85 Prispevek k zgodovini dneva izgnancev – 6. junija 1941 je iz Maribora odpeljal prvi transport izgnancev E l k o B o r k o * DOI: https://doi.org/10.62409/czn.279 CC BY-SA 4.0 UDK – UDC: 94:343.819(497.4Maribor) Potrjeno – Accepted: 21. 8. 2024 | Objavljeno – Published: 30. 12. 2024 1.04 Strokovni članek – 1.04 Professional article Elko Borko: Prispevek k zgodovini dneva izgnancev – 6. junija 1941 je iz Maribora odpeljal prvi transport izgnancev. Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor 95=60(2024), 3–4, str. 85–100 Prvi transport s slovenskimi izgnanci je na vojaških tovornjakih zapustil zbirno tabori- šče v Melju že 6. junija 1941 in ne 7. junija, kot je to kasneje, leta 1971, ugotovil slovenski zgodovinar dr. Tone Ferenc, kar je od takrat spominski dan slovenskih izseljencev. Tudi Društvo izgnancev Slovenije 1941–1945, ki je bilo ustanovljeno šele leta 1991, je povzelo 7. junij kot dan odhoda prvega transporta izgnancev in začetek nasilnega izseljevanja zavednega slovenskega prebivalstva z ozemlja slovenske Štajerske. Ključne besede: 6. junij 1941, Dan izgnancev, Taborišče v Melju, Društvo slovenskih izgnancev 1941–1945. * Zaslužni prof. Univerze v Mariboru, red. prof. dr. Elko Borko, 2000 Maribor, elko. borko@guest.arnes.si – Full Professor Emeritus at University of Maribor Elko Borko, SI 2000 Maribor, elko.borko@guest.arnes.si 86 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2024/3–4 • RAZPRAVE – STUDIES Elko Borko: Contribution to the history of the Day of Exiles – On 6 June 1941, the first transport of exiles left Maribor. Review for History and Ethnography, Maribor 95=60(2024), 3–4, pp. 85–100 The first transport of Slovenian exiles left the concentration camp in Melje on military trucks on 6 June 1941, and not on 7 June as Slovenian historian Dr Tone Ferenc found out later in 1971, and has since been a day of remembrance for Slovenian emigrants. The Slovenian Exiles Society 1941–1945, which was founded as late as 1991, also com- memorated June 7 as the day of departure of the first transport of exiles and the begin- ning of the forced emigration of the conscious Slovenian population from the territory of Slovenian Styria. Keywords: 6 June 1941, Day of Exiles, camp at Melje, Slovenian Exiles Society 1941– 1945. Za zgodovino slovenskega naroda, še posebej na našem štajerskem delu, je veliko pomembnejših dogodkov, kot je datum prvega transporta slovenskih izgnancev, s katerim se je začel izvajati raznarodovalni načrt nemških oku- pacijskih oblasti med drugo svetovno vojno. Vsekakor pa se je to začelo že 6. junija 1941 in ne dan kasneje, kot je to bilo kasneje objavljeno in sprejeto kot uradno potrjeno dejstvo in se redno navaja v raznih poročilih ali nagovorih. Že prve dni okupacije so nemški osvajalci s pomočjo domačih Nemcev in nemškutarjev začeli z zapiranjem in preganjanjem Slovencev. V prvem tednu okupacije, aprila 1941, so v Mariboru in okolici zaprli okoli 3000 ljudi, de- lavcev in nameščencev, intelektualcev, trgovcev in obrtnikov. Aretacijam je sledila še zahteva, da morajo slovenska mesta na Štajerskem, zlasti Maribor, dobiti takoj nemški videz. Zaprli so večino duhovnikov in redovnikov po vseh župnijah mariborske škofije. Mnoge slovenske trgovine so oplenili, trgovcem postavili komisarje ali pa so jih izselili ali drugače pregnali iz Maribora. Dr. Mirko Černič, eden od 42 zaprtih zdravnikov, je v svojih spominih zapisal: »Tiste tedne je bil skoraj ves slovenski Maribor v meljski vojašnici.