Silvester Vogrinec




KARATE

BOJEVNIK



Beli galeb



C IP - Ka t a l ož ni z a pi s o publ i k a c i j i

Na rod na i n uni ve rz i t e t na k nj i ž ni c a , L j ubl j a na

8 2 1 . 1 6 3 . 6 -3 1 1 . 2

VOGR INE C , Si l ve st e r





KARATE




BOJEVNIK



Beli galeb



1. del



DEŽ



V bledi m esečini

vonj glicinije

prihaja od daleč.

1.



O poldne se je pred D ramo zbrala skupi -na L ju bljančanov, ki je čakala na mestne avto bu se; nekateri so se nestrpno sprehaj ali, drugi potrpežljivo stali, tretji lenobno pose -dali po klo peh; bil je četrtek, dan, ko so mnogi delovali samo še na hlape in komaj čakali, da se začne vikend. Po ulicah je vel lahkoten jesenski veter, ki je nosi l odpadlo listje ter odel mesto v melanhonične barve. Še vedno je bilo dovolj toplo, da so se nosile majice s krat kimi rokavi, čepra v je marsikdo že vrgel suknjič ali jakno čez roko, ker so bila jutra hla dna.

Monotone zvoke prometa je pretrgal hrup težkih motorjev, ki so prodirali proti D rami. Čakajoči so se zastrmeli v povorko štirih je -

O drasli so si zatiskali u šesa pred truš-čem jeklenih zverin in menili, da bi morala posredova ti policija, m ladi pa so občudovali motorje , takoj so prepoznali dva težka, okor -na harly davidsona ter vitka kaw asakija in yamaho.

N a čelu skupine je vozil dolgolasi Jovo, vodja bend a. Izdali so tri albume in si za go -to vili prepoznavnost v določenih krogih. Mladi so oboževa li njihov razbijaški sad o mačo rock, ki je imel pridih črne magije. Pe-tek 13. so izva jali hard rock, s katerim so iz -ražali prezir do družbenega reda in sveta od-raslih, njihov moto je bil »destruction and destroy« .

Pri tem so se skliceva li celo na Biblijo ter navajali O drešenikove besede po Mateju, ko je dejal, da ni prišel zato, da prinese mir na zemljo, ampak meč. In je še rekel, da bo ločil sina od očeta in hčer od matere in sna -ho od tašče in človeku bodo sovražni ki nje-govi domači. Jezus je bil zanje prvi rocker-ski up ornik, su perstar, ker je nastopal zoper togost avtoritet e in rušil ustaljen način živ-s spremstvom Val kir.

Gavran, Jovova desna roka, je nestrpno sukal ročko na balanci harly davidsona ter mu dodajal pritajeno moč. V bendu je igral električno bas kitaro, bil je čokate postave, štirioglatega obraza, njegove drobne oči so na svet gledale k ot na plen.

Gavranov brat Gene je bil njegovo nas-protje; suh, visok, odsotnega p ogleda. Igral je na bo bne in veljal za virtuoza tolkašk ega ritma. N jegovi vzorniki so bili Kiss, pri ka -terih si je sposodil umet niško ime Gene. Č la-ni benda so se klicali po vzdevkih, ker so lastna imena smatrali za družbeno zlo, ki jim je bilo vsiljeno ob rojstvu.

Zadnji član, D oc, je bil še ena električna kita ra v bendu . R ad je pil in se prete pal, bil je visoke, sloke postave ter asketskega obra -za. S tra stno je prebiral w estern romane, n je-gov vzornik je bil D oc H o lliday, revolveraš z D ivjega zahoda.

Vodja skupine Jovo si je popravil son-čna očala in pljunil na cesto. Bil je pevec, pisal je besedila in iskal avtentični zvok za taviti njegovega besa. Imel je dolge črne la -se, ki jih ni čes al, visoko čelo in raven nos. Bil je karizmatičen, zapeljiv, diaboličen kot R asputin. N jegove prodorne zelene oči so imele hipnotično moč. K o je na odru divjal v rockovskem elementu, je žarel kot rdeča og -njena luna ; d ekleta so čisto ponorela, sanja -rila so, kako jih ta inkarnacija animalne sle zapelje in odvede med rjuhe, medtem ko so fantje ob razbijaških zvokih čutili, da se v njih pre buja divja zver željna krvave zaba ve.

N a semaforju se je prižgala zelena luč, jezdeci so spodbodli kovinske mrcine ter za -vili na Aškerčevo pro ti Filofaksu, kjer je Jo -vova punca Jasna študirala psihologijo.

Zadnje čase je bila nj una zveza v krizi. P ravzaprav ga je Jasna zapustila. R ekla mu je, da ima dovolj nje go ve nezvestobe, pohaj-kovanja po zakajenih kafičih in da je sita lepljivih kolegov, ki so ju spremljali na vsa -kem koraku . K o mu je pred tremi tedni pri Maximarketu zabrusila, da je konec in odšla brez pozdra va, ni verjel, da misli resno; š e nobeno dekle ga ni zapustilo. Prepričan je njo tako ali tako ni imel resnih načrtov. To da konec bo tak rat, ko bo on rekel, in ne ona!

R o kerji so se ustavili pred vhodom v fa -kulteto. Motorje so zvlekli na travnati pas pločnika in čakali v senci borovih dreves.

Mimoidoča študentarija jih je opazovala z neskritim zanimanjem. N e kateri so jih pre -poznali kot člane benda Petek 13. , drugim so se cedile sline po težkih motorjih, bilo pa je tudi nekaj taki h, ki bi prodali lastno mamo za njihove škornje, jakno, hlače ali svo bod -no, divje življenje, ki so ga izžarevali heavy metalci.

V množici študentov, ki so prihajali po stopnicah faksa, je Jovo zaznal tudi nekaj jeznih pogledov, ki so se mešali z ner azume-vanjem, celo prezirom. D obro je poznal tak -šne poglede. Tako ga je gledal oče, ko je pustil šolo in oznanil, da ne bo pravnik, ampak da hoče živeti od glasbe in ljubezni; tako ga je gledal zafrustrirani miličnik, ko mu je pisal kazen za prehitro vožn jo, in tako so ga gle dali fantje, ko jim je spel jal dek le-ta. ni rabil nikogar, ki bi mu solil pamet in go -voril, kaj je prav in kaj narobe, kako naj ži -vi, kaj sme početi. V izobrazbi je videl oko -ve togo sti, ki so iz mladih nadebud nežev proizvajali hladne, pikolovske intelektualce, nesposobne za prave zemeljske užitke. Zanj je bilo življenje enostavno: veter v laseh, glasba , ekstaza do nezavesti in br ezmejna svobo da v obnašanju . V svoji roc kerski po -do bi je bil božansko popoln. N i verjel v zna -čajske pomanjkljivosti, temveč je menil, da je vse vrlina, ker je bog popoln v svoji ma ni-festaciji.

Iz podoživljanja lastne filozofije ga je predramil pogled na Jasno, ki se je pojavila na vrhu stopnic. T opel veter je b ožal njene dolge, svetle lase, jih mršil na privlačen na -čin. Oblečene je imela kavbojke, svetlozele-no jopico, p od roko je držala knjig e in rdečo mapo.

Vendar ni bila sama.

Spremljala jo je sošolka N ataša, s katero sta skupaj stanovali v štu dentskem domu. Jo -vo jo je poznal , čeprav ne tako dobro, kot si more ujeti. P risilil se je , da je odvrnil po -gled z nje; Jasna je bi la tista, zaradi katere je prišel.

»Živijo miška! « je zaklical in se v dolgih skokih pognal po stopnišču.

O trpnila je kot srna po d žarometi.

»K aj je? Ali mi niti pozdrava ne pri voš-čiš več?«

S tal je pred njo, ji gledal naravnost v oči.

»Zdravo Jovo, « je odvrnila.

O bjel jo je okrog ramen, jo poljubil na usta.

»N ehaj!«

N arahlo ga je odrinila. V njenem gibu ni bilo jeze, prej je šlo za ranjenost an gela.

»Miška, ne bodi no t aka! L ju bim te in vem, da me pogrešaš, midva sva si usojena. «

Jasno je spreletel drget , bilo je nekaj resnice v nje govih besedah, š e vedno ga je imela rada. Kot včeraj se je spominjala dne -va, ko jo je prvič ogovoril. Njen rockerski idol se je zanima l zanjo! Bila je v devetih nebesih, pre plavilo jo je navdušenje , p odleg -ni bil pravi moški za nobeno žensko.

»N imam več besed zate, Jovo, t i se ne boš nikoli spremenil. P usti me na miru!«

»Miška, s aj se nočem spremeniti! « je vz -kliknil, nato pa jo nežno prijel za roko. »Včasih si me ljubila takšnega, kot sem.«

Jasna je molčala.

Začel ji je laskati, prepriče val jo je v smiselnost njune zveze, jo prosil, naj se vrne k njemu.

N ataša je bila v skrbeh za prijateljico, ker mu Jasna ni ugovarjala. Č eprav sta se dolge ure pogovarjali o Jo vu in brezciljnem svetu hard rocke rjev, se je bala, da mu bo prijate ljica popustila. N ada ljevanje zgodbe je bilo predvidljivo , Jasna bi morala znova skozi verigo ra zočaranj, samoprevar, n a kon-cu pa bi se znašla v enakem položaju kot sedaj.

»Velja? !« je Jovo zmagoslavno vprašal. »Zvečer prideš k Lipi in potem bova proslav-ljala do zore! «

Jasna si je z rok o popravila lase.

»K onec je , Jovo!«

»N ima smisla, lahko rečeš karkoli, ne bom si premislila. «

»T rapa neumna! «

T rdo jo je držal za ramena, jo prebadal s pogle dom, č util je, kako se mu ma ščevanje izmika. Nazaj jo je že lel samo zato, da bi jo lahko znogiral takrat, ko bo njemu ustrezalo.

»P usti jo! « se je vmešala N ataša. »Ali misliš, da boš z grobostjo dosegel več kot z lepo besedo? «

Jovo se je zagledal v Jasnino cimro .

K ot strela z jasne ga ga je zadelo spoz -nanje , da mu ta lepotica ni naklonjena. S po -mnil se je tudi, da je nikoli ni videl na no -benem od svojih koncertov. Mrha je verjetno poslušala Wagnerja ali Beethovna, njegovo umetnost pa ime la za hlevski gnoj. P rav go -tovo je bila ona tista, ki je nago vorila Jasno, da ga je zapustila. K do ve, kaj vse ji je tve -zila o njem in s čim ji je polnila glavo. N jena lepota je v hipu zbledela , sedaj je pred seboj videl samo še sovražnika.

»Mrkni!« ji je zabrusil. »T o ni tvoja stvar!« vsi ljudje na svetu samo statisti, ki živij o za-to, da je lahko on čaščen, največji, mister , big boss! T akšen prismuk ni mogel niko mur prinesti sreče. T oda tega mu seveda ni mog la reči. Nekaj ji je govorilo, da je lahko Jovo zelo nevaren, slutila je njegovo nepred vi-dljivo naravo. Edino, kar si je ta hip želela, je bilo pomiriti duhove in var no izvleči prijateljico i z zagate.

»Jasna je dovolj pretrpela zaradi tebe, « je v spravljivem tonu dejala. »Prosim, spoš -tuj njeno voljo! «

Iz nekega samo njemu razumljivega vzroka se je obrnil k Jasni in popustil pri -jem. Očitno je hotel predstavo odigrati po svoje.

»O kej, p otem pa naj slišim tvojo zadnjo besedo, ampak pazi, kaj govoriš! «

Jasni so stopile solze v oči, b ilo jo je sram za voljo scene, ki jo je uprizoril njen bivši fant. Zavedala se je radovednih pogle-dov in to jo je spravljalo v obup, n jena ne -moč pa je še bolj naraščala spričo Jovove trme.

»S tokrat sem ti že rekla, da je konec! Znova ti pravim, konec je! Zgini iz mojega življenja!«

Jovo je najprej prebledel, potem pa pos -tal rdeč v obraz.

»N obena babnica ne bo mene dala na če -velj!« se je zadrl in ji primazal klofuto.

N ataša se mu je obesila na roko, a jo je grobo sunil , da je padla na tla. Jeza mu je zameglila pogled in v trenutku je izgubil ob-last nad seboj. Z levico je prijel Jasno za ro -ko, nato pa jo začel divje pretepati.

Gavran, D oc in Gene, ki so sedeli na motorjih, so opazili, da je Jova popadel tisti znameniti bes, ko je kot tornado mlel vse pred seboj; bil je kot črna mamba, naj bolj nevarna strupena kača na svetu. T a stvor je iz čiste paranoje napade l vse, kar se je pre-mika lo in znašlo na njegovi poti. Mamba je tako hitra kača, d a še nikoli niso ujeli živega primerka. V Bengaliji je nekoč hotela preč -kati vaško pot, ko je naletela na karavano treh voz. V trenutku je popikala šest volov in dva Indijca. Vsi so pomrli, nekateri takoj, njene najhujše bojazni.

Jovo je bil prava pošast!

O bžalovala je, da ni Jasne že ob prvi krizi odvrnila od nje ga. N amesto tega jo je celo spodbujala , češ naj do bro premisli o svojih čustvih, preden bo naredila odločilni korak. Zdaj se je počutila krivo za divjaštvo, ki mu je bila priča. Ni vedela, kaj naj naredi sama proti štirim nasilnežem. Ozrla se je po sku pini študent ov in študentk, ki so nemo spremljali njuno dramo. Nihče ni kazal ne volje ne po gu ma, da poseže vmes . T o jo je silno razje zilo. K ot divja mačka se je pogna -la proti Jovu in ga udarila s pestjo v vrat. Prijel se je za boleče mesto, se obrnil proti njej. Zas adila mu je nohte v obraz. Upala je, da ga bo lahko porinila po stopnicah.

T edaj pa je začutila dvoje rok, ki so jo zgrabile od zadaj.

»P očasi, lepotička! L e počasi! «

Jovov prijatelj Gavran ji je zvil zapestje na hrbet. Na vso moč se je t rudila, da bi se rešila iz prijema, vendar zaman.

»K uzla!« se je zadrl Jovo, medtem ko si

lete la zdaj na eno stran zdaj na drugo .

N ataša je nemočno opazovala prizor in se spra ševala, koliko udarcev bo še prenesla njena prijateljica. T iho je molila, da bi kdo poklical policijo ali ustavil huligane. N i mo -gla verjeti, da lahko množica gleda kaj take -ga in nič ne ukrene.



2.



»S toj!«

Iz gruče opazova lcev se je prerinil visok plavo lasec jeklenega pogleda in ostrih potez obraza; bil je vitke postave, širokih ramen, ozk ega pasu, nosil je črne kavbojke, svetlo -modro jeans srajco s podvihanimi rokav i, temnordeče superge ; gibal se je odločno, s pritajeno močjo.

Stopil je proti Jovu.

»N ehaj!«

Vsi so onemeli in si zastavili ist o vpra -šanje – kdo je to? Njiho va naslednja misel pa je bila, kdo je tako nor, da se sam zop er-stavi štirim podivjanim levom?!

»Zgini pes!« je zarenčal rocker .

V njem je še vedno vrelo, bil je preveč se veliko pretepali po vaških veseli cah in di-skotekah. Zavedal se je, da je posegel v si -tuacijo, v kateri besede ne bodo več za legle.

O dločno je prijel Jasno za roko, za ka -tero jo je držal Jovo.

R ocker se je zmedel.

Pričakoval je, da bo neznanec zgra bil njega, p rijem se mu je zde l nerazumljiv. N ič čudnega, kajti Robert je ime l svoj način bor-be, bil je mojster karateja in je tako kot ša -hovski velemojstri znal pred videti več potez vnaprej.

Jovu je zadal silovito direktno brco m ae geri v prsi.

N asilnež je kot iz katapulta zletel s stopnic in pri tem pokosil še Geneja, ki je stal za njim.

R obertov prijem je postal jasen. Č e ne bi zgrabil punce za roko in je zadržal na mestu, kjer je stala, bi jo Jovo med padcem potegnil za seboj. Zleteti po stopnicah pa je bilo nevarno, saj si je lahko čl ovek zlomil vrat. T oda Štajerec je iz izkušenj vedel, da imajo takšni kot Jovo deset življenj in zme-neznanca.

R obert je bil bočno obrnjen proti njemu, zato mu je zadal stransko brco joko geri na-ravnost v njegove velike konjske zobe.

N ekaj je škrtnilo, Gavran pa je od sil o-vitega udarca pade l na hrbet ter se zakotalil po stopnicah.

D oc je kot mačka odskočil, se izognil letečemu kolegu .

R obert je zakoračil proti njemu.

D ocu je bilo jasno, da ima pred seboj iz -jemnega borca, ki zna udariti iz vsakega po -ložaja in ki je povrhu še karateist, kajti no -ben ulični pretepač ni znal tako dobro upo -rabljati nožnih tehnik .

D oc se je polagoma umikal s stopnic, ker je bil Š tajerec na njih v boljši poziciji. Mrzlično je analiziral nez nanca ter razmišljal o tak tiki zoper nje gove brce . R uvanje in ne -posredni kontakt se mu nista zdela primerna, ker je čutil, da je karateist telesno močnejši. Njegova edina možnost je bila, da se mu pri -bliža na srednjo razdaljo, ko bo lahko zadal svoje bliskovite ročne direkte, po kate rih je res močnejše od ročnih udarcev, vendar so bile počasnejše. Odločil se je, da bo rockerja spustil bližje.

D oc je prežal na primeren trenutek, ko je udaril kot strela. P las iral je dva direkta proti nasprotnikovi glavi.

Č eprav je R o bert pričakoval napad, je bil rocker peklensko hiter, m alo je manjkalo, da ga ni zadel, p esti sta zažvižgali mimo nje -govih ušes.

D oc je zno va useka l.

R obert je začutil, da bo nasprotnik napa-del na enak način kot prej. Zato je naglo sklonil glavo v levo ter zadal močan desni direkt džako zuki v plek sus.

R ocker se je zvil, padel na kolena.

R obert je stopil korak nazaj, da si je za -go tovil večjo stabilnost. N ato je znova spr o-žil desnico rockerju naravnost v nos.

Zamolk lo je počilo.

D oc je zastokal, se zrušil na hrbet, z obema rokama se je prijel za obraz.

Gene se je izvil izpod Jova, ki je bil še ves omo tičen od padca po stopnicah. Vide l gnal v pla volasca.

R obertu je ušel nasmeh.

T ako razglaše nega , kaotičnega napada še ni videl. Gene ga je želel po hoditi, zgra-biti, udariti – vse naenkrat!

Štajerec se je bliskovito obrnil okrog se -be ter mu zadal brco uširo geri s peto v tre -buh.

Gene se je zrušil, hlastno je lovil sapo.

Še preden je ponovno vstal , je bil R obert pri nje m in ga dva krat kresnil po obrazu. N jegov način borbe je bila čista klasi ka ka -rateja, v kateri je prevladovala tehnika zaključ-nega udarca. Sodniki so namreč dosojali to -čke samo za prepričljive končne akcije , kar sta upoštevala tako tradicionalni kot športni kara te. T akšen način boja je bil idealen za realno ulično samoobrambo.

»T i, gnida!« je zakričal Gavran, ki je prihitel bratu na pomoč.

Z nožem je zamahnil proti R obertu.

K arateist je odskočil v zadnjem trenut -ku.

Gavran je v roki držal nož znan kot ska -go vor, ki pravi, da ni orožje tisto, ki je ne -varno, ampak človek, ki z njim rokuje.

K o je Gavran še nekajkrat zamahnil, si je Štajerec oddahnil. Spoznal je namreč, da rocker ni posebej izve den borec z nožem. P o drži orožja in načinu vodenja borbe mu je bi-lo to takoj jasno. L aik je mole l nož naprej, kajti z njim je želel ustrahovati nas protnika. Napadal je s širokimi zamahi, v katere je vnašal vso svojo težo. Njegov glavni cilj je bil predel vratu in prsi. Izkušen borec pa je skrival nož ponavadi ob boku. S prvo roko je krožil pred seboj, da bi zavedel nasprot nika ali ga zgrabil, nakar je nepričakovano eks-plodiral z rotacijo v pasu ter usekal po naj -bližjem cilju, naj je bila to roka, noga ali telo ; vsaka bole čina, poškod ba, ki jo je pri -zadejal, je zmanj šla obrambno moč žrtve. Najboljši borci v rokovanju z nožem so bili karateisti, ker so bili njihovi gibi kratki, od -rezavi, natančni. Vendar pa je etični kodeks karateistom prepovedoval uporabo tega oro -žja in na splošno učil o nenasilju, kadar ni šlo za samoobrambo. tako neskladni, da so bili že kar nepredvid -ljivi, se je raje odločil za nožno tehniko . Z nizko krožno brco low kickom je zadel nepri-diprava od strani v koleno.

Gavran je klecnil, izpustil nož.

Z začudenjem v očeh je zma jal z glavo, hotel vstati.

R obert pa ni za mudil priložnosti.

Z robom dlani , haito učijem, je blisko vi-to udaril napadal ca v sence .

Gavran se je brez besed zgru dil ter negi-bno obležal na pločniku.

Jovov prsni koš je žarel od brce. N eje -verno je opazoval, kako so njegovi prijatelji podlegli v boju z nez nancem. Jezil se je na-se, ker je podcenil pla volasca, misleč, da je brezveznik.

Vendar Jovo ni nameraval odnenehati. Njegov bes se je počasi polegel, zamenjala ga je hladnokrvna od lo čnost, da pokonča vsi -ljivca. Iz usnjenega škornja je potegnil lov-ski nož s širokim rezilom.

P o čepnil je na desno koleno ter v pre ži čakal na priložnost, da se kara teistu zažene v

N aglo se je za sukal okoli svoje osi.

Prepozno!

V Jovovi desnici se je zabliskal nož, ki je že letel proti njegovemu srcu. Bil je pre -pričan, da mu je odbila zadnja ura.

Jovo je zmagoslavno kriknil.

Maščevanje je moje! ga je prešinilo.

T edaj pa mu je v glavi počilo, izginila sta slika, zvok, kakor da je nekdo iz klopil televizor .

R obert si je oddahnil, ko je opazil, kako velik temnopolti fajter s krožno brco, mavaši gerijem , ruši Jova na tla.

»Upam, da ti nisem pokvaril zabave! « se je zarežal prišlek.

R obe rt se je hvaležno nasmehnil.

T emnopolti bojevnik mu je pomolil r oko in se predstavil.

»L ino. «

Bil je višji in bolj pleča t od Štajerca, iz -gledal je sko raj kot bodibilder, venda r v sta -nju definicije, ko so mi šice izrazitejše in ne zalite kot pri masi. N jegov obraz je imel vedre, prijazne pot eze, širok nos in mesnate gneči na stopnicah. »Pa tudi tukaj skozi se ni bilo lahko prebiti. «

Štajerec je skomignil z rameni.

»Prišel si pravi čas , hvala. «

L ino se je ozrl po pretepenih ro ckerjih.

»Vidim, da posebne pomoči nisi niti po -treboval. T reniraš karate, ka jne, a li pa si človek tornado? Na žalost nisem videl celega fajta . «

»D a, treniram karate, tako kot ti. «

»S i me prepoznal po mavašiju, kaj? «

»R es je. «

»K ako to, da se še nisva srečala? «

»L etos sem se vpisal na F ilofaks, « mu je povedal R obert. »Prej sem študiral v Mari bo -ru. «

»Glej tista dva! « ga je prekinil L ino ter opozoril na D oca in Geneja, ki sta se opote -kla do motorjev, da bi pobegnila.

»Ali ju bova dotolkla? « je z veselim gla -som vprašal.

»P usti, ni vred no, naj ju kasneje po išče policija . Za zdaj sta dovolj ta dva, « je odvr-nil R obert in se zagledal v nezave stna roc k-jasnilo, kdo je bil krivec za nasilje .

N ataša je dejala, da bo njena cimra, ki so jo odpeljali v bol nišnico, vložila tožbo zoper rockerje. E den od miličnikov jo je nato od peljal k Jasni.

K o so vzeli izjavo tudi od R oberta in L i -na, sta si k arateista še enkrat segla v roke .

»Č e imaš jutri zvečer čas , se oglasi v T ivo liju, « ga je povabil L ino. »T am se zbira-mo člani našega kluba. «



3.



V tivolski kavarni je bila v petek zvečer nepopisna, vendar običajna gneča. O bisko -valci so se drenjali za šankom, po ložah, mnogi pa so s kozarci v rokah stali med mi -zami in ovirali delo natakarjev.

R obert se je prebijal skozi go st oblak di-ma. Č eprav je sovražil za kajene prostore , je želel bolje spoznati novega znanca.

»H ej p rijatelj!«

L ino mu je pomahal izza mize v kotu .

P risrčno je stresel R obertu roko, ga pred -stavil družbi.

»T o je junak, o katerem sem vam pravil. R obert . . . «

». . . R esnik. «

»T ako je! K arate tor nado!«

vak .«

L ino je pokazal na par, ki je sedel zra -ven N ine.

»Aleš Bezjak in Metka K rajnc , « je pred -stavil še enega fanta in dekle .

Za konec se je obrnil k zadnjemu karate -istu.

»T o pa je Mirč R ozman, sekretar našega kluba. «

Mirč je imel kratke črne lase, postrižene na krtačo, podoben je bil ameriškemu nared -niku iz vojnih filmov. N jegova čokata posta -va ni kazala na velikega atleta, vendar je iz -žareval ogromno telesno moč. Stegnil se je čez mizo in ponudil roko.

»Upam, da te bomo prepričali, da se priključiš Sokolu. Borci tvojega kalibra so zmeraj do brodošli. «

»P očasi Mirč, p očasi! N aj se človek naj -prej usede !«

L ino je ponudil R obertu stol.

»Zdaj pa nam povej vse o sebi !« ga je pozvala N ina. »Baje si študiral v Mariboru. «

»D a, na Pedagoški akademiji, d oma pa

»N a PA ni bilo drugostopenjskega štu di-dija zgodovine , zato sem po višješolski dip -lomi moral na F ilofaks. «

»P ovej raje, kako dolgo si v karateju? « je zanimalo Mirča.

»O krog deset let. «

»Madona!« je vzkliknil Marko. »Še od nas nihče ne trenira tako dolgo! «

»D rži, « je pritrdil L ino.

»A zato te še nismo srečali na tekmo -vanjih?! T i si na tatam iju že odslužil svoje!« se je oglasi l Mirč.

»N e, na žalost nisem še nikoli tek mo -val, « je odvrnil R obert.

»N ikoli? ! Menda se šališ?« se je začudil L ino. »K ako pa si pote m lahko zdelal tiste tipe? Ali imaš to sposobnost iz prejšnjega življenja?!«

»N e, zares vam povem, nisem še tekmo -val!« je za trdil Ptujčan.

»K je pa si se naučil pretepati? « je vpra -šal Mirč.

»V klubu smo redno vadili borbe. O svo -jil sem tudi šodan , črni pas prve mojstrske

»Č lovek, pri vas je življenje nevarno! « je Marko skremžil obraz. »H udo nevarno! «

»Zakaj pa si sploh hodil na veselice? « je zanimalo Mirča.

»H alo, ali imajo mačke rade mlek o?!« je poskočil Aleš. »Bojevniki se pač borimo!«

»T oda ali je mleko dobro za mačke?« se je oglasila rdečelasa Metka. »Za mladičke ja, medtem ko odrasle mačke ne prozvajajo več encima laktoze, zato težko prebavljajo mleko in imajo drisko, če ga pijejo.«

»D raga, zdaj ne govorimo o mačkah in mleku!« jo je zavrnil Aleš.

»N e, Metka ima prav, « se je vmešala N i -na. »Samo fantje ne štekate, kaj vam hoče po vedati. «

K malu se je razvila živ ahtna debata, ko so vsi govorili drug čez drugega.

»H ej družba, dovolj!« je povzdignil glas Lino. »Ali ne bi našemu gostu dovolili, da odgovori?!«

Prisotni so obmolknili in se zazrli v P tujčana.

»V klubu sem imel nekaj norih prija te-šole pri Zoranu Makoterju. Vadili smo v K lubu mladih. T rener je bil iz Maribora, a se je vozil na Ptuj, ker pri nas ni bilo karateja. «

»K ateri stil si delal? « je vprašal Aleš.

