Rimljanom 2,14-15) Ta moralni čut je človekova vest, odsev Boga, ki je sam po sebi moralni standard. On je zapisal svoje zakone v naša srca. Tretjič, splošno razodetje prihaja po zgodovini oziroma po tem, kako Bog deluje v času in prostoru. To je imel v mislih Daniel, ko je rekel, da Bog »spreminja čase in dobe, odstavlja in postavlja kralje« (Daniel 2,21; poglejte tudi Job 12,23 in Apostolska dela 17,26). Zgodovina je rezultat Božjih načrtov in namenov. Naj se tega zavedamo ali ne, v vseh sedanjih dogodkih opazujemo njegovo delo. Torej, Bog se je na najmanj tri načine razodel vsem ljudem – po naravi, po človeku samem in po zgodovini. Vsak ve, da obstaja en resničen Bog in pozna tudi nekaj stvari o njem. Pavel pojasni, da zaradi tega znanja vsak nosi odgovornost za svojo vero (»brez izgovora«, Rimljanom 1,20), toda na žalost »s svojo krivičnostjo dušijo resnico« (Rimljanom 1,18). Posebno (specifično) razodetje Če je splošno razodetje dosegljivo vsem ljudem, je posebno ali specifično le za določene osebe ob določenem času in na določenem mestu. V zgodovini se je to pokazalo na različne načine. Prvič, Bog se razodeva po glasu, ki ga je mogoče fizično slišati. To srečamo v Prvi Mojzesovi knjigi 12,1: »Gospod je rekel Abramu …« Jasen primer je tudi, ko je Bog poklical Samuela (glejte 1. Samuelova 3), ki je naprej mislil, da ga kliče Eli. Drugič, Bog se razodeva po sanjah, kot se je zgodilo pri Jožefu (1. Mojzesova 37,5-11). Faraon je dvakrat sanjal stvari, ki so se povezovale med seboj in Bog je Jožefu omogočil, da je te sanje razložil (1. Mojzesova 41,1-37). Povedal mu je, da »je Bog faraonu naznanil, kaj hoče storiti« (v. 25). Tretjič, Bog se razodeva po videnjih. Tako se je na primer razodel Abrahamu (1. Mojzesova 15,1). Danielova knjiga opisuje štiri videnja, ki jih je Bog dal glede prihodnosti svetovnih vladarjev, glede kraljestev in glede svojega dela, s katerim bo ustanovil večno kraljestvo, ki bo nadomestilo vsa človeška. Četrtič, Bog se razodeva po svojih odposlancih, to je po angelih in prerokih. Hebrejska beseda prerok (nabi) pomeni »govorec« oziroma tisti, ki govori za Boga. Hebrejski in grški izraz za angela (malak in angelos) pomenita »tisti, ki nosi sporočilo«. Včasih so angeli spremljali videnja, ki jih je Bog dal prerokom (na primer Zaharija 1,9; 2,3). In petič, Bog se je na najbolj popoln način razodel po svojem sinu Jezusu Kristusu. To se je začelo dogajati že pred utelešenjem, torej preden je ta poleg svoje večne Božje narave trajno prevzel še človeško. Primer najdemo v Stari zavezi, ki pogosto omenja »Gospodovega angela«. V Sodnikih 6,11 vidimo, da je medtem, ko je mlatil žito, Gideona obiskal poseben »angel«. V istem odlomku je ta angel imenovan »Gospod« (v. 14), torej je jasno, da to ni Božji angel, ampak je Bog sam. Teologi večinoma verjamejo, da je to druga oseba Trojice, ki se na Zemlji pojavlja kot človek. Pri tem se uporablja beseda teofanija, prikazanje ali vidna manifestacija (grško phaino pomeni postati viden ali prikazati se) Boga (grško theos). Najvišje razodetje je postalo trajno, ko se je Jezus rodil. To pokaže apostol Janez, ko ga imenuje »Beseda« (logos) – »Beseda je bila Bog« (Janez 1,1) in »Beseda je postala meso in se naselila med nami« (v. 14). Kot posledica se je Bog »dal spoznati« (v. 18). Jezus Kristus je neprimerljiva Božja komunikacija. Boga lahko poznamo zato, ker je v osebi Jezusa Kristusa postal eden izmed nas. Za današnji čas je posebno razodetje zapisano v Svetem pismu. V evangelijih imamo pričevanje o Božjem glasu, sanjah, videnjih, prerokih, angelih in še veliko več. Sveto pismo, kaj pravi samo o sebi in kaj pomeni, bomo obravnavali v poglavjih tri do pet. RESNO DEJSTVO Če splošno razodetje zadostuje za to, da so vsi ljudje krivi, ker so se obrnili proč od Boga (Rimljanom 1,18-20), pa ni dovolj za odrešenje kogarkoli. Samo posebno razodetje – Jezus Kristus in evangelij – sta dovolj za odrešitev (Rimljanom 10,13-17). 3 Kako vemo, da je Sveto pismo Božja beseda? V drugem poglavju smo videli, da je posebno razodetje zapisano v Svetem pismu. To je glavni (čeprav ne edini) vir tega, kar vemo o Bogu in različnih teoloških stvareh. Torej je primerno, da razumemo, kaj Sveto pismo trdi samo o sebi in kaj iz tega sledi. Kristjani verjamemo, da je Sveto pismo Božja beseda, toda zakaj? Eden od glavnih razlogov, zakaj to vemo, je, da samo o sebi tako pravi. Ali je trditev neveljavna, če Pismo tako pravi samo zase? Ni nujno in veliko dokazov govori v prid Svetemu pismu. Obstajajo izven svetopisemski dokazi, da je Pismo Božja beseda. Na primer prerokbe, ki so opisane, so se res zgodile. Rojstvo Mesije je bilo napovedano v Betlehemu (Mihej 5,2) in Jezusovo rojstvo je izpolnilo to prerokbo. Izaija je omenjal ime perzijskega kralja Kira več kot 150 let preden je kraljeval (Izaija 44,28; 45,1). Enajsto poglavje v Danielu je neverjetno podrobna napoved grških kraljev, ki so vladali v času Stare in Nove zaveze. Kdo dovolj dobro pozna prihodnost, da bi jo lahko napovedal še preden se zgodi? Edino Bog. Arheološka odkritja prav tako potrjujejo svetopisemsko trditev. Nekateri kritiki so bili prepričani, da babilonski kralj Belšacar (Daniel 5) ni nikoli obstajal, toda arheologija je potrdila, da je res živel. Mnogo takšnih zunanjih dokazov kaže, da je Sveto pismo v resnici to, kar pravi, da je. Navdihnjenost Najosnovnejša stvar, ki jo Sveto pismo pravi o sebi in ki je tudi temelj krščanskega verovanja, je »navdihnjenost«. Prvi stavek v 2. Timoteju 3,16 pravi, da »je vse Pismo navdihnjeno od Boga«. Grška beseda, ki je uporabljena le na tem mestu v Novi zavezi, pomeni »dahnjeno od Boga«, kar je verjetno bila Pavlova namera, da razumemo o naravi Pisma. Prva posledica tega je, da ima Sveto pismo svoj začetek v Bogu, kar drži tudi za vse ostalo Božje razodetje. On sam je najpopolnejši vir vsega, kar piše v tej knjigi. Druga posledica pa izhaja iz slike o »dahnjenju« oziroma govorjenju ali komuniciranju. Sveto pismo ima svoj vir v Bogu in to je rezultat njegove pripravljenosti, da komunicira z ljudmi. Naslednje pomembno besedilo, ki govori o navdihnjenosti, je 1. Petrovo 1,20-21. To opisuje proces, po katerem je Bog posredoval svojo besedo. V dvajseti vrstici pravi: »Predvsem pa vedite tole: nobena prerokba v Pismu ni stvar zasebne razlage.« Grška beseda za razlago se v celem Svetem pismu uporablja samo tukaj in jo je težko prevesti. Ko preberemo naslednjo vrstico, vidimo, kaj je Peter hotel povedati: »Nikoli namreč nobena prerokba ni prišla po človeški volji.« Pisec tukaj govori o izvoru Pisma in v dvajseti vrstici izloči preroke – človeški avtorji Svetega pisma niso bili temeljni vir. V enaindvajseti vrstici pojasni, zakaj: »Nikoli namreč nobena prerokba ni prišla po človeški volji, ampak so ljudje, nošeni od Svetega Duha, govorili v imenu Boga.« Prvi stavek ponavlja, da Sveto pismo ni nastalo, ker bi se ljudje odločili, da ga bodo napisali. Še enkrat naj povem, razumeti moramo, da Sveto pismo izhaja iz tega, da se je Bog, ki je vir te knjige, odločil, da se bo razodel, odločil se je komunicirati. To je storil po posredovanju Svetega Duha, Božjega avtorja Pisma, ki je pisce navdihnil, da so napisali, kar so. Glede na ta besedila, ki se ukvarjajo z naravo Pisem, lahko krščanski nauk o navdihnjenosti Svetega pisma povzamemo nekako takole: Bog je želel komunicirati z nami in to je storil po Svetem Duhu, ki je navdihnil pisce. Iz tega sledi, da je tisto, kar so oni zapisali, v vsakem pogledu Božja beseda. Doktrina o navdihnjenosti torej poudarja, da je Bog glavni avtor, vendar kot avtorje priznava tudi ljudi, ki so pisali, kar se imenuje dvojno avtorstvo. Sveto pismo je v prvi vrsti Božja beseda, ki pa so jo zapisali različni ljudje. Teorije o navdihnjenosti Skozi stoletja po tem, ko je bila Nova zaveza končana in dodana Stari zavezi, so se razvila različna verovanja glede navdihnjenosti Svetega pisma, ki se vsa do določene stopnje razlikujejo od tega, kar le-to samo pravi. Govorimo o tako imenovanih »pomanjkljivih idejah o navdihnjenosti«. Teorija besednega nareka ali mehanska navdihnjenost uči, da je Bog do besede natančno narekoval vse zapisano, avtorji so samo napisali, kar so slišali. V tem je tudi nekaj resnice, kot na primer pri Mojzesu, ki je zapisal postavo, kot mu je zapovedal Bog. Toda če bi narekoval celotno Sveto pismo, bi v njem videli samo en slog pisanja, vendar ne opazimo tega, ampak ima vsak pisec svoj slog. Apostola Janez in Pavel se na primer slogovno zelo razlikujeta, kar je opazno tako po besedišču kot po načinu podajanja vsebine. Torej večina Svetega pisma ne ustreza nauku o Božjem narekovanju, ampak vidimo, da je Bog deloval preko piščevega razuma, izkušenj in načina izražanja, da je le-ta napisal tisto, kar je bila Božja volja. Kako je to delovalo, je skrivnost, tudi če vemo, da so bile besede, ki so jih avtorji izbrali, ravno tiste, katere je hotel Bog. Teorija dinamične navdihnjenosti pravi, da so ideje in koncepti v Svetem pismu navdihnjeni od Boga, posamezne besede, ki to izražajo, pa niso navdihnjene. Ali drugače, Bog je poskrbel, da so avtorji posredovali njegove ideje, vendar jim je dal popolno svobodo, da so jih izrazili s kakršnimi besedami so sami želeli. Tudi tukaj je nekaj resnice. Ideje in koncepti v Pismih so nedvomno navdihnjeni, toda Sveto pismo (na primer Jeremija 23,30; 26,12-15) trdi, da so bile originalne besede, ki so jih pisci uporabili, tiste, ki jih je hotel Bog. Teorija človeške intuicije pa trdi, da Sveto pismo ni Božja beseda, ampak le književni fenomen, ki odseva človeško intuicijo in daje vpogled v človekovo stanje. Ta pogled je privlačen zato, ker se v slovenščini pogosto uporabljajo besede navdihnjen in navdihujoč. Običajno je slišati ljudi, ki pravijo, kako »navdihujoča« je bila pastorjeva pridiga, ali kako »navdihnjena« je bila pesnica, ko je pisala določeno pesem in Bachova skladba je tudi tako »navdihujoča«. Takšni komentarji običajno pomenijo, da so pastor, pesnica in skladatelj ustvarili izjemno, pomenljivo in odlično človeško literarno ali umetniško delo. Takšno razumevanje Svetega pisma je ponavadi značilno za bolj liberalne krščanske poglede. Očitna težava pri tem pa je, da izključuje nadnaravno razsežnost Svetega pisma in nasprotuje temu, kar pravi samo o sebi. Še enkrat, v 2. Timoteju 3,16 odkrito pravi, da je svetopisemsko »pisanje« (književni pomen grške besede, ki se prevaja kot Pismo) navdihnjeno, ne pa sami avtorji. Zaradi teh odstopanj od pravega razumevanja navdihnjenosti skozi zgodovino se evangelijski teologi zdaj nagibajo k teoriji o besedni in splošni navdihnjenosti Pisma. Besedna pojasnjuje, da niso od Boga le ideje, ampak tudi posamezne besede (hebrejske in grške). Splošna pa pomeni, da niso od Boga samo nekatere, ampak vse besede. ZANIMIVO DEJSTVO Uvodne besede Pete Mojzesove knjige vsebujejo zanimivo vzajemnost, ki kaže dvojno avtorstvo Svetega pisma: »To so besede, ki jih je Mojzes govoril vsemu Izraelu ... Mojzes je govoril Izraelovim sinovom vse, kar mu je bil Gospod zanje zapovedal ... Gospod, naš Bog, nam je govoril na Horebu ...« (5. Mojzesova 1,1-6). V Peti Mojzesovi knjigi so lepo vidne Mojzesove besede, ki pa so v prvi vrsti besede Boga. 4 Kaj so posledice tega, da je Sveto pismo Božja beseda? Če je Sveto pismo res Božja beseda, potem moramo upoštevati nekaj zelo pomembnih posledic tega in nekatere od teh nam Pismo že samo predstavi. Tukaj jih je par. Sveto pismo je resnično Ker je Bog vedno resničen in nezmotljiv glede vsega, kar reče (2. Samuelova 7,28; Titu 1,2; Hebrejcem 6,18), je tudi njegova beseda resnična in nezmotljiva glede vsega, kar trdi (Psalm 12,6; Pregovori 30,5). Jezus je rekel Očetu: »Tvoja Beseda je resnica« (Janez 17,17). Ne pravi samo, da je Božja beseda resnična, ampak jo izenači z najvišjo Resnico. V teološkem smislu to pomeni, da je Sveto pismo nezmotljivo, to je brez napake. Jezusovo razumevanje tega lahko vidimo v desetem poglavju Janezovega evangelija. Ko je pričeval za svojo božanskost in rekel: «Jaz in Oče sva eno« (v. 30), so Judje pobrali kamne, da bi ga usmrtili zaradi bogokletja. Potem je Jezus rekel: »Ali ni zapisano v vaši postavi: Jaz sem rekel: bogovi ste. Če je imenoval bogove tiste, ki se jim je zgodila Božja beseda – in Pismo se ne more razvezati – boste mar vi istemu, ki ga je Oče posvetil in poslal na svet, očitali bogokletje, ker sem rekel: ‘Božji sin sem.’« (Janez 10,34-36) Jezus je rekel, da se »Pismo ne more razvezati« to pomeni, da se ne more izkazati za napačno na kakršenkoli način. Svojo trditev podpre na osnovi ene same besede – bogovi (elohim), ki jo najdemo v Psalmu 82,6.1 S svojim življenjem je stavil na »nerazvezljivost« ene besede iz ene vrstice hebrejske Božje besede! Če je samo ena beseda v Pismu toliko vredna, koliko je vredno šele celotno Pismo. Ta pogled so znova poudarili zgodnji krščanski misleci. Na primer, Avguštin je zapisal: »Trdno verjamem, da zaradi avtorja ni mogoče najti nobene napake v nobeni knjigi.« Martin Luther se je s tem strinjal in dodal: »Pismo se ni nikoli motilo« in »Pismo se ne more motiti«.2 Sveto pismo je vredno zaupanja Ker je Bog zvest in mu lahko verjamemo glede vsega, kar reče (Pregovori 23,19; 1. Korinčanom 1,9; 1. Tesaloničanom 5,24), lahko verjamemo tudi Svetemu pismu, ki je Božja beseda (2. Samuel 7,28). Teološki izraz za to je, da je Sveto pismo nezmotljivo, kar pomeni naslednje: Ker je Sveto pismo po svoji vsebini brez napake, ne bo nikoli podalo napačnega sporočila, niti ne bo nihče, ki ga bere, zaveden, da bi verjel nekaj, česar ni vredno verjeti. Jezus je to povedal s presenetljivo izjavo: »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel. Resnično povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali črtica postave, dokler se vse ne zgodi.« (Matej 5,17-18) Ko je rekel »postavo in preroke«, je Jezus mislil na Pisma, ki so bila napisana do takrat in ki jih danes poznamo kot Staro zavezo. Torej se je zavzemal za to, da se niti najmanjša črka ali črtica, ki jo naredi pisalo, ne bi izgubila. »Najmanjša črka« je v Jezusovem jeziku yod ali Y. Ta črka izgleda kot opuščaj (‘) in se piše na koncu besede s hitrim gibom zapestja. »Najmanjša črtica« v hebrejščini ločuje eno črko od druge. Če na primer začnemo s črko P in ji dodamo črtico, dobimo črko R. Če začnemo s črko I in ji dodamo črtico, dobimo iz tega T. Jezus pravi, da bo Bog do konca časov varoval in ohranjal svojo besedo do zadnje črke, do zadnje črtice vsake črke. Tega ne bi storil, če ne bi bilo vse zapisano resnično in zaupanja vredno (Matej 24,35). Nekateri evangelijski teologi raje govorijo o Svetem pismu kot o nezmotljivem, ne pa, da je brez napak. Mislijo, da čeprav je Pismo resnično in zaupanja vredno glede vere in načina življenja – torej, kaj naj kristjani verujejo, da bodo odrešeni in kako naj živijo – ima lahko nekaj napak glede zgodovinskih, geografskih in znanstvenih dejstev.3 Ta pogled se imenuje tudi »omejena nezmotljivost« oziroma nezmotljivost le glede vere in načina življenja. Mednarodni odbor za nezmotljivost Svetega pisma (angleška kratica ICBI) je bil ustanovljen leta 1977 z namenom braniti tradicionalno prepričanje o popolni nezmotljivosti Svetega pisma. V »Čikaški izjavi o nezmotljivosti Svetega pisma«4 so na teorijo o omejeni nezmotljivosti odgovorili takole: Potrjujemo, da je Sveto pismo, ki je navdihnjeno od Boga, nezmotljivo in nas ne zavaja glede ničesar, kar v njem piše. Zanikamo možnost, da je Sveto pismo hkrati nezmotljivo in z napakami. Nezmotljivost in dejstvo, da je brez napak lahko med seboj razlikujemo, ne moremo pa ju ločiti. Članek XI Zanikamo, da sta nezmotljivost Svetega pisma in dejstvo, da je brez napak, omejena na področje duhovnosti, vere ali odrešenja, ampak to vključuje tudi zgodovinska in znanstvena dejstva. Članek XII Logično je, da sta nezmotljivost in odsotnost napak obe enako resnični. Zgodovina kaže, da če bi Pismo vsebovalo tudi najmanjše napake, bi postopoma nastalo še več tako imenovanih »napak«, celo na področju vere in načina življenja. Sveto pismo je enotno Ker Sveto pismo prihaja iz enega vira in iz enega razuma (Božjega), odseva popolno usklajenost misli. Ne vsebuje nobenih protislovij, ker tudi v Božjem umu ni protislovij. En vsebinski del nikoli ne nasprotuje drugim, ampak se svetopisemsko besedilo vedno strinja in dopolnjuje med seboj kot celota. Luther je s svojo značilno neposrednostjo zapisal: »Nemogoče je, da bi Sveto pismo nasprotovalo samo sebi, razen, če se tako zdi nerazumnim in trmastim hinavcem.«5 Res je, da se včasih zdi, da Pismo nasprotuje samo sebi, toda Avguštin je modro dejal: »Vedno, ko se v tej knjigi srečam s čimerkoli, kar izgleda kot nasprotovanje resnici, to pripišem svojemu napačnemu razumevanju odlomka.« ZABAVNO DEJSTVO V šali rečem, da je z »omejeno nezmotljivostjo« enako kot z »delno vsevednostjo«; vem čisto vse, razen tistega, kar ne vem. »Omejena nezmotljivost« pravi, da v Svetem pismu razen nekaterih napak ni nobene napake. 5 Kaj so še druge posledice tega, da je Sveto pismo Božja beseda? Videli smo že, da je Sveto pismo navdihnjeno, torej je resnična Božja beseda. Iz tega pa sledi še nekaj drugih resnic in ena od teh je, da je Sveto pismo brez napak. Bog ne dela napak in tudi njegova beseda jih ne vsebuje. Druga resnica je, da je Sveto pismo nezmotljivo. V njem ni napak, torej se ne bo nikoli motilo glede tega, kar uči in nikoli ne bo nikogar, ki bo to bral, spravilo na napačno pot. To vključuje tudi enotnost Pisma. V njem ni nasprotujočih si trditev, kot tega ni v Božjem umu. Tu pa je še nekaj pomembnejših posledic. Sveto pismo ima avtoriteto Ker je Bog naša končna avtoriteta, je Sveto pismo zapis te avtoritete. Ker prihaja od Boga in ker je Božja avtoriteta najvišja, je tudi avtoriteta Svetega pisma večja kot avtoriteta kateregakoli človeka (pastorja, duhovnika, škofa, kralja, predsednika, premieja), katerekoli institucije (cerkve, denominacije, odbora, senata, parlamenta, sodišča) ali dokumenta (veroizpovedi, katekizma, spovedi, izjav o doktrinah ali prava). Sveto pismo si zasluži, da mu verjamemo in smo mu poslušni, kajti neposlušnost ali nezaupanje tej knjigi pomeni neposlušnost in nezaupanje Bogu. Zato v hebrejskih Pismih beremo, da so preroki stalno opozarjali Izraelce, naj ubogajo Božjo postavo. Na koncu Stare zaveze je Bog rekel po preroku Malahiji: »Spominjajte se postave mojega služabnika Mojzesa, ki sem mu na Horebu zapovedal zakone in odloke za ves Izrael« (Malahija 3,22). Enako je mislil Pavel, ko je napisal: »Kar vam pišem, je Božje naročilo.« Tudi Janez je izpostavil isto resnico, ko se je spopadal z grožnjo lažnega nauka: »Mi pa smo od Boga in vsak, kdor pozna Boga, nas posluša. Kdor pa ni od Boga, nas ne posluša« (1. Janez 4,6). Čikaška izjava ICBI-ja pa je razložila na sledeč način: Potrjejemo, da mora biti Sveto pismo sprejeto kot avtoritativna Božja beseda. Zanikamo, da Pisma prejemajo avtoriteto od Cerkve, tradicije ali od kateregakoli drugega človeškega vira. (Članek I) Potrjejemo, da je Sveto pismo najvišja zapisana norma, preko katere Bog usmerja vest in da ji je cerkvena avtoriteta podrejena. Zanikamo, da imajo od Cerkve postavljena verovanja enakovredno ali večjo avtoriteto, kot jo ima Sveto pismo. (Članek II) Odločil sem se, da bom o avtoriteti Svetega pismo razpravljal malo pozneje, saj je le-ta logična posledica razodetosti, navdihnjenosti in nezmotljivosti. Vendar se je ICBI ukvarjal s tem vprašanjem že na začetku svojih izjav, ker je zelo pomembno. To pomembnost potrjujem tudi sam, še posebej, ker se okrog nas pojavlja vse več »glasov avtoritete«, ki učijo, kaj je sprejemljivo in kaj ne, kaj je prav in kaj narobe, kaj je dobro in kaj je slabo. Kristjani smo podrejeni absolutni avtoriteti Božje besede, ki ji z veseljem in prostovoljno zaupamo ter smo ji poslušni v vsem, kar zapoveduje, tudi če se razlikuje od naše kulture. To ni lahko, vendar je nujno, če hočemo najprej ugajati Bogu in častiti njegovo besedo. Sveto pismo je zadostno Kar imamo v Svetem pismu – v Stari in Novi zavezi – je to, kar je Bog hotel, da imamo. Ne pričakujemo nobenega razodetja več, ker Sveto pismo zadostuje v smislu, da vsebuje vse, kar potrebujemo, da bili opravičeni pred Bogom in bi živeli na način, ki mu ugaja. To je držalo na vsaki stopnji, ko je Bog postopoma razodeval svojo besedo. Pavel je pisal Timoteju: »Že od otroštva poznaš Sveto pismo in ti more po veri v Jezusa Kristusa dati modrost, ki pelje v rešitev« (2. Timotej 3,15). Sveto pismo, ki ga je imel Pavel v mislih, je Stara zaveza. Čeprav Nove zaveze še ni bilo, je takrat zadostovala Stara. Besedilo, ki sledi, pa smo že omenili pri nauku o navdihnjenosti: »Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljšanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo«. (2. Timotej 3,16-17) Še enkrat, »Pismo« se tehnično nanaša na Staro zavezo, ampak Pavel doda, da je vernik po njej ustrezno pripravljen za vsako dobro delo. To pomeni, da imamo v Svetem pismu (zdaj v obeh zavezah) vse, kar moramo vedeti, da bi bili to, kar Bog želi in bi živeli po njegovi volji. Seveda pa ne moremo reči, da ima odgovor na vsako naše vprašanje. Odgovarja na tista vprašanja, za katera Bog želi, da poznamo odgovor. Razen tega ostanejo naši odgovori na ostala vprašanja negotovi. Opogumiti nas mora zagotovilo, da je na vsa vprašanja, ki so za Boga pomembna, mogoče odgovoriti na osnovi njegove besede. Zato moramo te odgovore iskati v zavedanju, da jih bomo v Svetem pismu našli. Sveto pismo je jasno Ne samo, da Sveto pismo zadostuje, da vemo, kaj naj verujemo in kako naj živimo, je tudi razumljivo za povprečnega bralca. Ustrezen izraz je transparentnost (jasnost, razumljivost). Psalm 19,8 pravi: »Gospodovo pričevanje je zanesljivo, nevednega dela modrega.« Psalm 119,130 pa pravi:« Razkritje tvojih besed razsvetljuje, nevednim daje razumnost.« Spodbudno je vedeti, da za razumevanje Svetega pisma ni potrebno učenje hebrejščine, grščine in teologije. Seveda pa ni vse v Pismu lahko razumljivo, saj so stvari o Bogu globoke in jih ni mogoče povsem doumeti. Nekaj moramo intenzivno preučevati in kar globoko vrtati, da bi bolje razumeli. Prav tako jasnost Svetega pisma ne podcenjuje potrebe po pastorjih in profesorjih (rad imam svoje delo!), pomeni le, da ljudem ni treba biti popolnoma odvisni od njihovih razlag, da bi lahko razumeli. S ponižno podrejenostjo Bogu, s pomočjo Svetega Duha (Janez 14,26; 1. Korinčanom 2,9-14) in z resno željo poznati resnico, bralec lahko in mora razumeti, kaj želi Bog, da ve, veruje in uboga. ŠE VEČ DEJSTEV Lahko bi povedali več o tem, kako je bilo 66 knjig Svetega pisma izbranih (kanoniziranih), kako so se prepisovale in prenašale naprej ter kako so postale dostopne tistim, ki so znali hebrejsko in grško. Ti dejavniki povečujejo zaupanje, ki ga moramo imeti v Sveto pismo, tudi v slovenski prevod. 6 Zakaj je Bog edinstven? Teologija, ki se posebej osredotoča na samega Boga – kdo on je in kaj je storil – je poznana kot čista teologija. To je res najpomembnejša teološka tema, saj če ne poznate Boga na ustrezen način, tudi ostalo teologijo narobe razumete. Vse izvira iz Božjega značaja in dela, tudi to, kar smo si že pogledali: Božja beseda. Bog je neskončno bitje, zato ga ne moremo popolno in dokončno doumeti. V tem smislu je »nedoumljiv«, vendar pa se je razodel predvsem po svojem sinu Jezusu Kristusu in je zato do neke mere doumljiv (Janez 14,7; 1. Janez 5,20). Potemtakem je naš cilj, da bi si želeli spoznavati našega neverjetnega Boga in bi znanje o njem poglabljali vse življenje. Vendar moramo razlikovati med znanjem o Bogu in med tem, kaj pomeni poznati ga. Znanje o Bogu so teoretična dejstva, osebno poznavanje pa vključuje odnos. Hrepeneli naj bi po tako intimnem odnosu z njim, da bomo želeli iti preko golih dejstev. To pomeni, da moramo vzeti v obzir prenos in uporabo tega, kar vemo o Bogu. Če je Bog takšen, kaj potem to pomeni? Kako potem stojijo stvari? V nadaljevanju bomo poskušali pogledati delček tega, vendar bo to le dotikanje površja. Lahko bi pričeli z argumenti o obstoju Boga, toda Sveto pismo ne prične s tem. Svetopisemski avtorji so preprosto domnevali, da Bog obstaja in gradili na tem (1. Mojzesova 1,1), zato bomo to naredili tudi mi. Argumenti za obstoj Boga spadajo bolj na področje filozofije ali filozofske veje teologije. Pri preučevanju Božje narave ponavadi opazujemo njegove lastnosti ali karakteristike, to je tisto, kar je Bog razkril o sebi. Ponavadi jih delimo v dve kategoriji. Božje neprimerljive lastnosti so tiste, ki jih ima le on in ga dela edinstvenega. Božje primerljive lastnosti pa so tiste, ki jih do neke mere deli s človeškimi bitji.6 Tukaj in v sedmem poglavju bomo pogledali nekaj neprimerljivih Božjih lastnosti, v osmem poglavju pa nekaj primerljivih lastnosti. Nekatere neprimerljive lastnosti Boga Dobro je začeti pri duhovnosti Boga. Zdi se, da je to najbližje temu, ko poskušamo »definirati« naravo Boga. Jezus je rekel: »Bog je duh in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici« (Janez 4,24). To pomeni, da je on nematerialen ali breztelesen – nima fizičnega, snovnega telesa. Druga zapoved je povezana s tem dejstvom: »Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo« (2. Mojzesova 20,4). Poskus, da bi predstavili edinega, resničnega Boga v materialni obliki, je nemogoč. Božja duhovna narava pomeni tudi, da je neviden – človeško oko ga ne more videti (1. Timotej 1,17; 6,15-16). En prikaz Božje duhovnosti izhaja iz Jezusove izjave: Ker je »Bog duh«, ga moramo častiti »v duhu in resnici« (Janez 4,24). To pomeni, da Boga ne smemo poskušati privleči v naše fizično področje, kot da bi ga lahko postavili na nek kraj – bodisi v katedralo, cerkev, kapelico ali kam drugam. Ampak moramo mi vstopiti v njegovo področje – v duhovno sfero – in to lahko storimo kjerkoli in kadarkoli. Drugi prikaz je, da je Božje področje prvobitno in središčno, in naše prednostne stvari v življenju bi morale to odsevati. To je imel v mislih Jezus, ko je rekel: »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost [duhovne stvari] in vse to [materialne stvari] vam bo navrženo« (Matej 6,33). Še en pomemben prikaz Božje duhovnosti, božanska lastnost, je njegova popolna enotnost ali enostavnost. To pomeni, da Bog nima dela, ki bi se lahko ločil. Bogu se ne more nič dodati in nič odvzeti. Ko preučujemo njegove lastnosti, ne smemo o njih razmišljati kot o »delih«, v smislu, da če damo skupaj vse njegove lastnosti, potem dobimo Boga. Ampak moramo o njegovih lastnostih razmišljati kot o različnih pogledih ali opisih njegove popolne enotnosti. Božja suverenost pomeni, da on absolutno in povsem vlada nad svojim stvarstvom in ga nadzoruje. Sveto pismo za opis tega pogosto rabi izraze vladavina, oblast in poglavarstvo. Preberite molitev kralja Davida v Prvi Kroniški knjigi 29,10-16, kjer pronica iz besedila koncept suverenosti, čeprav pisec ne uporabi te besede. Zaradi Božje suverenosti je Pavel lahko rekel, da Bog »vse uresničuje po sklepu svoje volje« (Efežanom 1,11). Kar Bog želi storiti, tudi stori (poglejte Psalm 115,3). Ker je Bog, ni toleranten do vtikanja v svojo suverenost. Pred njim moramo biti vedno ponižni in se mu voljno podrediti. Zgodba o kralju Nebukadnezarju, zapisana v Danielovi knjigi 4, je ilustracija tega (še posebej vrstice 25 in 34-37). Še en prikaz je, da lahko brezpogojno zaupamo v Božje delovanje. On ima celoten nadzor nad vsemi okoliščinami v naših življenjih, tudi nad tistimi, ki se zdijo povsem izven nadzora. Prikaz Božje suverenosti in še ena lastnost je samozadostnost ali neodvisnost (Apostolska dela 17,24-25). Bog ne potrebuje ničesar izven sebe; on od nikogar ali ničesar ni odvisen za karkoli. V nasprotju je celotno stvarstvo povsem odvisno od njega. Božja vsemogočnost pomeni, da je on zmožen storiti karkoli želi; ni omejen z ničemer izven sebe – on ima vso moč. To ne pomeni, da Bog lahko stori karkoli – ne more storiti ničesar, kar bi bilo v nasprotju z njegovo naravo. Na primer, ne more grešiti ali povzročiti, da bi nehal obstajati. Pomeni pa, da lahko stori karkoli, kar je v skladu z njegovo naravo in voljo. Zato lahko Bog preprosto reče: »Naj bo ...« in kar prej ni obstajalo, pride v obstoj (Psalm 33,6-9). Na ta način je lahko storil, da je Abrahamova žena Sara spočela pri 89 letih (1. Mojzesova 18,10-14) in je Marija spočela brez prisotnosti moškega (Luka 1,26-38). In zato lahko odreši grešnike (Matej 19,23-26). Navsezadnje je evangelij »Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje« (Rimljanom 1,16). To nam zagotavlja, da bo Bog storil vse, kar je obljubil (Rimljanom 4,20-21). Zagotavlja nam tudi, da ko bomo potrebovali pomoč in moč, nam Bog to lahko preskrbi (Efežanom 1,18-20). Božja vseprisotnost pomeni, da je on prisoten vsepovsod (Psalm 139,7-10). Poleg vsemogočnosti in suverenosti je to čudovita tolažba za vse vernike (Psalm 139,10), kajti vedno znova, ko Božje ljudstvo potrebuje tolažbo in spodbudo, on pravi: »Jaz sem s teboj« (2. Mojzesova 3,11-12; 5. Mojzesova 31,7-8; Jozue 1,9; Hebrejcem 13,5-6). Po drugi strani pa je Božja vseprisotnost tudi v svarilo: Tisti, ki vztrajajo v grehu, se ne morejo skriti pred njim; prav tako ne morejo skriti svojih hudobnih dejanj (Psalm 139,11-12). DEJSTVO? Na začetku vsakega semestra svojim študentom z veseljem rečem, da predavanje iz teologije ni le za en semester, ampak za vso večnost. Tukaj je moj dokaz: Vprašanje – Koliko časa je potrebno, da dojamemo nekaj, kar je neskončno, kot recimo Bog? Odgovor – Neskončno število dni, torej vso večnost. Mislim, da bomo vsak dan večnosti spoznali nekaj novega in čudovitega o Bogu. Komaj čakam! 