«1 S slovenskimi zaporniki v taborišču današnje Meljske vojašnice so stražarji postopali skrajno nečloveško. Mnogi duhovniki, profesorji in drugi slovenski izobraženci so morali ribati zaporniške prostore v vojašnici, čistiti zamašena stranišča, voziti vozičke po ulicah, pometati ceste, prodajati kot kolporterji nemške časopise – samo s tem namenom, da bi ponižali in osramotili naše za- vedne ljudi in se pri tem sadistično naslajali. Zapornik, bivši Maistrov borec in trgovec Albin Novak, je že 18. aprila 1941 skočil skozi okno, saj je izgubil upa- nje in živce ob nenehnem zasramovanju in grožnjah in naslednji dan umrl.2 1 Černič M. Doživljaji in doživetja. Knjiga spominov. 1954, Obzorja: 151. 2 Ostrovška M.: V mariborski meljski vojašnici. V Kljub vsemu odpor l. Druga izpop. izd. 1981, Obzorja: 40–44. Elko Borko, Prispevek k zgodovini dneva izgnancev … 87 Ravnanje nemškega okupatorja in domačih nemškutarjev je opisal v svojih spominskih zapisih tudi moj oče s temi besedami: »Po kapitulaciji jugoslovanske armade sem preko Slavonskega broda in Bra- slovč prišel v Maribor. 25. aprila ob 3. uri popoldne so s puškinimi kopiti potr- kali na vrata našega stanovanja v Cankarjevi ulici 16. Po preiskavi in iskanju orožja so me porinili na kamion, ki je pobiral aretirane osebe in na katerem je bil že moj direktor. Spregovoriti nismo smeli niti besede. Med vožnjo po mestnih ulicah smo pobrali še druge profesorje s pripravljenega seznama, ki so bili doma. Po ulicah mesta pa je vojake usmerjal mariborski nemčur. Odpeljali so nas na sedež gestapa na Zrinjskem trgu. Ko smo čakali, kaj bo z nami, je gestapovec izbral najprej mene, da sem šel po drva in da sem pometel sobo. V tem času, ko so nas zaslišali in popisali, je prispel že drugi kamion z aretiranimi profesorji in nato so nas okoli osme ure zvečer prepeljali v meljsko vojašnico, kjer so nas ponovno popisali. Ves čas zapora v tej kasarni, zlasti prve dneve, ko so nas stra- žili za mučenje in zasramovanje usposobljeni nemški policisti, ki so se tedensko menjavali, je bilo potrebno res veliko pretrpeti in potrpeti. Čistili smo stranišča, prenašali smo brce gestapovskih okovanih škornjev, enkrat sem moral za kazen s profesorjem Gruntarjem počistiti vse stopnice, ker so naju zasačili, da sva gledala na cesto, na kateri je bila moja mati, ki se je pripeljala iz Središča, ko je slišala za mojo aretacijo. Noči, ko so zažgali nemški avto in so zato polovili nedolžne mladeniče in jih do krvi pretepali v bunkerju pod nami, tistih krikov v noči menda nihče ne bo pozabil. Šikane, ustrahovanje na različne načine, zaničevanje in poniževanje člove- škega dostojanstva so bili na dnevnem redu. Na predvečer izgona iz domovine so zvečer 5. junija ob pol dvanajstih po- noči aretirali mojo ženo Lucijo in mladoletnega sina, ki je bil v sedmem letu starosti, in še mlajšo hčerko Marijo. V pol ure je morala vsa družina z dvema kovčkoma in culo zapustiti stanovanje in se vkrcati pod budnim spremstvom mrkih stražarjev v kamion pred hišo. Tisto noč sta pri moji soprogi slučajno spali dve sestri, ki sta imeli v našem stanovanju shranjena šivalna stroja. Nič ni pomagalo, tudi onidve sta bili aretirani in sta morali z nami. Ena je hotela pobegniti skozi okno, a je gestapovec nanjo nameril puško, tako da s pobegom ni uspela. Tista noč je bila najhujša. Potem ko so me premestili v bunker, so tja prepeljali tudi mojo družino, kjer smo zaprti z jokajočo deco čakali vse do odločitve, da nas preženejo v negotovo smer. Ob treh popoldne 6. junija so nas po pregledu strpali v črn kamion in z vo- jaki z bajoneti na puškah so nas zakrili, kot da nas peljejo na morišče. Ker še niso popravili porušenega mostu preko Drave in predora pri Črešnjevcu, so nas v groznem prahu in vročini pod cerado zaprtih tovornjakov prepeljali vse do Slovenske Bistrice in nas potem premestili na živinske vagone vlaka. 