» B udokai. T akrat še nisem vedel, da ob -stajajo raz lične šole karateja. «

»K akšen pa je bil Zoran? « je hotel ve de-ti Mirč. »V K arate zvezi S lovenije ni klubov bu dokaja , zato ga ne poznamo. «

»T rener je bil naš idol, neverjetno gib-čen in hiter. Ker je bil dolg kot rajca, suh pa prav tako, smo ga klicali Pink Panter. Vedno je žvečil jabolka, in če je koga od članov našel s čikom v ustih, je bilo joj. «

R obert je na redil požirek ko le in nada -ljeval.

»Bil je strašen borec, v si so ga poznal i. Nekoč sta ga napadla dva šminkerja iz Metu-lja, diskoteke , v kateri se zbira cvet ptujske šminke, sami važiči. No, v Klubu mladih je tu di diskoteka, vendar jo obiskuje navaden folk. Šminkerja, eden je bil Medo, redar in ju doist, drugi pa se je pisal K okot, sta ob -stopila Zorana, ki je gledal skozi okno in bil D obro sta vedela, s kom imata opravka, zato sta bila previdna. Postavila st a se mu z leve in z de sne. V trenutku, ko s ta ga hotela zgra biti, je skočil na okensko polico, se ob -rnil, in bum bam, brcnil enega v obraz, dru -gega v vrat . K okot je potem zgrabil Meda, ki je do kraja ponorel in se hotel tepsti dalje, ter ga od vlekel iz dvorane. «

»D ivje !« je komentiral L ino.

R obert je kmalu dojel , da je to njegova priljubljena fraza.

»K ako dolgo si treniral pri Zoranu? «

»P ribližno dve leti in pol. Verjetno bi vztrajal pri budokaju, če se ne bi Zoran izne-nada vrnil v Maribor. Na srečo je tedaj iz Zagreba pri spel Slobodan Petrović. K o sem prvič okusil šotokan , sem takoj vedel, da je to tisto pravo. «

»Ja, šotokan je najboljša šola karateja! « je zatrdil Mirč.

»Mi delamo š otokan, « je dodal Aleš.

»R azen mene !« je vskočil L ino. »Jaz sem godžu-rjujevec!«

»Že, ampak zdaj vadiš š otokan! « mu je Mirč Ptujčana. Le-ta je prikimal.

»Š otokan je najbolj razširjen stil kara te-ja na svetu! « je pribil Aleš.

»V Sloveniji tudi, « ga je dopolnil Mar -ko.

»Š otokan v prevodu pomeni tigrova hi-ša . Šoto je tiger, kan pa hiša ali pagoda, « je razložil Mirč. »Zato je imel stari simbol šo-to kana v svojem grbu zlatega tigra, novi pa ima rdeč krog, ki simbolizira vzha jajoče son-ce. «

»Š oto je Funakoš ijev psevdonim, « ga je dopolnil Marko.

»F antje, preveč se obremenjujete s tem, kateri stil je najboljši. Karate je samo eden!« L ino se je naslonil na mizo. »V borbi je vse -eno, če nekdo trenira mehko ali trdo šo lo ka-rateja, naj je to godžu -rju, šito-rju, sanku-kai ali šotokan. Sodnikom je vseeno, v kateri šoli je tekmovalec osvojil džako zuki . N jim je edino važno, da je tehnika dovolj močna in izvedena v pravem trenutku. «

»L ino, saj ti ne zamerimo, ker nisi š oto -kanec, « ga je zbodel Aleš.

Aleš in Marko sta se namuznila, saj je bil Mirčev poudarek na š otokanu mišljen kot zbadljivka. L ino je nejevoljno odkimal, ven -dar ni nič rekel.



4.



»N ajprej smo delovali kot sekcija K luba mladih, « je začel P tujčan. »Č ez štiri leta smo ustanovili karate klub Borec , vendar se nismo včlanili v nacionalno zvezo . «

»Zakaj ne? « je zanimalo Marka.

»P ravzaprav se o tem nismo pogo varjali, to smo prepus tili Slobodanu. Č eprav smo nanj ves čas pritiskali z željami, da bi radi tekmovali, nismo vedeli, da je to poveza no s članstvom v karate zvezi, Slobodan pa tudi ni iskal stikov z ostalimi slovenskimi klubi . « R obert je obmolknil. »K o zdaj raz mišljam o tem, se mi zdi, da ni imel prave želje po afirmaciji. Slišal sem, da je v Zagrebu vodil zelo uspešen klub, toda ko je prispel na Ptuj, mu je karate p redstavljal zgolj rekreacijo. « on pa je imel tehniko. T oda kot trener nam svojega znanja in izkuše nj ni znal prenesti. Jaz sem na primer od zelene ga do rjavega pasu izvajal iste tehnike in kate, forme. «

»P ovej nam, kako so izgledale vaše bor -be. «

»K arateista sta delala kum ite tako dolgo, dokler ni eden odnehal. «

»H očeš reči, da ste se borili brez so je-nja?!« se je začudil L ino.

»Brez sojenja, brez zaščitnih ro kavic, brez ščitnikov za zobe, « je našteval Robert.

»H ej, saj to je bila prava klavnica! « je vzkliknil Aleš.

»T aktike borb niste razčlenjevali? « je vprašal Lino.

»K akšna taktika neki!« se je nasmehnil Ptujčan. »Tega pojma nismo poznali. «

»K aj pa kontrola udarcev? « je vprašal Marko.

»Touch control ni bila ravno naša kva li-teta, p oškodbe so bile pogoste . «

»Vaš karate je bil podoben bor bam šobu ipona zveze tradicijonalnega kara teja IT K F , « ski karate . « je dodal R obert.

»Zakaj si v Mariboru, ko si šel tja študi -rat, nisi poiskal novega kluba? «

»N e vem, « je skomignil z rameni. »T ak -rat sem se p recej zagrel za uteži in za bodi - bilding. S klubskim kolegom Milanom sva si v kleti naredila fitne s. Slobodan je bil odlo -čno proti utežem, češ da ustvarjajo preveliko mišično maso, ki te ovira v borbi. Vendar ga nisva poslušala. «

»V Sokolu vsi delamo z utežmi , « je pri-pomnil Aleš.

»S eveda je potrebno z njimi pravilno ravnati, « je pojasnil Mirč in privzdignil obr -vi. »Velika razlika je, če z utežmi treniraš za maso ali za eksplozivno moč, ki je v karateju nujna. «

»Že stari okinavski mojstri so delali vaje za razvoj telesne moči, « je rekel Lino. »Dvi-govali so kamne, nosili vedra z vodo al i pa si izmislili svoje naprave, tako kot Č odžun Mijagi, začetnik šole godžu -rju.«

»K akšni so tvoji načrti za karate v L jub -ljani? « je vprašal Mirč. »S i želiš spoznati mi leti izstopila iz IT K F -ja zato, ker bo WUK O po stal olimpijska disciplina. Borbe potekajo v šobu sanbonu , do šestih točk. Za seniorje tra jajo tri minute, za j uniorje in žen-ske pa dve minuti. «

»O kej, « je dejal R obert. »Z veseljem se bom vpisal v Sokola, čeprav sem slišal, da je najboljši slovenski klub ljubljanski Gladia -tor. «

K arateisti so se zasmejali.

»Glad iator smo mi !« je pojasnil L ino in ga potrepljal po ramenu . »P red tremi leti smo se preimevali v S okola. «

»P otem je Viktor K ostolomec še vedno trener, « je zanimalo R oberta.

»Jasno!« se je nasmehnil Mirč. »Viktor bo v karateju do smrti! T orej, si slišal zanj? «

»K do pa ni! « je radostno vzkliknil P tuj-čan. »Najboljši slovenski tekmovalec vseh časov! Trikratni prvak Jugoslavije v težki kategoriji, dvakratni absolutni prvak E vrope, viceprvak sveta , deset let zvezni reprezen -tant, s trah in trepet nasprotnikov! Sam Masa -toši Nakajama, oče tekmovalnega karateja ,

»D rži!« je poskočil Aleš in vsi so se za -smejali.

Vik tor je bil znan po incidentih s sod ni-ki, kar je bila hvaležna tema za poročevalce s tekem. Nekoč je v finalu prve zvezne lige nekega sodnika celo udaril. Malo je manj ka-lo, da ga niso suspendirali iz K arate zveze Jugoslavije. K er pa je bil zaslužni tekmo va-lec, so mu pogledali skozi prste.

»S lišal sem tudi o njegovih redarskih pod -vigih.

»Ali veš za tista dva frika, ki sta ga ho -tela ustreliti v T ivoliju? « je z žarom v očeh vprašal Aleš.

»D ame in gospodje, naš klubski kro ni-st!« je poskočil Marko. »Pozna vse Viktorje-ve prigode. K o mu je dol gčas, pa si kakšno še izmisli.«

»N e govor i neumnosti !« se je razburil Aleš. »Dobro veš, da je o tem pisalo celo D elo !«

»V redu, « ga je miril Marko . »P ovej nam še enkrat, tisočstoseminpetdesetič, kako je bilo. « dva raz grajača, ki ju je tisti večer že enkrat napodil iz diska. T rmasto sta vztrajala, da hočeta noter. Ko jima Kostolomec ni dovolil, mu je eden stopil za hrbet, drugi pa je po teg -nil pištolo in ustrelil. Viktor je naglo po -čepnil. Krogla ga je za las z grešila. Zadela pa je napadalčevega kol ega naravnost v čeljust. Strelec se je prestrašil in pobegnil. Ustreljeni frik ni bil nevarno ranjen, ker je kroglo dobil od str ani in mu ni poškodovala vratu. «

Aleš je na svojem obrazu pokazal vstop -no pot krog le in strelni kot. D ekleta so se zgražala ter ga prosila, naj izpusti krvave podrobnosti.

»K aj pa za tiste norce iz tivolskega par -ka si že slišal?«

K o je R obert odkimal, je Aleš nadalje -val.

»Viktor je takrat delal pri intervencijski po liciji. D obili so dire ktivo, da v parku po -stavijo zased o , ker so lovili tri posilje valce. K ostolomcu se je zazdelo, da nekaj sliši, za -to je pohi tel do najbližjega grmovja . N aletel

Zapisal je: 'K o sem prispel na kraj doga -janja, sem glasno vzkliknil: Stoj, policija! E den od mladoletnih obč anov je skočil proti meni in pristal na moji pesti, d rugi se je spo -taknil in padel na m oj komolec, t retjega je, ne vem, zakaj, zvilo v trebuhu. K o sem mu pomagal na noge, je slučajno padel na moje koleno in si poškodoval nos. '«

Vsi so se krohotali d o solz. N ihče ni znal zgodbe bolje povedati od Aleša in vedno znova jih je pripravil do smeha.

»Še eno štorijo imam na zalogi , « je na -daljeval. »T a je iz časov, ko je Viktor že za -pustil po licijo.

N ekega večera se je mudil blizu N a ro-dne galeri je. R avno ko je hotel stopiti v avto, ga je obkrožilo šest huliganov. Eden mu je pod nos pomolil zidak in dejal, da mu ga proda za sto mark. To je bil običajen po -stopek pri ropih. Večina žrtev se je prestra -šila in takoj izročila denar, samo da ne bi bi-li tepeni. K ostolomec se je delal norega in rekel, da mu en zida k ne zadostuje, naj mu dostavijo celi tovornjak. Potem jim je zabru -misliš, kako so plavc i zija li, ko je huligane dru gega za drugim vlačil iz avta, iz prtljaž -nika, s sprednjega sedeža, z z adnjega ... «

Znova je zadonel smeh.

»P otem ga je dežurni prosil za izj avo, K ostolomec pa mu je odvrni l, da bo sam na -pisal poročilo. De žurni se mu je zahvalil z besedami: 'Viktor, tvoja poročila so legen -darna, zaradi tvoje verzije ne bi rad izgubil službe. '«

Po novi salvi smeha so spili še eno run -do .

»T orej R obert, te lahko pričakujemo v klubu? « je vprašal L ino.

»S eveda!«

»Veš, kje imamo treninge? «

»N e. «

»Za Bežigradom, v osnovni šoli Maksa Pečarja, za tekmovalno skupino vsak pone-deljek, sredo in č etrtek ob osmih zvečer. «

»Viktor te bo zelo vesel! « je zatrdil Mirč. »Si fajter po njegovem okusu!«

5.



L ino je pritisnil na gumb za četrto nad -stropje.

D vigalo je zaškripalo, se lenobno pre -maknilo.

Z N ino sta živela v študentskem dom u F akultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Ko sta pred šestimi leti prispel a v S lovenijo, sta se na FSP N najprej učila slo venščine, nakar sta ostala v tem domu, čeprav nista bila študenta omenjenega faksa . L ino je na Biotehnični fakulteti poslušal pre -davanja iz biologije in kemije , N ina pa je študirala književnost in sociogijo na Filo zof-ski fakulteti.

O bstala sta pred sobo 411.

N ina je v torbici pobrska la za ključem.

»Marcelino, kaj boš jedel?«

Bila je edina, ki ga je klicala s polnim imenom.

»Š pagete in zeleno solato !«

Usedel se je na posteljo v drugi sobi, kjer sta bili še dve pisal ni mizi in omara. Imela sta tud i majhen balkon s pogledom na druge študentske domove. Zasebne kopalnice v njunem skromne m bivališču ni bilo, kajti vsako nadstropje je imelo skupne tuše, umi -valnike in sanitarije.

L ino je tega dne že drugič vzel v roke pismo, v katerem so ga obvest ili, da je pris -pela njegova štipendija iz Gvineje Bissau. Znesek ni bil velik, tod a kaj, ko je bila nje-gova država vse drugo, samo bogata ne. Na-haja la se je na zahodnoafriški obali med S e -negalom in republiko Gvinejo. V Sloveniji zanjo še slišali niso in zmeraj mu je bilo ne-rodno, ko so ga s praševali, kje to sploh je. P otem je moral pojasnjeva ti, da obstajajo tri Gvineje, Bissau, E kvatorial in C entral.

N jegova Gvineja se je imenovala po glavnem mestu in je bila klasična tropska ki je bil ob koncu vojne star štirinajst let, so poslali v Prago na izobraževanje. Mla da država je potrebovala strokovnjake. V Pragi je končal srednjo šolo in osvojil črni pas v karateju. Bojevitost je imel v krvi. Verjetno zato, ker je izhajal iz ponosnega plemena Mandingo, ki je slovelo po neustrašnih bo -jevnikih. N ato je nadalje val študij v S love ni-ji.

V času šolanja je domovino obiskal sa -mo dvakrat. Videl je, kako je sestrica iz majhne deklice zrasla v očarljivo medicinsko sestro, prav tako pa tudi, kako sta vojna in novodobna izgradnja postar ali mater in oče -ta. Zaradi tega se je počutil krivega, čeprav se je za vedal pomembnosti lastnega študija za Gvinejo Bissau.

»Izvoli. «

P ostregla mu je njegovo najljubšo jed .

H valežno jo je pogledal .

»T i ne boš ve čerjala? «

»S aj veš, da moram ostati lepa zate. Č e se bom zredila, me ne boš hotel niti pogle -dati več. Potem se boš oziral samo š e za ko-

Usedla se mu je v naročje.

»D eloma imaš prav, « je priznal.

»P opolnoma! «

Z dolgim poljubom ga je utišala.

L ino je oboževal svoje dekle . P red stav-ljala je sodobno afriš ko žensko, lepo, inteli -gentno, emancipirano, k ljub vsemu pa mu je znala dati občutek pomembnosti. Ob njej se je počutil kot pravi moški. Skrbela je zanj, mu pomagala pri študiju, ga spodbujala v športu, zato jo je neizmerno cenil.

N ina je bila iz Zaira, republike v srednji Afriki. Iz haja la je iz visokoraslega plemena Bantu. V severnem delu dežele je prevlado-valo ekvatorialno podnebje s po gostimi pa -davinami, v južnem delu pa tropska klima.

Zaire se je v preteklosti imenoval K ongo Kinšasa in je bil do leta 1960 belgijska ko -lonija. K o so Belgijci za pustili deželo , je iz -bruhnila državljanska vojna. Predsednik re -publike Josef K asavubu se je naslonil na za -hodne sile in tuj kapital, predsednik vlade P atrice L umumba pa je bil za poenotenje K onga in proti neokolonializmu. R azmere so Antoine Gizenga. Ustanovil je novo vlado, ki se je le ta 1961 udeležila beograjske konfere -nce neuvrščenih držav. To je bil tudi eden od razlogov, zakaj je N ina študirala v Jugo sla-viji, ki je bila ena od pobudnic gibanja ne -uvrščenih.

T istega leta, ko je bilo ustanovno sreča-nje neuvr ščenih, je svet pretresla šo kantna novica. Ko so čete OZN posredovale v Ka -tangi, je bojišče obiskal tudi gener alni sekre-tar Dag Hammarskjöld. Kljub mirovni misiji je bilo njegovo letalo sestreljeno, on pa je izgubil življenje.

Mir je v Zairu zavladal šel e leta 1967, ko si je ge neral D esire Motobu pokoril K a ta-ngo in zlomil odpor »belih« najemnikov.

»Vem, kam so odtavale tvoje misli, « je dejala in se mu izvila iz objema.

»P od tvojo srajco, krilo , « jo je skušal zamotiti.

»Izvrstno lažeš, « je našobila ustnice. »T i si zdaj že na treningu, ko se boš lahko po me-ril z no vim tekmecem, R obertom. «

»N isem vede l, da je tudi tebe navdušil, sebej za ligo, « je reke l, medtem ko je navi jal špagete. »Precej smo oslabljeni, ker sta se Božo in Vili poškodovala .«

Bila je vesela, da mu karate veliko po -meni. O borilni veščini »prazne roke « se je lahko pogovarjal ure in ure, ne da bi se na-veličal. Tudi samogovore je imel ob dolgih zimskih večerih, ko ga je potrpežljivo poslu-šala pozno v noč. Mnogo raje je videla, da se je z gore čno stjo predaja l svojemu hobiju, kakor da bi pade l v depresijo kot ostali tem -nopolti študentje, ki jih je nenehno pestilo domo to žje.

»Motiš se, veš, « ji je rekel.

»Glede česa? «

»D a bo R obert moj tekmec. Č utim, da je nekaj posebnega, mislim, da bova izvrstna prijatelja. «

N ina se je nasmehnila, kajti tudi nanjo je Ptujčan naredil dober vis.

6.



»K ako se počutiš? « je vprašal Gene.

Jovo se je s težavo vzravnal v postelji, imel je dve zlomljeni rebri. Zaradi pretresa možganov je moral tri dni ostati v bolnišnici.

»K aj misliš, kako?! Še ena brihtna, pa te mahnem na gobec«

Jovo se je skremžil in prijel za obveza na rebra.

Počasi, ne smem se razburjati, si je pri-govarjal.

Gavran, D oc in Gene so po vesili pogle -de. T udi sami s o predstavljali klavrno sliko. D oc je imel zlomljen nos, ki se je napihnil kot hruška in obarval z vijolično -zelenim prelivom, Gene je zar adi oteklega očesa ko -maj gledal, Gavran pa je bil brez dveh spred -

Jovo je kislo prikimal in s težavo sedel na rob postelje.

»Glej, glej, p tičice bi rade zapustile gnezdo!«

Glas, ki je pr šel od vrat, je pripadal majhnemu možakarju v sivi obleki.

»Višji inšpektor K larič, « je dejal ter jim pod nos pomolil službeno izkaznico. »T o je moj sode lavec, inšpektor T omo Zaletel. «

O marasti kriminalist jim je pokazal zo -be.

A bbott in C ostello! je pomislil Jovo in se spomnil na komični par iz črno -belih fil-mov, vendar je pripombo raje obdržal zase.

»F antje, lepo godljo ste zakuhali !«

K larič je prekrižal roke na prsih in jih pomenljivo pogledal.

»In si priskrbeli betonske čevlje !« je do -dal Zaletel , ampak ga je starejši kolega z dvigom roke ustavil.

»Mlada dama vas bo tožila zaradi teles-nega na pada. «

»Misliš na Jasno? « je vprašal Jovo .

Zaletel je naglo stopil do rokerja , ga su -prijavo za preiskovalnega sodni ka. « K larič je razpel suk njič, zabil roke v žep. »Verjetno se čudite, zakaj še niste v pri poru?«

»O ja, to pa nas res zanima, « je cinično pripomnil D oc.

»O če tega pametnjakoviča, « K larič je pokazal na Jo va, »se je potegnil za vas. Uglednim odvetnikom, kot je gospod Brane K omar, zmeraj prisluhnemo . «

Jovo je tiho zaklel, se znova usedel na rob postelje.

L e kako je oče tako hitro izvedel za in-cident? Verjetno ga je poklicala policija . S tari se je brez dvoma zaveda l, da je Jovo kriv, zato ga ni obiskal v bolnici .

»D o obravnave ste prosti kot ptički na veji. « K larič se je nasmehnil, nakar jih je grdo pogledal. »Potem pa ste moji! Punca, ki ste jo zdelali , bo še najmanj mesec dni v bol -nišnici. Povzročili ste ji hude telesne poško-dbe, panker ji!«

K larič se je zapičil v Jova.

»Mislim, da so ro ckerji, gospod, « ga je popravil Zaletel .

nave …«

»Joj, sodnik vas bo krepko privil! « je vskočil Zaletel in se nemudoma opravičil Klariču za prekinitev.

». . . se ne smete približati akterjem inci -denta na Aškerčevi, niti na en meter. Ste ra-zumeli? !«

»In če se slučajno srečamo v štacuni? « je naivno vprašal Doc.

»N e duhovič i, prismoda! « ga je okregal Zaletel ter mu brez zadržkov prisolil klofuto.

D oc ga je stekleno pogledal, vendar ni nič rekel.

»Gospod inš pektor, « se je oglasil Jovo. »Kaj pa naše pravice? Tist i študent nas je grobo pretepel, t ožili ga bomo! «

Gavran, D oc in Gene so prikimali v znak soglasja.

»Bučmani!« je vzkliknil Zaletel . »Za to -žbo nimate nobene osnove, ker je šlo za sa -moobra mbo. Č e bi bil jaz na študentovem mestu , bi vas še trikrat bolj nab rcal. «

»P ridi, Zaletel, greva ! T ukaj sva opravi -la. « je K larič pozval kolega . »F antje razume -rat!« se je jezil Jovo.

»K aj bomo naredili? « je vprašal Gavran.

Jovo je dolgo molčal.

»N ič, « je naposled spregovoril , »čisto nič.«

»K ak o to misliš? « je poskočil D oc.

»H udiči nas imajo v škripcih! « je odvnil Jovo.

N ato se je zarotniško nasmehnil.

»Za nekaj časa se bomo pritajili, naj se strasti p oležejo . Potem bomo usekali, d ivje in boleče! Maščevali se bomo, pa če bo mo morali čakati leto dni! «

»Mega , k ot iz Botra! « se je oglasil Gene. »S aj veste, tisti film o mafiji, k o se Al P acino maščuje za bratovo smrt in atentat na Marlona Branda. «

Jovo, D oc in Gavran so se spogledali.

»Gene, včasih si počas ne pameti, ampak tokrat si poštek al iz prve,« je priznal Jovo, nakar ga je popadel kašelj, da se je zvil od bolečine.

7.



R obert je z oglasne deske prepisoval ob -vestila za študente. Ob torkih je bilo na hod-niku katedre za zgodovino kot na k olo dvoru; študenti so švigali sem ter tja, mnogi tudi panično, iskali učilnice, informacije, hi teli na konzultacij e.

»Živjo!« je za seboj zaslišal ženski glas.

K o se je obrnil, je zagledal najlepšo in najbolj očarljivo de kle, kar jih je kdaj sr e-čal. Zdela se mu je znana, nekje jo je že vi-del, morda v najbolj vroč ih sanjah.

»Zdravo, « je zamomljal.

»R ada bi se ti zahvalila za zadnjič. «

K er je še vedno strmel vanjo, je dodala: »Ko si naju s cimro rešil pred rockerji. «

Seve da!

R obert se je zm edel.

»K ako je prijateljica ?« je končno izda -vil.

»Š e dolgo bo v bolnišnici. « N ežno ga je prijela za roko. »R esnično ne vem, kaj bi bi -lo z nama, če se ne bi ti vmešal. Ostali so ok ameneli od strahu. K ako naj se ti zahva -lim?«

Ptujčan je skomignil z rameni.

»P ozabi!«

N ataša se je nasmehnila, n jen rešitelj je bil skromen, poln vrlin – pravi vitez Galla -had!

»Ali študiraš zgodovino? « je vprašal.

»Umetnostno zgodovino, « je odvrnila in si popravila nekaj pobeglih kodrov za uho, z drugo roko se je oklenila mape z zapiski . »Naš kabinet je pred hodnikom, predavanja imamo na vaši katedri. «

R obert je prikimal. O pazil je, da lepo ti-ca namerava oditi, zato se je oglasil : »S pom-nil sem se, kako se mi lahko oddolžiš. «

O bstala je za hip.

»H odiš v disko? « je vprašal.

»L jubljane ne poznam dobro, n aredila bi mi veliko u slugo, če bi mi pokazala kakšen kul place . «

»Zmenjeno !« je rekla. »P ridi po mene v petek zvečer ob devetih. Šla bova v hotel T urist, tam je najboljš i žur. «

»K je stanuješ? «

»Š tudentski domovi v R ož ni dolini. Blok 2A, apartma 11. «

»T očen bom, « je obljubil.

N ato je še dolgo strmel za njo.



8.



»Jam e!« je vzkliknil Mirč. »Stop!«

S kupina dvajsetih karateistov, oblečen ih v bele kimone, je otrpnila; v si so bili nosilci modrih in rjavih pasov.

K o jih je Mirč razpustil , je stopil do R o -berta.

»Viktorju smo povedali, da boš danes prišel. « Potrepljal ga je po ramenu. »Malo si zgode n, ampak nič ne de. Pridi, pokažem ti , kje so slačilnice.«

R obert mu je sledil iz dvorane po hod ni-ku.

»Mislil se m, da Viktor vodi vse trenin -ge, « je pripomnil Ptujčan.

»K je pa! N aš klub šteje okoli petsto čla -nov, smo največji klub v Slo veniji. O stala

»Viktor ob trenerski dejavnosti opravlja še funkcijo predsednika kluba, « je nadalje-val. »Išče sponzorje, se dogovarja za tekme v tujini. «

R obert je odložil torbo in iz nje izvlekel kimono.

»K akšne znamke je tvoj gi? « je vprašal Mirč.

»Bušido od Sport Montexa. Ampak ni mi všeč, material je trd, grob. Ko naredim nož-no tehniko, me zavira, « je odvrnil. »K aj pa tvoj? «

»O jam a , o d firme K w on. «

Ptujčan je potipal kimono ter ugotovil, da je mehak, vendar trpežen.

»N ajboljši k imono ima Viktor , « je rekel Mirč, »japonskega, od firme Tokaido. T o je najboljši gi na svetu, toda drag kot žafran. «

V slačilnico je stopil L ino, za njim pa še pet kara teistov. Veselo je pozdravil R oberta in ga predstavil ostalim članom. K malu se je nabralo petnajs t mojstrov, med ka terimi je bilo šest deklet.

V dvorani so se pod Mirčevim vodstvom so se karate isti pomešali . K ma lu se je razvil živahen pogovor o tem, kako so preživeli dan.

N enandoma pa so vsi onemeli.

R obert se je ozrl proti vhodu v dvorano, kjer je stal Viktor K ostolomec, renši , črni pas, 5. D AN .

Hudiča, gladiatorji še živijo! ga je pre -šinilo.

Viktor je bil dvometrski atlet, širokih ramen, moč nih ličnic, težkih kosti; d eloval je kot parna lokomotiva , kot pobesneli bik, ki vidi rdeče. D olge rjave lase je imel, v skladu s tradicijo japonskih sa murajev, spete v čop . Košati brki so dodatno poudarjali njegovo medvedjo podobo. K ljub K ostolomč evi im-pozantni pojavi so najbolj pritegnile njegove oči. Zrcalile so neizčrpno življenjsko moč, ki je brbotala, prekipe vala, komaj č akala, da izbruhne in vse pred seboj spremeni v sončni prah; Viktor je bil živ, nenad zorova ni ogenj.

»Š om eni!« je vzkliknil Mirč. »Mirno!«

Mojstri so se strumno postavilo v vrsto.

»R ei!« je ukaza l Mirč. kal prišleka. »To je mojster karateja iz Ptu -ja, R obert R esnik. «

K ostolomec je stopil k novi ncu ter mu krepko stis nil dlan.

»N ove krvi smo vedno veseli!« je rekel, pri tem pa mu vneto tresel roko. Zdelo se je, kot da je ne bo nikoli izpustil. Mogoče je ocenjeval njegovo moč al i pa je to enostavno rad počel.

»Še skupni pozdrav za R obert a!« je vzkliknil.

