POGOVOR S FRANCEM HRIBARJEM, PREDSEDNIKOM MESTNEGA SVETA ZVEZE SINDIKATOV LJUBUANE
»Stabilizacija ne pomeni nazadovanja«
Na začetku pogovora je Franc Hribar, opisal temeljne naloge mestnih sindikatov. »Gospo-darski trenutek, v katerem živimo, zahteva od sindikatov temeljito prizadevanje za uresničitev sprejetih dokumentov,« je poudaril uvodoma. »Zavedamo se, da je izhod iz nastalih težav in izboljšanje socialne varnosti delavcev le v bolj-šem delu in večji produktivnosti. Sindikati v Ljubljani se zato borimo predvsem za večje in hitrejše uveljavljanje delavca, ki naj z rezultati svojega dela prispeva k večji ekonomski trdno-sti svoje temeljne organizacije in vse družbe. Z uresničitvijo nalog, ki so pred nami, bomo do-kazali, ali smo sposobni rešiti nakopičene pro-bleme in odpreti delavcem nove perspektive. To smo v zadnjih 38 letih že večkrat uspešno doka-zali. Krepko bomo morali spremeniti svoje na-vade in odnos do dela ter zaostriti odgovomosti pri slehernem delu - od delavca do politika. Vsak se bo moral podrediti tem ciljem, druge izbire ni! Sindikati snio trenutno najbolj aktivni na področju gospodarstva, saj je tu ključ za rešitev naše gospodarske stabilizatije in za za-gotovitev socialne vamosti delavcev. V Ljublja-ni smo že dosegli nekatere pomembne in spod-budne uspehe - predvsem na področju izvoza. Po zadnjih ocenah je letošnji izvoz Ijubljanske-ga gospodarstva na konvertibilno področje za 20 odstotkov večji kot v enakem obdobju lani,1 čeprav smo se tudi že Iani ob tem času odločili za preusmeritev na zahodne trge. Zadnje čase opažamo tudi veliko zanimanje za združevanje dela in sredstev na dohodkovnih osnovah, ne občinsko in krajevno, ampak širše, medrepubli-ško.
Poleg tega delavd vse bolj spoznavajo, da je treba za uresničitev nekaterih velikih in po-membnih naložb združevati akumulacijo. To velja predvsem za skupna vlaganja v naložbe, katerih rezultati bodo vključeni v mednarodno delitev dela ali za tiste, ki bodo uresničile našo drugo strateško usmeritev - večjo proizvodnjo hrane. Zapiranja za svoje »plotove«, ki je bilo prisotno včasih, je v združenem delu vse manj. Delavci pa se tudi vse bolj zavedajo, da stabili-zacija ne pomeni nazadovanja. Delavci so za stabilizacijo, se zanjo zavzemajo in se zaradi nje tudi marsičemu odrekajo. Ob teh naporih pa zahtevajo jasne cilje in zadostitev osnovnih po-treb za življenje in delo«.
Namesto dela krojijo dohodek cene
Ugotovili smo že, da si morajo delavci svojo socialno varnost zagotavljati sami - s svojim delom. Kako pa je z nagrajevanjem po delu?
»Glede nagrajevanja po delu in rezultatih dela ter socialne varnosti delavcev velja poveda-ti, da pri nas nekaterih sistemskih vprašanj ni-smo razrešili. Tu mislim predvsem področje ce-novne politike. Kljub zamrznjenim cenam so se cene repromaterialu dvigovale za 60 pa tja do 90 odstotkov, cene končnih izdelkov pa so lah-ko narastle le za 7 odstotkov. Delavci s svojimi notranjimi rezervami takšne velike razlike v večini primerov seveda niso mogli pokrivati. Zato imajo v mnogih proizvodnih delovnih or-ganizacijah delavci zelo nizke osebne dohodke -v ljubljanskem Rogu celo pod starim milijonom. Kljub dobremu delu in 100 odstotni proizvod-nji, je zato ogrožena socialna varnost preneka-terega delavca. Danes je v temeljnih organizaci-jah združenega dela zato večji problem zagoto-vitev surovin za delo, kot pa vprašanje višine osebnih dohodkov. Za boljše nagrajevanje po delu bi morali oblikovati predvsem panožne sporazume, ki bi oblikovali objektivne skupne osnove in pogoje za delo, z njimi pa bi lahko tudi uspešno ocenjevali in merili učinek posa-meznika ter družbeno koristnost njegovega de-la. Največji razkoraki v nagrajevanju po delu in v skupnih osnovah zanj so v Ljubljani predvsem na področju družbenih dejavnosti«.