88 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2024/3–4 • RAZPRAVE – STUDIES Takoj po premestitvi v živinske vagone nas je vlak odpeljal proti Zagrebu, kjer smo dobili prvo večerjo. Preko Sarajeva in Aranđelovca so nas po treh dneh pripeljali do Jagodine, kjer so nas kot cigane s culami namestili Gluhonemem domu. V prvem transportu izseljencev je bilo 300 Slovencev; v Jagodino nas je prišlo 271.«3 Slika 1: Seznam izseljencev 1. transporta 6. junija 1941. Kopija dokumenta Muzeja ljudske revolucije Ljubljana. Danes: Muzej novejše zgodovine Slovenije. Podobni zapis izseljenca Mariona4 in celo dokumenti nemških okupacijskih oblasti dokazujejo, da je prvi transport s slovenskimi izgnanci na vojaških kamionih zapustil meljsko taborišče 6. junija 1941 popoldne ob tretji uri in izgnance prepeljal do Slovenske Bistrice, kjer so jih namestili na živinske 3 Zapuščina prof. France Borko. Prijava. Državna komisija za ugotavljanje zločinov oku- patorja in njihovih pomagačev. Življenjepis. Anketna komisija za ugotavljanje zločinov nasilnega preseljevanja Slovencev. Družinski arhiv. 4 Marion M. Mi smo pa peli, peli. S prvim transportom slovenskih izgnancev v Jagodino. V Šetinc F., ur. Izgnanci. 1993. Društvo izgnancev Slovenije: 278–82. Elko Borko, Prispevek k zgodovini dneva izgnancev … 89 vagone in je transport še istega dne odpeljal prve slovenske izgnance proti Srbiji.5 Po končani svetovni vojni se je večina izseljencev vrnila na svoje oropane domove. Toda vojni izgnanci in interniranci, ki so bili prve žrtve nemških osvajalcev in dokaz, da je okupator želel izbrisati slovenski narod, pri takra- tni povojni oblasti niso imeli tolikšnega spoštovanja in veljave kot aktivni udeleženci NOB in niso bili deležni enakega obravnavanja kot partizanski borci, med katerimi so mnogi vstopili v partizanske vojaške enote šele tik pred koncem vojne, pogosto tudi zato, da bi prikrili svoje dotakratno ravnanje. Zato se je prvo veliko srečanje slovenskih izgnancev zgodilo šele leta 1951, deset let po začetku izseljevanja. Iz poročil o tem prvem srečanju vemo, da ga je pripravil takrat poseb- ni »Pripravljani odbor izseljencev, pregnancev in internirancev«, ki je bil pod okriljem Odbora Zveze borcev (Slika 2). Ta odbor se je sestal 23. maja 1951 in je pripravil veliko slovesnost v spomin na izgnance in internirance. Dogodek je sodil v sklop proslav 10. obletnice OF. Slika 2: Dopis prim. Emanu Pertlu. PAM, Fond Eman Pertl. Spominsko zborovanju je bilo namenjeno spominu na »desetletnico pričetka izseljevanja, preganjanja in uničevanja slovenskega naroda po okupatorju« in se je dogodilo 8. julija 1951 na Glavnem trgu v Mariboru ob velikem številu udeležencev. Po zborovanju se je oblikoval sprevod do meljske vojašnice, v kateri so po govoru Cirila Hočevarja odkrili spominsko ploščo žrtvam okupatorjevega 5 Seznam izseljencev 1. transporta 6. junija 1941. Kopija dokumenta Muzeja ljudske revo- lucije Ljubljana. Danes: Muzej novejše zgodovine Slovenije. 90 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2024/3–4 • RAZPRAVE – STUDIES terorja. Potrebno je omeniti, da je odbor pripravil tudi prvo razstavo fotografij in dokumentov o izseljevanju slovenskega prebivalstva iz Štajerske in drugih delov Slovenije, ki so jih zasegle nemške oblasti. O tem dogodku je poročalo tudi takratno slovensko časopisje, tako predhodnik današnjega Večera (Slika 3), mariborski časopis Vestnik6 in drugi tako Slovenski poročevalec (Slika 4)7, Tovariš8, 9 in Ptujski tednik.10 (Slika 5) Slika 3: Vestnik, 9. 