V en glas so se zadrli: »Z-D -R -A-V-O !«

N ato pa še trikrat zdravo.

Viktor je veliko dal na udarniško vz du -šje v klubu, pri njem se je delalo do onemo-glo sti. P oosebljal je pravi lik ameriškega tre -nerja, vojaškega nared nika, ki je znal iz svo -jih varovancev iztisniti poslednj i atom moči, zbranosti, spret nosti.

N a začetku treninga je vsak drugi stopil korak naprej, da so se po vojaško postavili v dve vrsti.

N aizmenično so začeli udarjati oi zuki s pestjo . drugi polovici je bil na vrsti kum ite, dogo -vorjeni sparing s partner ji, najprej na štetje, nakar so sledile proste borbe brez sojenja. Vik tor je slišal, da R obertu takšna oblika fajtanja najbolj ustreza, zato ga je hotel vi -deti v najboljši luči. Ptujčan se je boril kot lev, takšne srčnosti trener S okola že dolgo ni videl. S silovitim, odločnim nastopom je pre-tresel tudi nekaj najbolj izkušenih tekmo val-cev, ki so bi li nosilci 2. in 3. D AN -a.

Po končanem treningu je Viktor poklical R obe rta, ki je imel ki mono čisto premočen .

»Malo si surov, trd, pri tajm ingu zamu-jaš, taktika ti je španska vas, a mpak na tata-miju se te bodo vsi bali. Za ligo rabim točno takega borca , kot si ti – dobrodošel! «

K repko ga j e udaril po plečih in se za-krohotal, da so se s tresla tla.



9.



K o je N ataša odprla vrata, je R obertu vzelo sapo. Njena razkošna pojava je napad -la njegove čute. Pričakoval je študentko v kavbojkah in srajčk i, pred njim pa je stala manekenka, lepša od C i ndy C raw ford. Imela je črno svileno mini krilo, ki je poudarjalo ozke boke in majhno napeto zadnjico . D olge, ravne noge so se svetile v prosojnih nogavi-cah, kakor da bi bile pre vlečene s kokosovim oljem. Črni, lakasti čeveljčki z visokimi pet -kami so še podaljšali vitke noge. Ko se je prestopila, ga je zajel val vznemirjenja , da je otrpnil kot kip .

Izpod rdeče bluze so se izzivalno na pen-jale okrogle prsi. M oral je zatreti željo, da se jih dotakne. N jeni bujni lasje so se ra zi-jagodno rdeče ustnice, ki so se ob kotičkih razvlekle v nasmeh. S preletelo ga je na tiso -če mravljincev. Nataša je ža rela v nezemelj-ski lepoti in bila pripravljena samo zanj.

»S topi naprej, « ga je povabila, »samo torbico vzamem. «

K o se je znaše l v kuhinji, ki je po vezo -vala dve sobi, mu je predstavila cimri Mojco in Jano, ki sta za mizo večerjali. Punci sta pomižiknili, se namuznili.

»Zdaj lahko greva, « je naposled dejala.

In sta šla .

R obert je bil ves večer kot omamljen, n i in ni mogel umakniti pogleda z N ataše, ki je zapeljivo plesala v ritmu disko hitov. Poču til se je kot neotesan tepček, resno se je moral vzeti v roke, da ni pokvaril večera.

»S i za pijačo? «

Vprašanje ji j e zaradi hrupa izrekel na uho; užival je v njeni bližini ter opojnem vo -nju sladkega parfuma, ki jo je obdajal.

N ataša je prikimala.

Sedla sta za šank.

K o je prekrižala noge, ji je minica zle -

P otem je začel na dolgo pripovedovati, kako so ga filmi Brucea Leeja v otroštvu navdušili za karate. Ra zložil ji je filozofijo veščine in razvoj »prazne roke«. Na koncu se je z bal, da je to sploh ne zanima in da je vprašala iz vljudnosti.

»T udi jaz se ukvarjam z borilnimi vešči -nami, « je pripomnila.

»A res?!«

»D a, treniram kendo , japonsko obliko mečevanja, ki se od od evropskega sabljanja loči po opremi in mečih.«

»S lišal sem za kendo, vendar ga ne poz -nam dobro. «

N ato je bila ona na vrsti, da mu razloži skrivnosti njene veščine.

K o so se zaslišali prvi zvoki počasnih plesov, ki so jim mladi pravili sentiši, jo je povabil na ple sišče.

T esno jo je privi l k sebi in začutil vsako linijo nje nega telesa. O d razburjenja mu je zavrela kri.

N i se branila njegova bližine, temveč mu je naslonila glavo na ramo. Čutil je kako nerazložljiv val nežnosti.

N i m ogoče, da sem se za lju bil, je pomis -lil, ali pa?!

Č e je bilo kje dekle vredno njegove lju -bezni, potem je bila to zagotovo N ataša. Č e -prav jo je poznal le kratek čas, si je moral priznati, da ga še nobena ni tako močno pri-tegnila .

Po disku sta se napotila v R ožno dolino.

Bila je nenavadno ti ha.

Zbal se je, da je bil preveč vsi ljiv.

N ekajkra t je poskušal obuditi pogovor, vendar brez uspeha. Potem je odnehal. N i mu šlo v glavo, kje ga je polomil. Si je mar njen odziv med plesom napačno razlagal? Ni ve -del.

Pred vhodom v študen tski blok se ji je zahvalil za čudovit večer. Navsezadnje je bi -la ona tista, ki ga je peljala ven.

»N ata ša, « prijel jo je za obe roki. »Že-lim te še kdaj videti. «

D vignila je pogled, o braz se ji je razjas -nil od pričakovanja.

»Misliš res no?«

»Jaz pa sem se ba la, da boš slabo mislil o meni. « S olze sreče so ji navrele na oči.

»L jubim te, odkar sem te prvi č zagledala na stopnicah faksa! «



10.



»K aj dogaja? !«

L ino se je naslonil na šank k R obertu.

»Zaenkrat je mirno, « je odvrnil Ptujčan. »Ampak noč je še mlada.«

T emnopo lti karateist je prikimal.

R obert in L ino sta redarila v ugledni di -skoteki Avalon, ki se je nahajala na K on -gresnem trgu, kamor so zahajali šminkerji in petičneži. Viktorjevi karateisti so skrbeli za red in mir. Trener Sokola je na začetku po -slovanja lokala kot redar uvedel visoke var -nostne standard e, priskrbel klientelo in dis -koteki zagotovil renome. Z lastni kom S tan-čem sta bila sošolca. V mladosti sta skupaj lo vila dekleta, Stanč pa je nekaj časa celo vadil karate v Sokolu .

»Veš, vesel sem , da sta se najini p unci poštekali,« je reke l Lino in položil roko na prijateljevo rame .

R obert se je ozrl k loži, v kateri so se -dele Nataša, Nina in Markova punca Andre -ja; bile so lepo urejene, v kratkih oblekicah in minikrilih, čeveljčkih z visokimi petkami, našminkane in nasmejane. V trenutkih miru so fantje, kljub temu da so redar ji, sedli v lo žo k svojim puncam ali pa z njimi celo za -plesali, vendar nikoli vsi naenkrat.

»Poglej ta dva padalca!« se je vznemiril L ino.

N abildan model v modri svileni srajc i in gedzbi hlačah je prisedel k Nataši, njegov plešasti kolega v lakastih čevljih pa k Andre-ji. N ina se je nahajala sredi lože.

T ipa sta začela najedati punce, ki jim je vedno bolj posta jalo neprijetno.

»Greva!« je velel L ino.

R obert mu je nemudoma sledil.

N ataša si je oddahnila, ko je videla, da prihaja pomoč.

»D ober večer , gospoda, « je temnopolti pritožile nad najino družbo!«

»T elepat, « je pripomnila N ina.

»K va?!« je poskočil pleško.

»T isti, ki sliši tuje misli , je telepat, « je potrpe žljivo pojasnila. »Mentalist nima para -psiholoških sposobnost, ampak zgolj ustvarja iluzijo, da jih ima.«

»Joj, kako si pame tna! K do pa je tebe kaj vprašal?!« je poskočil Klemen. »Zapri kljun, čokoladna!«

L inu je zavrela kri.

»H ej hej! T akoj se opraviči dami!« je zahteval. Njegove punce že ne bo nihče žalil, še najmanj pa vinjeni gost.

»Malo morgen!« je sinknil plešati lovaš. »Ali ti sploh veš, kdo sva midva?!«

»Ja, vem, nevzgojena pijana smrkavca!«

L ino je izgubljal samo kontrolo.

»Zgini, niger!« mu je zabrusil K lemen.

R obert je videl, da vrag šalo jemlje in da bo njegov prijatelj kmalu premlatil obi -sko valca.

Zato je naglo stopil k bodilbilderju in ga povlekel za uho. K o je le -ta začel vstajati,

Plešasti lovaš, ki je naglo vstal, ko je Ptujčan zgrabil Klemna, je ubogal in znova sedel.

»O dlično, tole nam gre izvrstno od rok!« je bil zadovoljen Robert. Še močneje je pri -vil razgrajača.

»N eha j, prosim, dovolj je!« je zacvili K lemen.

»N e, nismo še končali. « P tujčan ni po -puščal. »Najprej se opraviči Nini!«

Bodibilder je zaklel, vendar je ob novi vzpodbudi bolečega prijema popustil.

»Gospodiča, zelo mi je žal za nepremiš -ljene besede.«

N ina je prikimala.

»Še njemu!« je zahteval R obert.

K lemen se je obrnil k L inu.

N ajprej je sledil visoki: »Uh! « K o ga je Ptujčan spet privil, pa je izdavil : »Gospod, opra vičujem se za psovko. «

T emnopolti karateist ga je še vedno mrko gledal.

»Zdaj pa se bosta poslovila!« je zaklju -čil Robert.

»Gospoda odhajata, « je povedal R obert.

K o je bil bodibilder svoboden, se mu je vrnil pogum.

»Še se bomo videli!« j e siknil K lemen.

»Bolje za vaju, da se ne vračata!« ju je posvaril Mirč.

»Sajonara gospoda!« jima je zaklical Marko.

Mirč se je obrnil k R obertu in L inu.

»H ej, ali se lahko malo zamenjamo? Mi -dva bi šla nekaj spit.«

»Seveda!« se je strinjal L ino. »K ar poj -dita!«

K o sta ostala sama, je temnopoti karate -ist Ptujčanu pomolil roko.

»H vala prijatelj! R ešil si situacijo in me obvaroval zapora, ker bi ga drugače zlamal. Zdaj sva si bot!«

»N ikakor, ti si mi pred F ilo faksom rešil lajf, ko me je rocker skoraj zabodel v hrbet. Tole se ne more primerjati.«

»Verjemi, da se lahko! P oleg tega si me -ni in N ini izkazal spoštovanje, ki ga nimam za samoumevnega .«

11.



N ataša je v črnem svile nem kimonu, p o-slikanem z žerjavi v tr stičevju, z belimi zavi-hki na rokavih vadila ta j či v študentski sobi. Iz kasetnika na nočni omarici so prihajali zvoki Vivaldijevih Štirih letnih časov .

Z mehkimi, skladnimi gibi je opisovala kroge, ki so se prelivali drug v drugega, di -hala je globoko, umirjeno, enakomerno. Č u-tila je , kako se je v njeno zavest prikradla lahkotnost, sprošče nost. Svila se je nežno dotikala kože, drsela po telesu, medtem ko je stopala v predpisanem ritmu.

Vivaldi jo je popeljal v naravo , menja vo letnih ciklov, ki so razpoloženje vodili v za -sanjana stanja duha.

O b vonju pisa nih cvetlic in petju vrabč -Zima s pasjim laježem nad va sjo, pokanje m ledu na reki, jo je pomir jala; skozi naletava -nje snežink je zaslišala zvončkljanje sani, ki so jih vlekli severni jeleni, vse skrbi so izgi -nile, prekril jih je beli sneg .

R obert je tiho vstopil, pokimal v poz -drav.

Sedel je na posteljo ter opazoval nena -vadni, počasni ples.

N ežni, graciozni gibi taj čija so ga na mah osvojili. O dsotnost fizične mo či je izva -janju dala pridih eteričnosti; z delo se mu je , kot da opazu je poezijo v gibanju, bil je fas -ciniran.

»Č udovito! « je vzkliknil , ko je končala. »Kaj si počela?«

»T aj či, kitajsko veščino za v italnost in dolgo življenje,« je odvrnila. »Izvajam jo vsak dan, zjutraj in zvečer, pomaga pri sp ro-stitvi. «

»K aj pomeni taj či?«

»N ekateri mu pravijo m editacija v gi ba -nju . D obe sedni prevod je pot ali steza življ-en jske energije . Po legendi ga je v dvanaj -

»S počas nimi krožnimi gibi se umirja zavest, ki vodi k harmoniji duha in telesa . N a K itajskem ga množično vadijo mladi, sta -ri, ženske, moški. Ponavadi gredo v park ali gozd, delajo pa ga tudi v stanovanjih ali kar na cesti. V tovarnah imajo delavci plačane odmore, da ga izvajajo na dvoriščih. «

»P rej si rekla, da je taj či pot življenjske energije. Kako to misliš? «

»N a Vzhodu verjamejo, da se energija či nahaja v vsem in da prežema celotno stvar-stvo. K o prihaja iz vesolj a, ji pravimo koz -mična energija, ko se ude jani v zemlji, je geološka energija, ko pa teče skozi naše te -lo, je bioenergija. Brez č ija ne bi bilo življe-nja. Či dovaja vitalno moč planeto m, ljudem, živalim, rastlinam, zagotavlja obstoj življe -nja. «

R azpela je zgornji del kimona, pod kate -rim je imela belo majico. » Či poznajo tudi druga ljudstva z Vzhoda. Japonci ji pravijo ki, Indijci prana , E gipčani pa so ji rekli ka . T udi na Zahodu je ta pojem že dolgo znan kot Sv. D uh. V novejšem času mu pravijo še

»K o či v tele su enakomerno kroži, smo zdravi, k o pa se ta kro gotok prekine, zboli -mo. S taj čijem, ki deluje kot bioenergetska samomasa ža, blagodejno vplivamo na krvni pritisk, dihanje, odpornost organizma. O be -nem je odlično sredstvo pri premagovanju stresa, ki je povzro čitelj večine sodobnih bo -lezni. «

»K do te je naučil veščine ?«

»T akajuki Šioda, m oj učitelj mečevan-ja. «

»K ako dolgo ga že vadiš? «

»Zdaj bo kakšna tri leta. Vendar sem še daleč od popolnosti, saj učna doba terja tudi do deset let vadbe. «

»T udi jaz bi rad znal taj či!« je nena do -ma poskočil. »Ali bi mi naučila?!«

N ataša se je nasmehnila.

»Misliš resno? « je vprašala.

»S eveda!«

Sedla mu je v naročje, ga objela; ne bi je mogel bolj razveseliti.

»V taj čiju obstaja več različnih šol, kot so jang , čen , sun in druge, « je nadaljevala, la, daljšo ali krajšo, taj či mi je ful všeč in ne bom odnehal, dokler ga ne osvojim . «

N ataša ga je poljubila.

»Všeč mi je tvoja odloč nost. «

Vrnil ji je poljub, jo pogladil po dolgih laseh, ki s o opojno dišali po rdečih vrtnicah .

»Ali veš, da obstaj a tudi borilna forma taj čija? « je pripomnila . »P ravijo ji čuan ali način s pestjo . D anes jo pozna zelo malo ekspertov, baje so nepre magljivi. «

R obert jo je polegel na posteljo in se ji zazrl v oči.

»Zdaj ti bom jaz pokazal nekaj mojih gi -bov,« je zašepetal.

N ežno jo je poljubil na ustnice , nadalje -val po vratu, da je zapr edla od ugodja.

»Všeč so mi tvoji gibi, « je zamrmrala.



2. del



SNEG



Potem ko

ubijem

pajka, kako

osam ljen

sem v m rzli

noči.

12.



R obert je v Sokolu naglo napredoval.

Viktorjeve napotke glede tehnike in tak -tike je jemal za suho zlato, v se ga je zani ma-lo in od vseh se je učil. N ajbolj všeč mu je bil L inov karate, eksploziven, mehak, ele-ganten. Po stopnji kim eja , sposobnosti mišič -ne kontrakcije in relaksacije, mu v klubu nihče ni bil enak. Čeprav so ostali člani trdi -li, da je večja mišična prožnost temnopoltim ljudem prirojena in pri tem omenjali boksarje ter atlete, je Robert menil, da lahko takšen kime dosežejo tudi belci. V ta nam en je želel pobliže spoznati godžu-rju, ki ga je delal prijatelj.

L ino ga je naučil dve kati: superim pei in kururunfa . P tujčan je za čel ceniti kate, ki jih karateju eden od pogojev za pridobivanje višjih pasov, vendar mu je njihov pravi smi -sel približal šele L ino .

»K ate so nast ale na podlagi živalskih gi -bov, « je pojasnil prijatelj . »K arateisti so opazovali in analizirali posamezne živali ter njihove gibe prilagodili človeški motoriki. Tako so nastale številne kate, nemalokdaj pa cele šole, ki so nosile nazive kot s log med-veda, kobre, tigra, žerjava , kobilice in dru -ge. N astale so tudi forme , ki sodijo v pred -met kreativne imaginacije, ker so se obliko -vale na podlagi mitske domišlije. T ake so na primer kata zmaja, kata deseterorokega bo -žanstva in podobno. «

»D rugi pomembnejši razlog za nastanek kat je bila nepism enost večine mojstrov ka ra-teja, « je nadaljeval L ino. »K er so se bali, da bi se njihovo znanje pozabilo, so ga siste ma-tizirali v obliki form , ki so se prenašale iz roda v rod. Vsaka šola je i mela zraven os-novnih kat še skrivne kate, ki so jih nas ledili samo izbrani učenci.

Šole karateja se med seboj razlikujejo

Posebno doživetje za R oberta je bilo, ko ga je Lino naučil kato sančin , kajti šotokan nima te najstarejše, izvorne kate, ki jo je ob-likoval indijski menih Bod idharma, duhovni oče karateja . L eta 520 je obiskal kitajskega cesarja, ker je bilo v navadi tistega časa, da so vladarji okrog sebe zbirali naj večje mis le-ce in duhovnike, Bod idharma pa je bil osem -indvajseti patriarh Budinega nauka in začet -nik zena. N a poti domov se je ustavil v kitaj -ski p ro vinci H onan v samostanu Šaol in, kjer je tamkajšnje menihe želel navdušiti za ze -novski nauk, ki teži k mistični izkušnji res ni-ce, k razsvetljenju. K er je zen zahteval dol -gotrajne, nepremične meditacije, redovniki pa so bil i šibkega zdravja, je Bod idharma oblikoval kato sančin, ki vsebuje osemnajst boksa rskih tehnik. N a podlagi te forme so se kasneje razvile še nove, Šaol in pa je zaslovel po nepre mag ljivih borcih in novi borilni veš -čini.

Sanč in je izrazito meditativna kata, ki je sestavljena iz neka j korakov naprej – nazaj. N jena meditativnost je po udarjena z zunanjo dotočiti na haro , trebušno votlino, ki je po prepričanju Jap oncev izvor moči, stabilnosti, ravnovesja.

»S redišče hare se nahaja v točki, ki leži dva prsta pod popkom in ji pravijo tan den , « je rekel. »P o indijskem učenju joge jo ena -čijo z drugo svad istana čakro , ki predstavlja center instinktov. K arateist, ki prebudi haro, lahko po želji v njej akumulira energijo in jo po potrebi sprosti skozi tehniko karateja. N ekatere okinavske šole poučujejo sančin šele po osvojenem mojstrskem nazivu druge stopnje . «

R obertu se je prek taj čija in sanč ina odprl nov, nevidni svet življenjske energije in neslutenih raz sežnosti, za čelo se je njego -vo notranje šolanje.



13.



N ovo leto 1988 .

Viktor je mojstre karateja in njiho ve punce povabil v Avalon na pra zno vanje sil-vestrskega večera. Stroške je kril klub ozi ro-ma on, kajti K ostolomec je bil klub. Zabava je bila ekskluzivna, samo za za klju čeno dru -žbo.

R obert in N ataša sta sedela zraven L i na in Nine v isti loži kot trener, kar je bila ve-lik a čast za novinca. Za Viktorjevo mizo so bili še Mirč, Marko, njuni punci in trenerjeva žena Marija. Robert je pričakoval glamu ro-zno manekenko, divo, vendar je bila Viktor -jeva žena ne vpadljivega videza , ki zunanjosti ni posvečala pretirane pozornosti, čeprav se je za praznovanje lepo uredila. K ostolomca se je omejil na buteljčna vina, ker ga je po mehurčkih, kot se je izrazil, zmeraj bolela glava.

N a R obertovo presenečenje se niso po -govarjali o kar ateju, temveč se je trener za-nimal za njihovo življenje izven kluba. Ptuj -čanu je postalo jasno, za kaj se je Viktor zne-bil Aleša, klubskega kronista in ga posadil za drugo mizo. K o se je namreč slednji raz-govoril o karateju, ga nihče ni mogel ustavi-ti, celo K ostolo mec ne, saj je Aleš tako po -go sto pripovedoval o Viktorjevih podvigih, da so presedali celo njem u.

K o je ura odbila polnoč, so si vošči li srečno novo leto ter zaplesali kolo. Trener je odšel še k drugim mizam, Mirč in Marko sta obvisela pri šanku, R obert pa je zaplesal z Natašo.

O b dveh zjutraj je nekdo zavpil: »P re-tep!«, nakar je nastala zmešnjava .

R obert je vide l L ina , kako hiti proti iz -ho du. Č eprav tega večera nista redarila, je bila solidarnost Viktorjevih karateistov ne -dvoumna; v težavah so takoj stopili skupaj. delajo briga dirji za novo leto v L jubljani?! P red tremi leti se je ude ležil zvezne mladin-ske delovne akcije na K ozjanskem, vendar je ta oblika pros tovoljnega dela, ki je z udarni -škimi akcijami izgradila povojno Jugosla vi-jo, ugašala povsod po deželi.

Množica je R oberta in L ina potegnila za seboj kot divja, nebrzdana zver. K malu sta se znašla na dvorišču Avalona, kjer se je od-vijala prava bitka. O krog pet najst brigadirjev se je spopad lo s šes timi karateisti. Brigadirji so se zlahka ločili od ostalih, saj so ime li oble čene zelene srajce z emblemom krampa in lopate.

N ova skupina desetih brigadirjev, ki so praznovali v parku na K ongresnem trgu pod ljudskim šotorom, jim je hitela napro ti, za njimi pa so prihajali še drugi.

K ostolomec se je nahajal sredi največje gneče ter delil udarce na levo in desno, bil je kot orkan, ki pustoši po velemestu; brigadirji so pred njim padali kot zrelo klasje. T udi R obert in L ino sta se bila kmalu prisil jena braniti. Vnela se je epska bitka , kakršne v se je atmosfera polegla.

N a tleh je obležalo veliko bri gadirje v in nekaj karateistov.

R o bert in L ino sta stopila do Mark a, ki je gledal, kako so Mirča nesli v rešilca.

»Zakaj so vaju napadli? « je vprašal L i -no.

»N imam pojma , « je zmedeno odvrnil, si pritiskal robček na preklano ustnico.

»D aj no , « ga je na govarjal temnopolti ko lega , »nič nama ne rabiš prikrivati! S aj smo vama stali ob strani, a ne? !«

Marko je bil neodl očen, ni vedel, ali naj pove po re snici ali ne, naj prizna, da sta sa -ma kriva za incidinet?! P ravzaprav ga je sprožil Mirč, vendar tud i on ni bil ovčica, saj je pri tem užival.

»Z Mirčem s ta poskrbela za super zaba -vo!« ga je vz podbujal L ino. »Viktor bo po -nosen, da smo bili slo žni, no, kako je bilo ?«

Marko se je obotavljal, na kar se mu je le razvezal jezik.

»N otri je bilo preveč zadušljivo , zato sva šla na zrak. Obiskala sva novoletni šotor pak nič slabega nisva mislila. N aenkrat pa je nastal cel hudič! Obstopilo naju je pet briga -gadirjev. Zahtevali so, da se o pravičiva. Mirč je enega užgal po nosu, jaz pa drugega. In sva stekla! O ni pa za nama !«

Po kratkem premisleku je dodal: »N aj-bo lje bo, da za Viktorja in policijo zgodbo malo sfriziram, kajne ?«

»Š kodilo ne bo, « se je strinjal L ino.

R obert ni mogel verjeti ušesom.

K o se je Marko oddaljil, je z jezo v gla -su vpra šal: »Zakaj si mu dal potuho? !«

»Ali bi raje videl, da ima naš klub teža -ve z aradi tega, kar se je zgodilo?! «

Ptujčan je okleval.

»Vsaj trenerju morava p ovedati resni -co. « je vztra jal.

»D a, lahko, « je odvrnil prijatelj. »Am-pak če misliš, da se bo s tem kaj spremenilo, se motiš. Viktor zmeraj stoji za svojimi čla -ni, če imajo prav ali ne . Vsakdo ga kdaj po -lomi, mar ne?«

»S e ti to zdi v redu? «

L ino je skomignil z rameni. gar. « je zaključil L ino. »Sicer pa, mar ni Vik tor čudovito poskrbel za nas nocoj, kdo bi se pritoževal?!«

R obert je obmolknil, o tem nista več go -vo rila.



14.



Po neljubem dogodku v Avalonu je R o -bert odpeljal N atašo n a E rjavčevo , nasproti Maximarketa , kjer je stanoval kot podnajem -nik. Imel je majhno sobo s kuhinjo in kopal -nico.

Prižgal je televizor, nakar je odšel po pijačo. Posku šal je zbrati misli, se znebiti nelagodnega občutk a povezanega z inciden-tom.

»Zakaj si tako tiho? « je vprašala ter vze -la ponujeni kozarec.

»Ah, nič, jezen sem nase, ker sem se pu -stil z apeljati v tisti neumni pretep! «

»Ampak s aj nisi mogel drugače! K ako pa bi te gledali pri jatelji, če bi stal ob stra -ni?« je nadaljeva l: »Bolj me moti , da nikogar ni zanimal povod za pretep . Vsi s o takoj planili po brigadirjih. «

»Mar je v kolegialnosti kaj slabega? «

»N e, če gr e za pravo stvar . Bojim se lju -di, ki ne razmišljajo z lastno glavo . «

N ataša je vzela kozarec iz njegove roke, ga o dložila na mizico . Potem mu je ovila ro -ke o krog vratu.

»N o čem, da se obremenjuješ s tem, v saj nocoj ne. Pripravila sem ti presenečenje. «

Ustnice so se jima samodejno srečale, njen jezik se je dotaknil njegovega z vrelo to ploto .

Vzel jo je v naročje.

Zamrmrala je nekaj nerazumljivega.

N aenkrat pa ga je odrinila.

»P očakaj, takoj se vrnem! «

O dhitela je v kopalnico .

R obert jo je zadovoljno pospremil s po -gledom. Všeč mu je bila smer, v katero se je odvijalo njuno dru ženje . Upal je , da bo kma -lu nazaj.

Ugasnil je televizor, prižgal radio, iz je o ljubezni, angelih, zlomljenem srcu, trp -ljenju, bogu, večnem ognju. V A meriki mu dolg o časa niso prizna li veljave , ker sta tam veselje in dobra volja poslovni zahtevi, C ho -en pa prepeva o bolečini srca. Zato je imel več sreče v E vro pi, kjer so ga takoj vzljubili in posvojili za svojega barda.

N ataša je ugasnila luč, se mu približala v soju sveče.

»N ašla sem jo v kopalnici. «

Zastal mu je dih.

Prešinilo ga je, da je ta prizor že videl, nekje, nekoč. S kozi medlo sliko spomina, privida, je spo znal, da je N ataša tista rjavo -lasa lepotica, ki se mu je prika zovala v san-jah, ko mu je z lebdečim korakom šla naproti skozi drevored topolov v poletni noči. Bila je na tanko takšna, lepa, omamna, eterična . Z angelskim nasmeškom ga je vabila k sebi. In zmeraj, ko je segel po njej, je izginila.

S večo je odložila na omaro.

K o se mu je približala, se ji je zazrl v oči. Za trenutek ni več vedel, ali so to samo sanje ali resničnost. glasom. »T i je všeč, kar vidiš? «

Z rokami si je šla čez prsi.

Č util je , kako v njem narašča napetost.

Vstal je s kavča.

»Č e želiš, da bom tvoja, obljubi, da me bo š večno ljubil. «

Ustnice je imela vlažne, rdeče, napol odprte , dihala je naglo, neenakomerno .

