Poštnina plačana v gotovini

Stfttoda
LUSTRIRANA KULTURN A iN DRUŽINSKA REVIJ/ Z H A J A MESEČNO - JANUAR 1938 - L E T O II.


Največji slovenski denarni zavod
Mestna hranilnica
ljubljanska
IJln Oir 11,1
^ove ¡¡j
Mestna občina ljubljanska
Konzumno druttvo za Mežiško dolino
r. z. z o. z. v Prevaljah
Poštni predal štev. 3.	Poštni čekovni račun 12.048.
Telefon interurban štev. 5.	Brzojav: Kodes Prevalje.
Osrednja pisarna in centralno skladišče v Prevaljah
Podružnice: Prevalje, Lese, Mežica, Črna I, Črna II, Sv. Helena, Guštanj, Muta, pekarna v Prevaljah ter 7 lastnih zadružnih domov v Mežiški dolini.
Zadruga nudi svojitn članom vedno sveže blago po najnižjih cenah. Hranilne vloge sprejema centrala v Prevaljah in njene podružnice ter jih obrestuje po najvišji obrestni meri. Prodaja se le članom. Član društva lahko postane vsak.
Delež znaša samo Din 100.—.
Delavke, delavci, nameščenci, kmetje in obrtniki ter sploh vse ljudstvo, kupujte življenjske potrebščine le v svojih zadrugah!
V slogi je moč, v delu rešitev!
Slovenska narodna
podporna j1dnota
največja slovenska gospodarska in dobrodelna zadruga v SEVERNI AMERIKI. — Najboljša zavarovalnica za življenje, za bolezen, poškodbe itd. —Posluje in v Zedijenh državah in približno — Ima Kanadi. 50.000 članov v obeh oddelkih in blizu 635 podružnic po raznih krajih Amerike.
PREMOŽENJE NAD 6,000.000-DOLARJEV
Za nasvete in informacije se je obrniti na:
Glavni urad S. N P. J., 2657-59 So. Lawndale Ave., Chicago, III.
Obisk Delbosa v Pragi. (Na sredi: Delbos, zadnji na desni s. Soukup, predsed. senata^
Splošno konzumno društvo „Posavje"
Zagorje ob Savi r. z. z o. z.
prodaja svojim (lanom v prodajalnah Zagorje in Loke vedno sveže in prvovrs no blago po najnižjih dnevnih cenah. Član lahko postane vsak, ki plača Din 250 vpisnine in Din 50 — društvenega deleža. Pristopajte k zadrugi, ki bo postala tudi Vaša last in od katere imate le dobiček.
Splošna gospodarska in konzumna zadruga za Gorenjsko
r. z. z o. z., Jesenice-Fužine, Cankarjeva 3.
Prodajalne: Sava, Jesenice, Borovlje, Kor. Bela. Dobrava, Sp. Gorje, Molstrana. — Zadružne gostilne: na Savi v Del. domu, na Kor. Beli, nasproti postaje, — Zadružni kino: Radio poleg Del, doma. — Delavska domova: na Savi-Jesenicah, v Sp. Gorjahl
KONZUMNO DRUŠTVO RUDARJEV
Hrastnik, r. %. z o. z. — Ustanovljeno 1906
Ima 3 prodajalne, zadružno gostilno in pekarno. Član postane lahko vsak. Delež Din 100.—. Sodrugi, sodružice podpirajte Vašo zadrugo, Vaš Delavski dom.
Mutna UtatvLttnita
v Jflacitocu, Ou&MH/a ulica Z
Ustanovljena 1862
sprejema hranilne vloge na hranilne knjižice in tekoči račun in jih obrestuje najkulant-neje. Za vse obveznosti jamči mestna občina mariborska z vsem svojim premoženjem in vso davčno močjo.
Nove vloge izplačuje brez vsakih omejitev!
Telefon 20-03	Poštni čekovni račun 11.427
Knjigarna Kleinmayr & Bamberg
Ljubljana, Miklošičeva cesta 16. / Telefon 31-33
najstarejša v Jugoslaviji, priporoča svojo bogato zalogo strokovnih in zabavnih knjig v vseh jezikih, kakor tudi muzikalij za petje, klavir in druge instrumente. Knjige in časopise, v zalogi se ne nahajajoče, dobavlja iz inozemstva v najkrajšem času.
Izhaja mesečno. Letna naročnina din 20,— (za inozemstvo din 40.—), polletno din 10.—, posamezna številka din 2.—, za člane »Vzajemnosti« plačajo društva po din 1.50 mesečno ali din IS,— letno. Poštni čekovni račun št. 12.249. Rokopise pošiljati na: Ciril Štukelj, knjižnica Delavske
zbornice, Ljubljana. Uprava: Maribor, Sodna ulica 9/11.
\Z<za{e*n*ta SvoMUt,
ILUSTRIRANA KULTURNA IN DRUŽINSKA REVIJA
CANKARJEVO LETO
Odkar je Ivan Cankar mrtev, živi njegovo delo bolj kakor v časih, ko je hodil med nam:. Ko je še živel, ga ni poplavljalo priznanje; kritika je bila le včasih pravična, a pogostoma pristranska, nevoščljiva, da celo sovražna. S svojo »Erotiko« je moral na grmado. Sedaj se širi njegova slava po domovini in tujini. Vsi ga priznavajo, a premnogi hočejo še po smrti zatajiti pravega Cankarja.

Ivan Cankar v slovenski prestolici še nima kamenitega spomenika, kajti tisti, ki postavljajo pri nas spomenike, jili postavljajo iz kaj čudnih in raznovrstnih nagibov. Če bi ti ljudje kdaj postavili tudi njemu spomenik, bi Cankar dejal, da rodoljubi ne postavljajo monumentov zaradi slavljencev, temveč zaradi sebe.
Naše socialistično delavstvo je pred desetimi leti postavilo Ivanu Cankarju skromen spomenik z ustanovitvijo književnega društva, ki se imenuje po njem1 Cankarjeva družba. To družbo smo ustanovili ne iz strahu, da bi njegov spomin obledel med našim ljudstvom, temveč predvsem iz hvaležnosti, iz zadoščenja je hlapec Jernej dal svoji knjižni založbi ime svojega pisatelja in buditelja. Kar je Cankar mogel povedati, je vse povedano in povedano tako, kakor je mogel le on povedati. Cankar je s peresom in z živo besedo delal za slovensko ljudstvo in za tisto sveto pravico, ki je samo ena, in vedno je stal na bojišču, ko je šlo za to, da se človek postavi na eno stran in pokaže svojo barvo. V duhu Ivana Cankarja naj Cankarjeva družba budi in dviga v naših ljudeh tisto večno hrepenenje po nečem, kar je boljše in plemenitejše, lepše in svetlejše od grdobij in bridkosti »vsakdanjega življenja med ropotajočimi stroji, v globokih jamah, v zakajenih kolibah, v slabo dišečih krčmah, v prevročih in pretesnih kuhinjah . .. Prevelika beda, prekruta sužnost lahko navali tako grmado na to hrepenenje, da se ne zgane in se zdi, kakor da ga ni. Pa odmakni skale le nekoliko, da bodo pljuča mogla dihati, pa se zazro oči v one skrivnostne daljave, od koder pričakuje duša odgovore na neizrečena
vprašanja, izpolnitev hrepenenja, in lepoto. Niso lc esteti, ki vprašujejo: ,Kaj je to naše življenje?' Tudi priprosti tlačan se včasih ozre po svetu ¡11 si zaželi, da bi mu ga kdo razložil, da bi mu razkril njegove skrivnosti, rešil njegove uganke ...
Kdor ne verjame, da ne gre delavcem le za želodec in gmotne potrebe, dasi je proletarčev želodec prav tako siten in neizprosen kakor cesarjev in milijonarjev, naj se ozre po krajih, kjer žive trpini in preračuna, koliko ur, ki bi dobrodošle njihovemu počitku, žrtvujejo delavci ne le svojim1 v ožjem smislu delavskim organizacijam, ampak tudi poučnim predavanjem, pevskim in dramatičnim vajam, knjigam, kulturnim prilikam sploh. Če je v človeku sploh kaj, kar stremi v višave, je ta s:la živa v delavstvu prav tako kakor v vsem plemenu, in pogostoma še bolj, ker so zanj težave večje,« kakor je zapisal Etbin Kristan.
Cankarjeva družba že devet let pošilja knjige med slovenske delavce doma, na Koroškem, v Franciji, Ameriki, Braziliji, Argentiniji. Dala je kar je bilo v njeni moči.
1938. leto, ki je dvajseto leto po Cankarjevi smrti, je deseto leto dela Cankarjeve družbe za resnično prosveto našega ljudstva. Njeno delo podpirajo zaupniki naše kulturne zveze »Vzajemnost«, zaupniki naših strokovnih in zadružnih organizacij, pa tudi redki intelektualci, ki so spoznali potrebo in ki čutijo pogum, da je treba za najvišjo človečansko idejo — socializem tudi delati, ne samo o njem filozofirati.
1938. leto je za nas Cankarjevo leto in v tem letu glejmo, da razširimo knjige Cankarjeve družbe med vse svoje znance, med vse ljudi, ki bi tudi radi brali njene knjige, pa za nje še niti ne vedo, ker je naše delavsko časopisje preskromno, da bi povsod oznanilo ljudem naše kulturno prizadevanje in delo, kritiki meščanskih časopisov pa to delo dosledno zamolčujejo, ker vidijo v njem konkurenco njihovim založbam in tiskovnim koncernom.
Okrepiti, osvežiti in oživeti je pa treba tudi vse naše prosvetno delo v »Vzajemnosti« in vseh njenih odsekih. Ivan Cankar je naš in mi smo njegovi. Ni slučaj, da je prav naše delavstvo ustanovilo družbo s Cankarjevim imenom, da prav naša društva prirejajo največ predavanj o njem, da se prav v delavskih knjižnicah prebere največ njegovih del. Drugi se mu klanjajo kakor v strahu, da ne bi prišel spet na svet. Med nami pa Ivan Cankar res živi. Naj učeni pismouki še tako zatajujejo njegovega »Hlapca Jerneja« in pokopavajo njegov socializem, socialistično delavstvo čuti, da je Cankar njegov. To čuti slovenski delavec doma in v tujini. Slovenski delavci v Ameriki so tudi dali svoji najlepši reviji ime »Cankarjev Glasnik:, ki ga urejuje še živeči Cankarjev prijatelj in tovariš Etbin Kristan, čigar ime se je nekoč omenjalo v zvezi s Cankarjevim imenom.
Tako je ob državno-zborskih volitvah 1*907. leta pokojni Abditus zapisal v »Naših Zapiskih« besede, ki še danes veljajo za vse tiste pismarje, ki hočejo utajiti Can-karja-socialista:
»Med slovenskimi kandidati za državni zbor sta se pojavili dve literarni imeni: Ivan Cankar in Etbin Kristan. Oba seveda kot socialista ... In slovenski svet je molčal o tem nenavadnem dogodku; ne zaradi tega, ker pojav
ni bil vsakdanji, ne; zaradi tega, ker si nihče ni znal razlagati nenavadnega, samozavestnega in sigurnega nastopa reprezentantov slovenske inteligence.
Individualist Cankar — socialist?
Na ustnicah tistih temnih senc iz vrst inteligence, ki so premagali sami sebe, svojo individualnost in postali tako prazni lonci, na ustnicah tistih brezsramnih senc, ki povišujejo Kristusa zato, da ostane ponižan, je zaigral prezirljiv nasmeh. Drugi del tako zvane »inteligence« pa je, zabarikadiran s svojo vsakdanjo dolgočasnostjo, napravil
za svojimi gostilniškimi mizami obraz čudečega se bebca. Ta del ni zinil ničesar ne prej ne poslej...
Cankarja poznamo kot pisatelja ... Če ni bilo njegovo dolgoletno pisateljevanje samo lov za honorarji, je moral iti dalje, do konca: moral je gledati in videti dalje, kakor pa masa tiste navidezne inteligence, ki se lovi zgolj le za vsakdanjimi posli. Človek, ki se je rodil »na Klancu« med bednimi kočarji in rokodelci, se je vrnil med nje, pa ue zato, da se poniža, temveč zato, da prižge v temnili dolinah luč poguma in samozavesti!
In ta luč sveti med nami vedno svetleje.
Milan Medvešek:
Njihova trnjeva pot
(Iz življenja slovenskih delavcev v Ameriki.)