Kje je vzrok, da smo uspešno zavrli le cene končnih izdelkov in ne tudi cen v reproverigi in kakšno vlogo imajo sindikati pri sooblikovanju cen?
»Odlok zveznega izvršnega sveta o zamrznitvi cen je bil sprejet za vse! Vendar kaže, da ga organizacije združenega dela v bančni industriji in tiste, ki izdelujejo končne izdelke, ne izvajajo enako resno. Velikokrat lahko ugotovimo, da so bila tudi povišanja ceri dosežena po povsem
legalnj poti, ko je bila organizacija združenega dela prisiljena podpisati dopolnilne samouprav-ne sporazume, da je sploh lahko delala. Mislim pa, da bi morali letos ko smo sprejemali resolu-cijo z glavnimi smernicami letošnje ekonomske politike, sprejeti tudi ukrepe, kako bomo te smernice dosledno uresničevali na vseh nivojih. In nenazadnje si moramo prizadevati, da si bo-do subjekti združenega dela zagotavljali denar za svojo dejavnost s svobodno menjavo dela, ne pa z zakoni in drugimi administrativnimi ukrepi. Prav zakoni in preveliko administriranje so vpli-vali na letošnjo cenovno politiko in inflacijo. Delavci so nam na primer letos najbolj očitali na račun sprejemanja odloka o novih prispevnih stopnjah za samoupravne interesne skupnosti družbenih dejavnosti. Ni jih toliko motila višina prispevnih stopenj kot način sprejemanja. To pa je le eden izmed mnogih primerov! Zato si moramo prizadevati, da bodo prišle v ospredje ekonomske zakonitosti, s katerimi bomo lahko obvladovali tudi cenovno politiko«.
Kako povezati začetek meseca s koncem?
Kaj predstavlja socialna kartica, o kateri ra-zmišljajo republiški sindikati?        -¦
»Danes so zahteve delavcev po strokovnih podlagah za ovrednotenje posameznih del vse večje. Nagrajevanje po delu in rezultatih dela je zato pomemben dejavnik za zagotovitev ne le socialne varnosti delavcev, ampak tudi pravične nagrade za opravljeno delo. Mimogrede mislim, da znanstveno raziskovalno in inovatorsko delo še nista dovolj spodbujana - ne le denarno, saj obstajajo tudi druge oblike družbenega prizna-nja! Nagrajevanje po delu naj bo edino merilo ekonomske moči in stanja delavca. Tega dejstva ne smemo prezreti tudi pri obravnavanju tako imenovane socialne kartice.
Sindikati podpiramo uvedbo socialne kartice, ker dandanes prenekateri delavci v Ljubljani in najbrž tudi drugje na različnih nivojih uveljav-ljajo različnč socialne pomoči. Pregleda nad njihovim dejanskim družisnkim prihodkom pa ni nikjer. Z uvedbo socialnih kartic, ki bi jih oblikovali s pomočjo organizacije združenega dela in krajevnih skupnosti, pa bi lahko ugotovi-li, kdo so tisti, ki na račun svoje socialne ogrože-nosti prejmejo preveč in kdo so tisti, ki sploh ne uveljavljajo te svoje možnosti. Vendar ne gre le za ugotavljanje premoženjskega stanja posa-meznika, ampak tudi za zmanjšanje administri-ranja in nepotrebnega podvajanja pri zbiranju najrazličnejših podatkov ter potrdil, saj bi lahko delavec samo s socialno kartico, ki bi vsebovala vse potrebne podatke, uveljavljal svoje pravice. Prepričan sem, da bomo v Ljubljani socialno kartico uvedli, saj približno 30 tisoč občanov našega mesta prejema socialne pomoči na ra-zličnih koncih. Mnogi med njimi pa jih neupra-vičeno tudi podvajajo«.
Kako pa bodo Ijubljanski sindikati reševali trenutno socialno problematiko več kot 10 tisoč najbolj ogroženih delavcev, ki prejemajo manj kot milijon starih dinarjev mesečno?