»O bljubiš ?! « je vztrajala.

D išala je po borovem gozdu.

»Vedno te bom ljubil! «

O bjel jo je okrog pasu.

D vignila se je na prste , ga nežno polju -bila.

Potem se je sprostila, nagnila nazaj ta -ko, da je lahko znova zrl v njeno go lo telo. Od pospešenega dihanja so se ji prsi hitreje dvigale in spuščale.

R obert se ni mogel več zadržati. Vse ga je bolelo od želje po njej. Divje se je slekel, jo odnesel na kavč. Krčevito, skoraj grobo jo je potegnil pod sebe. Začutil je , kako se je njeno telo uprlo, napelo kot struna, nakar se je hipoma spet sprostilo. Za trenutek je ob -presunila, skoraj šokirala. Nataša še nikoli ni bila z nobenim moškim.

T udi onadva doslej dlje od poljubov še nista šla.

N i mogel verjeti.

Zdelo se mu je nemogoče, da bi v današ -njem času punca ostala tako dolgo nedolžn a. N jena skrivnost ga je razorožila . V njem so vstala čustva, ki jih je bil pripravljen polo -žiti na oltar njene ženskosti.

V naraščajoči plimi strasti ga je prijela za ra mena , se ga oklenila z nogami . P ričela je drhteti, njeno telo se je zvijalo kot v ritmu poganskega rituala. D ve telesi, tesno objeti, sta kot eno odhiteli v svet brezumnega užit -ka, radosti.

N a k oncu je N ataša zajokala .

»S i v redu? « je zaskrbljeno vprašal.

N amesto odgovora ga je vroče poljubila.

»Š e nikoli bolje !« je zamrmrala.

15.



»S amo vaju še čakamo !« je rekel Vik tor ter po mignil L inu in R obertu, n aj prise deta. Člani Sokola so se sestali v gostilni Planica , da se dogovorijo o bližajoči ligi.

»Izberita si pic o!« je velel trener in jima podal jedilni list. »Mi smo že naročili. «

K o jima je natak ar postregel s pijačo, se je sestanek začel.

»P rva liga bo čez dva tedna v T rbov lj-ah. « je povedal trener S okola . »Prijavilo se je šest klubov, zato bo tekma izpeljana na enem turnirju. «

»Beda!« se je oglasil Mirč.

»L ani je bilo dosti bol jše, ko je nasto pi-lo enajs t ekip, « je pripomnil Aleš.

»D a, in še trije turnirji so bili plus play

»N ovi pred sednik tekmoval ne komisije Gomilšek je zvišal takso za dvakrat . Neka-teri klubi nimajo dovolj denarja. Že lani smo tarnali, da je pristo jbina za ligo previsoka. In še letno članarino je treba zvezi poravnati do konec februarja. T isti klubi, ki je ne bodo plačali, ne bodo smeli nastopiti v ligi. T a ko piše v razpisu tekme. «

»Gomilšek je nor!« se je jezil Aleš. »Mar hoče uničiti slovenski karate? !«

»Bezjak je bil stokrat boljši predsed -nik , « je dodal Mirč. »Gomilšek nima poj-ma!«

»Ali bo en turnir dovolj, d a speljemo ce -lo ligo ?« je zanimalo L ina .

»N e vem. Č e bodo tri borišča, mogoče, « je odvrnil Viktor. »Č e pa bosta samo dva ta -tamija , potem močno dvomim. «

»Zakaj se je G omilšek odločil za en tur -nir?«

»Zmanjšati hoče stroške tekme. Č e je eno srečanje, zveza plača sodnikom samo eno dnevnico. Zdi se, da so z ačeli varčeva ti tudi pri sodnikih, « je pojasnil K ostolomec . odločitve sodnik ov, ki že itak ne znajo so di-ti!«

»Mirč ima prav, « se je strinjal L ino.

»D a, fantje, vse to do bro vem, « se je strinja l Viktor, »vendar se morate zavedati, da gremo na ligo zato, da zmagamo! D o z daj smo bili deset let nepremagljivi! O koliščine bodo za vse ekipe enak e. «

K arateisti so kljub trenerj evi razlagi go -drnjali zavoljo Gomilš ka.

»O kej, pustimo politi ko, osredotočimo se na tekmo, « jih je prekinil Viktor. »S esta-vil sem prvo postavo. P oslu šajte imena: L i -no, Mirč, Aleš, Marko in Robert . Vrstni red bomo menjevali sproti. Božo, Vili, vidva bo-sta rezerva , ker si še nista opom ogla od re -publiškega prvenstva. Vas sedem bo pred sta-vljalo ekipo Sokola v ligi. Zato sem danes povabil samo vas na sestanek in nikogar dru -gega . «

K ostolomac je nared il dolg požirek piva in nadalje val.

»Gremo k taktiki! Zavedati se morate, da v borbi obstajajo samo štiri situacije, ki sen je polo žaj, ko nas pro tnik napade, mi pa ga sredi akcije usta vimo z lastnim napa dom, to je prestre zanje , ki se imenuje še diae. Če-trta situacija pa je tajtai no sen . Pojavi se takrat, ko tekmovalca napadeta istočano. D rugih trenutkov v borbi ni. R azmišljajte o tem!«

N atakar je prinesel pic e, lačni karate isti pa so planili nanje; razleglo se je ml askanje in cviljenje pribora po krožniku.

»Zdaj se bomo dogovor ili še za ekipno taktiko, « se ni dal motiti Viktor . »L ino in Mirč bosta odločala o rezultatu p osameznih srečanj. Od vaju pričakujem največ, torej zmago! Ko bosta Lino in Mirč rešila svoj e borbe, potrebujemo samo še en dobljen fajt. T u nastopite vi trije. «

P og ledal je Aleša, Marka in R oberta.

»E d en mora prinesti zmago! «

Č ez čas je dodal: »Š e nekaj, s istem lige vam je znan. Vsaka ekipa se pomeri z vsako. Dobljeno srečanje prinese dve točki, nere še-no eno in poraz nič točk. Zmaga tista ekipa, ki ima najvišje število točk. Če imata prva

»K aj pa, če niti razlika v iponih in vaza -rijih ne odloči?« je vprašal Lino.

»P otem se določi dvoboj med kapi tano -ma ekip, « je rekel trener Sokola , »ampak nam se to ne bo zgodilo, k er bo mo vsi zma -gali, velja? !«

K arateisti so zavzeto prikimali.

»P oveda l vam bom še vaše prednosti in po manjkljivosti. « K ostolomac je odmaknil prazen krožnik pred seboj in vzel zobotre-bec. »L ino, tvoj napad je skoraj dovr šen, tvoje specialke so nožne tehnike. K oncen-tracijo imaš odlično. «

»R es je, L ino še nikoli ni skočil iz svoje kože!« se je oglasil Aleš.

»S tari, k o bi jaz imel tvojo hladno krv-nost!« je po tožil Mirč.

»F antje, saj gre samo za šport, « je rekel L ino in se nasmehnil. »Borbo jemljete preveč resno. «

»Gibljiv si v vseh smereh, « je nadaljeval Viktor, »in po lahkotnosti gibanja ti ni nihče enak v Sloveniji. T voja edina pomankljivost je obramba, s kontra tehniko zamu jaš. T o bo Višji nasprotniki so ti še vedno španska vas. Poškodbe te vržejo s tira. Ko sodnik po gosto prekinja borbo, ne veš, kaj bi delal. Gib ljiv si samo v eni smeri. N apad in obrambo ob -vladaš enako dobro. Skratka, čaka te še veli -ko dela! «

K ostolomec je na vrsto vzel Marka.

»T i si klasični defenzivec, kontraš, č a-kaš na nasprtnikov napad, potem pa bum! T o je do neke mere okej, ampak razviti boš mo -ral še ofenzivo. Ko proti koncu borbe izgub -ljaš, ne znaš pritisniti na nasprotnika, ker ti manjka taktika napada. Si preveč statičen borec! V kotu borišča se dobro znajdeš. Maj -hni nasprotniki ti delajo težave. Ko sodnik dopušča, da se borba razvije, tega ne znaš izkoristiti. T o je spe t zato, ker ti manjka ofenziva . «

»Mirč!« ga je poklical Viktor. »K ako je s tabo, si pre bolel novoletni knockout? «

Vsi so se zasmejali. R obert ga je oce -njujoče pogledal. Še vedno m u ni šlo v gla-vo, da se je na silvestrovo tako grd o spoza -bil; je bil navadni nasilnež ali je bil kriv ravnana, « se je zareža l Marko.

»N ič mi ni! « je zatrdil Mirč. »Žal mi je edino, da sem bil preveč pijan, drugače bi ušive brigadirje sam namlatil. «

Še enkrat je požel smeh.

Viktor mu je rekel: »T i bolj ali manj ob-vladaš vse taktične vidike borbe. Poseb ej ti ležijo ročne tehnike. Obvladaš kratko in srednjo distanco, edino z dolge včasih štarta š prehitro. N aj bolj kritična je pri tebi samo -ko ntrola! Prehitro se razjeziš in potem n e moreš pravilno reagirati. «

Mirč je prikimal v znak soglasja.

»Bolj moraš p oslušati moje napotke med borbo, com prende ?!«

»Ja, Viktor, obljubim! Ampak, včasih si ne morem pomagati, « je potarnal. »Vse bi jih najraje zmlel, s sodniki vred! «

»S aj te razumem, « je odvrnil trener , »sam sem bil na tatamiju točno takšen kot ti, vročekrven, neučakan! Vendar je do neke mere treba biti preudaren. Ali ve ste, kaj so go vorili stari mojstri z O kinave? «

Molče so odkimali. ljiv za nasprotnika, skra tka, bere te kot od -prto knjigo. «

»Jutri si bom nabavil tri lisice in jih bom nosil okoli vratu !« je zatrd il Mirč.

Viktor se je zagledal v R oberta.

»T ebe imamo v ekipi zato, da prestrašiš nasprotnike. Izkorist i svojo telesno moč in srčnost. «

»K aj pa naj delam med borbo? « je za ni-malo Ptujčana.

»T i kar užgi do konca, « se je vmešal Mirč, »tako, kot znaš!«

»T oda zaradi premočnega kontakta me bodo diskva lificirali in potem bom izgubil borbo!« se je uprl.

»N ič ne skrbi. « K ostolomec je zamahnil z roko. »Gledalci imajo to radi, videti hočejo realni karate. «

»Velik o se jih ravno zaradi tega vpiše v naš klub, « se je pohvalil Mirč.

»R azumeti moraš, da je poškodba na sp -rotnika tak tična poteza, ker se nas bodo po -tem vsi bali. Zato tudi delaš prve boj e, d a jim vzameš pogum! Od tebe ne priča kujem na koncu močno mahniti, l ahko ga tudi kno -ckoutiraš!« je povedal Mirč. »Za publiko in čast kluba! Naj se ve, da smo nepre magljivi, četudi izgubimo na tatamiju. «

»T o je bilo moje temeljno pravilo, ko sem tekmoval. « je dejal Viktor.

»Zato pa so ti pravili Gladiator! « je re-kel Aleš.

R obe rtu ni bilo všeč, kar je slišal, s to grobo politi ko se ni strinjal. Zanj je bil ne -kontaktni karate najbolj plemenita obli ka so -dobne borbe in ni se mogel videti v vlogi na -silneža. Njegovi udarci res še niso imeli za -dovoljive kontrole, a mpak da bi nekoga na-merno poško doval, se mu je zdelo pretirano. Seveda je o tem raje molčal . Bil je srečen, da ga je trener Sokola sploh uvrstil v prvo ekipo in da si bo lahko na tekmi nabral iz-kušnje.

»Š e to sem vam pozabil po vedati, « se je spomnil Viktor. »T ežnostnih omejitev ni, v se ligaške borbe bodo p otekale v absolutni ka -tegoriji. «

16.



T ekmovanje prve drž avne lige v T rbov-ljah.

V zadnjem ekipnem dvoboju sta se sre -čala kluba Sokol in Študent, oba iz Lju bl-jane. T a spopad bi moral odoločiti o zma go -valcu , ker sta imeli obe ekipi po šest točk in sta se nahajali na vrhu lestvice. T retje mesto je pripadl o Mariboru s štirimi osvoje nimi pikami, četrto ekipi Ruš s tremi točkami, peto Velenju z dvema točkama, šesto mesto pa je zasedla eki pa C elja, ki je ostala brez točk.

T ekmovanje, ki se je odvijalo na dveh tatamijih, se je vleklo kot jara kača, b ilo je natanko tako, kot so se vsi bali; vrstile so se poškodbe, sodniki so postajali po vršni, tek-lci so nosili bele kimone in so se razliko vali samo po barvi pasov, kajti tudi rokavice so bile bele barve .

Viktor ga je določil za prvo borbo final -nega srečanja in mu posebej zabičal, da mora nasprotnika zbiti na tla. R obert je imel za se -boj dva poraza in eno nerešeno borbo. Tehni -ke je še vedno izvajal s premočnim kontak -tom, vendar se j e trudil, da bi bil previd nej-ši, trdno je sklenil, da ne bo upošteval tre -nerje vega ukaza.

Č eprav je bil klasični karate opredeljen kot nekontaktna veščina , da bi ga hitreje sprejeli v olimpijsko družino športov, so sodniki dovoljevali precej močne uda rce. Kontakt, ki se je konča l z diskvalifikacijo, so dopu ščali do točke, ko tekmovalec zaradi poškodbe ni moge l nadaljevati borbe. Za šib-kejše stike z udarno površino pa so izrekali kazni s točko za nasprotnika.

P ribližal se je borišču, ki je bilo označe -no z belim trakom na parketu in je merilo osem krat osem metrov. N a sodniški poziv sta se oba borca postavila na črto sredi

R obert je silovito napadel s kombinacijo treh tehnik ter zabeležil prvo točko.

N asprotnik se je z medel.

K ljub temu se je karateist iz ekipe Š tu -dent odločil za napad, verjetno zato, da bi prevzel pobudo.

R obert ga je prestregel z direktom prve roke, kizam i z ukijem . T o je bila čista tehnika za ipon, dve točki.

T oda nasprotnik se je prijel za ustnico, iz katere se je pocedila kri.

Prihitel je zdravnik in mu nudil prvo po -moč.

T ekmovalec iz Š tudenta se je odločil za nadaljevanje boja.

Sodnik je u smeril kazalec v R obertova stopala ter vzkliknil »Širo keikoku!« , kar je pomenilo kazen za belega .

N ato se je obrnil proti rdečemu tekmo -valcu in oznanil: »A ka v azari!« R obert je s tem dobil kazen za pre močen kontakt, r ezul-tat je bil izenačen, 1 : 1 .

O zrl se je k Viktorju, ki je prikimal ter dvignil palec. ga je očitno ustrašil in se začel izmikati.

K arateistu iz Študenta je bi lo žal, da ni že od začetka upošteval svarilo trenerja Sa-ma K rajnca, ki mu je deja l, da ta tekmovalec dela same k ontakte, verjetno po K ostolomče-vem naročilu. K rajnc je spre mljal R obertove predhodne meče, zato je vedel, kako se bori. Taktika zastraševanja, ki jo je Sokol tako rad izvajal, je bila vsem dobro znana.

»N a polno, do konc a!« se je ob robu ta -tamija drl Viktor. »Sesuj ga!«

T ik pred koncem borbe je R ober tu usp e-lo dobiti še eno točko. S odnik ga je razglasil za zmagovalca.

»Bravo!« je vzkliknil L ino, ko je njegov prijatelj se del na klop, ki se je nahajal a dva metra od borišča; tam je bila zbrana celotna ekipa S okola.

»D obro je, mali! « Viktor ga je potrepljal po kolenu. »T oda nisi me ubogal, moral bi ga sesuti! «

»Č e pa je nasprotnik bežal kot zajec, « se je vmešal Mirč, »saj ga ni mogel u loviti!«

»D obro da si ga na gobec, « je priznal je naredil še eno nožno tehniko , ura mavaši geri , in prejel ip on. N a polovici borbe je že vodil s 5 : 0 . N asprotnik se je za hip zbral in osvojil vazari. Vendar ga je L ino kma lu pri-silil, da je tretjič zapustil borišče. S tem je dobil še poslednjo točko in zmagal z v isokim rezultatom 6 : 1 .

»Č isto si ga deklasiral! « je bil vesel Mirč.

L ino se je zadihano nasmehnil.

»Zdaj rabimo samo še eno zmago, « je pripomnil trener Sokola in nestrpno bobnal s prsti po kolenu . »Glejte, da me ne boste ra -zočarali!«

»Brez skrbi, vsi bomo zmagali! « je zatr -dil Mirč.

N a vrsti je bil Aleš.

Za nasprotnika je imel Sama K raj nca, ki je kljub temu, da je opravljal delo trenerja, še vedno tekmoval. Za kaj pa ne, saj je bil še mlad, Študenta je vodil komaj dve leti.

K ot je Viktor pričakoval, je Aleš na za -četku borbe spal in dovolil, da je Krajnc po-vedel z 2 : 0 . Šele na zvočni signal časo me-

T ekmova lca sta udarila istočasno.

Vsi so pričakovali, da bo sodnik razgla -sil aiuči , sočasnost uspešne akcije , s čimer bi tekmovalca svoji ekipi prinesla po eno p i-ko.

Sodniki so se kratko posvetovali, nakar je sušin , glavni sodnik na borišču, podelil točko Krajncu in ga imenoval za zmagoval -ca.

T rener Sokola je skočil kot poparjen ter začel zmerjati sodnike.

»L opovi!« je pritegnil Mirč.

Vmešal se je D anilo Primožič, edini slo -venski med narodni sodnik ter predsednik so dniške komisije K arate zveze Slovenije, ki je dogajanje opazoval z zapisni karske mize. P o zval je K ostolomca , naj se umiri, če ne, bodo diskvalificirali celotno ekipo . Čeprav tekmovalci in trenerji niso cenili sodnikov, je bil Primožič izjema. Deloma tudi zato, ker je bil sam nekoč izvrsten tekmovalec.

Viktor se je poparjen vrnil na klop.

N ek aj časa je še godrnjal, nato se je po -svetil četrti borbi, v katero je šel Marko. ti točko za točko ter na koncu zmagal z re-zultatom 5 : 2 . E kipa Študenta je izenačila izide posamičnih srečanj.

Viktor je bil na trnih.

»Zdaj je vse odvisno od tebe, « je rekel Mirču. »Glej, da ne boš zamočil! «

Sokolaš je resno prikimal, si dal ščitnike v zobe.

»P amet v glavo !« je za njim zaklical K o -stolomec . »Mirno kri!«

Mirč je dobro začel.

Z džako zukijem je osvojil p rvo točko. K ombinacija ročnih udarcev mu je prinesla dru go piko, njegov nasprotnik je lovil sapo. Vendar se je le zbral, kajti b il je izkušen tekmovalec, republiški prvak v srednji kate -goriji, dobro je poznal Mirča, ki je bil vice -prvak v težki kategoriji . Kmalu je naredil točko in zmanjšal rezultat na dva proti ena. T oda kara teist iz Sokola se ni dal. Znova je napadel z vezanimi tehnikami ter dobil tretjo piko.

»Zavla čuj!« se je zadrl Viktor. »O hrani razliko! «

Prihitel je zdravnik, mu stlačil vato v nos.

Mirč se je z meden postavil na začetno črto.

Sodnik je usmeril kazalec v njegov tre -buh in raz glasil: »Širo hansoku, aka no ka -či!«

T o je pomenilo »b eli je naredil pre kr-šek, zmaga rdečemu « .

K ostolomec je poletel kot iz katapulta! O d sodnikov je zahteval, da znižajo kazen za kontakt. Prim ožič mu je dopovedoval, da Mirčev nasprotnik zaradi frakture nosu ne more nadaljevati borbe, kar je avtomatična diskvalifikacija za njiho vega karateista.

»P revaranti, l opovi!« je besnel Viktor nad sodniki, ki so se mu prestrašeno umikali.

»Glumci, foliranti! « se je zadrl še proti ekipi Študenta. S tem je namignil, da je poš -kodba zaigr ana, kar pa seveda ni bilo res.

17.



L ino in Mirč s ta mirila trenerja S okola .

O dšli so v slačilnico, ki so jo d rugi tek -movalci na glo zapustili, nihče ni hotel imeti opravka s K ostolom čevim gnevom.

»K ako je to mogoče?! «

Viktor je zabris al trenersko mapo v kot.

»V desetih letih še nikoli nismo izgubili v ligi! Vedno smo bili prvi! «

»S reča nam je obrnila hrbet , « se je ogla -sil Marko.

»S reča?! « se je zadrl K ostolomec . »S re-ča nima nič op raviti z zmago! Ti se imaš za borca? ! K ako si lahko dovolil tako visok po -raz, to mi povej!«

Marko je skomignil z rameni in dejal: »Smola. «

lo, da si sploh vstal iz postel je!«

R obert ni mogel verjeti prizoru, ki se je odvijal pred njegovimi očmi. Viktor, njegov vzornik, sensei, je bil navaden divjak , ki ni znal prenesti športnega poraza. In zdaj se je pripravljal, da pred vsemi pretepe lastn ega učenca!

K o je videl, da ga niti L ino niti Mirč ne nameravata ustaviti, se je vmešal.

»S toj, Viktor, p očasi! « je rekel, se po -stavil pred Marka, ki je onemel od groze če-pel na tleh. »N i potrebe po nasilju . «

K ostolomec je otrpnil. N i mogel verjeti, da se mu je ne kdo drznil postaviti po robu.

»K aj ne poveš! « je siknil.

Zatišje na žalost ni dolgo trajalo.

»K do si ti, da boš meni pravil, kaj naj delam?!« se je razburjal trener Sokola.

»T voj učenec sem, ki je dal vse od sebe za našo zmago, tak o kot vsi ostali. « R obert se ni dal zmesti. »Č e nam danes ni uspelo, nam bo naslednjič, s aj ni konec sveta, še bo do tekmovanja . «

»T o tekmo bi morali do biti, z ame!« je Morda sta se bala Viktorja, ker sta vedela, kakšen je v resnici.

»P otem pa povej, brihtna glava, zakaj gremo danes domov kot po raženci? « je vztra -jal K ostolomec.

R obert se je obotavljal.

N ajbolj pametno bi bilo, da molči. T re -nerjev bes mu je uspelo z Marka preusmeriti nase, zdaj ga mora samo pomiriti .

»Govori, p ovej!« se je jezil Viktor, ga posunil. »Izpljuni mu tec!«

»N ehaj!« se je uprl R obert. »Č e želiš res izvedeti, ti bom povedal! P retrdi smo, dela -mo preveč togi karate! Morali bi biti mehki , eksplozivni, kot L ino. «

»Idiot! T i boš mene učil trenerskega de -la!«

K ostolomec ga je zgrabil za golt anec.

R obert je začutil, da gre zares.

Znašel se je v skrajno nevarni situaciji. Pomoči od prestrašenih kolegov ni mogel pričakovati. Zato se je sunkovito iztrgal iz trenerjevih rok in se postavil v borbeni polo -žaj fudo dači ; bil je pripravlje n na vse .

»D anes je prvič zmagal , pa že misli, da je untou cha ble!« se je razburjal Viktor . »Ali hočeš, da te ubijem?!«

»N e, « je odvrnil R obert, opustil borbeni gard, se vzravnal.

»P otem pa izgini od t od, č rta!« se je za -drl trener Sokola . »In da se mi ne prikažeš več v klubu! Če te še kdaj srečam, bo po te -bi!«

R obert se je ozrl po klubskih kolegih, ki so nemo čno sklonili glave; b rez besed je za -pustil slačilnico.



18.



L ino je zrl skozi okno študentske sobe.

N a igrišču je šest fantov metalo na koš.

V vrsti s o se drenjali drug za drugim in se z dvema žogama šli knockauta, igre iz lo-čanja, kar so verjetno počeli za segrevanje, preden se bodo razdelili v dve moštvi ter se lotili tekme.

Zdeli so se mu brezskrbni, svobodni, medtem ko so njeg a obhajali najbol j mračni dvomi; pred tako težko od ločitvijo se še ni nahajal. Viktor je spodil R o berta iz Sokola, zato je vede l, da se bo mo ral od ločiti, ali bo ostal v klubu ali bo sledil Ptujčanu, ki je v kratkem postal njegov najboljši prijatelj. L i -no si je v S lovenij i pridobil širok krog kole -gov, znancev, ki so mu bili naklonjeni, z lah-

In še ena R obe rtova lastnost mu je bila všeč. Prijatelj se je vedno potegnil za šibke, nemočne, razžaljene. Na stop nišču filofaksa se je brez obotavljalnja postavil v bran dveh deklet. Čeprav je bil nasprotnik številčno močnejši, ni mislil na lastno varnost.

E nako je ravnal v primeru, ko je pos ku -šal zaščititi Marka pred Viktorjevo jezo . Ve-del je, da zop er K o stololomca nima možno -sti, vendar se mu je kljub temu postavil po robu.

L ino se je zaveda l, da so se takšni ljudje kot R obert, zmeraj borili zoper tirane, bili na strani tla čenih. Spomnil se je na domovino , Gvinejo Bissau, na jmanjšo in najbolj revno afriško državo, ki je bila dolgo časa portu-galska kol onija. Pomislil je na svoj narod, na temnopolte ljudi , ki so bili stoletja dolgo iz-koriščani kot »govoreče orodje« na planta -žah belcev, obravnavani kot državljani dru -gega reda in se niso smeli voziti v istem avto busu z belci. Za svobodo in neodvisnost so se morali boriti ter dokazati, da so člove -ka vredna bitja. del, da so se Viktorjevi karateisti pogosto prenaglili in neprimerno ravn ali. Za K osto -lomčev izbruh v ligi, ki je bil brez primere, pa itak ni bilo opravičila.

R obert je v njem prebujal najboljše last -nosti. C elo N ina je na svojem fantu opazila spremembo, rekla mu je, da odkar prijate -ljuje s Ptuj čanom, postaja bolj pozoren, ra-zu mevajoč.

K o je z R obertom treniral karate, se je počutil kot razposajen otrok, ki uživa v naj-ljubši igri in najboljši družbi; čas je nehal obstajati.

N a drugi strani tehtnice se je nahajal Viktor in kara te klub Sokol.

E l Gladiator je bil njegov učitelj, idol, nekdo, ki ga je sprejel kot sebi enakega in ga vpeljal v elitni svet najboljših slovenskih karateistov. Šele v Sokolu se je Lino obli-koval v vrhunskega tekmovalca ter postal tri-kratni republiški prvak v poltežki in abso lu-tni kategoriji, za seboj je imel tudi veliko nastopov za reprezentanco na mednarodnih tekmah. Za vse to je bil za služen Viktor, ki ven z načaj in ga je bilo včasih težko prena -šati, toda kot trener je bil briljanten.

Živo se je spomnja l trenutka, ko sta se spo znala. Pred Avalonom so njega in N ino iz rasističnih pobud napadli trije punkovci. Viktor, ki je tedaj še redaril v diskoteki , mu je takoj priskočil na pomoč. K asneje ga je ščitil v svetu belcev. In ne samo to! Omogo-čil mu je, da si je prek karateja pridobil nji-hovo spoštovanje.

»Marcelino, si doma? !«

N ina se je vrnila iz univerzitetne knjiž -nice, odložila je torbo s knjigami.

»D a, « se je brezvoljno oglasil.

O dprla je vrata, odložila vrečko s knji -gami.

»L jubi moj!« Pobožala ga je po licu. »Še vedno razmišljaš o Robertu in ligi?«

O tem sta se pogovarjala celo noč.

L ino je prikimal.

»In kako si se odločil? «

»N e vem, « je odvrnil. »Jutri ga bom obi -skal. P otem bom videl, kako naprej. «

19.



Za R oberta se je tekmovalna kariera pod okriljem najboljših karateistov v Sloveniji končala prej, kot se je sploh začela. V enem trenutku se je znašel med njimi kot nov, sve ž talent, od katerega se je veliko pričako valo, v naslednjem je že bil izključen .

Glede vrnitve v klub si ni delal utvar, Viktor mu je dal jasno vedeti, da je postal S okol zanj prepovedan rajski vrt.

Jezil se je nase.

Zakaj je nasprotoval Viktorju? ! Zakaj se mu ni uklonil, pu stil njegovemu srdu prosto pot?

Potem so se mu pred očmi zvrstile slike nesrečnega Marka, ki je ležal na tleh in vdan v usodo čakal na Kostolomčevo kazen. Bolj

»V lepi godlji si se znašel, « je rekel temnopolti pri jatelj, se usedel na kavč.

