Komunikacija s starostniki v lekarni Communication with the elderly in the pharmacy Darja Kobal Grum, Velko S. Rus, Renata Marčič Povzetek: Starejši od 65 let predstavljajo večino uporabnikov lekarniških storitev, zato prispevek združuje Informacije o psiholoških značilnostih starostnikov, ki so pomembne, da uporabnik razume navodila in pravilno uporablja zdravila. Te značilnosti se pogosto razlikujejo od stereotipnih predstav, ki jih imajo ljudje o staranju in pozni odraslosti ter o dejavnikih, ki vplivajo na spremembe v starosti. Avtorji prikazujejo tudi raziskave o informacijskih potrebah lekarniških uporabnikov in načinih najbolj uspešnega komuniciranja s starejšimi osebami. Prispevek predstavlja eno redkih, vendar pomembnih tematik, ki se tičejo tako starostnikov kot zdravstvenih delavcev, pa tudi širšega družbenega okolja. Ključne besede: starostniki, komunikacija, psihologija, zdravila Abstract: People older than 65 years represent most of the pharmacy services users, therefore the article brings together information about psychological characteristics of elderly people, which are important for them to understand the instruction and properly use the medicines. These characteristics are often different from the stereotypes about aging and late adulthood, and also about the factors influencing the changes in old age. The authors also show the research on information needs of pharmacy users and the most effective way of communicating with elderly people. The article presents one of rare, but important themes that concern elderly people as well as health workers and also wider social environment. Key words: elderly, communication, psychology, medication 1 Uvod Demografske spremembe, kot so naraščajoča življenjska doba In nižja rodnost, so v zadnjih desetletjih povzročile staranje populacije povsod po svetu, predvsem pa v razvitih državah. Tudi Slovenija sodi v skupino držav z izrazito staro strukturo prebivalstva. Konec leta 1996 je bil delež populacije starejše od 65 let 12,9 % celotne slovenske populacije. Po predvidevanjih naj bi bilo leta 2020 starejših od 65 let že 19,4 % celotne populacije (1). Starejši izkusijo več nezmožnosti, odvisnosti in smrtnosti, tveganja za samsko življenje in predstavljajo večino tistih z zdravstvenimi problemi v razvitih državah (2). Staranje populacije ima številne posledice od povečanja izdatkov za pokojninsko blagajno, zdravstveno in socialno varstvo do zmanjševanja odstotka delovno aktivnega prebivalstva, kar ogroža nadaljnji gospodarski in družben razvoj. Povečevanje skupine zelo starih ljudi pomeni povečanje potrebe po socialni oskrbi in zdravstveni negi (1). Starostniki so skupina, ki najpogosteje potrebuje nasvet farmacevta. 2 Starostniki Zupančič (3) poimenuje razvojno obdobje od 65. leta do smrti pozna odraslost, svetovna zdravstvena organizacija pa opredeljuje osebe med 65. in 75. letom kot starejše, med 75. in 90. letom kot stare ter od 90. leta naprej kot zelo stare. Ko govorimo o starosti, lahko uporabimo kronološki kriterij ali funkcionalni kriterij (kaj posameznik počne in kakšne sposobnosti ima). Splošni in specifični problemi, povezani s pozno odraslostjo, z vidika psihologije kot stroke spadajo na področje psihologije življenjskih obdobij. Sugarman (4) pravi, da gre za obdobje, ki ga lahko obravnavamo samo znotraj določenega socialnega konteksta. Življenje poteka »znotraj« različnih socialnih okolij in Sugarman (4) poudarja vzajemnost socialnega vpliva članov različnih socialnih skupin, vključno z družino, kjer je tovrstni vpliv še posebej intenziven. Tretja značilnost psihologije življenjskih obdobij je njena kompleksnost in zahteva po multidisciplinarnem pristopu. Tako je psihologija življenjskih obdobij ena od redkih psiholoških disciplin, ki potrebo po multidisciplinarnosti tudi jasno izpostavlja. Ne zahteva le usklajenost različnih psiholoških pristopov (socialne, razvojne, osebnostne psihologije), ampak tudi drugih disciplin, kot npr. biologijo, sociologijo, antropologijo, upoštevanje kulturnih dejavnikov itd. Ukvarja se predvsem z adolescenco in z obdobjem odraslosti, relativno mnogo manj pa z obdobjem pozne odraslosti. Poseben vidik vsakega od življenjskih obdobij je multipla skrb za zdravje oz. zdravstvena skrb. Giddens (5) npr. s sociološkega vidika navaja, da je zdravstvena skrb (vključno s skrbjo za starostnike) nekaj zelo nedavnega, da sta bolezen in zdravje tudi kulturno posredovana in odvisna od socialnoekonomskega statusa (dolžina življenja, višina, fizična moč, zdravje). izr. prof. dr. Darja Kobal Grum, Oddelek za psihologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana red. prof. dr. Velko S. Rus, Oddelek za psihologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana asist. Renata Marčič, Oddelek za psihologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana Socialni, ekonomski in psihološki problemi po upokojitvi zahtevajo spremembo dnevne rutine, Young in Schuller (6) pa opozarjata, da stereotipi v zvezi s starostjo starostnike postavljajo v vloge, ki so zanje omejujoče. Field (7) omenja, da lahko del starostnih upokojencev poleg tega tvori celo t.i. statusno dno (poleg dolgoročno brezposelnih in samohranilskih družin); odvisni so od državnih podpor, ker nimajo pokojnine. Veliko jih živi v najslabših stanovanjskih razmerah, dohodki ne omogočajo dodatnega pokrivanja stroškov, ki izhajajo iz ovirane gibalne sheme. Kljub temu naj bi odstotek starejših med zelo revnimi upadal. Podaljšanje življenjske dobe pomeni tudi nove izzive za psihologijo, psihiatrijo in biomedicino življenjskih obdobij. V R. Sloveniji se je s problemom pozne odraslosti kot skoraj prvi med psihologi ukvarjal pokojni dr. Mišo Jezernik, med raziskovalci »tukaj in sedaj« pa s svojimi projekti na tem področju izstopa Inštitut Antona Trstenjaka in njegov vodja dr. Jože Ramovš. Vendar se tudi omenjeni raziskovalci pri nas niso ukvarjali/ se ne ukvarjajo natančneje s problematiko farmacevtske skrbi za starejše. Gre za skrb oz. dejavnost, ki jo lahko klasificiramo tako glede na ciljne skupine starostnikov, kot glede na različne zvrsti situacij in dejavnosti, v katerih so udeleženi predstavniki farmacevtske stroke, katerih vloga je del celotne, sistemske zdravstvene in socialne oz. societalne skrbi. S tega vidika je refleksija sistemske vloge farmacevtske skrbi in sistemske so-odvisnosti njenih učinkov hkrati skrb za učinkovitost lastne akcije, ki je lahko usmerjena k posamezniku kot uporabniku v lekarni, starostniku na domu, v domovih za ostarele, v bolnišničnem okolju, ali v smislu populacijske ciljne skupine, ki je segmentirana glede na različne demografske, socio-ekonomske, socio-kulturne in življenjsko stilne značilnosti statusa. 2.1 Stereotipi o starostnikih Kljub temu, da je starostnikov čedalje več, obstaja o tem obdobju še vedno vrsta stereotipov in predsodkov, ki so tako pozitivni kot tudi negativni. Med pozitivne spada stereotip, da so starejši modri, izkušeni, ljubeči; med negativne pa, da so odvisni od drugih, da imajo slab spomin, da so prepirljivi, trmasti, sitni, konservativni, neproduktivni in sebični. Med drugim je za staranje stereotipna depresivnost, splošno nezadovoljstvo, usmerjenost v preteklost in razmišljanje o smrti (8), vendar pa raziskave kažejo, da starostniki v povprečju niso niti depresivni niti nezadovoljni (9), da so osredotočeni predvsem na sedanjost (10), večina pa jih ne razmišlja o smrti (11). Kljub napačnim predstavam, staranje ni samo izguba in upad, ki neizbežno vodi v žalost/depresijo, saj je veliko starejših zelo aktivnih in ima pogoste stike s svojimi otroci, sorojenci in prijatelji. Napačne predstave tistih, ki skrbijo za starejše, so nevarne zaradi: • projiciranja napačnih predstav na tistega, za katerega skrbijo, kar vodi do pristranskega odnosa do starostnika, ki ga le-ta zaznava; • samo-izpolnjujočih se prerokb, ki spodbujajo odvisnost in omejujejo priložnosti osebe, da sodeluje in je neodvisna; • posameznikove pravice do odločitve o tem, ali je sposoben, kakšnim tveganjem se izpostavlja v zameno za neodvisnost, itn; • posploševanja: če neka oseba ne more storiti ene stvari sama, to še ne pomeni, da ne more narediti druge, mogoče povezane, naloge. Da bi se izognili takšnim posledicam, bi se morali izobraziti, kaj je normalen rezultat staranja, kaj je dejstvo in kaj predsodek. Kovačev (1) povzema, da imajo osebe v pozni odraslosti o sebi pogosto drugačno mnenje, kot ga o njih oblikujejo drugi na podlagi stereotipnih predstav o starosti, ki so jih usvojili v procesu socializacije. Navaja ugotovitve raziskav, da imajo zdravi stari ljudje večinoma občutek, da so se tekom svojega življenja bolj malo spremenili, kar dokazuje njihov močan občutek identitete. Le redki naj bi imeli težave pri osmišljanju svojega življenja po upokojitvi. Nelson (12: 211) navaja, da se lahko celo pri zdravniškem poklicu v določenih primerih opazi »ageizem« v smislu frustracije in jeze zaradi starejših pacientov s starostno omejenimi sposobnostmi v komunikaciji in kogniciji. Giles in Reid (13: 395) pa poudarjata, da sta starost in staranje tudi subjektivna izkušnja in, da je za preseganje »ageističnih« stereotipov nujno prevzemanje vedenjskih vzorcev v smislu »personalizirane« (obravnavati starostnika - komunikatorja kot osebo-individuum), ne pa v smislu »kategorizirane« komunikacije (13: 400). Prizadevanje zoper ageizma je zato prizadevanje zoper diskriminacijo starostnikov, podobno kot rasizem in seksizem (5), mi bomo dodali še problem t.i. lookizma, ki pomeni vrednotno presojanje komunikatorjev predvsem in izključno glede na njihov zunanji izgled; s tega vidika je lahko lookizem pomembna sestavina ageizma, fenomena, katerega ustrezni slovenski prevod še iščemo. Omenjeni problem »pozna« tudi razlike po spolu; zdi se, da je za ženske problem večji, npr. ovdovelim najti partnerja (5). 2.2 Psihološke značilnosti starostnikov V starosti se pojavi več sprememb v sposobnostih, predvsem: • čutnih sposobnostih (vid in sluh, manj tip in bolečina); • gibalnih sposobnostih (mišična moč, ravnotežje, hitrost reagiranja); • umskih sposobnosti (manj inteligentnim, manj izobraženim, manj miselno in socialno dejavnim ter bolnim v starosti hitreje upada inteligentnost (14); • pozornosti (obseg se zmanjša, težje delijo pozornost na več virov hkrati); • spominu (delovanje kratkoročnega spomina upada, zato si nove stvari težje zapomnijo, upada bližnji dolgoročni spomin (nekaj ur ali dni), ohranjanja pa se daljni, kar se kaže kot neprestano obnavljanje daljnih dogodkov); • delovnih sposobnostih (niso odvisne le od posameznikovih sposobnosti, temveč tudi od sposobnosti kompenzacije (npr. pri vožnji avtomobila ohranjajo večjo razdaljo, ker se zavedajo svojega daljšega reakcijskega časa) in • čustvih (večji stres (odhod otrok, upokojitev, smrt zakonca, spremenjen telesni videz, upad funkcij, redkejši socialni stiki), žalost, depresija, osamljenost, občutek nemoči (pogosto krivda okolice), veselje in sreča (vnuki, potovanja, hobiji, 3. življenjska univerza)). V pozni odraslosti upadeta sposobnost deljene pozornosti in nadzor pozornosti. Deljena pozornost predstavlja količino podatkov, ki jih lahko posameznik hkrati sprejema v miselni sistem, in sposobnost zadrževanja pozornosti na več stvareh hkrati, nadzor pozornosti pa sposobnosti ignoriranja nepomembnih podatkov (15). V pozni odraslosti upade sposobnost delovnega in dolgotrajnega spomina za nedavne dogodke, nekoliko tudi prospektivni spomin, t.j. spominjanje dejavnosti, ki jo posameznik načrtuje izvesti v prihodnosti, medtem ko se senzorni spomin zadrži (15). Spominske spremembe v delovnem (kratkoročnem) spominu so največje na področju priklica, mnogo manjše pa so na področju prepoznavanja informacij (16). Sposobnost dolgotrajnega spomina za oddaljene dogodke ostaja na isti ravni pri (a) splošnem faktografskem znanju, (b) proceduralnem znanju, (c) na poklic vezanem znanju in (č) avtobiografskem spominu (17). Prospektivna spominska sposobnost upade, vendar jo starostniki v vsakdanjem življenju kompenzirajo z zunanjo oporo (npr. zapisovanjem). Tudi Caine (18) omenja kognitivni upad povezan s staranjem, še posebej probleme v zvezi demenco, hkrati pa je zelo težko arbitrarno opredeliti količinsko, kje in kdaj se začne bolezen. Gre za problem zapomnevanja imen, dogodkov, zmenkov ter za težave v zvezi z reševanjem zahtevnejših kognitivnih problemov. Mnogi avtorji označujejo staranje kot zelo zapleten proces, pri katerem se biološki, psihološki ter socialni dejavniki med seboj tesno prepletajo. S staranjem se lahko pojavijo tudi zdravstveni problemi, ki se pogosto izražajo z več boleznimi hkrati, kroničnim potekom bolezni in neznačilno simptomatiko (1). Glavno vprašanje raziskav je razločevanje med neizogibnimi učinki staranja in tistimi, ki se jih lahko izognemo oz. spremenimo. Npr. čeprav obstajajo spremembe v spominu, lahko mnoge učinke staranja izboljšamo. 2.3 Identiteta v obdobju pozne odraslosti Erikson (19) in Neugarten (20) poudarjata, da sta za pozno odraslost značilna rekonstrukcija lastne preteklosti in njeno ovrednotenje. Vključuje refleksijo konsistentnosti in kontinuitete pojma sebe in lastne identitete. Oseba prične ponovno kritično pretresati svoje pretekle dosežke, krize, ideale in vrednote. Podobne refleksije so se pojavljale že pred obdobjem pozne odraslosti, vendar so bile največkrat kratkotrajne. Najpogostejše so bile v trenutkih bolezni in osamljenosti. V tem obdobju dobijo večjo težo in trajajo dlje (1). Kadar je proces refleksije uspešen, doprinese k visoki integriranosti predstav o sebi, če pa je neuspešen, lahko vodi v dvom in depresijo. Poleg analize lastne biografije ima v starosti izreden pomen tudi ukvarjanje z vprašanjem nadzora in njegove izgube nad lastnim neposrednim življenjskim okoljem (21). Kovačev (1) povzema ugotovitve avtorjev, da temelji ohranjanje pozitivnega samovrednotenja v starosti predvsem na primerjavi samega sebe z vrstniki, ki so približno enako stari, ter, da je mogoče ohraniti visoko samospoštovanje tudi s spremembo lastnega vrednotnega sistema, kar se v starosti tudi pogosto zgodi. Fizične atribute nadomestijo druge vrednote, kot npr. harmonija, duhovnost, pripravljenost pomagati, ipd. V skladu s tem se spremeni tudi samovrednotenje. S socializacijsko-teoretičnega vidika je za starega človeka pomembna predvsem ohranitev določenega prostora in področij, ki ostajajo pod njegovim nadzorom. Poleg tega mora biti pripravljen na spopadanje z morebitnimi negativnimi stereotipi o starih ljudeh, njihovih sposobnostih, pristojnostih in odgovornostih (22). Starejši ljudje bodo čedalje bolj zahtevni, ker so bolje osveščeni in informirani od predhodnih generacij. Čutili se bodo upravičene. Imeli bodo povišano stopnjo zavedanja o svojem zdravju, o tem, kaj povzroča bolezen in vedeli bodo, kateri posegi in medicinski napredki so na voljo. 2.4 Starost, zdravje, osamljenost Občutja osamljenosti imajo resne posledice za zdravje. Študije kažejo, da osamljenost napoveduje depresivne simptome (23), mentalno zdravje (24), bivanje v domu za ostarele (25) in smrtnost pri starejših odraslih (26). Osamljenost lahko predstavlja tudi tveganje za samomorilne misli (27) in alkoholizem (28). Osamljenost se včasih zamenjuje z depresivnostjo (oz. depresivnimi simptomi) in slabo socialno podporo, vendar pa so ti konstrukti teoretično in empirično različni (23). Osamljenost, za razliko od depresivne simptomatike ali socialne opore, napoveduje povišan krvni pritisk (29), število rizičnih dejavnikov za kardiovaskularne bolezni (30), slab spanec in povišan jutranji kortizol (31). Pretekle raziskave o osamljenosti predlagajo, da je le-ta povezana s hitrejšim staranjem in fiziološkim upadom (32). Kaže, da je osamljenost edinstven in podcenjevan psihosocialni dejavnik tveganja, ki je zelo očitno pomemben pri zdravstvenih težavah, povezanih s staranjem. 3 Farmacevtska skrb za starejše kot del celostne zdravstvene in socialne skrbi za različne družbene ciljne skupine 3.1 Komunikacija v zdravstvu Starostnik in zdravstveni delavec morata oba imeti komunikacijske sposobnosti, da eden ustrezno prosi za pomoč, drugi pa jo daje, brez ustvarjanja problemov s katerekoli strani. Slika 1: Odnos med komunikacijo in zdravjem. Figure 1: Relation between communication and health. Tarn, Paterniti, Williams, Cipri in Wenger (33) so ugotovili, da imajo pacienti, farmacevti in zdravniki neskladna prepričanja o tem, kdo naj bi pacientom ponudil osnovne informacije o zdravilih. Različna pričakovanja lahko vodijo do prekrivajočih se, neučinkovitih poskusov, ki povzročijo pomanjkljivo komunikacijo s pacienti o novem zdravilu. Skoraj 90% starejših odraslih jemlje vsaj eno zdravilo na recept (34), vendar so zdravila pogosto premalo uporabljena, pri čemer 40% starostnikov poroča o tem, da se v preteklem letu niso držali navodil o jemanju zdravil (35). K tem lahko prispevajo neustrezna navodila o pravilni uporabi zdravil (36). Starejši pacienti so lahko izpostavljeni slabi komunikaciji z zdravstvenimi delavci, ker imajo mešane poglede o sodelovanju pri odločitvah o predpisovanju zdravil (37) in pogosto ne postavljajo vprašanj zdravstvenim delavcem (38). Temeljita komunikacija med zdravnikom in pacientom lahko poveča pacientovo upoštevanje zdravnikovih navodil glede vedenja, vključno z uporabo zdravil. Študije kažejo, da si pacienti želijo čimveč informacij o svojih zdravilih (39). Tisti, ki prejmejo novo zdravilo, si želijo svetovanja o: • možnih neželenih učinkih zdravil, • navodilih za uporabo, • zakaj je neko zdravilo ustrezno za njih, • možnih povezanih spremembah življenjskega stila, • učinkih zdravila, • variantah zdravljenja, • trajanju zdravljenja in • stroških zdravila (40). Ni pa jasno, čigava odgovornost je izobraževanje pacientov o različnih vidikih na novo predpisanega zdravila in kakšen je najboljši način, da pacienti prejmejo informacije na učinkovit in razumljiv način. Zato so Tarn in sodelavci (33) naredili raziskavo v fokusnih skupinah pacientov, starih od 65 do 80, starih več kot 80, farmacevtov ter zdravnikov. Veliko nestrinjanja med skupinami in znotraj skupin je bilo glede informiranja pacientov o neželenih učinkih (pomembni-običajni, samouresničujoče se prerokbe, problem neskladnosti med zdravnikom in farmacevtom, ...). Zdravniki menijo, da lahko pogovor o neželenih učinkih bolj utrdi odnos s pacientom in poveča njihovo zaupanje, vendar zaradi časovnih omejitev ne navedejo vseh, ki jih omeni farmacevt, kar povzroči nezadovoljstvo pri pacientih. Nekateri farmacevti predlagajo, da bi se mogoče neželene učinke povedalo samo v lekarni. Po drugi strani pa na pacienta deluje pomirjujoče, če farmacevt potrdi informacije, ki jih je dobil od zdravnika. Nekateri pacienti pomembne informacije o novem zdravilu raje slišijo od farmacevta, ker verjamejo, da ima več znanja o zdravilih kot zdravnik. Drugi so prepričani, da so zdravniki bolj zanesljiv vir, ker imajo boljše razumevanje pacientovega celotnega zdravstvenega stanja. Tretji pa bi radi iste informacije slišali od obeh virov, ker si jih tako lažje zapomnijo in jih dojemajo kot bolj pomembne. Farmacevti so opozorili, da čeprav morajo po zakonu svetovati vsakem pacientu, to storijo v manj kot polovici primerov, predvsem zaradi zavrnitve s strani pacienta. Pri starostnikih se pojavlja problem neskladnosti uporabe zdravil z navodili, kar predstavlja problematiko kompliance oz. adherence. Vzroki omenjenega neskladja so lahko kognitivni, emotivni, motivacijski, osebnostno - dispozicijski, situacijski in kombinirani. Wong in sodelavci (41) npr. poleg znanja poudarjajo še zaznane učinke zdravil, ki so lahko posledica različno točne zaznave, v zvezi z zunanjo presojo učinka pa poudarjajo pomen MAI (medication appropriateness index). Seveda gre pri učinkovanju zdravil tudi za t.i. interaktivne učinke. Obstaja šest vrst interakcij med učinkovino na eni strani ter naslednjimi dejavniki na drugi strani (42): drugo učinkovino, starostjo, boleznijo, prehrano, prehranskim dopolnilom in zdravilnimi rastlinami. MAI indeks naj bi bil odvisen tako od frekvence rednega jemanja, kot od ustreznega učinka vsakega od zdravil (41). Lahko predpostavimo, da je indeks odvisen tudi od okolja in statusa starostnikov, da variira v odvisnosti od tega, ali je starostnik samostojen, ali v bolnišnični oskrbi, relativno samostojen ali docela odvisen od druge (vsakdanje) zdravstvene oz. socialne skrbi, ali se odloča sam ali v (neformalni) skupini itd. Armand Branger (43) npr. poudarja, da naj bi bila farmacevtska skrb v pogojih hospitalizacije usmerjena v varno, ustrezno in učinkovito uporabo zdravstvenih produktov ter loči »effective« in »efficient use«, kar lahko razložimo kot razliko med obsegom oz. intenziteto ustrezne obravnave in njenimi relevantnimi učinki. Razliko med »effective« in »efficient« določa tudi uporabnik in njegova odzivnost na celoten proces tako framacevtske/ medikamentozne, kot zdravstvene obravnave. Lahko predpostavimo, da lahko določajo razliko tudi relativno nekontrolabilni dejavniki, kot so npr. fiziološke (psiho-fiziološke, psiho-nevro-imunološke in psiho-nevro-endokrinološke značilnosti) značilnosti oz. odzivnost udeležencev. Končno lahko na »efficiency« vplivajo tudi različni psihološki dejavniki, zlasti zaupanje v učinek zdravila. Armand Branger (43) poudarja, da farmacevtska skrb za starostnike v pogojih hospitalizacije pomeni tudi zmožnost delovanja v multidisciplinarnem timu, ki mora usklajevati opcije farmacevtske skrbi tudi s paliativno, dolorološko, oralno-higiensko, nutricionistično in preventivno - anti - infektivno oskrbo. Tudi komplianco oz. adherenco lahko razlagamo kot vedenjski vzorec, ki ga determinira več različnih dejavnikov, začenši s TPB modelom (theory of planned behaviour), ki vedenje napoveduje na osnovi stališč, normativnih percepcij in zaznane vedenjske kontrole, dodamo pa lahko še zaznavo koristnosti in prevladujoči sistem navad v zvezi z določenim vedenjskim vzorcem. Odločitev, če to sploh je, za samo-določanje medikamentozne terapije, je lahko tudi neke vrste skupinsko mišljenje, ko se določena odločitev sprejme v skupini starostnikov (v domu za ostarele, v družini, v krogu prijateljev ipd.). Z vidika teorij individualnega odločanja lahko jemanje zdravil obravnavamo oz. razlagamo z vidika enega od treh modelov (reaktančnega, frustracijskega ali konfliktnega); ob upoštevanju učinka navad iz vsakega od treh modelov sledi to, da obžalovanje nad izborom ne prevlada nad relativnim zadovoljstvom. V primeru modela reaktance je situacija nekoliko drugačna, saj reaktanca pomeni evalvacijo razpoložljivih alternativ v situacijah omejenega izbora. V primeru t.i. (ne)generikov gre npr. za problem, ki ni omejen samo na starostnike, ampak je značilen za vse ciljne skupine, ki se soočajo s podobnimi omejitvami. V našem strokovnem okolju ni prav nobenih tovrstnih raziskav, ki bi z vidika katerekoli discipline, kaj šele multi- disciplinarno, skušala prispevati vsaj delček poskusa empirično raziskovalnega odgovora na katerikoli vidik omenjenega problema. Avtorji aktualnega prispevka celo menimo, da gre za raziskovalne vidike, ki so na ta način v našem strokovnem prostoru prvič formulirani ravno v pričujočem prispevku. 3.2 Posebnosti komunikacije s starostnikom Za t.i. načrt farmacevtske skrbi v določeni socialni skupnosti (pharmaceutical care plan (PCP)) naj bi bili po Wongu in sodelavcih (41) značilni naslednji koraki: vzpostavljanje odnosa med farmacevtom in pacientom; zbiranje, sinteza ter interpretacija relevantnih informacij, povezanih s pacientom, zdravilom in boleznijo; percepcija, definicija in rangiranje problemov, ki so povezani z jemanjem zdravil (medikamentozno terapijo); vzpostavljanje terapevtskih ciljev za vsak problem, ki je povezan z določenim zdravilom; identifikacija ustreznih alternativnih pristopov in postopkov; sledi poskus najboljšega farmacevtskega izbora, vključno z doziranjem, in sicer v posvetu skupaj s pacientom; na osnovi soglasja in dogovora oblikovati načrt, implementacijo, nadzor in sprotno evalvacijo učinka. Zdi se, da je v tem procesu kompleksna zlasti faza definiranja in rangiranja problemov, povezanih z jemanjem zdravil. Pri tem gre lahko za zelo različne problemske situacije, npr., da se zdravilo sploh ne jemlje, neustreznost zdravil glede na indikacijo, problemi doziranja (preveč oz. premalo), neustrezne interakcije z drugimi zdravili, pa tudi kontraindikativni učinki (adverse drug reaction). Za farmacevta je najprej pomembno ustvarjanje pozitivnega odnosa s starostniki. Starostniki želijo čim dlje ostati neodvisni ter, da niso nikomur v breme. Pri komuniciranju z njimi bi bilo dobro prilagoditi način tako, da: • so sporočila jasna, kratka, razumljiva in osebna; • pokažemo empatijo do starostnika, zavzetost za njegove probleme. Tako dobi občutek varnosti in sprejetosti, kar poveča njegovo sproščenost; • uporabljamo nebesedno komunikacijo. Prek mimike, ki spremlja besedno komunikacijo, sporočamo strinjanje, razumevanje, potrjevanje ali zanikanje; • dobrodošlico pokažemo z nasmehom, stiskom roke, očmi, da povemo svoje ime. • naša komunikacija naj bo vljudna, kulturna in prijazna; • pokažemo, da jih pozorno poslušamo, npr. s strinjanjem, povzemanjem, parafraziranjem in nebesedno komunikacijo; • je naš pogled na prihodnost optimističen in tako ga bodo odgovori pomirili in vzbudil zaupanje. 4 Sklep V starosti se pojavijo določene telesne, kognitivne in čustvene spremembe, ki se lahko razlikujejo od predstav, ki jih imajo drugi o staranju in starostnikih. Ker precejšen delež uporabnikov lekarn spada v razvojno obdobje pozne odraslosti, poznavanje možnih sprememb v starosti koristi farmacevtom pri bolj učinkoviti komunikaciji z uporabniki, le-ta pa je ključna pri upoštevanju navodil o jemanju zdravil. 5 Literatura 1. Kovačev AN. Identiteta starostnikov in njene značilnosti. In: Rugelj D. Posvetovanje: Celostna obravnava starostnikov; Zbornik predavanj. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Visoka šola za zdravstvo, 2006: 107-121. 2. Grundy E, Sloggett A. Health inequalities in the older population: the role of personal capital, social resources and socio-economic circumstances. Social Science and Medicine 2003; 56 (5): 935-947. 3. Zupančič M. Predmet in zgodovina razvojne psihologije. In: Marjanovič Umek L, Zupančič M. Razvojna psihologija. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete, 2004: 6-27. 4. Hayes N. Foundations of psychology. London: Routledge, 1994. 5. Giddens A. Sociology. Polity Press, 1993/1994. 6. Young M, Schuller T. Life after work: the arrival of the ageless society. London: Harper Collins, 1991. 7. Haralambos M, Holborn M. Sociologija. Ljubljana: DZS, 1999. 8. Palmore EB. The facts on aging quiz: A handbook of uses and results. New York: Springer, 1988. 9. Staudinger UM, Freund AM, Linden M in Maas I. Self, personality, and life regulation: Facets of psychological resilience in old age. In: Baltes PB, Mayer KU. The Berlin Aging Study. Aging from 70 to 100. Cambridge, UK: Cambridge University Press, 1999: 302-238. 10. Freund AM, Smith J. Die Selbstdefinition im hohen Alter [Self-definition in old age]. Zeitschrift fur Sozialpsychologie (Special Issue), 1997; 28: 4459. 11. Barnow S, Linden M. Suicidality and tiredness of life among very old persons: Results from the BerlinAging Study. Archives of Suicide Research, 1997; 3: 171-182. 12. Nelson TD. Ageism: prejudice against our feared future self. Journal of Social Issues 2005; 61 (2): 207-222. 13. Giles H, Reid SA. Ageism across the lifespan: towards a self-categorization model of ageing. Journal of Social Issues 2005; 61 (2): 389-404. 14. Schaie KW, Willis SL. Adult development and aging. New York: Harper Collins Publishers, 1991. 15. Zupančič M. Spoznavni razvoj in vsakdanja kompetentnost v pozni odraslosti. In: Marjanovič Umek L, Zupančič M. Razvojna psihologija. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete, 2004: 774791. 16. Verhaeghen P, Marcoen A, Gossens L. Facts and fiction about memory aging; A quantitative integration of research findings. Journal of Gerontology: Psychological Sciences, 1993; 48: 157-171. 17. Baltes PB, Dittman-Kohli F, Dixon RA. New perspectives on the development of intelligence in adulthood: Toward a dual-process conception and a model of selective optimization with compenzation. In: Baltes PB, Brim OG. Life-span develoment and bahavior, vol. 6. San Diego, CA: Academic Press, 1984: 33-76. 18. Caine ED. Should aging associated memory decline be included in DSM - IV? In: Widiger TA, Frances AJ, Pincus HA, First MB, Ross R, Davis WW. DSM sourcebook (vol. 1). Washington, DC: APA, 1994: 329 - 337. 19. Erikson EH. Childhood and society. New York: Norton, 1950. 20. Neugarten BL. Adult Personality: A Developmental View. Human Development 1966; 9: 61-73. 