-     190    —
Lepo je bilo!
                                      Spisal Glavor.
Gotovo lepo je bilo v tistih časih, ko stno še tekali in se podili po Ljubljanskem gradu, ko smo se prekuccvali po travnikih, plezaii po drevesih, ko smo se po hlačah drsali po bregu navzdol; v tistih časih, ko smo strgfali črevljev in obleke, da je bilo groza; ko smo padali po klancu in se smejali in hkrati brisali si solze po potnem in zaprašenem licu; ko smo prihajali zvečer domov lačni, raztrgani, zamazani, opras-kani in pobiti ter se splazili potepeno v kot, prepričani, da ne pojde vse kar tako mirno in gladko — gotovo, lepo je bilo takrat. In drugi dan smo zopet odrinili zdoma, saj oče so nama končno vendarle spet dovolili: ,,Na, ker so počitnice! Saj potem .. ."
No mi se nismo zmenili, kaj bo potem, ampak dirjali smo ven, tjakaj, kjer sta nas že čakala inženirjeva Pavel in Ivan, potem Obsrednikov Tonček in pa profesorjev Mirko, tisti mali, ki je jedel spomladi rjave hrošče, da smo ga g-ledali z nekakim svetim strahom, akopram je bil manjši od nas. Nato pa smo odrinili v breg".
nKaj bomo danes počeli?" vprašal je Tonček.
,,Jaaa", vzdihnil je ivan, ki je hodil preteklo leto v prvo latinsko šolo in je imel ponavljalni izpit v naravoslovju, njaz se bom zdaj nekoliko učil", in iznova je pogledal ono rdečevezano knjigo, ki jo je imcl s seboj, tako žalostno, da se nam je zasmilil v dno čutečih src. BSe boš pa jutri, Ivan", dejal setn mu tolažilno. On pa se je  boril  nekaj  časa sam s seboj ...   a mi smo čakali ne-strpno, kaj bo prišlo iz njegovih ust, ker on je bil i po velikosti i po uče-nosti naš vodnik in brez njega nam je bilo dolg čas.
Pa nazadnje se je le odločil za učenje. Mi pa smo sklenili skušati, kdo bo najpreje pritekel po vscm bregu navzdol. In stekli smo na vrh ter se spustili navzdol. Jaz sem tekel kakor splašen konj ter prehitel vse druge — imel sem že opravičene misli in nade, da si bom pridobil časti in slave; vcselje me je navdalo in srce se mi je zasmejalo, ko sem se ozrl, kje so drugi. — A isti trenutek sem padel in se še trikrat prevalil po bregu. ln vrhtega je priletel zdaj še Pavel kakor bomba in trusnil kosti svojega roj-stva po meni. Tonček pa je bil tačas že spodaj in se je nama poredno smejal, da so se mu tresle hlačice.
Tedaj pa se je nam vsem zazdelo, da se je Ivan že dovolj dolgo učil, in šli smo ponj. Ivan pa je imel razobešene svoje ude po vejah drevesa, kakor perica svoje perilo, in gledajoč v nebo je gonil ingonil: ,,Lev, der Lowe, felis leo. . ." Ko pa smo mi prišli, nagnil se je z drevesa, pogledal nas in potcm knjigo in zopet nas in zopet knjigo. ,,Lev, der Lčwe, Telis leo". ln zgodilo se je, česar smo si želeli. Kakor veverica se je prijel za vejo in skočil med nas in takoj nam je dal povelje: MTrdnjavo zidat!"
—    191    —
Mi pa smo z največjim navdušenjem zgradili iz kamena trdnjavo, močno in lepo trdnjavo. Bila je tako trdna, da je smel Mirko stopiti na zid in ni se podrl.
Naredili smo si tudi loke. Zanje in za puščice smo polomili in pore-zali vse leske, kar smo jih dobili. Tako smo se oborožili vsi v kratkem času, in da je bila takrat vojna s Turki, morda bi bili šli cel6 nanje .... Tako pa nas je le Ivan razdelil v dva tabora; eden je imel napadati trdnjavo, drugi jo pa varovati. ln napadovalcem poglavar sem bil jaz, in nisem bil malo ponosen na svojo čast.
In dal sem znamenje! Naskočili smo. Krik in šum se je dvigal do neba. Prah je napolnil ozračje. Sikanje pušic in sumljivo pokanje s pali-cami je pričalo, da se bije ljut boj. Kaj boj? — Še vse hujše je bilo. Vzdihi ranjencev so se razlegali po bojnem polju ...
A ko je bila bitka končana, sem imel jaz krvav nos, Ivan raztrgane hlače, Mirko je ležal na tleh in točil bridke solze, Pavel pa je skakal po eni nogi in delal obraz, kot bi ga dobila mama, da je preiskoval njeno škatljo za sladkor .. . Tonček se nam je pa zopet vsem smejal.
Toda mi smo planili složno nanj in mu preštevali kosti . . . '
Tako smo zapravili dan za dnevom, da je prišla jesen in ž njo šola.
Da, lepo je bilo tedaj, ko še nismo poznali druzega zla kot očetovo šibo; ko v svoji nedolžnosti še nismo vedeli, kaj je svet, kaj življenje, tedaj, ko še nismo imeli skrbi, ko smo bili srečni . .. Res, lepo je bilo ...
A zdaj je drugače, mnogo mnogo drugače!