Na grobu svoje matere...
aški zvonovi so otožno zapeli oznanjajoč žalostno novico, da se je zopet eden va-ščanov preselil v večnost. Prijetni jutranji i vzduh je blagodejno vplival na mene, ko sem se izprehajal ob veliki cesti. Nekako čudno mi je bilo pri srcu, ko so mi za-doneli tnili glasovi vaških zvonov na uho. ,,Bog mu daj večni mir; ali veste kdo je umrl?" vprašala me je stara ženica, ki je ncsla lonec vode. ,Nevem", odvrnem, >mogoče Oozdarjeva Jera, ki je bila zadnji čas hudo bolna."
Šel sem počasi naprej ter razmišljeval o Gozdar-jevi hčerki, ki bo sedaj sama na svetu. Prav milo se mi je storilo.
Prišedši v vas, srečam domačega cerkvenika. Ta mi je zdihni!, ne da bi ga bil kaj vprašal: ,Uboga Milica!  kaj  bo  sedaj sama počela,  ko nima matere."
— 165 —
Gozdarjeva Milica je bila zelo pridna deklica. Rada je hodila v šolo; a tudi učila se je dobro. Bila je vedno izmed prvih. Če je le mogla, prišla je vsak dan v šolo. Pa tudi doma \e rada ubogala. Ker so bili mati že stari, pomagala jim je pri delu.
A tudi molila je rada. Mama so jo zmiraj lepo učili, kako naj bo pobožna. ln res, vsako nedeljo je bila v cerkvi ter je prav lepo molila. Ker je bila pridna in pobožna, so jo vsi radi imeli. Oospod katehet so ji velikokrat dali lepo podobico, ker se je pridno učila. To je tudi mater zelo veselilo. Skrbno so pazili, da se njih Ijubljenki ne  bi  pripetilo kaj slabega.
Ko so Milici pred nekaj dnevi mati hudo zboleli, jim je prav pridno stregla. Nikamor ni šla od doma, ampak vedno je sedela pri postelji ter nosila mami, kar so polrebovali. ,Ljuba mama", dejala je objemajoč jih okrog vratu, »ali bodete kmalu ozdraveli? Saj vedno molim za vas, kakor ste tne učili." Pri teh be-sedah so se ji prikazale svetle solze na licih. S trepe-tajočim glasom so mati zdihnili: ,,Ljuba moja hčerka, le rnoli rada in prosi Boga, da mi da zdravja." Pri teh besedah so se nagnili na drugo stran. Lahna rdečica, ki je bila prej še videti na licu, je izginila. A Milica tega ni opazila, ker je bila še premlada. Zraven na stolu je sedela stara ženica, ki je stregla bolnici. Vsega Milica ni mogla sama opraviti. Tudi ženica je bila ginjena ob teh besedah. A ko je videla, da je maferi slabše, je hitro vstala tet prinesla kozarec mrzle vode.
,,Ali ti hočem poslati po zdravnika?" vprašala je strežnica, ko je bolnici zopet odleglo. ,,Le pusti, z menoj gre itak k kraju", odvrnejo mati z rahlin glasom. ^Gospoda izpovednika mi rajši pokliči, težko že diham."
Res se je videlo bolnici, da že pojema. Strežnica Meta hitro pokliče sosedovega hlapca. Šel je po go-spoda župnika.
Milica je pa stala ves čas pri postelji svoje mamice. Niti za trenutek se ni ganila od njih. Če prav je bila še majhna, vendar jo je nekaj bolelo pri srcu. Ootovo je že tudi ona slutila, da bo izgubila mamo. Svetle solze so ji padale po licu in večkrat je glasno zajokala.
—  166 —
Zunaj je kmalu zapel zvonček, ki je naznanjal prihod Oospodov. Meta je hitro pokrila mizo z belim prtom ter prižgala sveči na obeh straneh sv. razpela. ,Milica, gospod župnik gredo", reče potem deklici. ,Pojdi ven, tudi jaz pridem za teboj." Zalostna je za-pustila deklica sobo. Jera, pripravi se, gospod so tu", reče bolnici in odide iz sobe. Pred vežnimi vrati je klečalo veliko pobožnih ljudi, katere so izpovednik blagoslovili z Najsvetejšim.
Črez nekoliko časa gospod spet pridejo iz sobe. Obhajali so bolnico, deli jo v sv. olje in podelili ji papežev blagoslov. Tolažili so mater in Milico, pa obljubili,  da  se   bodo  obeh spominjali pri sv. maši.
Prva, ki je spet prihitela v sobo, je bila Milica. Pritekla je naravnost k postelji. BMama! Ijuba mama, kako bi že rada videla, da bi bili skoro zdravi." A mama ji niso ničesar odgovorili. Le njih pogled je bil uprt v deklico, dasiravno so bile oči že steklene. Svetile se niso več tako lepo kot poprej. Vendar se je lahko bralo iz njih, kaj hočejo povedati. Tudi malo hčerko je omamil ta pogled. Objela je jokaje svojo Ijubo mamo ter jo poljubila. — Vse je bilo mirno. Vsi, ki so bili v sobi, so bili ginjeni.