7. 1951: 2. 6 Na svoji zemlji svoj gospod. Slovenski izseljenci, pregnanci in interniranci so proslavili svoj dan. Vestnik, 9. julij 1951: 2. 7 Dan izseljencev in internirancev v Mariboru. Slovenski poročevalec 150 10. julij 1951: 1. 8 Transporti Slovencev prihajajo v Srbijo. Ob tragični desetletnici. Tovariš. 19. 9. julij 1951: 297. 9 Kako so pripravljali ponemčevanje Spodnje Štajerske. Tovariš. 20. 19. julij 1951: 311. 10 Tudi Ptujčani smo se udeležili dneva pregnancev in internirancev Slovenije v Mariboru. Ptujski tednik 20. julij 1951: 2. Elko Borko, Prispevek k zgodovini dneva izgnancev … 91 Slika 4: Slovenski poročevalec, 10. julij 1951: 1. Kljub prvemu uspešnemu zborovanju slovenskih izseljencev v Mariboru se splošno politično in družbeno razpoloženje do izgnancev ni spremenilo. Šele po dveh desetletjih, ob sočasnem praznovanju dneva borcev, 4. julija 1971, so na gradu v Brestanici organizirali naslednje veliko zborovanje vseh nekdanjih slovenskih izgnancev, na katerem so sprejeli listino, s katero so razglasili 7. junij za spominski dan slovenskih izgnancev in ustanovili muzej izgnancev (Slika 6). Takrat je posebna strokovna komisija pod vodstvom dr. Toneta Ferenca ugotovila in predlagala, da je za to skupino Slovencev, ki jih je nemški okupator nasilno pregnal, izselil ali drugače odstranil s svojih domov, najprimernejši izraz izgnanci.11 Tudi na podlagi drugih zapisov lahko sklepamo, da je prav dr. Tone Ferenc kljub nekaterim poročilom o začetku izgona že 6. junija določil, da se 7. junij razglasi za spominski dan, saj naj bi to bil dan, ko so okupatorji izgnali prvo skupino Slovencev. Njegovo ugotovitev je povzela takratna politična in stro- kovna javnost, saj je bil prof. Tone Ferenc med največjimi poznavalci nemške raznarodovalne politike12, 13, 14. O datumu začetka izgona prvega vala s Spod- nje Štajerske je zapisal: »Preselitveni štab v Mariboru je najprej predvideval, da bo prvi transport izgnancev v Srbijo krenil iz Maribora 6. junija. Vendar so ga odposlali drugi dan, tj. 7. junija, in to ne iz Maribora, temveč iz Slovenske Bistrice, kamor so izgnance pripeljali s tovornimi avtomobili.« 11 Ferenc T. Zakaj izraz izgnanec. V: Šetinc F. Izgnanci. 1993. Društvo izgnancev Slovenije. 278–82. 12 Ferenc T. Izbrana dela. Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno. Raznarodovanje. Ljubljana. 2010. Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. 13 Ferenc T. Množično izganjanje Slovencev med drugo svetovno vojno. V: Šetinc F. Izgnan- ci. Ljubljana. 1993. Društvo izgnancev Slovenije: 19–106. 14 Osrednja slovenska prireditev ob dnevu borca je bila v Brestanici, kjer so se na gradu srečali nekdanji interniranci, politični zaporniki in pregnanci. Delo. 6. julij 1971: 1. 92 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2024/3–4 • RAZPRAVE – STUDIES Slika 5: Ptujski tednik, 20. 7. 1951: 2. Elko Borko, Prispevek k zgodovini dneva izgnancev … 93 Slika 6: Delo. 6. julij 1971: 1. 94 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2024/3–4 • RAZPRAVE – STUDIES Pričevanja izgnancev iz prvega transporta in nekateri dokumenti pa dokazu- jejo, da se je to dogodilo že 6. junija ob 3. uri popoldne leta 1941 in še istega dne je transport že bil v Zagrebu, kjer so nas pričakali predstavniki Rdečega križa. Prof. Tone Ferenc žal ni zapisal, na katere dokumente se je opirala njegova ugotovitev o odhodu prvega transporta izseljencev iz Maribora preko Sloven- ske Bistrice do Zagreba in nazadnje do Aranđelovca v Srbiji. To sobivanje izgnancev z drugimi