Slovenci smo otroci majhnega naroda, naroda, ki je samo drobec med drugimi narodi, in ta drobec se je razčlenil na tisoče molekulov, katere je potreba za boljši^ obstanek razpršila po vsem širnem svetu: v Rusijo in Španijo, v Francijo in Nemčijo, v Afriko in Avstralijo, največ pa v Severno Ameriko.
Zedinjene države so velike — njih površina meri skoro 3,000.000 kvadratnih milj — in kadar Slovenec zaide v kakšen od Boga pozabljen kraj te ogromne dežele in sreča brata Slovenca, se najprvo začudi, na to pa globoko začuti, da majhen narod ni majhen narod — je velik narod! Kadar pa pride naš rojak iz majhne naselbine v Cleve-land, ameriško^ slovensko metropolo, pa je čustvo o velikosti majhnega naroda še bolj izrazito. Smo kakor oni pritlikavec, ki je dejal: »Res da sem majhen, toda močan kakor velikan!«
Ni nam zameriti, ker se tako počutimo, kajti s to našo samozavestjo je spojeno veliko trpljenja, veliko dela in žrtvovanja; za tem je napisana povest naseljenca, ki se bori sredi tujih šeg in tujega jezika, v labirintu., iz katerega vodi toliko niti, da skoro ne veš, katera je prava. Vendar skromni in nepokvarjeni narod dekel in hlapcev se ni ustrašil te poti, je pričel z žilavo vztrajnostjo graditi in se utrjevati v tujini.
Lepa slika, ki kaže delo in napredek našega naseljenca v tujini, je mesto Cleveland. Pred petdesetimi leti je bilo v tej naselbini samo nekaj slovenskih družin, danes pa trdijo nekateri najbolj patriotični rojaki, da nas. je 50 tisoč. Toda v tem trenotku ni važno-, koliko nas je, ampak kaj vse so naši preprosti naseljenci zgradili v teku kratke dobe, v teku dobrih tridesetih let.
Naši naseljenci soi pričeli najprvo ustanavljati podporne organizacije, kar je povsem razumljivo: varnost v primeru bolezni, nesreče ali smrti — in tako imamo danes v Clevelandu veliko število podpornih društev. Slovenska narodna podporna jednota jih iina blizu trideset, Slovenska dobrodelna zveza okoli štirideset. Slovenska svobodomiselna zveza osem. Jugoslovanska katoliška jednota deset in lepo število jim ima tudi Slovenska kranjska katoliška jednota. Poleg navedenih pa imamo tudi nekaj samostojnih podpornih društev.
Vse te organizacije, ki so narasle na tisoč in tisoč članov in ki imajo v svojih skladih veliko milijonov dolarjev, vodijo z malimi izjemami osebe, ki so imele samo elementarno šolsko izobrazbo, čestokrat niti štirih razredov ljudske šole ne, kljub temu pa so naše organizacije dobre, v mnogih primerih boljše kakor ameriške, ki jih vodijo ve-ščaki z akademsko izobrazbo.
Vštric s podpornimi organizacijami in društvi so se razvijala kulturna društva. Ako vzamemo za primero Cleveland, vidimo, da imamo 12 pevskih zborov odraslih, sedem mladinskih, več dramskih društev, štiri čitalnice, tri
socijalistične klube, tri slovenske šole, eno umetniško in še mnogo drugih kulturnih in gospodarskih ustanov.
Vse kulturno in društveno življenje se vrši v naših narodnih domovih, ki jih imamo v Clevelandu in okolici nič manj kakor sedem. V njih se vrše seje, prireditve, šole, umetniške razstave, predavanja in ne vem kaj še vse. Posebno živahno je v Narodnem domu na St. Clair Ave. V njem je polno življenja; vse se giblje in premika, od ranega jutra do pozne noči, dan za dnevom, večer za večerom.
Ako bi primerjali našo kulturno in gospodarsko moč mestu Mariboru, ki ima približno toliko prebivalcev kakor slovenski Cleveland, bi videli, da ostajamo daleč za njim, toda če pomislimo, da smo mi samo drobec majhnega naroda, od majhnega drevesa odlomljena veja in da naši otroci niso več naši, tedaj lahko rečemo brez vsake »roja-koljubarske« sentimentalnosti, da smo na visoki kulturni in gospodarski stopnji.
Da, veliko je zgradil in še gradi naš preprosti delavec, naš bivši hlapec in naša bivša dekla iz domovine!
Kdo izmed nas ne pozna teli pridnih mravelj, ki nosijo breme, večje kot so sami? Vsi jih poznamo, saj jih neprenehoma srečujemo v narodnih domovih, na društvenih veselicah, na cesti in drugod.
»Ali se udeležiš naše prireditve?« te nagovore, nato pa že ponujajo vstopnice za koncert ali kaj podobnega.
Težko se jih je otepsti. Vstopnice prodajajoi s tako vnemo, kakor da dobe za vsako dolar provizije. In kadar spoznajo, da si eden izmed onih, ki se jih ne znajo otresti, so ti zmerom za petami. Danes iščejo nove naročnike z:i kakšen delavski list ali časopis, jutri pobirajo prispevke za španske lojaliste, pojutrišnjem darove za nesrečnega rojaka, ali za pogorelce iz njegove rojstne vasi ali morda za novo cerkev ali pa kulturni vrt. Toda, to je samo majhen del njihovega dela za narod ali za človeštvo v splošnem. Prideš na prireditev in vidiš, da isti ljudje strežejo za barom, letajo sem in tja, kakor da bi jimi gorelo za hrbtom, glasno prodajajo potrošne listke, ali pa z nervozno naglico spreminjajo kulise na odru, maski raj o igralce, ali režirajo igro, če niso sami v igri.
Tudi to je samo majhen del njihovega kulturnega dela. Kdo pa vrši predsedniško, tajniško in drugo delo pri raznih organizacijah? Zopet oni! Mnogi izmed njih pripadajo štirim, petim organizacijam, in pri enem društvu vrše predsedniško »čast«, pri drugem tajniško, in seveda: veliko »šarž« — veliko dela, veliko požrtvovalnosti! Na vrhu vsega tega pa morajo pisati v časopise, da privabijo čim več naroda na svoje prireditve. Pisati dopise jim je še najbolj težko delo. Njih roke so utrujene od dela in v pisavi niso bili nikoli posebna vešči, toda hočeš nočeš, pišejo vse eno. Ako pa se zgodi, da urednik zavrže njih dopis ali ga morda po nesreči izgubi, je bil ves trud zaman.
Ko človek premišlja o njih trudapolnem delu, se nehote vprašuje, kaj je njihovo plačilo? ... Odgovor je negativen. Plačila v devetdesetih primerih ni, marveč sama izguba!
Naj navedem samo nekaj negativnih točk društvenega in kulturnega delavca:
Ker prodajajo vstopnice in podobne stvari, jih morajo tudi kupovati — roka roko umiva.
V	njih družinah je pogostcma prepir. Njih žene rade tarnajo: »Zakaj sem te vzela, ko te ni nikoli doma; otroci te niti dobro ne poznajo.«
V	tovarni niso posebno dobri delavci; med delom premišljajo o sejah in zgodi se, da radi tega premalo produ-cirajo. Brez dvoma je radi tega že marsikateri izgubil delo. Tu in tam se kateri tudi potolče. Nekdo mi je pripovedoval :
»Zadnjo nedeljo sem govoril na neki društveni slav-nosti. Ves zaspan in utrujen sem drugo jutro premišljal pri delu, kaj sem prav za prav govoril, ko me stroj nenadoma ugrizne v prst. Malo je manjkalo, da ga nisem izgubil.«
Lahko bi navedel še več podobnih slučajev, toda čemu, ko vemo, kako se godi. Vemo, sem dejal ... Samo nekateri vedo, ne vedo pa tega oiiii. ki so že mnogokrat izrekli nepremišljeno in krivično sodbo nad njimi, češ, zato so aktivni pri društvih in narodnih domovih, da si napolnijo prazne žepe. V resnici pa je prav nasprotno!
Pred kratkim sem poslušal neko našo zeloi požrtvovalno društveno in kulturno delavko, ko je pripovedovala, da bi imela lahko lepo hišo, ne le hišico, ako bi se ne brigala za naše kulturno življenje — »vseeno«, je hitro dodala, »popolnoma nič se ne kesatn, da nimam velike hiše. Kaj pa bi danes bili naseljenci, ako bi vsi počivali in se ne bi nihče brigal za kulturo in izobrazbo? ...«
So še druge neprijetnosti, ki so jim naši javni delavci izpostavljeni. Marsikateri je storil sto premišljenih korakov, a radi enega samega, nepremišljenega se je, kakor pravimo, »ubil« v javnosti. »Stvar, organizacija, akcija je propadla, ker je bil o n zraven, ker jo je o n vodil,« in tedaj smo zelo radodarni z besedami kakor so »reakcionar«, »materijalist«, »demagog« itd. Smo pač podobni oni muoi-žici, ki vedno drži z zmagovalcem, dočim je pripravljena premagancu stopiti na vrat. Well, smo pač ljudje! ...
lu vendar, oni, ki so zašli na trnjevo pot, oziroma v aktivno društveno in kulturno! življenje, ne morejo več s
Slika iz razdejanega Teruela, za katerega so se bili najbolj krvavi boji
te poti in ne gredo v blaženi »pokoj« kakor sto in sto drugih. Vse karte padajo v njihovo škodo, a vseeno ne prenehajo z igro. Res da v trenotku razočaranja radi govore, »še do novega leta bom aktiven, potem pa bom vse skupaj pustil,« toda ob letnem obratu niso le še na svojem mestu, ampak si rok svojega umika v »pokoj« poi-novno podaljšajo in si nalile celo več dela.
Da, to so ljudje, ki so pripravljeni vse žrtvovati za svoje ideale, za izboljšanje človeške družbe. Niso srečni, ako neprestano ne delajo, podnevi in ponoči. Edino plačilo, ki ga dobe, je notranje zadoščenje in s tem uveljav-ljenje svoje individualnosti, posebno tedaj, ko vidijo, da njihovi žulji kale. S sveto pobožnostjo se ozirajo po svojih zgradbah in ponosno govore: »Glejte ta dom smo zgradili mi, ta dom je sad našega dela!«
Da, v naših narodnih domovih, v naših podpornih organizacijah, v našem kulturnem življenju se zrcali moč, pridnost in vztrajnost bivšega hlapca in delavca iz stare domovine. Prav te osebe so tudi postavile temelj naši novi kulturni organizaciji, Cankarjevi ustanovi.
Vsem opisanim kulturnim delavcem gre vsa čast in priznanje in prav tako vsem tistim, ki sicer niso v ospredju, vendar pa ob vsaki priliki posegajo v svoje žepe in tako pomagajo riniti naš težko natovorjeni »kulturni voz« po strmem klancu lepšemu ¡11 svetlejšemu življenju naproti. Dokler jim imamo med nami, se ni bati, da bomo umrli. Da bi še dolgo živeli!
TO IN ONO
Če bi demokracije ne bile slepe in gluhe.
Francoski publicist Henri de Kerilis je v listu »Epoque« napisal med drugim sledeče stavke: »V resnici so vse demokracije bolne — žalostno a resnično — vse so istočasno bolne, udarjene s slepoto in malo-dušnostjo. Strah jih je pred napori, strah pred tveganjem, strah pred vojno, strah pred vsem. To je najbolj aktualna drama današnjih dni in tembolj nepojmljiva, ker razpolagajo demokracije vendar z resnično in zadostno močjo. Gospodarice so morij, virov surovin, zlata, zastopnice veliko večjih rezerv na ljudstvu kakor totalitarne države, so praktično nepremagljive, če bi bile solidarne, združene in odločene, da branijo in vzdržijo svoje postojanke v svetu.«
Da, državljani demokratskih držav bi res lahko mirno spali. Angleški mornariški strokovnjak, lord Strabolgi, ugotavlja glede pomorskih sil Anglije in Francije na eni, in Italije in Nemčije na drugi strani, sledeče številke: velikih bojnih ladij 22 : 4, velikih križark 22 : 10, malih križark 57 : 16, uničevalnih ladij 104 : 51, podmornic 113 : 88, letalskih matičnih ladij 9 : 0. Pri tem pa Amerika ni všteta. Da, če bi se demokracije svoje moči in dostojanstva le dovolj zavedale,
125.000 beguncev je zapustilo Nemčijo
od leta 1933. dalje; med temi je Judov 110 tisoč, od katerih se jih je 16.709 naselilo v Palestini.
