1082 Ljubezenske pesmi Peter Kolšek NAUSIKAA Gola kot on je obstala pred njim na obrežju, IN ODISEJ ki se edini v junaštvu je skušal z lepoto bogov. Vzravnano je čakala, ko se je bližal, od blodenj in dolgih pogledov sanjav. Vsenaokrog je ležalo perilo, še mokro, kakor zapustil ga je beg zlatolasih devic. Bilo je belo kot oblaki in kamni, ki so razgreti čutili drhtenje stopal. Čeprav ji je Atena podrla šibka kolena, se je nenadoma usločila v strahu, ki ga ni slutil, da bi morju in nebu nastavila prsi, lične in bakrene kot plen. Ko je pristopil, v možatost vkovan, se je obrnila tišje od rib. Gledal je vrat in ramena, podobne stoječemu odmevu so jih bičale zlate vrvi. Njena omama ga je oplazila kot kratek počitek ali oddaljeno hrzanje konj in njegova jeklena moč jo je vzvalovila, kakor plima rahlo privzdigne prod ob večeru. In brez besed sta krenila, minljiva kot delo, ki ga nejevoljno odložijo previdne roke boginj. GOMILA Slopila sva na jaso. Zvrnjena proti jutru je na travniku počivala luna. V najinih bokih je ponehaval nemir, le noge so segale v sanje razdraženih rož. Tedaj se je z nasprotnega brega spustila vzravnana, bosa postava mladeniča. Za njim je žarela tanka, srebrna sled. Čutila sva njegov ledeni dih, ko je prihajal, in še preden sva si spustila vročične roke, se je njegov jasni obraz sklonil k potoku, ki se je napel do izvira. Sledila sva si počasi, iz roda v rod, temno sklonjena vase. Gomila je bila še topla kot srce iti dehteča po tesnih strasteh. Pot si nadaljevala sama. Spuščala si se med znamenji in zvezdami, še vedno zaupljiva in polna ljubezni, ki je vate namakala svoje nemirne, vegaste peruti, brez konca. 1083 Ljubezenske pesmi ČUTNOST V senci cvetočih deklet prebivajo dnevi, poležavajo in se igrajo z nami kot nimfe. Le včasih se dvignejo in stopijo v sonce, tedaj tiho zabrnijo opasane utvare in strune, popoldan se obrne v zidanih srcih in poljubi premaknejo veter. Kako visoko je čutiti krilo in vroča ramena, morske tokove, ki pomlajeni oblivajo pesek, kjer gnezdijo prsi! Opolnoči pa se zgane list v stari, potemneli knjigi ali devica na freski, ko poči samota v njeni okrogli, vedno žlahtnejši glavi. Šele proti jutru, ko se objemi krasijo kakor novi zvoniki v predmestjih, ko zaman segamo v topla ležišča besed, ko v krvi usiha zobata rada, se kalni vračamo na jase, ob reke, kot slepci ganljivi in blagi, a znova ponižni in znova brezbožni. Kako ranljiva je najina ljubezen! Utrujena sediš sredi tlečih rož, ko se izza mračnih, poševnih hiš dvigajo pretesna telesa menihov. Še dolgo se zapletajo med zvonike in klice, ti pa se venčaš z bolečino in cvetiš kakor mak v bezanje ur. Pa je toliko ljubezni nad nami; v vdanih in razkropljenih dušah prebiva, prosojnih in žalostnih, brez teže kot bog. Zato v najinih čelih poganjajo misli. Ljubezen ni, kakor so roke v naročju ali roke, ki naklepajo dvignjeni greh. Tiha postaja in bela, kot ovce je povita s tančico duha, toliko večna. Ko te poljubljam in vabim v ljubezen, kakršna ob kresu obišče ljudi, na trgu ugašajo zadnje sence svetnikov. Pod nama pa se vzpenjajo vranci, neosedlani in s svetlobo politi v galopu letijo v vprašljivo nebo. KONJI DRVIJO V NEBO 1084 Peter Kolšek DEKLICI Kako čisto je pred cerkvijo, kjer se spominjaš! — SNE2INKI Veter odkriva hiše v dolini in obrača gozdove, jaz pa ljubim tisto daljno osuplost, zbrano potopljen v tvoj nežni mrk. Hrumenje pisanih bobnov te je zvabilo v krog piskajočih stojnic, norčavih in nevarnih mask. In čez tvojo mehko prevaro, zadrgnjeno v jok, je zacvetelo belo otroško perilo. A kako neusmiljen je napuh, da nikoli ne jočeš! Ne bo kaznoval otroštva, le vračal trpljenje, ki se usiplje z razgretih hrbtov ljudi; vzljubila boš grenko naslado poslavljanj. Kajti tedaj, ko si sklenila roke nad pohojenim krilcem, ki te obleklo je v zimo, si morala začutiti, da postajaš toplejša in ravna, silna v goloti, da ti v prsih zorijo poletja. ŽALOST Kakor sive veje oljk so razklani tvoji žalostni pogledi. Visijo nad gladino in ne morejo najti sence. Tudi v njihovih koreninah je žgoče stisnjeno srebro. Vanj so povite tvoje oči, lepo svetleče in obtežene oči, ki veter jih počasi nosi na belih žarkih čez vodo. In blag je tesno prepleteni vonj brinja in mirte, ki ju v drobni roki tareš, da bi zaspala v globoki mreži stanj. Toda omamnejši je tvoj nasmeh; vanj je legla dišeča žalost, ki se druži s trpko bolečino in pada vate kakor list, ki šele v letu temno dozori. 1085 Ljubezenske pesmi JUŽNA PESEM V deželi rib so travniki, ki brstijo le v temi, V deželi rib kresnice ni, tam so vlažne ribje oči Na dnu so kamni neodkritih sanj. In klepsidra zvrnjena leži v naročju večnih valovanj. Nikoli čas ne vzdigne se iz noči. Sredi trav iz prozornega mesa je razpadla plava deklica v vrvi. In zapredena v toplo sluz duha lahno proti severu drsi. ANGEL Nevesela, a v zapestjih brhka, V MODRIH sedi po turško, v ščit si HLAČKAH kuje nasmejan oblak. Ne brez upa! Kupola je zrela. V obloženi mir večernic je pokleknil dobri vrag. Kot zlato čokolado si odtrga košček mesta in si k prsim dvigne drevored ljudi. To niso solze! Le jezera slane sreče za hip so prestopila svetli prag oči. Kmalu se vzravna in visoko dvigne krilce. Modra senca lega na zemljo. Plahuta še in objestno kroži med zvoniki. Potem poslušna odleti v nebo.