7 Zakaj je Bog še edinstven? Poleg tega, da je vsemogočen in vsepovsod prisoten, je Bog tudi vseveden. Iz tega izhaja beseda vsevednost, ki pomeni, da ima večno in popolno znanje o vseh stvareh (Psalm 139,1-6; Izaija 40,12-14; 1. Janez 3,2). Ničesar novega se ne more naučiti, ker že od nekdaj ve vse in pozna tudi stvari, ki bi se lahko zgodile, pa se niso. To je na zanimiv način prikazano v Prvi Samuelovi knjigi 23,10-13, ko Bog pove Davidu, kaj bi se zgodilo, če bi kralj Savel prišel na določen kraj in bi tam poiskal Davida, vendar se to ni nikoli zgodilo. Bog ve, kaj bi bilo, če …(bi se poročili s tem in tem človekom!) Druga značilnost vsevednosti je, da Bog pozna preteklost, sedanjost in prihodnost. Pred kratkim so teologi razpravljali, koliko ve o prihodnosti. »Odprta teologija« je prepričana, da Bog ne pozna izključno vse prihodnosti – nekaj je »odprto« in neznano celo zanj. Ta pogled zagovarjajo arminianisti, ki pravijo, da če Bog pozna prihodnost, potem naše prihodnje odločitve niso svobodna izbira, to pa je v nasprotju s pomembnostjo človekove svobodne volje. Vendar večina arminianistov in kalvinistov verjame, da Božje popolno poznavanje prihodnosti ne nasprotuje človeški svobodi.7 Z vsevednostjo je povezana Božja modrost,8 ki pomeni, da ima Bog sposobnost, da za vse, kar dela po svojem načrtu, izbere najboljše cilje in jim doda najboljši možen pomen. Znanje je povezano z informacijami, modrost pa s tem, kako znanje uporabiti – modrost je praktična, ne le teoretična. Bog pozna vse stvari in ve, kako to znanje uporabiti na najboljši način. Najboljši in najvišji cilj, ki ga je Bog izbral, je poveličevanje njega samega (Pregovori 14,21-23; Izaija 48,11; Rimljanom 11,36; Filipljanom 2,10-11).9 Ta cilj se najlepše kaže v načinu, kako je ustvarjal: »Kako veliko je tvojih del, o Gospod! Vse si naredil z modrostjo« (Psalm 104,24, glejte tudi Pregovori 3,19). Druga pot, kako vidimo Božjo slavo, je, da je naredil odrešenje dosegljivo za vse. Potem, ko je razmišljal o bogastvu milosti v Jezusu Kristusu, ki vodi v opravičenje po veri in ki jo je ravnokar odkril (Rimljanom 3-11), je Pavel zapisal: »O globočina Božjega bogastva in modrosti in spoznanja … njemu slava na veke!« (Rimljanom 11,33,36; glejte tudi Efežanom 1,3-12). Če je Bog za najvišji cilj postavil poveličevanje sebe, mi tega ne moremo spremeniti. Tudi sami si moramo postaviti za cilj poveličevati Boga z dobrimi deli (Matej 5,16), da obrodimo sad (Janez 15,8) in z vsem, kar počnemo (1. Korinčanom 10,31). Če Bog pozna vse do popolnosti, vključno nas in naše potrebe, in je njegova modrost popolna (je suveren in vsemogočen), mu lahko popolnoma zaupamo, saj vedno stori, kar je za nas najboljše (Rimljanom 8,28). Naslednja neprimerljiva značilnost Boga je njegova nespremenljivost. On nikoli ne spremeni svojega bistva ali svoje narave. Jakob 1,17 pravi: »Vsak dober dar in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj, od Očeta luči, pri katerem ni spremembe ne sence menjave.« Hebrejcem 13,8 pravi, da je Jezus, Božji Sin »isti včeraj, danes in na veke« (glejte tudi Malahija 3,6). Prav to dela Boga edinstvenega. Vsi deli njegovega stvarstva se na nek način stalno spreminjajo – rastejo, propadajo, se širijo in krčijo, on sam pa ne izkusi nobene od teh sprememb. Vsaka sprememba v povezavi z Bogom se zgodi zunaj njega. Na primer, nad grešniki visi njegova jeza, ko se spreobrnejo pa so pod blagoslovom. Dober primer je v Jonovi knjigi glede mesta Ninive. V odnosu z Bogom lahko uživamo, česar nimamo v nobenem drugem odnosu; stabilnost in predvidljivost (z njegove strani). V vsakem drugem odnosu nismo nikoli zares prepričani, kaj se dogaja znotraj druge osebe, vsak odnos ima v sebi tudi nekaj tveganja in negotovosti, z Bogom pa ni tako. Vedno vemo, da nas ljubi (Rimljanom 8,38-39), da nam je odpustil (Kološanom 2,13) ter da je z nami, nas vodi in varuje. Nikoli nas ne bo zapustil (Matej 28,20). Še ena od značilnosti Boga je svetost. Je brezgrešen, moralno popoln in povsem ločen od greha (Job 34,10, Habakuk 1,12-13).10 Še več, on je absolutni standard moralne popolnosti. V Pismih pogosto reče: »Bodite sveti, ker sem jaz svet« (3. Mojzesova 11,44; 19,2; 1. Peter 1,15-16). Vsi Božji zakoni in navodila odsevajo njegovo sveto naravo in iz nje tudi izhajajo. Še vedno nismo prišli do osnovnega pomena Božje svetosti, ki je, da je Bog drugačen od vsega in vsakogar. Je edinstven, v čisto svoji kategoriji. V 2. Mojzesovi 15,11 je to izraženo z besedami: »Kdo je kakor ti, Gospod, med bogovi? Kdo je kakor ti, veličasten v svetosti?« Nihče. Podobno pravi v 1. Samuelovi 2,2: »Nihče ni svet kakor Gospod, zakaj nikogar ni razen tebe, ni je Skale, kakor je naš Bog.« To bi moralo na nas delovati tako, kot je na Izaija. Potem ko je imel Božje videnje in ko je slišal angele peti »Svet, svet, svet je Gospod nad vojskami« (Izaija 6,3), je bil ponižen, skesan in pripravljen služiti Bogu kakorkoli je zmogel. Razumevanje Božje svetosti bo drastično spremenilo življenje vsakega posameznika. ZANIMIVO DEJSTVO Koncept Božje slave je najbolje gledati ne le kot lastnost, ampak kot učinek vseh Božjih lastnosti, ko so razodete. John Piper pravi: »Božja slava je lepota njegove mnogotere popolnosti ... Lahko se nanaša na neskončno moralno odličnost njegovega značaja.« Preberite Mojzesov zapis, ko je prosil Boga, da mu pokaže svojo slavo. Bog je to storil, vendar je moral intenzivnost razodetja precej zmanjšati, da je Mojzes lahko preživel to enkratno življenjsko izkustvo (2. Mojzesova 22,18-34, 9). 8 Katere značilnosti so skupne Bogu in ljudem? Značilnosti, ki jih Bog deli z ljudmi – primerljive značilnosti – se ne odražajo enako kot pri njem. V Bogu so popolne, pri ljudeh pa ne, vendar ravno zaradi njih ljudje odsevamo Boga. Pravičnost Tesno povezana z Božjo svetostjo je pravičnost. Hebrejska in grška beseda, ki v Svetem pismu opisujeta to lastnost, se nanašata na pravičnost v smislu moralnosti. Če za nekoga rečemo, da je pravičen, pomeni, da ustreza moralnim standardom in da izpolnjuje zakone. V tem pomenu je Božja pravičnost v osnovi enaka moralnemu vidiku njegove svetosti (glejte sedmo poglavje). Bog popolnoma ustreza moralnim standardom, ki odsevajo njegovo naravo. Da je človek pravičen, rečemo tudi, kadar z drugimi ravna po moralnih standardih ali kadar deli pravico. To je delo sodnikov, za katere upamo, da so pravični. Bog od vseh, ki so sposobni moralne odgovornosti, zahteva, da ustrezajo njegovi popolni moralnosti in glede na to jih tudi sodi; nagrajuje pravičnost in kaznuje krivico. Bog, sodnik vesolja, vedno sodi pravično (1. Mojzesova 18,25; 5. Mojzesova 32; Psalm 51,6; Razodetje 16,5-7). Sled tega je v nas samih, saj imamo vsi notranji čut za pravično in krivično, vsi hrepenimo po pravičnosti. Celo majhni otroci pravijo »To ni pravično!« Nič nenavadnega ni, če Boga obtožujejo krivičnosti. Prerok Habakuk se je boril z Božjo pravičnostjo, ko je mislil, da je Bog spregledal grešnost svojega ljudstva, on pa mu je povedal, da bo izbral poganski narod, ki bo kaznoval njegove grešne ljudi (Habakuk 1,3-4, 12-13). Job pa je imel težave z Božjo pravičnostjo, ko je Bog dovolil, da je on, pravičen mož, tako neznosno trpel (Job 9,14-22). Večina od nas se tako počuti, kadar mislimo, da nekaj, kar Bog počne ali ne počne, ni pravično. Ob takih trenutkih se moramo zavedati, da je ne glede na to, kaj mislimo ali kako se počutimo, on pravičen. Ve namreč stvari, ki jih mi ne poznamo in ima modrost, ki je mi nimamo. Vedno mu moramo zaupati, sploh pa kadar se borimo. Ravno to je bistvo Habakuka (Habakuk 3,17-19) in Joba (Job 42,1-6). Vedeti moramo, da bo prišel dan, ko bo Bog izvršil popolno in večno pravico (Apostolska dela 17,31; 2. Tesaloničanom 1,5-8) in veselimo se, ko čakamo na to (Izaija 30,18). Prav tako se moramo zavedati, da nas kliče k pravičnosti. Vse ljudi moramo obravnavati enakovredno (Izaija 1,17; Amos 5,24; Mihej 6,8). Ljubezen Bog je ljubezen (1. Janez 4,8 in 16), torej tudi deluje iz ljubezni. Izhod iz Egipta je starozavezni simbol tega; zaradi ljubezni je Bog svoje ljudstvo rešil iz suženjstva (5. Mojzesova 7,7-8; Ozej 11,1). Križ pa je čudovit novozavezni simbol; zaradi ljubezni je poslal svojega sina, da je umrl za grešne ljudi (Janez 3,16; Rimljanom 5,8; Galačanom 2,20). Kaj pomeni ljubezen? Splošno sprejeta definicija je: Ljubezen vedno dela, kar je najboljše za ljubljeno stvar ali osebo, ne glede na ceno. Če nekoga zares ljubite, si boste želeli najboljše zanj in po svojih najboljših močeh boste tako tudi delali – tudi če oseba ne misli, da je to zanjo dobro ali celo, če ljubezen zahteva žrtev. Zaradi ljubezni je Bog poslal Jezusa Kristusa umret za naše grehe, da bi mi lahko imeli najboljše – njega samega! Za naše blagostanje je plačal najvišjo ceno. Mnogi od nas smo odraščali v grehu, pri tem pa govorili: »Vem, da me Jezus ljubi«. Božjo ljubezen lahko hitro vzamemo za samo po sebi umevno, vendar se je potrebno proti temu boriti. Pravzaprav moramo biti presunjeni ob misli, da je dal svojega edinega sina, ki je namesto nas prevzel nase Božjo jezo. Bog po pravici pričakuje, da ga ljubimo in smo mu poslušni zato, ker nas je on prvi ljubil (Janez 15,15; Rimljanom 5,8). Hoče, da ljubimo bližnje (Matej 22,39; Janez 13,34,35) tudi če moramo zanje umreti (1. Janez 3,16) in celo če so naši sovražniki (Luka 6,27-35). Milost in usmiljenje Božji ljubezni sta blizu milost in usmiljenje, ki sta pravzaprav dve plati iste medalje. Božje usmiljenje pomeni, da je Bog dober do trpečih, tudi če trpijo zaradi svojega greha. To v Svetem pismu kažejo besede kot so sočutje, potrpežljivost in dobrota (2. Mojzesova 34,6-7; Psalm 103,8-11; Luka 1,77-78; Filipljanom 2,27). Drug način, kako lahko opišemo Božjo milost je, da nam ne daje tega, kar si zaslužimo. Čeprav si zaslužimo trpljenje, ker smo grešniki, nam v svojem usmiljenju potrpežljivo, prijazno in sočutno pomaga. Jasno lahko vidimo, da se usmiljenje tesno povezuje z ljubeznijo. Božja milost se nanaša na njegovo dobroto do tistih, ki bi morali izkusiti obsodbo, torej nam daje, česar si ne zaslužimo. Kratka definicija je »blagoslov« ali »nezaslužena naklonjenost«. Ničesar, kar nam Bog daje, si nismo prislužili. Ker je milostljiv, nam izkazuje svojo dobroto (Rimljanom 3,24; Efežanom1,6-7; Tit 2,11). Zato tudi prejemamo odrešenje po Jezusu Kristusu popolnoma ločeno od tega, kar počnemo (Rimljanom 3,27-28; 11,6; Efežanom 2,8-9; Tit 3,5-7). Tako kot Božje ljubezni, ne smemo za samoumevno jemati niti milosti in usmiljenja, pokazani preko Jezusa Kristusa. Ko se zavemo, da smo grešniki, ki si zaslužijo kazen in da ne moremo sami storiti ničesar, da bi ugajali Bogu; da je on pravičen in nam ne dolguje ničesar ter bi nam moral dati, kar si zaslužimo – večno smrt – postane milost resnično neverjetna. Ne samo, da smo odrešeni po milosti, po njej tudi živimo v odrešenju in to z močjo Svetega Duha v nas. To je ena od tem, o katerih piše Pavel Galačanom, ki so, čeprav so vedeli, da so odrešeni po milosti, mislili, da je ostalo odvisno samo od njih (npr. Galačanom 3,1-6; 5,4; 16-18). Naše krščansko življenje je od začetka do konca povsem odvisno od Božje milosti. To pomeni, da moramo zato, ker nam Bog izkazuje milost in usmiljenje, tudi s soljudmi ravnati tako, kot on z nami. Skrbeti moramo za tiste, ki imajo različne potrebe in lajšati njihovo trpljenje. Obravnavati jih moramo bolje, kot si zaslužijo, tudi če so oni z nami slabo ravnali. ZANIMIVO DEJSTVO Še en vidik Božje ljubezni do pravičnosti je disciplina. Pisec Pisma Hebrejcem (12,5-6) citira Pregovore: »Moj sin, ne zaničuj Gospodove vzgoje in ne omaguj, kadar te kara. Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja, in tepe vsakega sina, ki ga sprejema«. To dela ljubezen. 9 Kaj pomeni, da je Bog troedini? Ena od stvari, zaradi katerih je krščanstvo edinstveno, je nauk o Trojici, ki je prisoten že od prvega stoletja dalje, torej so ga poznali že dolgo preden so ga v četrtem stoletju zapisali. Prvi verniki tega še niso poglobljeno razumeli in čeprav ni Trojica neposredno omenjena v nobeni svetopisemski vrstici, nekatera besedila neizogibno kažejo nanjo. Preprosto rečeno nauk o Trojici uči, da je Bog v svojem bistvu eden, ampak v treh osebah, vsaka od teh oseb pa ima popolno in večno Božjo naravo. Nasprotno temu bi bilo, če bi nauk učil, da je Bog hkrati eden in da so hkrati trije. Ne pravi tega, ampak, da je eden v svojem bistvu, obstaja pa v treh osebah. Nekateri mislijo, da Trojica ni več zanimiva, da je le neuporabno teološko čudo, vendar bomo videli, da je bistven del krščanske vere. Ta nauk ni nerazumski, le ni ga mogoče popolnoma razumeti in vključuje nekaj skrivnostnosti, toda to nas ne sme skrbeti, saj je Bog izven našega popolnega doumevanja. Pismo uči o Trojici Stara in Nova zaveza jasno pravita, da je le en resnični Bog. Judovstvo je znano po svojem strogem monoteizmu in v 5. Mozesovi 6,4 pravi: »Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini« (glejte tudi Psalm 86,8-10; Izaija 45,14; 46,9). Nova zaveza od tega ne odstopa. Na primer, »Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Jezus Kristus« (1. Timotej 2,5, glejte tudi 1. Korinčanom 8,4-6; Efežanom 4,6; Jakob 2,19). Glede Trojice je Stara zaveza manj jasna, vseeno pa vsebuje nekaj močnih namigov. Na primer, vidimo lahko uporabo besed v množini, kot v 1. Mojzesovi 1,26: »Bog je rekel: Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost« (glejte tudi 1. Mojzesova 3,22; 11,7; Izaija 6,8). Druga besedila, na primer Izaija 61,1 razlikujemo med Božjimi osebami: »Duh [Sveti Duh] Gospoda Boga [Očeta] je nad menoj [Božji Sin ali Mesija], ker me je Gospod mazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim« (glejte tudi Izaija 48,16; 63, 9-10). Božja Trojica je bolj jasno razodeta v Novi zavezi. Vsa besedila potrjujejo, da je Jezus Bog, in da sta Bog tudi Oče in Sveti Duh. Nekatera besedila omenjajo vse tri osebe skupaj, najbolj znano pa je: »Pojdite in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha« (Matej 28,19; glejte tudi 1. Korinčanom 13,14; Efežanom 4,4-6). Zanimivo je, da je beseda ime v ednini, čeprav so naštete vse tri osebe. Tudi nekaj dogodkov je, kjer so vsi tri osebe udeležene, na primer Jezusov krst, kjer Oče govori iz nebes in Jezusa imenuje za svojega Sina, Sveti Duh pa se nad njim spušča kot golob (Matej 3,16-17), in pri Jezusovi molitvi, ko Sin prosi Očeta, naj pošlje Duha (Janez 14,16-17). Zmote glede Trojice V svojem trudu, da bi pojasnili Božjo naravo, so se nekateri zmotili. Na primer, nekateri kristjani so verjeli, ali nekateri ljudje so obtožili kristjane, da verujejo v tri bogove. Ta napaka se imenuje triteizem. Toda Sveto pismo uči, da je le eden resnični Bog, ne trije. Drugi kristjani so verjeli, da je eden Bog in so zanikali tri osebe. Menili so, da se eden Bog razodeva na različne načine ob različnem času; enkrat je Oče, drugič je Sin in včasih Sveti Duh, ni pa vse naenkrat. Ta napaka, imenuje se modalizem, bi lahko razrešila skrivnost, vendar ne upošteva dogodkov, ko so bile vse tri osebe udeležene hkrati kot je opisano prej. Arianizem, še en poskus razrešitve vprašanja Trojice, je dobil ime po Ariju (250-336 po Kr.), ki je učil, da je Oče večni Bog, ki je ustvaril Sina, Sin pa je ustvaril Svetega Duha. Drugo ime za to je subordinalizem, ker uči, da je Sin nižji od Očeta, Duh pa nižji od Sina. Arianizem, ki potemtakem trdi, da Sin in Sveti Duh nista v polnosti Bog, je bil leta 325 označen za krivoverstvo. Pravoverna izjava nauka o Trojici Zaradi takšnih nesporazumov je zgodnja Cerkev v četrtem stoletju razvila tako imenovano nicejsko veroizpoved: Verujem v enega Boga, Očeta vsemogočnega, Stvarnika nebes in zemlje, vseh vidnih in nevidnih stvari. In v enega Gospoda Jezusa Kristusa, edinorojenega Sina Božjega, ki je iz Očeta rojen pred vsemi veki in je Bog od Boga, luč od luči, pravi Bog od pravega Boga, rojen, ne ustvarjen, enega bistva z Očetom in je po njem vse ustvarjeno … in v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja; ki izhaja iz Očeta in Sina, ki ga z Očetom in Sinom molimo in slavimo …11 Pomen troedinosti za nas Troedina narava Boga je zelo pomembna in morala bi imeti velik vpliv na naše življenje. Tukaj je nekaj predlogov. Prvič, pomemben je pravi način čaščenja. Bog se je razodel kot Trojica in ker ga morajo pravi častilci častiti v Duhu in resnici (Janez 4,23-24), ga ne moremo resnično častiti, če ne upoštevamo, kdo on je, tudi če ga ne dojemamo popolnoma. Drugič, na kocki je edina zadostna osnova za odrešenje vseh, ki verujejo. Za poplačilo vseh grehov, ki smo jih ljudje storili, je bila potrebna neskončna žrtev. Če je Jezus kaj manj kot popolni in večni Bog, potem bi mu njegove omejitve onemogočale odrešitev ljudi. Tretjič, na kocki je zdrav odnos z Očetom, s Sinom in Svetim Duhom. Če do neke mere ne sprejemamo polnosti Boga, kakor se je razodel, ne bomo mogli vzpostaviti pristnega odnosa z Bogom Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Četrtič, na kocki so še odnosi med verniki. Krščanski odnosi se morajo zgledovati po popolni enotnosti in ljubezni, ki obstaja med osebami Trojice. Jezus je molil: »Da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi ... da bi bili eno, kakor sva midva eno – jaz v njih in ti v meni« (Janez 17,21-23). Bog je ljubezen in ljubezen je večno aktivna med osebami Trojice, bila je aktivna že zdavnaj preden je Bog ustvaril druga bitja, da bi jih ljubil. To moramo odsevati v naši ljubezni drug do drugega (1. Janez 4,7-21), bodite »istih misli in iste ljubezni, ene duše in enega mišljenja« (Filipljanom 2,2). Nauk o Trojici je dragocena resnica, ki nas mora neprestano vleči k razmišljanju o neverjetnem Bogu. Je pa tudi praktična resnica, ki pa bi morala globoko vplivati na naše krščansko življenje. ZABAVNO DEJSTVO Tertulijan, latinsko govoreč teolog (160-225 po Kr.) je prvi, ki je uporabil izraz trinitas, ko je razpravljal o Božji naravi. Uporabil je tudi besedo persona, ki se nanaša na različnost znotraj Božjega bitja. Tertulijan je izumil 509 novih samostalnikov, 284 novih pridevnikov in 161 glagolov. Nauk zgodbe: če vam besede ne ustrezajo, si jih izmislite. 10 Ali je Bog res ustvaril vse? V zadnjih treh poglavjih smo se ukvarjali z osebo Boga; kdo on je. V tem in naslednjem pa se bomo osredotočili na njegovo delo – najprej na stvarjenje in potem na Božjo preskrbo. Bog je ustvaril vse – to dejstvo popolnoma prežema Pisma. Svetopisemski avtorji to znova in znova ponavljajo ter poudarjajo pomembnost te resnice. Videli bomo, kako lahko to vpliva na posameznikov pogled na svet. Kaj Sveto pismo uči o Božjem delu stvarjenja? Glavni opis je v prvem in drugem poglavju Prve Mojzesove knjige, in čeprav se glede razlage določenih podrobnosti mnenja razlikujejo – besedila ni enostavno do podrobnosti razumeti – so nekateri vidiki popolnoma jasni. Božja moč v stvarstvu Bog je pokazal svojo nepredstavljivo moč s tem, ko je z besedo vse priklical v bivanje. »Bog je rekel: Naj bo ...« (1. Mojzesova 1,3, 6, 9, 11, 14, 20, 24, 26; glejte tudi Psalm 33,6 in Hebrejcem 11,3). Govorjenje je izražanje misli ali v tem primeru volje. Bog bi lahko preprosto vse »primislil« v obstoj. Samo Bog je večen, vse ostalo je nastalo po njegovi volji (Izaija 44,24; Janez 1,3). To vključuje materialno in duhovno resničnost (na primer angele, Kološanom 1,16). Teološki izraz za takšno ustvarjanje, ki izhaja iz latinščine, je ex nihilo in pomeni »iz ničesar«. Bog ni uporabil že obstoječe snovi (kot to delamo mi), ampak je snov priklical v obstoj in jo oblikoval. To pomeni, da je on najvišja resničnost. Iz tega dejstva izhaja filozofija, poznana kot dualizem, ki navaja, da obstajata dve absolutni resničnosti; na primer duh in snov. Nič ni enakovredno ali vredno več kot Bog in le on je vreden slavljenja. To kaže tudi na njegovo neprimerljivo modrost (Psalm 104,24; Pregovori 3,19). Ustvarjal je na najboljši možen način, kar je lahko. Prva Mojzesova knjiga večkrat ponovi »Bog je videl, da je dobro« (1. Mojzesova 1,4, 10, 12, 18, 21, 25) in končno, »bilo je zelo dobro« (v. 31). Izmed neskončno različnih možnosti je izbral najboljšo in nikakor ne bi mogel izboljšati tega, kar je naredil. Ta podatek je pomemben, ker pomeni, da zlo ni neločljivo povezano s stvarstvom. Iz tega se je razvila še ena oblika dualizma, ki pravi, da sta dobro in zlo dve resničnosti, ki si večno nasprotujeta. Zlo je res vdrlo v popolno Božje stvarstvo, vendar ni večno. Dejstvo, da je Bog vse ustvaril najboljše možno, nam govori tudi, da je bilo njegovo delo v osnovi dobro in da ga lahko spet naredi ravno takšnega. Njegova mojstrovina bo izpopolnjena z delom odrešenja, s katerim bo odstranil vse posledice zla in greha ter naredil stvarstvo takšno, kot je bilo na začetku. Božji namen v stvarstvu Tudi namen, s katerim je Bog ustvarjal, je jasen. Vse je naredil za svojo slavo (Psalm 19,1; Izaija 43,7; Razodetje 4,11) in zaradi tega je celotno stvarstvo v prvi vrsti teocentrično – naravnano na Boga. Prav tako pa lahko rečemo, da je vse ustvaril za ljudi, da bi živeli in bi nam bilo dobro (1. Mojzesova 1,27-30). Naše okolje nam zagotavlja zrak za dihanje, vodo za pitje, hrano, da lahko jemo. Zemlja je na ravno pravšnji razdalji od Sonca, da ima ustrezno temperaturo za življenje (čeprav se v Minesoti pozimi včasih sprašujejo o tem). Da je Bog ustvaril svet za ljudi, potrjuje dejstvo, da sta Adam in Eva krona stvarstva. Človek je »zadnje dejanje« stvarjenja in potemtakem je stvarstvo antropocentrično – naravnano na človeka. Vse to kaže, da ima obstoj vsega svoj namen in pomen. Nič ni naključje, ampak je Bog vse z razlogom ustvaril tako, kot je. In še enkrat, greh mu ne more preprečiti, da bi uresničil svoje namene za svet. Kaj stvarstvo razodeva Kaj se lahko iz nauka o stvarjenju naučimo o Bogu? Kot smo že rekli, Stvarnik je neverjetno močan in moder Bog, ki ljubi ljudi in je v svoji dobroti zanje poskrbel z vsem, kar je ustvaril. Je tudi oseben Bog, s katerim imamo lahko odnos in si želi človeške bližine. Ne smemo pa si misliti, da nas je ustvaril zato, ker je bil osamljen. Nauk o Trojici razkriva popolno in večno ljubezen med tremi osebami. Bog je ustvarjal, da bi delil svojo ljubečo dobrotljivost, katere izkušnjo dobimo skozi odnos. V tem, kar je naredil, lahko vidimo Božjo suverenost. Ponavadi smo suvereni glede tega, kar smo ustvarili (na primer avtorske pravice in registracija patentov) in ker je Bog ustvaril vse, je suveren glede vsega in ima pravico, da nad vsem tudi vlada. Vidimo tudi transcendentnost, ki se nanaša na to, da je Bog izven stvarstva in nad njim. Ampak ni samo zunaj, je tudi tukaj in na trenutke je zelo vključen v dogajanje. To se imenuje imanenca. Omenjene resničnosti pa moramo razumeti v pravem ravnovesju. Če poudarjamo samo transcententnost, zanemarjamo pa imanenco, smo pri teizmu, ideji, ki pravi, da Bog stvarnik ni več vključen v stvarstvo. Če pa poudarimo imanenco in izključimo transcendentnost, pridemo do panteizma, ki uči, da je Bog tako vpleten v stvarstvo, da sta Stvarnik in stvarstvo ena in ista stvar; stvarstvo je Bog in Bog je stvarstvo. Kaj se lahko iz nauka o stvarjenju naučimo o stvarstvu? Kot že rečeno, za vse, kar je Bog ustvaril, je določen namen in pomen – še posebej obstoj človeka. Poleg tega je obstoj vsega popolnoma odvisen od Boga. Nismo sami sebi zadostni, ampak smo korenito odvisni od Boga, celo za vsak dih. To pomeni, da mu moramo zaupati glede vsega, kar potrebujemo na vseh področjih življenja. Ljudje imamo tudi od Boga dano odgovornost, da smo krona stvarstva. Prvič, ustvarjeni smo, da bi nosili Božjo podobo, torej smo dolžni odsevati njegovo naravo (1. Mojzesova 1,26-27). Drugič, naša naloga je, da skrbimo za stvarstvo (1. Mojzesova 1,28). O tem bomo več spregovorili v 13. poglavju, kjer bo tema nauk o človeškosti. ZANIMIVO DEJSTVO Veliko znanstvenikov zanika Boga Stvarnika. Ironija pa je, da je njihovo delo odvisno od tega, kako stvarstvo deluje: je razumsko in urejeno, je smiselno in deluje v skladu z naravnimi zakoni, ki so Božja stvaritev in kažejo na njegovo naravo. Če stvarstvo ne bi bilo takšno, znanstvene metode ne bi bile učinkovite. 11 Kako Bog deluje v svetu? Sveto pismo uči, da Bog potem, ko je ustvaril vesolje, v njem še vedno deluje. Ni ga zapustil ali dovolil, da bi delovalo po svoje, ampak ostaja osebno in aktivno vključen. To je znano kot Božja previdnost, ki je opisana s pomočjo treh povezanih idej. Dimenzije Božje previdnosti Bog suvereno vlada in nadzoruje stvarstvo (Psalm 47; Daniel 4,17), kar uči nauk o Božjem vladanju in vodenju (nanaša se tudi na suvereno Božjo voljo). Bog je imel, še preden je kaj ustvaril, načrt za stvarstvo in z vsem, kar počne, uresničuje ta načrt (Apostolska dela 2,23; Efežanom 1,4, 11). Najvišji namen vsakega njegovega dejanja je čaščenje njega samega (Izaija 48,11; Efežanoma 1,6, 12, 14). Ker je suveren in vsemogočen, bo s tem, ko vodi stvarstvo in zgodovino, dopolnil vse, kar se je odločil dopolniti (Job 42,2; Izaija 14,24-27; Rimljanom 8,28). Drugič, Bog vse, kar obstaja, ohranja pri obstoju (Apostolska dela 17,28; Kološanom 1,17; Hebrejcem 1,3) in to je nauk o ohranjanju. Če Bog ne bi vsega ohranjal pri obstoju, bi to prenehalo obstajati (Job 34,14-15). Ne samo, da je s svojo neprimerljivo močjo vse ustvaril, v isti moči tudi vse ohranja. Tretjič, Bog v stvarstvu deluje z namenom, da bi izpolnil svoje načrte. O tem govori nauk o složnosti, ki pomeni, da Bog deluje v harmoniji in sodelovanju s stvarstvom. Na primer, nadzoruje vreme in poskrbi za dež, s tem hrani rastline, živali in ljudi (Psalm 135,7; 104,14; 147,8-18; Matej 5,45). Deluje tudi po ljudeh in po dogodkih v zgodovini (Daniel 2,21; Jona 1,15; 2,3; Apostolska dela 4,27-28; 17,26). Do te točke se vsi evangelijski teologi strinjajo. Razlike se pričnejo z odgovorom na vprašanja kako Bog vlada svetu in do kakšne mere nadzoruje ljudi in zgodovinske dogodke. Predstavili bomo dva klasična pogleda: kalvinizem in arminianizem. Večinoma se oba pogleda strinjata, razlikujeta pa se glede pomembnih tem, in sicer glede previdnosti in predestinacije (temu se bomo posvetili v 27. poglavju). Na kratko, kalvinisti verjamejo, ga Bog do podrobnosti nadzoruje stvarstvo. Arministi pa verjamejo, da je ta nadzor bolj splošen in da ljudem dopušča svobodno voljo. O tem so razmišljali kot o »Božjem tveganju«, kalvinizem pa tega tveganja ne sprejema. Po njihovo Bog popolnoma izpolnjuje svojo voljo, arministi pa trdijo, da Bog tvega v smislu, da dopušča ljudem, da ravnajo v nasprotju z njegovo voljo, ki se potemtakem ne bo popolnoma uresničila. Mimogrede, te ideje so obstajale že dolgo preden so jih teologi poimenovali. Kalvinističen pogled na Božjo suverenost in svobodno voljo Kalvinizem, ki je dobil ime po francoskem reformatorju Jeanu Calvinu (1509-1564) sledi Avguštinovi tradiciji, ki poudarja Božjo suverenost in s tem popoln nadzor nad vsem. Kalvinisti trdijo, da se ljudje svobodno odločajo, vendar se odločijo tako, da je to v skladu z Božjo suverenostjo. Resnična Božja suverenost in resnična človeška svoboda se ne izključujeta, čeprav je to težko razumeti (kar kalvinisti priznavajo). Oboje je svetopisemski koncept, torej mora biti resnično. Ta pogled se osredotoča na svetopisemsko podobo Boga kot vsemogočnega, ki vlada nad vsem in počne, kar ga razveseljuje (Psalm 135,6). Pavel piše, da »vse uresničuje po sklepu svoje volje« (Efežanom 1,11). Kalvinisti poudarjajo, da vse res pomeni vse. Torej Bog, ki je svet in ni nikoli odgovoren za zlo, nadzoruje tudi nesreče (na primer Job 1,21; 42,11), katastrofe (Izaija 45,7; Amos 3,6) in naključja (Pregovori 16,3). Za uresničenje svojih namenov deluje celo preko greha in zla (1. Mojzesova 50,20; 2. Mojzesova 4,21; 7,3; 9,12; Rimljanom 9,17 in druga besedila, ki se nanašajo na zakrknjenje faraonovega srca; 1. Samuel 16,14; Pregovori 16,4; Izaija 45,7; Amos 3,6). Bog tudi določa, kdo bo veroval v Jezusa za odrešenje in kdo ne (Rimljanom 8,29-30; Efežanom 1,5, 11). Bog je suveren glede vseh človeških izbir in dejanj (Pregovori 16,9; 21,1; Janez 6,44; Apostolska dela 4,27-28; 13,48). Arminističen pogled na Božjo suverenost in svobodno voljo Arminianizem, imenuje se po protestantskem teologu Jakobu Arminiusu (1560-1609), je nastal kot odgovor na kalvinistično poudarjanje popolnega Božjega nadzora. Potrjuje, da je Bog popolnoma suveren in bi lahko vse absolutno nadzoroval, vendar iz ljubezni dopušča, da se ljudje odločajo v nasprotju z njegovo voljo, tudi če se odločijo, da ga ne bodo poslušali, ampak ga bodo sovražili. (To se imenuje tudi libertarinizem in pomeni, da so ljudje vedno svobodni glede odločanja, ne da bi Bog pritiskal nanje). Torej Bog ne nadzoruje podrobno, ampak splošno. Svojo voljo bo izpolnil na način, da ne bo preprečil svobodne volje, ki jo je ljubeznivo dal ljudem. Arministi verjamejo, da kalvinističen pogled na Božjo suverenost ni v skladu s človeško svobodno voljo in da oboje hkrati ne more držati. Če je Bog določil človeške izbire, ne more od njih zahtevati odgovornosti za te odločitve in jim zanje soditi. Glede tega navajajo veliko svetopisemskih virov za zaupanje (Psalm 115, 9-11; Pregovori 3,5; Izaija 26,4), ljubezen (5. Mojzesova 6,5; Matej 22,37) in poslušnost Bogu (5. Mojzesova 6,24-25; 9,23; Janez 14,15, 21, 23) hkrati s številnimi opozorili za tiste, ki tega ne počno (3. Mojzesova 26,14-39; 2. Tesaloničanom 1,8). Nemogoče se zdi to povezati z Božjim nadzorom nad odločitvami. Kako lahko zahteva od ljudi odgovornost za odločitve, ki jih je sam predvidel? Vsa ta naročila kažejo na individualno svobodo glede poslušnosti in neposlušnosti. Blizu tega je ideja, če Bog res ljubi ljudi, jim mora dati možnost, da tudi oni ljubijo njega. Kako bi ga lahko zadovoljila ljubezen, ki bi jo sam ukazal? To bi izgledalo kot da bi sprogramirali računalnik tako, da bi ves čas tiskal lepe stvari o vas. Res težko! Arministi verjamejo tudi, da kalvinistično razumevanje previdnosti dela Boga za avtorja greha in zla, ki pa je v očitnem nasprotju s svetopisemskim učenjem o njegovi svetosti. (Kot smo že omenili, kalvinisti zanikajo, da je mogoče njihov pogled tako interpretirati.) Če je Bog resnično svet, ne more biti odgovoren za noben greh in ga tudi ne povzroča ali uporablja (Job 34,10; Habakuk 1,13; 1. Janez 1,5). Arministični teologi menijo, da je izvir greha v ljudeh in angelih, ki so svobodno izbrali upor proti Bogu. On dovoli greh, vendar ga nikoli ne povzroči ali uporabi. Oboji se strinjajo, da je ta vprašanja težko razumeti. So tako ključna za razumevanje Boga in življenja, da jih moramo globoko preučiti in se jim ne izogibati. TOLAŽILNO DEJSTVO Kljub tem težkim vprašanjem nam nauk o Božji previdnosti daje občutek miru in zaupanja Bogu, ko izkušamo življenje tudi v težavah in trpljenju. Nič se ne zgodi brez Božje vednosti in on vse uporablja za naše dobro (Rimljanom 8,28). 