Alfred Einstein je izdal ta-le novoletni poziv demokratičnim narodom: »Junaška borba španskega naroda v obrambo svoje svobode je v svetovni zgodovini dejstvo, ki obnavlja v nas upanje v boljšo bodočnost. Zmaga je gotova. Če bi demokracije storile, kar bi po zakonih morale storiti, bi ta junaški narod moral že davno zmagati. Vsi, ki čutijo človeško, morajo, predno bi bilo prepozno, uvideti potrebo, da se združijo proti sovražniku človeštva.«
Čudne prepovedi. Nek newyorški list je nedavno objavil seznam kurijoznih prepovedi, ki so še danes v veljavi v raznih državah U. S. A. Tako je na primer v Virgi-niji prepovedano imeti v stanovanjih kopalne kadi. V Bostonu je prepovedano igrati na gosli in imeti pse, ki so višji od 30 cm.
V	Ohiu morajo pasanti ponoči na ulicah nositi s seboj luč, ravnotako kakor vozila.
V	mestu Centrale si moški ne smejo briti brk, ker smatrajo nečastno za moške, da bi hodili okrog z gladko obritimi obrazi kakor ženske.
Naselbina »Leon Blum« se ustanavlja v
Palestini. To novo naselbino ustanavljajo novi priseljenci iz Amerike.
Londonska megla. Francoska državnika Chautemps in Delbos sta bila meseca novembra v Londonu na političnih posvetovanjih. London je, kakor znano, zelo megleno mesto. Ko sta se državnika vračala, je vladala zopet gosta megla in Chautemps je vzkliknil: »Glej kako strašna megla!« »Res,« se je nasmehnil Delbos, »sedaj še manj vidiva, kakor takrat, ko sva prišla!«
Zastopnik Jugoslavije pri vladi nacijona-listične Španije, je v imenu svoje države voščil generalu Francu veselo novo leto z željo, da bi v tem letu njegovo orožje zmagalo.
Šest milijard dinarjev za nacistično propagando v inozemstvu. »Daily Herald«, glasilo angleške delavske stranke poroča, da je berlinski urad za propagando v inozemstvu izdal v minulem poslovnem letu 20 milijonov funtov šterlingov za to propagando. Ta urad zaposluje v inozemstvu 25.000 nacijonal-socialističnih agentov in 2450 zastopnikov nemške tajne policije. V 45. državah vzdržuje 548 nacijonalno socialističnih organizacij in 300 časopisov, ki so njegova last, ali pa jih vsaj znatno podpira. Takih listov izhaja tudi v Jugoslaviji več,
Prevecfef Al i fe Kfopčic
esrni
ČAAI)AJt:VU
Ljubezni, upanju in slave prevara naglo je prešla. Prešle mladosti so zabave kot dim, kot jutranja megla. A še kipi v nas hrepenenje: srce v nestrpnosti kriči, Ito domovina nam ječi in si želi iz spon v vstajenje. Vsi čakamo drhte, da pride svobode svetle sveti dan — tak čuku fant, v ljubezni v žgan, da se z dekletom svojim snide. Dokler za čast srce živi in za svobodo vseh goriva, naj domovini posvetiva vse svoje misli in vse dni. Veruj, prijatelj: pride dan, ko sreče zarja ljudstvu sine, Rusija vstala bo iz sanj, in v samodrštva razvaline znak najinih imen bo v žgan.
P. J. Čaadajev (1794—1856), kasnešji slavni ruski niisiec, tedaj gardni častnik. Puškinov prijatelj, ki je s svojimi svobodomiselnimi nazori zelo vplival na pesnika. — Stiha »Veruj, prijatelj: pride dan, ko sreče zarja ljudstvu sine« sta bila gravirana v tajne znake, ki so jih nosili pregnani dekabristi v S;biriji.
EPIGRAM
Komaj je c;ir postal,
že se o njem ruznaša hvala:
pri priči je sto dvajset jih v Sibirijo poslal,
a pet jih je obesil na vešala.
Ko je car Nikolaj I. zasedel prestol, je prišlo do upora dekabristov (1825). Upor je bil zatrt, 5 upornikov obešenih (1826), nad sto izgnanih v Sibirijo. Med obešenci in izgnanci je bilo mnogo Puškinovih prijateljev.
V SIBIRIJO
V sibirskih rudnikih gorje naj vaše spremlja potrpljenje: saj žrtve blagoslov rodé, uspelo vaše bo stremljenje.
Naj upanje, ta brat gorja, krepi pogumnost vam pregnancem in vnema radost vam izbrancem: nekoč trpljenje se konča!
Verujte, bratje, pride čas, ko bratstvo stre jetniške mreže in vas ljubezni klic doseže, kot glas je moj prišel do vas.
Okovi težki se zdrobe, mdro se jiče — in vesela svoboda vas bo spet objela, in spet dobite meč v roke.
To poslanico je poslal Puškin pregnanim dekabristom v Sibirijo po ženi dekabrista Muravjeva, ki se je na poti za možem v Sibirijo ustavila januarja 1N27 v Moskvi. Na poslanico je odgovoril pregnani pesnik A. Odojevskij.
VOZ ŽIVLJENJA
Čeprav ga bran-j včasih res te ži, hiti z lahkoto voz po trdi cesti. Čvrsto na kozlu sivi čas sedi in konje v dir podi, voznik naš zvesti.
Na voz se spravimo, ko vstane zor, bojazni v naših srcih ni nobene. Ni mar za brezna nam ne za odmor, kričimo, naj voznik še bolj požene.
Opoldne že pogumnosti ni več, dodobra nas je v vozu premetalo. Vsak plitev jarek je prepad grozeč in vse ječi: »Počasi, ti budalo!«
Voz odskukuje dalje v temno noč -navajeni smo že iodskakovanja. Nočišču bližamo se dremajoč, a čas voznik konjiče nam priganja.
ONI)AN POVEDALI SO CARJU
Ondan povedali so carju zadnjo vest, da rabelj puntarskega Riega je obesil. »No, to me veseli,« dejal lizun je zvest, »spet svet se enega je lopova otresel.« Vsi so utihnili, povesili oči, vse je zmedeno, vse molči in v tla strmi. -Že res, da bil je Riego pred cesarjem kriv, priznam — a rabelj mu zato je vrat zavil. Se boste slepi, nagli jezi prepustili in žrtev rublja še po smrti sramotili? Saj niti car ni maral takega slugaštva, molče sprejel je tako laskanje vladar. Podrepni vi lizuni! — varujte vsekdar še v podlosti si videz vsaj plemenitaštva.
Ce kdo misli, da je Cezar in ljudje ne soglašajo ž njim, ga pošljejo v norišnico. Če mu verjamejo, postane diktator.
Pravilen izgovor. Neka ženska se je na vlaku pogovarjala s sopotnikom. Pravila mu je, da je bila že pred meseci v Kaliforniji in je zgovorno opisovala San .lose. Mož je poslušal, potem pa je dejal, da zna lepo pripovedovati, ampak da izgovarja ime mesta napačno. »Pravi se ,San Hoze',« je dejal in dodal: »V Kaliforniji izgovarjate vsak J za H. — Kdaj pa ste bili tam?« — Nekaj časa je premišljevala, nato pa odgovorila; »Meseca hunija in hulija.«
Elbin Kristan:
Ob vacUifi ud
Igra v enem dejanju.*)
OSEBE:
IVAN GORNIK, poslanec; ob pričetku igre je političen jetnik.
MIRA, njegova žena.
OLGA, njegova sestra.
MILAN TIČAR, profesor.
ANTON BLAŽEVC, strojevodja.
VERA PRET, učiteljica.
GROF RAUHENBURG, delegat vlade.
Soba v Gornikovem stanovanju. Na levi vrata v predsob je. Na desni vrata v sosedn i sobo. Zadaj dvoje oken. Če se odpro, se vidi ljubljanski Grad, na katerem vihra črno-rtimena zastava.
Soba je opremljena malomeščansko. Na levi zofa, dvoje naslonjačev in mala mizica; na desni, obrnjena proti sredi, pisalna miza in stol. Pred mizo otomana. Med okni i omara s knjigami.
I)ej'.inje se godi pod staro Avstrijo.
VERA (napol sedeča, napol ležeča na otomani): Čemu se truditi s tolažbo, ko tolažbe ni? Konca ne bo, dokler ne borno! vsi pod zemljo. In vsi pomremo na strašen način.
MIRA (pri pisalni mizi): Ni se čuditi, da izgubljajo ljudje v tem peklu ravnovesje in upanje in vero -
VERA: Kaj izgubljajo? — Oči se nam odpirajo. Spoznavamo, da je nad nami nekaj strašnega, neko demonsko božanstvo, ki se roga življenju in uživa v našem trpljenju, v naših mukah, v naši grozi — posebno v naši grozi ... Ali še dihamo zrak? Ne, grozo dihamo, v katero se izpreminja vsa zemeljska atmosfera. Misliš, da ti je pihnila hladna sapica v obraz? — Ne! Tisti demon demonov je dihnil vate, in od tega ti zmrzuje srčna kri.
TIČAR (ki je sedel v naslanjaču na levi, plane pokonci in hodi po sobi): Vera! — Vera! — Iztrezni se! ... To je neznosno. Tri take Kasandre v mesto, pa zblaznimo vsi.
MIRA: Za božjo voljo, ne razburjajte se še vi. To ni olje za take valove.
TIČAR (postane): Kaj se vendar godi z nami? Vsi vemo. da to življenje ni veselica. Pol planeta izpremenje-nega v bojišče, zemlja pognojena s trupli in krvjo, očetje umirajo od granat, otroci pa od lakote — ali naj se povrh še duševno izglodamo, namesto da okrepčamo vsaj ono malo duha, kar nam ga je še ostalo? Tako silno bomo potrebovali vsako trohico uma, če hočemo kdaj obračunati z začetniki tega klanja.
VLRA: Kdo bo obračunaval? Kako in s kom?
TIČAR: O! (Sede.)
MIRA: Vekomaj gotovo ne more vladati ta zblaznela krivičnost. Ni mogoče. Toda kje je moč, ki bi jo strla? Ne vidim je. In vendar — in vendar nas vsa ta leta vsak dogodek uči, da je moč edina pravica na zemlji.
VERA: Na zemlji in v nebesih in v peklu. Ampak kaj je moč? — Vi jo vidite v polkih, kadar se vijejo kakor ogromne kače skozi mesto, in v topovih, pod katerimi se trese zemlja, in v ječah in v vešalih. Oh! Če bi bila moč v cesarjih in generalih in krvnikih, bi živelo upanje. Pa so tudi oni le orodje one moči, ki je neskončno hudobna in skrivnostna. In vsi smo obsojeni...
TIČAR: To je Vera, ki je nekdaj bila ponosna, da je
*) Objavljeno prvič v ameriškem »Cankarjevem Glasniku« 1. 1937.
znaal svobodno misliti, in je vžigala plamene v mladih očeh! ... O, milijoni, ki leže v skupnih grobovih po tujih deželah, niso edini mrtveci v tej vojni. A nihče ne preceni in pretehta, kar je ubitega v živih dušah.
(Od nekod se sliši bobnanje korakajoče čete.)
MIRA (vzdihne): Menda nova čreda za klavnico. Kako smo otopeli, da se ne zgrozimo ob najstrašnejših ranah, ko smo nekdaj omedlevali, če je padla kaplja krvi iz nosa. Vest o enem umoru nas je včasi pobila, sedaj nas sto tisoč nasilnih smrti ne pretrese. Gledamo, kako gonijo mlade in stare dan na dan -— kam? In — ne zgane nas.
TIČAR: In včasi se zgodi kaj, kar je na las podobno čudežu, pa ni čudež.
MIRA: Na kakšen čudež mislite?
TIČAR: Prezgodaj je govoriti o rečeh, ki se utegnejo zgoditi, nepričakovano, presenetljivo, o nenaslučenih iz-prernembah in obratih, in ker je prezgodaj, je najbolje ne govoriti.
MIRA: Ne vem, kaj je v vaših mislih, in če bi mi razložili, vam nemara ne bi mogla slediti. Tako sem že oslabela v srcu, da soi vse naokrog same uganke. Ivan je bil tako močan, da sem se ob njegovi moči sama čutila hrabro. In verjela sem, kakor je on verjel. Odkar ga ni, se bojim.
TIČAR: Za njega?
MIRA: Ne, ne. Kaj bi se bala za njega? On ne bi hotel, da bi se bala zanj. In zakaj? On ni prvi, ki so ga prijeli, ker so si dali pravico zapirati vse, ki ne kleče na kolenih in jih ne obožujejo. Saj se je sam čudil, da ga niso že davnoi dali pod stražo. Ali to je vse, kar mu morejo storiti, ker ni nikomur skrivil lasu na glavi.