»Zgodba mojega življenja! «

»Viktor se noče o tebi niti pogovarj ati. Poskušal sem ga omehčati, vendar zaman. Bojim se, da ne bo popustil. «

»T ega niti ne pričakujem. «

»T o še ni vse, čisto je popenil. O stalim mojstrom je naročil, naj te izzo vejo. «

»Izzovejo? «

»S aj veš, če te kje srečajo, naj zanetijo pretep s te boj. «

»K rasno!«

»Brez skrbi, nihče tega ni vzel resno. Viktorju se še nikoli ni tako utrgalo. Poraz v ligi ga je totalno sesul. «

L ino je obmolknil, nakar je nadaljeval .

»Veš, moram ti priznati, da smo ob nje -govem izpadu v slačilnici kar otrpnili od presenečenja, pa tudi od strahu. P očutim se krivega, da va ma z Markom nismo priskočili na pomoč. Morda bi se stvar drugače rešila.«

»P ozabi!« R obert je zamahnil z roko. »Saj si bil ti tisti, ki ga je ustavil, da ni še ro ckerje pred F ilofaks om. D vakrat si me že rešil iz godlje in za to sem ti iskre no hvale-žen.«

N ekaj časa sta bila tiho.

R obert je prižgal televizor.

»K aj zdaj? « je vprašal prijatelj.

»Vrata Sokola so mi zaprta, ampak ka ra-teja ne bi rad zapustil. Morda si poiščem no -vi klub. K aj pa ti? «

L ino se je za zamislil, nato pa dejal:

»Jaz bi najraje ostal v S okolu, drug i lju -bljanski kl ubi niso niti približno tako dobri. Ali veš, da imamo od vseh slovenskih druš -tev največ nastopov v tujini? Viktor ima zve-ze še iz časov, ko je nastopal na tatamiju, vabijo ga na turnirje po celi E vropi. P a tudi finančno noben klub ni tako močan kot So-kol. «

R obert je molčal.

»S icer pa ne vem, kaj bi se lahk o naučil od ostalih trenerjev, ko njihove učence na borišču pospravim za ma lo malico, « je zak-ljučil Lino. »Vem, da se bo marsikaj spreme-nilo, ampak midva lahko ostaneva v stikih. njim. Marcel ino bi s tem ogrozil lastni obsto j v klubu, ki mu je očitno veliko pomenil . To-da zato ga ni obsojal, razumel je njegovo di -lemo.

K ljub temu je začutil veliko p raznino, ko je prijatelj odšel.



20.



Jovo je v svojem stanovanju n a Viču is -kal besedilo za nov album. N aslov teme je bil Satanov evangelij. Zvok je že ujel , s tek -stom pa so bile same težave.

Zagledal se je v plakate, ki so viseli po zidovih in iskal navdih . S posterjev so zrli K issi, Van H alen, L ed Zeppelin, Black S a -bath, AC -D C , Iron Maiden. Imel je tudi slike slavnih antikristov, kot Adolfa H itlerja, Be -nita Mussolinija, Idija Amina, Josipa Visa ri-jo noviča S talina.

Č eprav so bila besedila za heavy metal enostavna, z jasnimi refreni, je iz Jova vrela neka čudna poezija.

Strmel je v zapisane besede.





Kaj zdaj pom eni vihar


ta neugnani? Mar se kotlar

pekla je tu nastanil?

S skal strm ih glas doni

in stas vsem dobro znanega

H udiča lepo je viden.

Tako grozeč, da sm eh

njegov kričeč v zadnji čas

vznem iri vsem utrip srca.

N jega beseda je kot opij

v trudne žile in glej, sij

m oči neznane v hipu se razlije .



Jovo ni vedel, kaj naj počne s tem be se-dilom. Ideja je bila jasna, vedel je, kaj želi povedati, tod a verzi so ga spravljali ob pa -met; hotel se jim je izogniti, upreti.

Bral je dalje .

Vsem , ki so se zbrali

v blišču, slavi in moderni

Sledilo je bistvo satanovega evangelija z napotki o tem, kako naj njegovi verniki uma-žejo beli svet z lažmi, pohlepom, omamo, prevarami, nasiljem .

V zaključek je zapisal:



In šli so skozi zlati čas

zli pekla sli prodajat ples

noči. In zadržali so se

ponekod dlje kot drugod,

da postala bi steklina

druga dom ovina. Lase

in kožo namazali so

z briljantino, da lažje

bi spolzeli skozi svetlo

zgodovino, in oprašili so

vsako ped zem lje, da

bi zlo jo oplodilo in

božji sad skalilo.



Izgubljal je potrpljenje.

»Mado na!« se je ustrašil. »Ali ne znaš pozvoniti? «

»Vrata so bila odklenjena. N isem hotel zganjati hru pa, ker vem, da pišeš tekst . «

»Zajebi uvidevnost, drugič potrkaj! «

»P oslušaj, prinašam dobre novice, « je rekel Gene ter skrivnostno namignil.

»P rodu cent nam je podvojili honorar? !«

»N e!« P rišlek je zamahnil z roko. »N e-kaj boljšega!«

»Izpljuni, saj ne prodajaš toplega peci -va!« se je razjezil Jovo. »D anes nisem po -trpežljiv!«

»S e spominiš študenta R oberta s stopnic F ilofaksa? «

Le kako bi ga pozabil ?! se je vznemi ril stari rocker . Zaradi njega so dobili devet me -secev pogojno. Jasni so morali plačati visoko odškodnino za telesne poškodbe, poravnati sodne stroške, pa še oče mu je zabičal, da se leto dni ne sm e prikaza ti doma. Jovo je se -veda za težave krivil Roberta in ne lastne ne-umnosti. zabičal, da ga morajo preteps ti, ko ga sre-čajo, a ni to super?!«

Gene je poskočil od veselja, Jovo pa se je preudarno smehljal.

»Vedel sem , da bo prišlo naših pet mi -nut, « je rekel lider ro ckerjev, »tod a na velik i finale bomo še po čakali. «

»K ako? « se je začudil Gene. »Zdaj ima -mo enkratno priložnost, da udarimo po njem!«

Jovo je dvignil roko.

»N aj se stvar razvije. Umetnost mašče -vanja je v tem, da izbere š pravi trenutek. «

»Ampak . . . , « je ugo varjal Gene.

Stari rocker ga je potrepljal po hrbtu.

»Izvrstna novica prijatelj, polepšal si mi dan! N ašemu cilju smo korak bližje. «



21.



»R avno si jo zgrešil !« se je nasmehnila Jasna.

R obert je iskal N atašo v študentskem do mu.

»N aročila je, naj ti povem, da bo s tre -ningom končala ob devetih. Potem pride k tebi. «

Jasna je okrevala od Jovovega napada, na njenem obrazu ni bilo videti no benih sle -dov nasilja. T oda globoko v notranjosti je ostala boleča izkušnja, ki bo sčasoma sicer zbledela, tod a izginila ne bo nikoli.

»K je imajo treninge? « je vprašal . »S aj mi je povedala, a sem pozabil. «

»N a osnovni šoli L edina, R esljeva ces -ta, « je odvrnila.

veščine vsaj malo razvedril .

V telovadnico je prispel ravno na zače -tek treninga . Z N atašo mu ni uspelo sprego -voriti, ker so mečevalci, kendoke , že stali v vrsti.

Samo pomahala sta si v pozdrav.

Zagledal je učitelja, senseja, T akajukija Šiodo, ki je vodil Kendo klub M usaši Ljub-ljana. Bil je majhen petdesetletni Japonec, kratkih las in odrezavih gibov, ki so iz ža-revali dinamičen značaj. K ljub eksplozivni moči, ki je izdajala vrhunskega mojstra bo -rilnih veščin, je deloval umirjeno, sproščeno ; njegov pogled je bil prij azen, do brohoten. Šioda je bil človek, ki ga zlepa ne pozabiš.

N ataša mu je povedala, da se je sensei rodil v mestu Savara, v okraju K atori, kjer je že v zgodnji mladosti vadil samurajske veš -čine v eni najstarejših japonskih šol tenšin šodan katori šinto-rju . Pri sedemindvajsetih je od učitelja, legendarnega mečevalca Haja -ši Jazaemona, dobil diplomo z nazivom šihan ali mojster inštruktor . N emirni duh ga je vo -dil na potovanja po Japonski, kjer se je na-kjudu , loko strelstvu pri iz jemnem N akadai Morifusi ter kreiral lastni sti l me čevanja, ki mu je dal ime kinrjukai ali šola zlatega zm a -ja . Pri osemintride setih je odpoto val v E vro -po, da bi videl svet. V Sloveniji se je nahajal pet let. Poučeval je ke ndo in aikido ter imel okrog dve sto učencev.

N a začetku treninga so se ke ndoke raz -po redili v dve vrsti. Zavzeli so seiza no ka -m ae ali klečeči položaj, v katerem se s edi na petah. Oblečen so imeli keikogi , zgornji del kimona , in hakam o ali široko hlačno krilo. Začetniki so nosili keikogi bele barve, nap -rednejši učenci in mojstri pa moder ali črn keikogi.

Š ioda je sedel s hrbtom obnjen proti me -čevalcem, vsi pa so gledali v sliko senseja Jazaemona. Šihan je v višini srca sklenil ro -ke in začel recitirati komaj slišno molitev za varen in navdihnjen trening. Molitev je bila namenjena J azaemonu, ki je predstavljal bu -džina ali duha zaščitnika bojevnikov Š iodove šole.

Š ihan je na glas izgovarjal molitev, ki zavesti, h kateri težimo. «

D vakrat so močno, enakomerno zaplo -skali.

V znak spoštovanja so se priklonili sen-sejevi sliki.

Še enkra t so zaploskali .

Š ioda se je obrnil proti učencem in jih pozdravil z besedami: »Onegai šimas.«

P riklonili so se drug drugemu.

S tem se je zaključil ceremonial otvo ri-tve treninga.

Mečevalci so vstali, vzeli v roke šinaje , votle dvoročne meče. Postavili s o se v čudan no kam ae , srednjo držo, pri kateri s e vrh meča nahaja v predelu srca .

Za segrevanje so delali suburi v azo, ki vsebuje gibanje na vse strani, ob izvajanju osnovnih udarcev z mečem. V sodobnem kendu se vadi pet oblik napada ali sudži , naj-pogosteje pa se izvajajo samo tri: joge buri ali vertikalni zamah, nanam e buri , diago nal-ni zamah, in cuki , sunek z vrhom meča.

Po suburiju so si nadeli zaščitno opre -čitna oprema v kendu od 18. stoletja ni sko -raj nič spremenila, so bili sodobni mečevalci videti kot starodavni vitezi, samuraji.

Pred sparingo m so kendoke izvedli še pozdravni ritual, ki zahteva zavzemanje če -pečega položaja sankjo no kam ae, iz kate re-ga so prešli na vadbo ofenzivnih in defen ziv-nih tehnik po par ih.

R obert je bil prevzet nad bliskovitim gi -banjem me čevalcev. Mislil je , da bodo pod zaščitno opremo togi, okorni, vendar se je motil. Š e posebej mu je bilo všeč delo nog ali aši sabaki .

N a koncu tr eninga je pristopila N a taša.

»P od to k onzervo je peklensko vroče !« je rekla in si snela masko. »P očutiš se kot sardelica! «

Brisala si je moker obraz.

»N iti sanjalo se mi ni, da je kendo tako zanimiva veščina! « je vzkliknil.

»T i je všeč? «

»Š e vprašaš? !« je bil navdušen. »K aj meniš, če bi se vam pridružil? «

N ataša se mu je vrgla okrog vratu.

Skomignil je z rameni.

»Zaenkrat me nič več ne mika, « je priz-nal. »Mislim, da mi bo sprememba koristi -la. «



22.



R obert in N ataša sta sedela v seiza no kam ae za pritlikavo mizico.

Š ioda ju je povabil na čajanko ali ča no ju , kot so ji rekli Japonci.

Sensei je imel trisobno stanovanje n a K odeljevem. D nevna soba je bila urejena v minimalističnem , zenovskem slo gu, brez ma-sivnega, odvečnega pohištva.

N a mizi se j e nahajal modro -beli pribor za čajni obred. Za Japonce je imel čajnik s skode lica mi neprecenljivo vrednost, še po se-bej, če je bil star nekaj sto letij in so ga upo -rabljale mnog e generacije.

Š ioda je vzel porcelansto posodo s hla -dno vodo. Vsebino je zlil v jekleni kotliček, kjer je čez čas zavrela.

N atašino pozornost je pritegnila japon -ska ikebana , ki je nevsiljivo stala ob priboru za čajanko. Šlo je za belo vazo, v kateri so se nahajale tri vejice mačic. Za japonsko kultu ro se je zanimala že vrsto let, zato je vedela, da vsaka ikebana nosi poseb no spo -ročilo ali pa simbolizir a določen letni čas. Ker jima Šioda ni povedal, zakaj ju je po va-bil na čajanko, je poskušala namen razbrati iz ikebane. N a prvi pogled se je zdelo, kot da gre za sim bol pomladi.

» N e ne, to je preveč očitno !« je po misli-la. »Verjetno gre za nekaj drugega.«

Potem je opazila število tri; tri vejice, ki so predstavljale Š iodo, R oberta in njo. Zaprti popki so govorili, da je njihov odnos na za -četku zveze. Bela barva vaze, ki na Vzhodu pomeni smrt, je simbolizirala duhovno smrt, torej je šlo za opuščanje preteklosti na račun prihodnosti.

Zadovoljno se je namuznila in si popra -vila dolgi koder za uho. Analiza je uspela , vendar ji še vedno ni bilo povsem jasno, za-kaj je Šioda izbral ravno njiju, z akaj sta se

R obert je v ustih začutil blag, vendar grenak okus brez dodatkov slad ila. T oplota, ki je prihajala od zaužitega čaja, mu je pre -plavila telo ter prinesla nepri čakovano spros -titev.

O bred je p otekal v po polni tišini. N ataša mu je zabiča la, da ne sme ničesar reči, dok -ler prvi ne spogovori Š ioda. O čajanki je ve-liko brala, toda še niko li se je ni udeležila, zato sta sklenila, da bosta opa zovala senseja in ga posnemala do trenutka, ko ju bo nago -voril.

»V ča no ju težimo k vabiju in sabiju , « je naposled deja l. »Vabi zagovarja osamljeno življenje v naravi, preprostost, rusti kalnost, sabi pa opisuje vpliv časa, minljivost. Gre za estetiko nepopolnosti, ki pravi manj je več . «

R obert in N ataš a sta se spogledala .

»Glavni namen je začutiti skladnost n eba in zemlje, « je nadaljeval Š ioda . »T o spoz na-nje prinaša mir in vliva novih moči. Samuraj, japonski vitez, ki se je boril za svoje ga go -spodarja , se je vsak dan nahajal v smrtni ne -varnosti, živel je v nenehni napetosti. Č ajan -da obnašali kot tujci, kakor da se ne bodo ni-koli več srečali. O d tod drugo im e za ča jan-ko, ičigo ičie ali srečati se enkrat v živ lje-nju . K ratkotrajnost življenja je bojevnika opozarjala na vrednote, ki so bile trajne i n pomembnejše od zmag v vojnah. «

»K do si je izmislil čajanko? « je vprašala Nataša.

»Za Bod idharmo sta že slišala? «

»Začetnik zen budizm a , « je dejala N ata -ša.

»D uhovni oče karateja, « je pripomni l R obert.

»Da, hai! Vse to je bil in še mnogo več,« se je nasmehnil sensei. »Legenda pra-vi, da je Bod idharma nekoč med meditacijo zaspal. T o ga je tako razjezilo, da si je od re-zal ve ke in jih vrgel na tla. T am, kamor so padle, je zrasla rastlina, čajevec. T ako so duhovniki zena začeli piti čaj, da bi ostali budni v obdobju dolgotrajnih meditacij ah. «

Š ioda se je zamislil in r ekel: »O bred ča -janke, kot ga poznamo danes, izvira od ve-likega mojstra Sen no R ikjuja , ki je živel v je ukazal, naj izvrši sepuko, ritualni samo -mor. «

»Ali se mu ne reče harakiri? « je vprašal R obert.

» H ai, gre za dva izraza, ki označujet a isto dejanje. Japoncem je sep uko ljubši izraz od harakirija, ki pomeni paranje trebuh a . Samuraji so to počeli s posebnim nožem, imenovanim tanto. «

R obert je prikimal.

»S epuko so morali izvršiti zato , da so ohranili čast, « je pojasnil Š ioda. »Č ast je bi-la v bušidu , nepisanemu kodeksu viteških pravil, ena najvišjih in osnovnih vrednot, za katero so bojevniki umirali brez razmiš lja-nja. «

»P red se puko m je samuraj napisal pe -sem, s katero je izrazil odnos do življenja, « je nadaljeval sensei. »R ikju je zapisal:

Dvigujem meč,

tale m oj m eč,

iz davnine v m oji lasti.

R obert in N ataša sta uživala ob star o-davni poeziji.



23.



»S ensei, ali lahko po veste kdo so bili najbolj znani japonski mečevalci?« je zapro -sil Robert na čajanki.

Šioda se je nasmehnil in prikimal.

»E den prvih najslavnejših je bil Izasa Čosaja , ki je v 14. stoletju ustanovil šolo tenšin šodan katori šinto -rju. V tej šoli sem se tudi jaz izuril. Č osaja je bil znan kot za -nesljiv in pogumen samuraj. N ekega dne sta s prijateljem prijezdila na Katori širne , po -sest šintoističnega samostana, ki je bil a po-svečena bogu vojne. Ko je Č osaja v bližnjem potoku opral svojega konja, se je le -ta zgru -dil mrtev. Veliki bojevnik je spoznal, da je razžalil bogove in onečastil sveto vodo. Zato je sklenil, da bo za pokoro tisoč dni pr eži-

»D rugi pomembnejši mečevalec je bil C ukahara B okuden . Živel je v 16. stoletju, ko se je Japonska pogreznila v stoletno ob -dobje državljanskih vojn med samurajskimi klani, znano kot sengoku džidai. O troštvo je preživel v samostanu Kašima šinto, kjer se je naučil mečevanja. Zanj pravijo, da je sode lo-val v sedemintri desetih bitkah in da je zma -gal v več kot sto dvobojih, pri čemer naj bi pobil tristo ljudi, pripadnikov sovražnih dru-žin. H ai, to je bilo izjemno krvavo obdobje . Življenje je bilo odvisno od veščine bojevan-ja. «

R obert in N ataša sta požirala Š iodove besede.

»P ovedal vama bom še za enega izvrst -nega mojstra meča, ki je živel na prehodu v 20. stoletje ; to je bil Sogaku Takeda . Pri njegovemu sinu T okimuneju sem treniral ai-kido. T akeda je bil eden redkih mojstrov, ki so obvladali vseh osemnajst tradicionalnih veščin. Živel je kot srednjeveški samuraji. P otoval je po Japonski in se dvobojeval z raznimi me čevalci. N ikoli ni bil premagan! po tem dogodku prispel v kakšno mesto, je zmeraj d obil dve darili; e no od policije, ker so vedeli, da dokler se bo v mestu nahajal on, ne bo težav; d rugo od jakuzašev, ki so želeli, da jih pusti na miru.«

Š ioda jima je ponudil pecivo, N ataša ga je brez obotavljanja vzela.

»Zaradi nevarnega življenja je moral do pozne sta rosti skrbeti za last no varnost. K o je na primer obiskal znance , nikoli ni sprejel ponujene hrane ali pijače, ker je moral upo -števati možnost, da je zastrupljena. Zato je s seboj zmeraj nosil čaj v prahu in pecivo, s katerima si je postregel. «

N ataši je zastal grižljaj.

»N jegov najbolj znani učenec je bil Mo -rihei Uešiba , utemeljitelj borilne veščine ai-kido , ki je nastal a na podlagi T akedinega daito rju aiki džuc uja in Ueš ibove mistične izkušnje znane kot satori ali razsvetljenje. «

»K aj pa Musaš i?« je vprašala N ataša. »Ali ni bil on največji mečevalec vseh ča -sov? «

» H ai, drži! Mijamoto Musaš i je bil naj-ma postal vojskovodja N apoleo novega for -mata, kot so bili N o bu naga, H idejoši in T o -kugava. Musaši je izviral iz revne samuraj -ske družine. V mečevanju je bil samouk, pa vendar je do osemindvajsetega leta premagal največje mečevalce tistega časa, med njimi tudi legendarnega Sasakija K o džira.

K o je v dvoboju porazil brata S eidžura in Denšičira Jošioko, ki sta bila inštruktorja vod ilne šole mečevanja, mu je sto samurajev postavilo past , da bi se maščevali . Musaši je pobil štirideset Jošiokinih bojevnikov in po -beg nil. V tej bitki je odkril novo tehniko bo -jevanja z dvema mečema. Svojo šolo je po -imenoval hjoho niten iči rju ali šola dveh mečev kot enega . «

»S lišala sem, da je Musaš i napisal knji -go o me čevanju, « je pripomnila N ataša. »Ba-je je nekakšna vojaška doktrina, po kateri se ravnajo japonski poslovneži . Ali jo morda imate? «

Š io da je vstal, prinesel knjigo in jo po -lo žil na mizo.

» Gorin no šjo ali Knjiga petih prstanov prodreti v nasprotnikov ritem in ga porušiti. T o knjigo vama po darim. Sicer je v angleš či-ni, ker slovenskega prevoda še n i, vendar to za vaju ne bo ovira . «

N ataša in R obert sta se spogledala, b ila sta silno presenečena , vendar počaščena spri-čo darila.

»Domo arigato sensei!«

Učitelju sta se globoko priklonila.

»D ovolite da vas še nekaj vprašam, « se je obotavljala N ataša.

Šioda je razširil roke .

»Zakaj ste naju povabili na čajanko? Za naju je to izjemna čast, ampak še vedno ne razumeva zakaj? N e vem, če je kdo iz naš ega kluba sploh že bil pri vas. «

»Ikebana . «

N ataša se je zdrznila .

K ako je uganil, da je ob pogledu na ike -bano raz mišljala o povabilu na čajanko, ali je znal brat i misli? !

R obert jo je debelo pogledal, nič mu ni bilo jasno.

»K asneje, « je zamrmrala.

»N ocoj sem vama želel povedati, da je smisel mečevanja in borilnih veščin v bušidu , samurajevi poti, ki vodi v zen , v čisti izvir duhovnosti. «

»T oda zakaj ravno midva? « je vztra jala Nataša. »V klubu je veliko učencev, ki jih zanima smisel me čeanja, med njimi je celo dvanajst mojstrov! «

Š ioda se je smehljal.

»K o sta se v preteklosti srečala izkušena mečevalca, sta takoj vedela, s kom imata opravka. Ponavadi sta drug drugemu rekla ‘onuši dekiruna’ ali ‘nekaj je v tebi’. Jaz vi-dim v vama veličino, ki jo bosta šele odkrila. Zato sem vaju povabil. «



3. del



LED



N a vseh straneh

sveta so ljudje

bratje. Z akaj potem

na vseh m orjih

divja vihar, valovi?

24.



S oparen večer je jemal sapo .

R obert je stopil po d prho, obrnil ročko za vodo.

O svežitev je prišla v trenutku.

N ajprej si je razhladil glavo .

Stal je pod curkom in kot žejno drevo lovil kaplje, ki so mu polzele po telesu.

O dkar je pred tremi meseci prestopil prag k endo kluba, se m u je zdelo , kakor da je vstopil v novi svet.

Z N atašo sta si bila bližje kot kdajkoli prej, njuna ljubezen se je poglobila, razcve -tela kot najbolj dišeča roža. Niti v sanjah si ni mogel predstavljati , da bo v lepi, ču doviti rjavolaski, poleg vsega , kar mu je nudila kot ženska, našel tudi najboljšo prijat eljico. Na-taša ga je razumela, mu znala prisluhniti, po-niso bili obsedeni z zmago. T o je bil vpliv senseja Šiode, ki jih je vzgajal v mirnem in dobrohotnem duhu. D o R oberta je gojil po -sebno zanimanje in mu na treningih posvečal veliko pozornosti. Nataši je nekoč zaupal, da je njen fant velik talent in da bi v srednje -veški Japonski dosegel slavo vrhunskega me-čevalca.

O d čajanke pri Š iodi se je začel R obert živo zanimati za samuraje in bušido. Postal je obseden z njihovo odločnostjo, ko so neo -majno sledili pravilom viteškega življenja. Všeč so mu bile vrednote, ki jih je povzdi go-val samurajski kodeks: pravičnost, zvestoba, sočutje, resnicoljubnost, vljudnost. Pogum je bil komaj ome mbe vreden, ker je izhajal iz zahteve po pravilnem ravnanju. T a razlaga mu je bila še posebej blizu, saj je mnoga las-tna dejanja, ki so jih drugi imeli za po -gumna, storil iz notr anje nuje, da bi ravnal pravično.

»Ugani, kdo je? «

N atašina pris otnost je napolnila majhno kopalnico. Začutil je pritisk njenih dojk na cer želela, da bi ostala doma dalj časa, toda N ataša ji je zatrdila, da se pripravlja na dva izpita .

V R obertovo stanovanje je prišla z re -zervnim klju čem, ki ji ga je dal za novo leto. Pri njem sta se najraje zadrževala, ker ju ni nihče motil.

»Vedela sem, da me boš zelo zelo po -grešal, « je navihano dejala. »Zato sem pohi -tela k tebi. «

N june mokre ustnice, žejne ljubezni, so se združile v dolgem poljubu.

»P rav si imela, « je zašepetal z zamol -klim glasom.

Pod tušem si jo je vzel kar stoje, stra st-no, brez omahovanja.

K o sta se preselila v dnevno sobo, jo je vp rašal:

»Greva v diskoteko ?«

Potrebna sta bila zabave, plesa.

»S uper ideja !« se je takoj strinjala.

25.



N apotila sta se v Avalon, kjer nista bila od novega leta.

R obert se je o b pogledu na N atašo zado -voljno muzal. N osila je snežno belo bluzo s kratkimi rokavi, mini kri lo iste barve in če -vljčke z visokimi petkami; bila je vitka, jed-ra kot mlado vrbovo drevo. Znova ga je zajel val vznemirjenja, da je komaj čakal, da se po disku vrneta v ljubezensko gnezdo in nada -ljujeta tam, kjer sta končala. Š e nikoli v živ-ljenju ni čutil večje sreče. Zdelo se mu je, kot da se je dotaknil nebes in slišal petje angelov. Goreče si je želel, da bi lahko ta občutek zadržal za vedno, da ne bi nič na svetu skalilo njegove sre če. N a žalost pa so se prav tedaj nadenj zgrnili temni oblaki. pal. Če bi bil Lino med njimi, bi bilo vse v redu , toda Mirč je bil kot Pandorina skrinji -ca; k adar se je napil, je iz njega pri vrela sama zloba.

Mirč jima je kazal hrbet.

Videti je bilo kakor , da ju ni registriral .

T oda tik pred vstopom v diskoteko se je postavil pred njiju .

»K am pa kam? «

Iz Mirča je buhnil zadah po alkoholu.

»N oter!« je bil odločen R obert.

»N iti po pomoti! Viktor t i je prepovedal vstop v Avalon! «

»N e da bi vedel! «

»Zdaj veš! Vstop je prepoved an Indijan-cem, psom in R obertu R esniku !«

K arateisti so se zasmejali, najbolj glasna sta bila Vili in Božo .

»Mirč, umakni se! « je zahteval R obert.

N ataša ga je povlek la za roko.

»N i mi več do zabave, pojdiva drugam! «

»Mala, ti kar ostani!« se je pijano za re-žal Mirč. »Samo ta skica naj izgine! Potem ti bomo mi pokazali, kaj je prava zabava, a ne,

Mirčeve oči so se nevarno zožile.

R obert se j e obrnil k svoji punci in re-kel: »Greva, ta družba ni za naju! «

N ista naredila niti tr i korake, ko je Mirč vzkliknil: »Prekleti Štajerc! « in se zakadil vanj.

R obert se j e bliskovito obrnil.

Brez razmišljanja je sprožil nogo, izve -del brco m ae geri in začutil, kako se njegov čevelj pogreza v napa dalčev želodec.

Pijani nasilnež se je zložil po tleh; pri-čel je bruhati.

Vili, ki je bil najbližji R obertu , ga je na -padel brez opozorila.

Poskušal mu je zadati krožno brco m a -vaši geri v glavo.

Ptujčan ga je ulovil za gleženj in posu -nil, da je padel na hrbet.

O stali štirje kar ateisti so se postavili v gard.

R obert ni imel več opravka s pi janimi ali zaletavimi uličarji, ampak s prekaljenimi borci, ki se ne bodo pustili presenetiti.