12 Kaj so angeli in demoni? Nauk o angelih je nenavaden v tem, da se ukvarja z bitji, ki so del duhovnega sveta, ki ga ne moremo videti. Torej smo popolnoma odvisni od tega, kar je zapisano v Svetem pismu in ne moremo ničesar izvedeti z lastnim raziskovanjem. Videli smo, da se je Bog, čeprav tudi on biva v tem duhovnem svetu, do določene mere dal spoznati skozi splošno razodetje, o angelih pa vemo samo toliko, kolikor je o njih povedal Bog. Ta nauk je nenavaden tudi, ker veliko znanstvenikov in vsi naturalisti zanikajo kakršenkoli duhovni svet in s tem obstoj duhovnih bitij. Istočasno pa ankete kažejo, da velik odstotek Američanov verjame v obstoj in delo angelov. Sveto pismo v bistvu veliko govori o njih – omeni jih več kot dvestopetdesetkrat, od začetka do konca (in posebej jih omenja na koncu, v Razodetju). Kaj Sveto pismo pravi o teh bitjih? So ustvarjeni kot mi in so duhovna bitja brez fizičnega telesa kot Bog: »Mar niso vsi ti le duhovi, ki opravljajo službo?« (Hebrejcem 1,14). Pavel je, ko je mislil na angele zla, rekel: »Naš boj ni zoper meso in kri« (Efežanom 6,12). Očitno je več vrst angelov. Ko je imel apostol Janez videnje nebes, je zapisal: »Med videnjem sem vsenaokrog prestola in živih bitij ter starešin slišal glas mnogih angelov. Njih število je bilo desettisočkrat deset tisoč in tisočkrat tisoč« (Razodetje 5,11). Veliko svetopisemskih besedil kaže, da so angeli veličastna bitja, na nek način so nad ljudmi (2. Peter 2,11; Hebrejcem 2,6-7), vendar so tako kot ljudje, omejeni (Daniel 10,10-14). So močni, ne pa vsemogočni. So inteligentni, niso pa vsevedni. Njihova imena kažejo na nalogo, ki jim je bila zaupana. Hebrejska beseda malak in grška angelos, ki se ponavadi prevajata kot angel, obe pomenita »tisti, ki nosi sporočilo«. Torej je eden izmed razlogov, zakaj jih je Bog ustvaril, da prenašajo njegova sporočila (na primer Daniel 10). Druge njihove aktivnosti so še slavljenje Boga (Razodetje 5, 8-14), izvrševanje njegovih razsodb (Razodetje 8-11) in zaščita Božjega ljudstva (Apostolska dela 5,19; 12,7-11). Zdi se, da so bili vsi angeli ustvarjeni kot dobri in sveti – imenovani so kot »sveti« v Psalmu 89,5-7 in še drugje kot »sveti angeli«, toda v določenem trenutku so se nekateri uprli Bogu. To je bistvo besedil, kot je na primer 2. Peter 2,4: »Bog še angelom, ki so storili greh, ni prizanesel, temveč jih je strmoglavil v podzemlje« in v Judu 6: »Tudi angele, ki niso obvarovali svoje oblasti, ampak so zapustili svoje bivališče, hrani večno vklenjene v temi za sodbo velikega dne.« Oni so poimenovani kot »hudobni duhovi« (Luka 7,21) in pogosto kot »demoni« (Rimljanom 8,38; Jakob 2,19). Tako ime imajo še posebej v evangelijih (Matej 8,28-33; Luka 4,33-36). Pavel jim pravi »zlohotne duhovne sile v nebeških področjih« (Efežanom 6,12). Najbolj znan demon je Satan (ime pomeni »nasprotnik«, na primer v Zahariju 3,1). Ta hebrejska beseda je v Stari zavezi uporabljena več kot petdesetkrat. Grška beseda, ki ga opisuje, pa je diabolos in pomeni »obtoževalec« ali »obrekovalec« (glejte Matej 4,1; Efežanom 4,27; Razodetje 12,9). Satan vodi padle angele, ki so se uprli Bogu in se imenuje tudi »poglavar demonov« (Matej 12,24; Belcebub je drugo ime za Satana). Jezus je omenjal »hudiča in njegove angele« (Matej 25, 41). Govoril je tudi o posledicah upora angelov: »Gledal sem Satana, ki je kakor blisk padel z neba« (Luka 10,18). Pavel nakazuje, da se je upor zgodil zaradi ponosa (1. Timotej 3,6); Satan je očitno hotel prevzeti Božje mesto. Izaija 14,12-17 in Ezekiel 28,11-19 v Stari zavezi omenjata Satana in njegov upor.12 Bog pravi: »Ti pa si rekel v svojem srcu: Povzpel se bom v nebo, nad Božje zvezde bom povzdignil svoj prestol. Na gori zborovanja bom sedel na skrajnem severu. Povzpel se bom nad višino oblakov, meril se bom z najvišjim.« (Izaija 14,13-14) »Tvoje srce se je prevzelo spričo tvoje lepote. Vrgel sem te na tla …« (Ezekiel 28,17) Glavna dejavnost Satana in njegovih angelov je nasprotovanje Bogu, da bi mu prekrižali načrte. Eden izmed načinov, kako to delajo, je ponujanje »bolj privlačne alternative«. Satan si še vedno hoče podvreči Božji prestol in postati alternativni vladar ter želi, da bi tudi ljudje imeli enako željo zase. Evi je svetoval, naj ne uboga Božjega naročila glede sadeža z drevesa spoznanja dobrega in slabega (1. Mojzesova 2,17) ker »Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in hudo« (1. Mojzesova 3,5). S skušanjem Jezusa je želel doseči, da bi se ta izognil trpljenju in smrti ter tako prejel Satanovo kraljestvo. Pavel piše: »Saj se tudi sam Satan preoblači v angela luči. Nič posebnega torej ni, če se tudi njegovi služabniki preoblačijo v služabnike pravičnosti« (2. Korinčanom 11,14-15) Satan ponuja alternativnega mesijo v osebi Antikrista (2. Tesaloničanom 2,9-11). Nevernikom demoni slepijo misli, da ne sprejmejo evangelija (2. Korinčanom 4,4; Luka 8,12) in jih zavajajo (Janez 8,44; 1. Timotej 4,1). Satan je vladar nevernikov in celega padlega sveta (1. Janez 5,19). Vernike demoni skušajo, da bi jih zapeljali v greh (1. Korinčanom 7,5; 1. Tesaloničanom 3,5) in jih potem obtožili tega greha ter navdali s krivdo (Razodetje 12,10). Želijo jih tudi ovirati, da ne bi služili Bogu (2.Korinčanom 2,11; 1. Tesaloničanom 2,18). Kaj se je iz tega dobro naučiti? Kristjani smo lahko opogumljeni zaradi dela dobrih angelov nam v prid (preberite 2. Kraljev 6,8-23, posebej 17. vrstico). Resno moramo vzeti grožnjo Satana in demonov – še vedno so nevarni. Moramo se tudi spominjati, da je Jezus s smrtjo in vstajenjem za vedno zlomil njihovo moč in zapečatil njihovo usodo (Kološanom 2,13-15; Hebrejcem 2,14). Obsojeni bodo in za vedno vrženi v ognjeno jezero (Razodetje 20,9-10). Za zdaj nam je naročeno, naj se Satanu upiramo (Jakob 4,7 bodite pozorni na obljubo »in bo od vas pobegnil«; 1. Peter 5,9) in bežimo pred skušnjavami (1. Korinčanom 6,18; 10,13). Bog nam je dal sredstvo – Božjo bojno opremo, ki jo za ta boj potrebujemo, vendar je naša odgovornost, da to uporabimo in stopimo nasproti našim resničnim sovražnikom (Efežanom 6,13-18). Naše zaupanje je v tem, da je Bog večji od Satana in demonov ter da je na naši strani (1. Janez 4,4). ZANIMIVO DEJSTVO Čeprav so angeli na mnogo načinov bolj vzvišeni od ljudi, Sveto pismo nikoli ne pravi, da nosijo Božjo podobo in navsezadnje bodo sveti (kristjani) sodili angelom (1. Korinčanom 6,3). 13 Kaj pomeni biti človek? Dandanes nas obkroža mnogo težav, zaradi katerih je še bolj nujno razumeti, kaj Sveto pismo pravi o tem, kaj pomeni biti človek. Na primer, teorija o evoluciji pravi, da ni nobene razlike med ljudmi in živalmi; ljudje so samo višje razvite živali. In če smo samo živali, potem je tudi evtanazija smiselna. Če uspavamo živali, da bi jim olajšali trpljenje, zakaj ne bi še ljudi? Nas bo napredek v računalništvu (umetna inteligenca) in robotiki pripravil do tega, da ne bomo več razlikovali med ljudmi in stroji? Ali prihaja dan, ko bodo slednji zmogli delati vse, kar delajo ljudje? Ali naj potem ljudi obravnavamo enako kot stroje in pripomočke – to je, da jih zavržemo, ko ne delajo več tako dobro, kot so nekoč? Ustvarjeni po Božji podobi Kaj se lahko o teh vprašanjih naučimo iz Svetega pisma? Kot smo videli, smo ljudje ustvarjena bitja in smo zato povezani z ostalim stvarstvom. To pomeni, da je naš obstoj odvisen od Boga in da je namen našega bivanja, kot to velja za vse ostale ustvarjene stvari, poveličevanje njega (Izaija 43,7), kar daje našemu življenju smisel. Nismo naključje narave; Bog nas je ustvaril načrtno in z namenom; še več, zanj smo dragoceni. Tako skrbi za nas, da ve celo, koliko las imamo na glavi (Matej 10,30 – ve tudi, da se pri nekaterih od nas to število dnevno zmanjšuje!) Čeprav smo z ostalim stvarstvom povezani, se tudi razlikujemo od njega. Ljudje smo krona Božjih stvaritev in vse drugo je ustvaril za našo dobrobit. To nas pripelje do najpomembnejšega, kar Sveto pismo pravi o nas: ustvarjeni smo po Božji podobi (1. Mojzesova 1,26-27; 5,1; 9,6; 1. Korinčanom 11,7; Jakob 3,9). To je ključen podatek, ker gre za svetopisemsko definicijo »človeškosti«. Biti človek pomeni biti nosilec Božje podobe. Vendar pa, čeprav je ta koncept nujen za razumevanje pomena človeškosti, Sveto pismo ne pojasni točno, kaj pomeni. Zgoraj našteta besedila trdijo, da je to tako, več pa ne razložijo. Različne teološke razlage so predstavljene v nadaljevanju.13 Kako nosimo Božjo podobo? Ideja o podobnosti uči, da Božja podoba pomeni, da si ljudje z Bogom delimo določene lastnosti. V tem smislu ima podoba nekaj skupnega s tem, kar nas opredeljuje kot bitje. Na primer, Bog ima razum in ljudje prav tako (Homo sapiens pomeni »misleče bitje«). Bog je moralno bitje tako kot ljudje; imamo vest in razmišljamo o dobrem in slabem. Bog živi v odnosu in ljudje tudi. To je že dolgo glavni krščanski pogled, njegova slabost pa je, da je brez svetopisemske podpore mogoče z njim špekulirati. Ideja o odnosu pravi, da Božja podoba pomeni to, da imajo ljudje izkušnjo odnosa najprej z Bogom, potem pa tudi s soljudmi. Tu je bolj kot kaj smo, poudarjeno, kaj imamo – in to so odnosi, ki odsevajo podobo odnosov znotraj Trojice. Ena od prednosti tega učenja je, da izpostavi, kar je edinstvenega pri ljudeh. Rastline in živali nimajo in ne morejo imeti odnosa z Bogom. Slabost pa se tiče nevernikov. Sveto pismo pravi, da so tisti, ki so ločeni od Jezusa, ločeni od Boga. Torej nekristjani nimajo odnosa z njim. Ali to pomeni tudi, da ne nosijo njegove podobe? Druga slabost je, da v povezavi z idejo o podobnosti predvideva, da smo ljudje bitja odnosov. Toda če ne navezujemo odnosov, odnosov ne moremo živeti. Čeprav ta ideja vsebuje nekaj pomembnega, je v resnici osnovana na tem, da smo v bistvu človeški. Ideja o funkcionalnosti zagovarja, da Božja podoba pomeni, da je ljudem dana sposobnost delovanja. Božja podoba ni nekaj, kar smo ali kar imamo, ampak je nekaj, kar počnemo. Močna stran tega učenja je, da ga lahko podpremo s svetopisemskimi besedili. Na primer 1. Mojzesova 1,26-28: Bog je rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost! Gospoduje naj ribam morja in pticam neba, živini in vsej zemlji ter vsej laznini, ki se plazi po zemlji!« Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« Glede na to podoba pomeni, da človek gospoduje, napolnjuje in si podvrže zemljo. Ta odlomek kaže na tesno povezanost med Božjo podobo in odgovornostjo, vendar ju ne izenači popolnoma. Zdi se, da je ta ideja osnovana na nečem, kar je bolj temeljno za bistvo človeka, namreč, da lahko delamo to, kar nam je Bog naročil naj delamo, ker nas je ustvaril, da bi bili to, kar želi – in spet smo pri bistvu. Vsem tem idejam je skupno, da izpostavljajo pomembne lastnosti, zaradi katerih smo ljudje drugačni od ostalega stvarstva, vendar se zdi, da ideji o odnosu in funkcionalnosti temeljita na vidikih ideje o podobnosti. Božja podoba se potem očitno nanaša na lastnosti, ki so skupne Bogu in nam – kako se naše bistvo prekriva z njegovim. Kaj pomeni nositi Božjo podobo? Čeprav imamo z Bogom nekaj istih lastnosti, je on neskončen in neomejen. Zelo značilno za ljudi pa je, da smo omejeni in te omejitve bomo vedno imeli. To spet pomeni, da bomo vedno – in dobro se je tudi zavedati, da vedno smo – odvisni od njega, ki je neskončen in brez omejitev. Ker ljudje nosimo Božjo podobo, je človeško življenje sveto (1. Mojzesova 9,6). To se tiče kakršnega koli nasilja nad nerojenimi otroki in vseh oblik zlorab; telesnih, duševnih, spolnih, čustvenih. Vse to je nasilno do Božje podobe v posamezniku. In še več, ker vsi ljudje nosimo podobo Boga, so napačne vse oblike rasnih, etničnih, starostnih, ekonomskih ali spolnih predsodkov ali večvrednosti. Ljudje imamo enak izvor (Boga) in enako bistvo (Božjo podobo). Vse ljudi moramo obravnavati enakovredno, z dostojanstvom, sočutjem in skrbnostjo. In končno, odsevanje Božje podobe je najboljši način, kako ljudje izpolnimo svoj namen poveličevanja Boga. Ustvaril nas je za ta namen, da bi ga predstavljali ostalemu stvarstvu. Nismo Bog, smo pa ogledalo njega in njegove slave. TRAGIČNO DEJSTVO Če nas je Bog ustvaril po svoji podobi, da bi odsevali njegovo slavo, je tu težava: naša ogledala lahko uniči greh. Boga ne moremo ustrezno in polno odsevati brez njegove pomoči, kar bomo obravnavali v naslednjih poglavjih. Rešitev pa je Božje odrešenje po Jezusu Kristusu. 14 Ali imamo ljudje več delov? Videli smo, da je Bog popolnoma enoten in da v svojem bistvu ni razdeljen. V trinajstem poglavju smo povedali, da biti ustvarjeni po Božji podobi pomeni, da imamo nekaj lastnosti enakih kot Bog. Ali je enotnost tudi ena izmed njih? Ali smo ljudje sestavljeni iz večih delov? To vprašanje ne zanima le teologe, ampak tudi psihologe; od našega vprašanja pa je odvisno ne le, kako gledamo nase, ampak tudi na druge. Dva ekstremna pogleda so kristjani zavrnili. Eden je reduktivni materializem, ki pravi, da smo ljudje v osnovi fizično telo. Naše izkušnje kot so čustva, misli in celo vest lahko razložimo s pomočjo kemijskih procesov v možganih in z nevroznanostjo. To stran zagovarjajo naturalisti, ki trdijo, da ni Boga stvarnika in posmrtnega življenja. Ko umre telo, umre celotna oseba. Drug ekstrem je radikalni dualizem, ki zagovarja, da sta človeški um ali duša (oseba) in telo ločljiva. Telo, ki je začasno prebivališče duše, bo v večnosti nepotrebno. To so verjeli starogrški filozofi: fizična smrt posameznika osvobodi telesne ujetosti, da lahko na nematerialen način živi v večnosti. Trije možni pogledi Trije pogledi glede tega pa so bolj skladni s Svetim pismom in jih imajo kristjani že dolga stoletja za svoje. Prvi je znan kot monizem (tudi fizikalizem ali materializem), ki pravi, da je človek celota duše in telesa, da je psihosomatičen (iz grških besed psuche, ki pomeni duša in soma, ki pomeni telo). Čeprav je podoben reduktivnemu materializmu, monizem ne zagovarja, da je vse človeške funkcije mogoče razložiti z biološkimi in kemičnimi procesi. Pravi pa, da je obstoj človeka nemogoč brez fizičnega telesa. Svetopisemske izraze kot so telo, duša in duh združuje v eno in isto stvar – v osebo. Strokovnjaki za Staro zavezo menijo, da je s tem predstavljen hebrejski pogled na človeka. Novozavezna besedila kažejo, da je mogoče začasno živeti brez fizičnega telesa v nekakšnem »vmesnem stanju« med fizično smrtjo in duhovnim vstajenjem. V 2. Korinčanom 5,1-8 Pavel uporabi besedi »gol« (v. 3) in »slečen« (v. 4), ko opisuje naše življenje v nebesih brez telesa. To ni idealno stanje (hrepenimo po tem, da bi bili oblečeni, da bi imeli telo v. 2-4), je pa mogoče. Naslednji krščanski pogled, ki je najbolj razširjen, je dualizem ali dihotomizem (beseda pomeni »biti razdeljen na dvoje«). Iz tega vidika ima oseba dva dela; snovnega in nesnovnega. Snovno je telo, nesnovno pa vključuje dušo, duha in razum. Dualizem ne postavlja stroge meje med tema področjema, ampak sta drug od drugega odvisna in delujeta skupaj. Skladen je z vmesnim stanjem po smrti, ko snovno, telo, ostane v grobu, nesnovno, oseba, pa odide v nebesa ali v pekel, kjer čaka na večno sodbo. Tretji pogled se imenuje tripartizem ali trihotomizem in uči, da je človek iz treh delov: telo, duša (to so čustva in razum) in duh (ki se nanaša na duhovno resničnost). Svetopisemska podpora tega nauka so vrstice, kjer so omenjeni vsi trije izrazi (kot v 1. Tesaloničanom 5,23) ali tiste, ki razlikujejo med dušo in duhom (kot v Hebrejcem 4,12). Tripartizma ne zagovarja veliko teologov, bolj je priljubljen med laiki. Kaj lahko potrdimo o človekovem ustroju? Najprej moramo razumeti, da imajo svetopisemski izrazi kot so telo, duša, duh, srce in meso kar širok pomen. Kot veliko drugih besed v različnih jezikih, ne pomenijo vedno eno in isto, ko jih uporabimo (pomen je odvisen od konteksta). Na primer, duša in duh se včasih nanašata na različne stvari, včasih pa sta sopomenki in pomembno je, da se vzdržimo napačnih sklepanj, kaj te besede vedno pomenijo. Čeprav hočemo, da bi to bilo preprosto, ni vedno. Drugič, pomemben je poudarek, ki ga hebrejščina daje enotnosti posameznika. Bog nas je ustvaril s telesom, čustvi, z razumom, voljo in vestjo. Vse to sodeluje med seboj in je odvisno eno od drugega. Bog nas hoče svete v vseh razsežnostih našega bitja. Pavel pravi: »Zato se očistimo vseh madežev mesa in duha in v strahu Božjem dopolnjujmo svetost« (2. Korinčanom 7,1). Tretjič, v luči svetopisemskega nauka o vmesnem stanju in vrstic kot je 2. Korinčanom 7,1 se zdi vredno razlikovati med materialnim in nematerialnim. Kot najboljši pogled se izkaže kombinacija monizma in dihtomizma. Millard Erickson govori o »pogojni enotnosti«, omenjeni pogoj pa je razlikovanje med materialnim in nematerialnim,14 Wayne Grudem pa omenja dihotomijo »s celostno enotnostjo«.15 To lahko predstavimo s pomočjo spodnje sheme. Materialno in nematerialno sta dva različna vidika posameznika, ki pa ju ne razmejuje polna črta, ampak prekinjena, ki kaže na povezanost in interakcijo med obema poloma. To je smiselni prikaz, kako izkušamo življenje. Če smo bolni ali ranjeni, to ne vpliva le na telo, ampak tudi na naša čustva. Kadar se ne počutimo dobro, smo godrnjavi. In tudi, kadar smo brez poguma ali v depresiji, izgubimo energijo in apetit; kadar pa smo veseli, smo polni energije in dobre volje. To dokazuje, da je Bog »stkal« (Psalm 139,13) vse vidike našega bitja v eno. Smo iz različnih delov, vendar je med njimi tesna povezanost in enotnost. Uporabnost tega, kako smo ustvarjeni Ena uporabnost naše večplastnosti je, da kadar pomagamo ranjenim ljudem, ni dobro, da na problem gledamo samo iz enega vidika, ampak upoštevamo vse. Na primer, depresija ima čustveno, psihično, duhovno in telesno ali biokemijsko plat. Druga uporabnost je, da so vsi »deli« osebe pomembni. Včasih so kristjani (na primer asketi) zelo zmanjšali pomen telesa in poveličevali le dušo. Toda Jezus je ozdravljal bolne in nahranil lačne ter naročil svojim sledilcem, naj delajo enako. Poleg tega pa bomo po vstajenju imeli nesmrtna telesa. Tretja uporabnost pa je opisana v 2. Korinčanom 7,1: greh vpliva na vsa področja našega bitja, ne le na enega. Kristjani, ki so imeli telo za nekaj slabega, so mislili, da je greh preprosto le problem telesa. Vendar pa nam Sveto pismo kaže, da greh vpliva tako na telo kot na dušo, razum, voljo in vest, zato moramo iskati Božjo pomoč za spopadanje z grehom na vseh področjih. ZANIMIVO DEJSTVO Hebrejska beseda nefeš, ki se pogosto nanaša na nematerialni del človeka, je nekajkrat uporabljena za opis mrtvega telesa. Na primer »(duhovnik) naj ne hodi k nobenemu mrliču (nefeš)« (3. Mojzesova 21,11) in »Tiste dni, za katere se je posvetil Gospodu, naj ne hodi k mrliču (nefeš)« (4. Mojzesova 6,6). Ta beseda ima res veliko pomenov. 15 Kaj je greh? Ta del teologije je lahko nekoliko neprivlačen, saj ni prijetno razmišljati o grehu. Kritičen je tudi, ker se dotakne našega dojemanja Boga, nas samih, ostalega sveta in potrebe po odrešenju, ki temelji le na Božji milosti. Oddaljitev od Boga Najbolj temeljna resnica o grehu je, da ta nasprotuje Bogu. On je popolna svetost, greh pa je vse tisto, kar se od tega na nek način oddaljuje. Najbolje to opiše Rimljanom 3,23: »Saj so vsi grešili in so brez Božje slave.« Bog nas je ustvaril po svoji podobi, da bi odsevali njegovo slavo, ampak zaradi greha tega ne počnemo več ustrezno. Mi smo ogledala, ki odsevajo Boga, vendar nas je greh popačil. Neposlušnost Bogu Isto stvar lahko povemo drugače, in sicer, da je greh neposlušnost Bogu. Naročila, ki nam jih je dal, kažejo na njegov sveti značaj. Ko jih ne upoštevamo, ravnamo v nasprotju s tem, kar Bog je: »Vsak, kdor greši, ravna nepostavno, kajti greh je nepostavnost« (1. Janez 3,4). Druga zelo temeljna resnica o grehu je, da je to nekaj, kar se najprej zgodi znotraj nas in šele potem postane nekaj, kar storimo ali ne. O tem je govoril Jezus: »Kar pa prihaja iz ust, pride iz srca in to omadežuje človeka. Iz srca namreč prihajajo hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletve« (Matej 15,18-19). Svetopisemski pomen srca zajema misli, naravnanosti in motive. To pa odraža, kdo zares smo in iz tega, kar smo, izhaja, kar delamo. Zato je Jezus tudi rekel, da si, če se na nekoga jeziš, kriv umora, kajti jeza je motiv za umor (Matej 5,21-22). Če si nekoga želiš, si kriv prešuštvovanja, kajti poželenje je motiv za prešuštvo (Matej 5,27-28). Zato se prvi greh ni zgodil, ko sta Adam in Eva vzela sadež s prepovedanega drevesa in ga pojedla (1. Mojzesova 3,6), ampak že prej, ko je Eva podvomila v Božjo dobroto (v. 2-3). Pravzaprav je kot da bi rekla: »Če bi me Bog res ljubil, me ne bi omejeval, lahko bi imela, karkoli bi hotela, in kar hočem, je ta sadež.« To postane bolj jasno par poglavij pozneje, ko je Božja sodba ob vesoljnem potopu utemeljena takole: »Gospod pa je videl, da na zemlji narašča človekova hudobija in da je vse mišljenje in hotenje njegovega srca ves dan le hudobno« (1. Mojzesova 6,5). Tu je govora predvsem o »notranjih stvareh« – o vzgibih, mislih in srcu. Uporabljeni so izrazi, ki izražajo univerzalnost: vse, ves dan, le. Ni čudno, da je Bog s tem opravil tako kot je. Svetopisemsko načelo torej ni »grešniki smo zato, ker grešimo«, ampak »grešimo zato, ker smo grešniki«. Vse se prične z našo padlo naravo, ki jo Sveto pismo imenuje »meso« ali »grešna narava« (Rimljanom 7,18; glejte tudi Galačanom 5,16-24). Težava ni moj greh, težava sem jaz! V osnovi gre za to, kdo sem, ne kaj delam. Imam nagnjenost h grehu. Zaradi tega lahko Bog nekatere »dobre« stvari oceni kot slabe. Jezus je strogo obsodil farizeje, ki so dajali miloščino, molili in se postili – to so vendar same dobre stvari, zakaj jih je potem obsodil? Zato, ker so bili pokvarjeni njihovi motivi: želeli so priznanje in hvalo od ljudi, ne pa Božje slave (Matej 6,1-2, 16-17; glejte tudi Rimljanom 1,21). Pavel piše: »Kar koli pa ne izvira iz vere, je greh« (Rimljanom 14,23). Da bi naša dejanja slavila Boga in mu ugajala, moramo delovati v podrejenosti njemu. Še več, grešna dejanja niso le slabe stvari, ki jih počnemo (grehi zagrešitve), pač pa tudi dobre stvari, ki jih ne naredimo (grehi opustitve). Glede tega piše tudi Jakob: »Kdor torej zna delati dobro, pa ne dela, ima greh« (Jakob 4,17). Upor proti Bogu Greh lahko razumemo tudi kot upor proti Bogu in poskus, da bi nekdo ali nekaj prevzelo njegovo mesto. »(Grešniki) so veličastvo neminljivega Boga zamenjali z upodobitvami minljivega človeka in ptic, četveronožcev in plazilcev« (Rimljanom 1,23). Temu seznamu »upodobitev« bi lahko dodali ugled, slavo, odnose, denar, materialne dobrine in še veliko več. Preberite, kaj pravi Pavel v Rimljanom 1,18-25 za opis grešnosti. Kaj je greh povzročil? Kaj je rezultat greha? Naše izkušnje so zdaj pod oblastjo smrti: »Plačilo za greh je smrt« (Rimljanom 6,23). Na to je Bog opozoril že Adama v 2. Mojzesovi 2,17 (primerjate z Rimljanom 5,12). Smrt pomeni ločenost. Torej nas zaradi greha doleti fizična smrt – ločitev naše nematerialne komponente od fizičnega telesa (1. Mojzesova 3,19; Hebrejcem 9,27). Vključuje pa tudi, kar doživljamo vsak dan: ločenost od Boga ali duhovno smrt. On je svet, mi pa nismo: »Tudi vi ste bili mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov« (Efežanom 2,1, glejte tudi 5. vrstico). Duhovna smrt pa je več kot ločenost od Boga. Vključuje še »duhovno nezmožnost«. Mrtvi ljudje ne morejo storiti ničesar in duhovno mrtvi ne morejo ničesar storiti na duhovnem področju. Za takšno stanje obstaja izraz popolna grešnost. »Meseno mišljenje je sovraštvo do Boga, ker se ne podreja Božji postavi in se podrejati tudi ne more. Tisti, ki živijo po mesu, ne morejo biti všeč Bogu« (Rimljanom 8,7-8). Nič v zvezi v grešnikom ne more zadovoljiti Boga in grešnik tega problema ne more rešiti sam. Edino Bog ga lahko reši. Še ena posledica greha je, da smo sužnji svoje grešnosti (Rimljanom 6,17-21). To pomeni, da ne moremo delati drugega kot greh. Poleg tega živimo v prevari (Jeremija 17,9; Efežanom 4,17-18), ker mislimo, da je naše grešno stanje v redu in so naša dejanja dobra, da pa so dobre in pobožne stvari slabe. Zato grešniki sovražijo Boga in to, kar on pravi (Rimljanom 8,7, Jakob 4,4). To je le nekaj primerov opustošenja, ki ga greh pušča v ljudeh. Kaj pa so posledice greha v zvezi z Bogom? Ne le, da so ljudje od njega ločeni, živijo tudi pod njegovo jezo (Janez 3,36; Rimljanom 1,18; 2,5). Posledica Božje jeze bo sodba grešnikom in njihova dokončna in večna ločenost od Boga (Matej 25,41; 2. Tesaloničanom 1,7-9; Razodetje 20,11-15). ZANIMIVO DEJSTVO Pri prehodu na naslednja poglavja smo že odgovorili na vprašanje »Zakaj vsak potrebuje odrešenje?« Odgovor so vsi razlogi, ki smo jih že našteli in še več. Po Jezusu Kristusu se je Bog lotil vseh posledic greha in razrešil vse s tem povezane težave in to je storil zastonj! 16 Kaj je izvirni greh? Ena izmed teoloških tematik, ki jo je zelo težko razumeti, je izvirni greh. V osnovi pomeni, da se vsi ljudje rodijo z grešno naravo; vsak od nas je rojen kot grešnik. Kot smo že omenili, nismo grešniki, ker grešimo, ampak grešimo, ker smo grešniki. Narava določa obnašanje, ki pa izvira iz našega stanja. Izvirni greh se imenuje zato, ker sega do Adamovega greha. Njegova grešna narava je prešla na otroke, potem na otroke otrok in posledično na vse človeštvo – včasih se zato reče tudi »podedovan greh«. Sveto pismo na primer pravi: »Glej, v krivdi sem bil rojen, v grehu me je spočela moja mati« (Psalm 51,7; glejte tudi 58,3). V Novi zavezi beremo: »Sicer pa smo nekoč tudi mi vsi živeli tako kot oni v svojih poželenjih; počenjali smo, kar sta hotela meso in razum, in bili smo po naravi otroci jeze kakor drugi.« (Efežanom 2,3) To pomeni, da smo imeli že v trenutku spočetja nagnjenost h grehu (glejte 15. poglavje) in zaradi te nagnjenosti nas tudi Bog obravnava kot krive greha, ker se je Adamova krivda prenesla na vse človeštvo. O tej temi Pavel razpravlja v Pismu Rimljanom in začne z: »Kakor je torej po enem človeku prišel na svet greh in po grehu smrt in je tako smrt prišla na vse ljudi, ker so vsi grešili … greh je bil namreč na svetu, preden je nastopila postava. In čeprav se greh ne prišteva, če ni postave ...« (Rimljanom 5,12-13). Zaključi pa tako: »Kakor se je torej po prestopku enega človeka zgrnila obsodba na vse ljudi, tako tudi zaradi pravičnega dejanja enega prihaja na vse ljudi opravičenje, ki daje življenje. Kakor so namreč zaradi neposlušnosti enega človeka mnogi postali grešniki, tako bodo tudi zaradi poslušnosti enega mnogi postali pravični.« (Rimljanom 5,18-19). Pavel pravi, da je bilo, ko je Adam grešil, tako, kot da bi vsi grešili in vsi nosimo krivdo za ta greh. Kako je to mogoče? Živimo več tisoč let po izvirnem grehu, kako nas lahko Bog krivi zanj? In kako smo lahko zaradi tega grešniki od prvega trenutka življenja? To so težka vprašanja brez lahkih odgovorov. Dva pogleda na izvirni greh Nekateri verjamejo, da je Adam s svojim življenjem in z grehom predstavljal življenje in grehe celotnega človeštva. To se imenuje zvezni začetek izvirnega greha. ZDA imajo zvezno vlado; za zakonodajno vejo volijo predstavnike v kongresu. Njihov glas za ali proti ustavi je njihov, vendar učinkuje tudi na življenja ljudi. Na isti način je Adam zvezni vodja človeštva. Bilo je njegovo dejanje, toda ker je naš predstavnik, ima to vpliv tudi na nas. Drugi verjamejo, da Bog razume to tako, da ko je Adam grešil, je bilo z njim vse človeštvo, ki je prav tako grešilo. Torej nas njegov greh ne zadeva le, ker je naš predstavnik, ampak je to tudi naš greh. Govorimo o naravnem ali realističnem pogledu na izvirni greh. Zanimiv odlomek iz Svetega pisma za ta pogled je Hebrejcem 7,1-10, kjer avtor primerja Abrahama in Melkizedeka (glejte 1. Mojzesova 14). Zaključi z naslednjim: »Po Abrahamu je odštel desetino tudi Levi, ki prejema desetino, saj je bil še v prednikovih ledjih, ko je Abrahamu šel naproti Melkizedek« (v. 9-10). Levi je živel tri generacije za Abrahamom in je bilo kot da bi on dal desetino, čeprav jo je dal Abraham. Zakaj? Ker je bil »še v prednikovih ledjih«, ko je grešil. Kakorkoli to razumemo, se zdi jasno, da je iz Božje perspektive zaradi greha vsak posameznik rojen kot grešen in zato kriv. Morda nam bo tukaj pomagalo malo zgodovine. Avguštin je bil eden od zgodnjih krščanskih mislecev, ki je razvijal nauk o izvirnem grehu. Pogled, ki smo ga ravnokar opisali je v osnovi njegov nauk, kajti verjel je, da si ljudje glede greha nikakor ne morejo pomagati sami, ampak so popolnoma odvisni od Božje milosti. To je kasneje postalo načelo kalvinizma, vendar gre za stališče, ki ga je težko sprejeti. Še nekaj pogledov na izvirni greh Na drugi strani je britanski menih Pelagij, Avguštinov sodobnik, verjel ravno nasprotno: Adamov greh na noben način ne vpliva na nas. Pelagianizem trdi, da smo grešni zato, ker mi sami grešimo. Še več, Pelagij je verjel, da to mora biti mogoče zato, ker je Bog vsem ljudem naročil, naj bodo sveti, kot je on svet (3. Mojzesova 11,44-45; 19,2; 20,7; 1. Peter 1,15-16). Bog nam ne bi naročil nečesa, kar ne moremo storiti. Po Pelagiju je hipotetično možno živeti popolno življenje brez greha. Z Avguštinom sta se prerekala v pismih in leta 418 je zmagal prav Avguštin, saj je koncil v Katargini Pelagijev nauk označil za herezijo. Avguštinov pogled pa je bil za nekatere preveč ekstremen, zato so zavzeli bolj sredinska stališča. Semipelagianizem zanika, da bi bili popolnoma nesposobni storiti karkoli glede svoje grešnosti, smo pa zelo slabotni in potrebujemo Božjo pomoč. Če naredimo prvi korak in se obrnemo na Boga, bo odgovoril. Ta sodelovalni pogled na odrešenje – ko človek in Bog sodelujeta, sledi odrešitev – je zgodovinski pogled Rimskokatoliške cerkve. Ko se je razprava nadaljevala, so se pojavila še druga sredinska mnenja. Semiavguštinizem pravi, da nismo popolnoma nemočni, ne moremo pa prositi Boga za pomoč, saj mora on biti pobudnik. Ko nam zagotovi pomoč, ki jo potrebujemo, lahko odgovorimo. V osnovi je to arminijski pogled. Naj bo še tako težko sprejeti, Sveto pismo ne kaže spodbudne slike glede našega grešnega stanja in sposobnosti storiti karkoli. Greh ima uničujoč vpliv na vse nas in edini način, da smo odrešeni, je, da se tega zavedamo. Odvisni moramo biti le od Boga in le od dela Jezusa Kristusa. ZANIMIVO DEJSTVO Mnogi zavračajo idejo, da Adamov greh tako neizogibno učinkuje na vse nas. Zdi ne krivično in ljudje nočejo biti krivi za to, kar je storil nekdo drug. Toda glede na Rimljanom 5,12-19 lahko žrtveno dejanje enega človeka, Jezusa Kristusa, korenito učinkuje na vse nas – za opravičenje! Umrl je za grehe in po njem smo lahko vsi pravični pred Bogom. Bodimo dosledni; če zavračamo splošno krivdo človeštva, ki izhaja iz Adama, moramo zavrniti tudi dosegljivost opravičenja, ki nam ga zagotavlja Jezus. Ne moremo zavrniti prvega in sprejeti drugo; oboje temelji na istem načelu. 