21. Schulz R, Brenner G. Relocation of the Aged: A Review and Theoretical Analysis. J Gerontol 1977, 32 (3): 323-333. 22. Kovačev AN. Individualna in kolektivna identiteta. Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo, 1997. 23. Cacioppo JT, Hughes ME, Waite LJ, Hawkley LC, Thisted R. Loneliness as a specific risk factor for depressive symptoms in older adults: Cross-sectional and longitudinal analyses. Psychology and Aging 2006; 21: 140-151. 24. Wilson RS, Krueger KR, Arnold SE, Schneider JA, Kelly JF, Barnes LL, et al. Loneliness and risk of Alzheimer's disease. Archives of General Psychiatry 2007; 64: 234-240. 26. Russell DW, Cutrona CE, de la Mora A, Wallace RB. Loneliness and nursing home admission among rural older adults. Psychology & Aging 1997: 12: 574-589. 27. Penninx B, van Tilburg T, Kriegsman D, Deeg D, Boake AJ, van Eijk J. Effects of social support and personal coping resources on mortality in older age: The Longitudinal Aging Study Amsterdam. American Journal of Epidemiology 1997: 146: 510-519. 28. Stravynski A, Boyer R. Loneliness in relation to suicide ideation and para-suicide: A population-wide study. Suicide and Life-Threatening Behavior 2001: 31: 32-40. 29. Akerlind I, Hornquist JO. Loneliness and alcohol abuse: A review of evidences of an interplay. Social Science & Medicine 1992: 34: 405-414. 30. Hawkley LC, Masi CM, Berry JD, Cacioppo JT. Loneliness is a unique predictor of age-related differences in systolic blood pressure. Psychology and Aging 2006: 21: 152-164. 31. Caspi A, Harrington H, Moffitt TE, Milne BJ, Poulton R. Socially isolated children 20 years later. Archives of Pediatric Adolescent Medicine 2006: 160: 805-811. 32. Adam EK, Hawkley LC, Kudielka BM, Cacioppo JT. Day-to-day dynamics of experience-cortisol associations in a population-based sample of older adults. Proceedings of the National Academy of Sciences, USA 2006: 103: 17058-17063. 33. Hawkley LC, Cacioppo JT. Aging and loneliness: Downhill quickly? Current Directions in Psychological Science 2007: 16: 187-191. 34. Tarn DM, Paterniti DA, Williams BR, Cipri CS, Wnger NS. Which providers should communicate with critical information about a new medication? Patient, Pharmacist, and Physician Perspectives. Journal of the American Geriatrics Society 2009, 57 (3), 462-469. 35. Wilson IB, Schoen C, Neuman P et al. Physician-patient communication about prescription medication nonadherence: A 50-state study of America's seniors. J Gen Intern Med 2007: 22: 6-12. 36. Safran DG, Neuman P, Schoen C et al. Prescription drug coverage and seniors: Findings from a 2003 national survey. Health Aff (Millwood) 2005:(Suppl Web Exclusives):W5-152-W5-166. 37. Taylor SA, Galbraith SM, Mills RP. Causes of non-compliance with drug regimens in glaucoma patients: A qualitative study. J Ocul Pharmacol Ther 2002: 18: 401-409. 38. Belcher VN, Fried TR, Agostini JV et al. Views of older adults on patient participation in medication-related decision making. J Gen Intern Med 2006: 21: 298-303. 39. Jones D, Seymour R, Woodhouse K. Use of pharmacists by older people in the community. Arch Gerontol Geriatr 1997: 24: 9-13. 40. Bajramovic J, Emmerton L, Tett SE. Perceptions around concordance -focus groups and semi-structured interviews conducted with consumers, pharmacists and general practitioners. Health Expect 2004: 7: 221-234. 41. Nair K, Dolovich L, Cassels A et al. What patients want to know about their medications. Focus group study of patient and clinician perspectives. Can Fam Physician 2002:48:104-110. 42. Wong I, Campion P, Coulton S, Cross B, Edmondson H, Farrin A, Hill G, Hilton A, Philips Z, Richmond S, Russel I. Pharmaceutical care for elderly patients shared between community pharmacists and general practitioners: a randomised evaluation. RESPECT (Randomised evaluation of Shared Prescribing for Elderly people in the Community over time), 2004. 43. Potocnik Bencic D, Urbanc Mokotar M. Vloga farmacevta v skrbi za starostnike. Farm Vest 2008: 59: 99-103. Armand-Branger S. Pharmaceutical care for dependent elderly people in France, 2010. www.ejhp.eu.