VERA: Za to ne vprašuje hudobna sila, ki se igra z nami kakor mačka z mišjo. (Počasi vstaja.) Pred mojimi očmi se razvija čudna slika vesoljne krvave satire. Ogromna nevidna roka nas počasi, počasi, vleče iz goste teme, iz globočin zverinstva, dviga iz nižin divjaštva, privede nas na višave neke navidezne kulture, odpre nam pogled v čudovito krasno fato morgano, in tisti hip, ko se zbude v naših srcih najsvetlejši upi, ko od lepote opojeno človeštvo zakliče: »Pozdravljena naša bodočnost«, se utvara razbline, pred našimi očrni se razgrne strašna resničnost in ko se nam duša napije vse groze, nas roka zdrobi in vrže naše ostanke na gnojišče. (Odhaja k vratom na desni.) Ej, poglejmo v kuhinjo, če je še kaj tam, kar bi se moglo položiti v lonec. Ni li vse to smešno? (Se nenaravno zasmeje in odide.)
KRATKA PAVZA
MIRA: Od dne do dne je bolj čudna. Tako čudna, da se človek res boji zanjo.
TIČAR: Jaz se ne bi bal niti zanjo.. Ničesar se ni bal. Le da so vsi živci, če niso popolnoma otopeli, že tako napeti, tako neverjetno napeti, da bi utegnili popokati pred odrešitvijo.
MIRA: Odrešitvijo, pravite? Kako? Kako je odrešitev i lTGgoča ?
TIČAR: Gospa Mira, prezgodaj je. da bi govoril o ciljih, ki se lahko razkade, o sredstvih, ki se ne morejo nikjer kupiti. Naši samozvani bogovi igrajo svojo igro. a med nami jih je nekaj, ki nočejo biti le figure, temveč hočejo imeti svoj delež v igri. Oni nam ne kažejo svojih potez; kako naj bi jih mi? Le to je, da gre v tej igri za čas nemara bolj kot za vse drugo. Ena stran mora priti prepozno z odločilno potezo!.
MIRA: In kako je s tem prizadet Ivan? Saj ne more on biti v nikakršni nevarnosti. Njega so le odpeljali kakor pravijo — kot političnega osumljenca, kakor stol in sto drugih da ga imajo pod nadzorstvom in da mu preprečijo stik z ljudmi. Ali ni tako?
TIČAR: V vašem srcu je pogum, in zato je bolje, da poznate resnico.
MIRA: Resnico?
TIČAR: Da. Ivana niso le »internirali«; njega tožjo.
MIRA: Težijo? Česa? Tedaj .. . tedaj je v nevarnosti!
TIČAR: Kako naj govorim, če se takoj razburite? V nevarnosti! Kdo ni v nevarnosti? Ne, v taki nevarnosti kakor nemara mislite, ne more biti. Ničesar mu ne morejo dokazati, da bi ga mogli obsod:ti. Do dobrega sem prepričan, da je to le nova poteza s katero bi radi kaj dosegli. Kaj? O tem ugibam, pa ne uganem. Mislim, da je obupna poteza. Mudi se jim, pa jim obup narekuje blazne ideje, s katerimi bi zadnjo uro radi rešili, kar propada.
MIRA: Še nikdar niste govorili v takih ugankah. Zakaj, gospod Tičar? Kaj preti Ivanu? Zakaj ne bi smela vedeti resnice?
TIČAR: Resnica! — Resnica se skriva, in Ie ugibanje je mogoče.
MIRA: Povejte mi vsaj, kaj ugibate. Nemara sem Ivanu potrebna, bolj potrebna, kot.v vsem življenju od najine poroke. Če morem kaj storiti zanj, moram ostati zdravega uma. Tako sem se borila ves čas, da ne omedlim, da se ne vržem v strašni blazni tolmun, da ne opešam pod grozna moro, ki nas tlači vse in pritiska hudobneje in okrutneje od dne do dne. In sedaj, prav sedaj
TIČAR (ji seže v besedo): Ne, ne! Vi ne smete za Vero. Da, ostati morate močni za vsako ceno. — Torej čujte. (Si? avtomatično ozre, kakor da se boji nepoklicanih poslušalcev.) Pred vsem morate vedeti, da se je mnogo reči izpremenilo, o katerih nam naši gospodarji nič ne povedo. Na bojiščih ni tako, kakor poročajo. Kar imenujejo »strategične urnike«, »taktično menjavanje pozicij« in podobno, označuje v resnici poraze.
MIRA: Slučajne poraze? Začasne?
TIČAR: Tako slučajne, da so naši vojaki na bojiščih začeli spoznavati slabost navideznega velikana -
MIRA: In
TIČAR: In se dramijo.
MIRA: Konec vojne? Konec vojne?
TIČAR: Konec vojne, če gre po sreči, in konec še marsičesa drugega. (Vstane.)
MIRA: Če bi to bilo res! Če bi to bilo res!
TIČAR (skomizgne): Kadar bo končano, bomo vedeli, ali je res, ali ne. Dotlej ne moremo nič drugega, kakor delati. kar nam naše skromne moči in razmere in sreča dopušča.
VERA (vstopi): Kos'lo borno vendar imeli. Krompirja sicer ni, toda čudovito je, kako postane čloivek iznajdljiv, kadar je shramba prazna.
TIČAR: Ej, Vera, kako se nam bo zdelo, kadar zopet pokusimo resničen kruh iz prave moke?
VKRA: Tega ne bo nikdar več. In če se kdaj zgod', bo to le zadnja večerja, ki si jo obsojenec lahko izbere, preden ga obesijo.
MIRA (se strese): Vera!
VERA: Pa prišla nisem za to. Zunaj je neki Blaževc, ki išče —
TIČAR: Mene! Prišel je.
VERA: Torej naj vstopi?
TIČAR: Gospa Mira!
MIRA: Na vsak način. Če ga pričakujete, razpolagajte s sobo.
VKRA (odide.)
TIČAR: Če bi bil Ivan tukaj, bi bile vesti, ki jih prinaša gospod Blaževc, namenjene njemu prav tako kakor meni. Zato bi vas povabil, da ostanete tukaj. Edino — če ... če naznanilo nc bo ugodno —
MIRA: Če stvar ni ugodna, je najbolje, da je naznanilo enako. Vse je boljše od te večne negotovosti.
BLAŽEVC (vstopi): Dober dan, gospod Tičar.
TIČAR (mu gre naproti in mu stisne roko.) Dobro do-šli! Gospod Blaževc, to je Ivanova soproga. V njeni navzočnosti lahko odkrito govorite.
BLAŽEVC: To me veseli. Človek je vendar človek in se naveliča držati jezik vekomaj za zobmi in tehtati vsako besedo, preden jo izpusti izmed zob.
MIRA: Sedite, gospod Blaževc.
BLAŽEVC (sede): Hvala, gospa.
TIČAR: Kdaj ste prišli?
MIRA in TIČAR (sedeta).
BLAŽEVC: Pred eno uro sem oddal lokomotivo.
TIČAR: In ste že bili v mojem stanovanju?
BLAŽEVC: Kako bi drugače vedel, da ste tukaj?
TIČAR: ln kaj je novega?
BLAŽEVC: Polne vreče. Če bi državni pravdnik slutil, bi me pri tej priči konfisciral.
TIČAR: Dobre volje ste.
BLAŽEVC: Mati mi je pravila, da se še kot otrok nisem znal jokati. Pa vas bo bolj zanimalo to, da so vsa vaša sporočila prišla do vojakov. Na poti je moj stroj imel tri neizogibne nezgode, ki so me seveda strašno jeznega in preklinjajočega morale zadržavati, dokler nisem dobil nekoliko vesti, katerih ni v naših časopisih, pa so se meni vendar zdele zanimive. Fantov na fronti s:cer nisem videl, in mi je žal. Če bi bil še to poizkusil, bi bil najbrže ostal tam1, pa ne živ. In komu bi koristil mrtvi Blaževc? Izvedel sem pa toliko, da se gode med vojaki nezaslišane reči. Stara disciplina se je izkadila v zrak. Strah, da je tovariš drugih misli, je splaval po vodi. Svoje odbore imajo in ubogajo jili bolj, kot polkovnike in generale.
TIČAR: Ali ie to zanesljivo?
BLAŽEVC: Zanesljivo kakor sveti Miklavž pred božičem. Fantov, starih in mladih, se je lotiloi domotožje. Nenadoma so se spomnili, da nimajo domov pred seboj, ampak za seboj. Nemara je še kaj drugega poleg domo-tožja. Železnice nikdar niso imele toliko dela., kolikor ga bo prihodnje dni. Tja smo jih vozili po vrsti, zdaj ta polk, zdaj to brigado. Nazaj, se mi zdi bodo hoteli vsi naenkrat. _
TIČAR: Ali je bilo še kaj bojev?
BLAŽEVC: Na drugi strani se delajo, kakor da se bojujejo, in nemara res mislijo, da se. Ne bom se čudil, če bodo njihove zgodovinske knjige govorile o zmagah, katerih ni nikdar bilo. Pri nas je vedno veljalo, da je boj letam, kjer se tepeta vsaj dva. Naše dolgočasi to skoraj tako kakor cesarske obljube.
MIRA: Torej mislite, da se približuje mir?
BLAŽEVC: Janezi ralrjo druge besede, ampak pomen bo skoraj enak. Janezi so robati, ampak po mojih mislih je dobro, da so, kakršni sot
TIČAR: Vaše vesti so vredne toliko, da jih ne bi mogli poplačati z našim papirnatim denarjem.
BLAŽEVC: Nič ne skrbite, gospod Tičar. Čc ima človek kaj prepričanja, se mi zdi, da mu to kaže pot jasneje kot nagrade. Sedaj bi rad pogledal, ali je doma vsaj dovolj čiste vode, da se more človek pošteno okopati in sleči umazanega mašinista. (Vstaja.)
MIRA: Koliko hvaležnosti smo vam vendar dolžni vsi. vsi, ki bomo po taki dolgi, strašni noči zopet gledali sonce!
BLAŽEVC: Gospa, tudi jaz ljubim sonce, in doma je nekoliko malih Blaževcev, ki tudi potrebujejo svetlobe in toplote. Dobro se imejte in zdravi ostanite. (Odhaja. Mira ga spremi do vrat.)
MIRA: Moj Bog. moj Bog! Če se to posreči!
TIČAR: Izpolniti moramo pač tudi svojoi dolžnost. Mislimo' na ljudi, kakršen je Blaževc. Mislimo na naše vo-
jake, ki stavljajo vse na kocko. Karkoli storimo, ne bo toliko, kolikor stoire oni... Upajte, gospa Mira, upajte!
OLGA (vstopi obstane pri vratih, pogleda oba s srepim pogledom, hoče nekaj reči, pa zaihti in se razjoka.)
MIRA in TI ČAR (pohitita k njej.)
MIRA; Olga — kaj je s teboj? (Odvedeta jo do naslanjača in posadita.)
TIČAR: Olga. Olgica!
MIRA: Kaj se je zgodiloi?
OLGA (se bojuje z jokom; naposled) — ob-ob-obsodili so ga! (Obupno zaplaka.)
MIRA: Obsodili? — Ivana?
OLGA: Da.
TIČAR: Olga, umiri se. To še nič ne pomeni.
MIRA: Obsodili! ... Na koliko?
OLGA (skoraj brez glasu); Na smrt.
MIRA: Moj... Bog ... (Se zgrudi.)
TIČAR (priskoči, da bi jo ujel, pa vidi, da je v nezavesti. Pohiti k vratom, odpre in zakliče) — Vode! Vera, vode!
OLGA (dvigne glavo in opazi, kaj se je zgodilo. Poklekne poleg Mire in ji boža čelo); Mira, uboga Mira!
TIČAR: Olga, Olgica, ne obupavaj, in umiri se! In pomagaj mi z Miro! Nič še ni izgubljenega, verjemi mi!
(Dalje prihodnjič.)
Roger Martin du Gard
Koncem leta 1937 je dobil najvišjo —. Nobelovo nagrado za leposlovje francoski pisatelj Roger Martin du Gard (izgovori Rože Marten du Gar). Ta veliki književnik je res zaslužil to nagrado. Pri Slovencih je bil doslej nepoznan, ker ni prevedeno še nobeno njegovo delo na naš jezik. Vsi drugi narodi ga prevajajo. Svoje bralce hočemo vsaj malo seznaniti z njim.
Martin du Gard je socialist, in sicer politik, toda njegov svetovni nazor je demokratični socialize m, V vseli njegovih delili se izraža vzvišena človečanska ideja, združena s socializmom. Toda v nobenemi njegovem romanu ni vsiljenih pridig, niti cenenih socialnih efektov, kakor je to pri slabih socialističnih ali levičarskih pisateljih. Martin du Gardovi romani so dela trajne literarne vrednosti.
Nikdar ni aktivno nastopal v vsakdanjem političnem boju, toda njegovo literarno ustvarjanje ga je usmerilo v socializem. Kot skoro nedosegljiv poznavalec življenja in ljudi je mojstrsko obdelal sodobno življenje v svojih velikih delili.
Njegov veliki socialni roman »J e a 11 Barois« odlikuje največja enostavnost. V svojih romanih obdeluje ljudi, ki jih je srečal v svojem življenju in ki jih vodijo najrazličnejše težnje. V celem ciklusu romanov srečamo najvidnejše predstavnike francoskega in mednarodnega socializma. Literarno je ovekovečil .lauresa in v emigraciji umrlega vodjo italijanskih socialistov Filipa Turattija.
Pričakujemo, da bo katera slovenska založba izdala kak njegov roman v slovenskem prevodu vsaj zdaj, ko je postal mož Nobelov nagrajenec.
Razmerje med socijalisti
in komunisti v Franciji
Od 27. julija 1934. 1. tvorita v Franciji socialistična in komunistična stranka t. zv. »delovno skupnost«. Ta delovna skupnost naj bi vodila po želji obeli strank k »organski enotnosti«, t. j. k združitvi obeh. »Odbor za združitev«, v katerega sta poslali obe stranki svoje zastopnike, ima nalogo izdelati osnovo, na podlagi katere bi se izvršila združitev. Dne 24. novembra 1937. pa je sklenilo predsedništvo socijalistične stranke, da sicer ostane pri sodelovanju v akcijski skupnosti s komunistično stranko ter bo še dalje stalo na stališču združitve obeli strank, toda bo »razgovore, ki se vrše v odboru za združitev, začasno prekinilo»«.
Dolgo se je že razmerje med obema proletarskima strankama poslabševalo. Siloviti napadi po časopisju komunistov na voditelje socijalistične stranke m živa agitacija med člani in somišljeniki socialističnega pokreta, so izzvali med socialističnimi pristaši nevoljo in odpor. V strokovnih organizacijah, ki so že enotne, nastopajo komunisti kot posebna skupina in skušajo strokovne organizacije »kolonizirati«: vsa važna zaupna mesta zasesti s svojimi zaupniki ter na ta način vso organizacijo podvreči svojemu! vplivu. Mnogi socijalisti se boje, da se bo. to ponovilo tudi po združitvi v enotno politično stranko.
V socialistični stranki, ki je enotna, ima pa v svojem okvirju več skupin, se razvija pod vodstvom Paul F a u-r e-a in Severa c-a pokret, ki stremi za ostrejšo in za-vestnejšo obrambo proti komunističnim napadom. Njih glasilo »Socialist« je pisano v ostrem protikomunističnem
smislu. Ampak tudi izven te skupine pridobiva v poslednjem času na veljavi mnenje, da bi zahtevala združitev mnogo več jasnosti in edinosti v vprašanjih ideologije, politike in organizatoričnih principov stranke, kot pa jo ima obstoječa »enotnost dela«, če naj združenje ne pomeni samo utopitev socijalistične stranke v komunistični, ampak združitev obeh strank v višjo skupno enoto.
Neposredni povod za prekinitev pogajanj o združitvi je dal članek, katerega je objavil tajnik komunistične inter-nacionale Dimitrov ob priliki 20 letnice oktoberske revolucije. V tem članku je Dimitrov označil kot vzrok zmage fašizma v Italiji, Nemčiji in Avstriji, da so na vodstvu organizacij delovnih mas teh držav bili »politični strahopetci in izdajalci proletarijata«, ki so »rešili gospodstvo kapitalizma in vrgli delovno ljudstvo v roke fašizma«. On je ponavljal stari izrek: »Nemogoče je napraviti konec s kapitalizmom, če ne borno napravili konca s socijalno demokracija v delavskih vrstah«. Istočasno je obdolžil »reakcionarne voditelje socijalistične internacionale«, da so razvijali »silovito energijo, da bi kolo zgodovine okrenili nazaj«. Končno je proglasil kot znak poštenega pristaša delavskega razreda za vsakogar ne njegovo stališče do socializma in sovjetske unije v principu, ampak do sovjetske unije, kot je danes; torej po njegovem razmerju do stalinizma, do Stalinovega gledanja na probleme in njih reševanje, do terorja proti »trockistično-buharinov-skim agentom fašizma«.
Predsedništvo socijalistične stranke je na izvajanja Di-
Angleški vojaki v Šangaju pod japonskim nadzorstvom — plačilo za angleško oklevanje
mitrova odgovorilo: »Ker organska skupnost obeli strank ne sme biti utopitev ene stranke v drugi, ampak združitev obeh strank, pomenijo izvajanja Dimitrova nepremostljivo oviro«.
Sklep predsedništva je bil sprejet z večino vseli glasov proti glasu s. Jeana Zyromskega, ki utemeljuje svoje postopanje v »Populair-u, glavnem glasilu socialistične stranke tako-le: Glasovanje proti resoluciji predstavništva nikakor ne pomeni odobravanje Dimitrovega članka. Tudi po mnenju Zyromskega bi morala biti združitev obeh strank spojitev, ne pa utopitev ene stranke v drugi t. j. likvidacija socijalistične stranke. Tudi on se upira priznati nezmotljivost sedanje sovjetske vlade. »Podpiranje sovjetske vlade, čuječa solidarnost, razumevanje nujnosti njenega boja in njene obrambe — da! Toda nobeno mali-kovanje! Priznanje doseženih uspehov, izvršenih naporov. pridobljenih koristi — da! Ampak nikako odrekanje pravici na svobodo kritike, ki je neobhodna za razvoj vsakega revolucijonarnega pokreta!« Kljub temu pa smatra sklep predsedništva za napako. Gotovo so težkoče in zapreke, ki stoje na poti organske enotnosti; ampak te morajo biti odstranjene z aktivnim udejstvovanjem v okrilju »odbora za združitev« v smislu predlogov in zamisli socijalistične stranke. Tudi on obsoja napade komunistov na socijalistično stranko; toda taki napadi so se vršili tudi pred združitvijo socialističnih strank I. 1905. Zapreke morajo biti samo povod aktiviranju sil za združitev, ki se bo sama uveljavila, ker odgovarja čutenju množice »Enotnost ni mrtva, zatoraj: Živela enotnost!«
V nasprotju z Zyrotnskim so privrženci t. zv. »revoluci-jonarne levice», ki je posebna skupina v stranki, glasovali za resolucijo predsedništva. »Revolucionarna levica« je prihajala v zadnjem letu v vedno bolj ostro nasprotje s komunisti. Medtem ko je Zyroinski skupno z Otonom Bauerjem, Danom in Dunois-em podpisal t. zv. »vojne smernice«, ki so obsojale revolucionarni defetizein v državah, ki stoje v prijateljskih odnošajih s Sovjetsko unijo, je »revolucionarna levica« zastopala načela »revolucionarnega defetizma« v slučaju vojne tudi v teh državah. Medtem ko je Zyromski zastopal stališče solidarnosti s špansko republikansko vlado in boja proti politiki nevrne-šavanja, je »revolucionarna levica« ostro napadala zatiranje in preganjanje POUM (anarhistov in levičarjev) v Španiji. Radi tega napadajo komunisti revolucionarno levico kot »trockističuo« grupo. Stališče revolucionarne levice k prekinitvi pogajanj o združitvi je Marcel Pivert v »Populair-u« orisal na sledeči način: »Težkoče za združitev temelje v politiki obeh strank. Komunistična stranka greši s svojim stremljenjem po nadvladi v delavskem gibanju; z zatiranjem revolucionarno razpoloženih manjšin; s ponudbami, ki jih dela cerkvi, militarističnim krogom, meščanskim demokracijam ¡11 z željo, prilagoditi se politiki »državljanskega miru«; z metodami obrekovanja in fizičnega nasilja nad pripadniki svojega razreda. Večina socijalistične stranke pa greši s svojo reformistično politiko, ki pozablja na zahteve razrednega boja; s svojim pristankom na današnji družabni red in z omejitvijo svojega stremljenja le na njegove reforme; s stalnim nagnjenjem h kompromisni rešitvi vprašanj v dobi, v kateri razmere zahtevajo direktno sistematično borbo ljudskih množic za oblast. Vsaka stranka, nadaljuje Pivert, dela v praksi to, kar drugi očita. Komunisti očitajo socialistom njih »socijal-demokracijo«, pa jo s, mi izvajajo med drugim v Španiji s podpiranjem desničc.rjfv in razbijanjem avantgarde delavskega razreda. Socijalisti očitajo komunistom stremljenje za »fronto vseh Francozov«, sami pa izvajajo isto politiko z odobravanjem1 vojnih kreditov, z opuščanjem boja proti klerikalizmu itd. Samo z zmago nad oportunizmom na obeli straneh,« zaključuje Pivert, »moremo zagotoviti ustvarjanje organske skupnosti.«
Ker so Francozi res kulturni ljudje, so med seboj strpni in z mirno presojo obravnavajo stvari. Tako se ni bati nič hudega. Socialistična stranka, ki demokratično dovoljuje razne struje, ki so načelno za demokratični socializem, pa imajo v podbronostih različna mnenja, bo torej še naprej utrjevala svojo organizacijo in moč, pri tem pa vselej sodelovala v ljudski fronti in jo branila.
ASTROLOGIJA
Šolstvo se je v naši dobi razvilo in se še razvija v vseli smereh, bolj kot se je prej razvilo v stoletjih. Nepismenost izginja. Piše in tiska in čita se več in več. Znanost napreduje, odkriva, prinaša na dan nova dejstva in ustvarja nove podlage. Ali pa smemo trditi, da koraka človeški um z enakimi koraki, da je duševno razpoloženje veliko bolj ugodno in spokojno, kot v preteklosti?
Mnogo znamenj kaže, da je mehanična doba pač ustvarila na ma-terijalnem polju mnogo udobnosti, o katerih se našim prednikom ni sanjalo, da pa nam ni podala skoraj nobene notranje stabilnosti in da je zanesla v ljudsko duševnost več zmede, razkroja, negotovosti in tavanja. Eno teh znamenj je astrologija.
Med najkrepkejšimi trditvami astrologov je ta, da je astrologija »najstarejša znanost na svetu.« Da je zelo stara, je že res; stari Kaldejci, Egipčani, Kitajci so jo poznali. Da je stara kot znanost, je le relativno res. Že primitivni človek je moral opazovati sonce in luno, ki sta mu pomenila dan in noč, jutro, poldne in večer, svetlobo in temo, letne čase, toploto in mraz. Ugotovitev ponavljanja neka-
terih pojavov na nebu mu je dala podlago za pojmovanje časa in stopnjema za prvi koledar. Kolikor je v tem bilo stvarnega opazovanja in logičnega izvajanja zaključkov, se to lahko imenuje znanstveno delo. Toda zasledovanje kretanja »stalnih« in »premičnih« zvezd se ni zadovoljilo s tem. Ko je bil skoraj vsak predmet na zemlji dobil svoj pomen v človeškem praznoverju, se je to moralo zgoditi tudi s skrivnostnimi lučicami na nebu. In tu se pričenja prava astrologija, od katere se je astronomija, ko se je zavedla sebe in svojega pomena, popolnoma in za vedno ločila.
Astrologija je znanost, astrologija je vraža.
Astrologija trdi, da vplivajo zvezde na razmere na zemlji, zlasti na človeka, na njegovo življenje, na njegovo usodo. Ko se človek rodi, ima svoj horoskop v zvezdnih konstelacijah, ki v prvi vrsti določa njegov značaj, njegovo »življenjsko črto«, njegovo usodo. Pa tudi pozneje vplivajo zvezde na njegovo dejanje in nehanje, na njegovo srečo in nesrečo. V zvezdah znajo astrologi citati bodočnost posameznika in celili skupin, nekateri bolj, nekateri manj do-
Zimska pokrajina
ločno, po tem, kakor so bolj ali manj previdni. Povedati znajo na primer, da morajo ljudje, ki so bili rojeni v prvi polovici maja, biti zelo previdni, če gredo na potovanje meseca septembra; da bodo kupčije, če jih sklenejo med 1. in 10. aprilom rojeni, prihodnji teden, uspešne: da bo to in to leto »kritično« za državne uradnike.
V resnici ni osnovne razlike med astrologom, ki najde vse v zvezdah, med »indijskim mistikom«, ki čita bodoče dogodke v kristalu, ali pa ciganke, ki »čita« isto iz roke.
Splošna prosveta preganja praznoverje. Kljub temu ima astrologija prav sedaj svojo zlato dobo. V teku zadnjih pet in dvajsetih let se je prakticiranje astrologije ne podeseterilo, ampak potisoče-rilo. Zdi se, da ima najrodovitnejše polje prav v Zedinjenih državah; zelo razširjena pa je tudi v Nemčiji in v Angliji. V Ameriki se innože
časopisi, ki se bavijo izključno s to rečjo, kakor gobe po dežju; naklada enega presega pol milijona. Mnogo dnevnih listov objavlja astrologične napovedi — prav tako resno kakor finančna poročila. Po nekaterih mestih je astrologov skoraj kolikor zobarjev.
Naraščajoča konkurenca ima seveda svoje posledice. Včasih je bil jezik astrologov nekakšna abrakadabra — čim bolj skrivnosten (in bedast), tem bolj učinkovit. Sedaj se tudi ti »učenjaki« bolj in bolj specializirajo. Govore in pišejo vsak za svojo klijentelo. Splošno se trudijo, da bi dali svojemu jeziku nekakšno znanstvenemu podobno navlako. Površnemu čitatelju se često zdi, da ni nobene razlike med astrološkim in kakšnim znanstveno strokovnim člankom, vsaj ne v načinu pisave in rabi izrazov. — Kupčija mora biti dobra.
(Po »Cank. Gl.«)
Z. čedna qlavt%a skupščina delavske
kulturne zv&ze> ^oMfanh&sti''
Na predvečer 15. januarja je bilo posvetovanje dramske in pevsko-glasbene podzveze. Prisostvovali so mu delegati dramskih, pevskih in glasbenih odsekov iz Ljubljane, Lesc, Hrastnika, Celja, Maribora, Slov. Bistrice, Tezna, Studencev, Slivnice, Zabukovce, Liboj, Litije, Guštanja in Ptuja.
Sklenilo se je pozvati še enkrat vse dramske odseke, koliko »igralskih abecednikov« bi nabavili, da ve zvezin odbor vsaj približno naklado in da more potem določiti čim ugodnejšo ceno. Pričakujemo odgovorov na ta poziv. Poleg tega se je naročilo podzve-zinemu odboru, naj pripravi nekaj novih iger, enodejank, rec. zborov in kratkih prizorov in naj se krajše stvari objavljajo tudi v »Vzajemni Svobodi«. Izdati je treba tudi nekaj novih not. Sredstva za to naj dobita podzvezi s prodajo materiala.
V	odbor dramske podzveze so bili izvoljeni: Bruno Leban, Jakec Isop. Rudolf Čebular, Mile Klopčič in Franc Mikluvec.
V	odbor pevsko-glasbene podzveze so bili izvoljeni: Ivo Gruden, Angel Tencc, Rudolf Simoniič in Anton Korošec.
V dvorani Delavske zbornice sta dobrunjski »Vzajemnost« in »Zarja« uprizorili zelo posrečen in dobro obiskan prosvetni večer. na katerem so poleg pevskih in glasbenih točk, deklamacij in reci-tacijskega zbora uprizorili Sinclairovo enodejanko »Vlomilec«.
Po tem res dobrem uvodu je bila drugi dan 16. januarja skupščina naše delavske kulturne zveze.
Pred prehodom na dnevni red pozdravi predsednik s. dr. Jelenec vse navzoče delegate, ki so se odzvali v povoljnem številu, posebno pa še pozdravlja zastopnika Strokovne komisije s. Briclja in zastopnika »Delavske Politike« s. Josipa Petejana. poudarjajoč koristi, ki jih ima »Vzajemnost« od tega delavskega glasila ki ob vsaki priliki vneto zastopa načela naše zveze in propagira s pisano besedo med delavstvom »Vzajemnost«.
S kratkimi in jasnimi besedami poudarja velik pomen delavske kulturne organizacije »Vzajemnost«, ki ima nalogo pobijati nevednost delavstva kot največjo sovražnico delavskega razreda, preganjati zaspanost in mračnjaštvo, vzbujati smisel za solidarnost in skupnost.
¡ilgf,
Za zapisnikarja imenuje s. Čebularja, na kar naznani dnevni red, ki je naslednji:
1.	Otvoritev skupščine in volitev verifikacijske komisije,
2.	poročila odbora in nadzorstva,
3.	članarina za leto 1938,
4.	volitve glavnega odbora, nadzorstva in razsodišča,
5.	razno.
V	verifikacijsko komisijo so bili soglasno izvoljeni:
Isop Josip, Ljubljana, Peteian Josip, Maribor, Baid Karel, Kranj, Kccjančič Franc, Dobrunje, Kosmos Joško, Hrastnik.
Nato poda s. Štukelj tajniško poročilo. Društev je 36 s I 92 člani, prijavila so se 4 nova društva. Zveza stalno napreduje, treba je le poživeti dramsko in pevsko podzvezo, zboljšati upravo in rešiti vprašanje revije »Vzajemna Svoboda«.
Blagajniško poročilo se ni bralo, ker se je že prej natipkano razdelilo med delegate.
Nato poda poročilo s. Bricelj za nadzorstvo. Nadzorstvo poudarja predvsem to-le:
1.	Ker z naraščanjem društev rase tudi delo upravne pisarne, ki težko zmaguje vse posle z eno samo pisarniško močjo, a novih moči iz finančnih razlogov ni mogoče nastaviti, je nujno in neobhodno potrebna pomoč od strani društvenih odborov, ki bodo mnogo pripomogli pri delu, če bodo redno obračunavali ter pošiljali svoja poročila. Zato je nujno potrebna reorganizacija tako pri društvenih odborih, kakor v upravni pisarni sami. To reorganizacijo naj nemudoma izvede novi odbor.
Ker je najbolj pereča finančna stran, od katere je odvisna vsa uprava, kakor tudi »Vzajemna Svoboda« predlaga nadzorstvo, da vsa društva pošiljajo svoja poročila in obračune najkasneje vsaj do vsakega 15. v naslednjem mesecu.
2.	V smislu sklepa glavne skupščine za poslovno leto 1936/37 v Trbovljah naj bodoča uprava, odnosno glavni odbor v najkrajšem času izdela pravilnik, ki bo v vseh podrobnostih jasen za vsakogar tako v tolmačenju društvenih načel kakor administrativnega poslovanja.
3.	V nekaterih poglavjih so tudi pravila pomanjkljiva in tudi ta naj bodoči glavni odbor popravi, odnosno pripravi dopolnila za prihodnjo glavno skupščino.
Po vsem tem se bo reorganizacija lahko prav povoljno izvedla in bo prinašala materijalne in idejne koristi.
V	poslovanju blagajničarke se je ugotovil najlepši red. stroga natančnost in vestnost, ter zasluži s. blagajničarka vse priznanje.
Iz celotnega pregleda je bilo ugotoviti, da je sedanji odbor vršil poverjene funkcijske posle z vso resnostjo in iskrenostjo in je kljub vsem razmeram dosegel mnogo uspehov, za kar zasluži vse priznanje.
Po soglasnem sklepu predlaga nadzorstvo celokupnemu upravnemu. odnosno glavnemu odboru priznanje in zahvalo za nesebično in požrtvovalno delovanje v zadnjem poslovnem letu.
Predlogi nadzorstva so bili soglasno sprejeti.
K III. točki dnevnega reda — članarin za leto 1937. poroča sodr. Štukelj zelo izčrpno o finančnem stanju revije, ki je v zvezi s članarino. Pri tem ne pozab: posebno še poudarjati silno neredno obračunavanje društev, vsled česar je nadaljnje izhajanje revije po tem načinu nemogoče. Omenja tudi silne težkoče s pisatelji, ki ne morejo prispevati brezplačno z ozirom na njihov težak socialni položaj, a mi pa pisateljev ne moremo honorirati. Zato predlaga, da revija preneha biti obvezen časopis za članstvo »Vzajemnosti« in naj se list vzdržuje z naročniki.
Bil je že mišljen manjši format, ki bi bil po prvotnih računih nekoliko cenejši in bi mogel biti še nadalje obvezen tudi pod sedanjimi plačilnimi pogoji, končno se je pa izkazalo, da bi bil manjši format še dražji. Zato predlaga, da revija preneha biti obvezen časopis, ki pa naj stane mesečno din 1.50 za člane »Vzajemnosti«, odnosno din 20.— letno za vse druge naročnike in kvota prispevka za centralno upravo pa naj znaša din 2.—.
Med tem se je vrnila verifikacijska komisija, v imenu katere poda s. Kosmos naslednje poročilo:
Na današnji skupščini je zastopanih 23 društev z 41 delegati, ki zastopajo 1205 glasov.
Delegacije ni poslalo 13 društev, ki imajo 290 članov. Torej so bila odsotna le majhna društva.
Skupili) število zastopanih in nezastopauih društev je 36 z 1492 člani.
S. dr. Jelenec otvarja sedaj debato le poročilom.
S. Kocjančič (Dobrunje) v glavnem odobrava Štukljev predlog.
S. Bajd (Kranj) poda obširnejše poročilo s. Vehovca iz Kranja, ki se skupščine ni mogel udeležiti. V svojem poročilu vneto zagovarja revijo »Vzajemna Svoboda« ter ostro kritizira malodušnost. je za ohranitev revije, čeprav bi bilo morda treba članski prispevek nekoliko zvišati. Strokovne organizacije bi morale pokazati več razumevanja za prosveto.
S. Breznik iz Trbovelj kritizira predlog za ukinitev obveznosti glasila, ter je mnenja, da ostane revija še nadalje obvezno glasio zveze ter predlaga, odnosno tolmači način prispevanja za list, da ne bodo neredni plačniki dobivali lista zastonj.
S. Koražija iz Studencev pri Mariboru tudi želi še nadaljnjo obveznost revije, predlaga pa opustitev inseratov.
S. Godnik iz Celja izraža željo, da ostane revija še nadalje obvezna za članstvo, zviša pa naj se prispevek, da bo revija mogla izhajati. Poudarja in predlaga, da naj skupščina ape'ira na strokovne organizacije, da podpro delavske kulturne organizacije, ki so za nje ravno tako potrebne. Mnenja je, da bi ob svojih letnih zaključkih mogle strokovne organizacije votirati kakšne zneske v svrho podpore »Vzajemnosti«. Nadalje želi, da tudi druga sorodna društva vstopijo v »Vzajemnost«.
S. Kosmos (Hrastnik) podpira v celoti predlog s. Štuklja.
S. Jelenec reasumrra dane predloge in je mnenja, da lahko društva sama po svojih uvidevnostih in možnostih uvedejo obveznost lista.
S. Štukelj pa izjavlja, da brez poviška prispevkov obveznost lista ni mogoča, še manj pa brez inseratov.
S. Petejan iz Maribora se izjavlja proti obveznosti revije 'in je mnenja, da bi kljub temu moral vsak član citati časopis, toda mora ga pa tudi plačati.
Mnenja je, da bi bilo nujno potrebnon poseči med članstvo strokovnih organizacij v zadevi populariziranja »Vzajemnosti«. Pridružitev drugih sorodnih društev v »Vzajemnost« pa bi bilo delikatno vsled starih in težko omajnih tradicij.
S. Breznik ponovno zagovarja obveznost lista.
S. Tominc iz Kranja zagovarja obveznost revije, glede poviška prispevka se sklicuje na potrebno glasovanje, izraža pa potrebo po večji agitaciji.
S. Perovnik iz Leš-Prevalje zagovarja obveznost, pa če ni mogoče revije izdajati mesečno, pa vsaj dvomesečno. Obenem prosi za intervencijo pri oblasteh, da dovolijo d'skusijske večere.
S. Kranjc iz Slov. Bistrice želi tesnejšega sodelovanja s sorodnimi društvi ter kritizira ponašanje nekaterih društev, ki nosijo le naziv deavsk.ega društva, delovanje njihovo pa ne odgovarja delavskim načelom.
S. Bricelj iz Ljubljane poudarja reorganizacijo uprave, zagovarja pa predlog s. Štuklja.
S. Štukelj ponovno poudarja, da je za list treba obračunavati, potrebni so nam pa tudi inserati, sicer je list izključeno izdajati.
Končno je bilo v tem pogledu stavljenih več predlogov, ki so se formulirali tako-le:
Naročnina za člane »Vzajemnosti« se zviša od din 1.— na din 1.50 mesečno. To se soglasno sprejme.