V tem trenutku je zbrala bolnica že enkrat vse svoje moči terdejala z rahlim glasom: nDete moje — Ijubo dete, pridno bodi, moli rado in vsi te bodo" .. . a dalje ni mogla. Bolečina ji je zaprla glas. Hotela je še enkrat povzdigniti roko, da bi blagoslovila svojo hčerko, a omahnila ji je na postelj. To so opazili tudi drugi. Pridna Meta je pristopila ter obrtsala umirajoči materi smrtni pot s čela. — Prižgala je voščeno svečo ... Še enkrat je bolnica pogledala, okrog sebe, dvignila se, pa zaprla oči za vedno.
*         *
Črez dva dni so zapeli zopet vaški zvonovi. A ta dan je bil njih glas še otožnejši. Po beli cesti do vaške cerkve se je vila dolga vrsfa Ijudi. Pogreb je bil Miličine matere. Za krsto sta stopali s solznimi očmi postrežnica umrle Oozdarjeve Jere in ž njo sirota — Milica.
—  167 —
Ubožica je bila še premajhna, zato ni vede!aT kaj se pravzaprav godi. Le tedaj, ko so položili krsto v jamo, vzkliknila je s pretresljivim glasom: oMama, mama — — Ijuba mama. Kje so tnoja mama? Ali so tu notri moja zlata mati?" A vse je molčalo: nihče ni odgovoril.    Le jokanje prisotnih se je slišalo.
Sedaj je bila Milica sama. Sirota brez roditeljev. je ostala na svetu. Oče ji je že umrl, ko je bila še majhna. Ko bi se je Meta ne bila usmilila, morala bi bila iti po svetu. Pa usmiljena ženica jo je vzela k sebi ter jo vzgajala kot svojo hčerko.
A tudi to ni trajalo dolgo Črez nekaj mesecev ji umre tudi ta dobrotnica. Milica je ostala sama. Sirota brez strehe je morala iskati pri dobrih Ijudeh živeža. Obleka se ji je strgala, a nobenega ni bilo, ki bi ji bil kupil novo.
tako zapuščena od vseh je hodila najrajše na pokopališče molit na grob materin.
Nekega hladnega večera je šla memo pokopališča stara ženica. Pobožno se je priklonila pred velildm križem, ki je stal sredi grobov.
Zdelo se ji je, kakor bi nekdo jokal. Obsloji ter posluša. A vedno sliši isti glas. Ore toraj poglcdat, kaj to pomeni. Ni se motila. Na grobu poleg vrat je klečala deklica. Naslonjena na križ je molila ter s sklenjenimi rokami klicala: nMama, mama: kje ste, Ijuba mama ?"
Te besede so usrailjeno starko globoko ganile. Približala se je tiho deklici ter jo prijela za ramo. ,Nikar se ne jokaj, deklica, saj ti bo Bog dal mamico, le pridna bodi in ne jokaj, našla boš mamico!"
Deklica se je ustrašila usmiljene ženice. Neza-vestna se je zgrudila na grob. Stara ženica se je tudi prestrašila.   Dvignila je deklico.   Dihala je Le vendar.
Stresnila jo je ter s težavo nesla na svoj dom. Tu je še Je spoznala, da je ta deklica sirota Milica. Črez nekaj časa se je deklica spet zavedela. nMama, ali ste vi, mama?" vprašala je s slabotnim glasom.
nLe mirna bodi pa zaspi, da si odpočiješ", za-vrnila jo je prijazna ženica.
— !68 —
Drugi dan, ko se je vzbudila, je gledala začu-deno okrog sebe. A ko je spoznala ono staro ženico, je bila spet mirna.
Prišla je huda zima. Drevje je ječalo pod težkim snegom in uboge ptiCice so se skrivale iskajoč si toplega zavetja. Debela snežena plast je pokrivala zemljo. Ljudje so jo kopali na vse strani, da bi na-redili gaz.
Nekega popoldne gremv vas po opravkih. Mraz je bilo, in dobro sem se moral zaviti v suknjo. Ko pridem na spodnjo stran vasi, zaslišim glasen vrišč in vidim, kako dirjajo Ijudje na pokopališče. Tudi jaz sem bil radoveden, kaj se je zgodilo.
Orem toraj hitro in kaj vidim ? Na grobu svoje matere je ležala mrtva — Oozdarjeva Milica. Zmrznila je, ker je bila tako slabo oblečena. —
Ona ženica mi je pripovedovala, da je odšla že zjutraj zgodaj z doma, a se ni veL vrnila.
Tako je umrla uboga Milica na grobu svoje mamice, katero je Ijubila tako iskreno in zvesto. Bog se je je usmilil ter jo poklicai k Sebi in k njeni mamici.                                                              Prostoslav: