Deklica in cvetica
Draga  moja  Rozika!
Pomlad se bliža, in tvoj vrtec, ki ga tako ljubiš, se pomladi. Če pogledaš cvetno gredico zdajle v februarju ali v marciju in pa pozneje, v juniju ali juliju — kakšna razlika, kajne!
Suščev veter piha preko gole, črno zagnojene gre-dice, iz katere diha morda prav malo prijeten vonj, Sredi nje pa stoji brezlistno, sivo-zelenkasto deblo vrtnice (gartrože). Ko pa nas obiščejo poleti sv. Alojzij in sveta brata Ciril in Metod, tedaj se pa vzradosti tvoje oko nad prekrasno žarečim cvetjem, čigar duh napolnjuje ves vrt.
Ali si pač že kdaj pomislila, draga učenka, kdo je tisti mojster, ki prečara umazani gnoj v čudovito cvetko? — »Rožni grm,« porečeš, »je ta umetnik.« Res je: rožni grm sesa iz črne, gnojne prsti sokove za barve in duhove, ki nimajo na sebi niti najmanjšega sledu od gnoja.   Toda
oglej si temnomodro vijolico, ki jo tako lahko dobiš v grmovju za vodo! Odkod pa ta sladki duh, odkod glo-boka njena modrina? Pričarana sta iz rjave prsti. Vsaka rastlina je čudovita delavnica, v kateri izpreminja Stvar-nik snovi zemljc v cvetje.
Ljuba Rozika! Mi ljudje moramo pač zardeti pred cveticami. Na dišeči vrtnici še nisi nikoli opazila naj-manjšega duha po prsti. Glej, tvoj obrazek bi morala biti taka cvetoča vrtnica! Zemlja, v kateri raste tvoja vrt-nica, je tvoje življenje. Tvoja duša pa naj bo oni rožni grm, ki mora skrbeti, da se izpremeni ves gnoj, to je vse, kar se ti zgodi neprijetnega v življenju, v ljubeznivo, dišečo cvetko, ki naj ti odseva tudi na vedno prijaznem in veselem obrazu. Ne bilo bi pa lepo, ako bi se ti vsaka ¦ bolečina in neprijetnost brala že oddaleč z obraza kakor veliko oznanilo (anonsa) na zidu hiše ali napis nad vrati ] prodajalne. Koliko deklic tvojih let pač pozablja, da je ni vrtnice na dekliškem licu, ako si ne prizadeva duša izpre-meniti in požlahtniti vse zoprno in neprijetno vsakdanjega življenja. Ako si tudi ti med njimi, daj se vendar poučiti po rožnem grmiču na domačem vrtu! Še lepše vrtnice v posnemo pa najdeš na velikem vrtu svoie matere — kato-liške Cerkve. Le poizvedi, koliko je imela trpeti sv. Roza iz Lime v Južni Ameriki ali sv. Nežica ali K r a 1 j i c a vseh m u č e n c e v, Mati božja in Mati tvoja — M a r i j a. Vse te prelepe tvoje vzornice so dobivale ravno iz neprijetnosti in iz trpljenja one žlahtne snovi in sokove, iz katerih so narejale preprijetni duh in goreči cvet — krščanskih čednosti. Tudi tebi se bo posrečila ta umetnost! Prizadevaj si le na vso moč in prosi slehrni dan ljubega Boga, da se boš naučila iz nadlog — po-trpežljivosti in premagovanja samesebe!
Kako veselje za tvoje starše in predstojnikc, kako prijeten pogled za Boga samega, ako se naučiš, ljuba Rozika, ravno ob trenotkih in urah, ko se ti pripeti kaj prav, prav hudega, pretnagati samosebe in kazati se bliž-njim še bolj prijazno in vedro nego po navadi: smehljati se sredi solznega studenčka, ki ti ga stiska bridkost iz oči — da tako izpremeniš duh prsti v žlahtno cvetje. V jeziku naše svete vere imenujemo to: Popolna vdanost v božjo voljo, premaganje samegasebe.
H Če bom potem opazil kak dan, da si posebno pri- . jazna in vesela in si prizadevaš na vse strani storiti sle-hrnemu kaj dobrega, si bom mislil na tihem: »Gotovo se je pripetilo naši Roziki danes nekaj zelo neprijetnega!« Tedaj, ljubi otrok, se ti ne bo več treba sramovati pred rožnim grmom na vrtu, po pravici boš nosila svoje krstno ime — Roza.                                                      Fr. P.