Ob novem letu stno ugotovili, da prejema v Ljubljani okoli 10 tisoč delavcev manjši osebni dohodek kot 10 tisoč dinarjev. Sindikati si zato že tri mesece prizadevamo, da bi zagotovili sko-zi delo in osebni dohodek, ki ga delavci preje-majo zanj, tudi njihovo socialno varnost. Zato moramo »pretresti« predvsem tisto proizvodno delo, ki ne dosega takšnih rezultatov, kot bi moralo, da ugotovimo, če ga potrebujemo ali ne. Z organizacijskimi in drugimi oblikami si moramo prizadevati za prestrukturiranje proiz-vodnje v takšno, ki bo svojim delavcem zares lahko zagotavljala socialno varnost. Po temeljiti oceni svojega trimesečnega dela, ko smo si pri-zadevali, da bi bilo socialno ogroženih delavcev čimmanj, smo tudi ugotovili, da je bila ponekod, kot sem že prej omenil, vzrok za nizke osebne dohodke tudi nelogična cenovna politika. Kdo se bo na primer odločil, da bo za osebni doho-dek v višini starega milijona čistil ljubljanske ulice? Prizadevamo si, da bi zagotovili socialno varnost vsakemu delavcu, ki bo svoje dolžnosti na delovnem mestu 100-odslotno izpolnjeval!«
V prvi polovici maja so se člani aktiva novinarjev občinskih glasil ljubljanske regije (NOGLR) odločili za pogovor s Francem HRIBARJEM, predsednikom mestnega sveta Zveze sindikatov Slovenije, o aktualnih nalogah, s katerimi se trenutno spopa-dajo mestni sindikati, delavci v združenem delu in širša družbena skupnost. Beseda je tekla o nagrajevanju po delu in rezultatih dela, zagotavljanju socialne varnosti najbolj ogroženih delavcev, o delovnem času in prizadevanjih za boljšo produktivnost, o vlogi sindikatov pri oblikovanju cen, pri stanovanjski politiki, prizadevanjih za boljšo pre-skrbo Ljubljančanov ter nenazadnje o vprašanju, kako bodo letos delavci našega mesta letovali. V pogovoru so sodelovali: JANJA DOMTTROVIČ - glavna in odgo-vorna urednica Naše komune, NIKO ISAJEMČ - odgovorni urednik Dogovorov, MILAN PRTTEKELJ - glavni in odgovorni urednik Naše skupnosti, MARIO L. VILHAR - urednik Javne tribune in VIDA PETROVČIČ - novinarka Zbora obča-nov, ki je pripravila besedilo za objavo v vseh ljubljanskih občinskih glasilih.
Nova ura spreminja tudi navade
Kakšni so rezultati akcije za večjo produktiv-nost z uveljavljanjein novega delovnega časa v Ljubljani?
»Sindikatom so ob tej akciji mnogi očitali, da se je lotevamo brez temeljitih analiz o različnih vzrokih in predvsem posledicah, ki jih bo takšna sprememba prinesla. Mi pa smo piemaknitev delovnega časa, za katero si prizadevamo že več let, podpirali predvsem iz naslednjih vzrokov.
Že dlje ugotavljamo, da odhajajo delavci zju-traj na delo brez zajtrka. V delovnih organizaci-jah je, kot kažejo statistike, največ nesreč prav v zgodnjih jutranjih ureh. Ugolovili smo, da bi ob premaknitvi urnih kazalcev na poletni čas, naši malčki odhajali v vrtce - po naravni uri - že ob treh, štirih ali petih zjutraj, kar je vsekakor prezgodaj. In nenazadnje, ves svet dokazuje, da je treba delovni čas prilagoditi tistemu obdobju dneva, ko je človek za delo tudi najbolj sposo-ben.
V prizadevanjih za večjo produktivnost smo zato podprli premaknitev delovnega časa na ure, ko lahko največ naredimo. Zato si prizade-vamo, da bi ljudje počasi spremenili svoje uko-reninjene biološke navade in jih prilagodili ti-stim, ki so v svetu že dolgo preizkušene in dokazane kot najbolj produktivne. Seveda pa ključ za boljšo proizvodnost ni le v spremenje-nem delovnem času, ampak tudi v boljši organi-zaciji dela - v organiziranju večizmenskega de-la, kjer je to mogoče, v zmanjševanju delavnika in uvajanju četrte izmene - in v boljšem izkori-ščanju delovnih zmožnosti.