»Beži!« je velel N ataši, ki je neodločno žica navijaško razpoloženih gledalcev.

R obert je videl kako so prihiteli še trije redarji, člani Sokola.

»N ehajte! K aj se pa greste?! «

Iz gruče o pazovalcev se je iztrgal L ino.

Postavil se je med R oberta in klubske kolege .

»P esjan nas je napadel! « se je zlagal Bo -žo.

T emnopolti karateist je opazil Mirča, ki se je še vedno zvijal na tleh in vprašljivo po -gledal R oberta.

»Z N atašo s va hotela v Avalon, a naju ni spustil noter! Potem pa nama ni dovolil odi -ti!«

L ino se je obrnil k razdraženim kole -gom.

»F antje, kaj ste čisto po noreli? !«

»Ali si poza bil, kaj nam je Viktor naro -čil?« ga je opomnil Božo.

L ino je po jeznih p ogledih spoznal, da vrag šalo jemlje, zato je rekel R obertu: »P oj-di in ne zahajaj več v Avalon a!«

Ptujčan je razume l, da ga prijatelj želi ali sta že na varnem.

»N e vem, « je odvrnil. »O dvisno od L ina, če jih je uspel zadržati.«

In tedaj sta zagledala tri postave, ki so od Avalona stekle proti nj ima.

Prepoznala sta Mirča, Vilija in Boža.

»S ezuj se! « je velel N ataši. »H itra mora -va biti kot blisk. «

N ataša ga je ubogala.

Č eveljčke z visokimi petkami je prijela v roko , nakar sta zbe žala, kolikor so ju nesle noge.

N ajprej je pomisli, da bi jo mahnila pro -ti L jubljanici, potem pa je ugotovil, da bi morala predolgo teči, preden bi se lahko skrila. Zato st a se napotila v Gosposko uli -co.

Prečkala sta cesto.

T ekla sta sključeno in upala, da ju bod o parkirani avtomobili dovolj zakrili, saj je bi-la ulica osvetljena kot novoletna jelka.

Jezni vzkliki, ki sta jih slišala za hrb -tom, so se jima vztrajno približevali. Samo vprašanje časa je bilo, kd aj ju bodo dohiteli.

K malu sta zaslišala pregnanjalce.

»H itreje! Sem sta šla! « je Mirč spod bu -jal Vilija in Boža. »Ne smeta pobegniti!«

In že so stekli mimo v smeri L jub ljani-ce.

R obert in N ataša sta počakal a minuto, dve, nakar sta zapu stila skriva lišče.

N apo tila sta se nazaj do Gosposke proti Maximarke tu. O bhajale so ju črne misli, ču -tila sta, da je konec brezskr bnih dni.



26.



V telovadnici osnovne šole Slava K la -vora v Šiški je vlada la norišnica. Hard rock skupina Petek 13. je imela promocijo zadnje -ga heavy metal albuma . O b ekstremno glas -nem ozvočenju so Jovo, Gavran in Doc trgali strune na električnih gitarah, Gene pa je div -je razbijal po bobnih. Mladi so histerično vreščali, moleli roke v zrak in skakali.

Izvajalci so se potili kot konji, da so da-jali raji najboljši del sebe. Jovo se je drl iz petih žil. Za o grevanje so zaigrali nekaj uvod nih komadov z albumov N or in zm eden , Profokse na kole , LSD in Zom bi. N ajvečji hit pa je bila osrednja pesem Satanov evangelij, po kateri se je album tudi imenoval. Jovu je uspelo pretopiti besedil o iz poezije v rock.

Množica je padla v ekstazo in zahtevala bis! S kupina jo je morala zaigrati še petkrat.

Višek predstave je koncert dosegel na koncu, ko je Jovo udarjal s kitaro po tleh, Gavran je svojo zalučal med poslušalce, Ge -ne pa je zbrcal bobne, da so se razleteli po odru.

K o so reflektorji ugasnili in so izvajalci ob burnih ovacijah odšli v garderobo, so mladi počasi zapustili dvor ano.

»F antje, bili ste božanski! « jim je zago -to vil menedžer Ivan Vlah. »Še nekaj takih nastopov in bomo bogati kot R ockefeller ji!«

Menedžer jih je še deset minut utrujal s hvalospevi, nat o pa odšel po denar od vstop -nic.

»D a, res smo bil i kul!« je vzkikni l Gav-ran.

»Jeah, razturamo! « je pritegni l Gene.

Jovo je bil neznansko utrujen. Videl je samo še posteljo, v katero bo padel kot ubit. Moral si je prizna ti, da ni imel več toliko energije in volje kot nekoč, ko je po kon cer-tu zavil še v disko, kjer je pijančeval in ple -

»N e more počakati do jutra? «

»L ahko, s amo mislim , da te bo zanimalo. Gre za R ober ta!«

»K aj?!« je oživel Jovo. »Izpljuni!«

»Včeraj se je Štajerc stepel s karateisti iz S okola. «

Gene jim je do potanko sti opisal dogo -dek.

»K do ti je povedal? « je vprašal D oc.

»Bratranec Vili. S am je pok asiral nekaj batin. «

»K ako bomo to izkoristili za maščevan-je?« je zanimalo Gavrana.

»N estrpnost Sokolašev do R oberta mora -mo okre piti, « je sklenil Jovo. »N aj ga raz-trgajo names to nas!«

»T o bo ma lo težje, « se je oglasil Gene. »Lino v klubu ščiti Štajerca, vsem govori, da je napad nanj otročji, nesmiseln. Viktor sicer pritiska nanj , a L ino ne popusti. «

»T orej, jasno je ko t beli dan!« je vzklik -nil Jovo.

Gavran, D o c in Gene so ga debelo po -gledali.

27.



Pri R obertu je pozvonilo.

O dprl je vrata in debelo pogledal.

»Zdravo!« ga je nagovoril gost. »T e lah-ko zmo tim?«

R obert ga je povabil noter .

»Gotovo se čudiš, kaj iščem pri tebi? «

R es je, moral si je priznati, da je bil S a -mo Krajnc, trener karate kluba Študent, zad -nji človek, ki ga je pri čakoval na svojem pragu . Bil je srednje viso k, sloke postave, redkih črnih las, umirjenega, vendar odloč-nega in iskrenega pogleda.

»Š el bom kar k stvari, « je rekel, ko je sede l v ponu jeni naslonjač. »Č ez dva tedna gremo v R eko na medna rodni turnir. Za bor -be ekipno mi manjka tekmovalec. R ad bi te karateja! «

»S em slišal, « je prikimal, »toda baje va-diš kendo. «

»D a, štirikrat do petkrat na teden, samo, kendo ni karate. «

»Izvajaš borbe pri kendu ?«

»R edno. «

»P otem si v formi! Tim ing je pri obeh veščinah od ločilnega pomena . Č e znaš pri mečevanju oceniti pravi trenutek za napad in obra mbo, potem veš to tudi pri karateju. «

R obert se je zamislil, bilo je nekaj lo gi-ke v besedah trenerja Študenta.

»T i si mojster karateja, « je nadaljeval gost. »T voje telo je avtomatiziralo borbene gibe, to je kot vožnja s kolesom! K o jo en rat osvojiš, je ne moreš več poza biti, zato ne skrbi. Poleg tega bomo imeli v klubu še de-setdnevne priprave na tekmo. «

»N e vem, « se je obotavljal R obert . »K a-rate sem da l na stran. «

»Glej, kristal no jasno mi je , da je karate tvoja prva ljubeze n v bo rilnih veščinah, « je nadaljeval Samo, »in vem, zakaj si ga zapus -

»S tari, ali ne veš , da si čez noč postal legenda?! «

»K ako to misli š?«

»T voja odločnost, ko si se zoperstavil Viktorju na ligi, je v ka rate zvezi odjek nila kot bomba. Slišal pa sem tudi za tvoj obra -čun pred Avalonom. «

R obert se niti malo ni z avedal pomena svojih dejanj za skupnost karateja.

»Č e se vam p ridružim, se lahko zgodi, da boš imel težave s Kostolomc em,« je pri-pomnil.

Samo je zamahnil z roko.

»T emu napihnjencu želim dokazati, da o pedagoškem delu nima pojma. Bolj ko boš uspešen na tatamiju, večji prav bom imel jaz. Zato mi je veliko do tega, da te imam v eki -pi. «

R obert je omahoval.

Misel, da bi se vrnil h karateju, se mu je zdela tuja , celo absurdna. Vanj je treščila kot strela z jasnega. K aj pa kendo? ! Ali bi ga lahko treniral skupaj s k aratejem? Bi imel dovolj časa? In kaj poreče Nataša? Ne, brez mi srečaš na borišču, kjer sodniki kontro lira-jo pogoje fair playa, kot da se stepeš z njimi na ulici. «

Moral je priznati, da so imeli argumenti trenerja Š tudenta določeno težo. K ljub temu je rekel, da se noče prenagliti in da mu bo dokončen odgovor dal naslednji dan, ko bo zadevo prespal. V resnici se je želel najprej pogovoriti z Natašo.



28.



N ataša se je strinjala s Samom, da je spor nabolje rešiti na tatamiju . Skrivanje in nenehno oprezovanje za karateisti iz Sokola je nače njalo tudi njene živce. T ekmo vanje je bilo najboljša izbira . P ostavila pa je pogoj, da mora ostati v kendu, kar je z ve seljem privolil.

T ako se je R obe rt znašel na pripravah za R eko.

E kipo so poleg njega sestavljali R oman, Karč, Zdravko in Samo. Fantje so ga navdu-šeno pozdravili; takoj je vedel, da se bo med njimi odlično počutil.

Že na prvem trening u je opazil, da ima S amo drugač en pristop kot Viktor. P ri ka ra-teju je dajal poudarek na meditacijo in men-bljen ali prestrašen, se bodo mišice skrčile, otrpnile. T akrat bodo telesne reakcije zgre -šene. Zato je zelo pomembno, da si za tekmo pravilno mot iviran in mentalno uravnove -šen.«

V ta namen so v klubu ob tradicionalni sedeči meditaciji zazen uporabljali m ind m a -chino ali napravo za nadzorovanje um a . Š lo je za majhen kasetnik, slušalke in posebna očala. Zvočni in svetlobni impulzi so stimu-lirali možgansko valovanje alfa , ki je prina -šalo sproščeno stanje med budnostjo in span -jem pri zaprtih očeh.

»V Amerik i so opravili vrsto po skuso v z alfa treningom, « je razlagal S amo. »V razi-skavo so vključili tri skupine. Prva je izvaja-la samo fizično vadbo, druga je v obsegu se -demdesetih odstotkov trenirala kar ate, tride-set odstotkov časa pa porabila za alfa tre -ning, tretja skupina je sedemdeset odstotkov meditirala, v preos talem času pa vadila ka -rate. N a kontrolnem turnirju, ki je sledil, se je najbolje odrezala tret ja skupina, najslabše pa prva. T orej, kot pravijo naši juž ni bra tje:

29.



E najsti pokal O svoboditve v R eki je bil pravi spektakel. T rajal je tri dni, udeležilo se ga je čez petsto karateistov iz Hrvaške, Slovenije, Avstrije, Italije in Madžarske. T ekmovalci so se pomerili v borbah in katah v vseh starostnih skupinah. Zaradi množič -nosti udele žencev ni bilo borb za junio rje, za seniorje pa so stekli samo boji v absolutni katego riji.

V finalnem delu tekmovanja je organi za-tor pripravil pester program demonstracij bo -rilnih veščin. N astopili so karateisti šole ueči-ryu in prikazali nekaj neverjetnih tehnik tamešivarija , lomljenja opek in lesenih ki-jev. B udokai šola iz Zagreba je fascinirala z gibčnostjo borcev, ki so izvajali moške in žil Branko Cikatić iz Splita, šampion v kik-boksu in aktualni sve tovni prvak tajskega boksa .

V disciplini borbe ekipno Študentu ni

šlo najbolje. V prvem krogu so s tesnim re -zultatom 3 : 2 premagali ekipo iz Graza. O d -ločilni meč je izboril Robert. Drugi krog so delali z ekipo iz Samobora in pri nere šene-mu izidu posamičnih borb izgubili zaradi razlike v točkah.

V borbah posamezno sta K arč in Zdrav -ko izp adla že v prvem kolu, R oman p a v dru -gem. S amo je imel ne kaj več sreče ter prišel v repasaž za bronasto medaljo. Po dveh po -daljških mu je uspelo premagati Italijana Bi -anchija, s čimer je osvojil tretje mesto.

Zato pa je R obert vse presenetil!

V prvem kolu je s 6 : 0 deklasiral tek -movalca iz Pule, v drugem kolu je z rezul -tatom 4 : 2 premagal domačina iz R eke, v tretjem kolu je s 3 : 1 porazil Madžara in v četrtem kolu s 6 : 5 odpravil Italijana.

V finalu se je za prvo mesto bojeval z Branislavom Milićem iz Zagreba, ki je bil

R obert se je trudil, da bi izenačil rezul -tat.

D eset sekund pred iztekom časa je zma-njšal razliko na eno točko.

T oda izkušeni Milič je znal zavlačevati in varovati rezultat. O b udarcu na gong je dobil boj s 5 : 4 .

Gledalci, ki so spremljali finale, so se strinja li, da je bila to najlepša borb a na tek -mi in da bi lahko Slovenec celo zmagal, če bi imel na razpolago več časa. Vse je zani-malo, kdo je mladi, neznani tekmovalec, ki je po skrbel za presenečenje med poznavalci. Ni jim šlo v glavo, da se je lahko neki outsi-der prebil v sam vrh močnega mednarod nega turnirja.

R obert in njeg ovi novi prijatelji so sla vi-li.

D omov so nesli dve medalji, srebrno in bronasto. T o je bil dosežek, vreden hvale. Robertu je bilo edino žal, da se na tekmi ni -so pojavili Viktorjevi karateisti. K asneje je izvedel, da so se udeležili turnirja v Neaplju, ki je bil isti vikend kot pokal v R eki. Zaradi

30.



N ina je bila v Č rnučah n a obisku pri pri -jateljici Maji.

N a avtobusu proti Bežigrad u je srečala sošolca Jerneja, ki se je prav tako vračal s potepa pri kolegih in j e stanoval v bližini F S P N -ja.

»D anes sem naredil izpit iz sociologije družine, « se je pohvalil . »D olg iz drugega letnika. O stalo mi je še pet izpitov. K aj pa tebi? «

»Jaz imam še dva, a sem se med počit ni-cami lotila diplomske naloge. «

»S ijajno! K akšen naslov si izbrala? «

»S ociološki vidiki partnerstva. «

»Zanimiva tema! T ipično ženska, ampak zanimiva! «

»P a ne bolj kot nate. «

N ini je bila pripomba všeč.

K o sta šla skozi mračni podhod, ki je peljal pod D unajsko cesto, st a iz teme pla ni-la dva neznanc a.

Č ez glavo sta imela poveznjeno žensko nogavic o.

R oparja! – je prešinilo N ino.

K ot v cenenem ameriškem filmu, s to razliko, da je šlo zares!

E den je bil visok , drugi nekoliko nižji. Oblečene sta imela kavbojke, jakno in teni-ške copate. Visoki je zgrabil Nino, jo potis -nil ob steno, d rugi je prijel Jerneja za srajco in mu nastavil nož na vrat.

»Mrkni, frajer! « mu je zabrusil nezna -nec.

K er se Jernej od strahu ni mogel pre -makniti, mu je nasilnež primazal klofuto.

»K aj pa moja p rijateljica? « je zastokal študent.

»T e nič ne briga! «

»Gospod, lepo prosim, spustite jo! « je moledoval Jernej. je bil ob tej pozni uri prazen.

Potem sta se oba spravila na N ino.

T isti z nožem jo je grobo prijel za brado in ji silil v obraz. Zač utila je njegovo vročo sapo, od katere jo je prevzela slabost.

»D obro me posl ušaj, čokoladna! In si zapomni! «

Z nožem ji je prerezal krilo med noga -mi.

»Imam spo ročilo za Sokolaše! O d R o -berta!«

N ina se je zdrznila ob znanem imenu. L e kaj bi lahko imel skupnega L inov prijatelj s tema nasilne žema? T o ni bil njegov stil!

Potem se je zagledala v višjega napadal -ca.

»R obert, si ti? « je vprašala.

N apadalec se je potuhnjeno zarežal, jo prijel za dojko.

»Č okoladna, ne poslu šaš me!« je odvrnl nasilnež z nožem. »Sporočilo, ja?!«

N ino je popadel nerazložljiv strah. O dr -venela je v pričakovanju, kaj ji bosta na redi-la. njenem bedru in se ustavi l pod krilom. Zare -zal je rob hlačk in jih strgal z eno samo kret -njo.

»T ole bova vzela kot trofejo! «

Porogljivo ji je pomolil hlačke pod nos.

»P reden odideva se bomo še malo poig -rali!«

N ina je spoznala, da jo nameravata posi -liti. V trenutku jo je minila otrplost. Pričela je kričati na pomoč in se ju otepati. Po nak -ljučju je tistemu z nožem snela krinko z ob-raza.

Za hip so vsi trije obstali.

N ina si ga je dobro ogledala, vendar ga ni poznala.

»Mrha!« je vzkliknil in jo udaril po licu. »Zdaj je ne boš več poceni odnesla! «

K do ve, kaj bi ji storila , če ne bi po stopnic ah prišel starejši možakar.

»K va dogaja?! « se je zadrl.

N apotil se je proti njim.

N apadalca s ta brez obotavljanja pobe g-nila.

N ina se je zaradi vznemirjenja in strahu dosegla. Lino bo pobesnel in Sokolaši bodo še bolj divje planili po Štajercu! «

»Žal mi je, da se nisva mogla pozabavati s črnko. «

»D a, škoda!«



31.



V K arate zvezi Slovenije so se čud ili, zakaj je Sokol po petih letih znova or gani-ziral mednarodni turnir za pokal L ju bljane. Svojčas je bilo to najuglednejše tekmovanje v S love niji. Udeležile so se ga ekipe iz tu ji-ne s trenerji, ki so bili nekoč Viktorjevi kon-ku renti na tatamiju. Po zaključku tek moval-nih karier so stara rivalstva prerasla v prija -teljstva in sode lovanje .

Pokal se je odvija l v dvorani T ivoli, ki je slovela po zasedenosti in je bilo potrebno termin za tekmo rezervirati leto dni vnaprej. Viktor je to trditev postavil na laž. Ko se je odločil, da bo izpeljal pokal, je dobil dvo -rano v dveh tednih. Imel je pač dobre zveze. Nič čudnega, saj je bil živa legenda v športu je izved la atraktivno točko jazz baleta .

Po sodniškem pozdravu so se tekmovalci razkropili po dvorani.

N a programu sta bili samo dve discip li-ni, borbe za člane posamezno in ekipno v ab -solutni katego riji.

Začeli so z ekipnimi meči.

Sokol in Študent sta se sreča la že v pr -vem kolu.

Samo je namignil R obertu, češ da je Viktor gotovo namestil žreb, da bi se jim oddolžil za poraz v prvi ligi.

R obert je opazil, da v postavi S okola ni bilo Marka. K ostolomec mu očitno ni več zaupal. T ako so njihovo ekipo ses tavljali Mirč, Lino, Vili, Božo in Aleš.

Ptujčana pa je zbodla še ena stvar.

N a klopi za tekmovalce je sedela N ina. Oblečena je bila v kimono, ker se v civiliki nihče ni smel približati borišču. Linove tek-me je ponavadi spremljala s tribune. Z akaj ta nenavadna sprememba? K aj je bilo v pokalu L jubljane tako izjemnega? In zakaj ji je Vik -tor dovolil ta privilegij? R obert se ni mogel ja in se striktno držati zaporedja, je K ostolo -mec vztrajal, da na njegovem turnir ju to ni potrebno. K ot organizato r je imel pravico do takšne odločitve. Robert je zaslutil , da ima Viktor nekaj za bregom.

Prvo borbo sta izvedla Mirč in Zdravko.

Sokolaš je napadal grobo, neizprosno. P oved el je z rezultatom 5 : 3 in si prislužil dve kazni za pre močen kontakt.

O b zadnjem udarcu na gong j e karateist iz Študenta spustil gard ter se hotel vrniti na črto.

Mirč mu je zadal silovit i krožni m avaši geri z nogo v rebra.

Zdravko se je zgrudil na tla.

P rihitel je zdravnik, potipal mesto udar-ca in zmajal z glavo.

»T ri rebra so šla, « je poveda l glavnemu sodniku. »Potrebovali bomo nosila. «

Zdravka so odnesli.

Mirč je prepričeval sodnike, da je šlo za nesrečo, da ni slišal znaka za kon ec borbe. Vmešal se je Viktor ter branil svojega borca. Sodniki se niso mogli odločiti. oglasil majhen sodnik iz C elja. »Č e S okolu vzamemo to borbo in diskvalificiramo njiho -vega tekmovalca, bo K ostolomec naredil vra -ga in pol. L ahko se zgodi, da bo celo preki -nil tekmo! D ajmo jim raje zmago in preso -dimo, da je bila nesreča. «

Sodniki so se strinjali. N ihče se ni želel bo sti z Viktorj em. Mirču so dodelili no kači in ekipa S okola je dobila prvo borbo.

V naslednjem meču sta se srečala Božo in Karč.

Sokolaš je prvo točko osvojil s pove za-vo dveh ročnih tehnik. Potem je dvakrat pre -močno udaril in Karču so dosodili tri pred -nostne točke. Nato je Božo dvakrat prese ne-til nasprotnika z vodilno roko, kizam i z u ki-jem . Za izvrstno prestrezanje je obakrat dobil ip one. Vodil je s 5 : 3 . Sokol je imel z mag o v žepu.

Štiri sekunde pred koncem pa se je Bo -žo, namesto da bi varoval prednost, zakadil v karateista iz Študenta.

Z džako zukijem mu je zlomil nos.

Znova je moral intervenirati zdravnik. torjevimi borci je nekaj narobe, njihovi kon-takti so močnejši od običajnih. To ni več sa-mo zastraševanje. «

Ptujčan je prikimal.

»P og lej K ostolomca !« ga je opozoril S a -mo. »S ploh se ne vz nemirja. K ot da mu je vseeno za zmago. Ponavadi nori ter zmerja sodnike in tekmovalce, danes pa je čisto mi -ren. To mi ni všeč!«

»N e skrbi! « R obert s i je vstavil ščitnike za zobe. »Moj nasprotnik je L ino. N e glede na to, kaj jim je Vik tor naročil, ga on ne bo ubogal, midva sva prijatelja . «

»N e zanašaj se preveč na njeg ovo nak lo-njenost. R aje se pazi! «

R obertu se ni niti sanjalo, kako prav je imel trener Študenta.

V L inu je namreč vrelo, n jegova edina misel je bila, pohoditi nasprotni ka. C elotni turnir je bil namenjen samo temu trenutku – Linovemu maščevanju!

K o mu je N ina med nepotolažljivim jo -kom pove dala, kaj se ji je pripetilo v pod ho -du D unajske ceste , najprej ni hotel verjeti, del je, da se ljudje spreminjajo, P tujčan pa je šel skozi obdobje pose bno težkih preizku -šenj. Izključili so ga iz kluba, v katerem si je želel trenirati, p otem pa si je nakopal še Mirčevo sovraštvo in zamero določen ih čla -nov Sokola , ki so mu obljubili maščevanje. Vse to bi ga lahko pahnilo v obup.

Morda je R obert od njega preveč priča-ko val. Mo goče si je mi slil, da bo sta oba za-pustila Sokol. In ko se to ni zgodilo, se je počutil izdanega. Tudi njegove besede, ko mu je dejal, naj ne hodi več v Avalon, si je lahko napačno razlagal. Morda ni dojel, da ga je L ino takrat poskušal rešiti.

Po napadu v podhodu sta z N ino obis ka-la Viktorja i n ga vprašala, ali naj zadevo pri-javita policiji. K o stolomec jima je obljubil, da bo sam opravil s policijo in da je najbolj pomembno, da najdejo tistega , ki ga je N ina videla. O d njega bodo izsilili vsa potrebna priznanja. Sumil je, da gre za kak šnega no -vega R obertovega kolega iz Študenta, ali pa kar za njih vse. Zato se je odločil, da bo organiziral tekmo, na kateri si bo lahko N ina dopovedoval zadnjih štirinajst dni. Pravil jim je, da ni važno, če zmagajo, pač pa naj pre -tepejo in poškodujejo barabe iz Študenta, ki so si drznili napasti N ino in groziti S okolu.

K o je sodnik oznanil začetek borbe, je L ino napadel kot iz topa in P tujčana močno udaril na oko.

R obertu se je zvrtelo.

Za hip je pred desnim očesom videl sa -mo belo me glico.

K o si je opomogel, je sodnik L ina opomnil zaradi kontak ta, vendar mu ni izre -kel kazni.

R obert je bil presenečen, saj je vedel, da ima L ino izvrstno kontrolo udarcev. T orej ni šlo za naključje.

S klenil je, da bo bolje varoval glavo. D vignil je gard in se pokril z rokami.

T emnopolti karateist je to nemudoma iz -koristil, zadal mu je krožno brco m avaši geri v nezaščitena rebra. Roberta je peklen sko za-bolelo, vendar je stisnil zobe .

Sodnik je L inu dodelil ip on za uspešno akcijo.

ro čnim direktom okrvavil ustnico.

Sodnik je temnopoltemu Sokolašu izre -kel kazen za kontakt.

R ezultat je bil izenačen, 2 : 2.

R obert je omahoval, ali naj se varuje in izogiba neposrednemu stiku ali naj napade, ker je bil napad najboljša obramba.

L ino je izkoristil njegovo neodločnost ter energično navalil s kombinacijo tehnik. Zaradi novega udarca v nos so se P tujčanu zasolzile oči.

Zdravnik je ug otovil, da kost ni poško -dovana.

R obert se je vrnil na tatam i.

Sodnik je znova kaznoval S okolaša .

Ptujč an je povedel s 4 : 2 , vendar ni več želel nadaljevati borbe, ki je izgubila športni duh.

V naslednji akciji je prijel nasprotnika v klinč.

»K aj za vraga je s tabo? !« ga je vprašal.

»P odlež!« mu je zabrusil L ino. »Boš že videl, kaj je narobe!«

Sokolaš je nadaljeval z nekontroliranimi

»S tra hopetec! « je kričal L ino. »N isem še opravil s tabo! «

R obert se je vrnil na klop.

»P ametno! « je rekel Samo, ga potrepljal po kolenu. »T o farso moramo zaključiti! «

O dšel je k vrhovnemu sodniku in ga ob -vestil, da ekipa Študenta odstopa od nadalj -njih nastopov.

»D obra odločite v, « se je strinj al K ram-berger. »O pazoval sem vaše borbe. S okolaši so danes še bolj divji kot po navadi, kakor da so na steroidih. «

E kipa Š tudenta je pobrala svojo opre mo in se napo tila v slačilnico.

K aratesti iz Sokola so jim kazali osle ter žugali s pestmi.

»T i so čisto ponoreli, « je pripomnil Zdravko .

»Moram se pogovoriti z L inom, « je deja l R obert. »Izvedeti moram, kaj je narobe. «

Samo ga je zadržal.

»P oskusi kdaj drugič, d anes ni pravi tre -nutek. «

R obert ga je ubogal.

4. del



VETER



Zm agovalec

in poraženec,

oba sta,

kot kapljica

rose,

kot blisk

in strela.

Tako bi

32.



R obert je izgubljeno taval po mestu.

Mrak je zdrsnil v temo, p rižgale so se luči, Ljubljana je zaživela v umetni svetlo bi reklamnih napisov in izložb. Ljudje so hiteli po nakupih, se pripravljali na miren večer pred T V-sprejemniki. Med dirjajočo množico se je počutil osamljene ga. Zdelo se mu je, da ima samo on največje probleme na svetu. N i -ti pogovor z N at ašo in Samom ni zalegel. N i mogel razumeti L inovega nenavadnega obna -šanja na tekmovanju. Od kod tolikšna sov-ražnost pri nekdanjem prijatelju? In zakaj so bili Vikto rjevi karateisti tako žaljivi, nasilni do tekmovalc ev iz Študenta? Je bil on raz-log? Ali naj za vedno za pusti karate, se ni-koli več ne pojavi na tata miju? Bo potem bil na dom.

V tišini sta spila čaj, nakar mu je R obert zaupal svoje težave.

»N e bom ti govoril, kaj naredi in česa ne. O dgovori bodo pri šli sami, prisluhni jim. « je rekel Š ioda.