žrtvami nasilja se je pod budnim oče- som oblasti v naslednjih letih nadaljevalo in šele ob velikih spremembah, ki so jih prinesli dogodki ob naši osamosvojitvi, se je nadzor zelo razrahljal, tako da je bilo 9. junija 1991 na gradu v Brestanici lahko ustanovljeno samostojno vseslovensko »Društvo izgnancev Slovenije 1941–1945«. Slovesnosti ob ustanovitvi na rajhenburškem gradu se je udeležilo okoli 8000 slovenskih izgnancev, prisilnih delavcev in beguncev, saj je bil Rajhen- burg eno od največjih zbirnih taborišč med drugo svetovno vojno in od tod je šlo na trnovo pot izgnanstva okoli 45.000 Slovencev. Vendar pa so tudi 50-letnico slovenskega izgnanstva in proslavo 7. junija, dneva slovenskih izgnancev, povezali s proslavo in s spominom na 50-letnico ustanovitve Osvobodilne fronte. Na proslavi, ki je sledila ustanovni skupščini Društva izgnancev Slovenije, je bil slavnostni govornik predsednik Slovenije Milan Kučan, ki je izgnancem priznal prispevek v boju in sodelovanje na »drugi fronti odpora« (Slika 7). Novi pogledi na zgodovinsko vlogo izgnancev, internirancev in slovenskih beguncev pred nacističnim nasiljem in njihov vpliv na razmah narodnoo- svobodilnega odpora so se slišali tudi v govoru enega od glavnih pobudnikov za ustanovitev društva Franca Šetinca, znanega slovenskega politika, ki je v govoru med drugim dejal: »V preteklosti je dolgo štela le partizanska puška, izgnanci pa smo bili zapostavljeni kot nekakšna tretja kategorija.« S to ugoto- vitvijo se je strinjal tudi Ivan Dolničar, takratni predsednik ZZB NOV Slo- venije, ki je poudaril, da precej krivde za tak položaj izgnancev nosijo ravno borci, ki so se obnašali sektaško in so pozabili, koliko so pretrpeli izgnanci.15 Ob tej priložnosti je novo društvo imenovalo zgodovinarja Toneta Ferenca za prvega častnega člana. Z zborovanja so poslali tudi pismo kanclerju ZRN Helmutu Kohlu, v katerem so ga opozorili na svojo medvojno usodo, zaradi katere niso prejeli še nobene odškodnine. 15 Tako je opozoril Milan Kučan na zborovanju izgnancev in aktivistov OF v Brestanici. Ustanovili Društvo izgnancev Slovenije. Dolenjski list 24, 13. junij 1991: 1. Elko Borko, Prispevek k zgodovini dneva izgnancev … 95 Slika 7: Dolenjski list, 13. 6. 1991: 1. Gradivo z ustanovnega sestanka društva izgnancev Slovenije je bilo kasneje pripravljeno in tudi objavljeno v knjižni obliki pod naslovom Izgnanci16. Ta zbornik je javnosti predstavil urednik Franc Šetinc na srečanju v Dobovi julija 1993 (Slika 8), ko so se na drugi skupščini sestali delegati krajevnih odborov 16 Šetinc F. Izgnanci. Zbornik slovenskih izgnancev 1941–1945. Ljubljana 1993. Društvo izgnancev Slovenije: 1–382. 96 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2024/3–4 • RAZPRAVE – STUDIES novega društva izseljencev, da ocenijo opravljeno delo. Zbornik je prvič celo- vito in zelo natančno obdelal slovensko izgnanstvo. V njem so bile nekatere zahteve po ureditvi statusa izgnancev in drugih civilnih žrtev okupacije ter vprašanja odškodnine za škodo in trpljenje med izgnanstvom, internacijo ali prisilnim vključevanjem slovenskih mož v nemško vojsko. Slika 8: Dolenjski list, 15. 7. 1993: 1. Po tridesetih letih delovanja na vodilnih mestih Rdečega križa Slovenije in po dveh letih delovanja kot predsednice Rdečega križa Jugoslavije se je prof. Ivica Žnidaršič že leta 1991 vključila v delovanje na novo ustanovljenega Društva izgnancev Slovenije in je v zborniku Izgnanci pripravila in za javnost obelo- danila program zahtev po plačilu vojne škode, ki jo je dolžna poplačati nova združena Nemčija in popravo in ureditev vseh krivic. Zaradi aktivnega delo- vanja Društva izseljencev Slovenije so izseljenci, begunci in drugi upravičenci dobili leta 1995 status žrtve vojnega nasilja. Prof. Ivica Žnidaršič pa je bila leta Elko Borko, Prispevek k zgodovini dneva izgnancev … 97 2001, tudi v dobro vseh članov, izvoljena za predsednico Društva izgnancev Slovenije 1941–1945. Prof. Ivica Žnidaršič je s svojim poznavanjem problematike in zaradi pri- zadevnosti, strokovnosti in poslovnih domačih in mednarodnih povezav imela pomembno vlogo pri ugotavljanju pravic in popravljanju krivic sloven- skih izgnancev in drugih žrtev vojnega nasilja ter ji gredo velike zasluge, da so žrtve vojnega nasilja v Sloveniji pridobile brezplačno zdravstveno zavarovanje, pravico do klimatskega zdravljenja, mesečno rento in odškodnino za prestano psihično in fizično trpljenje med vojno od leta 1941 do 194517. Brez pomoči države je dosegla, da je na podlagi nemškega zakona o skladu »Spomin, od- govornost in prihodnost« več kot 10.000 Slovencev prejelo odškodnino za prisilno delo, podobno pa več kot 2000 odškodnino za prisilno delo po avstrij- skem zakonu o spravi.18 Članstvo po krajevnih organizacijah društva pozna njene zasluge za uspešno delo pri odpravljanju krivic, poplačilu odškodnine in njenih zahtevah tudi po simboličnem poplačilu vojne škode, zato se med članstvom vse bolj zahteva, da se ji v zahvalo podeli naziv častne predsednice Društva izgnancev Slovenije 1941–1945. S ponosom in občudovanjem se spominjamo odločnosti in poguma slo- venskih zapornikov in vseh izseljencev, ki so se v tistih usodnih dnevih brez oklevanja opredelili za del slovenskega naroda. V okviru narodnoosvobodil- nega gibanja slovenskega naroda so bili izseljenci prve žrtve nacistične okupa- cije in njihove zahteve po germanizaciji Maribora in Spodnje Štajerske. Prvi transport z izseljenci iz Maribora je odpeljal z dvorišča taborišča v Melju 6. junija 1941 ob 15. uri. Naš praznik »Dan izgnancev« pa bomo tudi v bodoče, kot do sedaj, praznovali 7. junija, čeprav je pravilni dan odhoda prvega trans- porta 6. junij 1941. Literatura Černič M. Doživljaji in doživetja. Knjiga spominov. Maribor: Obzorja:; 1954: 151. Ostrovška M.: V mariborski meljski vojašnici. V Kljub vsemu odpor l. Druga izpop. izd. 1981, Obzorja: 40–44. Šetinc F. Izgnanci. Zbornik slovenskih izgnancev 1941–1945. Ljubljana: Društvo izgnan- cev Slovenije; 1993, 278–82. Ferenc T. Izbrana dela. Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno. Raznarodovanje. Ljubljana:. Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana 2010. 17 Žnidaršič I: Utemeljitev za podelitev častne občanke občine Škocjan. 2003. 18 Žnidaršič Ivica, prof.: https://www. skledar.si Društvo izgnancev. 98 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2024/3–4 • RAZPRAVE – STUDIES France Borko (1904–1956). Ur. Stopar V. Maribor: Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba, 2024: ZBIRKA Osebnosti, zv. 8. Viri Ferenc T. Množično izganjanje Slovencev med drugo svetovno vojno. V: Šetinc F. Iz- gnanci. Ljubljana. Društvo izgnancev Slovenije; 1993, 19 – založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana 2010. Prijava. Državna komisija za ugotavljanje zločinov okupatorja in njihovih pomagačev. Anketna komisija za ugotavljanje zločinov nasilnega preseljevanja Slovencev. Zapuščina prof. Franceta Borka. Prokuplje (Srbija) 17. marec 1945. Hrani UKM Seznam izseljencev 1. transporta 6. junija 1941. Kopija dokumenta Muzeja ljudske revo- lucije Ljubljana. Danes: Muzej novejše zgodovine. Na svoji zemlji svoj gospod. Slovenski izseljenci, pregnanci in interniranci so proslavili svoj dan. Vestnik, 9. julij 1951: 2. Dan izseljencev in internirancev v Mariboru. Slovenski poročevalec 150 10. julij 1951: 1. Transporti Slovencev prihajajo v Srbijo. Ob tragični desetletnici. Tovariš. 