S. Štukelj pristaja na obveznost pod pogojem rednega obračunavanja vsak mesec s povišanim prispevkom din 1.50.
Nato se sklene soglasno: Revija je še nadalje obvezno glasilo za vse člane s povišanjem prispevka, odnosno naročnine na din 1.50. Naročnina pa se obračunava direktno upravi lista v Maribor. Vsi delegati se obvežejo, da bodo ta sklep izvedli.
Ker je debata o poročilih zaključena, pre de predsednik s. dr. Jelenec na 4. točko dnevnega reda, to so volitve.
Verifikacijska komisija v svojstvu mandata za sestavo liste novega glavnega odbora predlaga naslednjo listo:
Predsednik s. dr. Je'enec Celestin,
I.	podpredsednik s. Petejan Josip (Maribor),
II.	podpredsednik s. Korošec Blaž (Ljubljana),
Tajnik s. Kopač Josip,
Blagajničarka s. Rudolf Štefka.
Odborniki: Isop Jakob. Kocijančič Karel, Čebular Rudolf, Podbev-šek Mirna, Breznik Ivan, Vehovcc Jaka, Godnik Ivan in Logar Ivan,
Nadzorstvo: Bricelj Niko, Rakovec Kristina, Štukelj Ciril, Kosmos Joško in Teply Bogo.
Razsodišče: Kralj. Mlinar, Uratnik. Favai. Jenko; namestniki: Telban. Tominc in Wohlfahrt.
Predsednik je javno pezval navzoče za izjave, ali naj se odbor voli poimensko ali skupno listo in se je skupščina izjavila za skupno listo, ki je bila soglasno sprejeta s spremembo s. Godnika, ki .ie mesto sebe predlagal s. Vodopivca iz Celja.
Pri točki razno predlaga s. liaberl iz Studencev pri Marborn, naj se uvedejo tudi razne športne panoge v naši zvezi, ki so po njegovem mnenju potrebne. Nadalje, da se po enoletnem članstvu da članu izkaznica z usnjenimi platnicami, po možnosti z izvlečkom pravil. Nadalje predlaga uvedbo oficielnih znakov za vse članstvo. Tako tud; naj se na plačilnih znamkicah uvede oficielen emblem. Končno izraža željo centralizacije vseli društev na podlagi enih pravil.
S. predsednik dr. Jelenec tolmači njegove predloge, ki se po večini preodkažejo novi upravi v izvajanje, izvzemši športna društva, ki morajo biti zase, ker glasom naših dosedanjih pravil v »Vzajemnosti« tega ni mogoče izvajati.
S. Breznik iz Trbovelj uporabi skupščino, da prosi one podružnice, ki so si v Trbovljah izposodile dramatske igre. da jim te vrnejo.
S. Kocjančič apelira na delegacijski zbor, da dvigne v prihodnjem letu število članstva: vsako društvo naj pridobi vsaj po deset novih članov.
Obžaluje tudi dejstvo, da se redčijo člani iz intelektualnih vrst, ter ostajajo skoro sami ročni delavci člani »Vzajemnosti«. Osobito trdi, da to opaža v Ljubljani, kar je tudi najverjetneje, ker drugje jih ni toliko.
S. predsednik dr. Jelenec se opraviči ob 12.45 uri, da se udeleži pogreba pokojnega dr. Šerka. ter preda vodstvo skupščine dosedanjemu I. podpredsedniku s. Kralju, ki nadaljuje.
K besedi se javi s. Zlatnar ml., ki v dolgem ekspozeju omenja nujno potrebo uvedbe tečajev za esperantski jezik. S. Zlatnarja je opozoril s. Kralj, da to kar hoče na dolgo in široko povedati, naj rajši napiše in borno objavili v reviji.
Veliko kitajsko pristaniško mesto Cingtav s 400.000 prebivalci je zdaj pod japonsko komando
S. Gabrijel iz Ptuja poudarja potrebo tečajev za pevske učitelje in za vežbanje igralcev.
S. Kosmos predlaga, da nova uprava reši nerešeno premoženje »Svobode«, ki je bilo po oblasteh zaplenjeno. S. Kralj ga v tem napoti k s. dr. Jelencu, ki je zastopnik vseh teli stvari.
S. Berčič predlaga, da se organizirajo izobraževalni tečaji.
S. Kralj reasumira navedene predloge in želje v smislu možnosti glasom veljavnih pravil.
Ker je dnevni red izčrpan in se nikdo ne javi k besedi, zaključi s. Kralj skupščino ob eni uri.
Ta skupščina je pokazala trdno voljo vseh naših kulturnih delavcev, da ohranimo, kar smo že dosegli in da še napredujemo. Zveza je v sebi resnično trdna in enotna.
Po društvenih občnih zborih, ki se bodo vrstili te mesece, se bo naše kulturno gibanje še utrdilo.
Pravice žene-gospodinje
Če primerjamo določbe občega državljanskega zakonika (o. d. z.) z življenjem, vidimo, kako malo se strinjata teorija in praksa in da ti paragrafi še dolgo ne ustrezajo potrebam našega časa. Ni čudno, da je temu tako, saj je pri nas v veljavi še stari avstrijski zakonik iz 1. 1811. Po njem ima žena pred zakonom (postavo) tak-le položaj:
Mož in žena sta oba enako obvezana, da izpolnjujeta zakonske dolžnosti, da si morata biti zvesta in ravnati dostojno drug z drugim Glava rodbine je mož, ki mu kot takemu pripada pravica voditi gospodinjstvo. Dolžan je vzdrževati ženo svojemu premoženju primerno in jo povsod zastopati. Žena je dolžna slediti možu v bivališče, ki ga je on izbral, ga v gospodinjstvu podpirati in skrbeti za to, da z ozirom na hišni red izpoljnjuje sama, kakor tudi drugi člani rodbine odredbe moža. Če mož in žena glede ženine imovine nista sklenila pogodbe, se smatra moža za zakonitega upravitelja njene imovine. Kot tak je odgovoren le za glavnico, ni mu pa treba dajati računa o obrestih, prejetih za časa upravljanja. Če se je v dvomu glede premoženja, pridobljenega v času skupnega življenja, se ta smatra za pridobitev moža.
Sedaj se snuje nov o. d. z., ki pa ne bo, po načrtih in predlogih sodeč, prinesel mnogo sprememb, ker je v bistvu zgrajen na podlagi sedaj veljavnega. Naši pravniki so brez sodelovanja žen predlagali spremembe, ki pravzaprav ne prinašajo ženi nobenega izboljšanja. V paragrafu, ki govori o pravicah in dolžnostih zakonskega moža odpade po novem predlogu stavek: »Mož je glava rodbine«, kar pa določbe dejansko nič ne spremeni, ker načelo, da je mož glava družine ostane, ker je mož še vedno upravičen in dolžan voditi gospodinjstvo in celokupno življenje rodbine. Edini uspeh te spremembe bo v tem, da se bo omejil kvarni vzgojni vpliv tega stavka, zlasti na doraščujočo moško mladino.
Naravnost neverjetna pa se zdi človeku določba, da vodi gospodinjstvo družine mož. Še bolj je čudno, da možje, ki te zakone in predloge sestavljajo, ne vidijo nesmiselnosti tega, ko vendar sami dobro vedo, koliko pojma imajo o gospodinjstvu in še bolj, koliko pri gospodinjstvu dejansko sodelujejo. Pa tudi določba, da vodi žena gospodinjstvo po navodilih moža, ne ustreza dejanskim razmeram, ker to pomenja voditi gospodinjske posle po navodilih nekoga, ki se na to zelo malo ali pa nič ne spozna. Tudi življenje samo govori proti tej odločbi, ker se možje v gospodinjstvo itak ne vmešavajo in na tozadevna ženina vprašanja največkrat odgovarjajo: stori kakor hočeš, jaz se na to ne spoznam in se za to ne brigam. To niso moje skrbi.
Doslej ženi ni bilo treba vzdrževati svojega za delo nesposobnega moža, četudi je imela sredstva za to. Po novem zakonu bo dolžna to storiti in svojim premoženjskim razmeram primerno prispevati za vzdrževanje nesposobnega moža. Vsekakor je ta predlog pravičen in ga bodo žene, ki se bore za enakopravnost z odobravanjem sprejele.
Določba, da se smatra dvoumna pridobitev v času zakona za pridobitev moža, je ostala tudi po novem osnutku nespremenjena. Če pa ima poročena žena samostojen zaslužek in ga uporablja v korist družinskih nabavk, se domneva, da izvira od obeh. Ni dvoma, da je ta določba krivična. Zakaj se pa moževega zaslužka ne smatra za pridobitev obeh zakoncev?
Uredbe o imovini, ki pripada ženi so ostale nespremenjene. Važno za žene je tudi, da vedo, da je mož vezan plačevati ženine nakupe za gospodinjske potrebe. Če ona to zlorablja, ji lahko mož to pravico odvzame, oz. omeji. Kdo pa omeji pravice moža, kadar zapravlja svojo plačo in to na škodo vse rodbine?
Otroško veselje v zimi
Usodne posledice za poročeno ženo, zlasti revnejših družin, pa bo imel predlog, da poročene žene ne smejo iskati zaposlitve izven doma, če je to v škodo družine. Ah onim, ki so to predlagali, niso znani razlogi, vsled katerih zapušča, oz. je primorana zapuščati danes večina žen krog svoje družine? Res je, da na škodo družine, ker ne morejo poleg poklicnega dela uspešno opravljati vse domače posle. Toda kaj svetujejo oni, ki so predlagali ta paragraf materam, katerih možje kljub poštenemu in težkemu delu ne prislužijo toliko, da bi od tega družina lahko živela? Le vprašajte vse te revne matere in žene, ki jih je večina zaposlenih, ali bi raje ostale doma, ali raje hodijo na delo. Najprej je treba dati možem dovolj plače, saj
ni treba več, kot jo s svojim delom zaslužijo, potem šele razpravljati o takih uredbah. Dokler pa v družini ni kaj jesti in mora celo mati za kruhom, pa nima nihče pravice iznašati takih predlogov.
in kot povsod, se bodo tudi tu našli izhodi za one dobrosltuirane žene, ki hodijo v službe ne iz potrebe po denarju, ali veselja do dela. temveč iz lakomnosti po denarju, ki jim bo služil za nabavo luksuznih toiletnih potrebščin.
Mnogo je tudi takih družin, kjer oče imenitno služi in zavzema visok družben položaj, materi pa kar zmanjkuje časa za obiske, negovanje lepote, obiskovanja gledališč, kavarn, barov in razn'h javnih prireditev. Ali pri teh družinah in teh razmerah rodbina nič ne trpi? In zakaj se tu nihče ne zgane?!
Kdo bo, nadalje, lahko presodil, kdaj je poklicno delo matere družini v kvar in kdaj ne. Pri tem se bodo lahko vršile najrazličnejše zlorabe in intrige. Pa še nekaj je treba pomisliti pri tem vprašanju zaposlitve matere v poklicu — na kmečko mater. Od ranega jutra pa do noči dela in gara na polju, v vinogradu, pri živini. Nima časa niti počediti otroke, kaj šele, da bi posvetila nekaj ur na dan njihovi vzgoji, zdravju, higijeni. Gotovo jemlje to delo, ki ga opravlja kmečka mati in gospodinja več časa in sil. kot katerikoli drug poklic. Pa se vendar do danes še nihče ni našel, ki bi svetoval to delo ukiniti, ker je na škodo družine.
Zavedamo se, da je v današnjih razmerah skoraj vsako poklicno delo žene-gospodinje v veliko škodo družine in otrok, ki so prepuščeni sami sebi in cesti. Povdarjamo le, da je treba ustvariti možnost, da se bodo lahko žene posvetile delu za družino, za kar je predvsem potrebna ureditev plač, ki jo prejemajo možje, da se jim da, kar s svojim delom zaslužijo. Dokler pa tega ni, je ta paragraf, če bo uzakonjen, samo usoden udarec za one žene, ki so prisiljene iz materijelnih razlogov hoditi na delo. pa čeprav na škodo družine, ! : še vseeno lažje utrpi moralno škodo, kot pa da se odpove vsakdanji hrani. Upamo in prepričani smo, da ta uredba v taki obliki ne bo uzakonjena.
Razveseljiv pa je predlog »Zveze gospodinj«, ki si ga je društvo »Slovenski pravnik« osvojilo in ki je spričo razmer, ki so po nekaterih družinah, kjer oče pijančuje in zapravlja, zelo potreben. Po tem predlogu bo smela žena zahtevati, da se njej izplačuje za go-spodinjstv o potreben del moževih dohodkov, če mož ne bi Izpolnjeval svojih vzdrževalnih dolžnosti. V slučaju, da je mož stalno nameščen, bo sodišče smelo na ženino zahtevo določiti, da bo službo-dajalec izplačeval določeni znesek moževih dohodkov ženi.