»P očutim se izdanega, « je priznal Ptuj -čan. »Lina sem imel za prijatelja .«

»Č idžoku vo š inonde uram i vo hoji sa -ru. «

Š ioda se je nasmehnil, ker je vedel, da obiskovalec ne razume japonsko, zato je pre -vedel: »'Sprijazn i se z m islijo, da si izdan in ne predajaj se sovraštvu. ' T udi mene je ne -koč prijatelj pustil na cedil u, vendar si nisem dovolil, da mi čustva zameglijo razum. Po-skušal sem ga razumeti, mu odpustiti. Prija-teljstvo je zelo pomembno. In mar ni ravno eden od akademikov karateja, H ironori O c u-ka, svoji šoli dal ime vado -rju ali pot prija-teljstva ?«

R obert je bil prevzet spričo sensejevega poznavanja karateja, vendar je nadaljeval.

»L ino mi noče povedati, kaj ga tež i. Bo -ravnal, ko si se na tekmi izognil borbi . N aj se strasti poležejo. «

Stari mojster je na redil požirek čaja .

»Zapomni si Musaš ijev citat: 'Visoko dvignjen meč je pekel, pred katerim drhtiš v strahu; pojdi naprej in dežela blaženih bo tvoja. ' Problemi ne bodo izginili, če se jim bo š izogibal. S kozi težave se kalimo. Človek vidi življenje kot serijo prekletstva in blaže -nosti, bojevnik doživlja vse kot izziv. Č e greš naprej, se bodo stvari ure dile same od sebe. «

»S ensei, v meni je polno dvomov, nego -tovosti, k ako naj s e jih znebim, kaj je prava pot? «

»N ajvečji kitajski vojni teoretik Sun C u je rekel: 'Č e poznaš sebe in svojega naspro t-nika, boš zmagal v vsaki bitki. ' «

»Ampak kako naj spoznam sebe? «

»P ovedal ti bom zgodbo, ki izhaja iz ze -na in njegove modrosti. «

Šioda se je nagnil naprej , kak or da bo razkril najve čjo skrivnost vesolja .

»N ekoč je velikega mojstra H akuina gun bi vzel v službo takšnega raztrganca, kot si ti? Prej bi r ekel, da si berač, ne pa vojak. '

O b teh besedah se je samuraj hudo raz -jezil in izvlekel meč.

Stari mojster mu je mirno rekel: 'Želel si vedeti, ali obstaja pekel. Zd aj veš, odprl si njegova vrata. '

Samuraj je za trenutek obstal, vrnil meč v tok in se priklonil starcu.

H akuin je dejal: 'Z daj poznaš tudi drugo polovico odgovora; odprl si vrata raja. '

N ajlepšo misel, ki jo lahko dodam k tej anekdoti, je izrekel veliki učitelj E lifas L evi . Glasi se: 'R aj je skladnost plem enitih občut -kov, pekel je konflikt nizkih strasti. ' Če torej želiš spoznati samega sebe, se moraš zave da-ti, da raj in pekel prebivata v tebi. In samo ti imaš ključe nebeških vrat. «

»S ensei, prizna m, da še nikoli ni sem razmišljal na takšen način. «

Š ioda mu je dolil čaja.

»Veš, kaj je rekel Musaši? « je nadalje -ljal o sens ejevih besedah.

»Zakaj si začel t renirati karate? « je vprašal Šioda.

»K er sem želel biti nepremagljiv kot Bruce L ee in pravičen. N jegovi filmi so me navdušili. «

»P ravičnost je v redu, t oda nepremag lji-vost je ovira, ker je nekaj iluzorneg a. P oglej Divji zahod! Med revolveraši se je zmeraj našel nekdo, ki je bil še hitrejši in spretnejši strelec od tistega najhitrejšega . In večina jih je umrla od krogle. Morihei Uešiba je dejal: 'Č e danes zm agam , bo neizogi bno prišel dan, ko bom izgubil. '

Glavni cilj steze borilnih veščin , imeno -vane budo , ni, da se postane meidžin , m oj-ster borilnih veščin , ampak tacudž in , popo -lno človeško bitje« , je pojasnje val Š ioda. »Če si aroganten, važen in se visoko nosiš kot mojster borilnih veščin, boš naletel na odpor oko lice. T isti, ki ves čas m isli samo na borbo in se predaja živalskim strastem, bo prej ali slej nasilno končal. Zato je za vsa ke-ga bojevnika nujno, da goji buši no nasake dališča. «

»Jaz rad poslušam klasično glasbo! «

»O dlično! Glasba dviguje duha. «

»S ensei, veliko sem br al o buš idu, toda še vedno ne razumem njegovega bistva. «

»Jamamoto C unetomo je rekel: 'B ušido va šinukoto to micuketari! Steza samuraja je steza sm rti!' T oda pri tem ne gre za telesno smrt, temveč za duhovno. Če je samuraj že -lel ohraniti notranji mir na bojnem polju, se je moral sprijazniti z mislijo, da lahko vsak trenutek umre. K o je zavestno sprejel misel o smrti, se je razbre menil predsodkov, utes -njenosti in vezanosti na življenj e. S tem je postal bolj odprt, svoboden, t o pa je zen.

N ekateri samuraji so dosegl i celo satori ali razsvetljenje, kar je najvišji ideal zena. Gre za trenutek velikega duhovnega rojstva, ko se nam razkrije absolutna resnica onstran -skega bivanja . T akrat se stopimo z Večnim, Absolutnim, z Vesoljnim Srcem in Umom, s samim Izvor om. O nstranstvo ni nekaj imagi -narnega, ni domišlijski svet meglenih duhov . N asprotno, je svet energije in subtilne mate -življenje iluzija, bleda senca onstranstva. Bi- vanju v duhovnem svetu Japonci pravimo san nin goroši . «

R obertu so se učiteljeve besede zdele preveč abstraktne.

»K o bo napočil pravi trenutek, boš razu -mel. Morda boš doživel satori prej, kot si misliš!«

Š ioda je vzel kos papirja, črnilo in čo -pič.

»V tradiciji buda obstaja običaj, da vsak borec, ki doseže določen nivo, prejme bugo , bojevniško ime. Robert, ti si dozorel za tak -šen trenutek in jaz ti bom izbral bugo. «

K o je stari mojster končal z izpisovan-jem kaligraf skih znakov, je učencu izročil list papirja.

»Zdaj si Široi kamome, Beli galeb. N aj se tvoja duša dvigne nad zemeljske težave in ti pokaže pot. «

Š ioda je stopil k omari, iz nje je privle -kel velik zavitek.

R azgrnil ga je p red R obertom.

Bila je podolgovata lakirana škatla iz sablja z dolgim ročajem, ki je bil okrašen z dragimi kamni. Robert je zrl v najlepši meč, kar jih je kdajkoli videl.

»T o je katana , samurajska sablja, ki predstavlja bo jevnikovo d ušo. V naš i družini se nahaja že pol stoletja. Izvira iz obdobja Muromači. Mojemu predniku Nakadai Šiodi, ki je bil dvorni inštruktor mečeva nja, jo je podaril poslednji šogun iz klana Aš ikage. T ale katana ima tudi svoje ime, O okikute ši-roi hiči ali Velika bela ptica . Izdelal jo je slavni mojster J asusada N agaretu. «

Š ioda jo je vzel iz škatle.

»T voja je, pazi nanjo. «

R obertu je zatrepetalo srce.

Mislil je, da mu jo bo stari mojster samo pokazal, niti sanjalo se mu ni, da bi jo lahko dobil v dar. Nič takega ni nared il, da bi si jo zaslužil. Sensejevega dejanja ni mogel doje -ti, saj je vendar šlo za družinsko zapuščin o! Takšna katana se je prenašala samo z očeta na sina. Po vrhu se njene prave vrednosti ni niti za vedal.

H otel je ug ovarjati, a mpak ko jo je vzel

33.



R obert je l ežal na kavču in globoko di -hal.

Bil je pod močnim vtis om darila, ki ga je prejel od senseja .

K atano je položil na mizo.

Še vedno ni mogel verjeti, da je njego -va.

Zaprl je oči.

N aenkrat ga je zaslepila močna svetloba.

Bila je ko t žarometi avtomobila, ki se bliža in pelje naravnost proti njemu. P restra-šil se je ter nagonsko odprl oči.

T oda svetloba ni prihajala od zunaj, temveč iz njegovega čela, iz predela med obrvmi. Videl je sijajen žarek , ki ga želi po -peljati v nezna no. no, ki je ležala na tleh. Prepoznal je O okiku -kute široi hiči. D ragi kamni so v ročaju me -ča žareli v topli rdeči svetlobi. Zdelo se mu je, kot da se je tja umaknila vsa L uč , ki ji je sledil.

Pobral je katano .

Preplavil ga je mir, kakršnega v življe -nju še ni izkusil. Počutil se je varnega, zaš -čitenega; vendar ne zaradi orožja, ki ga je držal v roki, bilo je nekaj drugega.

O zrl se je okrog sebe.

Pusta pokrajina z golimi drevesi in raz -pokano zemljo se je kopala v pritajen i luči zahajajočega sonca; na obzorju so bili robo -vi precej nejasni.

O paz il je zanimiv pojav.

N ajbližje predmete je videl bolj razločno in jasno kot predmete, ki so bili bolj oddal -jeni. K ot da bi dva različna umetnika upo do -bila isti pejsaž. Renesančni slikar je narisal bližnjo okolico, impresionist pa ozadje.

N ekaj časa je razmišljal , kam naj gre. P otem je ugotovil, da je ver jetno vseeno, in se napotil naravnost.

v temno, vranje črno.

N aenkrat se je zdanilo.

P red njim j e zraslo veliko indijsko mes -to. P rerival se je skozi gnečo, ki je vladala na tržnici. Prispel je do vrat džamije. Ob vznožju stopnic je po turško sedel stari fa -kir. Že je hotel mimo njega, ko mu je po zor-nost pritegnila kobra ob fakirjevem boku. Bi -la je veličastni primerek svoje vrste, ne toli-ko po velikosti kot po barvi kože. Z azdelo se mu je , da ga je ka ča nagovorila. Č eprav ni slišal nobenih besed, se je med njima razvil dialog, nabi t s čustvi. N aenkrat se je ka če ustrašil. Zaznal je nje no zlobo in namero, da ga napade. Naglo je prijel za ročaj katane.

Zrla sta si iz oči v oči.

O cenjevala sta drug drugega. R obert je spozna l, da bo , ne glede na to, kako hitro bo kobra napadla, hitrejši od nje in ji bo odse -kal glavo. Tudi kača je to začutila. Preteče se je nasmejala in izginila v oblak u dima .

Zmedeno je obstal pred stopnicami.

Že se je hotel premakni ti, obiskati no -tranjost džamije, ko je zaslišal piščal, ki g a ljubiti. Iz vrtoglave omame ga je predramil čuden občutek, da je nekaj narobe.

In res!

K oža njegove ljubimke je začela dobiva -ti lusk e. L epa plesalka se je s premenila v pi -tona, ki ga je pri čel daviti. Iztegnil je roko in otipal katano. Z enim samim zamahom, je snel kači glavo. Znova je zaslišal njen smeh in obljubo:

Še se bova srečala!

Zapustil je šotor.

P o stopnicah se je povzpel v džamijo.

V pričakovanju je odprl vrata.

Zagledal je strahotno bitko med Indijci in Arabci. Švigale so sabl je, ukrivljena bo da-la, stene džamije so bile rdeče od krvi. I z-vlekel je meč in se želel podati v boj. T oda neka nevidna sila ga je zadržala. Zato se je ustavil in opazoval bitko, ki ga j e mikala. Sčasoma je želja do boja ugasnila. Bitka se mu je zazdela nesmi selna, zato je zapustil džamijo.

Spet je hodil po stezi.

K malu je prišel do majhnega jezera. dosegel. K ljub temu je na vso moč zaplaval proti obali. N ajprej ga je dosegel ostudni kačji smeh, nato ga je kobra požrla.

Zajela ga je tema.

V pričakovanju smrti je napel telo.

T oda nič se ni z godilo.

O bdajala ga je samo črnina brez vsakega občutka. Počasi je sprostil mišice ter spoz-nal, da lebdi v ve so lju brez zvezd.

Pred njim se je pojavila stara viktori jan-ska hiša.

K o je dojel, da lahko z močjo volje leti po zraku, se ji je približal. Previdno je odprl vhodna vrata. V hiši je vladal mrak. Stopil je v prvo sobo na levi. N apotil se je proti oknu in opazil z vezde v čr nem vesolju. T edaj je iz kota sobe zaslišal sikanje in opazil, da je okrog njega polno kač. Plazile so se druga čez drugo in krenile proti njemu. Po grabil ga je smrtni strah. O brnil je hrbet grozo ti pred seboj in pričel moliti.

S kozi okno šinila močna bela L uč.

Zazdelo se mu je , da ga bo njen naboj raznesel. Kljub temu je na široko odprl

K o se je znova ozrl po sobi, ga je čakal nenavaden, lep prizor. Pod vplivom svetlobe so iz kač nastajale rdeče vrtnice, celo tapete po stenah so bile poslikane z rožami.

Z navdušenjem je pogledal v sobo na de -sni, kjer se je odvijal enak proces. Iz nevar -ne golazni so rasle dišeče rože.

Veselo je stekel proti stopnicam.

L uč ga je vodila vedno višje.

K amorkoli je usmeril pogled, je bilo svetlo, varno, lepo.

N enadoma se je znašel v samem cen tru žarečega sonca. Vendar to ni bilo sonce, kot ga poznamo v naši galaksiji. Njegova svet -loba ni žgala kot ogenj. Ni čutil vročine nje -govih žarkov. To sonce je bilo živo bitje, ob -dano z neskončno ljubeznijo in modrostjo. P ovsem se je preda l. Izginile s o č asovne, prostorske omejitve, ob stajala je ena sama večnost.

V sebi je zaslišal klic.

Z desnico je segel v predel prsi, iztrgal srce in ga ponudil N ajvišjemu bitju .

N jegov fizični lik se je raztelesil. kot človeka v človeški podobi.

Sonce, v katerem se je nahajal, je pred njim pro jiciralo vrtečo sivo kroglo. Z močjo misli jo je hotel prebarvati v belo in tako že-lel povedati, da je za zmago L uči nad temo; da mora vedno prevlad ati dobrota. L uč je po -lovico krogle prebarvala v črno in vsa kemu polju dodala po eno piko nasprotne barve. N astal je in jo , vzhodnjaški simbol jina in janga . R obert je dojel, da mu Sonce skuša dopovedati, da je ves svet sestavljen iz dual -no sti, iz svetlobe in teme , iz mošk ega in žen-ske, iz dneva in noči, in da vsak pojav nosi v sebi zametek nasprotja; šele kontrast omo go -či, da lahko ločimo stvari po kvaliteti.

S poznal je, da fizična smrt ne obstaja , da so to samo vrata v novo življenje, v živ -ljenje duha, ki ved no znova spreminja ob li-liko obstoja .

Zanimalo ga je še veliko s tvari, vendar ga je klic pozval k sestopu v zemeljsko telo, ki je v drugem kraju in času ležalo na kavču dnevne sobe v L jubljani.

Zelo nerad je ubogal.

K o se je vračal v telo R oberta R esnika, je zaslišal besede:

Vedno bom s tebo j!

Ko boš vadil taj či, te bom držal za roke.

R azumel je, da gre za prispodobo in da bosta ostala v stiku prek čija , življenjske energije, ki obdaja stvarstvo.

Ko bo prišel tvoj čas, se boš vrnil k M e-ni; tedaj boš videl še m nogo več.

O bljuba ga je pomirila , navdala z rado -stjo .



34.



»D a, doživel si satori!« je vzklikni l Š io-da, potem ko mu je R obert opisal nenavadno izkušnjo.

»Vedel sem, da ga boš dosegel. « S tari mojster ni skrival zadovoljstva. »K o sva se spoznala, mi je bilo jasno , da imaš srce sa -mu raja, razum filozofa in dušo modreca! «

R obert je priznal, da nekate rih pojavov, povezanih z razsvetljenjem , ne razume.

»Zakaj sem se moral tolikokrat spopasti s kačo? In kdo je pravzaprav bila? Ali je to bil Hudič?«

»K o gre z a kolektivno zave st, kača predstavlja animalne stras ti. Pogosto se veže s čutnostjo pa tudi z drugimi nižjimi nag -njenji. K ačo je proj iciral tvoj um, da si se

»N e verjamem v S atana. T o je zgolj na -ziv za nižje strasti, ki nas priklepajo k žival -ski naravi. T ega se je potrebno očistiti. «

Sensei je povedal, da so nekateri sta ro-davni mojstri borilnih veščin s pomočjo sato -rija razvili nadnaravne sposobnosti. S krikom kiai so na primer lahko ubili p tico v letu ali ustavili napad tigra . Brez telesnega do tika so podrli nasprotnika, v roki so zdrobili kamen ali stalili železo.

»Indijci nadfizičnim sposobnostim pra vi-jo sidhi, « je povedal Šioda. »Zadnji veliki mojster, ki je pr ikazal takšne moči , je bil Morihei Uešiba, oče aikida. N a neki demon-straciji se je tako napolnil s kijem , življe-njsko energijo, da ga niti šest odraslih mož ni moglo premak niti ali dvigniti, čeprav je bil majhne rasti in je tedaj že zakoračil v sedemdeseta leta!

O b drugi priložnosti je v reklamne na -mene izvedel boj z dvema judois toma . N a-padla sta ga z leve in desne ter se zagnala vanj. Priče so kasneje poved ale, da se jim je zdelo, kakor da se je drobni starček razbli-trenutka, nato pa stopil na stran in ne priza -deto o pazoval trčenje judoistov. «

R obert je dejal, da ne čuti nobenih nena -vadnih spo sobno sti. Šioda je razložil, da ob-stajajo različne globine razsvetljenja in da vsak satori ne prinese nujno razvoja sidhija.

»N a Japonskem imamo veliko šol zena . Ene učijo pot k trenutnemu razodetju, med-tem ko druge nudijo metodo postopnega raz -svetljenja. Satori se loči po intenzivnosti do -živetega. Bolj ko je posameznik duhovno zrel, več se mu bo razodelo. In vsak nov sa -to ri, ki se naknadno doživi, razkrije globlje razumevanje . «

Sensei se je zamislil, potem pa dejal: »Veš, razvoj sidhija ni cilj satorija. Zgodba Anthonyja de Mella zgo vorno priča o tem.

K ristus in sveti Peter sta igrala golf. Kristus je udaril prvi in odbil žog ico daleč izven steze. Preden je žog ica padla na tla, je iz grma skočil zajec, jo ujel v gobec in z njo stekel po po tki za golf. N adenj se je spustil orel, ga zgrabil s kremplji in odletel nad ze -lenico. Lovec, ki je bil v bliži ni, je ustrelil čudeži. «

R obert se je zasmejal.

»Jogiji v Indiji ne težijo k razvoju sid hi-ja, « je za ključil Šioda. »Menijo, da takšne sposobnosti odvračajo od prave poti. Tisti, ki nehote dosežejo sidhi , se celo vzdržijo od njegove uporabe. «



35.



R obert je N ataši in Samu povedal, da se ne misli več izogibati Lina, Viktorja in kara -teistov iz Sokola.

»O dločil sem se, da bom t ekmoval na državnem prvenstvu in jim dal priložnost, da rešimo spor. «

»Ali je to pametno? « ga je vprašala N a -taša. »Jih ne boš s tem samo še bolj pod -žgal?«

»Vseeno mi je, to se mora končati! Č e mislijo, da sem jim nekaj dolžan, bodo do -bili svojih pet minut . «

»D o prvenstva sta še dva meseca, « je re -kel S amo. »D ovolj, da se pripraviš !«

R obert je začel t renirati kot obseden.

Vsak dan je tekal, dvigoval uteži in uda -specialk.

O b tem je ves čas vadil taj č i, zjutraj in zvečer, ter hodil k Š iodi na meditacijo in po -govor.

V klubu so mu vsi stali ob strani, ga spodbujali. Vedeli so, kako težka preizkuš -nja ga čaka. Zato mu je bil vsa kdo priprav-ljen pomagati in sparirati .

N ajveč časa je prebil z N at ašo in s S a -mom, ki sta ga spremljala tudi na treningih izven kluba, ko so tekali po tivolskem parku ter hodili na fitnes .

»R obert, še nikoli nisem videl nekoga, ki bi tako hitro napre doval kot ti, « je dejal trener Študenta, ko sta pila limonado v tivol-skem baru. »O d zadnjega tekmovanja si na-redil ogromen korak , podeseteril si svoje sposobnosti, prelevil si se v izboljšanega borca , v verzijo 2, 0 . Zdaj bi se l ahko spo pa-del celo s K ostolomcem !«

»Misliš? «

»S eveda!«

»Ampak Viktor ima 5. D AN , jaz pa sem šele pred kratkim položil drugega. « nega iz vajanja tehnike, kar je vrhunec kara -teja . Zato sem prepričan, da bi se lahko ena -kopravno spopadel s K ostolomcem , ki je ver -jetno tudi že nekoliko iz forme. «

R obert je dvomil v Samove besede , čep -rav so se zdele logične , toda cenil je njego vo vzpodbudo in vero vanj.



36.



»Mama, kje je moja žoga? « je vprašal Tadej, Vikorjev sin in nestrpno hodil po hiši.

»F antje me že čakajo, jaz pa je ne naj-dem, « je mali delal silo. »O dkar se je pre dr-la Tomaževa žoga, se lahko ig ramo samo še z mojo. Pa kje je?! «

»Č e je ne najdeš, si odšk rni glavo. Za košarko bo dobra, « ga je zbodel Viktor, ki je v kuhinji bral časopis in pil kavo. »K rasno se bo odbij ala od tal, saj je polna zraka . «

Mama, ki je vedela za vsako stvar v hiši, mu je prinesla žogo.

»O čka se šali, ne oziraj se nanj, « je to -lažila sina. »O n bi bil srečen samo , če bi ti treniral karate. «

»Ampak tam se tepejo !« se je uprl T a -

»Viki, zakaj malega ne pusti š pri miru? « je začela. »Saj hodi šele v peti razred ! Bolj ko boš silil vanj, slabše bo. Na koncu bo še zasovražil ka rate. «

»N ič nimam proti, če mulc igra košarko. Saj veš, da sem tudi jaz imel rad vse š porte, nogome t, košarko, od bojko , atletiko. R avno to mi je dalo osnovo za karate. «

Viktor je nared il požirek kave in nada -ljeval. »N očem, d a T adeja vzgajama kot T anjo. «

Mislil je njuno starejšo hčer.

»F ant ne more odraščati kot rožica! N a koncu bo postal bal etnik ali toplovodar . «

H otela je ugovarjati, ko je pozvonilo.

»O , L ino, kar naprej!« ga je povabil Viktor. »K aj bo do brega ?!«

O dšla sta v dnevno sobo.

K o sta sedla, je temnopolti karateist de-jal: »Robert se pripravlja na državno prven-stvo. N astopil bo v poltežki in absolutni ka -tegoriji. «

»O dlično!« je posk očil K ostolomec. »K a-ko si izvedel ?«

O b ideji, ki ga je preši nila, je občutil neznansko zado voljstvo.

»T udi jaz bom tekmoval! «

L ino ni vedel, kaj naj reče.

»Š e vedno sem v formi, mar ne? « je K o - stolomec razpredal misel. »V klu bu delam sparinge, proste borbe in nihče mi ni kos, vi pa ste najboljši tekmovalci v Slovenij i! To-rej, zaka j ne bi nastopil? «

L ino je moral priznati, da so njegovi argu menti utemeljeni.

»T ako bomo im eli več možnosti, da ga nalomimo . T i se boš z njim sreč al prvi, v poltežki kategoriji, « je rekel Viktor.

»P a tudi Božo in Vili sta v igri, « je pri-pomnil temnopolti karateist . »Vsi trije smo poltežkaši. «

»D rži, « se je strinjal K ostolomec , »am-pak nočem, da fakina preveč zdelate. Potem ne bo hotel nastopiti v absolutni kategoriji, kjer ga lahko dobiva tudi midva z Mirčem, ki bova predtem tekmovala v težki kate go riji. «

»T orej, bodo res težnostne kategorije plus abso lutna?! K o sem prvič slišal z a to,

»T o bo divji maraton, trajal bo od jutra do večera!«

Viktor je prikim al in dejal, da bodo sod -niki zaradi dolžine tekme dopuščali moč nej-še kontakte, ker bodo menili, da so posledica padca koncentracije.

»K ar bomo mi s pridom izkoristiti! « je zaključil trener Sokola .

L ino je pri kimal.

»N ekam tih si danes, « je rekel K osto lo-mec. »Ali se ne veseliš maščevanja? !«

T ekmopolti karateist se je nekoliko obo -tavljal, po tem pa pritrdil. T renerju ni mogel razkriti dvomov, ki so ga zadnje čase vedno bolj obhajali v zvezi z R obertom. Ali je bil on res odgovoren za napad na N ino? T ega zatrdno ni vedel. In če je bil kriv, ali bi se tako čudil na pokalu Ljubljane? Robert ni bil igralec, da bi se znal pretvarjati. N jegov na -čin je bil zmeraj odkrit nastop in soočenje s težavami. Tudi njegova namera, da nastopi na državnem prvenstvu, je to potrjevala. Li -no se je spraševal, če se ni so morda prenag-lili z obtožbami za napad na Nino. Kakorkoli

37.



Jova je predramilo razbijanje po vratih.

Zakaj, za vraga, ne uporabijo zvonca?! se je jezil.

N ato se je spomnil, da ga je včeraj iz -klo pil, ker ni želel, da bi ga kdo motil.

V postelji je ob njem ležala mlada črn o-laska in brezskrbno spala.

Počasi se mu je vračal spomin na pre tek -lo noč.

Pojavila se je pred vrati in ga prosila, če se ji podpi še na zadnji album.

Z veseljem ji je ustregel.

Brhka mladenka mu je bila všeč, čeprav se trenutno ni mogel spomniti njenega imena, Vanja, Janja ali nekaj po dobnega, je rekla. Bila je visoka in suha kot presta, imela je od navdušenja.

Godrnjaje jih je spustil noter.

»Jovo, tvoj ge nialni načrt je uspel !« se je veselil Gene.

Vodja skupine Petek 13 . ga je vprašujo -če pogledal.

»S aj veš, tisto z R obertom. «

Jovo je dal prst pred usta.

»N isem sam, « je rekel.

Prijatelje je peljal skozi spalnico v dnevno sobo. R oc ker je zazidal vsa vrata, ki so se mu zdela odveč. O biskovalci so mu očitali, da je zaporedje njegovih vrat čudno, tod a njemu je bilo všeč in se s tem ni obre -menjeval.

»Janja, ti kar 'pančkaj ', « je rekel črno -laski, ki jih je debelo pogledala , ko so šli sko zi spalnico . »S prijatelji bom malo pokle -petal. «

H otela mu je povedati, da ji je ime S on -ja, vendar s i je premislila ter se užaljeno ob-rnila na drugo stran.

»N o, zakaj ste me morali v nedeljo z jut-raj vreči iz tople postelje? « je bil nejevoljen, bo rinil va nje, bolj jih bo dobil po grbi! «

»In še nekaj je kul, « je rekel Gavran. »Tekmoval bo tudi Viktor , Roberta želi osebno povoziti!«

»Vau, to je novica! « se je razveselil Jo -vo. »K o sto lomec mu ne bo prizanašal. Č e se mu bo utrgalo, ga ne bodo ustavili niti sod -niki. «

»Brez skrbi, « je rekel Gavran. »Viktor bo šel do konca! Roberta bo zmlel v kašo. Skrajni čas je že, da ta zmene plača svoj dolg!«

Jovo je udaril po mizi, da so se pre vrgli kozarci. Končno bo Štajerca doletela zaslu-žena kazen za po nižanje, ki jim ga je priredil na Aškerčevi. Najbolj pa ga je grela misel, da je finalni obračun med Robertom in S o kolaši posledica njegovega genialnega uma.

38.



D ržavno prvenstvo za člane in članice je bilo v nedeljo v športni dvorani Kodeljevo v Ljubljani. Tekmovalci so se začeli zbirati že ob osmih zjutraj, čeprav je bilo tehtanje predvideno šele za deveto uro.

O b pol devetih je prišel hišnik in od -klenil dvorano. Izvajalec tekme, ki jo je or -ganizirala K arate zveza Slovenije, je bil ka -rate klub Olimpija. Njihovi čla ni so v naglici pričeli označevati borišča, nositi stole za sodnike in urejati osrednjo mizo, s katere se bo vodila tekma.