17 Zakaj naj bi verjeli, da je Jezus Kristus Bog? Ena najbolj prepoznavnih značilnosti krščanske vere je, da je Jezus Kristus večni Bog. To je sporno za vse druge religije (tudi za monoteistične, za judovstvo in islam) ter za Mormone, Jehovove priče in ostale skeptike. Brez te osrednje resnice krščanstvo nedvomno propade in ne more nikomur nič ponuditi. Nobeno presenečenje ni, da so se verniki že od začetka bojevali in umirali za ta nauk – za božanstvo Jezusa Kristusa. Na kratko, nauk pravi, da je Jezus Kristus v polnosti Bog (ne pol Bog ali eno tretjino Bog) in večni Bog (ni postal Bog v nekem določenem trenutku). Vse razen tega se smatra za herezijo. Za Jezusovo božanstvo je veliko argumentov. Kristalno jasno postane, če oseba dovoli, da samo Sveto pismo pove, kar v resnici pravi. Našteli bomo nekaj takšnih trditev in par primerov. Ne samo, da je Jezus obstajal preden je bil spočet v Mariji (to pomeni preeksistenca), on obstaja od nekdaj, je večen. Janez 1,1 pravi: »V začetku je bila beseda (nanaša se na Kristusa) in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.« Zadnji stavek je neposredna izjava o njegovi božanskosti. Jezus je rekel: »Preden se je Abraham rodil, jaz sem« (Janez 8,58) in s tem potrdil večnost (»preden se je Abraham rodil«) in božanskost (»jaz sem«). Judje so »jaz sem« razumeli kot ime Boga, ki je Jahve ali Gospod (glejte 2. Mojzesova 3,14-15) in zato so ga hoteli takoj ubiti (Janez 8,59). Slavna prerokba o rojstnem kraju Mesije o njem pravi »njegovi izviri so od nekdaj, iz davnih dni« (Mihej 5,2). Jezus Kristus ima še druge značilnosti Boga: vseprisotnost (kaže se v obljubi, da bo z vsemi verniki, na primer, Matej 28,20), vsemogočnost (vidimo po čudežih, na primer, Luka 8,23-25) in vsevednost (pozna vse človeške misli, na primer, Luka 6,8; 11,17). Vse te značilnosti ima samo Bog. Druga vrsta dokazov je, da je Jezus Kristus delal, kar dela le Bog. Na primer, je stvarnik in tisti, ki vse ohranja (Janez 1,3; Kološanom 1,16-17; Hebrejcem 1,2-3). Daje življenje, posebej večno življenje (Janez 5,21; 10,28; 11,25-26). Dober primer, da Jezus dela to, kar lahko dela le Bog, je odpuščanje grehov hromemu možu. Judovski verski voditelji so na to odgovorili: »Kdo lahko odpušča grehe razen Boga?« Točno! Ko je Jezus ozdravil moža, je rekel, da zato »da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe« (glejte Marko 2,1-12). Poleg tega, da dela, kar dela Bog, je dokaz za njegovo božanskost tudi kar pravi sam o sebi: »Jaz in Oče sva eno« (Janez 10,30; tudi 8,58). Po aretaciji mu je veliki duhovnik rekel: »Rotim te pri živem Bogu, da nam poveš, ali si ti Mesija, Božji Sin« (Matej 26,63). Jezus je odgovoril: »Ti sam si rekel. Toda povem vam: Poslej boste videli Sina človekovega sedeti na desnici Moči in priti na oblakih neba« (v. 65). Citiral je dve mesijanski prerokbi; Psalm 110,1 in Daniel 7,13. Tisti, ki so to slišali, so razumeli, da govori o sebi kot o Bogu, zato so se burno odzvali. »Bogokletje je izrekel! ... Smrt si zasluži!« (Matej 26,65-66). Judje so tako odreagirali vedno, kadar je govoril o svoji božanskosti (na primer Janez 8,59; 10,31). Nekatere njegove trditve o sebi so nam morda nejasne, Judje pa jih glede na njihov odziv niso mogli spregledati. Na primer: »’Moj oče dela do zdaj in tudi jaz delam.’ Zato so si Judje še bolj prizadevali, da bi ga umorili, ker ni samo kršil soboto, ampak je tudi imenoval Boga za svojega Očeta in se tako delal enakega Bogu.« (Janez 5,17-18) Naslednji argument za Kristusovo božanskost je, da je sprejemal čaščenje. Šel je celo tako daleč, da je rekel: »Kdor ne časti Sina, tudi ne časti Očeta, ki ga je poslal« (Janez 5,23). Povedano drugače, če ne častimo Jezusa, ne moremo častiti Boga. Malo zatem, ko je slepemu povrnil vid, se je vrnil k temu možu, ki ga prej, ko je bil slep, ni videl, in ga vprašal: »Veruješ v Sina človekovega?« Ko je ta ugotovil, kdo je Jezus, je rekel: »Verujem, Gospod,« in ga je častil (Janez 9,35-38). Ko se je po vstajenju prikazal učencem, je rekel Tomažu: »Ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž je odgovoril: »Moj Gospod in moj Bog!« (Janez 20,27-28). Pri vseh teh primerih je neverjetno, da so strogo monoteistični Judje storili to, kar so. Verovali so v enega Boga, ki nima fizične oblike (zaradi prvih dveh Božjih zapovedi). Kot drugi pred njimi (na primer Daniel 3) bi raje umrli kot častili kogarkoli razen resničnega Boga, sama misel na kaj takega jim je bila odvratna. Toda prav ti Judje so kot mnogi drugi, častili Jezusa, ker so bili popolnoma prepričani, da ta človek je resnični Bog. V zgodovinskem kontekstu je to revolucionarno in Jezus jih ni grajal. Če bi ga narobe razumeli in bi zato mislili, da je Bog, bi jih gotovo opozoril: »Prenehajte Ne častite mene, ampak Boga!« (Tako sta ravnala Pavel in Barnaba pa tudi angeli.) Jezus je sprejemal čaščenje, ker je Bog in je tega vreden. Ta nauk je tako pomemben zato, ker če Jezus ni v polnosti Bog, v njegovi smrti ni odrešenja. Žrtev, ki bi lahko zadostila za grehe človeštva, mora imeti neskončno vrednost in tega ne more zagotoviti noben človek, ampak le Bog sam. Zato so bili zgodnji kristjani tako pretreseni zaradi zanikanja Jezusove božanskosti, saj so vedeli, da je le-ta nujna za odrešenje. ZANIMIVO DEJSTVO Dve najpomembnejši novozavezni besedili o Jezusovi božanskosti sta Kološanom 2,9: »Kajti v njem telesno prebiva vsa polnost božanstva« in Hebrejcem 1,3: »On je odsvit njegovega veličastva in odtis njegovega obstoja.« 18 Zakaj naj bi verjeli, da je Jezus Kristus človek? Kot smo videli v 17. poglavju, je pravoverno krščanstvo vedno verovalo, da je Jezus Kristus popolni in večni Bog. Veruje pa, da je tudi v polnosti človek. Nekaj kristjanov je to zanikalo in verjelo, da je resnični Bog, človek pa ni, ampak se je samo pojavljal kot človek ali je bil človek le delno; toda to je bilo hitro označeno za herezijo. Resnična človeškost Jezusa je enako pomembna kot njegova božanskost, vsaj iz tega razloga: kakor je morala biti žrtev za mnoge grehe ljudi neskončna po naravi, je morala biti tudi človeška, kajti le človek lahko umre za drugega človeka. Zaradi tega žrtvovanje živali ne bi moglo izbrisati krivde; bilo je podoba žrtve, ne pa plačilo za greh (Hebrejcem 10,3-4). Bog, ki je neskončno vreden, je moral postati človek, da je lahko postal ustrezna spravna žrtev za greh (Hebrejcem 2,17). Svetopisemski dokaz za človeškost Jezusa Kristusa Glede tega je pomembno Prvo Janezovo pismo. V njem avtor razpravlja o uničevalnih vplivih tistih, ki so zanikali Kristusovo pravo človeškost. Na primer: »Vsak duh, ki priznava, da je Jezus Kristus prišel v mesu, je od Boga; noben duh, ki Jezusa ne priznava pa ni od Boga … To je duh antikrista.« (1. Janez 4,2-3) Bodite pozorni, kako je zaradi te težave Janez začel pismo: »Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli, kar smo opazovali in so otipale naše roke, to vam oznanjamo: Besedo življenja.« (1. Janez 1,1) »Beseda« (logos) se nanaša na Jezusa Kristusa (primerjajte z Janez 1,1). Brez obotavljanja je že na začetku povedal: »Jaz sem očividec! Jezusa sem videl, slišal in se ga dotaknil. Zagotavljam vam, da ni noben fantom, ampak popoln človek.« Janez navaja, kako je iz prve roke izkusil, kar uči Sveto pismo. Jezus se je rodil kot človek, čeprav ni bil spočet na običajen način (Luka 1-2). Imel je človeški rodovnik (Matej 1), razvijal se je kot človek (Luka 2,52) in imel je normalne človeške potrebe (na primer spanje, hrana in pijača). Tudi umrl je telesno kot vsi ljudje (Matej 27,50). Nova zaveza ga imenuje »človek«, tudi sam se je tako predstavljal (Janez 8,40). Pavel, ki je o njem kot o človeku govoril s filozofi v Atenah, je povezal prvega človeka, Adama, z drugim človekom, Jezusom Kristusom in ga imenoval »poslednji Adam« (1. Korinčanom 15,45, tudi Rimljanom 5,12-21). Ta argument sloni na dejstvu, da je Jezus kot človek popravil, kar je Adam zagrešil, v dobro vseh, ki verujejo vanj. Pavel pravi: »Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Jezus Kristus« (1. Timotej 2,5). Tukaj je vse povedano v eni vrstici – Jezus je Bog in človek. Kot smo videli v 17. poglavju, je isto povedal tudi drugje: »V njem telesno [človeškost] biva vsa polnost božanstva [božanskost]« (Kološanom 2,9). Še en dokaz za Jezusovo človeško naravo je izraz Sin človekov. Rekel je na primer: »Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno« (Luka 19,10). Ta izraz ima bogat pomen in razkriva več kot le dejstvo, da je Jezus človek. Starozavezna podlaga za poznejšo rabo te besede je v Danielovi knjigi: »V nočnih videnjih sem gledal: glej, skupaj z oblaki neba je prihajal nekdo kakor sin človekov, dospel je do Staroletnega in privedli so ga predenj. Njemu je bila dana oblast in čast in kraljestvo, in vsa ljudstva, narodi in jeziki so mu služili. Njegova oblast je večna oblast, ki ne preide, in njegovo kraljestvo, ki ne bo uničeno.« (Daniel 7,13-14) Kot so razumeli nekateri judovski razlagalci in zgodnji kristjani, je to napoved Mesije. Ne samo, da je Mesija človek, prišel je iz nebes (primerjate z Janez 3,13; 6,62). To skupaj z dejstvom, da ga bodo častili vsi narodi (Daniel 7,14), potrjuje njegovo božanskost. »Sin človekov« ne pomeni le, da je Mesija v polnosti človek ampak tudi, da je istočasno v polnosti Bog. Kakšen pomen ima Kristusova človeškost za nas Poleg tega, da je lahko umrl za naše grehe, so še druge dobre strani Jezusove človeškosti. Najbolj neverjetna je, da je zato sočuten do nas, saj pozna človeške slabosti. »Imamo veličastnega velikega duhovnika, ki je šel skozi nebesa, Jezusa, Božjega Sina. Nimamo namreč velikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha.« (Hebrejcem 4,14-15) Zato se lahko »z zaupnostjo bližamo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala« (Hebrejcem 4,16). Jezus je izkusil, kaj pomeni biti človek, zato lahko posreduje za nas in nam po Očetu da, kar potrebujemo. To je res dragocena obljuba. Druga prednost je, da nam Jezus kaže, kaj pomeni nositi Božjo podobo. On je popoln človek, ki ga greh ni omadeževal. Torej lahko na njegovem primeru vidimo, kakšni bomo kristjani, ko bosta ves naš greh in padla narava odstranjena, kar bomo doživeli v večnosti. Danes veliko ljudi zanika Jezusovo človeškost in božanskost hkrati. Nekateri bi raje videli, da bi bil samo človek, ker potem ne bi predstavljal izziva. Po drugi strani je njegova božanskost ogrožujoča, ker če je res Bog, se mu moramo podrediti, ga častiti in ubogati, grešni ljudje pa tega nočemo. Vendar pa sta Jezusova popolna človeškost in božanskost nerazdružljivi s krščanstvom in pomenita upanje za odrešenje po njem. ZANIMIVO DEJSTVO Besedna zveza Sin človekov je vedno (več kot devetinosemdesetkrat) uporabljena v Evangelijih in vsakič jo je izrekel Jezus, razen enkrat. To je njegov najljubši način, kako se predstavlja. S tem pokaže, da se je z veseljem poistovetil z ljudmi, ki jih je ustvaril in prišel odrešit. 19 Kako je lahko Jezus hkrati Bog in človek? V zadnjih dveh poglavjih smo obravnavali Jezusa Kristusa kot Boga in kot človeka ter povedali, zakaj je to tako pomembno. Zdaj pa se vprašamo: »Kako je to mogoče? Kako lahko oboje hkrati velja za eno osebo?« Ker je ta stvar tako skrivnostna in težka za razumevanje, so mnogi zanikali, da je Jezus oboje in zaključili, da je ali Bog ali človek. Dve naravi, združeni v eni osebi Sprejetje človeške narave se imenuje utelešenje. Večni Božji Sin, druga oseba Trojice, je poleg svoje božanskosti prevzel še človeško naravo in za vedno postal v polnosti Bog in v polnosti človek. Način, kako se je utelešenje zgodilo, je Jezusovo rojstvo iz device. Marija je zanosila po moči Svetega Duha in rodila osebo, ki obstaja od nekdaj – Božjega Sina – in popolnoma nov vidik – človeka Jezusa. To je napovedano v Izaija 7,14: »Devica bo spočela in rodila sina.« Matej je citiral to vrstico in razumel, da se je prerokba uresničila z Jezusom (Matej 1,22-23). Janez je napisal: »Beseda [Jezus] je postala meso in se naselila med nami« (Janez 1,14). Utelešenje je iz mnogih razlogov ključ za našo vero. Zaradi njega lahko bolje razumemo Boga. Na primer, Janez 1,18 pravi: »Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki prebiva v Očetovem naročju, on je razložil.« Ko v Evangelijih zremo v Jezusa, zremo v Boga in to je ogromna prednost, ko iščemo, kako bi Boga razumeli. Še en razlog, zakaj je utelešenje pomembno, je, da nam govori, da si Bog tako želi biti blizu stvarstvu in biti vanj vključen (imanenca), da je s tem, ko je Jezus prevzel nase človeško naravo, ki je tudi ustvarjena, za vedno postal del stvarstva. Kot smo že videli, sta bili obe naravi potrebni, da je lahko zagotovil zadostno žrtev za grehe. Vse to kaže na čudežno Božjo ljubezen do nas, ki smo ustvarjeni po njegovi podobi. Teološki izraz, ki opredeljuje posledico utelešenja, je hipostatska zveza in se nanaša na povezavo med dvema naravama v eni osebi (grška beseda je hupostasis). Ta oseba je v polnosti Bog in v polnosti človek (ne pol Bog in pol človek, ali delno Bog in delno človek). Ključno besedilo, ki govori o tej zvezi, je Filipljanom 2,1-8. Tu Pavel spodbuja preganjane kristjane, naj bodo enotni in jim predstavlja Jezusa za vzor, ki naj ga posnemajo: »To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu« (v. 5). V nadaljevanju opiše Jezusa z zelo natančnimi izrazi: »Čeprav je bil namreč v podobi Boga [tu je jasno izražena božanskost], se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil, tako da je prevzel podobo služabnika [Bog, ki nam služi – Matej 20,28] in postal podoben ljudem [podobnost se nanaša na podobnosti in razlike: Jezus je bil resničen človek, vendar je bil tudi Bog]. Po zunanjosti je bil kakor človek [kot zunanjost je mišljena zunanja podoba; pomeni, da je Jezus izgledal kot katerikoli človek, saj je imel telo tako kot vsi] in je sam sebe ponižal, tako da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu.« (Filipljanom 2,6-8) Toda vrnimo se k našemu glavnemu vprašanju: Kako je to mogoče? Gre za skrivnost, ki je ne morem ne jaz ne kdorkoli drug popolnoma razumeti, kaj šele pojasniti. Sprejemamo jo zato, ker tako uči Sveto pismo, toda pomagalo nam bo še nekaj drugih resnic. Še nekaj dodatnih pojasnil Prvič, utelešenje ne pomeni, da je Kristus opustil katero izmed Božjih lastnosti. Nekateri so skušali dokazati (na podlagi Filipljanom 2,7), da je storil prav to. Pavel pravi, da »se je izpraznil«. Toda, če bi odložil Božje lastnosti, bi odložil tudi svojo božanskost. Božja narava je skupek vseh Božjih lastnosti in Bog ne more prenehati biti Bog, tako kot mi ne moremo prenehati biti ljudje (ker smo to po naravi). Da se je izpraznil, je bolje razumeti kot prispodobo za njegovo pripravljenost, da se poniža, s tem, ko je zapustil slavo nebes in Očetovo prisotnost ter se poistovetil z grešnimi človeškimi bitji (v. 8), da je živel med nami in za nas umrl. Drugič, čeprav Jezus ni opustil božanskih lastnosti, se je po utelešenju omejil glede njihove uporabe. Morda »izpraznil se je« pomeni to. So na primer poročila o tem, kako je deloval v moči Svetega Duha (Matej 12,28; Luka 4,14; Apostolska dela 10,38). Zakaj? Kot Bog je imel enako neomejeno moč kot Sveti Duh. Torej je bil to del njegovega poistovetenja z nami; ljudje nismo vsemogočni in se moramo zanašati na Božjo moč. Podobno je Jezus dejal, da brez Očeta ne more ničesar storiti (Janez 5,19, 30). Ni rekel, da ni več vsemogočen, ampak je govoril o svoji podrejenosti Očetovi volji (Janez 6,38). Nekaterih stvari Jezus kot človek tudi ni vedel, čeprav je kot Bog vseveden (Marko13,32). Torej je Jezus lahko v svoji božanskosti storil karkoli in je vedel vse, kot človek pa je izkusil slabotnost, odvisnost in ni vedel vsega. Res skrivnostno! NEVERJETNO DEJSTVO Dvakrat sem poudaril izraz za vedno, ko sem govoril o Jezusovem utelešenju. Nekateri namreč mislijo, da je dvojna narava Božjega Sina obstajala le trideset let in da je po vrnitvi nazaj k Očetu pustil človeškost. Toda to ne drži – utelešenje ni bilo nikoli razveljavljeno! To kaže na širino Kristusove ljubezni in pripravljenosti, da se poistoveti z ljudmi. Sprejetje človeške narave, z vsemi slabostmi in omejitvami, je dih jemajoče dejanje ponižanja vsemogočnega Boga. Čudovito bi bilo, če bi to storil le za nekaj desetletij – kako čudovito je šele, da je postal človek za vedno. 20 Kaj je Jezus Kristus storil? V prejšnjih poglavjih smo govorili, kaj Bog dela v stvarstvu in o Božji previdnosti. Zdaj pa bomo odgovorili na vprašanje »Kaj je delo Božjega Sina?« Pred utelešenjem Ker je Božji Sin večen, začenjamo z njegovim delom preden je prevzel človeško naravo. Skupaj z Očetom in Svetim Duhom je sodeloval pri ustvarjanju (Janez 1,3; Kološanom 1,16-17; Hebrejcem 1,2). Več o tem bo govora v dvaindvajsetem poglavju, ko se bomo ukvarjali z njegovo oblastjo. Drug pomemben vidik Kristusovega delovanja v Stari zavezi je, da je prinašal Božja sporočila. »Gospodov angel [Jahvejev glasnik]« je običajno razumljen kot Kristus in to imenujemo teofanija (pojavljanje Boga). Gre za pojavljanje Božjega Sina v človeški podobi pred utelešenjem – prevzel je človeško podobo, da je izvršil neko dejanje še pred prevzemom trajne človeške narave. Ta »angel« ni običajen angel. Na primer, ko je Hagara potem, ko je zanosila z Abrahamom, zbežala v puščavo, ji je Gospodov angel naročil, naj sina poimenuje Izmael in naj se vrne k Abrahamu (1. Mojzesova 16,7-14). Trinajsta vrstica pravi: ‘Imenovala je Gospoda, ki je z njo govoril: »Ti si El Roi«; rekla je namreč: »Ali sem res videla tistega, ki me je videl?’« Hagara je razumela, da je bila ta oseba sam Bog. Podobno je v Sodnikih 6,11-22 Gospodov angel prišel h Gideonu in mu oznanil, da je Bog z njim (v. 11). V štirinajsti vrstici je preprosto imenovan »Gospod« (Jahve). Po utelešenju Sinovo najpomembnejše delo je nastopilo po utelešenju, ko je umrl za grešno človeštvo. To je tako pomembno, da bomo temu posvetili celotno poglavje, ko bomo govorili o nauku o odrešenju. Pogost način razmišljanja o Jezusovem delovanju po utelešenju temelji na treh svetopisemskih službah za Boga. Vsi preroki, duhovniki in kralji Božjega ljudstva so bili simbol za najvišjega preroka, kralja in duhovnika: Jezusa Kristusa. Prerok Mojzes je pričakoval še večjega preroka (5. Mojzesova 18,15). Jezus je delal, kar počnejo preroki: ljudem je delil Božja sporočila (Matej 21,11; Luka 13,33; Janez 17,8). Ne samo, da je sporočila delil, on sam je sporočilo, on je Božja Beseda (Janez 1,1). Jezus je tudi naš veliki duhovnik, kot so bili prvotno Aron in njegovi sinovi. Dela, kar delajo duhovniki: Zastopajo ljudstvo pred Bogom in mu prinašajo daritve in žrtve. Ne samo, da je Jezus prinesel žrtev pred Boga, on je žrtev (Hebrejcem 7,27; 10,10) in v nasprotju z Aronom in njegovimi sinovi je Jezusovo duhovništvo po Melkizedekovem redu (1. Mojzesova 14,18-20, Hebrejcem 5,6-10; 6,20-7,17). Jezus ni Aronov naslednik, zato naj ne bi bil primeren za duhovništvo. Melkizedekovo duhovništvo združuje dve službi – duhovniško in kraljevsko (1. Mojzesova 14,18, Zaharija 6,13), kar nas pripelje do tretje. Kot Davidov potomec je bil Jezus primeren za kralja na Davidovem prestolu (Luka 1,32-33). Izaija je napovedal, da bo Mesija kralj (Izaija 9,7). Jezus je pred Pilatom potrdil, da je judovski kralj (Matej 27,11), kar so množice prepoznale, ko je slavnostno prišel v Jeruzalem (Janez 12,13). Ko se bo vrnil, bo kraljeval na Zemlji (Razodetje 17,14; 19,16) in to bo izpolnitev zaveze z Davidom, ki mu obljublja večen prestol (2. Samuel 7,16). Še eno vprašanje, ki se pogosto postavlja glede Kristusovega življenja in dela na Zemlji: čeprav ni grešil (Hebrejcem 4,15; 1. Janez 3,5), ali bi lahko? Nekateri verjamejo, da bi lahko (Kristusova grešnost), spet drugi pa, da ne (Kristusova brezgrešnost), in oboji imajo dobre argumente. Tisti, ki verjamejo, da bi lahko grešil, trdijo, da je del človeške narave tudi svobodna izbira, da se lahko upremo Bogu in ker je Jezus resničen človek, ima tudi on to možnost. Naslednji argument za njegovo možnost, da bi grešil, pa je iz Hebrejcem 4,15, ki pravi da »sočustvuje z našimi slabostmi« ker »je bil tako kot mi skušan v vsem.« Kako lahko sočustvuje z našimi slabostmi in skušnjavami, če je bilo zanj nemogoče, da bi jim podlegel? To bi bila prednost, ki pa je nimamo. Torej mora biti za to, da je lahko z nami sočuten, vsaj možnost, da bi se vdal skušnjavi. Tisti pa, ki trdijo, da Kristus ne more grešiti, kot argument navajajo, da je v polnosti Bog. Bog pa je svet in ne more grešiti, to mu onemogoča Božja narava. Glede na Hebrejcem 4,25 se zdi, da sta čutiti skušnjavo in vdati se ji dve različni stvari. Jezus je lahko čutil skušnjavo, vendar se ji ni mogel vdati. Če to drži, potem je tako močno čutil silo skušnjave, kot noben drug človek, vendar se ji ni vdal. Morda je najboljši zaključek, da je bil Jezus samo v človeški naravi sposoben grešiti kot vsak človek, toda ker je bila človeškost združena z božanskostjo, ni mogel grešiti. Verjetno je tudi, da se v skušnjavah ni zanašal na svojo sposobnost, da ne more grešiti, ampak se je obrnil na moč Svetega Duha in v tem je zgled za nas, kako naj se spopademo s skušnjavami. Nimamo Božje narave, ki bi nas ščitila pred grehom (kot jo ima on), vendar smo po Svetem Duhu Božji tempelj in njegova brezmejna moč nam je na voljo, ko se borimo z grehom (Galačanom 5, 16-25). Po vnebohodu Zdaj pa se bomo osredotočili na Kristusovo delo v sedanjem času. Na kratko rečemo, da je glava Cerkve (Efežanom 1,22-23; Kološanom 1,18), torej vseh, ki verujejo, da je on Odrešenik. Ljubeče jih želi kot skupnost in kot posameznike pripeljati k duhovni zrelosti. Dela vse, kar je potrebno, da bodo kristjani zanj kot nevesta vso večnost (Efežanom 5,25-29). Kot smo že povedali, je njegovo delo, da nas kot veliki duhovnik zastopa pred Očetom (Hebrejcem 4,14-16). V tej vlogi za nas tudi posreduje (Rimljanom 8,34; Hebrejcem 7,25) in nas zagovarja kot zagovornik (1. Janez 2,1). Glede prihodnosti pa vemo, da se bo vrnil na Zemljo, porazil sovražnike, vzpostavil svoje kraljestvo, nad tem kraljestvom večno vladal, sodil vsem ljudem in določil njihovo večno prebivališče (več o tem v zadnjih poglavjih). ZANIMIVO DEJSTVO Več kot polovica štirih Evangelijev sestavljajo Jezusove besede (v nekaterih izdajah so označene z rdečimi črkami). Ti pisci so res zaobjeli pomembnost Kristusovega učenja glede njegovega dela na Zemlji. 21 Ali je Jezusovo vstajenje res tako pomembno? Jezusovo telesno vstajenje je zgodovinsko zagotovo najbolj pomemben dogodek vseh časov. »Telesno« pravim zato, ker jih veliko pravi, da verjamejo le v duhovno vstajenje. Menijo, da Jezus duhovno živi v osebah. »Zgodovinsko« pa zato, ker nekateri zanikajo vstajenje kot zgodovinski dogodek. Naturalistično mišljenje se zelo upira verovanju v tako veličasten čudež. Ali je to res tako pomembno? Ali ni za krščanstvo najpomembnejša Jezusova smrt? Ali ne bi mnogo ljudi lažje verovalo, če vstajenje ne bi bilo osrednji del krščanske vere ali če bi ga bilo vsaj lažje osmisliti? Zakaj je vstajenje nujno V resnici je Kristusovo vstajenje nujno za krščanstvo in za naše odrešenje, zato se tudi pojavlja v najzgodnejših izpovedih vere, kot sta apostolska in nicejska veroizpoved. Pavel je o vstajenju pisal v 1. Korinčanom 15, kjer ga je v vrsticah 1-8 vključil v povzetek evangelija (posebej bodite pozorni na četrto vrstico). Pisal je z namenom, ker so nekateri trdili »da ni vstajenja od mrtvih« (v. 12), torej, da ni pomembno za evangelij ali za vero v Kristusa. Pavel odgovori zelo jasno: »Če ni vstajenja od mrtvih, potem tudi Kristus ni bil obujen. Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera …in ste še v svojih grehih«. (1. Korinčanom 15,13-14 in 17) Če Jezus po svojem žrtvovanju ne bi bil obujen od mrtvih, ne bi bilo odrešenja in ničesar ne bi imeli, na kar bi lahko naslonili svojo vero. Zakaj je torej Jezusovo vstajenje »tako nujno«? Prvič, vstajanje je bilo Očetov znak odobravanja Jezusove žrtve. Sprejel je njegovo delo in temelj odrešenja je bil postavljen. V Svojem čudovitem govoru na binkoštni dan je Peter rekel: »Tega Jezusa je Bog obudil in mi vsi smo temu priče. Bil je povišan na Božjo desnico …« (Apostolska dela 2,32-33; glejte tudi Filipljanom 2,8-9). Oče je povzdignil Sina, ki je uspešno dopolnil, za kar je bil poslan: da bi umrl namesto nas in plačal za naše grehe. Zato Pavel lahko reče: »On [Jezus] je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja« (Rimljanom 4,25). Drugič, vstajenje kaže, da je Jezusova smrt porazila smrt: »Ko pa si bo to, kar je propadljivo, obleklo nepropadljivost, in to, kar je umrljivo, obleklo neumrljivost, tedaj se po izpolnila beseda, ki je zapisana: Smrt je použita v zmagi. Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo? Želo smrti je greh, moč greha pa je postava. Hvala torej Bogu, ki nam daje zmago po našem Gospodu Jezusu Kristusu.« (1. Korinčanom 15,54-57) Odrešenik, ki ga premagala smrt, ne bi mogel sam premagati smrti nazaj. Toda Jezusa smrt ni premagala – ravno nasprotno. Vstajenje je dokaz njegove velike zmage (2. Timotej 1,10; Hebrejcem 2,14-15). Tretjič, vstajenje omogoča vernikom duhovno življenje, ki vodi v ponovno rojstvo. »V svojem velikem usmiljenju nas je po vstajenja Jezusa Kristusa od mrtvih prerodil za živo upanje« (1. Peter 1,3). To pomeni, da smo kristjani že izkusili duhovno vstajenje, čeprav na telesno še čakamo (Efežanom 2,5-6). Še boljše pa je, da imamo kristjani dostop do iste Božje moči, ki je Jezusa obudila od mrtvih (Efežanom 1,18-20; Filipljanom 3,10). Ta moč nam pomaga premagati greh. Pavel pravi, da smo s Kristusom združeni v smrti in vstajenju: »Tako tudi vi: mislite, da ste mrtvi za greh, a da živite za Boga, v Jezusu Kristusu. Zato naj v vašem umrljivem telesu ne gospoduje greh, tako da bi se vdajali njegovim poželenjem. Ne izročajte svojih udov grehu, da bi ti postali orodje krivičnosti, ampak izročite sebe Bogu kot ljudje, ki so prešli od smrti v življenje, svoje ude pa izročite Bogu, da postanejo orodje pravičnosti«. (Rimljanom 6,11-13) Četrtič, njegovo vstajenje je prvina našega vstajenja (1. Korinčanom 15,20-23). Stara zaveza to opiše kot prvi del žetve, ki bo v zahvalo Bogu. Prvine pa zagotavljajo tudi naslednje sadove, kar pomeni, da bo prišla še večja žetev. Tako tudi Jezusovo vstajenje zagotavlja vstajenje vernikom. Kološanom 1,18 in Razodetje 1,5 govorita o isti stvari, ko Jezusa imenujeta prvorojenec med mrtvimi. Spet, verniki so že izkusili duhovno vstajenje in čakajo še na telesno, ki ga zagotavlja Jezus. To je del našega upanja in dopolnitev naše človeškosti (1. Korinčanom 6,14; 2. Korinčanom 4,14; spomnite se, da biti človek pomeni imeti fizično telo). Končno naj bi Jezusovo vstajenje opogumljalo kristjane za vero, poslušnost in delo za Gospoda. Pavlov zaključni stavek na koncu 1. Korinčanom 15 se glasi: »Zato, moji ljubi bratje, bodite stanovitni, neomahljivi, nadvse uspešni v Gospodovem delu, ker veste, da vaš trud v Gospodu ni prazen«. (1. Korinčanom 15,58) Jezusovo vstajenje, ki je temelj upanja našega vstajenja, pomeni, da bo na koncu poplačan ves trud, težko delo in zvestoba Kristusu v tem življenju. Vstajenje je zgodovinski dogodek Jezusovo vstajenje je neločljivo od odrešenja in ga moramo jemati kot del evangelija samega. Nihče ni tako neumen, da bi brez podlage sprejel vero v telesno in zgodovinsko vstajenje. Trdni dokazi tega so prikazovanja po vstajenju, vključno z ženami pri grobu (Matej 28,1-10), apostoli (Luka 24,36-49) in stotinami drugih (1. Korinčanom 15,6). Tisti, ki so ga videli, so bili prepričani, da je Jezus živ. In mnogi, tudi apostoli, so umrli za vero v vstalega Jezusa Kristusa; ljudje ne bi umrli za nekaj, če vedo, da je to laž. ZANIMIVO DEJSTVO Frank Morison je bil britanski novinar, ki se je odločil dokazati, da se vstajenje ni nikoli zgodilo. Ko je preiskal vse mogoče dokaze, je postal tako zelo prepričan v njihovo tehtnost, da je napisal knjigo Who Moved the Stone: A Skeptic Looks at the Death and Resurrection of Jesus (= Kdo je odvalil kamen: skeptični pogledi na Jezusovo smrt in vstajenje). V prvem poglavju z naslovom Knjiga, ki se ni hotela napisati opisuje svoje spreobrnjenje. 