Mnogo se danes tudi govori o priznanju gospodinjstva za poklic. Nujno bi bilo, da bi se delo gospodinje smatralo kot enakovreden prispevek k vzdrževanju rodbine in po tem načelu uredilo pravni odnos žene in moža glede skupnega premoženja. Saj se nobeno delo tako ne ceni, kot ravno delo gospodinje.
Zadnji čas bi bil, da žene spoznamo, da moramo same sodelovati in soodločati tam, kjer se odloča naša usoda. Možje, ki ustvarjajo zakone, se vse premalo ozirajo na našo korist in vse preveč na svojo. In to bo trajalo vse dotlej, dokler ne bomo žene zastopane v vseh forumih, kjer se odloča o usodi žen. To je dotlej, dokler ne bomo družbe uredili na podlagi pravičnosti in enakopravnosti.
KNJIŽEVNOST
Puškinove pesmi v slovenskem prevodu.
»Naša založba« v Ljubljani je izdala v krasni opremi pesmi velikega ruskega pesnika Puškina v pesniško-mojstrskem prevodu Mileta Klopčiča. V uvodu knjige je Klopčič tudi na kratko orisal življenje in delo tega velikega Rusa. V današnji številki priobču-jemo nekaj teh pesmi, da opozorimo svoje prijatelje na to lepo knjigo.
»Cankarjev Glasnik«, mesečnik za leposlovje in pouk, ki ga izdaja »Cankarjeva ustanova« in ga urejuje Etbin Kristan, izhaja v USA, 6411 St. Clair A ve., CJeveland. Ohio. Letna naročnina znaša 4 dolarje. Kdor more, naj si ga naroči. Kakor smo brali v njem, pride pomladi večje število naših sodrugov iz Amerike v Slovenijo in obišče tudi Cankarjevo rojstno hišo na Vrhniki.
»Dom in Svet« ne izhaja več. Skozi 48 let poznana nam katoliška revija »Dom in Svet« ne bo več izhajala. Gospodarj': (katoliško tiskovno društvo) so prepovedali odkritosrčno krščansko pisanje, do kakršnega se je povzpel Kocbek s svojo razpravo o Španiji. Iskali so urednike in pisatelje, ki bi revijo pisali po interesih sedaj vladajoče struje v slovenskem kat. taboru in ko jih niso našli, so časopis končnoveljavno ustavili. Iz tega, da »Dom in Sveta« ne morejo več izdajati, se vidi, da je spoznanje v katoliških vrstah že globoko prodrlo, iti to nam razloži tudi vedno besnejše pisarjenje »Slovenca«: Kjer ni več argumentov in kjer je slaba vest, tam ostane samo še posuro-velo zmerjanje.
Angleški književniki in Španija. Londonski list »Leit Revievv« je razposlal 125 naj-odličnejšim angleškim književnikom vpra-šalne pole, da odgovore, kakšno stališče zavzemajo napram meščanski vojni v Španiji.
104 književniki so izrazili svoje simpatije madridski republikanski vladi, 19 se je izjavilo, da jih to vprašanje ne zanima, dva sta se izrekla za generala Franca. Najzanimivejši je bil odgovor M. G. Wellsa, on je zapisal: »Jaz nisem nikak — anti. — Ta izraz sovražim. Samo v dveh pojmih sem anti: antigangster in antinacijonalist. To jo moj odgovor na vašo okrožnico.«
Nacistična morala. Znani belgijski nacistični voditelj Degrelle je napravil izlet v Mehiko in je o tem napisal knjigo: »Moje pustolovščine v Mehiki,« (ki so jo seveda Nemci hitro prevedli na svoj jezik.) Da nacist ne piše prijazno o svobodoljubnih Mehikancih, je razumljivo. V tej knjigi se med drugim nahaja tudi ta-Le stavek: »Najučinkovitejši način zaničevanja obstoji v tem, da tistega, ki ga zaničujemo, skušamo kar najbolj izrabljati.« •	.....,
Afeksancfer Veki ki Makedonski
(Makedonska pripovedka, pripoveduje I, V.)
in zamorski poglavar
Aleksander Veliki Makedonski se je vojskoval. Oblega! je Babilon, izpodkopaval babilonski stolp, mudil se v Turkestanu in na ravninah Buhare ter nekoč vkorakal tudi tv Afriko, da vidi, kakšni so črni ljudje.
Odvedli so Aleksandra k poglavarju. Poglavar ga je sprejel kakor gesta, kajti nikdar še ni videl vojne in ni vedel, kaj je vojna. Pogostil ga je z zlatimi datelji, z zlatimi smokvami in tudi kruh je bil iz zlata. Zakaj vedel je, da so ljudje od daleč, beli ljudje, lačni zlata in zato mu je postregel.
»Kaj jeste ipri vas zlato«? je vprašal Aleksander Veliki Makedonski.
Poglavar mu je odgovoril:
»Pri vas imate, kakor sem slišal, mnogo različnih in dobrih jedi. Radi takšnih jedi niste prišli k nam.«
Aleksandar Makedonski pa je odgovoril:
»Ni me prignalo 'tvoje zlato. Tudi tega imam. Hotel sem spoznati vaše navade in vaše običaje, ker ste črni ljudje, da bi videl, ali ste kakor mi, beli, ali ste slabši od nas belih ljudi.«
»Bodite tedaj naši gosti in prijatelji. Ostanite pri nas, kakor dolgo želite«, je rekel poglavar.
Poglavar je bil tudi siodnik. In baš v tem času sta prišla k njemu dva iz plemena, da razčisti njun spor in razsodi.
Prvi je pripovedoval:
»Kupil sem njivo od tega človeka. Ko sem obdeloval, sem našel v njej zaklad. Ker pa zaklada nisem kupil, temveč samo njivo, sem mu ga hotel vrniti. Ali ta človek, ki mi je prodal njivo, noče zaklada nazaj. Prosim te, poglavar, razsodi!«
Drugi iz plemena je rekel: »Tudi jaz imam tak dober izgovor kakor moj sosed. Njivo sem bil prodal z vsem, kar leži in stoji, torej tudi z zakladom. A on se ga brani. Razsodi!«
Poglavar je nekoliko premišljeval. Nato je rekel:
»Ti, prijatelj, povej mi: Imaš li sina?«
»Da«, je odgovoril.
Poglavar se je obrnil k drugemu:
»A ti? Ti imaš najbrž tudi hčerko?«
»Da«, je odgovoril drugi.
»Tedaj«, je razsodil poglavar, »naj vzame tvoj sin hčerko tvojega sosedia za ženo, a zaklad1 naj jima bo dota.« Aleksander Makedonski se je čudil.
»Misliš, da moja razsodba ni pravilna?« ga je vprašal poglavar.

»Ne, ne«, je rekel Aleksander. »Samo čudim se taki razsodbi.«
»Kako bi pa ti razsodil?« je vprašal poglavar.
»Oba bi vtaknil v ječo«, je rekel Aleksander, »a zaklad bi dal v državno blagajno.«
»To se pravi«, se je začudil poglavar, »sebi v
»Tako je«, je bil odgovor.
»Ali sije pri vas sonce«, je vprašal poglavar,
»Seveda sije sonce in dežuje kakor pri vas«, sander.
»Čudno«, se je čudil poglavar. »Ali žive pri vas domače živali in se pasejo po travnikih?«
»Mnogo je živali, ki se pasejo po travnikih in tudi mnogo zveri po gozdovih«, je odgovoril Aleksander Makedonski.
»No, da potem razumem«, je rekel poglavar, »Veliki duh pusti, da sije sonce in da dežuje zato, ker žive pri vas živali! Kajti vi beli ljudje tega ne zaslužite.«
blagajno?»
»in rosi nebo dež?« je odgovoril Alek-
ŽENSKO RAZNO
V	angleškem parlamentu je enajst žen.
Novi bolgarski volilni zakon daje tudi
ženam volilno pravico, pa le onim, ki so poročene, ločene ali vdove.
Predsednik republike Mexike Cardenas je predložil senatu načrte zakona o spre-j tnembi ustave. Tudi žene bodo po tem zakonu imele aktivno in pasivno volilno pravico.
V	Združenih državah severne Amerike se enajst milijonov žen vzdržuje s svojim delom. Tretjina teh žen vrši poleg poklicnega dela še gospodinjske posle.
V	Nemčiji bodo v kratkem začeli izvajati prepoved o prodaji svežega kruha, ker se ga porabi več kot preležanega. Peki bodo smeli prodajati samo tak kruh, ki se vsaj en dan star. Pa tudi gospodinje bodo smele načenjati krušne hlebe šele 24 ur potem, ko so bili spečeni. Nemčija bo na ta način baje mnogo prištedila, nemški narod pa bo tudi lahko zadovoljen, ker je prestan kruh mno-
go bolj zdrav kot svež. Tudi mrzli večerji se bodo morali odreči, ker se pri tej porabi preveč masti in mesa. Uvedli bodo le tople večerje, za katere priporočajo krompir v oblicah kot zelo primerno jed. Tako menijo nemški gospodarstveniki. Zanimivo bi bilo vedeti, kako bo s temi »izboljšanji« zadovoljen nemški narod.
Veliko število ameriških filmskih umetnikov je organiziralo odbor, ki bo zbiral prispevke za božične darove mali španski de-ci, ki so postale žrtve fašističnega napada na Španijo. Na čelu te akcije so znani umetniki kot Frederic March, Joan Crawford, Luise Reiner (znana iz filma »Dobra zemlja). Slično akcijo bodo izvedli tudi v Angliji, kjer jo bodo vodili Lloyd George, major Atlee, Bernard Shaw in Wells.
Danes se mnogo govori o vojni in miru. Dočim se nekateri z vsemi silami bore za mir, drugi ne morejo prikriti svojega odobravanja vojne pa čeprav nenehorna zatrjujejo svojo miroljubnost. Tako čitamo v Göringovem glasilu »Essener Nationalzeitung« besede, ki so značilne za nemško mi-
roljubnost: »Orožje je narejeno za vojno. Vojna pa je neizbežna, ker je sredstvo politike.«
Enako značilne so besede Mussoliuija: »Vojna je za človeka to, kar je materinstvo za ženo. Ne verujem več v mir. Še več, smatram, da mir ubija in uničuje osnovne narodove vrline, ki se pojavljajo samo s krvavim naporom.«
Vsled politike nekaterih morajo trpeti nedolžni ljudje v Španiji in na Kitajskem, pa tudi vsi oni »prostovoljci«, ki jih pošiljajo fašistične države v neprostovoljno vojno .
Koliko dobrega in koristnega bi se lahko storilo z denarjem, ki gre v vojne namene nam povedo naslednje številke:
Ena sama podmornica stane toliko denarja, da bi s» z njim mogla vzdrževati petčlanska rodbina 5000 let.
S stroški za en tank bi lahko enaka družina živela 200 let.
32 centimetrski top stane toliko, da bi od tega denarja lahko ena družina živela 20 let.
^ POTREBUJETE GALOSE
38152-651
Najboljši prijatelj šolske mladine za deževne in mokre dneve so naše galoše ki ne prepuščajo vode in vlage. Za malo denarja obvarujejo Vaši malčki svoje dragoceno zdravje. Vel. 31 do 34 din. 25.— Vel. 35 do 38 din. 29.—

DA SE NE PREHLADITE
®
POTREBUJETE GALOSE DA1 OHRANITE SVOJE ZORA VJE
POTREBUJETE GALOSE DA OBVARUJETE 5V0JU
OBUTEV
®
POTREBUJETE GALOSE DA NE NANOS /TE V SVOJ
DOM BLATA IN SNEGA
®
POTREBUJETE GALOSE ZATO DA PRIHRANITE SVOJ DENAR
PRI H RAN/TE GA TEDAJ ČE KUPITE GALOSE PRI NAS
78155—651
Ženske gumijaste galoše s polvi-soko peto, z ojačeno špico in robom. Obvarujejo Vašu obutev pred vlago in blato v snežnih zimskih dnevih.
98157—660
Elegantne in močne moške galoše s specijalno ojačenim podplatom. Obvarujejo Vaše čevlje pred vlago in dom pred blatvom.
78655—658 Zadnje novosti. Elegantne ženske galoše. Gornji del izdelan iz lahkega in elastičnega materijala, ter veled tega posebno udobna za hojo.
Tiska: Ljudska tiskarna d. d. v Mariboru. Zastopnik: Viktor Eržeti v Mariboru. Izdaja in urejuje v imenu konzorcija: Bruno Petejan v Mariboru.