Ne gre za to, kot mislijo nekateri, da bi zače-njali z delom ob devetih ali desetih in da bi uvedli deljen delovni čas. Gre samo za prema-knitev delovnega časa za eno uro naprej, v čemer smo v Ljubljani v glavnem uspeli. Zdru-ženem delu pa smo dokaj uspešno prilagodili tudi prevoz na delo in z njega. Popolnejša anali-za o učinkih te akcije bo narejena v kratkem. Glede deljenega deloVnega časa pa še to - v proizvodnji, predvsem tam? kjer delajo izmen-sko, delavci »strahu« pred njim sploh ne pozna-jo. Povsem razumljivo pa je, da se bodo morali tisti izven materialne proizvodnje, predvsem v upravi skupnih službah in družbenih dejavno-stih, prilagoditi ostalim delavcem, da bodo lah-ko le-ti izven delovnega časa opravljali svoje potrebe«.
Zagat v preskrbi ni, težje bo z dopusti
Kakšna je skrb sindikatov za težave delavcev, ki niso neposredno vezane na dela in naloge, am-pak na njihovo življenje. Tu mislimo predvsem na prizadevanja za enotno stanovanjsko politi-ko, boljšo preskrbo Ljubljančanov in nenazad-nje na letošnje dopuste, ki jih bo večina -predvsem tista s plitvimi žepi - preživela doma.
»V Ljubljani si sindikati že dolgo prizadeva-rno za enotno stanovanjsko in komunalno poli-tiko. Nesprejemljivo je dejstvo, da je cena kva-dratnega metra opremljenega zemljišča v našem mestu tako različna, da znašajo te razlike tudi do milijon in pol dinarjev. Skrajni čas je, da začnemo zidati bolj poceni in racionalno, pred-vsem pa organizirano. Ne le tako, da imajo pričakovalci stanovanj vpliv na politiko gradnje, ampak tudi tako, da bodo lahko delavci glede na vloženi denar vplivali tudi na njeno kakovost in ceno.
V preskrbi Ljubljančanov z osnovnirni živ-ljenjskimi artikli so sindikati odigrali porriemb-no vlogo. Lani, ko so bile težave z založenostjo trgovin z nekaterimi osnovnimi dobrinami, kot so pralni praški, maslo, meso in drugi, največje, so ljubljanski sindikati odločno nasprotovali uvedbi kakršnihkoli bonov zanje in administra-tivnemu razdeljevanju življenjskih artiklov. To nam je uspelo predvsem zato, ker smo že nekaj Iet podpirali in spodbujali združevanje sredstev iz občinskih proračunov ter združenega dela za primarno proizvodnjo hrane. To dolgoročno dohodkovno povezovanje, na katerega smo mi-slili pravočasno, nam je pomagalo prebroditi težave s preskrbo in zagotoviti zadostne blagov-ne rezerve. Pomembno vlogo pri tem so odigrali tudi potrošniški sveti. Omeniti pa moram še en pojav, s katerim smo se srečali.
Kar 30 odstotkov manjkajočih prehrambenih proizvodov je iz Ljubljane odšlo na druga po-dročja republike in države.
Trenutno, ko so počitnice pred vrati, je pro-blem letošnjega Ietovanja za marsikatero druži-no najbolj pereč. Sindikati smo želeli s posojili delavcem omogočiti letovanje. Kot veste, pred-log zaradi različnih vzrokov ni bil sprejet, saj bi tako še povečevali inflacijo. Delovnim organiza-cijam smo tudi priporočili da naj z regresom za dopust omogočijo letovanje najbolj socialno ogroženim. Vsekakor bo naval na počitniške kapacitete, ki jih imajo delovne organizacije same, letos večji kot prej. Med drugim smo tudi predlagali, da bi si jih delovne organizacije med seboj menjavale, tako da bi bile res polno zase-dene. Prepričan pa sem, da bo kljub temu letos marsikdo ostal za počitnice kar doma.
Na koncu pa nas zanima še, kaj menite o Ijubljanskih občinskih glasilih.
»Mislim da zelo uspešno in celovito informi-rajo krajane o dogajanjih v družbenopolitičnem delu in življenju nasploh v njihovih sredinah. Pomembno vlogo odigrajo glasila vsakič tudi ob konkretnih akcijah - kot je bila na primer akcija za tretji ljubljanski samoprispevek. Uspešnost takšnih političnih akcij je odvisna predvsem od vaše celovite informacije. Včasih se zatakne le pri raznašanju občinskih glasil. Več bi morali pisati tudi o odločanju delegatov v skupščinah, o delegatskem delu in graditvih nasploh ter o ljudski obrambi in družbeni samozaščiti.«