22 Kaj pomeni, da je Jezus Gospod? »Jezus je Gospod« je med kristjani dobro poznana izjava. Pogosto govorimo o Jezusovi oblasti in gospostvu. Kaj pa to dejansko pomeni? Ali razumemo, kaj govorimo? Sprašujem se, če lahko rečemo, da razumemo vsaj delček te resnice – Jezus je Bog; Jezus je naš Odrešenik – vendar običajno to ni celoten pomen. Iz svetopisemskega vidika je to dih jemajoča zamisel, do katere se moramo nujno dokopati (po mojem mnenju bi lahko bilo to najpomembnejše poglavje v knjigi). Zelo na kratko, gospostvo Jezusa Kristusa pomeni, da v vsem vesolju gre le zanj. V vsem. Morda se to zdi pretirano, vendar je povsem svetopisemsko. To je povzetek vsega, kar Sveto pismo pravi o njem – in to je veliko! Ključni odlomek o Jezusovem gospostvu Tu je del tega, kar je Pavel zapisal Kološanom. Pozorni bodite na besede v poševnem tisku: »Ta je podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva, kajti v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj. On je obstajal pred vsemi stvarmi in v njem je utemeljeno vse in on je glava telesa, to je Cerkve. On je začetek, prvorojenec med mrtvimi, tako da je postal prvi med vsemi stvarmi. Bog je namreč hotel, da se je v njem naselila vsa polnost in da je po njem spravil s sabo vse stvarstvo, saj je s krvjo njegovega križa, se pravi po njem, pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih.« (Kološanom 1,15-20) Vsesplošne besede vsega, vse in vsemi, ki jih Pavel tukaj uporabi, so zelo pomembne. Poglejmo sedaj nekaj čudovitih resnic, o katerih govori. Dve izjavi se tičeta Jezusovega božanstva. »Ta je podoba nevidnega Boga« (v. 15) in »Bog je namreč hotel, da se je v njem naselila vsa polnost« (v. 19). Torej je Jezus Gospod zato, ker je Bog in vse, kar drži glede Boga, drži tudi glede Jezusa. V drugem delu petnajste vrstice grška beseda, ki se prevaja kot prvorojenec pomeni »pred nečem« (v časovnem smislu) in »nad« (v smislu položaja). Pavel je verjetno mislil na drugi pomen in je želel povedati, da je Kristus nad vsem stvarstvom. Šestnajsta vrstica pojasnjuje zakaj: »Kajti v njem je bilo ustvarjeno vse ...« To je ena od potrditev njegove božanskosti. On počne, kar počne Bog in v tem primeru ustvarja. Kristus je Gospod, ker je stvarnik vseh stvari. Ne le, da vse stvari izvirajo iz Kristusa, v njem imajo tudi svoj pomen, saj Pavel na koncu šestnajste vrstice pravi: »Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj.« On je začetek in konec vsega, on je cilj, proti kateremu potuje celotno stvarstvo. In še več »v njem je utemeljeno vse« (v. 17). To pomeni, da vse stvari ohranja v bivanju. On je »lepilo« in cilj stvarstva: vse ohranja pri obstoju, da lahko stvarstvo izpolni svoj osnovni namen: njega samega. Pavel je to povzel takole: »Kajti iz njega, po njem in zanj je vse« (Rimljanom 11,36). V vrsticah 15-17 se je Pavel osredotočil na Jezusovo Božjo naravo in na njegovo delo stvarjenja. V osemnajsti vrstici pa začne govoriti o Kristusovi naravi po tem, ko je božanskosti dodal še človeškost (utelešenje) in o delu novega stvarjenja. Težava je, da je greh pokvaril ustvarjeno in le-to ne more izpolniti svojega namena in zato je potrebno pokvarjenost popraviti s ponovnim stvarjenjem ali s spravo. In Jezus je naredil prav to. Pavel pravi, da je Kristus »Glava [Gospod] telesa, to je Cerkve. On je začetek, prvorojenec med mrtvimi [torej je nad tistimi, ki bodo obujeni v večno življenje].« Vse to drži zaradi njegovega dela odrešitve. V dvajseti vrstici pravi, da je Bog »po njem spravil s sabo vse stvarstvo, saj je s krvjo njegovega križa, se pravi po njem, pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih«. Toda poglejte, kako je v osemnajsti vrstici opisan namen tega: »da je postal prvi med vsemi stvarmi«. Z drugimi besedami, »da bi bil Kristus Gospod nad vsemi stvarmi«. Gre le za Jezusa Kot je dejal moj nekdanji profesor dr. Duane Litfin, živimo v »na Sina osredotočenem vesolju«.16 Vse je namenjeno za Jezusa Kristusa. Ampak, ali ta ideja zapostavlja Trojico? Nikakor ne in v devetnajsti vrstici je delno pojasnjeno, zakaj ne: »Bog [Oče] je namreč hotel, da se je v njem [Sinu] naselila vsa polnost«. To je Oče ves čas hotel, bilo je del njegovega načrta. Usmerjenost na Sina poveličuje Očeta, kot Pavel poudari drugje: »Da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod v slavo Boga Očeta.« (Filipljanom 2,10-11) Kaj pa Sveti Duh? Jezus je rekel: »On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal« (Janez 16,14). Tudi Sveti Duh je prostovoljno usmerjen na Jezusa. Usmerjenost na Kristusa celo poveličuje Trojico! Dr. Litfin pravi takole: »Očetova ideja je bila, da je celotno stvarstvo, ne samo krščanska vera, usmerjeno na Sina.« Po Očetovi zamisli in po razodetju od Svetega Duha živimo v vesolju, ki je osredotočeno na Kristusa. Zato je on Gospod nad vsem. Vse je iz Jezusa Kristusa, o Jezusu Kristusu in zanj. In ko kristjani rečemo, da je Jezus Gospod, bi morali imeti to v mislih. In iz tega pridejo osupljive stvari. Razmislite o njih. ZANIMIVO DEJSTVO Kološanom 1,15 razkriva še eno čudovito resnico o Jezusu Kristusu. On je »podoba nevidnega Boga«. Bog, najlepše bitje v vesolju, je »neviden« ali nedostopen za naše čute. Ker pa hoče, da ga poznamo, nam je dal »podobo« samega sebe. Grška beseda za to je eikon, iz katere izhaja naša beseda ikona. Kot nam klik na ikono omogoča dostop do stvari, ki so skrite v računalniku, tako nam Jezus Kristus omogoča dostop do Boga, Božje pomoči in znanja o njem. 23 Ali je Sveti Duh oseba ali stvar? Svetemu Duhu včasih rečejo »pozabljeni« član Trojice. Ko mislimo na Boga, ker avtomatsko pomislimo na Očeta in Jezusa Kristusa, ki je naš Odrešenik in Gospod, premalokrat pa namenimo pozornost Svetemu Duhu. To je žalostno, saj je Duh prav tako Bog in si kot takšen zasluži našo pozornost, poleg tega pa je on za vernike dragocen dar, ki nam zagotavlja nujne vire za naše duhovno življenje. Ne samo, da nam daje duhovno življenje (Janez 3,5-8), ampak nas tudi duhovno hrani in nam omogoča rast v pobožnosti (Rimljanom 8,1-16; Galačanom 5,16-25). Če ga zanemarjamo, ne moremo dostopati do veliko stvari, ki jih ima Bog za nas. Kot bomo v naslednjih poglavjih videli, je bil Sveti Duh poslan, da bi delal za naše blagostanje na neverjetne načine. Oseba in moč Če želimo Svetega Duha bolje spoznati, moramo najprej vedeti, da je oseba. V zgodovini Cerkve so nekatere skupine kristjanov to zanikale, na primer socinianisti (povsem krivoverska ločina, ki je zavračala večino temeljnih resnic) in unitarijanci (zanikali so Trojico). Ti so Svetega Duha razumeli kot prispodobo za Božjo moč, kot neosebno stvar. Duh je res tesno povezan z Božjo močjo. Ko je angel Gabriel povedal Mariji, da bo rodila otroka – Mesijo – čeprav je bila devica, ji je pojasnil: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila« (Luka 1,35). Pavel je pisal: »Moja beseda in moje oznanilo nista bila v prepričevalnih besedah modrosti, temveč sta se izkazala Duh in moč« (1. Korinčanom 2,4; glejte tudi Mihej 3,8). Duh je tudi dajal moč Jezusu v času, ko je živel na Zemlji (Luka 4,14; glejte tudi Apostolska dela 10,38). To pa ne pomeni, da je Sveti Duh enako kot Božja moč. Bolje je reči, da je on kanal, preko katerega se izliva Božja moč. Ravno ta moč pa nam, slabotnim ljudem, omogoča, da smo in delamo to, k čemur nas kliče Bog (Apostolska dela 1,8, Rimljanom 8,26; 15,13; Efežanom 3,16). Kako se Sveti Duh razodeva kot oseba Imamo veliko svetopisemskih dokazov, da je Sveti Duh oseba. Prvič, po definiciji je oseba bitje z inteligenco, čustvi in voljo, in Sveti Duh ima vse troje. Pavel govori o »mišljenju Duha« (Rimljanom 8,27, inteligenca); opomni nas, da Duha lahko žalostimo (Efežanom 4,30, čustva) in da Duh deli duhovne darove kakor hoče (1. Korinčanom 12,11, volja). Drugič, Sveti Duh počne nekatere stvari, ki jih počnejo osebe. Na primer, ko je Pavel širil evangelij Jezusa Kristusa, ga je Sveti Duh usmerjal, kam naj gre in kam ne (Apostolska dela 16,6-10). Duh tudi posreduje in moli za kristjane (Rimljanom 8,26) ter dela čudežna dela (Apostolska dela 8,39). Tretjič, slovnica v Janezu 16,13-14 ni veliko vredna. Običajno se zaimek v spolu ujema s samostalnikom, katerega opisuje. Grška beseda za duha pneuma je srednjega spola, vendar Janez zanjo uporablja zaimka moškega spola: »Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal in oznanjal vam bo prihodnje reči. On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal.« (Janez 16,13-14) Običajna raba jezika ni vključevala osebnega poimenovanja za duha in kar je Janez zapisal, je bilo slovnično napačno, vendar je teološko pravilno, saj nam pojasni, da je Sveti Duh oseba in ne stvar. To je pomembno, ker ne moremo imeti osebnega odnosa s stvarjo, ampak je to mogoče le z osebo. Biti kristjan pomeni biti v osebnem odnosu s troedinim Bogom. Kot velja za vsak odnos, moramo tudi odnos z Bogom Očetom, Bogom Sinom in z Bogom Svetih Duhom negovati. Čeprav nimamo primerov v Svetem pismu, menim da je teološko pravilno in potrebno za naše duhovno življenje, da govorimo s Svetim Duhom – da ga prosimo za pomoč in da dela, kar je Bog obljubil, da bo storil po svojem Duhu. V naslednjih dveh poglavjih bomo videli, kako naj bi živeli in bili vodeni po Svetem Duhu (Galačanom 5,16-25). Vse to vodi v zdrav in rastoč odnos njim. Kako se Sveti Duh razodeva kot Bog Ko spoznavamo osebnost Svetega Duha, moramo poznati tudi njegovo božanskost – on je v polnosti Bog, v vsakem pogledu enak Očetu in Sinu. On je tisti, ki Boga dela Boga. Na primer, Psalm 139,7 kaže njegovo vseprisotnost: »Kam naj grem pred tvojim Duhom, kam naj zbežim pred tvojim obličjem?« Kot smo videli, je on kanal za Božjo moč in omogoča vsemogočnost Boga. Njegovo ime – Sveti Duh – nakazuje na božansko lastnost: svetost. Duh dela, kar dela Bog. Vključen je bil v stvarjenje (1. Mojzesova 1,2, Psalm 104,30; tu je prav tako prikazana vsemogočnost), navdihnil je Pisma (2. Samuel 23,2; 2. Peter 1,21) in daje življenje (Janez 6,64). Sveti Duh je prav tako skupaj z Očetom in Sinom omenjen pri velikem poslanstvu: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha« (Matej 28,19; glejte tudi 2. Korinčanom 13,14; 1. Peter 1,2). Torej, ne samo da moramo negovati odnos s Svetih Duhom, ker je on oseba, moramo ga tudi častiti in slaviti, ker je Bog. ZANIMIVO DEJSTVO Ko govorijo o prihodu Svetega Duha na dan binkošti, v angleščini veliko kristjanov zanj uporablja osebni zaimek za srednji spol – it. Čeprav nenamerno, s tem zanikajo njegovo osebo. In kar je še slabše, s tem Duha ponižujejo, saj včasih izgleda kot obnašanje užaljenega otroka, ki, jezen na svojega brata, reče mami: »Povej oni stvari, naj me pusti pri miru!« Disciplinirajmo se torej in v povezavi s Svetim Duhom uporabljajmo zaimke on, njega in njegov. 24 Kako Sveti Duh pomaga vernikom? Ker je Sveti Duh povsem Bog, je vsepovsod prisoten in vedno dejaven v svetu. Njegovo širše delo v pomoč tistim, ki sprejmejo Jezusa za Odrešenika, pa se je začelo na binkošti. To je Jezus napovedal, ko je rekel učencem, naj se po vnebohodu vrnejo v Jeruzalem in čakajo na obljubljen prihod Svetega Duha, ki jim bo dal moč za pričevanje (Apostolska dela 1,4-8).Obljuba se je izpolnila na binkošti, ko je Sveti Duh »napolnil« vernike (Apostolska dela 2,1-4). Peter je ta dogodek povezal s prerokbo v Joelu 2,28-32 o izlitju Svetega Duha (Apostolska dela 2,14-21). To delo Duha je izjemnega pomena, zato si poglejmo nekaj o tem iz Nove zaveze. Krst v Svetem Duhu Tako Janez Krstnik (Matej 3,11; Janez 1,33) kot Jezus (Apostolska dela 1,5) sta napovedala krst v Svetem Duhu. Peter je razumel, da se je to prvič izpolnilo na binkoštni dan (Apostolska dela 11,15-16), o tem pa govori tudi 1. Korinčanom 12,13: »V enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha.« Pavel pravi, da to velja za vse kristjane in uporabi pretekli čas. Torej to ni nekaj, kar bi kristjani morali iskati, ampak se je že zgodilo. Rezultat tega je, da je vernik poistoveten (pomen besede krstiti) s Kristusovim telesom, to je z vsemi drugimi verniki. Bivanje, pečat, napolnitev Vsi kristjani imajo to prednost, da v njih biva Sveti Duh. On je dan kot dar od Boga (Apostolska dela 1,4; Rimljanom 5,5) prav s tem namenom, da bi bival v srcu vernika, kar je tudi ena od značilnosti tistih, ki pripadajo Kristusu: »Vi pa niste v mesu, ampak v Duhu, če le prebiva v vas Božji Duh. In če kdo nima Kristusovega Duha, ni njegov«. (Rimljanom 8,9) To je pomembno tudi zato, ker kristjan tako postane Božji tempelj (1. Korinčanom 3,16; 6,19). Kakšna resničnost – Bog vesolja po svojem Duhu biva v nas! Pečat Svetega Duha je še ena prednost vernika (2. Korinčanom 1,22; Efežanom 1,13-14; 4,30). Pečat je znamenje lastništva in avtoritete. Če torej Sveti Duh biva v verniku, je to znamenje, da pripada Bogu in da je pod njegovo oblastjo. Poleg tega je pečat tudi znak zaščitenosti. Z nečim zapečatenim se ne igramo. Pomen tega je, da se nihče ne sme poigravati s tistimi, na katere je Bog položil svoj pečat ali pa bodo čutili posledice svojega vedenja. Še ena ideja pečata je, da gre za »zagotovilo tega, kar bo še prišlo« (2. Korinčanom 1,22; glejte tudi Efežanom 1,14). Kot »predplačilo«, ki zagotavlja, da bomo ostalo še dobili. Bog nam je obljubil čudovite stvari. Nekatere so del vernikovega sedanjega doživljanja, ostalo pa bomo izkusili v prihodnosti – našo dediščino v Kristusu. Pečat Svetega Duha je absolutno zagotovilo, da se bo zgodilo vse, kar nam je Bog obljubil. Ena izmed nalog Svetega Duha je, da nam daje zagotovilo o odrešenju. Nihče namreč ne more zlomiti Božjega pečata ali preprečiti Bogu, da bi izpolnil svoje obljube. V Novi zavezi je veliko napisanega o napolnitvi s Svetim Duhom (na primer Luka 1,15; Apostolska dela 2,4; 4,8, 31; 6,3-5). Ukazano nam je, naj se napolnjujemo: »In ne opijanjajte se z vinom, v čemer je razbrzdanost, temveč naj vas napolnjuje Duh« (Efežanom 5,18). Na tem mestu je dobro, če primerjamo še dve drugi besedili, ki povezujeta pitje in opitost s to idejo (Luka 1,15; Apostolska dela 2,4 in 13). Obe govorita o vplivu, ki ga ima pitje na osebo in ki vodi v spremembo značaja. Opit človek lahko ravna v nasprotju s svojim siceršnjim značajem; podobno lahko Sveti Duh preobrazi vernikov značaj v značaj Jezusa Kristusa. Oba vpliva, tako od pijače kot od Svetega Duha, sta povezana s sprejetimi odločitvami. Oseba se je odločila, da bo spila preveč alkohola z namenom, da bi bila pijana. S tem Pavel primerja našo izbiro, ko se odločimo, da želimo biti izpolnjeni s Svetim Duhom in se predati njegovemu pozitivnemu vplivu. Prav tako lahko oba vpliva prenehata. Pijan človek se strezni, če preneha piti. In ker smo kristjani še vedno grešniki, težimo k temu, da bi se obrnili proč od vpliva Svetega Duha in sami nadzorovali življenje. Zato nam to naročilo veli, naj ostajamo napolnjeni z Duhom. Napolnitev se ne zgodi enkrat za vselej, ampak je nekaj, kar se dogaja neprestano. Izpolnitev z Duhom torej temelji na njegovi delujoči moči, ko biva v nas, da nam pomaga živeti tako kot je živel Kristus. Tri Božje smernice V povezavi s Svetim Duhom obstajajo tri novozavezna naročila. Prvič, Pavel je v pismu Efežanom zapisal: »Ne žalostite Božjega Svetega Duha, s katerim ste bili kot s pečatom zaznamovani za dan odkupitve« (Efežanom 4,30). V tem kontekstu žalostiti pomeni imeti slab odnos do drugih kristjanov. Toda drži tudi, da kakršenkoli greh in kakršnakoli oblika nesvetosti žalosti Svetega Duha. Drugič, Pavel pravi: »Duha ne ugašajte. Preroštev ne zaničujte«(1. Tesaloničanom 5,19-20). Ogenj je svetopisemski simbol moči in ugašati Duha pomeni ovirati njegovo delo. Tukaj govori o preziranju in zaničevanju načinov, s katerimi Sveti Duh komunicira z ljudmi (torej preroštva). In zopet, ogenj Duha ugašamo, če se na kakršenkoli način upiramo njegovemu delu. To so resničnosti, ki nas streznijo. Sveti Duh ima lahko zaradi nas močno negativna čustva (če ga žalostimo), lahko pa tudi oviramo delovanje vsemogočnega Boga (ugašanje Duha). To kaže, kako je strašen je greh in kako resno lahko grešimo. Tretje naročilo pa je: »Žívite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa« (Galačanom 5,16). Ena vrstica pred tem izraža podobno idejo, namreč »hodite v Duhu«, kar pomeni, naj sledimo njegovem vodenju. Kakšen bo rezultat poslušnosti temu? Ne bomo ugodili svojim grešnim željam, Sveti Duh pa bo obrodil »sadove« v našem življenju – »ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje« (v. 22-23) so odgovornost Svetega Duha. Če živimo (ali hodimo) po Duhu, bo on obrodil sadove v nas. Če smo napolnjeni s Svetim Duhom, če živimo z njim in mu sledimo, ga ne žalostimo ali ugašamo, potem nam bo dal moč, ki nam je primanjkuje, da bi bili podobni Kristusu v naših dejanjih, odnosih in značaju. ZANIMIVO DEJSTVO Še nekaj je! Sveti Duh nam razkriva resnico, posebej še o Kristusu in njegovem učenju (Janez 14,26; 15,26; 16,13). Potrjuje nam, da smo res Božji otroci (Rimljanom 8,16). Pomaga nam v naših slabostih in moli za nas, ko nam zmanjka besed (v. 26-27). Kako čudovit dar za vernike je on. Izkoristimo vse, kar nam ponuja. 25 Kaj so darovi Svetega Duha? Poleg poslanstva, ki smo ga opisali v štiriindvajsetem poglavju, Sveti Duh daje tudi duhovne darove. Grška beseda charisma izhaja iz družine besed, ki se povezujejo z milostjo in zato pomeni »milostni dar« ali »zastonjski dar«. Uporablja se tudi za dar odrešenja na splošno (Rimljanom 6,23), vendar v nekaterih kontekstih pomeni posebno sposobnost, ki jo daje Sveti Duh za služenje Kristusovemu telesu (Cerkvi). Na primer »Bog pa je v Cerkvi postavil najprej apostole, drugič preroke, tretjič učitelje; potem čudodelstva, potem milostne darove ozdravljanja, pomoči, vodenja in govorjenja v raznovrstnih jezikih« (1. Korinčanom 12,28). Ta vrstica je del največjega novozaveznega zapisa o duhovnih darovih, 1. Korinčanom 12-14. Druga besedila, ki govorijo o tem, so še Rimljanom 12,3-8; Efežanom 2,4-13 in 1. Peter 4,10-11. Zdi se, da je ta besedila bolje razumeti bolj kot prikaz, kaj to je, ne natančen opis (drugače verjetno obstajajo tudi darovi, ki tukaj niso opisani). Darovi so definirani kot sposobnosti, dane za služenje Kristusovemu telesu, kar Pisma zelo jasno pokažejo, na primer 1. Korinčanom 12,7: »Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh« in 14,12: »Tako se tudi vi, ker ste vneti za duhove, potrudite, da boste obilno koristili pri izgrajevanju Cerkve« (glejte tudi 14,26 in Efežanom 4,15-16). Bistvo je, da darovi niso dani za korist in užitek posameznika, ampak za korist celotne skupnosti, za naše brate in sestre v Kristusu. Druga jasno izražena resnica o duhovnih darovih je, da jih Bog deli popolnoma po svojih volji, neodvisno od vseh (1. Korinčanom 12,11, 18). To pomeni, da Bog daje vsakemu kristjanu odgovornost za Kristusovo telo in nadnaravno sposobnost v obliki duhovnih darov, da lahko to odgovornost izpolni. On najbolje ve, kako to storiti, zato moramo biti zadovoljni z darovi, ki jih je izbral za nas. Eden od predmetov razprave Sploh v zadnjem stoletju je na tem področju kristjane med seboj delila naslednja polemika: ali Bog še vedno daje čudežne duhovne darove (kot so čudeži, ozdravljenje, preroštvo [neposredno Božje razodetje] in govorjenje v jezikih [jeziki, ki se jih nikoli nismo učili]) ali so bili ti dani le v zgodnjem obdobju Cerkve? Glede tega sta dve mnenji. Cesijci verjamejo, da je Bog po prvem stoletju prenehal dajati te darove. Dal jih je le apostolom, da bi potrdil njihovo delo in jim dal avtoriteto (Hebrejcem 2,4-6) in da bi po njih postavil temelje Cerkve (Efežanom 2,20-22), potem pa niso bili več potrebni. Kontinuisti pa verjamejo, da Bog še vedno daje darove tako kot v prvem stoletju. Njihov glavni argument je, da nobeno svetopisemsko besedilo ne pravi, da so bili ti darovi začasni in da niso za Cerkev v njeni celotni zgodovini. Eno od glavnih besedil, ki povzroča razkol, je: »Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo, kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo. Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo.« 1. Korinčanom 13,8-10 Tukaj Pavel potrdi, da bodo preroštva, jeziki in spoznanje (ki so dani nadnaravno) na neki točki prenehali. Vprašanje je, kdaj. Ali bolj natančno, kaj ta »ko pa pride popolno« pomeni? Cesijci pravijo, da ta fraza pomeni, da takrat, ko je bil dopolnjen kanon novozaveznih knjig in smo dobili popolno Božje razodetje ali takrat, ko Cerkev doseže »zrelost« (kar je eden od pomenov grške besede, ki se prevaja kot popolnost ali perfektnost), ki bo drugačna od »otroške« Cerkve v prvem stoletju. Sveto pismo je dokončno in Cerkev ni več v začetnem obdobju, torej darovi niso več potrebni. Kontinuisti pa pravijo, da se omenjena vrstica nanaša na Kristusov drugi prihod. To je mislil Pavel, ko je napisal: »Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo, kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo. Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo« (v. 12). Darovi bodo prenehali šele takrat, ko se Kristus vrne (primerjajte s 1. Korinčanom 1,7). Cesijci tudi menijo, da so čudežni darovi izginili kmalu po koncu prvega stoletja in to je dokaz, da jih Bog ne daje več. Kontinuisti pa pravijo, da so darovi od drugega stoletja dalje le manj opazni, kar ne pomeni, da ne obstajajo več. Obstajajo vsaj delni dokazi, da so darovi bili prisotni v različnih prebujenjih. Morda darov primanjkuje tudi zaradi površnosti Cerkve. Cesijci trdijo še, da kadar se govorjenje v jezikih, čudeži in ozdravljanja kažejo v nekrščanskih religijah, to zagotovo niso darovi od Boga. Kontinuisti na to odgovarjajo, da hudičeva sposobnost, da se zoperstavlja delu Boga in sam dela čudeže, ne pomeni, da so vsi takšni pojavi demonski. Na kaj naj se osredotočimo mi? Prvič moramo upoštevati, da glede te teme Sveto pismo ni tako jasno kot bi si želeli. Iz določenega razloga se Bogu ni zdelo primerno, da odgovori na vsa naša vprašanje glede čudežnih duhovnih darov. Drugič, dobro je vedeti, da je Pavel glavno svetopisemsko razpravo o duhovnih darovih – 1. Korinčanom 12-14 – napisal, da bi odpravil zlorabe v korintski Cerkvi. Celo duhovni darovi so lahko zlorabljeni; na primer, lahko se jih uporablja za našo lastno slavo in ponos (Rimljanom 12,3). Darove moramo uporabljati izključno za njihov namen, to je za izgrajevanje Cerkve, ne našega ugleda ali sebičnosti. Tretjič, kot pri vsem drugem, kar počnemo, je tudi tu motiv enako pomemben kot dejanje. Zato nam Pavel v središču razprave napiše »poglavje o ljubezni« (1. Korinčanom 13). Povedati želi, da če je motiv za uporabo duhovnih darov karkoli drugega, kot ljubezen, niso vredni nič (v. 2-3). Četrtič, čeprav Pavel glede tega ne pove, kar bi morda radi slišali, nam poda jasna navodila, kako naj darove uporabljamo v služenje Kristusovemu telesu (1. Korinčanom 14,27-32). Cerkve, ki prakticirajo darove, morajo pozorno slediti tem svetopisemskim navodilom. Ironično je, da je način, kako sta obe strani obravnavali vprašanje glede duhovnih darov, pogosto povzročal razdeljenost, ki je v nasprotju z delom Svetega Duha, ki želi dati Cerkvi enotnost (Efežanom 4,3). Vsak se mora zavedati (in večina se), da je to vprašanje drugotnega pomena. Zaradi enotnosti moramo prijazno zagovarjati naše stališče in sprejeti ter ljubiti vsakega, s katerim se morda ne strinjamo. ZANIMIVO DEJSTVO Za duhovne darove ni nobenih ukazov, lahko jih imamo ali pa ne in to nas ne sme vznemirjati. Pripravljeni moramo biti služiti Kristusovemu telesu in Bog nas bo zagotovo usmeril v delo, ki bo sovpadalo z duhovnimi darovi, ki nam jih je po Duhu dal. 26 Kaj je osnova za odrešenje? Kdo potrebuje odrešenje? Vsi! Nihče se ni izognil uničujočim učinkom greha in nihče ne more s svojimi močmi storiti ničesar glede tega. To je bila tema petnajstega in šestnajstega poglavja, zdaj pa končno prihajamo k rešitvi vesoljnega problema: k nauku o odrešenju. Osnova za odrešenje vsake osebe je Kristusova smrt – in samo Kristusova smrt. Ta resnica se imenuje zadostnost Kristusove smrti. Izključeno je vse, kar bi grešni ljudje lahko prispevali k odrešenju. Ko je Jezus na križu rekel: »Dopolnjeno je« (Janez 19,30), je to tudi mislil. Evangelij – dobra novica o odrešenju – je povzet v 1. Korinčanom 15,1-8: »Po njem [evangeliju] ste na poti rešitve, če se trdno držite besede ... Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim. Potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati.« (1. Korinčanom 15,2-6) Dobra novica je, da je lahko vsak odrešen, če veruje, da je Jezus umrl za njegove grehe, bil pokopan in je vstal. Pomembnost njegove smrti lahko primerjamo z diamantom, ki ima več stranic in vsaka kaže učinek Kristusovega dela bodisi za Boga Očeta ali za ljudi, ki potrebujejo odrešenje. Kaj je bila Kristusova smrt Prvi in osrednji koncept se imenuje spravna daritev (za kazen namesto nas oziroma zastopanje za nas). To ima veliko opraviti s pomenom Kristusove smrti. Grešnik, ki je prelomil Božjo postavo, si glede na zakon zasluži kazen in to je smrt (1. Mojzesova 2,17; Rimljanom 5,12; 6,23; Jakob 1,15). Kristusova smrt reši to težavo na način darovanja, ki pomeni »iz slabega narediti dobro«. Kadar je to slabo med Bogom in človekom, se sprava lahko zgodi le po smrti (Hebrejcem 9,22). Izraza namesto ali zastopanje pomenita, da je nekdo darovan in umre namesto grešnika. Ta koncept se je začel v Stari zavezi, pri sistemu darovanja. Na primer v 3. Mojzesovi 17,11 Bog pravi: »Kajti življenje mesa je v krvi in dal sem vam jo za oltar, da opravite spravo za svoje življenje, kajti kri opravi spravo za življenje«. Toda živali niso bile nikoli zadosten nadomestek za ljudi, ki smo ustvarjeni po Božji podobi (Hebrejcem 10,4 in 11). Bog je dovolil živalske daritve, da bi pokazal, kako resen je greh in kako se z njim spopasti, pa tudi kot napoved tega, kar se bo zgodilo. Samo človek lahko umre namesto drugega človeka. Zato se je Jezus »moral v vsem izenačiti z brati [postati človek], da … opravlja spravno daritev za grehe ljudstva« (Hebrejcem 2,17). Marko 10,45 pravi, da je Jezusova smrt nadomestilo: »Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« Pavel v 1. Timoteju 2,6 pravi, da je Kristus »sam sebe dal v odkupnino za vse«. Grška beseda, ki se prevaja kot »za«, pomeni »namesto nekoga«. Veliko drugih besedil govori o spravni naravi daritve (poglejte Matej 20,28; Janez 1,29; Rimljanom 5,8; 2. Korinčanom 5,21; Galačanom 3,13; 1. Peter 3,18). Učinek Kristusove spravne daritve na Boga Očeta je bil ta, da je bilo zadoščeno njegovi pravičnosti (Rimljanom 3,25-26). Bog, svet in pravičen, je kaznoval greh tako, kot ga je moral. Za grešnike to pomeni, da je Kristus plačal ceno za greh, on je bil kaznovan namesto nas (Izaija 53,5; Rimljanom 4,25) in zato smo lahko očiščeni vsakega greha (1. Janez 1,7). Kaj je Kristusova smrt dosegla Če spravna daritev pojasni, kaj je Kristusova smrt bila, pa so v Novi zavezi še koncepti, ki pojasnjujejo, kaj je njegova smrt dosegla. Prvi dosežek je sprava, sprememba odnosa iz sovražnosti k miru. Kristusova smrt premosti prepad v grešnikovem odnosu z Bogom. Po Kristusu sta Bog in grešnik spravljena (Rimljanom 5,10-11; 2. Korinčanom 5,18-20; Efežanom 2,13-16; Kološanom 1,20). Drugi dosežek Kristusove smrti je pobotanje. Zaradi greha je nad grešnikom Božja jeza in ta jo bo nekoč izkusil (Rimljanom 1,18; 2,5; Efežanom 5,6; Kološanom 3,6). Pobotanje pa pomeni odvrnitev te jeze, kar je dosegla Kristusova smrt. »Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave« (Rimljanom 3,25; tudi Hebrejcem 2,17; 1. Janez 2,2; 4,10). Po Jezusu smo rešeni Božje jeze (Rimljanom 5,9; 1. Tesaloničanom 1,9-10). Rezultat Kristusove smrti je tudi odrešenje. To pomeni, da so grešniki, ki so bili sužnji greha, zdaj osvobojeni (Rimljanom 6,6 in 16; 7,14). Ne samo, da smo osvobojeni greha, rešeni smo iz oblasti teme (Kološanom 1,13-14) in izpod Satanovega nadzora. Blizu temu je tudi ideja, da je Kristusovo delo na križu porazilo Satana, demone, greh in smrt (Kološanom 2,13-15). In še več: verniki, ki so osvobojeni krivičnosti, so zdaj sužnji pravičnosti in Kristusa (Rimljanom 6,17-22; 1. Korinčanom 7,22; Efežanom 1,7). Torej je osrednja ideja o Kristusovi smrti, da je to spravna daritev, ki zagotavlja odrešenje, spravo in pobotanje za grešnike, ki se v veri obrnejo nanj. Tekom stoletij so mnogi nasprotovali temu bistvu Jezusove smrti zaradi njene krutosti (kri in smrt) in krivičnosti, saj je bil Jezus popolnoma nedolžen (živel je brez greha). Oboje je res, toda morala je biti kruta zaradi teže grehov. Resnost greha zahteva resna sredstva rešitve. Izgovarjanje na krivičnost Jezusove smrti pa ne upošteva, da »njega, ki ni poznal greha, je [Bog] zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem« (2. Korinčanom 5,21). Jezus je postal greh oziroma je nosil naše grehe. Druge ideje o Kristusovi smrti Nekateri so zavrnili pomen Jezusove smrti kot spravne daritve in so to razumeli drugače. Na primer, nekaj zgodnjih cerkvenih očetov (teologov po prvem stoletju) je Jezusovo smrt razumelo predvsem kot odkupnino, plačano Satanu. Če je Satan zasužnjeval grešnike, je bila Jezusova smrt odkupnina za njihovo osvoboditev. Ta pogled temelji na besedilih kot so Matej 20,28, Marko 10,45 in 1. Timotej 2,6, ki za Kristusovo smrt uporabljajo besedo odkupnina. Vendar pa ti teksti ne povedo, kdo je prejel odkupnino in bolj verjetno je, da je bil to Oče, saj Satan z Jezusovo smrtjo ni ničesar pridobil, ampak je bil poražen. Drugi so videli Kristusovo smrt bolj v korist grešnikov kot v korist Boga. Na primer, pogled, ki se imenuje moralni vpliv sprave, uči, da je Jezus umrl, da bi pokazal, kako Bog ljubi ljudi. Edini primeren odgovor na takšno neizmerno ljubezen pa je, da tudi spreobrnjeni grešnik ljubi Boga in to pokaže s poslušnostjo in ker mu je poslušen, ga tudi Bog sprejme. Bistvo je torej, da Kristusov križ razodeva Božjo ljubezen (Janez 3,16). Težava s tem pogledom pa je, da človeška poslušnost ne more biti večja od grešnosti in ne more biti sredstvo doseganja sprejetosti pri Bogu (Efežanom 2,8-9). Še bolj ekstremna različica tega pogleda pa se imenuje teorija vzora. Bolj kot Jezusova smrt je njegovo celotno življenje vzor pravičnosti in poslušnosti, ki naj mu sledimo, da bomo sprejeti pri Bogu. Toda to bi pomenilo, da grešniki sprejetost pri Bogu lahko dosežejo s svojimi deli, kar pa Sveto pismo jasno zavrača. ZANIMIVO DEJSTVO Katera religija ali ideologija za svoj simbol uporablja sredstvo za izvrševanje smrtne kazni? Ta misel se zdi absurdna, vendar je razpoznavni znak krščanstva prav to. Ampak v tem primeru križ skupaj s praznim grobom ni simbol smrti in poraza, ampak zmage in življenja! »Beseda o križu je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč« (1. Korinčanom 1,18). 27 Kako Bog izbere, kdo bo odrešen? Vprašanje glede tega, ali Bog določi, kdo bo odrešen, predstavlja največji razkol med kalvinizmom in arminianizmom (predstavili smo ju v enajstem poglavju). Vprašanje ni ali Bog sploh izbira, kajti Sveto pismo jasno potrjuje, da je temu tako. Na primer: »Pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje«. (Efežanom 1,4-5) Bodite pozorni, da imajo besede »izvolil« in »vnaprej določil« tukaj enak pomen. Torej se ukvarjamo z naukom o predestinaciji,17 ki je podkategorija nauka o Božji previdnosti (glejte enajsto poglavje.). Razlika je, da kalvinisti verjamejo v predestinacijo, arminianisti pa ne. Vendar pa Sveto pismo pravi, da Bog je izbral in vnaprej določil. Vprašanje torej ni, ali Bog izbira, ampak kako izbira. Pogojna izbira Arminianisti verjamejo v pogojno izbiro. Zagovarjajo, da ker Bog pozna prihodnost, preden se zgodi, ve, kdo bo veroval v Jezusa in bo tako odrešen. Na podlagi »vnaprejšnjega vedenja« jih je izbral »pred stvarjenjem sveta« (Efežanom 1,4). »Kajti tiste, ki jih je že vnaprej poznal, je tudi vnaprej določil, naj bodo skladni s podobo njegovega Sina, da bi bil ta prvorojenec med mnogimi brati« (Rimljanom 8,29; primerjajte s 1. Peter 1,2). Pogoj je torej človekova odrešujoča vera, ki jo Bog vnaprej vidi. To se sklada s tem, kar smo že govorili o arminianistični teologiji, namreč, da Bog iz ljubezni daje ljudem svobodno voljo, vključno s tem, da sprejmejo ali zavrnejo Kristusa. Zato Božja izbira glede odrešenih temelji na posameznikovi svobodni odločitvi za Kristusa (čeprav ta odločitev še ni bila sprejeta tekom zgodovine s strani posameznikov v prihodnosti). Dve ključni besedili za arminianistični pogled sta 1. Timotej 2,4: »[Bog] hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice« in 2. Peter 3,9: »Potrpežljiv je z vami, ker noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi vsi dosegli spreobrnjenje.« Ker Bog ljubi vse ljudi (Janez 3,16), ni pristranski (5. Mojzesova 10,17; Rimljanom 2,11) in jasno želi, da so vsi odrešeni (glejte tudi Ezekiel 18,23, 32; 33,11). Ne zdi se smiselno, da bi nekatere izbral, drugih pa ne. Na kratko povedano je tako: Vsi ljudje grešijo in si zaslužijo pekel. Bog pa ljubi vse ljudi in je poslal Sina, da bi za vse umrl. Rezultat tega je Božja milost, dana vsem (več o tem pozneje) in vsi so sposobni verovati v Kristusa za svoje odrešenje. Po nauku arminianistov je to edina smiselna razlaga mnogih svetopisemskih poglavij, ki vabijo grešnike, naj verujejo in bodo odrešeni (na primer Apostolska dela 16,30-31). Brezpogojna izbira Kalvinisti, ki verjamejo v brezpogojno izbiro, zavračajo vsak pogoj za izbiro zunaj Boga samega, na podlagi katerega bi določil, kdo bo rešen (tu je mišljena vnaprej predvidena vera). To je izbral samo v skladu s svojimi nameni in načrti. Nobeno svetopisemsko besedilo ne pravi, da Božja izbira temelji na človeški odločitvi. Pravi pa na primer: »Nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje« (Efežanom 1,5). Kaj pa besedila, ki govorijo, da se je Bog odločil glede na vnaprejšnje vedenje (Rimljanom 8,29; 1. Peter 1,2)? Kalvinisti menijo, da grška beseda, ki se prevaja kot »vnaprejšnje vedenje«, pomeni več kot le vnaprej vedeti, kaj se bo zgodilo (to je enostavno vnaprejšnje videnje), pomeni »intimen odnos z nekom, še preden se ta oseba rodi«. To izhaja iz svetopisemskega koncepta »spoznanja«, ki je več kot intelektualno znanje in vključuje tudi odnos. Na primer »Človek je spoznal svojo ženo Evo. Spočela je in rodila Kajna« (1. Mojzesova 4,1). Moževo intelektualno znanje o ženi ne naredi dojenčka! Zato je Bog lahko rekel Jeremiji: »Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal; preden si prišel iz materinega naročja, sem te posvetil« (Jeremija 1,5). Zagotovo to ne pomeni, da je imel Bog le intelektualno znanje o Jeremiji, preden se je ta rodil. Torej izraz »vnaprejšnje vedenje«, če ga razumemo na ta način, podpira brezpogojno izbiro. Kalvinisti se za podporo svojega nauka sklicujejo na besedila kot so Janez 6, kjer Jezus govori o »skupini«, ki mu jo daje Oče, da jo pritegne k sebi in jim omogoči dostop do njega (v. 37, 39, 44, 65). Tisti, ki ne pripadajo skupini, ne morejo priti k Očetu, tisti, ki so del nje, pa ne le, da lahko pridejo, ampak tudi dejansko pridejo. Zdi se, da to skupino druga besedila imenujejo »izvoljeni« (Matej 24,22-31; Rimljanom 8,33). Jezus je rekel učencem: »Niste vi mene izbrali, ampak sem vas jaz izvolil, da greste in obrodite sad.« To kaže, da Božja izbira ni odvisna od človeške izbire (Janez 15,16; Rimljanom 9,16). V več besedilih je pomemben vrstni red. V Janezu 10,26 Jezus pravi: »Toda vi mi ne verjamete, ker niste izmed mojih ovc«. Apostolska dela 13,48 pravijo o tistih, ki so slišali evangelij: »Tisti, ki so bili odločeni za večno življenje, so sprejeli vero.« V obeh primerih verujejo zato, ker so bili prej izbrani in ne obratno, kot zagovarjajo arminianisti. Besedilo, ki najbolj podpira idejo o brezpogojni izbiri, pa je Rimljanom 9,1-24. Pavel trdi, da ima Bog pravico izbirati: »Torej ni odvisno od tistega, ki hoče, niti od tistega, ki teče, ampak od Boga, ki izkazuje usmiljenje« (v. 16). To dokazuje, da Božje odločitve niso odvisne od ničesar, kar hočejo ljudje storiti. Temelj je znotraj Boga samega, še posebej glede milosti. Pogosta kritika predestinacije je, da je krivično določiti, kdo bo odrešen na podlagi česarkoli drugega kot na svobodni odločitvi ljudi. Pavel odgovarja: »Kaj bomo torej rekli? Je mar pri Bogu krivica? Nikakor ne!« (Rimljanom 9,14) Ker je Bog lončar (stvarnik), ima pravico storiti s svojo glino (stvarstvom) kar hoče. Kdo smo mi, da bi ga o tem spraševali? (v. 19-21) Te globoke stvari o Bogu je težko razumeti in zaradi zapletenosti obravnavanih tem se jim nekateri kristjani skušajo izogniti. Toda o tem je Bog spregovoril v svoji besedi, zato moramo biti pripravljeni razmišljati o teh besedilih, sprejeti svoje prepričanje o njih in se jih v ponižnosti držati, pri tem pa vedeti: »O globočina Božjega bogastva in modrosti in spoznanja! Kako nedoumljivi so njegovi sklepi in neizsledljiva njegova pota!« (Rimljanom 11,33) ZANIMIVO DEJSTVO Poleg naukov, ki smo ju opisali, nekateri verjamejo, da se izbira ne tiče posameznikov, ampak skupnosti. V času Stare zaveze je Bog izbral Izraelski narod, da bi jim naklonil poseben blagoslov. V Novi zavezi pa je izbrana skupina Cerkev, Kristusovo telo. Če pa to drži, je lahko oseba »izbrana« le, če veruje v Jezusa kot Odrešenika in je pridružena Kristusovemu telesu. 28 Ali je Jezus umrl za vse? Če je smrt Jezusa Kristusa edina osnova za odrešenje, se moramo vprašati, ali je umrl za vse ali ne. Oziroma, ali je umrl tudi za tiste, ki ne bodo nikoli verovali in ne bodo odrešeni? Odgovori kalvinistov in arminianistov se razlikujejo. Neomejena žrtev Arminianisti verjamejo, da je Jezus umrl za vse; za izvoljene in za neizvoljene, za tiste, ki bodo odrešeni in za tiste, ki ne bodo. Neomejena (ali splošna) žrtev, ki predvideva, da je Bog poslal Jezusa umret za vse, se sklada z arminianistično teologijo, ki poudarja Božjo ljubezen do vseh (Janez 3,16) in njegovo željo, da bi se vsi rešili (1. Timotej 2,4; 2. Peter 3,9). Očitno pa dejstvo, da je umrl za vse, samo po sebi ne odreši vseh; Sveto pismo jasno pravi, da bo ob večni sodbi veliko grešnikov ločenih od Boga. Imajo pa vsi možnost odrešenja. Odločitev je prepuščena posamezniku, da veruje ali ne veruje v Jezusa kot Odrešenika. Samo ko človek veruje, se možnost za odrešenje, ki jo je zagotovil Jezus, tudi uresniči. Ta pogled podpira veliko svetopisemskih besedil. Ko je Janez Krstnik videl Jezusa, je vzkliknil: »Glejte; Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta!« (Janez 1,29) Ko Pavel zapiše, da Bog želi, da so vsi ljudje odrešeni (1. Timotej 2,4), doda še, da je »sam sebe dal v odkupnino za vse« (v. 6). Malo pozneje napiše v istem pismu: »Smo naslonili svoje upanje na živega Boga, ki je odrešenik vseh ljudi, posebno vernih« (1. Timotej 4,10). »On [Jezus Kristus] je namreč spravna daritev za naše grehe, pa ne le za naše, temveč tudi za ves svet« (1. Janez 2,2). Teološki argument za neomejeno žrtev je: če Jezus ni umrl za vse, kako je lahko potem evangelij ponujen vsem? (Glejte Janez 3,14-18; Apostolska dela 17,30; Rimljanom 10,13). Če Jezus ni umrl za vse, se tudi odrešenje ne more oznanjati vsem. Omejena žrtev Večina kalvinistov verjame, da je Jezus umrl le za izvoljene, torej za tiste, ki bodo verovali vanj in bodo odrešeni. To se imenuje omejena (ali določena) žrtev – omejena je glede izvoljenih, ne glede vrednosti ali učinkovitosti. Tudi ta nauk potrjuje Sveto pismo. Jezus je rekel: »Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Matej 20,28), in »To je namreč moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov« (Matej 26,28). Še bolj neposredno je kot dobri pastir rekel: »Svoje življenje dam za ovce« (Janez 10,15). Ovce so tisti, ki mu bodo sledili – to so izvoljeni. Podobno piše Pavel: »Kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe« (Efežanom 5,25). Cerkev pa sestavljajo izvoljeni. Teološko imajo kalvinisti še več argumentov proti neomejeni žrtvi. Prvič, če je Jezus umrl za vse, zakaj niso vsi odrešeni? Drugič, Če je Jezus umrl za vse, vendar vsi niso odrešeni, ali to pomeni, da svojega dela na križu ni dobro opravil? Ali ni njegova žrtev zaradi tistih, ki ne verujejo, izgubila nekaj svoje vrednosti? Tretjič, če je Jezus umrl za vse in če gredo tisti, ki ne verujejo, v pekel, ali ni potem greh dvojno kaznovan; enkrat z Jezusovo smrtjo, drugič s peklom? Še ljudje imamo zakone proti dvojnemu kaznovanju. Ali ne nakazuje to na nepravičnost Boga? »Tretji pogled« Sredinsko stališče, za katero se zdi, da je še najbolj smiselno, izhaja iz spoznanja, da je Bog z Jezusovo smrtjo naredil več kot to, da je zagotovil odrešenje. Nekaj resnice je v obeh zgoraj opisanih pogledih, tretja teorija pa se glasi takole: Jezus je umrl za vse, posebej pa za izvoljene. Verjetno je Pavel mislil na to, ko je zapisal, da je Jezus »odrešenik vseh ljudi, še posebno vernih« (1. Timotej 4,10). Janez govori o isti stvari: »On je namreč spravna daritev za naše grehe, pa ne le za naše, temveč tudi za ves svet« (1. Janez 2,2). Pomembno vprašanje na tem mestu je, kako Janez tukaj in v ostalih besedilih uporablja besedo »svet« (na primer Janez 3,16; 1. Janez 5,19). Analiza besede pokaže, da ne govori samo o vseh ljudeh na svetu, ampak vključuje še idejo, da so vsi ljudje slabi. Ko Janez uporabi besedo »svet«, ima ta pogosto v moralnem smislu negativen prizvok, saj se nanaša na vse, ki se upirajo Bogu (na primer 1. Janez 2,15-17; 3,13; 5,4-5). To je jasno razvidno v 1. Janezu 5,19: »Ves svet tiči v zlu.« To potrjuje, da je Jezus res umrl za vse ljudi – za vse hudobne ljudi – in poudarja Božjo ljubezen do vseh. Pavel pravi: »Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki« (Rimljanom 5,8). Neverjetno je, da je Kristus, čeprav je vedel, kdo ga bo zavračal in celo sovražil, vseeno umrl za vse. Eden od Božjih namenov za njegovo žrtev je tudi poveličevanje neverjetne Božje ljubezni do vseh ljudi. Jezus je umrl za vse. Vsi so povabljeni k njemu in vsi, ki bodo prišli in verovali, bodo odrešeni. Res lahko vsakemu rečemo: »Jezus je umrl zate.« Drug namen Jezusove žrtve je torej zagotoviti, da je evangelij dostopen vsem in prav tako odrešenje. Zdi pa se tudi, da je Jezus za tiste, za katere je vedel, da bodo sprejeli odrešenje, umrl na poseben način, kot lahko sklepamo iz zgoraj citiranih besedil, ki govorijo o njegovi smrti za »mnoge«, za »ovce« in za »cerkev«. Čeprav Bog ljubi vse ljudi, pa je njegova ljubezen do teh izvoljenih prav posebna. V Stari zavezi so bili to Izraelci (glejte 5. Mojzesova 10,15). Ljubil je Egipčane in Kanaance, vendar je bila ta ljubezen bolj osredotočena na Izraelce, sedaj pa je na Cerkev (glejte Efežanom 5,25). Torej je bil eden od namenov Jezusove žrtve zagotoviti odrešenje za izvoljene. Drugače lahko to povemo takole: njegova žrtev je bila zadostna za vse, učinkovita pa le za izvoljene. Zadostna pomeni, da Jezusova smrt zadostuje za odkupitev vseh ljudi in jim daje možnost odrešenja, če verujejo. Vera pa je izvoljenim omogočila, da njihovo odrešenje ni le možno, ampak je tudi resnično.18 ZANIMIVO DEJSTVO Dr. Bruce Ware, profesor teologije na teološki šoli Southern Baptist Theological Seminary, imenuje to mediacijski pogled (ne)omejene žrtve. Izraz pomeni, da preučuje veljavnost obeh teorij, torej o neomejeni kot o omejeni žrtvi. 29 Kako je oseba odrešena? Čeprav je posameznik odrešen v nekem trenutku, pa lahko na podlagi Nove zaveze rečemo, da je to hkrati tudi proces. Teologi tukaj govorijo o ordo salutis oziroma o vrstnem redu odrešenja. Prepričanje o grehu. Izraz se uporablja, ko želimo nekoga opozoriti na njegove napake. Primer vidimo v Mateju 18,15: »Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči.« V luči odrešenja je to delo Svetega Duha (Janez 16,8-11). Samo Sveti Duh lahko učinkovito razkrije grešnost nekoga in brez njega ne bo noben niti čutil potrebe po odrešenju. Klic. Glede na kontekst, v katerem se v Svetem pismu pojavlja grška beseda za klic opisuje dve vrsti klica ali vabila. Prvi je »splošni klic«, to je evangelij, namenjen vsem ljudem in vabilo vsakemu, naj veruje v Jezusa in prejme odrešenje. Na primer, Jezus je rekel: »Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih« (Matej 22,14). V Luka 14,16-24 beremo priliko o možu, ki je veliko ljudi povabil na večerjo in nekateri so ga z izgovori zavrnili. To besedilo kaže, da je vabilo k odrešenju namenjeno vsem, vendar ga vsi ne sprejmejo. Božje vabilo je možno tudi zavrniti. V drugih besedilih pa tisti, ki so povabljeni, sprejmejo vabilo. To je druga vrsta klica, in sicer »učinkovit klic«. Pavel v 1. Korinčanom govori o »poklicanih in svetih« (1,2) in piše »tistim, ki so poklicani« (1,24). Pomen tega je enak kot »kristjani« ali »izvoljeni«. Pavel pravi tudi: »Tiste, ki jih je [Bog] vnaprej določil, je tudi poklical« (Rimljanom 8,30). Ta vrsta klica je namenjena samo izvoljenim in vodi v odrešenje. Božja milost. Kot smo videli, so grešniki zaradi greha duhovno mrtvi in ne morejo storiti ničesar; niti verovati ne morejo, da bi bili odrešeni (Rimljanom 8,7-8). Zato jim mora Bog verovanje omogočiti po milosti. Kalvinisti in arminianisti se glede tega strinjajo, vendar to nujno potrebno milost različno razumejo. Arminianisti govorijo o predhodni milosti, to je milost, ki se zgodi pred odrešujočo vero. Včasih ji rečejo »milost, ki omogoča«, saj omogoči duhovno mrtvim, da verujejo, ker drugače ne bi mogli. Prav tako verjamejo, da Bog daje to vrsto milosti vsem, da bi premagali učinek greha, vendar jo lahko ljudje zavrnejo. Ker imamo svobodno voljo, vsi ne uporabijo sposobnosti, ki jih daje Bog in zavrnejo splošni klic k odrešenju. Kalvinisti pa raje govorijo o takoimenovani milosti, ki se ji ne da upreti. Na žalost to zveni zelo prisiljeno, kot da Bog s takšno milostjo sili izvoljene, naj verjamejo evangeliju. Kalvinisti ne verjamejo tega, ampak, da je ta vrsta milosti dana samo izvoljenim in jih Bog na prepričevalen način vodi v življenje po veri. Ilustracija te milosti je Savlovo oziroma Pavlovo spreobrnjenje (Apostolska dela 9). Kot zvest Jud je Savel sovražil Jezusa Kristusa in njegove sledilce. Bil je ravno na poti v Damask, da bi jih nekaj aretiral. Toda ko se je srečal z vstalim in poveličanim Kristusom, je takoj postalo jasno, da je tisto, za kar je verjel, da je laž, neizpodbitna resnica: Jezus je obljubljeni Mesija in živi. Zato je Pavel veroval. Jezus ga v to ni prisilil, samo odprl mu je oči, ki zaradi greha niso videle resničnosti, Pavel pa je svobodno in z veseljem veroval. To izkušnjo je opisal v 2. Korinčanom 4,4-6. Kalvinisti menijo, da je imel Jezus v mislih to milost, ko je rekel: »Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče« (Janez 6,44). V Apostolskih delih 16,14 beremo o ženski po imenu Lidija, »ki ji je Gospod odprl srce, da je odgovorila na Pavlovo sporočilo«. Najpomembnejša stvar, o kateri se kalvinisti in arminanisti strinjajo, je, da brez Božje milosti ne more biti nihče odrešen. Zato si Bog zasluži vso slavo zaradi odrešenja tistih, ki verujejo (Efežanom 1,6-12; 2,8-9). Spreobrnjenje. Ta pojem se pogosto narobe razume kot trud, da bi oprali slabo duhovno in moralno dejanje, vendar to ni spreobrnjenje, ki ga opisuje Sveto pismo. Grška beseda v bistvu pomeni »spremeniti misli nekoga glede nečesa«. V luči odrešenja torej pomeni, da človek drugače razmišlja o sebi, da prizna, da je grešnik in potrebuje Božjo milost po Odrešeniku Jezusu. V tem smislu je odrešenje tudi povezano z odrešujočo vero. Ne moremo se resnično spreobrniti, ne da bi verovali in ne moremo verovati, ne da bi se spreobrnili. Odrešujoča vera. Zadnji korak do posameznikovega odrešenja je odrešujoča vera. Pismo stalno in jasno ponavlja: brez vere ni odrešenja (Janez 3,15-16; Rimljanom 10,9-10; Efežanom 2,8). Odrešujoča poudarjam zato, ker vsaka vera ne vodi v odrešenje, kot ilustrira prilika o sejalcu. Nekaj semen (mišljen je evangelij) pade tudi na kamnito zemljo – »nekaj časa verujejo, v trenutku preizkušnje pa odpadejo« (Luka 8,13). Odrešujoča vera vsebuje tri elemente in vsi so enako pomembni. Najprej moramo imeti znanje. To pomeni predvsem znanje o evangeliju (1. Korinčanom 15,3-8). Nihče ne more biti odrešen, če ne pozna evangelija. Drugič je potrebno strinjanje. Posameznik mora vedeti, kaj je evangelij in verjeti, da je resničen (od tukaj potem izvira spreobrnjenje). Vsi poznamo zgodbice, ki jim ne verjamemo (Miklavž, zobna miška, velikonočni zajček). Na enak način veliko ljudi pozna evangelij, ne verjamejo pa, da je resničen in zato zagotovo niso odrešeni. Toda znanje in strinjanje nista dovolj. Celo satan in demoni poznajo evangelij in verjamejo, da je resničen, pa niso odrešeni. Torej mora biti še zaupanje (zanašanje, odvisnost). Poleg tega, da poznamo evangelij in mu verjamemo, moramo biti popolnoma odvisni od Jezusa Kristusa in od nikogar drugega, da smo opravičeni pred Bogom. Zato sta tovrstna vera in naša dela v Svetem pismu vedno medsebojno izključujoča (Rimljanom 3,21-28; Galačanom 2,16; Efežanom 2,8-9). Naša dela ne naredijo na Boga nobenega vtisa, ampak mu ugaja zaupanje in odvisnost od njega (Hebrejcem 11,6). Samo kadar verjamemo evangeliju in živimo v odvisnosti od Kristusa, smo zares odrešeni. ZANIMIVO DEJSTVO Tukaj zraven spada še prerojenje, čeprav se vsi ne bodo strinjali. Grška beseda, ki se tako prevaja, je uporabljena samo v Mateju 19,28 in Titu 3,5, pomeni pa »biti ponovno rojen« oziroma »rojen iz Boga« (Janez 3,3; 1. Janez 2,29; 3,9; 4,7; 5,1, 4, 18). Po delovanju Svetega Duha (Janez 3,5) in Božje besede (1. Peter 1,23) so tisti, ki so bili zaradi greha duhovno mrtvi, sedaj duhovno živi. Armenianisti verjamejo, da je prerojenje rezultat odrešenja – oseba je najprej odrešena po veri in potem na novo rojena (glejte 28. poglavje). Večina kalvinistov pa verjame, da se prerojenje zgodi pred odrešujočo vero, saj je to sredstvo, s katerim Bog zagotovi duhovno mrtvim, da verujejo – najprej jim da duhovno življenje. 30 Kaj je rezultat odrešenja? Sveto pismo odrešenje imenuje dar (Efežanom 2,8), ki ima več različnih plati; je kot škatla, ki jo odpremo in v njej najdemo polno čudovitih stvari. Nekatere, kot na primer delovanje Svetega Duha, smo že spoznali, zdaj pa jih bomo še nekaj. Odpuščanje. Verjetno je najbolj znana in dragocena korist odrešenja odpuščanje grehov (Efežanom 1,7; Kološanom 2,13). Čeprav smo na toliko načinov užalili Boga, nam je zaradi Jezusovega plačila odpustil in nas iz negativnega moralnega stanja pripeljal v nevtralno moralno stanje. To je že samo po sebi izjemno, še bolj pa nam postane všeč, ko nas privede do naslednjega rezultata odrešenja. Opravičenje. To pomeni »deklaracija o pravičnosti«. Predstavljajte si sodno dvorano, v kateri vi kot grešnik stojite pred sodnikom Bogom in zaradi vaše vere v Kristusa udari s kladivcem in naznani: »Ni kriv, ampak opravičen!« Pavel o tej resnici piše v Rimljanom 3,20-31, kjer pojasni, da je to zaradi Božje milosti, ki se kaže v Jezusovi žrtvi (v. 24-25) in se zgodi, ko grešnik začne verovati (v. 22, 25-28). Razglasiti krivega grešnika za nedolžnega ni zloraba pravice, kajti Bog s tem, ko kaznuje grehe – ki jih je namesto nas nosil Jezus in namesto nas umrl na križu – pokaže, da je pravičen (v. 25-26). Potem, ko je bilo zadoščeno njegovi pravičnosti, je po svoji milosti opravičil vernike. To vključuje tudi odpuščanje, toda poleg tega, da niso več krivi, jim z opravičenjem zagotovi pozitivno moralno stanje, torej deklaracijo o pravičnosti. Kako? Bog nam daje opravičenje (v. 22) preko obdolžitve Jezusa: »Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem« (2. Korinčanom 5,21). V Kristusu verniki postanejo Božja pravičnost. Kakšna neizrekljiva izmenjava: Jezus vzame naše grehe, mi dobimo njegovo pravičnost. Zaradi tega Bog, ko gleda na kristjana, ne vidi samo opravičenega, ampak tudi pravičnega človeka. Druga posledica pa je še, da imamo mir z Bogom (Rimljanom 5,1). Pravični Bog lahko sprejema le pravične ljudi. Posvečenje. Izraz posvetiti pomeni dobesedno »oddvojiti«, torej posvečenje pomeni »oddvojiti za svetost« ali »narediti nekoga pravičnega«. To je podobno opravičenju, vendar je več od tega. Po opravičenju v kristjanu še vedno ostaja greh, posvečenje pa pomeni, da Bog še naprej deluje, da bi se kristjan tega greha za vedno znebil. Različna novozavezna besedila razkrivajo tri različne glagolske čase in načine za posvečenje. Preteklo posvečenje (ki je najbližje opravičenju) se običajno imenuje pozicijsko in zaradi njega nas Bog vidi kot pravične (1. Korinčanom 6,11; Hebrejcem 10,10 in 14). Takoj, ko zaupamo v Kristusa, postanemo »sveti«, kar z drugo besedo pomeni posvečeni (1. Korinčanom 1,2). Prihodnje posvečenje se imenuje popolno ali dovršeno in se zgodi ob koncu življenja, ko stopimo pred Kristusa in je za vedno odstranjena vsa grešnost (1. Tesaloničanom 3,13; 5,23). Za to Sveto pismo uporablja izraz poveličanje (Rimljanom 8,30; 9,23). Med tema dvema pa je sedanje posvečenje, ki se imenuje napredujoče, saj naša svetost napreduje, ko rastemo v Kristusu in manj grešimo. Imenuje se tudi izkustveno posvečenje, ker ga lahko izkusimo ali občutimo, ko napredujemo v njem (2. Korinčanom 3,18; 4,16; 7,1). V tem življenju ne bomo nikoli brez greha, vendar z Božjo pomočjo lahko grešimo manj. Medtem ko sta preteklo in prihodnje posvečenje popolnoma Božje delo, pa je sedanje rezultat sodelovanja med Bogom in vernikom. Pri tem pridejo prav vsa svetopisemska naročila kristjanom. Ko jim v veri in odvisnosti od Boga sledimo, prispevamo k našemu napredujočemu posvečenju in postajamo zreli v Kristusu. Osvobojenost od moči greha. To omogoči napredujoče posvečenje. Pavel v Rimljanom 6 piše, da smo bili pred odrešenjem sužnji greha, kar pomeni, da smo morali greh ubogati in nismo mogli delati drugega kot grešiti. Toda, ko smo začeli verovati, smo umrli skupaj s Kristusom – umrli smo za nadzor, ki ga je imel greh nad nami – in zdaj smo svobodni, da lahko živimo sveto (v. 6-7). Greh je še vedno v nas in skuša spet dobiti nadzor, toda zdaj nam je zapovedano: »Tako tudi vi: mislite, da ste mrtvi za greh, a da živite za Boga, v Kristusu Jezusu. Zato naj v vašem umrljivem telesu ne kraljuje greh, tako da bi se vdajali njegovim poželenjem. Ne izročajte svojih udov grehu, da bi ti postali orodje krivičnosti, ampak izročite sebe Bogu kot ljudje, ki so prešli od smrti v življenje, svoje ude pa izročite Bogu, da postanejo orodje pravičnosti.« (Rimljanom 6,11-13) Biti »v Kristusu« in imeti Kristusa v sebi. Ti za apostola Pavla najljubši pojmi predstavljajo neverjetno resničnost. Kristjani smo postavljeni »v Kristusa« (Rimljanom 8,1; 1. Korinčanom 1,30; Efežanom 2,6), zaradi česar nas Bog obravnava enako kot svojega Sina. In ne le, da smo v Kristusu, Kristus je v nas (Rimljanom 8,8-10; 2. Korinčanom 13,5; Efežanom 3,17). To nam omogoča, da živimo kot on, da smo mu podobni. Posinovljenje. Verniki postanejo Božji sinovi in hčere (Rimljanom 8,15-16; Galačanom 4,4-7; Efežanom 1,5). Ne le, da je Bog naš Kralj, ker smo v njegovem kraljestvu, je tudi naš Oče, ker smo del njegove družine. Dediščina. Ker smo del Božje družine, smo dediči vsega, kar je njegovo in imamo dediščino (Galačanom 4,7; Efežanom 1,14 in 18; 1. Peter 1,3-4), ki si jo delimo z Jezusom Kristusom (Rimljanom 8,17). To pomeni, da dar odrešenja vsebuje še več, kar se zgodi takoj, ko zaupamo v Kristusa kot svojega Odrešenika in več, kar se dogaja tekom življenja na Zemlji. Uživali bomo popolno dediščino v prisotnosti Odrešenika in to nas vodi k naslednjemu rezultatu odrešenja. Upanje. Kristjani imamo upanje v Kristusu (Rimljanom 8,20-25; Efežanom 1,18; Kološanom 1,5; Tit 1,2) ki pa je drugačno od tega, kakor sicer uporabljamo to besedo. (Upam, da bom nekoč poklicni košarkar, čeprav sem star več kot petdeset let.) Svetopisemsko upanje je trdno zagotovilo, da bo to, kar nam je Bog obljubil v Kristusu (naša dediščina) nekoč zagotovo naše (v prihodnosti). Upanje je v bistvu na prihodnost osredotočena vera in vključuje dopolnitev našega odrešenja in posvečenja. Vključuje tudi Kristusov drugi prihod, naše vstajenje, večnost v prisotnosti Boga, uživanje v njegovih blagoslovih za vso večnost in še mnogo več. Za vernike najboljše šele prihaja. ZANIMIVO DEJSTVO V devetindvajsetem poglavju smo rekli, da dobra dela nimajo nič skupnega s tem, da nekdo postane kristjan (odrešenje je možno le po veri). Imajo pa dobra dela veliko opraviti s tem, če nekdo je kristjan. So prav tako rezultat odrešenja (Efežanom 2,10; Tit 2,14; 3,8). Verniki ne omalovažujejo dobrih del, ampak jih postavijo na pravo mesto. Dobra dela izvirajo iz odrešenja, vendar pa k njemu ne prispevajo. 31 Ali lahko kristjan izgubi odrešenje? Še ena teološka tema glede odrešenja, ki deli arminianiste in kalviniste, je glede zagotovljene večnosti, včasih imenovane ohranitev svetih in vprašanje je, ali lahko resničen vernik izgubi odrešenje ali pa ostane za vedno odrešen? Tukaj se pojavlja »izpovedovanje krščanstva«, ko nekateri trdijo, da so kristjani, pa ne verujejo v Kristusa (Matej 7,22-23; Tit 1,16). Za te ljudi odrešenje ni zagotovljeno, saj sploh niso odrešeni. Samo Bog ve, kdo je resničen kristjan, ampak da bomo lahko razpravljali, pa recimo, da govorimo o resničnem verniku. Na splošno bo odgovor na vprašanje, ali je mogoče izgubiti odrešenje, sovpadal s tem, kako posameznik gleda na vprašanje izvolitve odrešenih. Če je izbira pogojna, potem ni nobene zagotovljene večnosti, saj kristjan lahko preneha verovati evangeliju in tako izgubi odrešenje. Zato arminianisti v glavnem zavračajo idejo zagotovljene večnosti, saj sveti lahko ali pa ne ohranijo vero. Nekateri arminianisti trdijo, da lahko kristjan greši do take mere (na primer stori »neodpustljiv greh« – Matej 12,31), da odrešenje izgubi. Ta stran zagovarja, da kristjan lahko svoje odrešenje izgubi tako, da neha verovati ali ker vztraja v nadaljujočem se in nepriznanem grehu. Če pa je izbira brezpogojna, potem zagotovljena večnost ima smisel, ker je Bog izbral izvoljene glede na svoj načrt in namen in ko ti enkrat verujejo, jih bo Bog ohranil pri veri in odrešenju. Tako kalvinisti verjamejo v zagotovljeno večnost in pravijo, da sveti bodo ohranili vero, ker jim bo Bog dal moči. Ali lahko odpademo? Nekatera svetopisemska besedila lahko razumemo kot protiargument za zagotovljeno večnost. V Janezu 15,1-6 Jezus pravi, da je vsaka mladika, ki ne obrodi sadu, odrezana s trte in zažgana. Če so »mladike« resnični kristjani, izgleda, da izgubijo odrešenje. Pavel pravi, da nas bo Bog »privedel pred svoje obličje svete, brezgrajne in neoporečne, če le ostanete utemeljeni v veri in trdni ter se ne pustite odtrgati od upanja evangelija, o katerem ste slišali« (Kološanom 1,22-23). Zdi se, da pogojni če pomeni, da bomo izgubili odrešenje, če ne bomo napredovali v veri. Pismo Hebrejcem vsebuje veliko »opozoril«, ki bi jih lahko razumeli kot argument proti zagotovljeni večnosti. Za tiste, ki pa v zagotovljeno večnost verjamejo, je verjetno najtežje razumeti naslednji odlomek: »Kajti nemogoče je take, ki so bili nekoč že razsvetljeni in so že okusili nebeški dar ter postali deležni Svetega Duha, take, ki so okusili dobro Božjo besedo in moči prihodnjega sveta, pa so padli, takó prenoviti, da bi se spreobrnili ...«. Hebrejcem 6,4-6 Če so v peti in šesti vrstici omenjeni resnični kristjani, potem je možno da so »odpadli«. Končno pa lahko v 1. Timoteju 1,19-20 in 2. Timoteju 2,17-18 najdemo primer kristjanov, ki so res odpadli. Kako bi lahko odpadli? Zdi se, da veliko besedil podpira tudi idejo zagotovljene večnosti. Jezus je rekel: »Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan. Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan«. (Janez 6,39-40) Omemba »večnega življenja« govori v prid zagotovljeni večnosti. Če imajo kristjani večno življenje (in res ga imajo – 1. Janez 5,13), kako ga lahko izgubijo? Če je to možno, potem sploh niso imeli večnega življenja, ampak le nekaj začasnega. Jezus je rekel tudi: »Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke.« (Janez 10,28-29) Poleg tega, da Bog kristjane trdno drži v svojih rokah, bodite pozorni na frazo »se ne bodo pogubile«. To je v grščini najbolj odločen način zanikanja te možnosti. Pavel je napisal: »Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa« (Filipljanom 1,6). »Dobro delo« je odrešenje in »dan Jezusa Kristusa« je njegov ponovni prihod, torej se zdi, da je Pavel verjel v zagotovljeno večnost. Tudi druga besedila kažejo, da bo Bog ohranil vernike pri Jezusu in odrešenju (Hebrejcem 7,25; Juda 24). Pavel pravi tudi: »Bog se ne kesa svojih milostnih darov in svojega klica« (Rimljanom 11,29). Odrešenje je tako dar kot Božji klic in je zato nepreklicno. Velja tudi, da če je odrešenje res dar in kot tak dan zastonj (brez obveznosti), kako je potem lahko odvzet? Če bi bilo to možno, potem ne bi bil zastonj. Glede tega pa obstaja še nekaj teoloških razprav. Kot smo videli v 29. poglavju, pečat Svetega Duha (Efežanom 4,30) kaže na zagotovljeno večnost. Prav tako se zdi možnost, da bi zaradi kateregakoli greha izgubili odrešenje, v nasprotju s svetopisemskim učenjem, saj to pravi, da smo odrešeni po veri in da je to povsem ločeno od del. Če dela nimajo nič skupnega z odrešenjem, zakaj bi potem (v primeru greha) povzročila, da ga izgubimo? Nadalje možnost, da bi zaradi greha izgubili odrešenje postavlja pod vprašaj zadostnost Jezusove žrtve za vse grehe. Če je res umrl za vse grehe, potem smo verniki opravičeni vseh grehov in ti ne morejo več ogrožati našega odrešenja. Toda še enkrat, tisti, ki zavračajo idejo zagotovljene večnosti, verjamejo, da lahko kristjan preneha verovati v evangelij in s tem izgubi odrešenje. Toda če je odrešujoča vera Božji dar (Efežanom 2,8-9; s tem se strinja večina arminianistov), bi moral ta dar zadostovati, da izpolni svoj namen (odrešenje) in naj ne bi nikoli propadel. Z drugimi besedami, Bog omogoča kristjanom, da ohranijo vero. Ne bi jim dal daru, ki ne more izpolniti svojega namena. ISKRENA ŽELJA, DA BI VAS PREPRIČAL Čeprav se pri pisanju trudim ne vključevati svojih teoloških pogledov, bi vas rad prepričal o resnici glede zagotovljene večnosti. Pa ne zato, ker jaz tako mislim in ker tako uči Sveto pismo, ampak ker menim, da si to Bog želi za nas. Srce bi se mi trgalo, če bi moja hči Kimberly živela v strahu, da bo storila kaj takega, da se ji bom odpovedal. Verjamem, da se tudi Bogu para srce, če njegovi otroci živijo v takšnem strahu. Želi si, da v gotovosti živijo odnos z njim – ne, ker bi ga bili sami sposobni ohranjati, ampak ker ga on sam ohranja. 32 Ali je Jezus edina pot k odrešenju? Pogosto vprašanje, ki ga ljudje zastavljajo kristjanom in o katerem se kristjani sami sprašujejo, je: »Kaj pa tisti, ki niso nikoli slišali za evangelij; so lahko odrešeni ali je Jezus edina pot?« Tako univerzalizem (ki trdi, da bodo na koncu vsi odrešeni) kot pluralizem (nauk, ki uči, da obstaja več poti k Bogu) pravita, da Jezus ni edina pot. Vendar pa Sveto pismo jasno in na več mestih razkriva, da bodo po večni sodbi nekateri ločeni od Boga (Matej 7,13; Razodetje 20,15) in tudi obsoja religije, ki ga zavračajo (2. Mojzesova 20,3-5; Izaija 31,7; 1. Korinčanom 10,7; 12,2). Ne univerzalizem ne pluralizem ne držita. Ekskluzivizem in inkluzivizem Dva pogleda evangelijskih teologov na to vprašanje se imenujeta ekskluzivizem in inkluzivizem. Ekskluzivisti (tudi restriktivisti) pravijo, da so lahko odrešeni samo tisti, ki so slišali evangelij in verovali v Jezusa kot Odrešenika, inkluzivisti pa nasprotno menijo, da je Jezus res edina pot k odrešenju, vendar lahko Bog sprejme in pridruži svoji družini tudi tiste, ki ne poznajo evangelija in Kristusa. Tradicionalno je bolj sprejet ekskluzivizem, ki je podprt z besedili kot je Janez 14,6; Jezus sam je namreč rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni«. V Apostolskih delih 4,12 je Peter rekel judovskim verskim voditeljem: »V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili.« Ali povedano drugače, »kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina« (Janez 3,18). Potem, ko se je Pavel skliceval na Joela 3,5 in zapisal: »Kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo rešen« (Rimljanom 10,13), je vprašal: »Toda kako naj ga kličejo, če niso verovali vanj? In kako naj verujejo, če niso slišali o njem? In kako naj slišijo o njem, če ni oznanjevalca?« (Rimljanom 10,14) Zdi se, da poudarja, da je nujno slišati evangelij, da bi bili odrešeni. Če je inkluzivizem pravilen in je mogoče biti rešen brez evangelija, potem ekskluzivisti pravijo, da sploh ni potrebno evangelizirati. In še več, če je inkluzivizem resničen, lahko s tem, ko oznanjamo evangelij, ogrozimo odrešenje mnogih, saj so, če ga sprejmejo in potem zavrnejo, za vedno pogubljeni (Janez 3,18). Ekskluzivisti tudi pravijo, da inkluzivizem ovira misijonarsko delo. Inkluzivizem trdi, da je odrešenje mogoče po verovanju v splošno razodetje brez posebnega razodetja, oziroma brez vere v Jezusa in njegovo smrt. Vendar tudi ekskluzivisti poudarjajo, da je Pavel pisal, čeprav se je Bog jasno razodel po stvarstvu (splošno razodetje), so to vsi zavrnili (Rimljanom 1,18-25). Malo pozneje pa navede citate psalmov in zapiše: »Ni pravičnega, niti enega, ni razumnega, ni ga, ki bi iskal Boga. Vsi so zablodili, vsi skupaj so se izpridili; ni ga, ki bi delal dobro, ni ga, niti enega.« (Rimljanom 3,10-12) Zdi se, da ta univerzalna govorica ovrže možnosti, ki jih zagovarja inkluzivizem. Nihče ne more priti k Bogu samo po splošnem razodetju in vsi »s svojo krivičnostjo dušijo resnico« (Rimljanom 1,18). Torej je edina pot do miru z Bogom specifično razodetje. Računamo lahko na Božjo pravičnost V nasprotju z nekaterimi kritikami ekluzivisti ne verjamejo, da ljudje odgovarjajo pred Bogom za nekaj, česar niso nikoli slišali, namreč za specifično razodetje o Jezusu Kristusu in evangeliju. Bog sodi ljudi na podlagi tega, kar poznajo, to pa je splošno razodetje, kajti on je pravičen sodnik. Stališče ekskluzivistov ni enostavno in je pogosto tarča kritik, ker zanika vsako upanje na odrešenje vseh v zgodovini, ki niso nikoli slišali za Jezusa Kristusa. Oni pa odgovarjajo, da moramo v teološke resnice verjeti zato, ker jih uči Sveto pismo in ne ker bi se zaradi njih bolje počutili ali ker bi se našemu omejenemu razumu zdele smiselne. Ekskluzivisti in inkluzivisti pa se strinjajo, da ne more biti nihče odrešen brez Jezusove smrti za grehe in da je on edini Odrešenik (Janez 14,6; Apostolska dela 4,12), vendar inkluzivisti pravijo, da to ne pomeni, da je edini način, da najprej slišimo evangelij in potem zaupamo Jezusu kot Odrešeniku. Tudi vsi kalvinisti in večina arminianistov zagovarja ekskluzivizem, nekateri arminianisti pa so na strani inkluzivizma. Za njih je nesmiselno, da bi Bog, ki je ljubezen (1. Janez 4,8, 16) in ki ljubi vse ljudi (Janez 3,16) ter hoče, da so vsi odrešeni (1. Timotej 2,4; 2. Peter 3,9) – vse to so osrednja izhodišča arminianistov – sprejel samo tiste, ki so slišali evangelij Jezusa Kristusa in verovali vanj. Zagotovo sprejema tudi vse ostale, ki se trudijo ravnati najbolj pravilno v skladu s tem, kar poznajo iz splošnega razodetja. Ali drugače, če tisti, ki nikoli niso slišali evangelija, verujejo v Stvarnika vseh stvari in ga hočejo spoznati, jih bo Bog sprejel. Konec koncev je Pavel želel poganom: »Da bi Boga iskali in se morda do njega dotipali in ga našli, saj ni daleč od nikogar izmed nas« (Apostolska dela 17,27). In tudi, če tisti, ki ne poznajo evangelija, iskreno živijo svojo nekrščansko religijo in se trudijo živeti moralno, jih bo Bog prav tako sprejel. Saj »pred Bogom namreč niso pravični tisti, ki postavo slišijo, ampak bodo opravičeni tisti, ki postavo izpolnjujejo« (Rimljanom 2,13). Celo pogani »dokazujejo, da je delo postave zapisano v njihovih srcih« (Rimljanom 2,15). Inkluzivisti menijo, da so to okoliščine, v katerih je oseba lahko odrešena, ne da bi verovala v Kristusa. Te ljudi imenujejo »anonimni kristjani«, saj so pravzaprav verniki, ki tega ne vedo, Bog pa ve. Inkluzivisti poudarjajo še, da jih je bilo veliko iz Stare zaveze sprejetih pri Bogu, pa niso poznali Kristusa; Abraham, Mojzes in celo pogani kot je bil Melkizedek (1. Mojzesova 14,18-20) in Rahaba (Jozue 2,8-13; Hebrejcem 11,31; Jakob 2,25). Če je bilo odrešenje mogoče zanje, zakaj ne bi bilo tudi za ostale? To je vsekakor težka tema. Večina od nas si želi, da bi bilo čimveč ljudi odrešenih, toda ključno je, kaj pravi Sveto pismo. ZANIMIVO DEJSTVO C. S. Lewis je svoje inkluzivistično verovanje prikazal v The Last Battle. V petnajstem poglavju se Aslan (ki predstavlja Jezusa) sooči z Emethom, ki je zaprisežen častilec Tasha. Ko Emeth prizna, da je častil lažnega boga, mu Aslan reče: »Otrok, vsa čast, ki si jo dajal Tashu, sprejemam kot da bi bila namenjena meni … Zato če kdorkoli zapriseže Tashu in se svoje prisege drži, je v resnici zaprisegel meni, čeprav tega ne ve in jaz ga nagradim.« In ko Emeth prizna, da je celo življenje iskal Tasha, Aslan odgovori. »Če si v resnici ne bi želel najti mene, ne bi tako dolgo in tako iskreno iskal. Kajti vsi najdejo tisto, kar iskreno iščejo.« 33 Kaj je Cerkev? V Združenih državah Amerike je bilo krščanstvo pogosto individualistično – »samo med posameznikom in Bogom«. Čeprav je oseben odnos z Bogom po Jezusu Kristusu nujen, Nova zaveza močno poudarja skupnostno naravo krščanstva; Bog oblikuje skupino ljudi, ki ga bodo častili in za vedno živeli z njim in ta skupina se imenuje Cerkev. Slovenska beseda za cerkev izhaja iz grškega izraza, ki pomeni »od Gospoda«. V grški Novi zavezi se za cerkev pogosto uporablja beseda ekklesia, ki pomeni »zbor«. Glede na kontekst se beseda uporablja na dva načina. »Cerkev«: dva pomena Prvič se ekklesia lahko nanaša na tiste, ki priznavajo svojo vero in sledijo Jezusu ter se zbirajo na določenem kraju. Pavel je določena pisma naslovil na sledeč način: »Božji Cerkvi, ki je v Korintu« (1. Korinčanom 1,2; 2. Korinčanom 1,1). V zadnjem delu pisma Rimljanom je zapisal: »Pozdravite tudi Cerkev, ki se zbira v njuni hiši« (Rimljanom 16,5; glejte tudi 1. Korinčanom 16,19; Kološanom 4,15). Iz teh besedil izhaja izraz lokalna cerkev ali vidna cerkev in v tem primeru pomeni neko lokacijo, kjer se srečujejo kristjani. Drugič ekklesia pomeni vse resnične kristjane vseh časov in krajev. Na primer: »Ne bodite v spotiko ne Judom ne Grkom ne Božji Cerkvi« (1. Korinčanom 10,32); »In vse je položil pod njegove noge, njega pa postavil čez vse kot glavo Cerkvi« (Efežanom 1,22). Tukaj je izraz Cerkev mišljen širše in se ne tiče le nekaj kristjanov na samo enem kraju. Iz tega pa dobimo teološke izraze kot sta vesoljna Cerkev ali nevidna Cerkev, ki zajemata ljudi vseh časov in prostorov, tudi tiste v nebesih, ki jih (še) ne moremo videti. Upoštevati moramo, da Nova zaveza Cerkve ne razume kot kraj (na primer v neki stavbi), ampak kot ljudi. Rojstni dan Cerkve (v obeh pomenih, lokalnem in globalnem) je binkoštni dan, kot je opisano v Apostolskih delih 2. Utemeljitev tega je sledeča: V Mateju 16,18 je Jezus napovedal in obljubil, kaj se bo zgodilo: »Sezidal bom svojo Cerkev«. Iz Efežanom 1,22-23 vemo, da je Cerkev »telo«. 1. Korinčanom 12,13 pravi, da so vsi kristjani »v enem Duhu krščeni v eno telo«. V Apostolskih delih 11,15-16 vidimo, da je Peter dogodke binkoštnega dne povezal z Jezusovo obljubo krsta v Svetem Duhu (Apostolska dela 1,5). Skupina ljudi, zbranih v zgornji izbi, je na ta dan postala nekaj novega, kajti v Stari zavezi Cerkev ni obstajala. Pričela se je lahko samo po uspešni izpolnitvi Jezusovega mesijanskega poslanstva. Ponazoritve in prispodobe Pri razumevanju narave in pomembnosti Cerkve nam pomaga kar nekaj novozaveznih prispodob. Najpogostejša je ta, da je Cerkev telo in Kristus njena glava (Rimljanom 12,3-8; 1. Korinčanom 12; Efežanom 1,22-23; 4,4-16; Kološanom 1,18; 2,19). Vse to lepo poudari tri resnice. Prvič, med temi ljudmi je enotnost. Tako kot je fizično telo enotno, je tudi Cerkev (1. Korinčanom 12,12). Ta enotnost temelji na povezanosti z glavo, Jezusom Kristusom in je dopolnjena z delovanjem Svetega Duha (Efežanom 4,3). Drugič, znotraj enega telesa obstaja raznolikost. Kot ima fizično telo več delov, ki izvajajo različne naloge, ima Cerkev posameznike z različnimi vlogami in odgovornostmi (Rimljanom 12,4; 1. Korinčanom 12,12-14). Tretjič obstaja medsebojna odvisnost med deli telesa. Fizično telo je odvisno od delovanja vseh organov in vsak posamezen organ je odvisen od delovanja ostalih organov. Tudi Cerkev potrebuje vsakega kristjana, da sodeluje s svojimi darovi in s klicem, ki ga ima od Boga. Samo na ta način se Cerkev lahko izgrajuje, zori in ostaja zdrava (Rimljanom 12,5; 1. Korinčanom 12,12-26; Efežanom 4,11-16; Kološanom 2,19). Jezus je Cerkev opisal kot čredo, sebe pa kot dobrega pastirja (Janez 10,11-30). Za svoje sledilce skrbi, jih ščiti, hrani in vzgaja. Da bi mu potem pomagali, je določil še druge pastirje (Apostolska dela 20,28; 1. Peter 5,3). O voditeljih bomo govorili v naslednjem poglavju. Peter pravi, da je Cerkev »sveto duhovništvo« (1. Peter 2,5-9). V nasprotju s starozaveznim sistemom, kjer so lahko le določeni ljudje (duhovniki iz Aronovega rodu) opravljali duhovniško službo in vstopali v Božjo prisotnost, imajo zdaj ta privilegij vsi verniki. Vsi lahko delujejo kot duhovniki in po velikem duhovniku Kristusu neposredno vstopajo v Božjo prisotnost (Hebrejcem 4,14-16). Pavel je v pismu Efežanom uporabil tri prispodobe o Cerkvi. Vse kristjane je označil za »člane Božje družine« (Efežanom 2,19). S to sliko nadaljuje v 1. Timoteju 3,1, ko Timoteju naroča, naj v svoji pastoralni vlogi s kristjani ravna enako kot s svojim očetom, materjo in brati (1. Timotej 5,1-16; glejte tudi Tit 2,1-15). Torej moramo tudi mi na ostale vernike gledati kot na brate in sestre v Kristusu (Matej 12,46-50) ter jih obravnavati kot družinske člane. Drugič, Pavel govori o Cerkvi kot o zgradbi (Efežanom 2,20-23; glejte še 1. Peter 2,5). Jezus Kristus je vogalni kamen, apostoli in preroki predstavljajo ostale temelje, vsi kristjani pa so zidaki. Ta zgradba je tempelj, v katerem Bog prebiva po svojem Duhu. Tretjič, Pavel Cerkev imenuje nevesto in Kristusa njenega ženina (Efežanom 5,23-33). V ospredju je Kristusova ljubezen do neveste (v. 25), njegova zaveza, da si bo priskrbel sveto nevesto (v. 26-27) in nevestina odgovornost, da se podredi njegovemu vodstvu (v. 24). Kot Pavel še izpostavi, mora zakonska zveza moškega in ženske odsevati to skrivnostno resničnost. Cerkev je dragocen Božji dar za kristjane in zagotovo potrebna za naše duhovno zdravje, tako za posameznike kot za skupnost. ZANIMIVO DEJSTVO Podobo Cerkve kot Kristusove neveste lahko razložimo z načinom porok, ki je obstajal na Bližnjem Vzhodu v tistem času. Najprej je bilo določeno obdobje zaroke, ki je bila v nasprotju z današnjim časom, zavezujoč dogovor (za razveljavitev je bila potrebna ločitev). To prikazuje naš odnos z Jezusom prav v tem trenutku, predvsem pa varnost tega odnosa. V tem času je moral bodoči mož pripraviti hišo, v katero bo pripeljal nevesto. Jezus je rekel, da nam gre pripravit prostor, da se bo vrnil in nas vzel k sebi (Janez 14,1-3). Na poročni dan je ženin z glasbo prišel k nevestini hiši in končno je bil na vrsti poročni obred, potem pa še svatba. Poroka Cerkve z Jezusom in svatba sta opisani v Razodetju 19,7-9. Verniki smo zdaj v obdobju zaroke; čakamo na prihod ženina Jezusa, s katerim se bomo za vedno poročili. 34 Kako je vodena lokalna cerkev? Čeprav Sveto pismo opisuje vodenje lokalne cerkve, so ta besedila tekom stoletij zelo različno razumeli in uresničevali. Vodenje lokalne cerkve Zgodovinsko so obstajali trije načini vodenja lokalne cerkve, ki se med seboj razlikujejo po tem, komu je pripadala avtoriteta. Prvič, episkopalno cerkveno vodenje na primer prakticirajo v Rimsko-katoliški cerkvi, episkopalnih in metodističnih cerkvah. Beseda izhaja iz grškega izraza episkopos, ki pomeni »nadzornik«. V nekaterih prevodih se je prevaja kot škof. Te cerkve in denominacije imajo hierarhično strukturo, glavno avtoriteto pa ima škof, ki nadzoruje več lokalnih cerkva na določenem območju oziroma v škofiji. Utemeljitev za to obliko vodenja, ki se je začela v drugem stoletju, je, da so apostoli v prvem stoletju vodili več lokalnih cerkva na nekem območju. Protiargument pa je, da je beseda episkopos v kontekstu Nove zaveze sopomenka za lokalnega starešino in ne pomeni predstojnika, ki bi imel avtoriteto nad več cerkvami. Drugič, kongregacijsko cerkveno vodenje se na primer izvršuje v kongregacijskih (na primer Assemblies of God) in baptističnih cerkvah. Gre za zelo demokratičen pristop; vsak član ima določeno avtoriteto in pravico do glasovanja glede cerkvenih zadev. Tu je prisoten še koncept avtonomije lokalne cerkve, to je prepričanje, da nima nihče od zunaj (na primer škof ali vodja denominacije) avtoritete nad cerkvijo. Svetopisemski temelj za ta način je duhovništvo vseh vernih (1. Peter 2,5), po katerem imajo vsi pravico, da se izrečejo glede cerkvenih zadev in druga novozavezna besedila, ki kažejo, da so bili v delovanje Cerkve vključeni vsi člani (na primer Apostolska dela 6,1-6; 15,22; 2. Korinčanom 2,6-7). Težava je, da ta besedila kažejo vključenost vseh članov, ni pa nujno, da podpirajo avtoriteto pri vseh. Tretjič, prezbiterijansko cerkveno vodenje je na primer v uporabi pri prezbiterijanskih in reformiranih cerkvah. Beseda izhaja iz grškega izraza presbuteros in pomeni starešina. Avtoriteto imajo starešine, to so posamezniki, ki jih izbere lokalna cerkev. Včasih se to imenuje tudi zvezno ali federalno vodenje, ker starešine predstavljajo vse člane. Svetopisemski temelji za tovrstno vodenje so v mnogih besedilih, ki govorijo o starešinah (na primer Apostolska dela 11,30; 20,17; 1. Timotej 5,17; Tit 1,5; Hebrejcem 13,17; 1. Peter 5,1-2). Službe v lokalni cerkvi Nova zaveza v povezavi z vodenjem lokalne cerkve govori le o dveh službah: o starešinah in diakonih. Kot smo že videli, je služba starešine (presbuteros) večkrat omenjena v Svetem pismu in jasno je, da predstavljajo najvišjo človeško avtoriteto, takoj za Jezusom Kristusom, ki je glava Cerkve. Izraz episkopos se uporablja prav tako za tiste, ki opravljajo to službo, saj so odgovorni, da »nadzorujejo« cerkev (Apostolska dela 20,28; Filipljanom 1,1; 1. Timotej 3,1-2; Tit 1,7). Še ena beseda, ki tudi pomeni enako službo, pa je poimaino in pomeni »pasti« čredo (Apostolska dela 20,28; 1. Peter 5,2). Samostalnik iz tega glagola je poimen (Efežanom 4,11) in pomeni »pastir« ali »pastor«. To kaže na glavno odgovornost starešin, kar je pasti Kristusovo čredo. Najbolj pomembno pa je, da vsi trije izrazi označujejo eno in isto službo, ne treh različnih. Na žalost so se tekom stoletij iz tega res razvile tri službe. Kot škofe so razumeli tiste, ki imajo avtoriteto nad skupino posameznih cerkva. Pastorji so postali plačani cerkveni voditelji, ki so se izobraževali na področju Svetega pisma in pastorale. Starešine pa so laični voditelji cerkve, ki v njej niso zaposleni, ampak so vseeno vključeni v vodenje. Toda v Novi zavezi te razlike ne obstajajo. Trije izrazi na tri načine opredeljujejo isto službo: starešina = škof = pastor. Pomembno je tudi omeniti, da Nova zaveza o starešinah vedno govori v množini. Zato se zdi, da je to služba za več ljudi, ne samo za enega v cerkvi. To je smiselno, ker preprečuje zlorabo moči, ki bi jo imela samo na oseba in omogoča ravnotežje med močnimi področji in slabostmi večih voditeljev v dobrobit cerkve. Starešine imajo enako avtoriteto, lahko pa imajo različne odgovornosti (kot opisuje 1. Timotej 5,17). Ljudje morajo biti za to službo izbrani glede na značajske lastnosti, ki jih opisuje Pavel v 1. Timotej 3,1-7 in Tit 1,5-9, ne glede na sposobnosti. Poudarek je na značaju, ne na sposobnostih, kajti omenjeni sta samo dve sposobnosti: da zna poučevati in uspešno vodi svojo družino. Oboje je namreč nujno za cerkvene voditelje. Ključne torej niso sposobnosti nekoga, ampak njegov značaj – starešine morajo biti pobožni, duhovno zreli in podobni Kristusu. Njihove naloge so v osnovi zagotoviti vodenje cerkve, učenje svetopisemskih resnic tako z besedami kot z načinom življenja (Hebrejcem 13,7), varovanje cerkve pred lažnimi nauki (Apostolska dela 20,28) in skrb, da so izpolnjene splošne cerkvene potrebe in zahteve (Apostolska dela 20,28; 1. Peter 5,2). Druga služba, ki jo Nova zaveza omenja, je diakon. Izhaja iz grške besede diakonos in pomeni »služabnik«. Beseda se pojavi le v Filipljanom 1,1 in 1. Timoteju 3,8-13. Nastanek te službe je opisan v Apostolskih delih 6,1-6, ko so starešine in pastorji jeruzalemske cerkve izbrali nekaj mož, da bi opravljali določene naloge (deljenje hrane) in bi se starešine lahko posvečale svojim prioritetam, ki so »molitev in oznanjevanje Besede« (v. 4). Če je to prototip diakonske službe, potem se zdi, da je diakonska služba povezana z materialnimi potrebami cerkve, da bi se starešine lahko osredotočale na duhovne potrebe. Pred kratkim so se med kristjani vnele vroče razprave o tem, ali lahko te službe opravljajo ženske, sploh službo starešin. Proti temu so komplementarci, saj verjamejo, da čeprav je Bog moškega in žensko ustvaril enaka, jima je dal različne vloge, ki se med seboj dopolnjujejo. Sklicujejo se predvsem na 1. Timotej 2,12: »Ne dovolim pa, da bi ženska poučevala, tudi ne, da bi gospodovala nad moškim«. Idejo pa podpirajo egalitaristi, ki verjamejo, da sta moški in ženska tudi po avtoriteti enakovredna. Svoje mnenje podpirajo predvsem z Galačanom 3,28: »Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu«. ZANIMIVO DEJSTVO Verjetno je bila v prvem stoletju služba starešine obvezna za vsako lokalno cerkev, služba diakona pa ne. Postavili so jih samo, če so bile prioritete starešin ogrožene zaradi materialnih potreb. V enaindvajsetem stoletju pa se zdi, da je služba diakona nujna zaradi večih materialnih zadev, kot so cerkvene zgradbe, vodenje financ in tako dalje. Veliko stvari ogroža duhovne prioritete pastorjev in starešin, zato jih je potrebno zaščititi. 35 Kakšen pomen ima krst? Reden del krščanskega bogoslužja so obredi ali zakramenti. Obred se nanaša na kakršnakoli pravila, kako naj se bogoslužje izvede in jih postavi neka avtoriteta. Nekatere denominacije uporabljajo izraz zakrament, ki pomeni »nekaj svetega« in označuje kanal, po katerem prihaja Božja milost. Po teh religioznih praksah Bog na poseben način daje svojo milost. Denominacije, ki jim je ljubši izraz obredi, teh praks ne razumejo kot poseben dostop do milosti, ampak kot sredstva, ki jih Bog daje, da bi nas spominjala na temeljne verske resnice, verniki pa jih opravljajo zaradi poslušnosti Odrešeniku, ki nam je naročil, naj jih redno izvajamo. Vse cerkve in denominacije se strinjajo, da se morata krst in Gospodova večerja redno izvajati. Zdaj se bomo osredotočili na krst, o Gospodovi večerji bomo govorili v naslednjem poglavju. Kako pomemben je krst vidimo v Jezusovem primeru, ko se je dal krstiti Janezu Krstniku (Matej 3,13-17). Tudi apostolom je naročil, naj nove učence krstijo (Matej 28,19). Torej za Kristusove sledilce krst ni stvar izbire, ampak je nujen. Luka piše, da je prva Cerkev zvesto sledila Jezusovim naročilom (Apostolska dela 2,38, 41; 8,12-13; 36-38; 9,18; 10,47-48). Kristjanom v prvem stoletju je bil krst tako pomemben, da Nova zaveza nikjer ne omenja vernikov, ki ne bi bili krščeni. Postopek je bil, da je bil nekdo takoj, ko je sprejel vero, krščen. Glavni koncept krsta je poistovetenje z nekom ali nečim. Pogost je bil v grško-rimski religiji in večina poganov ga je poznala. Judje so krst zahtevali za spreobrnjene pogane, torej so ga tudi oni razumeli. V Novi zavezi je opisanih več vrst krsta, na primer krst Janeza Krstnika (Matej 3,6), Mojzesov krst (1. Korinčanom 10,2) in krst v Svetem Duhu (1. Korinčanom 12,13). Skupna ideja vseh je poistovetenje. Krščanski krst (v vodi) potemtakem pomeni poistovetenje z Jezusom Kristusom in evangelijem. V Rimljanom 6,1-11 Pavel pravi, da so bili kristjani krščeni v Kristusa, oziroma v njegovo smrt, pokop in vstajenje (v. 4). Bistvo je, da je vernik že umrl, bil pokopan in da je v duhovnem smislu že vstal skupaj s Kristusom, zato je mrtev za greh in živi za Boga. Krščanski krst je najbolje razumeti kot fizični (vidni) prikaz nevidne resničnosti. Je tudi sredstvo, s katerim vernik javno izrazi svojo vero in poistovetenje s Kristusom. Nekatere cerkve verjamejo v »prerojenje pri krstu«, ki pomeni, da se mora oseba nujno krstiti, če želi postati kristjan. Vendar se zdi, da to nasprotuje svetopisemskemu učenju, da odrešenje ni odvisno od tega, kar mi delamo za Boga, ampak temelji samo na tem, kar je on storil za nas po Jezusu. Pavel je odločno nasprotoval ideji, da je obrezovanje nujno za odrešenje (Rimljanom 3,30; 4,9-12; glejte tudi Apostolska dela 15,1-29), ker le-to spada v kategorijo del, ki nimajo z odrešenjem nič skupnega. Tudi krst lahko spada sem. Včasih prerojenje pri krstu argumentirajo z Apostolskimi deli 2,38. Tukaj Peter pravi: »Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha.« V luči novozaveznega nauka, da smo odrešeni samo po veri v Jezusa Kristusa, je Petrove besede najbolje razumeti, naj najprej postanejo kristjani in se potem krstijo (v tem vrstnem redu). Torej krst ni nujno potreben, da bi postal kristjan, toda pomemben je za tistega, ki veruje, saj pomeni poslušnost. Kdo naj bo krščen? Kdo naj bo krščen? Tekom časa sta se razvila dva odgovora: nekateri verjamejo, da se lahko in mora krstiti dojenčke, drugi pa, da je krst samo odrasle, ki imajo osebno vero v Kristusa. Tisti, ki podpirajo krst dojenčkov, drugače se imenuje tudi pedobaptizem, trdijo, da je krščanski krst nov način zaveze, enak zavezi obrezovanja, vzpostavljeni v času Abrahama. V Stari zavezi so bili hebrejski dečki obrezani in tako so postali del Božje skupnosti – Izraelskega naroda. V Novi zavezi pa je ta zaveza krst, po katerem Bog omogoča, da se lahko otroci pridružijo skupnosti vernikov. Sklicujejo se na Kološanom 2,11-12.19 Pravijo še, da morajo biti v spreobrnjenje in krst celotne družine (na primer Apostolska dela 11,14; 16,15 in 31; 18,8) vključeni tudi otroci. Jezus je prav tako sprejemal otroke v Božje kraljestvo in naročil svojim sledilcem, naj delajo enako (Marko 10,14-16). Zato moramo tudi mi delati tako in otroke krstiti. Poleg tega, ko je Peter rekel: »Spreobrnite se in dajte krstiti«, je dodal še »obljuba velja vam in vašim otrokom« (Apostolska dela 2,38-39). Krst otrok so potem učili zgodnji cerkveni očetje in ga lahko zasledimo od drugega stoletja dalje. Danes ga izvaja Rimsko-katoliška, Episkopalna, Metodistična, Luteranska in Prezbiterijanska cerkev. Tisti, ki izvajajo krst vernikov, pa pravijo, da ni v Novi zavezi nobenega primera, ko bili krščeni dojenčki. Njihov odgovor na argument, da so bili tudi majhni otroci krščeni, ko se je družina spreobrnila, je, da so to le domneve in da nikjer v Svetem pismu ni takšnega primera. Obstaja pa veliko primerov, ko so bili krščeni odrasli verniki, ki so bili dovolj stari, da so lahko razumeli evangelij in imeli osebno vero v Kristusa (Matej 28,19; Janez 4,1-2; Apostolska dela 2,41; 8,12, 38; 9,18; 10,48; 16,14-15, 32-34; 18,8). To je smiselno zato, ker smo lahko odrešeni samo po veri, dojenčki pa ne morejo razumeti in verovati v vsebino evangelija. Krst vernikov izvajajo v baptističnih, binkoštnih, evangelijskih ter v mnogih neodvisnih in nedenominacijskih cerkvah. Kako naj se krst izvede? V zgodovini Cerkve se je krst izvajal na tri načine. Škropljenje z vodo ima osnovo v starozaveznem obredu škropljenja s krvjo, da bi se očistili grehov ali bolezni (na primer 2. Mojzesova 24,6-8; 3. Mojzesova 1,11; 14,7). Redno so ta način krsta začeli uporabljati v trinajstem stoletju. Naslednji način je polivanje z vodo, ki simbolizira prihod Svetega Duha nad vernika (Apostolska dela 2,17-18). Takšna praksa je upodobljena na slikah v rimskih katakombah. Zadnji način pa je potopitev v vodo. Temelj tega načina je pomen grške besede baptizo – potopiti, pogrezniti, poglobiti. Ta način tudi najbolje simbolizira vernikovo duhovno smrt, pokop in vstajenje skupaj s Kristusom, kot je opisano v Rimljanom 6,3-4. Potopitev je bila običajen način krsta v prvem stoletju. ZANIMIVO DEJSTVO Poleg krsta in Gospodove večerje Rimsko-katoliška cerkev kot zakramente priznava še zakonsko zvezo, birmo, mašniško posvečenje, spoved in bolniško maziljenje. Za nekatere protestantske denominacije je zakrament tudi umivanje nog. 36 Kakšen pomen ima Gospodova večerja? Še en obred, ki ga izvajajo vsi kristjani, je Gospodova večerja, poznana tudi kot Gospodova miza, obhajilo in evharistija, ki pomeni »zahvaljevanje«. Zgled tega obreda je pashalna večerja ali zadnja večerja, ki jo je imel Jezus s svojimi učenci tik pred aretacijo, sojenjem in križanjem (Matej 26,26-29; Marko 14,22-25; Luka 22,14-23; 1. Korinčanom 11,23-26). Jezus je kruh poimenoval kot svoje telo, ki ga je žrtvoval za grehe (1. Peter 2,24), vino pa kot svojo kri, ki jo je prelil za odpuščanje grehov (Efežanom 1,7). Drugje je Jezus sam imenovan pashalno jagnje (1. Korinčanom 5,7), tudi Božje jagnje (Janez 1,29, 36), čigar kri očiščuje in odplačuje grehe (1. Peter 1,19). Transsubstanciacija Katoliški pogled na Gospodovo večerjo se imenuje transsubstanciacija. Ko duhovnik med mašo posveti kruh, ta postane Jezusovo fizično telo in vino postane njegova kri. To je utemeljeno na Janezu 6, kjer Jezus pravi: »Jaz sem kruh življenja« (v. 35) in »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje« (v. 54). To se imenuje »resnična navzočnost«, ker verjamejo, da je Jezus med mašo fizično prisoten v kruhu in vinu. Protestantski reformatorji so trdili, da bi to pomenilo vedno znova žrtvovati Jezusa, pismo Hebrejcem pa pravi, da se je žrtvoval enkrat za vselej (Hebrejcem 10,10-14). Jezus je »Jaz sem kruh« rekel v prispodobi, tako kot je rekel, da je trta (Janez 15,1, 5), luč sveta (Janez 8,12; 9,5) in vrata za ovce (Janez 10,7). Zagotovo ni mislil, da je fizična trta, luč ali vrata. Iz te predpostavke so se razvili še drugi pogledi. Konsubstanciacija Konsubstanciacija se imenuje luteranski pogled. Po posvetitvi kruh ostane kruh in vino ostane vino, Jezusovo resnično telo in resnična kri pa sta prisotna znotraj njiju. Kruh in vino nista Kristusovo telo in kri, ampak to dvoje vsebujeta. To lahko primerjamo s spužvo, ki se ne spremeni v vodo, kadar jo potopimo, vendar je popolnoma prepojena z vodo; na tak način Jezusovo telo in kri prepojita kruh in vino. Drugi reformatorji so bili glede tega skeptični. Če je Jezus s fizičnim telesom odšel v nebesa, kako je lahko hkrati prisoten tudi na Zemlji? Človeško telo je lahko le na enem mestu na enkrat in Jezusovo telo je v nebesih. Memorializem Iz reformatorskih vrst izhaja še en pogled in to je memorializem, ki ga je razvil Ulrich Zwingli. Osredotoča se na Jezusove (Luka 22,19) in Pavlove (1. Korinčanom 11,24-25) besede, da se Gospodova večerja praznuje »v spomin«. Pavel doda še »kolikokrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride« (v. 26). V Stari zavezi je Bog svojemu ljudstvu pogosto dal znamenje, s pomočjo katerega so se spominjali zaveze z njim, na primer, mavrico ob zavezi z Noetom (1. Mojzesova 17,10-14). Ravno tako je Gospodova večerja Božje znamenje, ki vernike spominja na zavezo z njim. Jezus sam je povezal večerjo in zavezo (Luka 22,20). Tako kruh in vino nikoli ne postaneta njegovo telo niti ga ne vsebujeta, ampak sta simbola, ki predstavljata telo in kri ter spominjata vernike na njegovo smrt in zavezo, ki jo je s tem sklenil. Tisti, ki zagovarjajo memorializem, ne zanikajo, da je Jezus navzoč med obhajanjem večerje. Njegova navzočnost je duhovna, ne telesna. Navzoč je enako kot povsod drugod, saj je svojim sledilcem obljubil, da bo vedno z njimi (Matej 28,20). V memorializmu je Gospodova večerja torej obred in ne zakrament; torej ni poseben kanal, po katerem bi se izlivala Božja milost. Duhovna navzočnost Ta pogled, ki ga zagovarja veliko reformatorjev, je nekje vmes med luteranskim in Zwinglijevim. Imenuje se tudi reformirani pogled. Ta pravi, da kruh in vino ne postaneta Jezusovo fizično telo in kri, ampak vsebujeta duhovno telo in kri. Ko je Jezus rekel, da je kruh njegovo telo in vino njegova kri, tega ni mislil dobesedno, je pa hotel, da sta več kot simbola. Rekel je, da bo, kadar bodo kristjani praznovali večerjo, med njimi navzoč na poseben način, drugače kot sicer. Pri večerji je Gospod duhovno navzoč, in po zaužitju kruha in vina duhovno deluje. To pa je način, na kateri Kristus daje milost svojim sledilcem in zato je Gospodova večerja zakrament. Kako praznovati Gospodovo večerjo? Samo tisti, ki resnično verujejo v Jezusa in mu popolnoma zaupajo, lahko sodelujejo pri Gospodovi večerji. Zato bi morale lokalne cerkve nevernike spoštljivo izključiti iz tega obreda. In tisti verniki, ki se udeležijo, naj bodo tega vredni. Pavel je spregovoril o zlorabah večerje med korintskimi verniki (1. Korinčanom 11,17). Tisti, ki pristopi nevredno, »se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo« (v. 27). »Naj torej vsak sebe presodi in tako jé od tega kruha in pije iz keliha« (v. 28). S tem naroča, naj vsak preišče sebe in če je potrebno, popravi svoje odnose z drugimi, motive in razumevanje tega dogodka. To ni samo prazen obred, ki bi ga opravili mimogrede, moramo se ga udeležiti spoštljivo. ZANIMIVO DEJSTVO Tisti, ki trdijo, da so ti obredi zakramenti, verjamejo, da obstajajo še drugi načini, preko katerih Bog daje milost, kot na primer molitev in oznanjevanje Besede. 