V sobi za tehtanje je delegat zveze za čel z delom. S k rbno je pregledal dokumentacijo, tekmovalne izkaznice, potrdila o zdravniš -kem pregledu in zavarovalne police. N ato so co, kravato in sive hlače.

N a tekmi spet ni bilo D anila Primožiča, predsednika sodniške komisije. Njegov na-mestnik K ramberger je bil na trnih. Bal se je morebitnih zapletov v zvezi s sojen jem, pred vsem pa ga je bilo groza enega človeka – Viktorja Kostolomca, ki bo po petnajs tih letih znova stopi l na tatami! K ramberger s e ga je še živo spominjal kot tekmovalca, saj sta pripadala isti generaciji . N iti sanjalo se mu ni, kaj želi trener Sokola doseči z nasto-pom na prvenstvu . E dino, v kar je bil prepri -čan, je bilo, da bodo z njim težave. In to ga je spravljajo v obup.

T ekmovalci so drug za dr ugim stopali v dvorano in se za čeli segrevati s tekom, pos -kok i, tehnikami karateja . Večina je nosila klubske trenirke o blečene čez zgornji del ki -mona . Zunaj je bilo decembrskih petnajst sto pinj pod ničlo, dvorana pa še ni bila do -volj ogreta.

»K je je ta rit? !«

Viktor se je nestrpno oziral okrog sebe in oprezoval za R obertom. S Sokolaši je bil na, vredna spošto vanja.

»P et minut je že do desetih. K je hodi? !« se je penil K ostolomec . »Zamudil bo tehta-nje, potem pa ne bo smel tekmovati. «

»Mogoče je ravno to njegov nač rt, « se je oglasil Vili. »K aj pa , če nas samo draži in sploh ne namerava nastopiti ?!«

Vsi so se spogledali.

Viktor je gla sno zaklel.

T a misel mu ni bila niti malo všeč.

»Vili, pojdi v sobo za teh tanje in pre -veri, če je že tam!« je velel trener.

O brnil se je k Mirču in L inu.

»Bolje zanj, da se prikaže! Č e ne, ga bom poiskal na domu. «

Med gledalci na tribuni je bil še nekdo, ki je nestrpno čakal na Roberta – Jovo in njegova klapa!

»Š efe, boš videl, da ti bo karate v šeč, « je dejal Gene.

»F učka se meni za karate! N a lastne oči hočem videti, kako bo tisti pes dobil batine.«

»Ali ne bi moral že priti? « je vprašal D oc.

na živce. »Pojdi!«

Pri vhodu v dvorano je stal trener Štu -denta . N jegovi tek movalci so se pripravljali pod Karčevim vodstvom. Samo je bil preveč vzemirjen, da bi jih segreval z vajami. R o -berta še ni bilo na spregled, tehtanje pa se je zaključevalo. Še tri minute, potem bo pre po -zno!

'L e kje hodi? !' se je spraševal. 'Menda se ni prem islil? ' Ali pa se mu je kaj zgo -dilo?! O bhajalo ga je na tisoče črnih misli, preživljal je svoje najdaljše trenutke v živ -ljenju.

R obe rt in N ataša sta se peljala s taksi -jem. Zara di gostega prometa se je vožnja zavlekla. T oda R obert si ni delal skrbi. T ega dne je vs tal že ob sedmih, naredil taj či, ne -kaj tehnik karateja in pol ure sede meditiral. Bil je povsem mire n.

Spomnil se je sensejevih besed:

'Tisti, ki ne hiti, je zmeraj pravočasen!'

Mojster Šioda mu je povedal, da je Mi -jamoto Mu saši, največji mečevalec, pogosto zamujal na dvoboje . S tem je jezil nasprot -

Z N atašo vso pot molčala.

Č util je njeno nervozo, zato jo je prijel za roko .

»K ončno! « je vzklik nil S amo, ko ju je zagled al. »Brž! Samo še eno minuto ima mo za prijavo! «

R obert se je stehtal in potrdil prijavo, ki so jo klubi dostavil i na sedež zveze ted en dni pred prvenstvom. N ato se je odšel preo b-leč v kimono.

»K je sta se tako dolgo m udila?!« je tre -ner Študenta vprašal Natašo. »Skoraj sem doživel živčni zlom. «

R javolasa lepotica je skomignila z rame -ni.

O bžalovala je, da sta spl oh prišla, bala se je za Roberta. Čeprav je vedela, da je v življenjski formi, je v tem odločilnem tre -nutku izgubila pogum.

K o se je Ptujčan pojavil v dvorani, so si mnogi od dahnili; tekmovalci iz Študenta so ga veselo pozdravili, Viktor in njegovi pa so ga strupeno gled ali. Jovo si je zadovoljno mel ro ke, show se je lahko začel! tva pa je razložil gospod Gomilšek .

N ajprej je bilo tekmovanje v katah posa -mezno in ekipno. K ljub temu , da je kata team štel samo tri člane, je vsako leto na sto -pilo majhno število ekip. Med člani je že tretje leto zapored zmagal Marjan O rešek iz C elja, z neponovljivo izvedbo kate unsu . Med ženskami pa je presenetila mlada Mili ca Vladek iz T rbovelj, ki je nav dušila s kato godžušiho dai .

K ate so se vlekle do dvanajstih, nakar so prišle na vrsto borbe. Na vsakem od petih borišč je štartala ena težnostna kate gorija. Ker so v borbah tekmovale tudi čla nice, sta tatamija A in B pripad la njim, na boriščih C , D in F pa sta stekli superlahka in lahka ka -tegorija za člane. Ob dveh popoldan sta ju zamenjali polsrednja in srednja, ki sta skupaj s poltežko sloveli po najbolj kvalitetnem ka -rateju.

R obert je pr vič stopil na tatami ob šti -rih.

Z visokimi rezultati je dobil tr i borbe in se uvrstil v finale.

klubskih tovarišev.

P ri temnopoltem karateistu so se porodili stari dvo mi. K aj če je Ptujčan nedolžen? N i -na ni bila prepričana, ali je bil zamaskirani napadalec res R obert. Jezil se je nase, ker se je pustil prepričati Viktorju in ostalim. Po drugi strani se je spraševal, kdo bi se tako trudil izpostavljati za Ptujčana, če tega ne bi storil po njegovem naročilu?

L ino je ob sodniški komandi : »Šobu san - bon had žim e!« pregnal vse pomisleke, saj se je moral osredotočiti na borbo. Odločil se je, da Roberta ne bo namerno poško doval, pač pa ga bo deklasiral z rezultatom . T o mu bo v dovolj veli ko zadoščenje.

T ekmopolti bojevnik je napadel z eksp -lozivno serijo ročnih udarcev, ki so bili us -merjeni v različne d ele telesa in glavo , zato jih je bilo še posebej težko blokirati.

T oda naenkrat se je pred njegovim no -som pojavila R obe rtova pest, ki se je za bli-skala kot st rela z jasnega.

Sodnik je Ptujčanu dosodil dve točki za prestrezanje.

T okrat je R obert dobil vazari za džako zuki čudan v nasprotniko va prsa.

Sprem eniti m oram taktiko! je sklenil temnopolti karateist in skušal Ptujčana pre -sene titi z brcam i v glavo.

N i šlo.

Poskusil ga je zrušiti.

Spet nič .

R obert se mu je zmeraj uspešno izmak -nil.

L ino se je čudil, kako je to mogoče?! Ptujčan še nikoli ni pokazal tako dovršenega karateja.

T edaj pa je napadel nasprotnik.

Izvedel je krožno brco mavaši geri v rebra.

L ino je spustil gard za nizki blok gedan barai , R obert pa je z isto nogo nadal jeval gib in ga brcnil v glavo.

T ehnika je bil a tak o nepričakovana, da je temnopol ti karateist kar otrpnil.

Gledalci so se dvignili s se dežev in vzkli-klikali P tujča nu, ki je z novim iponom pove-del s 5 : 0 . Zdelo se mu je , kakor da ima pred seboj povsem dru gega borca .

Bilo je samo še vprašanje časa, kdaj bo Ptujčan zaključil meč v svojo korist.

In ga je res!

Z elegantnim ročnim direktom džako z u-kijem , ki ga je poslal kot ekspresni vlak sko -zi L inov gard, je znova dvignil na noge mno -žico na tribuni.

Viktor in karateisti iz Sokola so neje ver- no zmajali z glavo.

K o se je temnopolti borec vrnil mednje, ga je Kostolomec vprašal, ali se je zanalašč pustil premagati in ali sta z R obertom v taj-nem dogovoru.

»Boš že videl, ko boš z njim na tatami -ju!« mu je zabrusil L ino.

»K aj to pomeni? !«

Viktor ga je prijel za roko.

»R obert je na borišču drug človek. N e vem, kako je to možno, ampak res je! «

»F igo! Samo izgovor iščeš za poraz! Jaz pa sem mislil, da želiš obračunati z njim! K aj je narobe s ta bo?!«

»N ič zato, « je sklenil Viktor. »Ga bo m že sam zmlel v sončni prah!«



39.



Začelo se je tekmovanje v absolutni ka -tegoriji.

Že v prvem krogu sta se srečala R obert in Mirč.

Prede n sta stopila na tatami, je S okolaš uperil kazalec proti P tujčanu in stisnil pest .

R obert je razumel sporočilo.

Vedel je, da ga bo Mirč skušal poško do -vati.

S odnik je oznanil začetek borbe.

Sokolaš je planil kot divja zver, ki bo v hipu raztrgala svoj plen. Vendar je bil to ra -čun brez krčmarja.

R obert mu je zadal silovit i džako zuki v trebuh.

Mirč se je sesedel in lovil sapo.

ip onom.

»P očasi!« je zaklic al Viktor svojemu bo -rcu . »Bodi previden, saj je tvoj, imaš ga! «

Mirč je prikimal, boj se je nadaljeval.

T okrat je čakal na R obertovo potezo. Tolažil se je z mislijo, da ga bo že dobil na finto, ponižanje mu bo stoterokrat povrnil s kontaktom.

Sokolaš je prevideval , da bosta neka j časa taktizirala, krožila drug okrog drugega. Toda Robert ga je neprič akovano napadel s kombinacijo udarcev.

Mirč je prepozno reagiral, v hipu se je znašel na tleh.

Ptujčan ga je počistil z nožno tehniko dea ši barai , zatem pa izvedel še tehniko za -ključnega udarca.

K aj takega!

Sokolaš ev obraz je postal rdeč kot ku -han rak, ko je so dnik pokazal nov ipon za R o berta.

»Umiri se! « ga je poskušal voditi Vik -tor. »D ovolj je še časa, ne pusti se spro voci-rati. «

točo udarcev.

K o je Sokolaš blokiral vse tehnike in se nagnil naprej za napad, je na ob razu začutil R obertovo stopalo.

Prejel je ura m avaši geri, zelo zahteven, vendar atraktiven notranji polkrožni udarec z nogo.

Z rezultatom 6 : 0 je Mirč izgubil zoper Ptujčana in niti enkrat mu ni uspelo, da bi se ga sploh dotaknil!

T ako se je z njim poigraval samo Vik -tor, ki je predtem svoje ga tekmovalca prema -gal v final ih težke kategorije.

Mirč se še nikoli v življenju ni počutil tako nebo gljenega kot tega dne .

»K aj je bilo to? !« ga je nahruli l K osto -lo mec.

»N imam pojma, « je iskreno odgovoril S o kolaš, ni se želel pogovarjati o borbi.

T ekmovanje v absolutni kategoriji se je nadaljevalo.

V drugem kolu je R obert osmešil še Vi -lija, v tretjem pa je deklasir al tekmovalca iz Celja. Četrto kolo je bilo vstop v finale; to tor K osto lomec, E l G ladiator , in R obert R esnik , B eli galeb .

Trener Sokola se je izvrstno počutil.

O d stare tekmovalne forme ni ni česar iz -gubil. N asprotno, na timingu je celo prido -bil!

Po lestvici se je do finala vzpenjal zane -sljivo, brez presenečenj. Res pa je, da njego-vi rezultati niso bili tako visoki kot P tujča-novi. Vzrok je tičal v kontaktih, za katere je dobil kazensk e točke. Privoščil pa si jih je zato, ker je enostavno užival v njih.

R obert si niti v sanjah ni mogel zamis li-ti, da se bo nekega dne spopadel z živo le -gendo slovenskega karateja. Viktor se mu je zdel kot staro davno božanstvo vojne in un i-čenja. Ali je možno takšen človeški vi har us-taviti? ! In ali bo ob izteku borbe še na no -gah ali ga bodo odnesli ?!

K o je šel na borišče , mu je trener Š tu -denta rekel, da bo K ostolomec nepreviden, ker verjame, da je nepremag ljiv.

»Izkoristi to! « je svetoval Samo. »T akoj na začetku si zagotovi razliko v t očkah, po-kovanju , gledalci, sod niki, trenerji, tekmo -valci. N a tribuni je zagledal N atašo, ki je dr -žala pesti zanj. Videl je Sama, ki se je te ga dne odpovedal nastopu na borišču, da bi mu lažje pomagal in bil v oporo. K olegi iz Štu -denta so ga bodrili, k arateisti iz S okola so navijali za Viktorja. N e, si je rekel, ne bo bežal ali čakal na milostni konec bor be; č e ga Viktor želi premlatiti, se bo moral po šte-no potruditi.

Začetek boja !

K ostolomec se ni takoj zagnal v R ob er-ta, kot je le -ta priča koval.

Postopno je osvajal prostor, ga potiskal na rob tatamija. K o ga je imel na črti, je na -padel kot medved, močno, neomajno, s po ve-zavo brce m ae geri in dvema ročnima udar -cema.

Ptujčan se je bliskovito umakni l na stran, izvedel gibanje tai sabaki , ter ga prestrege l s kizam i z ukijem v glavo.

Č eprav je bila tehnika čista kot solza, pa K ramberger, ki je sodil finalni meč, ni upal R obertu dodeliti ipona.

Ptujčana je pričel neusmiljeno napadati.

T oda njegov nasprotnik se je tako hitro gibal po borišču, da ga je komaj dohajal. Ko pa je prišel do njega, je bil a tu že Roberto va protitehnika.

In P tujčan je prvič povedel.

Ista stvar dr ugič, protiudarec, in vodstvo karateista iz Študenta z 2 : 0.

Viktorju je nemoč načenjala živce.

N ajprej je hotel malega prebutati, mu dati lekcijo iz karateja, z daj pa je prvič po -mislil, da lahko še izgubi. Ne, si je rekel, svojih učencev ne sme razočarati! Narediti bo moral nekaj drastičnega. Pognal se bo vanj, ga zgrabil in enostavno vrgel po tleh.

T oda sredi skoka ga je prepolovila bole -čina v trebuhu, ki mu je izbila ves zrak iz te -lesa.

R obert ga je prestregel z uširo gerijem , brco iz obrata. N jegova peta se je globoko zarila v Viktorjev pleksus; zdelo se mu je, kakor da je udaril v vrečo, polno kamenja.

Sodnik je hotel priskočiti h K ostolomcu in preveriti, kako se počuti.

Bil je neverjetno močan!

K rambergerju ni preostalo nič drugega, kot da vzklikne : »Aka ippon!« ter pokaže na Ptujčana, ki si je s tem pridobil prednost 4. točk.

K ostolomcu je postalo jas no, da te borbe ne bo dobil . Zato se je odločil za edino stvar, ki mu je še preostala, da reši sv ojo čast - Roberta mora nokautirati!

Po sodniš ki komandi za nadaljevanje bo -ja Viktor ni več zavzel tekmovalnega po lo-žaja. S spuščenimi rokami se je, z jasno na -mero, napotil proti karateistu iz Študenta.

K ramberger je bil tako presenečen, da ni utegnil re agirati.

Z razdalje enega metra je trener S okola planil proti Ptujčanu. Le-ta se mu je zapletel med noge in ga podrl na tla.

N ato se je R obert rešil iz klobčiča ter zavzel gard.

Sodnik se je posta vil pred K ostolomca.

» Jam e!« se je zadrl K ramberger.

T oda Viktor se ni ustavil.

Sodnika je položil z uppercutom , bok -

nije.

Ampak Viktorju ni bilo mar za pos ledi-ce.

Žele l je samo eno – R obertovo kri!

P ri tem se mu nihče več ni upal postaviti po robu.

In še njegovi karateisti bi ga verjetno branili. N e, to je bil prevelik zalogaj za vsa -kega mirotvorca.

R obert je mrzl ično razmišljal, kaj naj stori?

N i hotel uporabiti smrtonosnih udarcev, druge rešitve pa ni videl. Ko ga bo Kosto lo-mec enkrat zgrabil, bo po njem!

K ako naj torej ustavi teh sto dvajset kilo -gramov kosti in mišic? !

T edaj se mu je posvetilo!

V kotičku zavesti se mu je zazdelo, da je rešitev nosil v sebi od prvega trenutka, ko je videl Viktorja nastopati.

Brca v koleno!

T o je bil edini odgovor.

S pomnil se je filma Hiša ob cesti , v ka -terem je Patrick Sw ayze kot redar D alton leno mesto. Pri tem je pazil, da ga ni direk -tno zadel v koleno, saj bi mu ga zlomil. T re -nerja Sokola ni želel pohabiti.

Zato ga je spodnesel s strani.

K ostolomec je izgubil ravnotežje in pa -del na kol ena.

Ptujčan mu je nato poslal serijo ročnih direktov v obraz.

K o je hotel Viktor vstati, mu je zadal še em pi uči , udarec s komolcem v sence.

T rener Sokola je padel kot pokošen .

Legenda je padla!

Viktor je negibno obležal.

V dvorani je sledi l takšen metež, da ga je nemogoče opisati.

Gledalci so vzklikali R obertovo ime, množica okrog tatamija pa se je vsula nanj.

D vignili so g a na roke in nosili naokrog .

N ova legenda je bila rojena!

N jego vo zmagoslavje je bilo popolno.

Pokati so začele petarde in bilo je kot na najbolj nori novoletni zabavi .

K o so ga čez deset minut končno spusti-li na tla, mu je pristopil L ino. »Nina je malo prej na tribuni zagledala pra -vega storilca. Se spomniš rockerjev z Ašker -čeve, ko sva se spoznala? Bil je Jovo, njihov vodja. «

»In kje so zdaj? «

L ino je pokazal na množico gledalcev.

»K aj pa potem še čakava?! « je vprašal R obert.

T emnopolti karateist se je nas mehnil.

N azaj je dobil prijatelja, za katerega je mislil, da ga je za vedno izgubil.

Skupaj sta stekla proti izhodu.





DODATEK


Nekateri pojmi



Karate – japonska borilna veščina, ki temelji na udarcih z rokami in brcah. Izraz karate pomeni »prazna roka« , z dopolnitvijo termi -na karate -do pa »pot prazne roke « . Veščina izvira iz kitajskega samostana Ša olin. N a oto ku O kinava se je oblikovala v tote ali »ki-tajska roka « , na Japonskem pa se je razvila v moderni karate ter se razširila po svetu in postala olimpijski šport.

T radicionalni karate IT KF – tradicionalni pristop doje ma karate kot borilno veščino, ki potencira sam urajski oziroma bojevniški duh. Zaradi primesi zen budizm a je duhovno naravnan in teži k transcendenci zavesti. Med narodno zvezo tradicionalnega kar ateja Športni karate WUKO/WKF – športni pristop pojmuje karate kot borilni šport, ki je us mer-jen v doseganje tekmovalnih rezultatov. Pri vadbi športnega karateja je pri sotna tudi vzgojna komp onenta, ki karateiste vodi k po -zitivni samopodobi in družbeni odgovor nosti. WUK O je bila ustanovljena l eta 1970 v T o -kiju. Prvi pred sednik je bil R joiči Sasa kava, generalni sekretar pa Jacques D elocourt. Zveza se je leta 1993 preimenovala v WK F in je članica MOK (Mednarodnega olimpij -skega komiteja) .

T ekm ovanja – v karateju se odvijajo v dveh disciplinah, v katah ali tehniki in kum iteju , borbah. Prvo uradno tekmo vanje v karateju se je od vilo leta 1957 na Japonskem. O rga ni-ziral ga je Masatoši N akajama in zveza JK A. V katah in borbah je zmagal H irokazu K ana -zava. Pr vo svetovno prvenstvo je bilo leta 1970 v T okiju in O saki v organizaciji zveze WUK O . P rvo tekmovanje v olimpijskem ka -rateju p a je bilo leta 2021 v T okiu. joče. V kati so udarci, bloki in borbeni po lo-žaji povezani na predpisan način in po vnap -rej določenem vrstnem redu. Kate se učijo zato, ker razvijajo telesne avtomatizme do te mere, da gibi postanejo pogojno -refle ksni. Večina kat je nastala na podlagi opazovanja živalskih gibov.

Kum ite – izraz za praktično uporabo tehnik napada in obrambe. Označuje m etodo vadbe borbenih elementov, od vezanih, dogovo rje-nih oblik sparinga , do polpro ste in proste borbe. K treningu kumiteja je treba pristopi ti siste matično, postopno. V nasprotnem prime -ru ka rateist ni ustrezno pripravljen za borbo in tekmovanja, kar se pokaže tako pri rezul -tatih kot pri poškodbah.

Sensei – v karateju učitelj borilne veščine. Gre tudi za častni naziv, ki se uporablja v ja -ponščini, korejščini, vietnamščini in kitajšči-ni, ter pomeni »osebo, rojeno pred drugo osebo«. V karateju je sensei meidžin ali moj-ster, pa tudi šihan ali glavni inštruktor. Ja -Stopnje – v karateju se delijo v dve skupini, v šolske nazive KJU in mojstrske stopnje DAN. Šolski nazivi obsegajo barvne pasove (beli, rumeni, oranžni, ze leni, modri, rjavi pas) in stopnje od 10. do 1. K JU -ja. Mojstr-ski nazivi predpisujejo črni pas in se rangi ra-jo od 1. do 10. D AN -a.

R ei – ritualni pozdrav s priklonom. Beseda rei po meni »izraz hvaležnosti«. Je del ja pon-ske kulture ter pomeni izkazovanje spo štova -nja. Mojstri pravi jo: »Bo rilne veščine se za č-nejo in končajo s spoštovanjem, za to se na začetku in koncu vadbe priklonimo. « P o na -vadi se v karateju ob priklonu izgovori tu di »Oss!« ali »Hus!«.

Dodžo – prostor, dvorana za vadbo ka rate ja. O premljena je v značilnem vz hodnjaškem slo gu, pogosto s sli ko senseja dotične šole karateja. D odžo ni samo telo vadnica za tre -ning borilne veščine, ampak predvsem pros -tor za poglobljeno učenje in duhovno r ast. Glavni dodžo posamezne zveze ali šole se credo ali vodilo za vadbo. Po navadi visijo v kaligrafijski obliki na vhodu v dodžo. Vča -sih jih recitirajo na koncu treninga.

R ju – beseda, ki označuje šolo japonskih bo -rilnih veščin. Izraz pomeni slog, obliko, sis -tem, način. Vsaka šola ima svoj pred pisani učni načrt, stopnje in sistem licenciranja. Šo-le se povezujejo na lokalni, nacionalni in med narodni ravni v zveze. N ekaj šol kara te-ja: šotokan, vado -ryu, godžu-ryu, šito-ryu, ueči-ryu, nanbudo idr. Šole se delijo na tra -dicionalne ali korju (tudi budžicu ali bugei ) in moderne ali budo .

Uči deši – pomeni učenca, študenta, ki tre ni-ra pod vod stvom senseja. D obesedni prevod je »notranji učenec«. V tradicionalnem smi -slu se nanaša na resnega, predane ga učenca bo rilnih veščin, ki živi v dodžotu ali pri uči -telju.

Kim ono – tradicionalna bela uniforma za va -dbo in tekmovanja v karateju. Znana je tudi spretnost in osvojeno stopnjo.

B ojevnik Luči ali hikari no senši – je častni naziv v borilnih veščinah, ki se pojavlja pred vsem v modernej ših šolah buda , čepra v je koncept boja med silami L uči in teme star kot samo človeštvo.

Bojevniško ime ali bugo – izvira iz tradicio -nalnih korju šol. Poznajo ga različne bojev-niške tradicije, od Indi jancev in Vikingov do partizanov druge svetovne vojne.





Karate




T rije elementi karate ja



1. K ihon - tehnike karateja , ki ob-

segajo borbene polo žaje,

udarce z roko in brce

2. K ata - tehnike karateja s pred -

pisanimi gibi po vnaprej

določenem vzorcu

3. K umite - oblika nadzorovane,

polproste in proste borbe

v karateju



K ihon

1. Dači - borbeni položaj

Zenkucu dači - sprednji položaj Kokocu dači - zadnji položaj Kiba dači - jahalni položaj

Fudo dači - položaj drevesnih

pariranja

Gedan barai - nizki blok

Age uke - visoki blok

Ude uke - notranji srednji

blok

S oto uke - zunanji srednji blok

Džudži uke - križni blok

K akivake uke - dvojni blok 3. Zuki - sunek s pestjo

Čoku zuki - direktni sunek

naprej

O i zuki - su nek naprej z

izkora kom iste noge

D žako zuki - sunek naprej z

izkora kom nasprotne

noge

K izami zuki - sunek z vodilno

roko

Ura zuki - sunek od spodaj

navzgor

4. Uči - udarec z roko

Šuto uči - udarec z robom

dlani

Enpi uči - udarec s komolcem Mavaši geri - krožna brca

Uširo geri - brca nazaj

Ura mavaši geri - brca kljuke T obi geri - brca v skoku

N avedene so samo osnovne tehnike karateja.



K ata

H ejan »Mirna pot«

T eki »Železni konj«

Bassai dai/ šo »Napasti trdnjavo «

K anku dai/ šo »Pogled v nebo« E npi »Let lastovke«

Džion »Tempeljski zvok«

Sočin »Ohraniti mir«

Gankaku »Žerjav na steni«

Džite »Deset rok«

Nidžušiho »24 korakov«

H angecu »Kata polmeseca«

Džin »Ljubezen in senca «

Činte »Neverjetne roke«





K umite


1. K ihon kumite • dogovorjeni osnovni

sparing

Gohon kumite - sparing na pet

korakov

S anbon kumite - sparing na tri

korake

K ihon ipon kumite - sparing na en

korak, tudi z umikom

na stran

K iso kumite - praktični prikaz

tehnik iz kat

2. Džiju ipon kumite • polprosti boj S en no sen - napad

Go no sen - protinapad

T ai no sen - prestrezanje

3. Džiju kumite • prosti boj Šobu ipon - prosti boj v

tradicional nem

karateju

Šobu sanbon - prosti boj v

športnem karateju

Šobu ITK - prosti boj v

Z godba je plod



avtorjeve im aginacije,

kakršnakoli podobnost

z resničnimi osebami

je zgolj naključna.



Avtorjeva opomba





KAZALO




1. del

DEŽ ……….……………………………….... 5



2. del

S N E G ………………. . . . …. …… …… . ……. . 81



3. del

L E D ………. ……………… . . ……. . . .…. … 1 51



4. del

VE T E R ………………… . . … ……. . . .…. … 189



D odatek ……………… . . . . . . ………. . . …… 242

Knjižna zbirka

JUNAKI PRIHAJAJO



1. knjiga: K arat e bojevnik : Beli galeb 2. knjiga: Gladiatorji na preizkušnji 3. knjiga : R oža in meč

4. knjiga: R oman o borilnih veščinah :

Junaki prihajajo

Zbirka knjig sodi v zvrst rom anov o bo -rilnih veščinah in žanr športnega romana .

Vsaka knjiga je za okrožena zgodba z la -stnimi juna ki, zato jih je možno bra ti po po -ljubnem vrstnem redu.

R omani imajo na koncu knjige dodatke s pojasnili pojmov, tehnikami bor ilnih veščin in športov ter preglednice.

V četrti knjigi, ki je strokovna monogra -fija, je predstavljena literarna zvrst romana o borilnih veščinah.

K njige so namenjene skupini bralcev, ki

Borilne veščine v romanih



Štev. N aslov romana Borilna veščina

1. K arate boj evnik: • karate

Beli galeb

2. Gladiatorji na • kikboks

Preizkušnji • tajski boks

3. Roža in meč • športno

sabljanje

• renesančno

mečevanje

4. R oman o borilnih • vse borilne

veščinah: veščine

Junaki prihajajo





Silvester Vogrinec


K AR AT E BO JE VN IK :

BE L I GAL E B



Izdala:

ABV © 2024



L ektoriral a:

Darinka Rojko Pičerko



N aslovnica :

R obert Vogrinec



T isk:

StudioD esign d. o. o. , Maribor