19. 9. julij 1951: 297. Kako so pripravljali ponemčevanje Spodnje Štajerske. Tovariš. 20. 19. julij 1951: 311. Tudi Ptujčani smo se udeležili dneva pregnancev in internirancev Slovenije v Mariboru. Ptujski tednik 20. julij 1951: 2. Osrednja slovenska prireditev ob dnevu borca je bila v Brestanici, kjer so se na gradu srečali nekdanji interniranci, politični zaporniki in pregnanci. Delo. 6. julij 1971: 1. Tako je opozoril Milan Kučan na zborovanju izgnancev in aktivistov OF v Brestanici. Ustanovili Društvo izgnancev Slovenije. Dolenjski list 24. 13. junij 1991: 1. PRISPEVEK K ZGODOVINI DNEVA IZGNANCEV – 6. JUNIJA 1941 JE IZ MARIBORA ODPELJAL PRVI TRANSPORT IZGNANCEV Povzetek Prvi transport s slovenskimi izgnanci je na vojaških tovornjakih zapustil zbirno tabori- šče v Melju že 6. junija 1941 popoldne ob tretji uri in jih prepeljal do Slovenske Bistrice, kjer so jih premestili na železniške tovorne vagone in jih odpeljali proti Zagrebu, kjer so izgnanci dobili skromno večerjo. O izgnancih, ki so bili prve žrtve nemškega raznaro- dovalnega načrta in nekaj kasneje o internirancih v nemških nacističnih taboriščih se je v povojnem času zelo malo poročalo, saj so bili za čas takratnega političnega sistema mnogo bolj v čislih partizanski borci. Tako je prvi sestanek izseljencev in internirancev v Mariboru leta 1951 ostal osamljeni dogodek in ga kasneje niso več omenjali. Sčasoma pa je tudi Zveza borcev spoznala, da so bili izseljenci druga fronta osvobodilnega boja in da so bili predolgo potisnjeni na obrobje pomembnosti v povojni družbi. Postopoma se je Elko Borko, Prispevek k zgodovini dneva izgnancev … 99 njihova vloga v skupnem boju za obstoj slovenskega naroda povečala. Tako so leta 1971 na predlog slovenskega zgodovinarja dr. Toneta Ferenca določili 7. junij za spominski dan slovenskih izseljencev. Tudi Društvo izgnancev Slovenije 1941–1945, ki je bilo ustanovlje- no šele leta 1991 v samostojni Sloveniji, je povzelo 7. junij kot dan izgnancev in začetek nasilnega izseljevanja zavednega slovenskega prebivalstva z ozemlja slovenske Štajerske in Gorenjske. Žrtve vojnega nasilja so šele v samostojni Sloveniji pridobile brezplačno zdra- vstveno zavarovanje, pravico do klimatskega zdravljenja, mesečno rento in odškodnino za prestano psihično in fizično trpljenje med vojno od leta 1941 do 1945. Prav tako je na podlagi nemškega zakona o skladu »Spomin, odgovornost in prihodnost« več kot 10.000 Slovencev prejelo odškodnino za prisilno delo in podobno več kot 2000 odškodnino za prisilno delo po avstrijskem zakonu o spravi. CONTRIBUTION TO THE HISTORY OF THE DAY OF EXILES – ON 6 JUNE 1941, THE FIRST TRANSPORT OF EXILES LEFT MARIBOR Summary The first transport of Slovenian exiles left the concentration camp in Melje on military trucks on 6 June 1941 at three o’clock in the afternoon and transported them to Sloven- ska Bistrica, where they were transferred to railway freight wagons and taken towards Zagreb, where the exiles were given a modest dinner. In the post-war period, very little was reported about the exiles, who were the first victims of the German denationalisation plan, and a little later about those interned in German Nazi camps, as partisan fighters were considered much more important for the political system of the time. Thus, the first meeting of exiles and internees in Maribor in 1951 remained an isolated event and was not mentioned