37 Ali se bo Jezus res vrnil na Zemljo? Danes veliko ljudi razmišlja o prihodnosti. V preteklosti to ni bilo tako pogosto, v zadnjem stoletju pa so se začele stvari tako hitro razvijati in spreminjati, da si težko predstavljamo, kako bomo živeli čez deset let, kaj šele, da bi predvidevali za sto ali tisoč let vnaprej. In nekateri se sprašujejo v smislu kam vse to gre in kaj bo prinesla prihodnost. Sveto pismo ima nekaj odgovorov. Kristjani od prvega stoletja naprej verjamejo, da se bo Jezus nekega dne vrnil na Zemljo. Zakaj? Ker Nova zaveza to povsem jasno pove. Jezus je v svojem govoru napovedal dogodke, ki se bodo zgodili pred njegovim ponovnim prihodom in sam prihod (Matej 24-25; glejte tudi Razodetje 19,11-21). Kaj Sveto pismo razkriva? Pri zadnji večerji je Jezus rekel: »V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz«. (Janez 14,2-3) Ob Jezusovem vnebohodu sta angela obljubila: »Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo prišel prav tako, kakor ste ga videli iti v nebo« (Apostolska dela 1,11). Pisma pogosto omenjajo Jezusov drugi prihod. Pavel je nove vernike učil, naj se pripravijo na Kristusovo vrnitev. Tega niso vedno dobro razumeli, zato jim je pisal in pojasnjeval (na primer 1. Tesaloničanom 4,13-5,11; 2. Tesaloničanom 2,1-12) kar je imenoval »blaženo upanje« (Tit 2,13). Beseda »upanje« ima tukaj drugačen pomen kot ga sicer poznamo (upam, da bom osvojil nagrado za najboljšo knjigo). Novozavezni pomen te besede se nanaša na zaupljivo pričakovanje nečesa prihodnjega; upaš v nekaj, ker zagotovo veš, da se bo nekega dne zgodilo. Tudi drugi pisci so spodbujali kristjane, naj živijo v luči Jezusovega prihoda (na primer Jakob 5,7-8; 1. Peter 1,13; 2,12; 4,7 in 13; 5,1-4). Nova zaveza več kot tristokrat omeni drugi Jezusov prihod. Ne samo, da bi moral vsak kristjan vedeti za to čudovito resnico, vsak dan bi moral tudi hrepeneti po njej. Jezus »se bo prikazal brez greha, v odrešenje tistih, ki ga pričakujejo« (Hebrejcem 9,28). »Ohranite se v Božji ljubezni in čakajte na usmiljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki pelje v večno življenje« (Juda 21). Kaj je zato drugače? Ključno je, da drugi Jezusov prihod ni samo teološka resnica, ki jo moramo poznati in ji verjeti, ampak naj bi vplivala na to, kako vsak dan živimo. Prvič, kot pravi Janez, nas bi moral Kristusov ponovni prihod motivirati za sveto življenje pred Gospodom. »Ljubi, zdaj smo Božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo. Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je, in vsak, kdor ima to upanje vanj, se očiščuje, kakor je tudi on čist.« (1. Janez 3,2-3) Ko Peter zagotavlja, da se bo Kristus res vrnil, med drugim pravi: »Kako prav je torej, da živite sveto in res pobožno, če se bo vse to razkrojilo, da čakate in pospešujete prihod Božjega dne ...« (2. Peter 3,11-12; glejte tudi vrstico 14). Drugič, zaradi Jezusove vrnitve bi morali biti kljub temu, da je zdaj odsoten, zvesti in pripravljeni na njegov prihod, pa naj se ta zgodi kadarkoli. Ob koncu pridige na Oljski gori je Jezus s tem namenom povedal vrsto prilik. Naroča nam: »Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod« (Matej 24,42). Zvesti služabnik izpolnjuje gospodarjeva naročila, tudi ko je ta odsoten in tako ga tudi najde, ko se nepričakovano vrne (Matej 24,45-51). Jezus je rekel še: »Glej, pridem kakor tat. Blagor mu, ki je buden in hrani svoja oblačila, da ne bo hodil okrog nag in razkazoval svoje sramote« (Razodetje 16,15). Tretjič, upanje na Jezusov prihod nam je lahko v tolažbo in nas opogumlja, da vzdržimo v težkih časih. Pavel je popravil napačno razumevanje, ki so ga imeli kristjani v Tesaloniki glede teh stvari in na koncu jim je še napisal: »S temi besedami se torej tolažíte med seboj« (1. Tesaloničanom 4,18; glejte tudi 5,11). Vse trpljenje, ki doleti kristjane, bi morali sprejemati v luči tega, kar se bo zgodilo v prihodnosti: »Naša trenutna lahka stiska nam namreč pripravlja čez vso mero težko, večno bogastvo slave, ker se ne oziramo na to, kar se vidi, ampak na to, kar se ne vidi. Kar se namreč vidi, je začasno, kar pa se ne vidi, je večno.« (2. Korinčanom 4,17-18) Povedano drugače, nepredstavljivi blagoslovi, ki jih bo Kristus dal tistim, ki trpijo zanj in cela večnost, ki jo bomo preživeli z njim, je vredna trpljenja. Verniki, preganjani zaradi Jezusovega imena, najdejo tolažbo v upanju na njegov prihod: »Pravično je namreč, da Bog povrne s stisko tistim, ki vas stiskajo, vam, ki stisko trpite, pa povrne z olajšanjem, skupaj z nami, ko se bo razodel z neba Gospod Jezus z angeli svoje moči.« (2. Tesaloničanom 1,6-7) Jezus se bo res vrnil in v to moramo zaupati. Še več, to blaženo upanje naj vsak dan oblikuje naše misli, motive, odnose, besede in dejanja. In naše hrepenenje naj je: »Pridi, Gospod Jezus« (Razodetje 22,20). ZANIMIVO DEJSTVO Sedaj, ko to pišem, sta britanski prestolonaslednik William in vojvodinja Kate že eno uro poročena. Množice, ki čakajo na njuno vožnjo iz westminsterske opatije v Buckinghamsko palačo, so preplavile ulice, da bi samo za trenutek videle svojega bodočega kralja in kraljico. To je čudovita podoba tega, česar bi se morali vsi verniki neprestano veseliti: prihoda Kralja kraljev, našega Gospoda in Odrešenika. 38 Kdaj se bo Jezus vrnil? Sveto pismo vsebuje nekaj napovedi o Kristusovem ponovnem prihodu, ki se približuje. Jezus sam veliko razodene v svojem govoru o ponovnem prihodu (posebno v Mateju 24,4-35). To področje teologije je precej zahtevno, ker so prerokbe o prihode Mesije, ki bo kraljeval na Zemlji, razdrobljene po celotnem Pismu in jih je izziv spraviti skupaj. Poleg tega je veliko teh besedil v obliki poezije ali so napisana v »apokaliptičnem slogu«, zato je stvar razprave, ali jih je potrebno razumeti dobesedno ali v prispodobi. Zaradi takšnih in podobnih vprašanj so se razvili trije pogledi na dogodke v »poslednjih časih«: amilenijanizem, postmilenijanizem in premilenijanizem. Izraz milenij izhaja iz latinske besede za »tisoč let« in temelji na vrsticah na začetku Razodetja 20, ki govorijo o tisočletnem Kristusovem kraljevanju. Milenij je v bistvu sopomenka za kraljestvo. Kako pa gre to skupaj s ponovnim prihodom? Amilenijanizem Amilenijanizem zanika milenij oziroma Jezusovo fizično kraljevanje na Zemlji. Njegovo kraljestvo se je glede na ta pogled začelo ob prvem prihodu, torej vlada tudi zdaj – v življenju posameznih vernikov in v Cerkvi kot skupnosti. Prav tako tudi v nebesih, kjer sedi na Očetovi desnici (to mnenje je v manjšini med zagovorniki tega pogleda). Včasih se amilenijanizem imenuje uresničena eshatologija kot nasprotje »eshatologiji prihodnosti«, ker mesijansko kraljestvo že obstaja in ni nekaj, kar bi bilo v prihodnosti. Jezus je to nakazal, ko je v govoru uporabljal sedanji čas: »Božje kraljestvo je med vami« (Luka 17,21). Ta vidik trdi tudi, da se bodo moralne in duhovne zahteve zmanjšale do časa Kristusove vrnitve (2. Timotej 3,1-9). Takrat bodo vsi vstali od mrtvih in zgodila se bo sodba ter večno kraljestvo se bo pričelo. Ta pogled se je začel pod vplivom Avguština, cerkvenega očeta iz četrtega stoletja, še posebno pa pod vplivom njegove knjige Božje mesto. Danes je to običajno verovanje rimskokatoliške in vzhodnih pravoslavnih cerkva. Amilenijanizem je posledica razumevanja preroških besedil kot prispodob. Na primer, celotno Razodetje se obravnava kot prispodoba in »tisoč let« (20,1-7) ne pomeni v resnici toliko časa, ampak obdobje med Jezusovim prvim in drugim prihodom. Postmilenijanizem Kot amilenijanizem, ki je utemeljen na ilustrativnem razlaganju preroških besedil, tudi postmilenijanizem zanika Kristusovo fizično kraljevanje na Zemlji. »Milenij« se tukaj razume kot zelo dolgo obdobje, v katerem Bog deluje preko del vernikov in njihovega truda za evangelizacijo. V nasprotju z amilenijanizmom je to optimističen pogled, ki verjame, da bo cel svet slišal evangelij in tudi tisti, ki ne bodo Jezusa priznali za Gospoda in Odrešenika, bodo sprejeli krščanska načela, tako da bo svet poln miru in pravičnosti. Torej se kraljestvo ni začelo, ko je Jezus prvič prišel, ampak se vzpostavlja tekom cerkvene zgodovine. Po tem obdobju pa se bo Jezus vrnil (postmilenij). Enako kot amilenijanisti tudi postmilenijanisti verujejo, da se bo potem zgodila večna sodba. Ta pogled ima svoj začetek v sedemnajstem stoletju in je bil pozneje zelo priljubljen zaradi vplivov razsvetljenstva, napredka znanosti in industrijske revolucije. Po dveh svetovnih vojnah, ki sta pokazali hudobijo ljudi, je bil malo v ozadju, potem pa je spet doživel preporod. Drug izraz za postmilenijanizem je preterizem, ki izhaja iz latinske besede za preteklost. Preterizem trdi, da so se nekatere prerokbe o poslednjih časih že uresničile (pred letom 70 po Kr.) kar kaže na to, da je kraljestvo že tu. Verjamejo tudi, da se »poslednji dnevi« nanašajo na Mojzesovo zavezo ali na starozavezno postavo. Bog je potrdil konec starozavezne postave s tem, ko je dovolil, da je leta 70 po Kr, jeruzalemski tempelj bil uničen. Na to je tudi mislil Jezus, ko je rekel: »Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi« (Matej 24,34; to je ključno besedilo preteristov). Prerokbe glede antikrista, stisk in Gospodovega dne so se uresničile sredi prvega stoletja. Jezus Kristus se je vrnil – ne fizično, ampak duhovno in ne, da bi kraljeval, ampak da bi izvršil sodbo. Toda večina preteristov verjame, da se bo Jezus fizično vrnil in sledilo bo vstajenja, sodba ter večno kraljestvo. Premilenijanizem Premilenijanizem trdi, da se bo Jezus fizično vrnil in da bo vzpostavil kraljestvo ter na Zemlji vladal tisoč let. V nasprotju s ostalima pogledoma ta preroška besedila razume bolj dobesedno (in se še vedno trudi odgovorno obravnavati elemente pesništva in prispodob). Osnovan je na dobesednem razumevanju zaveze z Abrahamom, kjer mu je Bog obljubil veliko potomcev (to so danes Judje) in deželo, v kateri bodo vedno prebivali (poznana je kot Kanaan ali Palestina oziroma današnji Izrael; 1. Mojzesova 12,1-3; 13,14-17) in zaveze z Davidom, kjer je bilo tudi njemu obljubljenih veliko potomcev, s katerimi se bo začelo večno kraljestvo, ki bo nadaljevanje Davidovega kraljevanja (2. Samuel 7,4-17). Po njihovem se obljube iz teh zavez še niso uresničile in njihov namen ni, da bi bile izpolnjene v duhovnem smislu v današnji cerkvi (kot trdita amilenijanizem in postmilenijanizem), ampak se bodo uresničile v času milenija – tisočletnega vladanja, skupaj s prerokbami iz Jeremije 31. Ta pogled razlaga knjigo Razodetja dobesedno (čeprav priznava, da vsebuje tudi prispodobe). Premilenijanizem je bil v Cerkvi splošno sprejet v prvih treh stoletjih do Avguštinovega časa in v moderni dobi so ga ponovno oživili v devetnajstem stoletju. V naslednjem poglavju si bomo podrobneje pogledali potek prihodnjih dogodkov. ZABAVNO DEJSTVO Jezus Kristus se danes vrača sodit svet! No, neki pridigar je rekel, da se bo to zgodilo nocoj (21. maja 2011, ko pišem) točno ob 18.00. Glede na to, da berete, kar sem napisal, se je očitno zmotil. Bil je prvi, ki je napovedal datum in uro drugega Jezusovega prihoda in vse takšne »prerokbe« so se izkazale za napačne. Težava je, da je celo Jezus rekel, da nihče razen Očeta ne pozna točnega časa (Matej 24,36). Malo za tem pa je rekel še: »Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod« (v. 42). To pa pomeni: bodite pripravljeni! 39 Kaj se bo zgodilo, ko se bo Jezus vrnil? Poslednji časi so glede na amilenijanizem in postmilenijanizem dokaj preprosti. V prejšnjem poglavju smo videli, da premilenijanizem verjame, da se bo Kristus fizično vrnil in vladal tisoč let, vendar je njihov potek dogodkov bolj kompleksen. Velika stiska in vznešenje Znotraj premilenijanizma obstaja več pogledov na veliko stisko in vznešenje. Velika stiska se razume kot obdobje sedmih let, kot je opisano v Davidovem videnju sedemdesetih tednov (Daniel 9,20-27). To bo čas velikega trpljenja in katastrof, ko se bo Božja jeza izlivala na grešno človeštvo. Kot je omenjeno v 1. Tesaloničanom 4,13-18, izraz »vznešenje« izhaja iz grške besede, ki se v sedemnajsti vrstici prevaja kot »odneseni«. Gre za to, da bodo kristjani, ki bodo takrat vstali od mrtvih in tisti, ki bodo še živeli, skupaj v zraku srečali Jezusa. Glede tega so mnenja različna, zato so se razvili trije pogledi znotraj premilenijanizma. Nekateri verjamejo, da bodo kristjani vzeti v nebo pred veliko stisko in bodo teh sedem let do Jezusovega prihoda preživeli v nebesih; ta pogled se imenuje vznešenje pred veliko stisko. Predvideva, da je vznešenje »bližajoče se« in se lahko zgodi kadarkoli. Vznešenje vernih in Jezusov prihod se bosta zgodila s sedmimi leti zamika. Drugi pogled pravi, da bodo kristjani prestali sedem let velike stiske in bodo potem vznešeni v nebo; ta pogled se imenuje vznešenje po veliki stiski, po katerem se bosta vznešenje in Jezusov prihod zgodila hkrati. Nekateri pa verjamejo, da bodo kristjani nekaj tega sedemletnega časa preživeli na Zemlji, potem pa bodo vznešeni. Vznešenje naj bi se zgodilo na polovici časa velike stiske (vznešenje sredi velike stiske) in sicer preden se bo nad človeštvo izlila Božja jeza (vznešenje pred izlitjem Božje jeze). Sicer pa se premilenijanisti strinjajo glede naslednjega: 4. Kristus se bo vrnil z vojsko (Razodetje 19,11-14). Tisti, ki se bodo na Zemlji zbrali, da bi se borili zoper njega, bodo poraženi in pobiti (v. 15-21). 5. Satan bo za tisoč let zvezan in vržen v brezno (20,1-3). 6. Pravični, ki so umrli, bodo obujeni in bodo podedovali kraljestvo. Sem spadajo tudi starozavezni svetniki (več o vstajenju ob koncu časov in sodbi v nadaljevanju). 7. Jezus bo vzpostavil svoje kraljestvo in kraljeval tisoč let. Sveti bodo kraljevali skupaj z njim (20,4-6). 8. Po tisoč letih bo Satan osvobojen in bo vodil še eno brezupno bitko proti Jezusu, ki ga bo porazil (20,7-10). 9. Krivični (ljudje vseh časov, ki jih Bog ni sprejel in jim ni odpuščeno) bodo obujeni, obsojeni na svojo večno usodo in za vedno ločeni od Boga (20,11-15). 10. Večnost se bo začela z novim nebom, novo Zemljo in novim Jeruzalemom (Razodetje 21). V to se bomo bolj poglobili v naslednjem poglavju. Vstajenje in sodba Stara zaveza ne govori veliko o vstajenju, čeprav v Izaiji 26,9 in Danielu 12,2 vidimo kar jasno napoved. Nova zaveza pa se vedno znova navezuje na vstajenje. V nasprotju s saduceji, ki so vstajenje zanikali, ga je Jezus potrdil (Matej 22,29-32) in samega sebe imenoval za vstajenje (Janez 11,25-26). Ko so apostoli oznanjali evangelij, so o njem pogosto govorili o Jezusovem vstajenju (Apostolska dela 2,31). Ko so Pavla v Jeruzalemu aretirali, je rekel, da je pred sodiščem zaradi vere v vstajenje od mrtvih (Apostolska dela 23,6). Največja novozavezna izjava o vstajenju je 1. Korinčanom, kjer pravi: »Če torej mrtvi ne morejo biti obujeni, tudi Kristus ni bil obujen. Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih« (1. Korinčanom 15,16-17). Vstajenje je resnično eno od največjih razlogov upanja za vernike (2. Korinčanom 5,2-3). Vsi ljudje, ki so kadarkoli živeli, bodo vstali od mrtvih k sodbi (Janez 5,27-30). Bog je v preteklosti že obsojal grehe (na primer potop, Sodoma in Gomora), toda vse to le napoveduje končno sodbo greha, grešnikov in pravičnih. Jezus govori o tem v govoru o drugem prihodu s prispodobo, da bodo ovce ločene od koz (pravični od krivičnih ; Matej 25,31-46). Ovce bodo podedovale Božje kraljestvo in večno življenje, koze pa bodo kaznovane in poslane v večni ogenj. Končni sodnik vseh bo Jezus. Sodba vernikom bo pred »Kristusovim sodnim prestolom« (2. Korinčanom 5,10; Rimljanom 14,10-12; 1. Korinčanom 3,10-15). Zagovorniki vznešenja pred veliko stisko trdijo, da se bo to zgodilo v nebesih po vznešenju in med veliko stisko na Zemlji. Zagovorniki vznešenja po veliki stiski pa verjamejo, da so bo to zgodilo skupaj s sodbo svetih iz Stare zaveze, ki bo na začetku Kristusovega tisočletnega kraljevanja. Dela vernikov bodo odločala, kdo bo dobil nagrado in kdo ne (1. Korinčanom 3,15). Ta nagrada se imenuje »venec« (2. Timotej 4,8; Jakob 1,12; 1. Peter 5,4). Ker je Jezus že vzel nase grehe vernikov (Rimljanom 3,21-26; 8,1), to ne bo predmet sodbe (1. Korinčanom 3,15). Sojeni bodo za zvestobo Jezusu v času njegove odsotnosti (Matej 25,14-30; Luka 19,11-27; 1. Korinčanom 4,2), drug predmet sodbe pa je vernikovo »srce« (1. Korinčanom 4,5). Za Boga ni pomembno samo, ali delamo prave in dobre stvari, ampak tudi, če jih izvršujemo na pravilen način, s pravimi motivi. Sojenje krivičnim se bo zgodilo pred »velikim belim prestolom« (Razodetje 20,11-15). Osnova bodo njihova grešna dejanja na splošno, posebej pa nepripravljenost, da bi častili Boga (Rimljanom 1,28-23) in če so slišali evangelij, da niso sprejeli Jezusa Kristusa za Odrešenika (Janez 5,22-29). Njihova usoda bo »ognjeno jezero«, imenovano tudi »druga smrt« (Razodetje 20,14-15). Takrat bodo sojeni tudi Satan in demoni (2. Peter 2,4; Juda 6-7; Razodetje 20,10). Zanimivo je, da bodo pri tej sodbi sodelovali verni (1. Korinčanom 6,3). Na koncu bosta sedanje nebo in Zemlja uničena, da naredita prostor novim nebesom in novi Zemlji, ki bo del večnega kraljestva (Razodetje 21,1). ZANIMIVO DEJSTVO Zdi se, da se bo v času milenija število ljudi povečalo. Vstali sveti se ne morejo množiti (Matej 22,30), verniki, ki so preživeli veliko stisko in z umrljivim telesom vstopili v Kristusovo kraljestvo, pa se lahko. Njihovi otroci bodo morali za odrešenje verovati v Kristusa Kralja. Vendar pa jih mnogo ne bo verovalo (neverjetno!) in ti bodo sestavljali satanovo končno uporniško vojsko (Razodetje 20,8). 40 Kakšna bodo nebesa? Vstajenje od mrtvih bo vodilo v končno sodbo, ta pa bo potrdila, kje bodo za vedno končali pravični in krivični. Tragično je, da bodo krivični večnost preživeli v peklu, ločeni od Boga, kjer bodo kaznovani za grehe in nevero. Pekel je največkrat omenjen v sinoptičnih evangelijih (Matej, Marko in Luka) in o njem je govoril sam Jezus (na primer Matej 5,21-30; Marko 9,43-48; Luka 12,5). Pekel je opisal kot grozljivo resničnost trpljenja in obupa, zato je opozarjal, naj storimo, kar je potrebno, da bi se mu izognili. Z besedo pekel prevajamo grška izraza hades in gehena. Hades pomeni kraj, kamor so poslani krivični, da bi bili kaznovani, medtem ko čakajo na končno sodbo (na primer bogataš v Luka 16,19-31) in je začasen. Vendar pa bodo glede na Razodetje 20,14 mrtvi iz hadesa po končni sodbi vrženi v ognjeno jezero. Zdi se, da je ognjeno jezero podoba večne kazni za krivične (v. 15). Beseda gehena pa je novozavezni izraz za večno kazen. Izraz izhaja od doline Hinom poleg Jeruzalema. Tam so v Stari zavezi častili malike, potem je postalo mestno smetišče, na katerega so odlagali tudi trupla usmrčenih kriminalcev. Gre torej za podobo stalnega dima, ognja, gorenja in uničenja, kar je točno tako, kot Nova zaveza opisuje večno prebivališče krivičnih: »Vrgli jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi« (Matej 13,42; glejte tudi 8,12; 25,41; Razodetje 21,8). Vseeno je, ali te podobe razumemo dobesedno (da bo tam res ogenj) ali v prispodobi (kazen bo grozna in boleča), pekel je kraj nepredstavljivo strašnega trpljenja. Nekateri ne verjamejo, da bodo krivični za vedno kaznovani. Anihilationizem uči, da bo Bog popolnoma uničil krivične in bodo po sodbi prenehali obstajati. Argumenti za to so sledeči: Prvič, ker je Bog ljubezen, ne bo mogel prenašati neskončnih muk tistih, ki nosijo njegovo podobo. Drugič, dovršeni grehi, ki so jih storili krivični, si ne zaslužijo večne kazni. Tretjič, svetopisemska izraza za to kazen vključujeta uničenje in ogenj, oba pa nakazujete na konec obstoja nečesa. Nekateri, ki imajo takšno mnenje, zagovarjajo »pogojno nesmrtnost«, ki pravi, da ni nihče sam po sebi nesmrten, ampak daje Bog nesmrtnost kot dar odrešenim. Torej krivični nikoli niso bili nesmrtni in bodo na neki točki nehali obstajati. Tradicionalni vidik pa pravi, da bo tudi kazen za krivične neskončna. Najmočnejši svetopisemski argument proti anihilationizmu je Matej 25,46, kjer Jezus pravi: »Ti [krivični] pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje«. Obakrat uporabi besedo večno. Če bo veselje pravičnih trajalo večno (kar Sveto pismo večkrat potrdi), se zdi nujno, da bo tako tudi s kaznijo krivičnih. Tudi druga besedila govorijo o kazni kot o večni (Matej 18,8; 25,41; Marko 9,48; 2. Tesaloničanom 1,9; Razodetje 14,11; 20,10). Sveto pismo govori o kazni za krivične, zdi pa se, da bo več stopenj te kazni; hudobnejši bodo kaznovani huje od manj hudobnih. V ta namen bodo sojeni po svojih delih (Matej 16,27; Razodetje 20,12-13). Na primer, tisti, ki so slišali evangelij in so ga zavrnili, bodo kaznovani strožje od tistih, ki ga niso nikoli slišali (na podlagi Mateja 11,20-24). Če bodo krivični večno ločeni od Boga, pa bodo pravični uživali v njegovi prisotnosti. Izraz nebesa je bil tradicionalno povezan z večnim življenjem Božjega ljudstva. Poleg tega, da se uporablja za fizično resničnost (Zemljina atmosfera in vesolje), se nanaša tudi na duhovno področje, na bivališče Boga in angelov. Tja je šel Jezus po vnebohodu (Luka 22,69; Apostolska dela 7,55; Rimljanom 8,34) in tja gredo tudi pravični po telesni smrti ter tam čakajo na večno sodbo (Luka 23,43; 2. Korinčanom 5,8; Filipljanom 1,23; 1. Tesaloničanom 4,14). Zdi se, da bodo pravični po vstajenju in sodbi prebivali v novih nebesih in novi Zemlji (Izaija 65,17; 2. Peter 3,13; Razodetje 21), ki bo nadomestilo staro, kakršno je obstajalo pred sodbo (2. Peter 3,10). Novo nebo in nova Zemlja bosta verjetno prenovljeno (ne novo) stvarstvo, iz katerega bo odstranjen uničujoč učinek greha in prekletstva (Rimljanom 8,19-21; Razodetje 22,3). Bog je stvarstvo razglasil za »zelo dobro« (1. Mojzesova 1,31), in novo nebo in nova Zemlja ga bosta spet postavila v to stanje. To bo »raj« (Razodetje 2,7) tako kot je bil Edenski vrt. Razodetje 21-22 se povezuje s 1. Mojzesovo 1-3 in s tem kaže, da bo Bog dopolnil, kar se je namenil storiti v delu stvarjenja. Večno kraljestvo bo vključevalo tudi novi Jeruzalem. Janez je napisal: »Videl sem tudi sveto mesto, novi Jeruzalem, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina« (Razodetje 21,2 in 10-27). Mesto je ogromno in žari od Božje slave. Zgrajeno je iz dragocenih kovin in draguljev. Tam ne bo templja, ker bo Bog sam tempelj in ne bo sonca, ker bo njegova slava razsvetljevala prostor. To bo kraj, kjer ne bo smrti, solza in trpljenja, ampak bo svetost, življenje, služenje (22,3), izpolnitev in veselje – popolnost. To je dediščina za Božje ljudstvo (21,7), kjer bodo skupaj z njim vladali za vedno (22,5). Nekateri verjamejo, da bo novi Jeruzalem za vedno združil nebesa in zemljo. Pravi pomen vsega tega je bil razodet Janezu na naslednji način: »Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog.« (Razodetje 21,3) To je bil že od začetka Božji namen, ki se je pokazal v skupnosti z Adamom in Evo v Edenskem vrtu (1. Mojzesova 3,8). Toda vstop greha v stvarstvo je povzročil ločitev med svetim Bogom in grešnim človeštvom (1. Mojzesova 3,23-24). Želja Boga, da bi prebival med svojim ljudstvom, se je pokazala že z idejo šotora (2. Mojzesova 25,8). Preroki so ljudstvo spominjali na željo Boga, da bi bival med njimi (Ezekiel 37,26-28). Zdaj biva med ljudmi po Svetem Duhu (1. Korinčanom 3,16; 2. Korinčanom 6,16). Njegovo hrepenenje pa se bo v polnosti uresničilo v nebeškem kraljestvu. To je največja korist odrešenja – uživati popoln in neoviran odnos z Bogom. »Gledali bodo njegovo obličje in njegovo ime bo na njihovih čelih« (Razodetje 22,4). Izkusili bodo resničnost Davidovih besed: »... polnost veselja je pred tvojim obličjem, večne radosti na tvoji desnici.« (Psalm 16,11) Ali je potem še čudno, zakaj se knjiga Razodetja konča s prošnjo »Pridi, Gospod Jezus« (22,20)? ZANIMIV PREDLOG To poglavje bom zaključil enako kot šesto: osebno verjamem, da bo večnost neskončen pouk teologije. Vsak dan bo Bog razkril drugačen vidik svojega neskončno slavnega bistva, da bi razveselil svoje ljudstvo. Komaj čakam! Zaključek Svoje prste na nogah ste zgolj pomočili v globok ocean neverjetnih stvari Boga. Upam, da ste ob branju te knjige uživali in da ste v njej dobili kaj koristnega. Še bolj pa upam, da si tudi vi želite več in da se boste še naprej poglabljali v resnico ter vse življenje raziskovali njene skrivnosti. In na koncu upam, da se tudi vi veselite neskončnega predavanja iz teologije, ki se imenuje večnost. Opombe 1 V Stari zavezi se beseda elohim pogosto nanaša na Boga samega, v Psalmu 82 pa se uporablja za kralje ali sodnike, ki so pod absolutnim Božjim vodstvom (glejte tudi 2. Mojzesovo 22,8-9; Psalm 58,1). V Janezu 10,34-36 hoče Jezus povedati, da če celo oblastnike imenujejo »bogovi«, zakaj je potem narobe, ker on pravi, da je Božji Sin, saj ga je Bog v resnici poslal. 2 Citiral Harold Lindsell v The Battle for the Bible (Grand Rapids: Zondervan, 1976), 54, 57. 3 Za primer Jack B. Rogers in Donald K. McKim, The Authority and Interpretation of the Bible: An Historical Approach (San Francisco: Harper & Row, 1979). 4 Omenjeni odbor ne obstaja več, izjava pa je dostopna na spletu. 5 Lindsell, 57. 6 Vsi teologi se ne strinjajo med sabo, katere lastnosti spadajo v določeno kategorijo. 7 O arminianizmu in kalvinizmu bomo bolj podrobno govorili v 11. poglavju. 8 Tehnično gledano je to primerljiva lastnost, ker imamo tudi ljudje modrost oziroma naj bi jo imeli. Tukaj jo obravnavam zato, ker je tako tesno povezana z Božjim znanjem. 9 Odlična raziskava teh svetopisemskih tem je objavljena v knjigi Johna Piperja Desiring God (Portland. OR: Multnomah, 1986, 1996, 2003) 308-321. 10 To je primerljiva lastnost, saj smo tudi mi lahko in naj bi bili sveti. 11 Nicejsko-carigrajska veroizpoved, dostopno na http://sl.wikipedia.org/wiki/Nicejskocarigrajska_veroizpoved 12 Mnenja o tem so deljena. Nekateri verjamejo, da besedilo ne govori o Satanu, ampak o babilonskem in sirskem kralju. 13 Naslednje tri kategorije je razvil Millard J. Erickson v knjigi Christian Theology, 2. izdaja (Grand Rapids: Baker, 1998), 520-529. 14 Erickson, Christian Theology, 554. 15 Wayne Grudem, Systematic Theology (Grand Rapids: Zondervan, 1994), 472-483. 16 Duane Litfin, Conceiving the Christian College (Grand Rapids: Eerdermans, 2004). Omenjeno idejo razvije v tretjem poglavju. 17 Pomeni vnaprejšnjo določitev v smislu, da je Bog vnaprej določil usodo ljudi: enim je namenil odrešenje, drugim pogubljenje. 18 To odlično opisuje D. A. Carson v knjigi The Difficult Doctrine of the Love of God (Wheaton, IL: Crossway, 2000), 73-79. 19 Zagovorniki krsta odraslih vernikov temu nasprotujejo, češ da omenjeni vrstici govorita o duhovni obrezi in duhovnem krstu, ne o fizični obrezi in fizičnem krstu.