again later. Eventually, however, the Association of Fighters also realised that exiles were the second front of the liberation struggle and that they had been pushed to the margins of importance in post-war society for too long. Gradually, their role in the shared struggle for the existence of the Slovenian nation increased. Thus, in 1971, at the suggestion of Slovenian historian Dr Tone Ferenc, 7 June was designated as the Memorial Day of Slovenian Emigrants. The Slovenian Exiles Society 1941–1945, which was founded as late as 1991 in the independent Slovenia, also took up June 7 as the Day of Exiles and the beginning of forced emigration of the conscious Slovenian population from the ter- ritory of Slovenian Styria and Upper Carniola. It was only in independent Slovenia that victims of wartime violence gained free health insurance, the right to climatic treatment, a monthly pension, and compensation for the psychological and physical suffering they endured during the war from 1941 to 1945. Furthermore, based on the German law on the Foundation Remembrance, Responsibility and Future, more than 10,000 Slovenians received compensation for forced labour, and similarly, more than 2,000 received com- pensation for forced labour under the Austrian Reconciliation Act. BEITRAG ZUR GESCHICHTE DES TAGES DER VERBANNTEN – AM 6. JUNI 1941 VERLIESS DER ERSTE VERBANNTENTRANSPORT DIE STADT MARIBOR Zusammenfassung Der erste Transport slowenischer Verbannten verließ am 6. Juni 1941 um drei Uhr nach- mittags auf Militärlastwagen das Konzentrationslager in Melj und brachte sie nach Slo- 100 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2024/3–4 • RAZPRAVE – STUDIES venska Bistrica, wo sie in Eisenbahngüterwaggons umgeladen und in Richtung Zagreb gebracht wurden, wo den Verbannten dann ein bescheidenes Abendessen serviert wurde. Über die Verbannten, die als erste dem deutschen Entstaatlichungsplan zum Opfer fielen, und etwas später auch über die in den deutschen Nazi-Lagern Internierten, wurde in der Nachkriegszeit nur sehr wenig berichtet, da die Partisanenkämpfer im damaligen politi- schen System weitaus zahlreicher waren. So blieb das erste Treffen von Emigranten und Internierten 1951 in Maribor ein isoliertes Ereignis und wurde später nicht mehr erwähnt. Doch schließlich erkannte auch der Verband Zveza borcev, dass die Emigranten die zweite Front des Befreiungskampfes darstellten und in der Nachkriegsgesellschaft zu lange an den Rand gedrängt worden waren. Allmählich wuchs ihre Rolle im gemeinsamen Kampf um die Existenz der slowenischen Nation. So erklärten sie im Jahr 1971 auf Anregung des slowenischen Historikers Dr. Tone Ferenc den 7. Juni zum Gedenktag der slowenischen Emigranten. Auch die erst 1991 im unabhängigen Slowenien gegründete Gesellschaft slo- wenischer Emigranten 1941–1945 erklärte den 7. Juni als den Tag der Verbannten und des Beginns der erzwungenen Auswanderung der bewussten slowenischen Bevölkerung aus dem Gebiet der slowenischen Steiermark und Oberkrain. Erst im unabhängigen Sloweni- en erhielten die Opfer der Kriegsgewalt eine kostenlose Krankenversicherung, das Recht auf Klimabehandlung, eine monatliche Rente und eine Entschädigung für die seelischen und körperlichen Leiden, die sie während des Krieges von 1941 bis 1945 erlitten hatten. Außerdem erhielten auf Grundlage des deutschen Gesetzes über den Fonds »Erinnerung, Verantwortung und Zukunft« mehr als 10.000 Slowenen eine Entschädigung für Zwangs- arbeit und auf ähnliche Weise mehr als 2000 eine Entschädigung für Zwangsarbeit laut des österreichischen Versöhnungsgesetzes.